V kakošen prid nam utegne biti svobodna
obertnija?
Odgovor v več poglavjih.
Drugo poglavje. Zakaj pa   bi   to,   kar   velja   za kmetijske   obert-nike, ne veljalo  tudi   za vse   druge obertnike in rokodelce?
Ker se je tedaj naš mojster po pravici razjezil zoper tak teržen red, po kterem bi imeli le nekteri kmetje pravico žito, sočivje, sadje itd. prodajati, in, ker jih je malo tako upravičenih, poviševati potem ceno , kakor bi se jim ljubilo — al ne bo ravno ta mojster, ako vse te izglede dobro prevdari in pošteno presodi, potem tudi poterditi mogel, da to, kar je enemu prav, mora biti tudi drugemu. Blago je blago, naj ga daje kmetovavec iz rok ali pa obertnik in rokodelec; le ta razloček je, da uno blago, ki ga kmet prideluje, je sirovo, — to pa, ki ga obertnik ali rokodelec izdeluje, je izdelano. To pa kakor uno je dan današnji potrebno : suknja in pa klop stenam ravno tako za življenje potrebne kakor kruh, meso in so-t*vje. Kolikor dražje moram eno — suknjo ali mizo — plačevati, toliko manj mi ostaja za jed in pijačo, ako bi si človek rad včasih masliček vinca ali ola privošil.
Kaj pa je gori pri kmetijski obertnii (pri kmetijskih pridelkih) naš mojster tako iskreno zagovarjal? Kaj druzega, kakor to, da naj vsak kmetijsk obertnik, to je, vsak kmetovavec, na svoji zemlji svobodno prideluje kar hoče in kolikor hoče, in da naj vsak svoje pridelke vozi na sej m kamor hoče in prodaja.
Ob kratkem bi se dalo to takole reči: „Vsak kmetijsk obertnik (kmetovavec) ima pravico, svoj kapital in svoje delo obračati kakor hoče, in po svoji volji ga v dnar spra-vitiu. Vsi kmetijski obertniki (kmetovavci) imajo pravico s svojimi pridelki priti na sejni, na sejmu si brez zaderžka iskati kupcov, in ceno svojih pridelkov staviti tako, kakor jih pridelk stane, in kakor je več ali manj kupca na tergu.
Na to vižo je tedaj naš mojster sam spoznal, da gre vsakemu kmetova vcu s v o b o d n o gospodarstvo z njegovim blagom in z delom njegovih rok, zraven tega pa tudi pravica, svobodno si iskati kupca za njegove pridelke.
Marsikteri mojster utegne reči: kmetija, živinoreja, rudnarstvo itd. itd. niso to, kar se prav za prav pod obertnijo ali rokodelstvom razume, ker navadno obertnija ali rokodelstvo zapopada le tiste dela, po kterih se nekteri pridelki, kakor les, železo, loj in več druzih stvari, za mnogotero rabo izdelujejo.
Kakor pa je na svetu že večkrat beseda marsiktero zmoto napravila, tako tudi tukaj. Pomota je, če kdo misli, kmetu raste žito samo po sebi v roko, in da živinorejcu ni nic druzega potreba, kakor dobrega bika ali da pošilja goveda ne pašo, ali če kdo meni, da se iz rudnika že popolno železo itd. kopa. Res je, da v nekterih gorkih krajih srednje in južne Amerike in tudi v nekterih krajih Europe je zemlja tako rodovitna , da ljudje žanjejo ali kose, čeravno niso ničesa sejali.    Pa v teh krajih tudi ni ne kmetijske ne
kake druge mestne obertnije; zakaj človek se loti obertnije le vselej takrat, kadar ga natora sama po sebi ne redi, in je prisiljen za svoj živež si kaj pridobiti.
To tedaj ne more nobenega razločka delati, ali kdo zemljo obdeluje in svoje pridelke potem za druge izdelke ali za dnar zamenuje (prodaja), ali če svoje ali od druzih pridelane pridelke izdeluje in se iz tega živi. Ali je to, da kmetovavec lan seje in predivo tare, kaj druzega kakor to, če tkavec iz preje platno tke? Uno je kakor to — delo in obertnija; predivo, ki ga kmetovavec prideluje, in pa platno, ki ga tkavec izdeluje, je blago, ki ima svojo ceno in svojega kupca.
Naj stareja obertnija je, kakor vsak ve, kmetijstvo. Spomnimo se pervih kmetovavcov, ki so na svetu bili: ali niso bili oni sami obertniki vsake sorte. Oni so polje obdelovali, si svoje koče stavili, tedaj si les sekali in tesali ; oni sami so si napravljali svoje oblačila in za to kože odirali živini in jih strojili; sami so predli, tkali in šivali; da so pa to mogli, so si mogli napraviti kakoršno koli sekiro, žago, kladvo, škarje itd.
v
Ce dan današnji ni to več tako, pa za tega voljo ne moremo razločka delati med pridelovavcem in med iz-delovaveem. Eno je toliko potrebno in toliko vredno kakor drugo; včasih bolj uno, včasih bolj to. Kjer je zemlja rodovitna in je malo ljudi, je manj izdelovavcov potreba, vsi lahko žive od zemlje. Kjer je manj zemlje pa več ljudi, tam je preveč rok in preveč ust, da bi vse mogle delati na polji in živiti se od pridelkov; kar je rok od več, morajo prijeti za druge dela, za tiste namreč, ki se navadno štejejo k obertnii in rokodelstvu. Zato je naravno, da na Rusovskem, kjer živi le 600 ljudi na eni štir-jaški milji (to je milja na dolgo in široko), je veliko več kmetov kakor rokodelcov (antverharjev), — na Saksonskem pa, kjer na eni taki milji 6280 ljudi prebiva, se večina stanovavcov peča z obertnijo in živi od fabrik.
v                                                   v
Ce je iz tega očitno, da vsak, naj prideluje ali izdeluje, je delavec, je obertnik, in če se nikomur ne brani zemljo obdelovati in njene pridelke prodajati in se tako živiti, — zakaj bi ne smelo to veljati tudi od druzih ljudi, ki se pečajo s kako drugo obertnijo ali s kakim drugim rokodelstvom, da bi ravno ti ne smeli delati svobodno na svojo roko in prodajati svojih izdelkov? Kakor kmetovavceva skerb mora biti, da spravi svoj pridelk v dnar, tako bo tudi le skerb obertnika ali rokodelca, da proda svoj izdelk.