Stane Gabrovec 
POMEN GROBA S SESTAVLJENO ČELADO Z VAC 
V zgodnji zimi leta 1883 je bil na Vačah odkrit skeletni grob s 
sestavljeno čelado. Odkopali so ga domačini (v inventarni knjigi Na­
ravoslovnega muzeja na Dunaju je naveden Grilc) na zahodnem hrbtu 
pod Slemškom. Grob naj bi bil iz velike, nizke gomile, v kateri je 
bilo pokopanih očitno še več skeletnih grobov. Inventar groba je Szom-
bathy pridobil za tedanji Dvorni muzej na Dunaju in nam o njem 
ohranil dosti izčrpno poročilo1 z risbo, ki podaja le delno inventar 
groba. 
Pomembnosti groba so se zavedali od vsega začetka. Tako mu je 
zaradi čelade posvetil veliko pozornost že F. v. Hochstetter.2 F. Stare 
je jasno uvidel njegov pomen za kronologijo in ga je relativno krono­
loško pravilno uvrstil, čeprav še vedno v mladohalštatsko obdobje 
(Vače II a).a Po nadrobni proučitvi čelad sestavljenega tipa,4 kot jo 
pozna vaška grobna celota, se je vaški grob dal prepričljivo uvrstiti že 
v sedmo stoletje pr. Kr., torej v starohalštatsko obdobje. Pri študiju 
tega groba se je običajno upoštevalo le risarsko objavljeno gradivo, zato 
je F. Stare upravičeno ponovno opozoril» še na ostali del grobnega gra­
diva, ki ga F. v. Hochstetter sicer samo našteva, vendar toliko jasno, 
da lahko razpoznamo značaj in pomembnost najdb. Zaradi tega sem 
skušal v Naravoslovnem muzeju na Dunaju ugotoviti celotno grobno 
gradivo, kar se je skoraj v celoti tudi posrečilo.8 Neugotovljiva je ostala 
le »rdeča žara«, ker je bila celotna keramika inventarizirana brez po­
datkov in nimamo zanesljivih prijemov, da bi »rdečo žaro« ločili od 
ostale keramike, ki je bila inventarizirana skupaj z njo. 
Danes ugotovljiva grobna celota obsega naslednje gradivo. 
1. Bronasta čelada sestavljenega tipa. Nadroben opis glej pri Hoch-
Metterju. Tab. 1 a-f. Inv. št. 7583.7 
1 F. v. Hochstellur, Die neueste« Grabcrfuinide vom Watsoh und St. Мат-
Kiirttliem un kraèn. uemkschrifton d. nuath.-naturwùss. CI. d. k. Akad. d. Wiss. 
Wii-.ii. 47. 1883, 168. 183 *»g. 14. 
a Hoehstettor 1. c. 182 ss. 
3 Prazgodovinske Vače (195*), 124s. 
4 S. Gabrovec, Sdhtla 1, 1960, 37 ss. 
s Arh. vestmk (AV) 13—U, 1962-63. 402 s. Op. 78 a. 
• Dueetiitu rlr. K. Kromeirju, ki nvi je ljubezj»w> dovolil pregled vaškega 
materiala v Nwravoslovmean nwizeju na Duiaaju im dovoLil objavo, se tudd na 
tema mestu najlepše «aihvaljujom. 
7 In voûta mie številke se nanašajo na inventar Naravoslovnega muzeja 
na Dima ju, 
• Zgodovinski časopis gj 

Taib. 1. Vade — girob s sestavljeno čelado — Grab nuit zusammengesetzter 
Kalotte. Po Hochstetterju 

2. 2eloziia sulica s pravokotno skovanim rebrom, d. 55 cm. luv, št. 
7585, Tab. 1, 3 (po Hoclistetterju), tab. 2, 2 (naša nova risba),8 
3. Železna tulasta sekira z majhnim ušescem in delno ohranjenim 
lesenim toporiščem. D, 19,5 cm. lnv. št. 7584. Tab 1, 2 (po Hochstetterju) 
in tab. 2, 2 (našu nova risba). 
4. Bronasta skodela iz tolčenc pločevine, s širokim robom, okrašena 
z manjšimi iztolčenimi in večjimi utolčeninii pikami. Skodela je imela 
na enem koncu železen (?) ročaj, ki je pritrjen z bronastima zakovi­
cama, ena je še ohranjena. Pr. 25 cm, v. 3,5 cm. lnv. št. 7600. Tab. 2, 8. 
5. Štirje bronasti razdelivci za konjsko jermenje v obliki gumba z 
obročasto nogo, uliti, izdelani v predrti tehniki. Na obodu imajo štiri-
krut po tri zankice. Pr. 4,5 cm, v. 1 cm. lnv. št. 7612. Tab. 2, 3—6. 
6. Ostanki železnih uzd. lnv. št. 7605. Tab. 2, 7. 
Inventar groba ima prav ključno mesto za razumevanje kronoloških 
in kulturnozgodovinskih problemov slovenske halštatske kulture in je 
zato prav, da to na kratko prikažemo. 
Čelado sestavljenega tipa smo že izčrpno obravnavali in je rezultat 
znan: kronološko sodi v sedmo stoletje, leta okoli 600 so čas njene naj­
mlajše uporabe. Razširjena je pri nas in v Picenu, le delno tudi v 
severni Italiji. Nininmo vzroka, da bi dvomili v domače delavnice, ki 
naj bi jo izdelale, pobude za izdelavo pa niso popolnoma jasne: lahko 
bi mislili na domačo žarnogrobiščno tradicijo, pa tudi na Italijo. Eno 
je gotovo: ornament na čeladi, rozeta z bunčicami na paličastih krakih, 
je korintsko-etruščanskega izvora. Po pravici smemo domnevati, da je 
prišel k nuni iz Italije vse dotlej, dokler ne dobimo za suhozenisko pot 
preko Balkana ali preko vzhodne judranske obale oprijeniljivejših do-
kuzov. V Grčiji in Italiji dobimo rozeto tega tipa predvsem na kera­
miki10, v severni Italiji" in jugovzhodnih Alpuh12 na kovinskih izdelkih. 
Vsekakor je tu ornament jasen glasnik stika prvih povezav slovenske 
halštatske kulture z grško-italskim svetom. Y isto smer nas vodi tudi 
8 V innSi risarski dokimneniacijii prinušuim na tab. 1 še einkrat gradivo, 
kot ga je ubjaviil lfoehstctter 1- c. fig. 14. Nu tab. 2 pa gradivo, ki na eini 
strani do sedaj v risbi še ni bilo objavljano (tab. 2, 3—8), poleg tega pa še 
on k rat železno sulico in sekiro, ki ju objavlja že Hochsletter, ker naša risba 
delno popravlja llochstetterjevo. Sulica oziroma sekira na tab. 1, 2—3 pri­
našata torej isti original kot tato. 2, i—2. 
8 Si tuia 1, 1960, 37 SSL 
io prvi je nu to opozoril, O. H. Frey, Germania 40, 1962, 68 s. Za korintske 
in etruäoamske rozete cfr. II. G. G. Payne, Protokorijtnthische Wasortmalerei 
(1933) Taf. 11,2; 13.2; 14,1.2; 15, 19,1.3.4.6; 20,1-2. Рауше, Necrocorinthiia (1951) 
pi. 3,1.3; 4.4; 5,1.4; 8—11 i. dr. 
u Motiv rozete «a situili Benvenuti: Umetnost alpskih Ilirov in Venetov 
(t962) 79. Tab. 4. Luckr-Frey, Diie Sifculu in Providence (Röm.-Geran. Forsch, 
26, 1962) 62 ss. Abb. 8,17 a. Toif. 23. Motiiv rozete na spodnjem delu krajcev 
sestavljene čelade poana pruv tako če I udu iz groba 1 v Sesto Calende (orna­
ment neobjavljen, za čelado glej Montelius, Civ. prim. pi. 62. Situla 1, 1960, 
si. 13,4. 
" Poleg nažega primerka glej še Klean-GloLn, W. Schmid, PZ 24, 1933, 
219 ss. Abb. 18. 20. 23. Hallstatt grob 697, Kromor, Gräberfeld von Hallstatt 
(1959) Taf. 128. 
e« 83 

Tab. 2. Va-бе — grob s sestavljeno Pelaido — Grab mit zusammengesetzter 
Kalotte, 1—2 /eleao — Eisen, ostalo bron — sonst Bmaza 1.3—8 = K, 2 = Ук 

analiza bronaste skodele (tab. 2. 8). ki jo sedaj prvič objavljamo. Tip 
posode je pred kratkim obdelal W.'Dolin18 (po njem je tudi naša karta 
razprostranjenosti bronastih skodel tega tipa) in iz njegove študije 
moremo dobro razbrati položaj. Izhodišče je očitno etrnščanska Italija, 
kjer jo dobimo v številnih primerkih (npr. Tomba Regolini Gelassi'4. 
Fabriano15). Iz tega izhodišča je izšla pobuda za kose, ki jih najdemo 
na halštatskem področju od zahoda (St. Saturnin-lès-Apt. Dep. Vau-
cluse; Vauveiiargues, Dep. Bouchos-du-Rhône),le preko najdišč na sever­
nem robu Alp (Hohmichele, Heuneburg; Wohlen, Kt. Aargau; Cormin-
boeuf, Kt. Freiburg)17 do vzhoda (poleg našega primerka še Magda-
lenska gora).18 Bronaste skodele. ki smo jih našteli med- primerjalnim 
gradivom, se med seboj delno razlikujejo in skoraj gotovo ne gre za 
direkten import (razen morda v južno Francijo), ampak bolj za pobude, 
ki so jih prevzele domače delavnice. Italski izdelki so iz sedmega stol. 
pred Kr. (Tomba Regolini Calassi), ostali pa, kot sledi iz zanesljive 
analize W. Delma, iz zgodnjega šestoga slol. (Ha Di) nli že tudi nekaj 
mlajši (Ha D 2). Naš novi primerek z Vač je v številu izvenitalskih 
očitno najstarejši.18a 
W. Dehn je v zvezi z našo bronasto skodelo opozoril na podoben 
ti]> skodele. katere široki rob pa ni oriianientiran z iztolčenimi pi­
kami, ampak s prepletom (Strettweg, Vix, Serres v Hautes Alpes in 
Mailhae, Aiidei na naši karti razprostranjenosti so označeno s praznim 
krogom),10 ki potrjuje misel mediteranskega importa. Le da bi pri pre-
1S Fuivdlbor. aus Schwaben N. F. 1", 1965. 126 ss. 
11 L. Paniti, Lu Tomba Regolimi Gulussù (1947) 238 ss. Nr. 210—214. Tav. 22; 
585 Nr. 445. Tav. 59. 
15 Mont. Ant. 35, 1933. 275 s. fig. 3. 
" Vse gradivo citirajo v opomibnh 16—18 ipninašu še enkrat W. Dehn, 
Fiiiiidber. tins Scihwuibon N. K 17. 1%5, 126 ss. Л. D mm ou lin. Gallia 16, 1958, 
197 ss. Fig. 2. F. lìunoiit. Gallia 20. 1962, 6% füg. 19. 
" Riimk-Huiidt, Dor Hohmliehclc (Riim.-Gor. Forsch. 25. 1962) 91 Nr. 145 
TuT. 8. Druek-Schi'b, ïllustniortc Geschichte d. Schwärz 1 (1958) Taf. 11. 
W. Kiiimmiig. BRGK 43/44. 1962/63 (1964) 51 s. W. Druck. Aeltere Eisenzeit der 
Schwede. Westsehwem/. (Materinlhofte z. Ur- und Frühgeschikhte d. Schweiz 4, 
1964) 14 ss. Tuf. 4—5; Taf. B. 
18 F.Stare, Zbornik fil. fok. 2, 1955, lab. 30. 3. AV 13—14. 1962-63, 401 s. 
Tab. 9,5. Glede grobne celote glej G. Desc.bnmnn, MAG t4. IS84, 51 in AV 15—16. 
1964-65, 131. 
'*а Ko je bil sestaiviek že v tisk u miti. me je prof. W. Delvn ljubeznivo oi>o-
zowil So nu ein ipniiiiierek bronaste skodele ooriuvjiuvanogu tiipu lice Hradeniin-a 
(Češku). giroil> 28: F. Dvorak. Puuuitky a roh. N. K. 6—8. 1936-38 (1939) 79 ss. 
(>br. 22,17 (= F. Dvofók, Wageiiigraiber <ler älterem Eisenizoit IMI Böhmen. Prae-
historica 1 [1938] 33 ss.). Posoda je ležalu v bogatom knežjem grobu z bojnim 
vozom, ki sodi v s taire j Se hulštutsko obdobje (IIa G). Grob ibi bil torej isto-
čusein. a li pa celo nekaj starejši od vaškega. Kur je češki grob lizruziit iprcd-
sluvinik hulštutske kulture, zrasli; iMiposwdmo iz žarnogrobiščne tradicije, in 
ker v češkam iprostonu v tom času komaj lahko računamo z .italskimii vplivi, 
se ob torn novum p ni merk u »novu zastavlja vprašanje, koliko vendarle ni tudi 
v lem tipu bronaste posode vlkletii žurnogrobiščini .izvor, kot je to pokazal 
Merhart že za druge kovinske posode. / novim primerkom, kri nd vnesen 
v karto, postaja torej (italsku izvor obravnuvune kovinske plitve skodele še 
odprt. 
»* Fundiber. ans Schwaben 17, 1%5, 153 z nadaljnjo literaturo. 
85 

pletu tega tipa lahko mislili tildi na grško izhodišče. To misel je potrebno 
poudariti, ne samo zaradi utrditve teze mediteranskega izhodišča bro­
nastih skodel vaškega tipa. ampak tudi zato. ker poznamo ornament te 
vrste tudi na fragmentih bronaste posode iz Ljubljane20 in je bil njegov 
grški izvor v tuji literaturi že poudarjen.21 
V popolnoma drugo smer nas vodi na novo objavljena konjska 
oprema (tab. 2, 3—6). Razdeliva' za konjsko jermenje izdelani v predrti 
tehniki sodijo izrazito v sklop tako imenovane trako-kimerijske konjske 
opreme (na naši karti razprostranjenosti so najdišča označena s križ­
cem22). Naše najdišče je sedaj najzahodnejše, težišče najdb je na vzhodu. 
Podobno velja za železno uzdo (tab. 2, 7), le da je ohranjena fragmen­
tarno in v tako neizrazitih fragmentih, da sama na sebi naših izvajanj 
ne more podpreti. Da pa sodi v sklop uzd trako-kimerijskega tipa oz. 
tradicije, ne more biti dvoma. 
Iz navedenega primerjalnega gradiva je tudi datacija jasna: čelada 
sestavljenega tipa, tipični ornament na njej. razdelivci za jermenje. 
bronasta skodela s širokim robom govore enotno in skladno za sedmo 
stoletja, torej starejše halšatsko obdobje (Ha C 2). Ta datacija je pod­
prta s povezavami z dvema različnima kulturnima krogoma. Na eni 
strani z Italijo, na drugi z vzhodnimi halštatskimi provincami. V orna-
mentalnem motivu rozete z bunčicami na paličastih krakih imamo tudi 
dobro oporo za absolutno datacijo. Motiv je namreč zelo pogosten na 
protokorintski keramiki, dobimo ga še na prehodu iz protokorintske v 
korintsko, ne srečamo ga pa več v tej izvedbi na zgodnjekorintskih 
vazah, prišel je torej v matični deželi že pred koncem sedmega stol. iz 
rabe.28 
V grobni celoti z Vač se izredno poučno zrcali zgodovinska situacija 
sedmega stoletja v slovenski halštatski kulturi. To je čas prvega vzpona, 
prvega izoblikovanja plemenske aristokracije. Ekonomsko ima ta vzpon 
gotovo svoj vzrok v železarstvu. Železo se že v starejšem halštatskem 
obdobju v jugovzhodnih Alpah v velikem obsegu pridobiva in predeluje. 
V tem času se ustali bojna oprema, ki bo ostala tipična vse do konca 
halštatskcga obdobja: bojna sekira, dve sulici (da imamo v našem pri­
meru le eno, je čisto naključje), v višjem sloju tudi čelada ali morda še 
oklep in ščit. Ta sestav bojne opreme je sedaj izključna posebnost jtigo-
vzhodnoalpskega kroga, pri čemer mislim še posebej na dolenjsko sku­
pino, kjer pride to v grobnem kultu še posebno izrazito do veljave. 
•* F. Stare. Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (1954) tab. 84, 7—8. 
F.Stare. Zbornik fil. fak. 2, 1955, tab. 1,8. 
81 G. Kossack, SUdbayera während der Hallstattzeit (Röm.-Germ. Forsch. 
24, 1959) 56. 
88 G. Kossack, JbRGZM 1. 1955 (1954) 125. Karte 3. 160 B 2 (seznam naj-
diäe, ki ga je treba sedaj dapolmti z Hteraturuiiiimi podatki: Beroiu-Comsa, 
Materiale ai eereetami Archeologie 2, 1956, 324 s %. 53,7; 54; 55; 56. (Balta 
Verde). D. Garašarain, Katalog metala (1954) 37 s. Tab. 25—27 (Rudovci). S. 
Gabrovec. AV 13—14, 1962-63. 297 s. Tab. 1 (Smarjeta). Primerjaj tudi Glasdnac 
(Beaiac-Cowic, Glasùnac 2, 1937 toi». 6,7.10) dn podobne, ki sodijo v skupino 
Glasinac IV b. 
8a 0. H. Frey, Germania 40, 1962, 69. Glej še drugo literaturo v op. 10. 
86 

Veljak tedanjega časa je bil poleg tepa vitez na konju, konjsko opremo 
je prevzel iz trako-kimcrijskega kroga, v čemer je bolj ali manj povezan 
tudi z ostalimi halštatskimi skupinami srednje- in zahodnoevropskega 
kroga. Nekdanje žarnogrobiščno orožje, meč, je opustil, pri tem se raz­
likuje od omenjenega kroga. Prav tako so vidne razlike z vzhodnimi hal­
štatskimi kulturami. Bojna oprava je na eni strani gotovo zunanji izraz, 
»uniforma« aristrokracije, na drugi pa gotovo tudi izraz tedanje bojne 
tehnike prebivalstva naših krajev in naše kulturne skupine. Ta je zrasla, 
kot dobro vidimo v našem primeru, iz domače žarnogrobiščne tradicije, 
bitni element (borbo na konju in lok, ki v našem grobu sicer ni zastopan) 
pa so prevzeli od stepskih ljudstev, tako imenovanih Troko-Kimerijcev 
in pozneje Skitov. 
Kulturno pa se v tem času jugovzhodni alpski prostor odpre medi­
teranskemu svetu. Prvič srečamo sedaj ornamentalne motive grško-
italskega kroga, zahtevnejša kovinska obrt se začne zgledovati po 
etruščanskih vzorcih, tako v ornamentu, kot delno, čeprav manj, tudi po 
samih oblikah. Enega takih primerov bi lahko videli tudi v bronasti 
skodeli tab. 2, 8. V slovenski halštatski kulturi jo dobimo le dvakrat, 
poleg našega primerka še na Magdalenski gori, kjer pa je že mlajša. 
O tem nam govori tako grobna celota — najdena je bila skupaj z vazo 
estenskega tipa — kakor tudi oblika, ki je bolj oddaljena od italskega 
prototipa. Vaška bronasta skodela pa stoji kronološko nenavadno blizu 
italskim primerkom in jo smemo upravičeno imeti za najstarejšega v 
krogu ostalih imitacij. Naj to pomeni, da je slovenska halštatska kultura 
prva, ki pride v stik z višjimi kulturami mediteranskega sveta in se jim 
prva odpre? Prva je tudi pripravljena, zmožna, za ta sprejem. Če se to 
opazovanje potrdi, bomo smeli videti dejansko neko prednost jugo­
vzhodne alpske halštatske kulture nasproti ostalim. Jugovzhodni alpski 
prostor je prvi od ostalih prazgodovinskih kultur na robu Mediterana 
siopil z zgodovinskimi kulturami v plodni stik. To bi bilo važno zgodo­
vinsko spoznanje. 
Karta razprostranjenosti, ki jo prinašamo, nam plastično pokaže 
položaj slovenske halštatske kulture v poznem sedmem stoletju, na 
začetku njenega vzpona. Korenine njenega vzpona segajo v domačo 
tradicijo, v vzhodne stepske kulture in v Italijo. Na eni strani je zadnja 
prazgodovinska kulturna provinca na severovzhodu, ki je še ustvarjalno 
sprejela vplive italskih kultur in na drugi zadnja na zahodu južno od 
Alp, kjer je bila trako-kimerijska stepska bojna oprema sprejeta v tem 
sestavu.84 Geokulturni in geopolitični položaj danes slovenskega ozemlja 
pride tako dobro do izraza. 
84 V posameandih kosih srecamo konjsko «premo trakokiknerijskega izvora 
tuiH neredko v Italiji. Cfr. MUllor-Kanpe, Chronologie (Rom.-Germ. Forsch. 
22, 1<У59) Taf. 94D; 102.5.12.П (Este); 65.5.6; 67,1t (Bologna) in dr. Prav tako 
je sestavni del srednjeevropske in zahodnoevropske halštatske kulture, se­
veda v raizUčmh kombinacijah kot v jugovzhodnih Alpah. Glej G. Kossack, 
JbKGZM 1, 1953 (1954) Ш ss. in njegove karte razprostranjenosti 2—4, ki to 
mejo jasno ponazarjajo. 
87 

-L. 
C 
fcr, 
rî 
St2 
C 
a 
S 
L. 
*j2 
c 
S 
ca 
_* 
O 
X. 
3 
0 
^ 
es 
Ä* 
X 
eu 
fi 
O 
l-
apa 
#ич 
s 
.3 
u 
0 
^ 
C 
cd 
fi 
cu 
ti 
s 
IH 
Ö 
•g 
VI 
•ГЈ 
cd 
g 
Л 
l£ 
s 
§ 
•»-1 
d 
cd 
IH 
8 
w 
a 
N 
CU 
XI 
<D 
cd 
tU) 
fi 
S 
-*•• 
u 
t-l 
A 
IH 
CU 
O 
N 
CA 
m 
tx 
c 
0 
fc 
c 
s 
^Ј 
È 
ai 
S 
>к 
1 
CJ 
ed 43 
o, 
-t— 
crt 
hn 
I 
^-> 
E) 
ч 
eu CO 
cu 
fi 
> 
8 
"3 
N 
3 
OJ 
IH 
P-4 
C 
S 
"S 
*Q 
T> 
л 
eu 
tin 
fi 
CU 
A 
8 
A 
C0.fi 
K 
aja 
CE) 
1Л 
M 
Ч-* 
CO 
ГЛ 
Cd 
fi 
ô 
A 
fi 
Л 
O 
u 
m 
fi 
y 
1* 
S 
•o 
-*-• 
0 
eu 
•*4 
n. 
•0 
ri 
•s 
s 

Na cinipi sirani pa je naravnost presenetljiv širok evropski radij. 
s katerim je gradivo vaSkego groba povezano, soj sega od izliva Rodanti 
na zahodu in do spodnjega dela Donave na vzhodu. Istočasno ko si 
ustvari slovenska hnlšiatska kultura močno lastno podobo, je hkrati 
najbolj odprta navzven, tako na vzhod kot na zahod. Kot da je s tem 
dan tudi usodni simbol za bodočo slovensko zgodovino, ki ima v jubi­
lantu tako odličnega glasnika. 
Zusammenfassung 
DAS HEI.MGRAB VON VAČE UND SEINE BEDEUTUNG 
FÜR DEN SUDOSTALPINEN KRETS 
Dus Crni) mit Helm uvit zusammengesetzter Kaiotto von Vače war schon 
oft der Gogcmslaiwl der Diskusiitmi (Anm. 1—5). jedoch oline Heranziehung des 
ganzen Materials, das liis joezt zeichnerisch nur teilweise wiedergegeben 
worden ist. Ank»r macht jetzt uoch dein tinilwkanmten Teil des Maternais, das 
im Nutiirhlstiurisehen Museum in Wien aufbewahrt 'ist. bekannt (Anm. 6). 
Dus ist: 
1'. Flache Bronizeso.hiissel iniit flach eLngođelltom Boden nmd horizontal 
uusgelogtem Rand; der Rand trägt zweii umlaufende Por'biickclreihcm, die 
eine von oben und die zweiite van uintcin getrieben. Taf. 2.8. 
2. Vier Iviiiigfussknöpfc mit daurchb roch ein gearbeitetem Innenkreuz, m 
Kleeblatt form. Taf. 2,3—6. 
3. Reste eiserner Tremsen. Taf. 2,7. 
Das übrige Material (Taf. 1) veröffentlichte schon F. v. Hochetetter 
(Anm. 1): (liio Bisenlanizo umd tlas Eiiseinbeil sind teilweise verbessert noch 
einmal zeichnerisch wiodergogoibcm (Taif. 2.1—2). »Rine rotile Urne«, die noch 
ins Grab gehörte (Amin. 1) list heute niieht mehr zw eriiiierem. 
Dus neu erschlossene Mnteinhil erweitert in mancher Sicht die chrono­
logische und kulturhistorische Stellung des Tlelmgrabcs. Das Pferdegeschirr 
steht oiwandifroii li'ii der sogen anm ten thrukokiiimimcnisehen Tradlitiion. Die Rie­
men k reirzunigen iiinseirer Form haboin ihre Entsprechungen nur im Osten 
(Arnim. 22. s. Verlbroiituinigsknrte). sie sim'd althallstättisoh. In Gegensatz dazu 
ist dus Ur.4|>riiii)gslanid «1er RrowKoschiissol lim et russischen Italien zu suchen, 
wie um längs t W. Dehn (Anm. 13) mit guten Gründen dargelegt hat. In die-
selne Richtung weist auch das Kremponornumient (Taf. 1.1 d), da* in dieser 
Form nur auf die protokoniatbisehe Piimktrosctte zurückgehen kann (Anm. 
10—11). 
Mit dem» neu crsehlossemeim Material ist die schon gegebene (Anm. i) 
nllhnllstättiische Datierung (Ha C 2. Honi'zont der Pamiz-ergräber Stična—Novo 
mesto) des Helnvgrabes vom Vače nur erhärtet. Die Datierung ist durch grie-
ihiseh-iitaliische (der Helm mit zusammengesetzter Kalotte und die Pumkt-
i-oseilcl wiedmreh Ostbeaiehimigem (des Pferdogrschir der thrako-kiimmerischen 
Tradition) gestützt. Auch der Beginn des Horizontes der Pnnzergräber van 
T\ p Stična—Novo mesto ist damtit nuit grösserer Zuversicht nuit der älteren 
Stufe (Ha C 2) nördlich von Alpen zu paralleliisiiorciii. Steht die Rronzesehüssel 
Taf. 2,8 damit im Wiodersprueh? Sie ist männlich imi westalpimen Hallstatt-
krois meistens juinghiillstätisch (wie sonst auch das Stück von Magdalenska 
gi>ra (Anm. 18), das typologisch etwas jüngiv zu sein sclieint). Ein zeitlicher 
Vorrang ist hin Fall der Voeeschüsscl kaum zu leugnen. Damiit ist auch ein 
Wink gegeben für diie Beurteilung des übrigen Imports aus Italien in den 
siidostiilpinon Raum. Sioher ist miit keiner grossen Zeitspanne zwischen den 
italischen Piototvpen und siidoistalpinein hnportc bezw. Imitationen zu rech­
nen. In .diesem Sinne darf man aiueh das Graib von Stična nuit der tierver-
89 

zierten Sdtula (Iiniv. Arch. Y 4t). dus aine Qiinohoe »•vom Ende des 7. oder 
Begann des 6. Jahrhunderts« (Jtieoibsthal) enthält, in die späte 7. Jahrhundert 
verweisen. . _... 
in der Kamiplteclvniik list dor erste hallstättischc Fürstenhorizont an bud-
ostalpon ganiz der Urnenfeklerztradition und den Einflüssen der Steppen-
völker verünunden, dagegen spiegelt das heimische Kumstgewenbe schon klar 
die mediteranen Einflüsse von Italien. Die verschiedenen Komponenten, die 
sieh im ersten Fürstenhonizont zusammensetzen, spiegeln gut die geokultu-
rellc und geopoliitische Lage des siidostalpinen Hallstattkreises. 
90