domovine. Njen vsebinski značaj je izborno označen s citatom iz Alfr. Kerra na naslovni strani: »Nicht Keisebeschreibuiig, sondern das Erinnern an Lebensstunden«. Posebno Krainer Tage, kjer pisatelj v avtomobilu drdra z enega konca Kranjske na drugi, res niso drugega kot niz bežnih bliskovitih momentov, v katerih iskri življenje, kakor se popotniku neprisiljeno javlja in kakor ga sprejema njegov temparament, ki veže te bežne sličice in pogosto duhovite utrinke v celoto. Na prvi pogled lahek, duhovit besednik, se ti na koncu svojega filma odkrije kot človek, ki je hodil med nami s srcem pa zraven še pod spretnim vodstvom. Svoj popis začne z izprehodom po Ljubljani, ti šegavo nariše prizor otvoritve velesejma in na vsakem koraku ošvrkne vsakdanje življenje našega mesta in dežele od kake druge njemu zanimive strani. Potem drevi v avtomobilu čez Gorenjsko in Dolenjsko, se udeleži slavnosti odkritja Krekove spominske plošče v Selcih, obišče domove in grobove naših pesnikov in pisateljev, se zanima za vse, kar vidi in sreča, in zna izbrati momente, ki ti res na mah pričarajo celo situacijo ali karakteristično pokrajinsko ali kulturno potezo. Čitajte samo z menoj: »Von Bauernfuhrwerken mit tra-benden Gaulen davor wimmelt die Gegend. Kleine Wagelchen mit einer Familie besetzt, statt-liehe Leiterwagen, ungehobelte Bretter als Banke darauf; wie Vogel auf der Stange sitzen alte Miitterchen und rotbackige Dirnen, verquere Ge-vatern und frische Burschen nebeneinander. — Die Wallfahrtskirche zu Brezje mit ihren wunder-tatigen Wirkungen lockt heute, am Marientag, die Glaubigen aus der Nahe und der Ferne.« In tako se vrsti pred vami sličica za sličico in izza njih se vam smehlja obraz domovine, ob njem pa pisateljev, ki niti en moment ne zataji svoje osebnosti. Kakor je ta knjiga v svojem skrajnem subjekti-vizmu sicer enostranska, ti umetnost pisateljeva od strani, ki si jih je izbrala, poda vseeno značilno sliko in pristen vtis in mogla bo vzbujati edinole simpatije do nas povsod, kamor bo zašla v tujini.
Frst
Miroslav   Krleža:    Tri  kavalira  gospodjice
Melanije. Tisak »Tipografije« D. D. u Zagrebu. 1920.
Krleže »staromodna pripovijest iz vremena kad je umirala hrvatska moderna« je spričevalo plodne in močne pripovedne darovitosti v zvoku drzke, mnogokrat že ne več dostojne veristike in v slogu najhujšega zagrebškega pouličnega besedja. Morda je Krleža res zamišljal študijo psihoze mladega brvatstva v prvem desetletju novega stoletja. Kar je ustvaril, seveda ni ne Sanin ne Dostojevski v Besih, je samo karikatura, literatura in srednje vrste> duhovita satira. Lica v delu so sicer plastična, a so le iz ateljejske luči, bolj nego individualnost tipi z debelo nanesenim in celo tradicionalnim barvilom romantičnega satirizma in konvencionalizma. Prav malo je globljega duševnega potopljenja, medlo se začrta nekaj socialnega problema kakor bežna senca lahke meglice in ugasne v praznoti breztematičnosti, v »vacu-amu« vsebinske morale. Dejanje se završi s har-
lekinsko drzkostjo tistega »inflagranti-škandala«, ki je tako star, kakor je pri nas še vedno novo berilo Maupassantovega »lepega Jurija«. V Me-ianiji je »des Pudels Kern« lutkarstvo stare, srednje in nove dobe, ob Trninovem dnevništvu se ne morem prečuditi naiviteti Krleževi, ki "oči-vidno ni po »Idiotu« še spoznal, kaj je duša hektičnega junaka, patologija sušičnih ljudi. Nekaj fantazije v nabrekli figurnosti novega marinizma ni še daleč problem tega naturalističnega motiva. Prav »staromodno« jasna sta sicer Novak in Fintek, in še Puba Vlahovič. V dnevih, ko slovstvo prav nič več ne zmore dra-matičnoživih lic, je seveda tudi to nekaj. Da bi v Krleži le toliko prostaško ciničnega besedja ne bilo, ki boli tudi človeka, ki že ni več tako mladostno krvav pod kožo. Vrag vzemi Wedekinda i, dr., židovstvo so. Ali Hrvat Krleža služi domačemu židovstvu? Ali res misli, da iz omenjenega vzdušja bogati hrvatsko knjigo? Kriines i. dr. naj ga hvalijo, pa četudi celo do Berlina, hrvatska knjiga ga ne bo. Tudi v satiri se pošten umetnik ne zametu j. In če sem pri Mašiču (»Deda Joksim«) omenil, da je treba tudi pisatelju satir — ljubezni, ponovim pri Krleži in dodam: Ljubezni in mnogo etične  zrelosti  in zdravja.              Dr.  I. Pregelj.
Dr. Mirko Deanovič i An te Petravič: Antologija   savremene   jugoslovenske   lirike.   Iz-
danje knjižare Vinko Jurič. Split, 1922. Str. 336. Antologija, ki sta jo poslala v svet Deanovič in Petravič, obsega Srbe, Hrvate in Slovence in se tedaj označba Jugoslovanske' lirike giblje v državnih mejah naše kraljevine. Ali moramo tudi v umetnosti zatajiti Bolgare? Čez tri literarne generacije sega izbor in je paralelno podan, držeč se razvrstitve ustavno določenega reda SHS. Po številu imen sodeč sta avtorja hotela biti pravična ravnovesju »plemen« (dasi pogrešiš n. pr. Cimpermana, Trinka, Opeko, Maistra, Preglja, Bevka, Samca, Kosovela in še celo vrsto drugih starih in mladih Slovencev), pri podajanju pesmi pa sta bila, kar se tiče nas, nesorazmerno skopa ali kritična — ne vem, kateri izraz bi bil boljši. In še med Slovenci: Aškerc lirik ima v antologiji 8 pesmi, Gregorčiča pa predstavita s 5 in Medveda s 3 in še te so Samoti, Volosko in Kaj  si tak!
Pri modernih in mlajših sta sicer radodarnejša, a glede kritičnosti in okusa govori dovolj jasno Moletov de profundis, ki ga objavljata v Glonar-jevi redakciji!                                    Joža Lovrenčič.
UMETNOST.
Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga izdaja Umetnostnozgodovinsko društvo v Ljubljani pod uredništvom dr. Izidorja Cankarja, je dovršil svoj drugi letnik.
Ves letnik je z edino izjemo Moletove študije »Bizantinska figurativna umetnost VI. sto L« posvečen domači umetnosti. Mole kon-štatira najprej, da ima vsa bizantinska umetnost 6. stol. skupne poteze v slikarstvu, plastiki in 93    oi namentiki.   Zgrajena   je   na   helenisticnih   tra-
dicijah, izvirajočih iz sirijskih in maloazijskih helenističnih središč. Preveva pa jo novo čuvstvo-vanje, ki je tuje helenizmu. Nebistveno odpade, ostane samo, kar je važno za izražanje idej. Pojavi se stroga frontalnost, ki jo zahteva monumentalna reprezentativnost. Prostorna globina se nadomesti s ploskovitostjo, spojeno z mnogobarvnostjo; tej se podvrže tudi ornamentika. Formalni značaj bizantinske figurativne umetnosti je popolnoma cerkven, odgovarjajoč njenim predpisom. Duha te umetnosti pa moramo iskati v zvezi s cerkvenim svetovnim nazorom, ki se je izkristaliziral v Bizancu na temelju antičnih tradicij in krščanstva. Fr. Kidrič ugotovi v študiji »Trubarjevi na votivni sliki v Derendigenu iz 1. 1587« , da se nahaja na ti sliki samo najožje sorodstvo Trubarjevo, to se pravi razen njega samega še otroci in žene. Na podlagi te slike dožene, da je imel Trubar vsega tri žene in dve hčeri, po eno iz prvega in drugega zakona. Imena portretiranih so zapisana nad njimi. Škoda samo, da je posnetek narejen po stari fotografiji; našim kulturnim zgodovinarjem bo zelo ustreženo, če se poskrbi in objavi detajlna fotografija, na kateri bo mogoče razločiti obraze in napise. V, S t e s k a je popisal zanimive baročne freske v Grobi j ah iz srede 18. stol.
Simon Ogrin pripoveduje v šegavem tonu spomine svojega življenja od 1. 1867, ko je vstopil v podobarsko delavnico, do smrti bratov Šubicev. Mnogo zanimivih podatkov in anekdot izvemo iz življenja slikarjev Wolfa, bratov Šubicev in P. Aleksandra Robleka.
Dr. Fr. M e s e s n e 1 priobčuje korespondenco Janeza Šubica Vojt. Hvnaisu. Zelo zanimiv je uvod, nanašajoč se na Wolfa in njegovo šolo ter na brata Šubica in njihovo razmerje do češkega slikarja Hvnaisa. V njem nam je podal pisatelj interesanten izrezek iz slovenske umetnostne zgodovine.
Dr. Evgen Muller-Dithenhof priobčuje v spisu »Freske gradu Bokalce in njihovi mojstri, posebno Almanach« popis umetnostno zanimivega gradu v ljubljanski okolici. Popis je interesanten; pisatelj ni umetnostni zgodovinar; razmotrivanja o avtorjih, oprta na nezanesljive kombinacije, so pa odveč. Posebno glede Quaglie (pisatelj ga dosledno piše Quallia, kar ne odgovarja običajni pisavi) in Fr. Robhe (Narcis). Vsa literarna tradicija o teh vprašanjih, ki jo pisatelj vestno registrira, je razen Valvasorja toliko kot popolnoma neporabna. Tudi mnenje E. pl. Strahla o Almanachu, da je veliko, in sicer najboljših slik one dobe po kranjskih gradovih njegovo delo, je popolnoma neporabno in dokler se ne opira na dejstva, niti ne zanimivo, kakor ga je avtor iz previdnosti nazval. Vprašanja, zvezana z umetnostjo bokalškega gradii, bo mogla rešiti samo kritika sloga, vsa literatura razen Valvasorja ne poda čisto nič porabnega. Dragoceni so I. V r h o v n i k a »A r h i v n i p o -berki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stol.«, nabrani mimogrede v kapiteljskem, škofijskem in šentpeterskem župnem arhivu.
Iz. Cankar poroča o zgodovinski razstavi umetnosti na Slovenskem. Dotakne se tudi vprašanja slovenstva umetnosti, ki je prišlo vsem poročevalcem o razstavi pod pero. Cankar postavi glede tega tole tezo: »Ni tako važno, čeprav je značilno, da se sedaj (v 18. in 19. stol.) lokalni element tudi snovno pojavlja, da se upodablja naša zemlja in njeni ljudje; tudi ni vprašanje, koliko je slovenski značaj umetnosti utemeljen v nacionalni zavesti umetnikov samih ali celo v njih volji, da ustvarijo ,slovensko' umetnost. Nacionalnost kake umetnosti ne korenini v programu umetnika in niti približno ni istovetna s tem, kar imenujemo ,Heimatskunst'..., marveč je elementarna sila, ki poganja iz določenih tal, vsrkava solnce svoje dežele in deluje v ljudeh, nastalih in živečih na teh tleh in pod tem solncem, ter vodi njih delo, če se tega zavedajo ali ne.« Malo dalje pa piše v tej zvezi: »Vsakokratni stil določenega kulturnega kroga je izraz ene temu krogu potrebne misli, ki se razliva povsod, kjer ga ljudje potrebujejo; stilna mnogo-ličnost pa temelji na tem, da ga vsaka enotna skupina ljudi izraža na svoj lastni, le njej primerni način.« Zgodovinska razstava je dokazala, da ima slikarstvo od 18. stoletja dalje pri nas nekaj samobitnega, česar ni mogoče imenovati kranjsko, ker se ne ujema v pokrajinske meje, ampak edino slovensko, ker drugega nosilca za to lastnost ni. Ta nazor, ki se v bistvu sklada z mojimi tozadevnimi izvajanji, je eden za naš čas najbolj dragocenih sadov razstave; naše narodno samospoznanje in samozavest sta z njim bistveno obogačena.
Bazen teh in drugih člankov prinaša Zbornik redno poročila o delovanju spomeniškega varstva v Sloveniji, o Narodni galeriji in o Umetnostno-zgodovinskem društvu. Vsak zvezek poroča tudi o novi literaturi in prinaša bibliografijo vsega, kar se pri nas tiska o umetnosti.
Važen korak naprej je napravljen tudi z začetkom topografskega opisa umetnostne posesti v Sloveniji, ki izhaja pod naslovom »Umetnostni spomeniki Slovenije« kot priloga Zbornika. Prve štiri pole vsebujejo popis umetnin mesta Kamnika.                                                   Frst.
GLEDALIŠČE. DRAMA.
2. Tolstoj in Dostojevski j. Na odru smo videli dvoje del obeh velikih Rusov tako sporedno, da skoro sama silita v miselno enoto, čeprav ju je ostro razločil že Merežkovskij. Nam spekulativnim Evropejcem, katerim je vse že samo distanca, sistemnost, naravnano čuvstvo-vanje, ki smo v svojih najboljših zastopnikih več izmodrovali, pretehtali in predpisali kot globoko spoznali, sta ta dva suverena misleca in oblikovalca zaprla pot, češ: Virtuoznost je vse vaše nehanje, izbrušeni instrumenti so v izurjenih rokah, ali kam ste začuvstvovali, zamodrovali elementarnost — same sebe? Ne smemo pozabiti, V4    da nam oba velika tujca v ruski sliki odkrivata