ž izhaJa > d c1, p r {> 10. in 25. vsakega ^ K< ¦§ ^^ H V mesca. i U L U L Kratkočasen in podučen List 3 V Celovca 10. Sreča na zemlji nestanovitna. (Po resnični dogodbi spisal — m —.) Celo stvarstvo božje ima brez števila raznih prikazni, izmed kterih vsaka, iz vunanjega sveta prehajajoča v človekovo dušo, napolnuje srce z veselimi ali žalostnimi čutljeji, in podbe, ktere nam se po raznih do-godbah snujejo v spominu , kažejo radostne in otožne obraze, kakoršni so že bili počutkom vtisi o potovanji po raznovrstnih potih spremenljivega življenja. Kako se širi popotniku duša, kedar z jasne višine opazuje veličastni solnčni vhod, ali pa, kedar gleda za le-to preblago dnevno lučjo, ko se v žarni večerni zarji počasno, a brez ovire, pomiče proti sinjemu morju, ter izgine v rumenem blesku bližajočega se mraka. Kdo bi popisal občutke, ki se bude o premišljevanji jasnega neba, kedar milijone in milijone zvezd na njem miglja in presvitla luna rahlo med njimi vesla in se blaga bliščoba razliva na mirno zemljo v nočni tišini? Pa koliko še druzih stvari se nahaja v naravi, koliko nam jih predstavlja človeška umetnija, ki mogočno segajo v našega življenja djanje in nehanje! Najvažnejši, menim, pa so tisti vtisi, kise srcu in duhu bližajo iz človeškega okrožja, ker nas mnogokrat nagibljejo k najimenitnišim sklepom. Da-si pa je v tej zadevi prevažna nekdanjih časov in oddaljenih krajev zgodovina, vendar so te vrste dogodjaji najmogočnejši tisti, ktere nam je prinesla lastna skušnja. Najsilniša moč vsega človeškega prizadevanja je tista, ki nas naganja k temu, da ohranjamo sami sebe. Res nas sveta blagovest uči, da ni tukaj na zemlji naš dom. Vsak trenotek zemeljskega početja nam mora blažiti pogled v prihodnje večno domovje. Ali iavno ono sveto razodetje nam tudi nalaga dolžnost, da se junaško branimo potopa na nevarnem morji časnega življenja. Saj je pa tudi slehernemu človeku prirojeno, da hrepeni po tisti žarni zvezdi zemeljskega obzorja, kteri pravimo — sreča! Pač res, preres: „Kdor kol' pod milim Bogom živi, Vsaki pač srečen biti želi". Prave sreče pa marsikdo ne pozna. Iščejo je po veselicah , v časti, v bogastvu in drugod. Kolikor src, toliko in še veliko več želj, in spolnovanje srčnih želja je sreča. Po tem bi se dalo soditi, da najsrečniši je tisti, ki doseže vse, kar mu sreč poželi. Tacega človeka pa morda ni na celi božji zemlji, ker kakor dan za dnevom vzhaja rumeno solnce, tako se trenotek za tre notkom v srcu budi novo hrepenenje. Pomislimo pa tudi koliko napačnih želj se vzbuja ljudčm; tudi tehotčspol-njene biti, zato je mnogo neprave sreče. Najlepša sreča pa, in večideljprava, izhaja iz zadovoljnosti, in že starodavni pregovor pravi: Srečen je, kdorje zadovoljen. Komur je zadovoljnost tovaršica, vživa, če tudi reven kmetic v borni koči, enako srečo, kakor mogočen cesar na svidenj prestolu. list za slovensko ljudstvo. februarja 1871. Leto III Zadovoljnemu torej je treba biti človeku, da je srečen. O tem nam nekdo pripoveduje lepo povest, rekoč: Naj si je človek v Kotiči ali v Tržiti, vsak dan se mu kaj pripeti, kar ga priganja k zadovoljnosti, če mu tudi ne letajo pečena piščeta po zraku. Da bi to dokazal, pripoveduje dalje: Mlad rokodelec se je napotil v ptuje dežele dela iskat. Pride med ljudi, kteri niso umeli njegovega jezika, pa tudi on ni razumel njih. Pokaže se mu velikansko mesto, va-nje stopi. Le-to mesto je stalo ob morji. Dospe proti sredi mesta in zagleda neizrečeno veliko, pa tudi silno lepo hišo. Pred še ni bil v tolicem mestu, hiše pa — ali kaj bi djal hiše — palače celo ni videl enake, da-si je hodil mimo jako zalih gradčv po kmetih in se približal mar-sikteremu krasnemu poslopju po raznih mestih. Omenjena hiša je imela toliko nadstropij, daje komaj do vrha dogledal. Okna so bila veča, kot vrata pri cerkvi v domači vasi. Najkrasniše cvetlice so cvetle po njh v svitlih, pozlačenih posodah. Marmelnati stebri in podobe so bili okrog po obzidji, pod strešjem pa so se lesketale zlate podobe; kratko, mlademu rokodelcu bi se še nikoli ne bilo sanjalo, da je taka lepota na svetu Kar strmel je, in ni se mogel dosti načuditi. Nazadnje po-praša mimogredočega človeka, čegava je hiša. Pa ker se je mimogredočemu mudilo, in ker ni umel jezika, v kterem je prašal, torej je urno zamrmral: „Nerazuniem!" — Tujec meni, da je to ime posestnikov©. „Dete šem-braj", tako si misli, „le-ta Nerazumen) je bogat, srečen mož". Ves otožen, da so nekteri ljudje na svetu tako bogati , sam pa takov revež , ki se mora s trebuhom za kruhom po svetu klatiti, koraka dalje in pride do morja. Tu šele se mu obudi pravo strmenje. Stala je ladija pri ladiji, bilo jih je polno, kakor daleč je segalo oko. Vse je gomzelo, da ni vedel, kam bi oprl oči. Čez nekaj časa zapazi velikansko ladijo, eno največih izmed vseh, iz ktere so ravno izlagali raznovrstno dragoceno blago iz inomorskih dežel. Spet popraša nekoga: „Če-gava je ta ladija?" A odgovor je bil: BNerazumem". Se globokeje mu to v srce seže in skorej pobit se vrne v mesto nazaj. Tu spet vidi nekaj novega. Truma ljudi se pomiče za črnim vozom, kterega je vleklo čve-tero črno ograjenih konj. Na vozu je bila mrtvaška truga in na obeh straneh so svetili sicer lepo, pa žalostno oblečeni možje. „To je moral biti bogatinec", misli popotnik, „tako lep pogreb je, toliko ljudi; Bog vedi, kdo je?" Urniše postopi in popraša nekoga: „Če-gav pogreb je?" „Nerazumem!" To mu je bil spet odgovor. „Lejte si no, tako krasno hišo je imel, toliko ladijo, bil je morda najbogatejši v tem mestu, pa je vendar moral umreti. Kaj ima sedaj? Toliko bom jaz tudi imel, kedar me poneso v grob". — Tako je mislil rokodelček in se upokojil, češ, kaj bi se žalostil, enkrat bomo vsi enaki, toliko pa ima vsak, da se do smrti zongavi. 18 Pa da si je mnogo enacih pripetljejev v življeuji, ki nas vedno priganjajo, naj bomo zadovoljni, vendar se nikoli ne moremo popolnoma vbraniti hrepenenja po sreči. Posebno nam se inako dela, kedar vidimo ljudi, ki so po naših mislih v resnici srečni. Jako popoln in precej vzvišen nad vsako pozemeljsko poželenje mora biti človek, da ne bi, videč srečne ljudi, vzdihnil: O, da bi tudi jaz bil tako srečen!" Da živč bitja na zemlji in da so živela od nekdaj taka, kterim ni nič mar za minljivo srečo, kažejo nam izgledje iz djanja svetnikov. Res je pa tudi, daje mnogo ljudi, ki so, kakor pravimo, popolnoma srečni, srečni vsaj na videz, in kdor jih spozna , ne more si kaj , da ne bi jim zavidal, pa ne po pregrešni šegi, marveč s skrivno željo: „da bi tudi jaz dosegel vsaj nekaj tolike sreče!" — Premislimo pa, ali je res vredno, da nam se žalostno hrepenenje budi v tacih okolnostih? če reč nekoliko prevdarimo, kmalu bo jasno, da ne. Edo še ni opazil, da čim veča sreča, tem veči strah, da ne bi zopet minula. Najsrečniši človek pa mora vedeti , da je to vsak trenotek mogoče. Ni tako čistega vira, da ne bi se skalil. Ni tolike bliščobe, da ne bi je premagala tmina. Cim viša višina, tem globokejši padec. Ljudje, ki so bili dospeli na največi vrhunec pozemeljske sreče, ki so zasedali kraljeve prestole, tudi taki ljudje so padli, ko je prišla nezgoda. Bodi si najsrečniši človek na svetu, le-ta sreča je — nestanovitna! To nam spri-čuje tudi naslednja povest. Bilo je menda par let poprej, predno se je bila 1866. 1. avstrijansko - pruska vojska vnela. Binkošten pondeljek je bil lep solnčen dan, Dunajčanje so vreli iz mesta v sloveči "prater", v tisti velikanski vrt, kterega jim je cesar Jožef II. odprl, da hodijo vanj sprehajat se in prosto vživat razne veselice. Omenjeni dan sem bil med njimi tudi jaz. Pridem do drevoreda, kjer je nadelana gladka, široka cesta. Tu se vozi kočija za kočijo z raznovrstno gospodo, ki sega od visoke cesarske rodovine doli do navadne vrste meščanskih stanov. Ob-stojim med gledalci in nastavim ušesa. „Nadvojvoda J.", „knez N.", „grof U.", „baron Š." itd. tako je mi-movozeče se zaznamoval gosposk mož svoji gospej, in kazalo je, da je'veliko ljudi poznal. Težko mi je bilo predreti vrsto kočij , ker skorej se je tiščal voz voza, na eni strani naprej, na drugi pa nazaj gredč. Nazadnje se mi posreči, da pridem na drugo stran. Tu sedem na klop za mizo poleg neke kavarne, kjer pa so imeli tudi pivo. Ko tu nekaj časa sedevam, gledaje vsakovrstno gospodo, ki se je vozila mimo in peš sprehajala, približa se mi tuj gospod in, molče pozdravivsi me, sede poleg mene k mizi. Bil je lep, mlad človek, sodil sem in pozneje zvedel za gotovo, da takrat ni bil še prekoračil 30. leta. Lase je imel črne, črno-bistre oči, polno brado, obleka mu ni bila lišpava, kakor gizdalinom, kazala pa je, da jo nosi premožen omikan človek, kar je pričalo tudi vse njegovo vedenje. V tacih okolnostih si popolnoma tujci ponudijo besedo, in tudi midva nisva dolgo molče sedela. Po nezanimivih spregovorih, navadnih v tacih okolnostih , povč mi tuji gospod, da je doma v Gorotanu. Povem mu tudi jaz, da sva po domovinah soseda. Dalje mi pravi, da je ravno potoval po Augleškem, Francoskem in Nemškem, da je ogledal London, Pariz, Berolin in še mnogo večih mest in druzih znamenitosti po teh deželah. Na kratko mi je opisal marsikaj, a na zadnje pristavil: „Res je, videl sem mnogo prelepih, prekrasnih reči, ali pri vsem tem sem se tudi dokaj — dolgočasil. Reči moram , da mi na Dunaji, če tudi ne Bog vedr kako, vendar še najbolj dopada; vzrok temu pa je gotovo ta, da sem že precej blizo doma; zlata resnica je u „ljubo doma, kdor ga ima in prav ravna". — Skorej se je že mračilo, ljudje so se jeli razhajati in tudi meni je bil čas, da se vrnem v mesto. Ko odhajam, odpravi se tujec z menoj. Zavila sva po Razu-movskijevem mostu na Kostanjeviško predmestje. „Kje po navadi večerjate?'' popraša gospod, ko prideva sredi predmestja. Povem mu. „Zakaj ravno tam?" praša dalje. Odgovorim: „Ker je zelo po ceni1*. „Dobro", odgovori pa reče: „Ali ne bi me ob pol devetih hoteli počakati v gostilni „pri mestu Frankobrod?" Vesel dostavim: „Rad, gospod!" „Dobro, torej se še vidiva, za zdaj pa z Bogom!" Na to se poslovi in skoči v najemno kočijo, kakoršnih je več stalo na cesti vpreženih, pa zdrdra proti mestu, jaz se ve da nisem vedel, kam ; mislil sem samo: to mora biti bogat mož. Ura' je osem odbila in nastavil sem korake proti omenjeni veliki gostilni. Nisem šel rad , ker se nerad vidim sredi vsake neznane druščine; pa kaj sem hotel, pokazal bi se bil odljudnega, ako bi bil odrekel ali celd izostal, potem ko sem bil obljubil. V gostilni sem šel v prvo nadstropje, kakor mi je bil naročil gospod. Tu ste dve krasni dvorani ena ti koma druge; kot gostje dohajajo tje sami velikaši in plemenitaši, med nazočimi sem spoznal dva, ki sta ravno v državnem zboru zvonec nosila. Sedem v kot za mizo, pa čakam, da bi prišel moj tujec, kterega sem gostilničarju popisal, imena pa še nisem vedel. Gostilničar mi pravi: „To je gotovo baron J., ki je predvčeranjem prišel iz Berolina. Morda že, mislim in čakam. Ura bije devet. Kar pride kletar in me popraša: „Ali vi čakate barona J.?" nnDa"". Na to mi poda listek, na eni strani je bilo baronovo ime, na drugi pa besede: „Oprostite, nekaj nepričakovanega me zadržuje, da danes ne morem priti". — Odšel sem. — — (Konec prih.) Državna tiskarnica na Dunaji. Mnogo znamenitih reči je videti na Dunaji, toda molčimo danes o vseh druzih in spregovorimo *anio o državni tiskarni, ki je prevažna, kar se tiče umetnosti in vede, in v tej zadevi je tako velikanska, da jej ni enake na svetu. Stroški tega zavoda znašajo na leto čez 1 milijon gld., dohodki pa okoli 1,200.000 gld. Nad 900 delalcev ima opraviti v njej, papirja porabijo čez 200.000 skladov (risov), črk pa imajo nad 175 milijonov, ki tehtajo nad 3500 stotov; med temi je 12.000 kitajskih znamenj. Nahaja se nad 200 raznih strojev (mašin) in preš, 25.000 jeklenih kolkov, 80.000 matric itd. Vozički, ki se lahko premičejo, donašajo po podzemeljskih železnicah premog do kotla, v kterem se na-reja hlap, ki goni stroj z močj6 16. konj, le-ta stroj goni vse druge stroje, valjarje, vzdigala in preše, donaša gor-Koto v cevi za kurjavo, ki so vse skupaj 1062 čevljev dolge; ravno oni stroj pa-vodi plin v plinove cevke, kterih dolgost znaša 5000 čevljev, in sicer pogostoma 24.000 kubičnih čevljev na dan. Okoli 700 plinovih plamenov gori in služi v to, da svetijo, da se pri njih vari (lota), greje itd. Tudi gorka voda se mora ravno po onem stroji napeljevati v vsa nadstropja. Iz ravna- 19 -teljeve pisarne je 14 bakrenih legatov razpeljanih na vse straDi, da se brž lahko zapoveduje ali kaj popraša. Vsi legati skupaj so 1308 čevljev dolgi. Razne tiskarne (namreč posamni oddelki), pisarnice, shrambe, dvorane , izbe, sušilnice , vlivarnice in enaki prostori so v peterih poslopjih, 4—6 nadstropij visocih, ki so pa skupna celota in se drže frančiškanskega samostana. Tiskarne so tii na dvoru, ali dvor je velikanska dvorana, kteri je strop iz stekla in železa. Zavod ima nad 600 različnih vrst nemških in latinskih črk (lettern), vse noter narisane, k njim oblike vrezane, zlite in izbrane. Razume se, da morajo imeti mnogo svinca, cinka in druzih kovin , pripravne peči, v kterih se raztapljajo; treba je pa tudi jako dobrih, bistrih oči, ki spoznavajo, preiskujejo in določujejo tudi najtanjše razločke posameznih oblik. V vlivarnici je 10 topilnic in 8 topilnih strojev novejše zboljšane naprave, in tu se izdeluje n. pr. 23 vrst latinskih (antiqua - ), 16 vrst ležečih (cursiv-), 176 vrst druzih latinskih črk, ki služijo v tisku samo v polepšavo; razun tega brez števila raznovrstnih lepopisnih znamenj, kakor so navadne raznim jezikom zdaj, pa tudi v obliki ne&danjih časov. Tacih znamenj zgotovi vlivalec na dan 5000, stroj pa 14 20000. Bolj znanih abeced (alfabetov) je 500, razun teh ima državna tiskaniica nad 122 abeced tujih jezikov, t. j., ima znamenja vseh jezikov, kteri imajo kakoršno koli pisavo. Tu so prečudne črke kitajskih in indijskih pisav; poleg tega starodavne kavke, kakoršne se nahajajo na razvalinah v Babilonu , Ninive, Perzepolis itd., hebrejske štirivoglatke , raznotere čače in zvijatke perzijskih in arabskih slov, ostričaste severne rune poleg trebušastih etiopskih in koptfških črk. Da je kratko povedano, tu je zbran ves duševni svet, kakor se med vesoljnim človeštvom razodeva po pismenkah. Z vsemi narodi, kteri koli imajo znamenja za svoje jezike, da se z Dunaja občevati ali jim duhovne hrane poskrbeti. To je jako važno za preiskave v jezikoznanstvu. — Pomislimo dalje, koliko prostora je treba za popir, ki ga je toliko in tolikanj različnega, bodi si še gladkega ali že tiskanega. Veliko in svetlih dvoran ima 120 stavcev in popravljavcev, posebej je perilnica, kjer pomazane črke v bakrenih kotlih z lugom čistijo. Zopet v druzih prostorih so tiskarne preše razne vrste, vmes take, ki jako urno tiskajo, po več tisoč iztisov vsako uro. Silno velika je sušilnica, po notra~njem podobna cerkvi, v njej se suše pole, ki so brž po tisku mokre. Gorkota vanjo dohaja skozi luknjo na tleh. V drugem oddelku je preša z močjo 80.000 funtov, pod njo pri-važa voziček papirnate vezke 4—5 čevljev visoke, da se tu stiskajo; dalje gladilnica, zopet v drugem prostoru, le-ta z dvema valjarjema gladi pole na kovinski plošči ležeče. Ravno tako imajo bukvovezi lastni oddelek, in 26 preš, ki tiskajo denarne liste razne vrste: bankovce, obligacije itd. Vse to pa, o čemur smo govorili do zdaj , je še le en del državne tiskarne, ker poleg tega ima še druge velikanske naprave, ki se tičejo umetnije in vede. Kar je do zdaj človeški bistri um iznašel na tem polji, vse je združeno tam. Začenši pri prostem lesorezu se vspenja tiskarska umetnost do najlepše barvane slike in do ponarejanja yseh reči tako, da nam se tiskane kažejo ravno take, kakoršne so v natori. En oddelek je odmenjen svitlopiscem (fotografom), le-ti s steklom in papirjem po kemični poti delajo podobe raznih reči, da si natančniših ne moremo misliti. I Ako tak svitlopis (fotografijo) ogleduješ z drobnovidom ali skozi lupo, nahajaš vse to na njem, kar na reči sami, po kteri je posnet. V drugi izbi pomaga tem umetnikom naravoslovje, kakor oni nasproti pospešujejo to vedo posebno pri mladini. Stekleno orodje in razne omake (tinkture) delajo, da n. pr. reči, ktere komaj vidimo s prostim očesom, v podobi narastejo cel6 milijonkrat, in jih potem lože ogledujemo ter vemo, kakošne so. N. pr. mlad pajek, ko ravno iz jajca prileze, je tako majhen, da komaj pičico vidiš. Pri tem umetnem ravnanji pa ga, ko bi trenil, svitlopisec vjeme v povečani obliki, in potem ga razmnoži v kolikor iztisih ga hoče. Se v druzih sobah imajo kamnotisci (litografi) svoj posel. Tudi njim hodi kemija na roke, in najmanjše risarije itd. tako prenašajo na kamen, da se potem naredi kolikor je treba iztisov. Starodavni rokopisi prihajajo tu na dan, da ni črta spremenjena. Spet drugi delajo za slepce. Črke in podobe morajo tii biti tako razstavljene, da so vzvišane in jih slepec lahko s prstom prebira. Za slepe se tudi iz meda (mesinaa) rezljajo črke tako, da imajo na enem koncu bocek in jih lahko vtikajo v popir drugo poleg druge, kar se potem lahko bere. Napravili so tacega pismenstva za slepce v vseh jezikih, iz kterih imajo abecede. In če se kjer koli na zemlji po misijonarjih ustavi učilnica za slepe, z Dunaja se brž pomaga. Temu zavodu se imajo slepci zahvaliti, da je mogoče tudi njim naučiti se brati. In to je gotovo veliko vredno. Mora se reči, da vse, kar je do zdaj na kratko povedano o velikanskem zavodu, je jako pomanjkljivo in površno proti temu, kar bi se dalo pisati. Ako pa bi človek le po večem hotel narisati sliko o njem, treba bi bilo korenitih študij, kakoršnim enkratno pregledovanje ne zadostuje. O tisku raznih risarij in malanih slik bi se dalo mnogo govoriti, ali le malo pomaga opis, ako sam ne vidiš naprav in se ti na tanko ne razlaga na mestu, kar bi pa jako težko dosegel. Najviša stopinja v tiskanji slik je samotis po naravi (naturselbstdruck), tii se vsaka reč ponareja tako , kakor je v resnici, bodi si kakoršna koli rastlina, roža, kamen itd. V tej zadevi je v tiskarstvu tolika umetnost, da je ne doseže nobeno človeško oko, nobenega umetnika roka. K. Sonet. Pozdravljen srčno bodi hrib zeleni, Na kterem dom očetov se dviguje; Srce mi od veselja poskakuje, Ko gledam vrh tvoj v solncu pozlačeni. Pozemski raj ti vas si tiha meni, Kjer stvar ljuho me sleherna raduje In zvon cerkven s tolažho napolnuje: Ne hrepenim po sreči več nobeni. A kaj, ker mi nesrečnemu ni dano Živeti v tebi, ljuba vas domača, Še mlad te zapustiti moram rano. Od tebe ločen sreči sem igrača, "Vihar drvi me jezen neprestano, Izgube tvoje nič mi ne izplača. Fr. Cimperman. 20 Nekaj o Kitajcih. (Spisal A. Jurinec.) Če se le nekoliko po širokem svetu ogledamo, zapazimo pri mnogovrstnih narodih tudi razne šege in navade, in nektere so v primeri z našimi ravno narobe. Tukaj hočem le o Kitajcih ali Kinezih nekaj besedic spregovoriti. Kitajsko ali Kineško je poleg Ruskega največe cesarstvo na svetu. Ono je v jutranji Aziji iu ima okoli 330 milijonov ljudi, med kterimi ni več ko kakih 315.000 katoličanov. — Evropskih duhovnikov je ondi kakih 90, in domačih okoli 150; cerkev in kapel imajo Kitajci skupaj kakih 330. Zdaj pa še nekoliko o njihovih šegah in navadah. Zdanje čase se ločijo Kitajci s svojimi šegami in navadami od nas, kakor noč in dan. — Na primer: „Mi pišemo od leve na desno: Kitajci od desne na levo. Mi goste lase za kaj lepega imamo; Kitajci se pa tudi po glavi brijejo. Pri nas v Evropi ples mnogim dopada; pri Kitajcih pa je zaničljiv in v veliki sramoti. Kdor pri nas žaluje, obleče se črno; pri njih belo. Ako nam je vroče, iščemo si mrzle pijače; Kitajci pa toplega čaja. Ako pri nas kdo zboli, veli se mu, malo jesti; kitajski zdravitelji pa pravijo, prav dobro se najesti. Mi se odkrivamo, ako nočemo koga počastiti; Kitajec pa pokrit ostane. Vojaški stan je pri nas v časti, pri Kitajcih je obče zaničevan. Pri nas ljudje vse odstranijo, kar bi njih utegnilo na smrt opominjati; Kitajec pa si mrtvaško trugo sam pripravi, in zdi se mu pri hiši tako potrebna reč, kakor nam postelja. — In tako še imajo Kitajci mnogo navad, ktere so našim ravno nasprotne. 'v Čudna dela Vil. (Narodske drobtinice.) I. Puljski amfiteater. Kar se našemu narodu zdi, da niso mogle človeške roke tako lahko napraviti, in vendar zraven pozna, da tudi večni mojster ni delal, pripisuje navadno Vilam, narodnim umetnicam. Tako so Vile storile tudi amfiteater v Pulji, in sicer sezidale so ga v eni oči. Veliko in ogromno kamenje so nosile z Učke, največe gore v Istri. Ko jim ga je tukaj zmanjkalo, hodile so ponj na Snežnik, največo goro na Notranjskem. Strašno močne in umetne delalke so morale biti. Kar pa še bolj njihovo moč potrjuje, to je, da so vse v eni noči znosile, obtesale in veliko poslopje skorej sezidale. Da pa niso celega dela dokončale, to se je pa tako zgodilo: Pogojeno je namreč bilo, da mora delo končano biti prej, ko bo petelin v jntro zakukurikal. Pa ni se tako zgodilo. Neka dekla je vstala ravno, ko so Vile že streho začele delati, pa je zbudila petelina, ki je na vso moč zakukurikal, ter Vile s svojim glasom od dela odpodil. Kar je bilo ta čas strehe storjene, vse je na tla popadalo. Drugo zidovje je pa ostalo do današnjega dne. H. Groga z Grobnika. Vile pa niso samo velikih in umetnih del delale, ampak so tudi ljudem, ki so jim kaj dobrega storili, obilno pa vendar čudno poplačale. Bila je enkrat huda vojska. Grobniški Groga je bil tudi v vojake vzet, in moral je s svojimi tovariši braniti sovražniku v domovino. Bil je pa dobrega, ali hrabrega in pogumnega srca; zato je bil pa tudi desetnik. Malo časa je komis jedel, že je napočil dan bitve. Ali nekoliko trenutkov pred bojem je zagledal Groga ravno na sredi polja, kjer bi se morali s sovražnikom poskušati, tri lepo belo oblečene device, ki so jim prelepi kodrasti lasje, čez rame po plečih vihrali. Držale so se za roke, kakor bi hotele plesati. Iz ljubezni do človeštva je Groga skočil k njim, ter jim povedal, da zdaj zdaj bo tukaj velik in strašan boj, in če se ne umaknejo, lahko po nedolžnem drago življenje zgubijo v krvavem boju. Vile so bile jako hvaležne, da se je vendar dober človek našel, ki jih je s prijaznim opominom gotove smrti.rešil. Da bi bolj svojo hvaležnost skazule, darovale so mu majhne bukvice, ki so čudno moč imele. Brati jih ni znal nobeden razun njega. Branile so ga te bukvice, da ni bil vbit na bojišči. Pa tudi v druzih obzirih so mu dosti pomagale. Ko je vojake odslužil in doma prišel, znal je vsacega bolnika, naj je bil še tako bolan, ozdraviti, ker bukvice so mu povedale, kakšno zdravilo mora rabiti. Tudi je po bukvicah zvedel, kje je kakšen zelo bolan in slab bolnik, in če je k njemu šel, ni zašel s pravega pota, kajti bukvice so mu pravo pot kazale. Pa še več so mu bukvice pomagale. S tem, da je mnogega bolnika ozdravil in tako rekoč ga smrti in morebiti tudi hudobnemu duhu otel, se je zelo hudiču zameril. Hudobni vrag, ki ni bil nikoli prijatelj človeštva, je bil na našega Groga prav hudo jezen, kajti dosti ljudi, ki mu jih je Groga otel, se je poboljšalo, in tako je hudič do njih pravico zgubil, kar pa mu ni bilo po volji. Groga pa je sam vedel, da ga hudič še bolj sovraži, kakor druge ljudi. Enkrat je vendar hudič Grogi pokazal, kako ga sovraži. Enkrat so bukvice povedale, da na Snežniku rože rasejo, ki jako prijetno dišč, in ki mu bodo same povedale, za kakšno bolezen se rabijo. Groga se hitro na pot spravi, in gre na Snežnik poiskat imenovanih rož. Kmalo jih je našel, ker bukvice so mu kazale, kam more iti. Komaj jih je pa začel trgati, zasliši se velik šum vetru enak, in — hudič je stal za Grogom. Rad bi ga bil pograbil in odnesel v svoje prebivališče, pa oblasti do njega ni imel. Samo za peto ga je zagrabil in mu je odnesel nekoliko, ter mu rekel, da naj rože pusti, ker drugače ne bo mogel več nobenega človeka v pekel spraviti. Ali Groga je vedel, da mu hudič nič ne more, zato se ga tudi ni bal. Rož je natrgal, kolikor je mislil, da mu bo dosti, pa šel domu. O priložnosti je pa večkrat peto pokazal, ki mu jo je hudič raztrgal. Po bistriški dolini nabral A. B. 21 Kočevske vraže. (V Koprivniku nabral Podgoričan.) Grom pred sv. Jurjem prigrmi sneg. Če gre dež veliki petek, vse leto ni rodovito. Kdor hoče, da mu črvi mesa ne jed6, ta ga mora veliki petek pobrati iz dimnika. Ko kukavico prvikrat čuješ pomladi, sezi v žep, če ne, vse leto bodeš nesrečen. Tukaj le dekleta velikonočno jagnje nosijo k blagoslovu. Vselej se neznansko grjeto in kosajo po blagoslovu, vsaka hoče biti prva, zato ker menijo, ktera je prva, tista se tisto leto gotovo in najpoprej omoži, tudi .delavka, pravijo, da je tista najboljša. Če veliki petek duhoven knjigo sam prenese z ¦desne strani oltarja na leve, ali pa z leve na desno, tisto leto potlej zato ni nič črešenj. Kedar je na sv. Marka dan lepo vreme, tisto leto je dosti in dobrega vina. Kdor se v petek smeja, tisti v nedeljo joče; kdor pa v petek žaluje ali joka, ta se v nedeljo smeja. Če krt v hiši rije, če zvon še po zvonjenji bije, Če psi le preželo in predolgo tulijo, znamenuje to vse brzo smrt. Moča maja meseca oheta rodovito leto. Če z enoletno lčščevo mladiko vdariš kačo, ne more se geniti več, zato ne, ker je zagovorjena. Če so prošnji dnevi lepi, potlej je tudi leto rodovito. Kdor kamenje v jamo meče, tisti ga bode sodnji dan vsega moral iznesti iz nje. Gospodinja, če je žalostna, ko peče kruh, speče luknjastega. Če duhoven brezi suknje ali golorok ide po polji ali skozi vas, toča pobije tam, tudi če mrtvega otroka najdejo kje, še le rojenega. Kedar na sv. Petra in Pavla dan dež gre, po tem je malo vina zato; če pa ta dan grmi, ni ne orehov ne olešnikov, pa še tisti, kolikor jih je, radi so črvivi. Če volk solčni vshod zaspi, zaostane mu gobec, zije pač, ali zagrabiti ne more plena. če nevesta v žepu ključ nese k poroči, potlej je srečna gospodinja; tudi če oves, pšenico, ječmen i. t. d. 8 seboj nese takrat, domu prišedši pa seje po žitniku; pravijo, da potlej ima zmerom rodovito polje. Če moški žensko pokrije s svojim klobukom, potlej pa sam sebe, vseka se prvič precej, ko se če- Nuestra Sennora de la servilleta. (Spisal F. S. P.) Čudimo se, če pomislimo, da večkrat neznaten in celo malenkosten slučaj krasno, vzvišeno misel v človeku zbudi, misel, ktera priča, kako velik in sposoben je duh človeški. Posebno umetnikom se včasih pripeti, da jim pride ideja skorej sama po sebi, ktere bi sicer s trudom in prizadevanjem zastonj iskali. To nam kaže tudi ta-le pravljica. Kdo ne pozna prijaznomile podobe svete božje Porodnice, ki jo je naslikala vajena roka slavnega Murilo-ta, umetnika špan- skega? — Težko pa vsakdo ve izvir te slike Naj ga tedaj zapišem, kakor ga pripoveduje španska legenda. Slavni umetnik Murilo je bil prav kristijan, vnet za vero in vse božje. Zato je rad zahajal v kapucinski samostan v mestu Sevila. Bil je namreč pobožnim menihom dober prijatelj in veselilo ga je, da se odtegne včasih za nekaj dni posvetnemu šundru ter ostane v sveti tihoti pri bogaboječih samostancih. Ker so pa menihi prav po zakonu v veliki revščini živeli, niso imeli še pripravne sobe za drazega gosta. Samo stanica, ktera je bila za bolne odločena, bila je v malo boljšem stanu. To sobo odločijo slovečemu umetniku za prebivališče. Ko je nekega dne po pičlem kosilu Murilo vstal in hotel oditi, ga belolasi, častivredni meniški brat, ki mu je pri mizi stregel, ponižno poprosi, da bi mu za bolnišnico eno Madono ali Mater božjo naslikal, ker nobene nima. „Prav rad" odgovori Murilo, „samo platna nimam zato". „Ali to ni dobro?" praša borni menih, kazaje na prtič, ki ga je ravno z mize potegnil. „Zakaj ne", odvrne smehljaje se slikar (malar). Prtič se razvije in Murilo je kmalo naslikal in izdelal ljubeznjivi obraz Majke božje. Zato se ta Ma-dona imenuje „Neustra Sennora de la servilleta" ali po slovensko: „Naša Gospa od prtiča". Kar bi Murilo marsikteremu ne bil storil, učinil.i'? na prošnjo ponižnega meniškega brata iz srčne hvaležnosti. Zato pa tudi, kar je prišlo iz srca, sega v sreč. Smrt sv. Janeza Nepomuka. (Po Šotky-u poslovenil F. S. P.) Sv. Janez Nepornuk je bil spovednik kraljice Jo-ane, sopruge Venceslava, kralja češkega; in ravno ta poklic mu je naklonil mučenstvo. Kralj Venceslav bi bil namreč rad zvedel, kaj se je kraljica spovedovala. Zato vse poskuša, iz prva s prijaznostjo , potem pa, ko vidi, da z lepo ne doseže namena, s togoto in srdom. Ali sv. Janez ostane nepremakljiv in zvest svojemn poklicu. Trdna volja ga je, rajši umreti, kakor svojo sveto dolžnost prelomiti. Poda se na božjo pot v Staro Boleslavo se željo, da bi tam za krepost visokodušno umrl, kjer je sv. Venceslav — češki Abelj — pod udarci svojega brata blago dušo izdihnil. Njegov duh je bil že bolj v nebesih, kakor na zemlji. Pa zopet zapusti Staro — Boleslavo in hiti v zlato Prago nazaj — v mučenstvo in smrt. Bilo je ravno proti večeru. Solnce je slovo jemalo, ko dospe" v starodavno Prago. Kralj Venceslav sloni na oknu ter ga zagleda doiti. Precej zapove, da ima Janez Nepomuk k njemu priti. Sv. Janez stopi pred kralja, kteri ga z ljuto srditostjo nagovori, rekoč: „Umreti moraš, ako mi pri tej priči ne poveš vsega, česar se je kraljica spovedovala! Po tebi je, ako ne spolniš moje volje! Pri Bogu, da moraš vodo piti, ako me nočeš slušati!" Ko je besni kralj te besede izustil, vidi, da se Janez nikakor ne da omajati; zapovč torej svetega moža v bližnjo sobo vleči in varno zapreti. Ko se je storil mrak, peljajo prav tiho sv. Janeza z zvezanimi rokami 22 io nogami iz kraljevega poslopja na most, kjer ga pahnejo v reko Veitavo, ravno na mestu , kjer zdaj britka martra (sv. razpetje) stoji. To se je zgodilo leta 1383. na večer pred praznikom vnebovzetja Kristusovega. Sova in postojna. (Basen, spisal A. K.) Po dolgem prepiru in sovraštvu skleneta sova in postojna mir med seboj. Vendar se je pa uhulja še zmerom ostrih postojninih krempljev bala, zatorej še enkrat postojno poprosi, da bi za naprej nje mlade pri miru pustila. „Da", odgovori postojna, „hočem tvoje mlade v miru pustiti, vendar, da kaka pomota ne vstane, prosim, da mi jih nekoliko popišeš, kakošni so". „Ne moreš se zmotiti, ljuba moja", odgovori sova; „na svetu ni lepših ptičev od mojih mladih. Prekrasne živalice so, in njih ljubo in prijetno petje daleč presega slavčevo". Kmalu po tem zleti postojna, ker je bila lačna, na lov. Ni bilo dolgo, ko v votlini nekega drevesa dve grdi ptičji glavi ugleda; bližaje se jima zapazi tudi grdo perje in sliši njih okorno in dolgočasno vreščanje. „To gotovo niso sove", pravi sama sebi „saj niso nič podobne sliki, od stare popisani". Zagrabi jih, raztrga in požre. Komaj je postojna obed končala, ko oče omenjenih sov z velikim krikom po zraku prifrči, in vgledavši žalostno osodo svojih mladih jel je postojno z nesramno lažnjivko pitati, ker je obljubo prelomila. Postojna se vč, da se je lahko odgovorila. (_ Koliko staršev je dan današnji, ki svojim otrokom, kakor sova, lepe lastnosti pripisujejo, ne glede na to, ali jih otroci imajo ali ne, in ravno s tem jih lahko spravijo v pogubo. Gospodarske drobtine. Sviloreja v celicah. V cesarski svilorejni posku-šalnici goriški so vpeljali neko novo napravo, v kteri se plemenijo (parijo) svilni metulji, sparoma vsak on in vsaka ona posebej. Ta izreja se imenuje reja v celicah (Zellengrainirung). V ta namen se iz neke tanke in kakor sit redke robe, ki se tul imenuje, naredijo majhni žakljički, kteri se obesijo na vrvice izpod stropa one sobe, kjer se napravi celično izrejališče. Vsa ta naprava potrebuje mnogoterih priprav; stroški priprav in delalcev znašajo po štev. lanskega časnika „Seiden-foauzeitung" za 10.000 parov svilnih metuljev 378 gold. 80 kr., tako, da unča po celični izreji dobljenih jajčic stane okoli o gold. Korist te izreje je očividna; po njej se najprej preišče vsak metulj, ali je popolnoma zdrav, in taki se plemenijo potem posebej v celicah, da tedaj ni mogoče, da bi se jajčica od zdravih in bolnih pomešala. To je velik dobiček celičnega izrejevanja, kterega so se letos že na več krajih našega cesarstva poprijeli in kaže nov velik napredek svilorejnih skušinj. Odboru družbe kmetijske kranjske poroča iz Vipave predsednik podružnice ondašnje gospod Barle, da „sta dva kmeta po celicah od goriške poskušalnice napravljeno seme imela in najlepše mešičke (kokone") v vipavski dolini pridelala. Ako se prihodnje leto po celicah napravljeno seme tako obnese — pravi poročilo-dalje — gotovo se bode zopet oživila sviloreja v naši dolini". Unča tega semena, po „Seidenbau-Zeitung" na 14 gold. cenjena, pa je ljudskim učileljem predraga, da bi mogli tega semena si omisliti, zato prosi predsednik podružičin, naj bi družba kmetijska pri nakupovanji semena na to seme ozir jemala in potem še posebno-na Vipavo. „Nov." Kdaj naj se vinsko trtje obrezuje? 0 tem nek gospodar obširneje piše v gospodarskem listu „Prakt. Landw." Tam pripoveduje, kako je en čas sam mislil in trdil, da je boljše, če se trta obrezuje po zimi. Po-gostoma se tako dela, ker je n. pr. v decembru več časa in ker tudi nihče ni zasledil, da bi to kaj škodovalo. Toda gospodarji, ki natanko pazijo na take reči, zapazili so, da more jesensko obrezovanje mnogo slabše biti mimo pomladnega, posebno tedaj, kedar je huda zima. Omenjeni pisatelj sicer ne trdi, da bi se nikakor ne smelo obrezovati v jeseni, vendar priporoča previdnost; svari pa tudi, da se s pomladi ne sme prepozno obrezovati, ker trta izgubi preveč soka in mnogo moči. Kako se suha lesena posoda zamaka, da spet vodo drži. Ako se lesena posoda posuši, večidel mokroto upušča, kedar se spet nalije. Temu se v okom hodi * tem, da se posoda z vodo naliva, ki pa v začetku naglo spet izteče. Da ni treba toliko vode in da posoda tem pred spet vodo drži, naj se s slamo ali slabim senom natlači, na vrh deni kamen, potem nalij z vodo, in mokro seno ali slama urno razžene les, da posoda spet mokroto drži. Smešnica. Ob nalivu ni bil moker. Lilo je kakor iz škafa, vendar je stavil nekdo, da se popelje 2 uri daleč na vozu brez vsake strehe, pa ne bo nič moker. To je bilo nekterim všeč, peljali so se naprej v pokritem vozu in ga čakali na odločenem mestu. Možiček napreže pod streho, sleče vso obleko in jo skrije globoko pod slamo. Sebe je, kolikor je moralo biti, tudi s slamo pokril. Ko pride na dogovorjeni kraj, zapelje pod streho in se urno obleče. Bil je ves suh, in stavo so morali drugi plačati. Zastavice. 10. Gora je, vrhi gore je lan, vrhi lanu je lesr vrhi lesa pa jezero — kaj je to? 11. Mati je široka, oča je muren, hči pa stoka, — kaj je to? 12. Gredi polne rudečih ovec, pride pa kraljeva ovca, in vse prepodi iz gredi — kaj je to? 13. Kje je največ križev? Vganjka zastavic v 2. listu: 6. pokopališče; — 7. leto; — 8. želod; — 9. oreh. 23 Ogled po svetu« Avstrijsko - ogerska država. Več važnih novic imamo dane- povedati častitim bralcem. Prva je ta, da se je po dolgem o pred vsem delala pravo avstrijsko politiko. Bog daj, da ¦se vresniči! Na drugem mestu se zagotovlja, da ima gl a soditi §. 19 osnovnih postav dobiti polno veljavo, da ne bo samo na jjopirji, marveč tudi v djanji. Znano je, da y tem paragrafu je izrečena ravnopravnost vseh narodov; vsakdo pa ve, kako se še pogosto godi n. pr. pri nas Slovencih zastran slov. jezika v učilnicah, uradih itd. Gotovo bo tedaj zasluga, daravno jej je dolžnost, ako bo nova vlada skrbela za to, da §. 19 ne bo samo na popirji. Mir in sprava narodov bo tudi novi vladi na srcu, želimo jej boljši vspeh, kot so ga imele do-zdanje. Imeti mora pa tudi bolj resnično voljo in potrebno krep-kost, ako ga hoče doseči. Tudi je izrečeno, da se ima v postavo-dajalnih in političnih zadevah posamnim deželam dati veča samouprava (avtonomija). Sicer pa hoče tudi neposredne volitve Tpeljati v vseh oddelkih. To so najpoglavitniše točke do zdaj znanega programa nove vlade. Kakor smo že omenili, marsikaj se lepo glasi, toda že v teh besedah so vsemu odprta tudi nasprotna vrata, torej moramo počakati, da se beseda v delih pokaže. Tudi se ne ve, ali je tej vladi odmerjeno dolgo življenje; prav za prav bi morali imeti parlamentarno ministerstvo, ali kaj, ker so razmere take, da se ne da. Naj še omenimo, da je novo ministerstvo, čeravno je bila kriza silno dolga, skoro nepričakovano prišlo. Osebe iz te vrste pa ni bilo nobene med tistimi, ktere so v tem času časniki postavljali za ministre. Še tisti dan, ko je W. Z. prinesla imena novo imenovanih, imeli so drugi časniki popolnoma druge sestave. O delegacijah je omeniti, da so dognale svoj posel in se razšle. Žugala je velika razprtija med Cis- in Translajtanci zastran denarjev, ki so se imeli vojnemu ministru dovoliti. Pa vse se je poravnalo. Kmalu se snide državni ibor na Dunaji. Ogerski je tudi v tem času zboroval, kakor delegacije, kar na Dunaji menda ne bi bilo dopuščeno. Na Hrvaškem je odstranjen ban Rauch! To je jako vesela in za Hrvate važna dogodba. Novi ban je poprejšnji minister Bedekovič. Sistema s tem ni spremenjena, ali že to je velika prednost, da je Bedekovič osebno pošten značaj. Tudi se je v ogerskem zboru dobro odrezal, ko je nek Oger govoril o hrvaških zadevah; rekel je namreč novi ban: „To ni vam nič mar, to bomo Hrvatje sami uredili"1. Na Ogerskem je umrl minister za uk, baron Eoetvoes. Lt-ta mož je bil v principu za ravnopravnost vseh narodov, v djanji pa je tudi ni vedel izpeljevati. Tnnanje države. Najvažniša dogodba je, da se je — Pariz Nemcem vdal! 28. p. m. je podpisana dotična pogodba in zdaj je pomirje, ki ima trajati do 19. dne t. m. Pi-usi so prevzeli vse tiste trdnjave v Parizu , ki so služile v to, da so 8« Francozje iz njih branili. Sicer pa so francoski vojaki kot vjet-niki ostali v Parizu in mesto se sme z živežem preskrbeti, orožje pa so morali oddati. Upati je, da se kmalu sklene popolni mir. Sicer pa je temu še marsikaj na potu. Romunski knei Karol, ki je pruske rodovine, ima popustiti svoje kraljestvo in se podati nazaj na Nemško in sicer na Bismarkovo povelje. To je velike pomembe dogodba in Avstrija naj pazi! Sploh se mnogi po pravici boje, da je tolikanj čislano prusko prijateljstvo , ktero je Bismark Beustu na novo podaril, nevarno darilo. Na izhodu šumi, kdo ve, kaj pride! Novi španski kralj, sin Viktor Emanuelov, prosil je papeža Pija za blagoslov, da bi imel srečo pri težavnem vladarskem poslu, in mu je razodel svoje posebno spoštovanje. Tako sin. hi oče? Vzel je papežu Rim in kar je imel še dežele. Razne novice. ..Trdnjava". K občnemu zboru pol. društva „Trdnjave" 29. dan p. m. se je bilo mnogo koroških Slovencev zbralo. Taj-nikovo poročilo o društvenem delovanji v preteklem letu je moralo vsacega razveseliti in s prepričanjem navdati, da že v prvem letu Trdujavinega življenja se je ravno po njenem prizadevanji jako probudila narodna zavest na Koroškem. Darežljivost nek-terih vunanjih domoljubov v zvezi z Trdnjavino gorečnostjo je pripomogla, da se je precej koristnih knjig razširilo med ljudstvom. Na občnih shodih se je marsikaj važnega razgovarjalo in sklepalo, venec vsemu pa sta dva sijajna tabora, ki bota gotovo še lep sad rodila. — Glede razmer, v kakoršnih je to društvo, mora se reči, da nima malo udov. Ker pa posamnemu ni velik donesek, torej tudi skupnina ne more biti jako velika; zato se mora reči da je odbor dobro gospodaril, ker pri stroških dveh taboroT in pri druzih prizadevah so malo da ne popolnoma dohodki zadostovali stroškom. Tudi k temu je darežljivost nekterih domoljubov pomagala. — Ker se je volil nov odbor, izreklo se je, da naj bi se volitev tako vravnala, da novi odbor ima vse člane v Celovcu. Vzrok temu je menda vsakemu jasen. Tako se je zgodilo in izvoljeni so: g. Krasnik Janez predsednik, g. Wieser Andrej, tajnik, g. Rosbacher B. C. denarničar, g. Einspieler Lam-bert in g. Pesjak France, odbornika. Sicer je bilo enoglasno izrečeno, da poleg 4 udov v Celovcu bi spet izvolili g. Vigeleta, ker on je tako rekoč vzbuditelj in duša tega društva, a ker ne' prejme volitve, menda ravno zato, da bo celi odbor v Celovcu, torej se to ni zgodilo. Kakor se je prejšnjemu odboru sploh izrekla hvala za vspešno delovanje, tako še posebno g. Pozniku, dozdanjemo predsedniku. — G Pesjak je kratko pa krepko razložil pomen jugoslovanskega programa, kteremu je zbor enoglasno pritrdil. Sklenilo se je nazadnje, da se imajo tudi letos shodi napravljati in vsaj en tabor, najboljše kje v obližji celovškega mesta. O veselici v čitalnici prihodnjič. Vrtec. Prvi in drugi list tega časnika imamo pred sabo. Odlikuje se s čedno vunanjo obliko, še bolj pa z lepim zadrža-jem, ki je mnogovrsten in jako primeren mladini, kteri je lisi namenjen. Želimo prav vesel vspeh! Matica slovenska. Udje slovenske Matice dobe za leto 1870. ta-Ie dela: 1. Letopis, ki obsega 28 pol. Na čelu mu je dr. I#, Tomanova podoba. 2. Ivana Vesela-Koseskega razna pesniška dela; ta knjiga vendar šteje za prihodnje leto, ker letošnji stroški so mnogo visi, nego se morejo odmeriti za eno leto. 8. Slovenskega Štajerja 3. snopič o narodnem gospodarstvu, spisal dr. J. Gršak, obsega 71/, pole. 4. Schoedlerjeva astronomija, prevodil g. V. Ogrinec, in kemija, poslovenil g. Fr. Erjavec, obsega nad 19 p6I. 24 S. Slovenskega atlanta II. snopič s 3 zemljevidi: Azija, severna in južna Amerika. 1. decembra je Matica imela VI. občni zbor in so bili v odbor izvoljeni: Dr. Janez Bleivreis z 260 glasovi, J. Gorjup (260), Vavru (259), Tušek (233), grof Barbo (172), Svetec (172), baron Cojz (171), Kandernal (171), Bradaška (166), Ulaga (161), Jeran (140), Winkler (139). Ker g. Bradaška ni prejel volitve, pride na njegovo mesto g. Ivan Pajek, ki je za temi dobil največ glasov. V odborovi seji je ravno ta dan za prvosednika izvoljen, in sicer soglasno, g. dr. E. Costa, in za podpredsednika dr. Razlag in dr. Vcnčina po listkih; blagajnik dr. Zupanec, pregledovalec društvenih računov prof. Šolar, ključarja gg. J. Marn in J. Vilhar bili so voljeni z vsklikom, tako tudi gospodarski odsek gg. Sovan, Vilhar in dr. Zupanec. Dramatično društvo v Ljubljani, kteremu gre vsa hvala za razvoj slovenske dramatike, imelo je v nedeljo 22. p. m. dvanajsto predstavo v gledišči. Prvikrat se je igrala nova burka s petjem v 3 djanjih: „Čevljar-baron". Le-ta je polna komičnih momentov, ima prijetno muziko in dobre kuplete. Zelo je torej dopadla, saj so pa tudi naloge bile v dobrih rokah, tedaj so spet imeli prav vesel in prijeten večer. Naj še omenimo, da kedarkoli je gledališče slovensko, vselej je polna, celo natlačena hiša, in tudi mnogo Nemcev hodi gledat slovenskih predstav. Pametni in pošteni ljudje pa tudi ne morejo drugač, kajti umetnost je last vseh narodov. Družba sv. Mohora. (Odborova seja — drnibine knjige.) Po razsodbi poslanih rokopisov so prevdarjali in sklepali odborniki v zadiijej seji o Tezanji in razpošiljatvi letošnjih knjig. Kajti skušnja je kazala od leta do leta jasneje, da dosedanja uravnava ne ustreza po vsem niti družbi niti družbenikom niti poverjenikom. Knjige se tiskajo v Ljubljani, vezale pa so se dosedaj skoro do malega vse v Celovcu; družba je tedaj morala vsako leto plačevati vožnino tiskanih pol iz Ljubljane v Celovec, ki nikakor ni bila majhna. Dalje so tiskane knjige, da so bile ravno po železnici iz Ljubljane poslane, potrebovale vsaj 8—12 dni, predno so prišle tukajšnjim bukvovezom v roke; to pa je zopet zaviralo in mudilo vezanje in dosledno tudi razpošiljanje. In ker so se knjige razpošiljale iz Celovca Štajerskim, Goriškim in Primorskim družnikom, bila je ta uredba na škodo vsem, ki so bliže Ljubljani nego Celovcu. Prišle so res tudi pritožbe iz Istre, da so morali poverjeniki jako visoko poštnino plačevati od družbinih knjig. To je naravno; kajti pot iz Celovca v Istro je mnogo daljši nego iz Ljubljane v Istro. Tedaj je razpošiljatev družbinih knjig — kakor je bila oredjena do sedaj, prizadevala na eni strani družbi, na drugi pa udom mnogo več stroškov. Da temu v okom pride, sklenil je odbor to le: Vezanje družbinih knjig se naroči bukvovezu g. Ed. Hohn-u Y Ljubljani; ta razpošilja tudi bukve po Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, Primorskem i. t. d. V Celovcu pa bode vezano toliko knjig in od tod razposlanih, kolikor je udov na Koroškem in v tistih dekanijah Lavantinske škofije, ki so bliže Celovcu nego Ljubljani. Blagajniku se plačuje tudi v prihodnje dosedanja nagrada za. mnogi njegov trud; Hohn-u pa se odmeri za razpošiljanje vsako leto pavšale. S to premembo mislimo bode pomagano vsem: družbi, družbenikom in poverjenikom. Badostni poročamo tudi danes, da je slavni rodoljub g. dr. Srnec tekoj ustregel odborovi želji in zlata vreden „nauk o gospodinjstvu1- prepustil družbi v natis. Namenjene so tedaj letošnjim udom sledeče knjige: L ^Kristusovo življenje" — 3. snopič ravnokar natis dodelan. 2. „2ivljenje svetnikov'' — 6. snopič od 15. avgusta, do konca septembra, z 22 podobami, se že natiskuje. 3. Večernice: obsegajo razun manjših pripovesti inpod-učnih spisov obširniše povesti: „Vojnimir ali poganstvo in krst14 spisal J. Ogrinec, in povest iz ruske zgodovine: „Menčikov" spisal J. Kosmač; lita pola v natisu. 4. „Nauk o gospodinjstvu" in ^Bučelarček", ki ga bo kinčalo 19 izvrstnih podob. 5. „Ptice," 2. snopič, pojdevnatis, kakor hitro dospejo od Tempskvga naročene in na novo izdelane podobe. 6. ^Koledarček", ki bo v povikšanej obliki obsegal popolni imenik družnikov in posebej še imenik vseh ustanovnikov. Ker se knjige tiskajo v 19 — 20.000 iztisih, poskočili bodo tudi stroški na blizo 16.000 goldinarjev. Zato vabi družbin odbor zopet vse Slovence, da pristopijo tudi letos v prav obilnem številu v družbo sv. Mohora; vsi dosedanji udi naj ostanejo družbi' zvesti in njim naj se pridruži povsod mnogo novih. Lani je na> raslo število družbenikov za 2499, naj se to zgodi še letos. Naj? letos ne bode več slovenske hiše, slovenske družine, v kterej nfe bi štela družba sv. Mohora saj enega družnika. V ta namen prosi odbor vse domorodce, posebno vse dekanijske in farne predstojnike, da se ne vtrudijo družbo v novo svojim faranom priporoče-vati in da njej tudi zanaprej ostanejo zvesti prijatelji in krepki podporniki. Priporočamo o tej priložnosti tudi prav lepo nabiro zaJaneiičevo ustanovite?. Žitna cena. Povs od po va ganu prerajtana. *3 3 3 a O > A >*i ¦ > j o m c8 Ime žita o 3 S 9 > >¦ > > P* > gld. | kr. gld. |kr. gld. | kr. gld. jkr. gld. jkr. Pšenica .... 5 83 5 80 5 - 4 75 5 20 Rež ..... 4 20 4 — 3 90 3 50 4 40 Ječmen .... 3 23 3 20 3 — 3 _ 2 30 3 90 3 90 2 85 2 67 3 40 Turšica .... 3 12 3 40 3 60 3 _ — — Proso (Pšeno) . . 4 95 3 |10 3 40 2 80 3 35 1 97 2 20 2 25 2 52 2 10 Krompir .... — — 2 — 1 90 2 — 1 65 Fižol..... ~l~ — — ~ — 4 lt> knrzi na Dnnaji 9. februarja 1871 5°/0 metalike . 58 gld. 90 kr. Nadavek na srebro 121 gld. 50 kr. Narodno posojilo 67 „ 90 „ ; Napoleondori . . 9 „ 94 r Dopisovalnica. G. G. v G. Za „smešnice" hvala; pesem je še premlada, tudi jej je snov pregrozna/— Fr. C. vLj. Prejeli in oddali; za pesmi vselej prav hvaležni, prosimo spet kmalu. — A. J. v Lj. Ker je bila med ted odposlana, bomo veseli, če jo pošljete „B." — Š. t 3. 1. r. v Lj. Denar je došel, in listi so vam poslani, ako jih še nimate, blagovolite naznaniti. — J. L. v G. Od družbe ste menda že prejeli; pesmi bomo te dni oddali. — J. D. v Z. Le pošljite v pregled; več pismeno. — Brezimnemu dopisniku v Kranji: Ker je v „mladiki" taisto znamnje, kakor ga ima po rokopisu „B.", torej nismo preverjeni, da vi res veste, čegava je; drugi so namreč imenovali drugo ime. Mogoče pa, da je vala prava, ali zavoljo tega se to še nič ne tiče vas, ampak pisatelja. Le-ta gotovo nima vzroka klicati „suum cuique", kakor ste vi v nespameti storili, ne gledaje na pomen tega reka. Izdajateljica: K. Janežič — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.