775 Saša Vuga Maronij Pilla igra za radio Avtor 61, Maronij 35, Cirenij 30, Leutha 25, Papadij 60, Sekubij 35, Klesar 55 1990: Avtorju so na dopustu v pasjih dneh kraj Soče dali damski kovček, zvrhan s pismi, z zvezki. Z ducatom fotografij. Da se je dolgo valjal po bolnišnici (Golnik). Pa na zanikrnem podstrešju v Kobaridu. Rekli: Vojna je družino razdejala. Kovček je (zaman) iskal sorodnike. »Nazadnje ni imel več kam.« Ponoči si je Avtor, spričo vonja in prahu na teh papirjih, hodil roke splakovat. Ali kadit k ograji strmo nad sotočjem Idrijce. Se potlej vračal h kovčku, prizadevno uganjevat Lastnikovo skrivnost. Uganil bore: Vojno je Lastnik preživel (kot vojak): V kateri vojski, kod? Veliko pretrpel. Veliko hudega je prizadel - komu, kdaj? Pa se nazadnje, tik po vojni (tik pred koncem?) streznil. Vendar: »Prelita kri ne steče v žile!« Z duše noče, hrapava, sesirjena — bo treba k spovedi? V zmedi tistih dni pa od nikoder pravšnjega človeka (spovednika). Bi Lastnik sploh maral neposredno drugemu zaupati svoj, mu recimo, greh? Verjetno ne - verjetno da. Iz kovčkove vsebine je težko razvidno (Avtor sodi, da verjetno ne). Je greh človeka, čistega »kot lokvanj v poplavi,« greh? Bi kdo skomignil: Greh je greh! Zlasti greh, ki šteje (po človeškem, ne cerkvenem kodeksu) med kajnovstva - usoden, grd. Čeprav si ga zagrešil, ponovim, kot lokvanj? Lokvanj ne greši! Menda, menda, za prispodobo gre, priročno, tjavdan. Očitno je Lastnik umrl (umiral) na Golniku: Tuberkuloza je v listinah (značilno za Primorce) popravljeno v sušica. Očitno si je hotel vest, smo rekli, zlajšati. Zakaj? Papir molči. Očitno je iztaknil (na Golniku?) Lorber-jevo knjigo Die Jugend Jesu. Očitno je, razumnež, nemščino spodobno bral. Očitno je spregledal marsikaj v naukih štajerskega teozofa, Schubertu prijate- Saša Vuga Ija, Prešernovega someščana iz veselih graških dni, nesojenega dirigenta v Trstu - zakaj prevzel ga je visoki častnik Pilla, Herodov pomočnik, deželni vodja, (po vsem) pa vdan dobrotnemu Cireniju, cesarjevemu bratu, namestniku v Egiptu, v staroslavnem mestu Ostrazine. Tolikanj prevzel, da se je naš Lastnik poistovetil z njim. Vendar: Lor-berjeve knjige v kovčku ni! So le pripombe, datumi, zapisi. Največ o Maro-niju Pilli. Največ v dvogovoru - na mah je Avtor, presenečen, ugotovil (s tesno primerjavo), da je izvirnega Maronija malo, Lastnikovega pa dovolj: Ko da je mož nadaljeval pri Pilli, kjer je Lorber nehal. Izpeljal svojo zgodbo (»Jaz, Maronij Pilla«). Se zaupal, se spovedal - z upom, da bo vendarle kdo bral (ko njega več ne bo)? Avtor si je večkrat prizadeval, da bi zvedel več o njem, ki se je (leta 45 ali prej) skril, potuhnil daleč v svetopisemski Egipt. Zaman, Lastnik je tu — ko da ga ni. Je mrtev (živ) v siromašnem kovčku. Slike, neme so: Kateri bo kraj drugih on? So vsi, celo dekleta v plutovinastih petah, sivkastih, udrtih lic. Ko da so jedli ekrazit (rekrutova zvijača, kadar mora k ranocelnikom). Na kratko: Sklepamo, da je Lastnik o sebi pisal. Če spregledamo, na primer, sramežljivost, strah (da bi ga živi ne umel?), nam zapuščina govori o marsičem iz mračnih dni krog egipčanskih Ostrazin. Avtor je zapiske dal v okvir (MARONIJ PILLA). Stopil v noč, pod mir nad zvezdami kraj Soče, Idrijce. Nazaj grede zaprl kovček. Si umil roke. MARONIJ: Če vsi šklepečejo resnico, je težko verjeti. Pomnim: Daleč od palače gor je rasla vrsta sivih krošenj. Tik vrtov je plaval jezdec v lahnem plašču, pozlačen s temo. Leutha se je stiskala kraj lin, gazelja. Sveča ji je kdaj otirala zamorska noska bradavic, divje blisnila v srebrastih uhanih, Leutha: Dali so jo za ljubezen, za vohljanje? Vzdihnil sem: Kot mlada luna si. Oči je spotegnila: Bleda, tenka? Leuthin glas: Vsak zob en zvonček! Potlej sem zmrmral: S stolpov kradejo preteklost. Odvrnila je, ne vem čemu, živahno: Prav, pomembno je, pomembno - se boš imel vsaj česa spomniti! Nekakšna privoščljivost je vlažila Leuthin vzklik. Vendar: To mislim zdaj. Takrat sem prek dišavnega plamena gledal črna stegna. Roko z opičjo dlanjo. Boginjske prste z nohti, dolgimi ko drobne ribe. Jezdec je udaril daleč iz noči. Zamrl, mir. Mir - če ne bi vrh palač, z zatrepov, klicale ujede. Mir, ujel sem dih vojaka spodaj med stebri. Celo razločil sem ga od stražarja kraj stopnišč - lahko bi prvega, bi drugega, bi po imenu zdramil iz odrevenelosti. Napeta sta bila kot pes tik preže. Med korintskimi stebri, Grk, čez prsi zrisan z brazgotinami, z jermenjem: Me je stražil, me je pazil? Kdo bi vedel - oh, bi vedel! Kolikanj mu je kot zastrupljen zefir, v tenkcenih valovih, smrad ožigal usta, če me je pozdravil. Velel sem, naj to počenja z roko - smrad je pa ostal. Ustnice so mu kot pri puščavskem kuncu lezle narazen - vrh napadalnih lestev ga je, kdaj že, pračar prizadel z želodom, na zamah: Glans plumbea, svinčenka, mu je sedem zob iztrgala skoz lice ven. Pod večer, mrak je padal v ogenj pogorišč, se je prek tabora cefral njun stok: Bolelo je, oba, menda. Ujeti pračar je od muk umrl. Grk pa, z usti kot 776 777 razpadla dinja, v vzdihljajih zaspal. Ob gležnjih je, na vrvci zaradi morebitnih kraj, imel kokoš in perzijskega petelinca. Živalca me je zjutraj, kot obtolčena trobenta, prebudila k Platonovemu Simposiu. Jah, pijani Alkibiades je rogovilil. Dan je grozde zvezd obiral v brento - Sokrat pa, kot po navadi tih, odšel je. LEUTHA: Kam? MARONIJ: Če bi vedel. Sam, razpolovljen. LEUTHA: Na dvoje? MARONIJ: Tolikanj se je razdajal, Leutha. Pa ga je včasih zase zmanjkalo. Gostija, prav obilna: Duha je pustil nam, dobrote v sebi nosil skozi mrak, domov. Poslal sem mu vojaka z lučjo. Vrnil mi ga je z zadirčnimi pripombami, da soncu ni do bliskanja kresnic. Omahnil za jasminov grm z divjimi čebelami. Pod bogkov kot smo ga, k penatom, pritovorili kot kepo vzhajanega krušnega testa. Ksantipi svetovali hitro vinski kis v obkladkih zoper tolikajšnji strup od pikov - vnemarno ga je pokrila s trtnim perjem. Ga pustila v čumnati, na tleh, ozmerjala. K sosedi šla, na lešnikov kolač. Razpolovljen, menda. Ah, ni pomembno. LEUTHA: Je, Maronij, je - se boš imel vsaj česa spomniti. MARONIJ: Leutha, kot mlada luna si. LEUTHA: Bleda, tenka - bežen žarek v temi. MARONIJ: Glas: Vsak zob kot zvonček na plesalki. LEUTHA: Rekel si: Glas kot ptičji lep. MARONIJ: Ah, ondan, pač. V izpahnjenem trenutku. LEUTHA: Sveča je ugašala. Pa sem počepnila, nažgala. MARONIJ: S stolpov, Leutha, s stolpov - kradejo preteklost. LEUTHA: S stolpov? Je na stolpih kaj? Te srage s čela, Pilla! Steklo se ti tre v očeh. Zamešam vina? Tu, kamelja volna! Noč, hladi se - kot pri mrtvem dlan. MARONIJ: Jah, ti že veš. LEUTHA: Kar povem, si kdaj povedal ti. Po tebi govorim. MARONIJ: Naj ti zaupam kaj junaškega? LEUTHA: Maronij, prosim, ne. MARONIJ: Boš spet letela po hodnikih naokrog, bruhat. LEUTHA: Ne - uho naj sliši, kar bi rado slišalo. MARONIJ: Je greh človeka, čistega kot lokvanj v poplavi - greh? Greh, si predvčerajšnjim skomignila, je greh. LEUTHA: Lokvanj po poplavi je le krpa blatne žalosti. MARONIJ: Čeprav si ga zagrešil, sem ponovil, čist kot lokvanj? Ti pa scela, brez kadilca, zrnca najbolj pohlevne domišljije: Lokvanj ne greši. LEUTHA: Si stal kraj okna, prste vzdigoval. Bolščal prek dlani v luno: Leutha, prelita kri ne steče spet v žile! Z duše noče, hrapava, sesirjena - MARONIJ: Menda, menda, za prispodobo gre, priročno, tjavdan. LEUTHA: Obšlo me je, da kličeš na pomoč. MARONIJ: Iz cirkusa je zdehal lev - ko da grmi. LEUTHA: Lev? S hrbtom si trepetal kot pod nevidnim bičem. MARONIJ: Ne bo klica tretje nočne straže od konjušnic? Maronij Pilla 778 Saša Vuga LEUTHA: O, že kdaj je bil. MARONIJ: Sem tudi gluh, ne le bolan. Skuhali smo konja. LEUTHA: Ne, Maronij, ne - kaj lepega povej. MARONIJ: Če pa vsakokrat pobegneš po hodnikih, bruhat! LEUTHA: Rekel si, da ste sejali travo, zrasla je pa slama. MARONIJ: Rekel sem, da smo sejali slamo: Le da takrat še nismo vedeli tega. Ujede, Leutha: Od večera klokotajo s streh! LEUTHA: Le vodomet, Maronij, spodaj, kraj stopnišč. MARONIJ: Skuhali smo konja - vodomet? Ob zadnjem krajcu kdaj mi boš plesala ples naglušnih. LEUTHA: Ga ne znam. MARONIJ: Plesala boš po gibih plesa slepih. LEUTHA: Ne poznam. MARONIJ: Le da si boš zatiskala ušesa, ne oči. LEUTHA: Boš spremljal z liro, s kitarinom, s petjem? MARONIJ: Gluhim ni do glasb. Tebe gledam, se sprašujem: So boginje pametne? Vse, kar imam, s teboj marsikatero noč vred, prihaja od zveriženih kosti upehanega konja z belo zvezdo v črnem čelu. Dolgo me je gledal, splašeno, sumničavo, kot zdajle ti. Ne, nisem ga s sekiro, drug - noge mu je zavezal. Čezme ko da se podirajo kamniti curki, tisti konj. Travica je mrgolela v vetrcu, oblakec je sijal: Kamniti curki mraza. LEUTHA: Ne, Maronij, prosim - spet boš padel v nezavest. MARONIJ: Skuhali smo konja. Greh je, Leutha, kot pokvarjena, zelenkasta, kraj požrtij užita hrana: Mora ven, sicer v nočeh pokvari drob. Odšli so iz soteske. Mi pustili starca, hčer: Z jermenčki sem ju zvezal, sedel k skali. Da sta izdajala, hodila z vrčem skoz centurijo, ji ponujat med. Strah pred zlom koti enako zlo. Prek lakta mi je šla žuželka. Starec je ostanek las imel za uhljem. Pa se je tam daleč zjutraj vzdignil prah izpod sovražnikovih konj: Pobral sem bojni krampič. Gledal stran. Hip sta, dva sta stala, Leutha. Kot kamniti graciji spodaj ob fontani, lila kri. Trgala se je v vroči dan kot listi rdečkastih trstik. Sem ju zatišal, skril pod šope suhih trav, se skril. Prah z obzorja je bil naš. Poklicali so me v sotesko: Kod ju pa imaš? Nič, reveža, prodajala sta vodo, med popotnikom, nedolžna. Slišal sem, kako sem padel: Tram, odsekano. Se dramil v Herodov suhi, kamelarsko škripavi smeh. Pljuval je na prst, me božal krog oči. Ukazal praporščaku: Zdaj je ta pljuval, me s palcem božal krog oči. Posedli so me v sedlo, gori je vreščala jata kavk. Herod je jahal prvi, trd. S stremen so mu zvonili žolti cofi. Čutil sem, da mi obraz vzhaja: Ko da se bo zluščil od lobanje, zmrgolel. Pa je Herod prijahal, v veličastnem loku. Šepetal, da sem obsojen na velike, kar se da veliko bolj pomembne, plemenite, enkratne reči ko drugi. Besedica obsojen, preslišal sem jo. Jecnil, z ostrogami popraskal, planil - pred prahom mi je usta varovala krpa. Konju je vzhod rdečkasto premetal grivo. Bojni krampič je v usnjeni pentlji dišal kot pohojen pelin. Spredaj je Herod zaklical, naj piščalkarji zapiskajo v krepčilen hrup: Ej, ej, konji so nas nesli kot krilatce - ah, nobenih odrešilnih majhnosti ni več! In te 779 Maronij Pilla noge v škorenjcih iz pozlačenih kozjih usenj: Dve klobasi, polnjeni zvečer ob žabjem kalu z mrenasto vodo! Leutha, Leutha - ko jo potrebuješ, ženske po navadi ni. SEKUBIJ: Gaja Iii, gaja Iii, euene! PILLA: Ah, ta Sekubij: Tlesne, pridrči, obut kot v dva na meh odrta mačka! Herkul na razpotju sem: Naj ga naženem? Naj čebulasto razširim vrata? Z jutra skozi noč do jutra žre. Zredil se je v hemisfero na dveh atlasih iz krčnih žil! Zaklenil sem se vanj: O meni ve preveč. Povedati ne more, brez jezika. Pisati ne zna - je brez roke. SEKUBIJ: Ajev aa, Jija! Euene! PILLA: Če ne rohniš, si strašno dolgočasen. Kdo prihaja? SEKUBIJ: Gaja Iii, euene! Gaja aam! PILLA: Blatni lokvanj po poplavi, krpa žalosti. Priročne Leuthine besede o ničemer so nikogaršnje, Sekubij: Ne razburjaj se. Prihaja kdo? Ne tromb ne častne čete niti hrzanj ne zvenkljanja žval - edinole klokot ujed krog vodometa. SEKUBIJ: Gaja aam! Euenee, euenee, uhaa! Gaja Iii! PILLA: Kaj se priklanjaš! Počil boš po šivih, kot ocvetličeno prase na požrtijah pri Septemtriju, nadevano s kljunači, nadevanimi z gobami - pro Deum fidem! Prijateljsko vdan pozdrav dobrotnemu Cireniju, cesarjevemu bratu, namestniku v Egiptu: Zmeden sem. Hlad v laseh, prah na golenicah, nočna pot v očeh! Je Julij Cezar Oktavijan Avgust v škripcih? Hasdrubalov vnuk pred Rimom - se kobačem z rjuh, da bi ko dob, na teh napihnjenih nogah, izdrl gladij, se zvrtinčil (če mi boš razkril, za koga) v boj! CIRENIJ: Bi splaknil raskavost iz grla, smem? PILLA: Moraš! Časa je malenkostno natrta - bo pa šlo. CIRENIJ: Nak, razbita je. PILLA: Ponoči kdaj kaj drobnega, s primernim krikom, treščim v zid. Šklepet črepinj me v hipu spomni stokanj, butanja oblegovalnih ovnov, ¦kolcavih popevk v sajah tabornega ognja - kaj bi pravil: Sence skačejo skoz okna ven. Se kmalu zamaši s hodnikov ta Sekubij, gol kot krap, s čopom kozjih dlak na vampu, v ritnice kot Kapitol - meni je pred njim nerodno, njemu ne! Pokričiva, kot je prav za slavne častnike. Kdaj koga kdo udari z vrčem - iz razvade, iz hudobnosti nikdar. Potlej me ta sod jegulj prevrne spat, in luna rdi. CIRENIJ: Krog tebe ko da je nekakšen beden blišč? PILLA: V mračini zdim. Tako rekoč sred mrzlih zvezd. CIRENIJ: Kako? PILLA: Nebo smo naskočili: Imamo ga - oblačno je. Cirenij, vreme! Trga me pritlični zračni tlak. Pa je palača iz apnencev, alabastrov, senčenih dvorišč. Obakraj vrh odprtega stopnišča brizga vodomet. Pri vsakem sta boginji letnih časov. Ena nosi skledo, zajca. Ji pa manjka nos. Sumim, da ujede - ah, plačujem eskulapa. Zdravim ga na duhu. Zgrbljen, čemerikast je: Papadij, mojster s strahovito dristljo. Streha se mu udira. Špranje mu kot črni bliski pokajo prek sten - slabi. Prihaja z bobki, 780 Saša Vuga s kapljami, s polaganjem tresavih rok: Pa sem, kar sem. Pomeni, dolgo ne. Kadar uganeš, je navadno kasno. CIRENIJ: Vidim, bereš. PILLA: Ne. Knjiga mi le družbo dela. CIRENIJ: Kaj? Obupančev pogovor s svojo dušo. Grški spev? PILLA: Egiptovski: 2300 let so ga pisali mumijam pod pokrov. Meni je pa huje nem ko ta Sekubij tam. Odvijem papiros k svetilki, da bi bral: Od vodometov rigne zbor ujed, klic nočnih straž razvodeni temo. Tako je to, Cirenij. Čemii si, dobrodošel, tu? CIRENIJ: Ti je, Maronij, kaj? PILLA: Zapravljam se. Pripravljam. Se odpravljam. CIRENIJ: Zolti gležnji, prsti kot ognite smokvice? PILLA: Bibakula Kremonskega poznaš? Bibakulovo kleparijo Dogodivščine iz galskih vojn? Juppiter hibernas cana nive conspuit Alpes, Jupiter je z belim snegom zimske Alpe popljuval! Tako približno: Popljuvan. Papadij, lečnik, meni, da se bom ekvilibrirano napihoval s podplatov gor. Se potlej v hipu spihnil z glave dol. Se udri vase, sfrknil, počrnel. Na noge mi natika prstane, uropane iz faraonovih grobov, s pavijani, s skarabeji - čemu si, dobrodošel, tu? SEKUBIJ: Eem aa, Jija! Euene, euene, uhaa. Eem aa! PILLA: Lažeš, brat Sekubij. Žret, ne spat odhajaš. SEKUBIJ: Eem, Jija! Euene, euene. Uh, Jija, uuo aj! PILLA: Leti s hitrostjo pčstarnega polža. Skoro bo nazaj. CIRENIJ: Pa njemu, kaj mu je? PILLA: Zlobna tema. Natakne si damasten prt, gladiatorsko čelado prek oči. Obdirja pol palače. Se zmečka v kot: Spod stropa bruha v žoltem curku nanj poldrugi ducat mrtvih glav z očmi zamaknjenih prerokov, z mirom žab. Eni je vsakokrat ime Mavrikula. Ko se izbruhajo, ko je Sekubij od pomij kot garjast pes, kloknejo ujede z vodometov, straža zropota s stopnišč. Je kmalu jutro z vetrcem v cedrah. S klici oslom zvrh obzorja. S prejo muh v prvem žarku z okenskih polic - zarota: Jemljejo mi ženske, vsilijo Sekubija brez roke! CIRENIJ: Se hočeš res uničiti? PILLA: Ah, vprašanje, ljubljeni Cirenij, pozno kot skovirjev let v mrak! Flavto mojega navdiha je že kdaj zamašil molk. Pod lovorikovcem, v puščavski mivki je, nekakšna školjka, v torek obležalo sivkasto uho. Poberem ga, spoznam po murčku s svetim fbisom v sinjem lošču: Moje! Ne pogrešal ne iskal ga nisem - ga prav jaz našel. CIRENIJ: Brez pomena govoriš. PILLA: Kdaj nama bo docela jasno, kako ga daleč naokrog v življenju ni? Pošljem pretorijanca, stotnika Sekubija z maniplom konjenikov loko-strelcev s psi, na lov. Zvezde so sladko sijale, se ko dateljni medile iz noči. Za tremi pošljem, jim reciva, kralji. CIRENIJ: Štirimi, Maronij. PILLA: Tremi. Eden se je prehiteval, neučakan, zmotovilil. Vdrl med razbojnike. Se na kameli rešil, skratka: Drugi je, zamorec, zvonil 781 Maronij Pilla z mošnjo, zvrhano zlata. Opletal, da jih zvezda pelje kar se da k otročku, ki se bo rodil iz Judov za gospoda nad gospodi, kraljem vekomaj za kralja. Detecu da bi se poklonili, ga molili, kot veli prerokba. So iz .Perzije in tako naprej: Kod kaže pot? Herod jim je dovolil skoz Jeruzalem. Prijazno terjal, naj mu skrivni sel na znanje da, kje bo, kdaj natanko drobceni kraljic. S sijajnim spremstvom bi se mu do tal priklonil - mine teden, dva: So mar našli otroka vseh otrok? Jih ni v viharju lev raztrgal? Pesek brž pozabi na stopinje. CIRENIJ: So, Maronij, so. Našli. Kasparja je uzdal Adam. V črnem Mihlju je brstičil Kajn. Baltazarju je svetilko držal Abraham: Zgrmeli so na svoj obraz. Ležali v soju repatice. S solznimi očmi hvalili stvarnika neskončnosti v pohlevnih jaslih sred votline. PILLA: Zlivam vodo v morje: Veš. CIRENIJ: O stotniku Sekubiju nič. PILLA: Ni vreden besedi. Je v lenih krogih šel za kralji. Zlahkoma zašel v razbojnike: Pobili so mu legionarje, do vodnika psov. Noge potrli v kladi. Odsekali roko - kako se je nazaj privlekel? Sem pozabil. Ah: Povedal ni! So mu iztrgali, Cirenij, jezik! Odtlej je slavec, slišal si: Mi z žlahtnim petjem lajša noč. Me vsakič tudi prekriči, ko vrh vodnjaka pomrli klokot ujed. CIRENIJ: Si jahal vštric, Maronij. PILLA: Vsi bi hoteli sanjati. CIRENIJ: Preslišal strašni krik na pomagaj. PILLA: Sanjati, pa hkrati biti budni. CIRENIJ: Sramotno si zavil v beg. PILLA: Jah? Skraja sem se vdal zvesto na milost, na nemilost marsičemu - takim pa do konca ni rešitve. Prav! Kar sem prešel, je del moje poti. V trezni jutranji svetlobi kdaj zmrmram: Sleherni moj dih je kvečjemu korak natanko mojega odhoda. Navsezadnje smo le plod vsak svoje domišljije. Blag si, strog, Cirenij: Me umej. CIRENIJ: V deželi se dogaja čudež. PILLA: A! Že zdaj mu jaz ne bom verjel. CIRENIJ: Še ni bilo, kar je. Kar veličastno bo. PILLA: Spet? Se zmeraj tako reče. CIRENIJ: Videl sem, predvčerajšnjim, korintski bron bogov obakraj vrh oltarja v Febiusovem tempeljcu: Na mah ga je kot lojno kepo scvrknilo krog polnoči v smrajast nič. PILLA: Vem, vem. Pod večer jutri bomo tja prikronali docela druge - vendar povsem enake v brado, v nos. Nečimrnost, napihnjenost, mladost. Preveč moči, premalo. Domišljavost, h ljudi sem, gnoj na konju, delal gnoj. Vem. CIRENIJ: Je stih od muz Bibakula Kremonskega? PILLA: Ne, moj navdih. CIRENIJ: Če bi zamolknil, bi ostal, kar nisi: Filozof. PILLA: Se večkrat, presenečen, sebe spomnim: Ne poznam ga, tujca v domači halji. Nak, nikdar se nisva srečala. Se Julij Cezar kdaj podobno 782 Saša Vuga zabolšči v zvezdo, ki ga je Ovid spremenil vanjo? Z vetrom potlej se prevrne z okna velik okostnjak v koničastem klobuku. Klobuštra prek stola, čemerikast: Jaz, nisi. Ti, nisem - sva! Zdramim se. Spodobno vstanem za pogovor: Ga nikoder ni. Leutha, Leutha! Ko bi se ji kdaj zaupal, vzkrili, cmihne, gre. Naj Leuthin beg v temo zdrugačim v krike nimf pred Panom? Stoka, da jo v zubljih mojih zgodb slabi. Kako je zdaj? Mi niso v streme oberoč treskali poljubov? Pokali v zaripli vrišč Macte virtute, Pilla, slava tvojemu junaštvu, ko sem v rožah jahal pred krdelom zvezanih za vrat? CIRENIJ: Zarota ti očita, da se greš zaroto. PILLA: Ej, Maronij, hrom, betežen! CIRENIJ: Sem povedal, kar kdo govori. Verjamem ne. PILLA: Sem nor. V krvavih rokavicah do ramen. Sem komaj basen o pohabi, ki mu noč in dan lasje stoje pokonci - vi pod luno, z zlatim prahom na senceh, z lovorovo steljo v kodrih, vi: Zarota! CIRENIJ: Veš preveč. Pod pazduho ti kača dremlje. PILLA: Kam naj odložim? Bi rad: Kako? CIRENIJ: Ne maraj. Kar kdo govori. Verjamem ne. PILLA: Tebi je, cesarjev brat, lahko. Verjemi. CIRENIJ: Kdaj si zvedel za nakano? PILLA: Slišal sem, kot vsakokrat, samo ukaz. CIRENIJ: Je mar skrivnost, Maronij, kolikanj pošastno je, največji kralj po Davidu, umoril mater, ženo, sina? Kadar je v brado skljukal prst, so v divjih mukah strgali z vratu centurijo glav. PILLA: Kohorto, legijo, kdo bi štel. CIRENIJ: Judejski krokarji so v vamp nabrekli kot satrapi. PILLA: Stoj: Z očitkom govoriš. Je kdo Heroda venčal z zlatim liiskovjem obakraj senc, jaz? Ali triiimvir Mark Antonij. Dela, kar od vekomaj tako rekoč vsak. Popravljam: Vsak. Ne glej pod strop. Je daleč Rim - drugačen ne. Ukaz je nam pod pernato čelado žvižg za psa. Vendar - kar z nozdrvjo Herod ukaže, naj Sekubij ali kdo na mah izrokodelči z mečem! Švist krvi v puščavskem vetrcu pa je prgišče rdečih mravelj: Se zagrizne do krvi. CIRENIJ: Je po Sekubijevi nesreči rekel za načrt? PILLA: Prej. So komaj zapahnfli mestna vrata za kamelami treh kraljev. Vrnil se je od zidav za tempelj. Dišal po trstfki, apnu. Se zakisal, kot iz line gledal. Se potrl v mrk nasmeh: Iz poročil vohunov vem, da je na svet prišel sovražnik našega vsega. Novice se docela skladajo z napovedmi svetišča v Delfih. Čudežen otrok, zveličar njim, ki gnijejo v temi. Odrešenik, bo slepcem sonce. Spotoma jim bo nažigal vid. Zabrskal pod rokav, k pismu: Rim, v zibki se smehlja junak! Razvalil te bo, v pleve razdejal. Svojo zastavo bo zasadil v stolp, mogočni Rim: Podrl se boš v prah! S papirjem je potegnil tik nosov: Prepis popotuje na hitri ladji k našemu cesarju. Vnemarno je zapovedal molk, določil dan. Ujel z odrevenelega stražarja veščo. Jo zanesel plamenici v posrebreni vrč. Omenil zadovoljstvo spričo del pri veliki ljubezni, templju. Šel, ko da ne 783 Maronij Pilla bo nikdar odšel: Dvorana se je daleč zlivala vzdolž stebrov. Smaragdni bliski so mu sekali kraj plašča, ko ga že nikoder ni bilo na dnu teme - podrobnosti? Trpelo je neznansko dlje. Omotično smo, kot na kavljih stali. Se počasi, drug za drugim zbirali v šepet. Sem rekel, da je vonjal po vrveh, trstiki? Srečen sem, Cirenij, če me kdo posluša. CIRENIJ: Bazilisk, ubijal je s pogledom. PILLA: Ne. Zapredal pa: Kot mrtvo muho. CIRENIJ: Ujel vas je na brambo Rima, svetega vsega. PILLA: Nikar. Za to smo tu. Zagnano bi, na žvižg, počeli več kot vse. Zato sem navsezadnje tu: Obkrožen s psalmodijami tolščavega Sekubija. Z bobkanjem Papadija, rokohitrca na dristljo. Z Leuthino slovesno žalostjo, ko se iz mojih bojnih bajk odnese delikatno bruhat na hodnik: Sam. Kot mačja mumija v sarkofagu. Ah, poznaš ljubezenski drget iz Sladkih Hdtorinih sanj: Trdnjava moje ljube odpira na stežaj krili glavnih vrat! CIRENIJ: Čeprav na pasji žvižg: Je zakon in je zakon. Ubiti ni umetnost, oživiti pa. Krog tebe je vse manj prostora. Pa vse več duhov. PILLA: Razživljam se, Cirenij, če me kdo posluša! CIRENIJ: Boj se kače, ki na videz spi. PILLA: Bi ljubljeni Avgust pohodil vdanega, nekam pogumnega, pri marsičem še kar zaslužnega Maronija? CIRENIJ: Z blagim vetrom je med njim in nami teden rezanja valov. Ne dober ni, Avgust, ne slab: Samo pravičen. PILLA: Te, mar ni že Plavt zatolkel slavnega Vojščaka? CIRENIJ: Seješ, kar pač hočeš. Prepuščeno je. Žanješ pa edinole, kar zraste. Včasih kdo mimogrede pomisli nate kot o kamnu, ki ga vržeš v jezero, da bi potonil, brž izginil spred oči. PILLA: Sem ondan dremal v vročo noč. Komarji so zezljali, me ozirali. Otiral sem se, stokal. Si s krvjo napleskal bakanalsko masko s pihlji las ob uhljih, z glistama namesto šob, ko uzrem peket. Rekel sem uzrem. Sklonim se kraj okna: Zvezd nikjer. Z neba drsi kot krajec angelova roka, poteguje nit. Na zanki ti, v škrlatnem plašču, gologlav, zabit v stremena. Pojecljaš: Ne vidim te, kje si? Kot po navadi, v oknu, ob ugasli sveči. Te od pikanja komarjev tudi sam ne vidim. Kam, Cirenij? Uzdo stisneš, planeš v breg: Mislil sem, da zmorem brez onkrajnih sil! Pomaham: Zmeraj mislim, kot si zmeraj mislil. Ti nazaj, prek rjavih trav ti je skakala žabja senca: Luč vžgi, jih v sebi išči! Pst, pst, Cirenij, te razburjeno mirim: Tam jih ni! Me boš prebudil. Kam? Je konj zahrznil v trnje, v kamenje: Drugam! Si podložim blazinico, da bi udobno zdel. Zberi se, Maronij! Dvoje so neumnosti, ukazane in prostovoljne. Ker si na sredi, v uzakonjeni, ne morem na pomoč: Preveč mori Herod po Betlehemu. Trupelca otrok ležijo prek dvorišč. Znorele matere vreščijo z vrat. Obleko trgajo. Se zibljejo v uspavanke - nobena kazen te ne čaka. Kvečjemu najhujša: Kazen tvojega srca! Za hip si se utrnil v suho strugo. Beli, negovani angelovi prsti so te kot igračko sunili čez trhel most. Hkrati se je pot zvijugnila tik plitvih skal ostro navzgor. Temo je 784 Saša Vuga omehčala sinjkasta meglica. Zrisala votlino v griču, tja pastir pobegne v ujmah: Vrgel si se s konja. Izpod plašča poiskal damastni prt. Hodil, omahljiv, s korakom sužnja - na poklon. Zakuril, šest okroglih kamnov grel. Noč je otrdevala v tenek"mraz. Nabreklih vek sem le uganil starca s plešo v pajčevini las. Mladenko v zdrapanem bombažu. Tebe, na petah: Po kupu listja si paberkoval. Postlal ovčarske jasli. Prt pogrnil - dim se je sukljal. Za ped sem se spotegnil z okna: Ne prosojne angelove roke z vrvco ne nič. Lunin črep je kraj neba bedel nad stražo krog stopnišč. Z vodometa je klokot kljuval skoz popadljivo zezanje komarjev. CIRENIJ: Pa mladeniča v purpurnih svilenih tunikah? PILLA: Ah! Prvi je, pšenično kodrast, rekel: Judovski vladar? Tu je neskončno več. Je gospodar nebes, peklov! Drugi je, oblfskan kot oblak, strog, prvemu ko dvojček, sfrfotal: Pozabi, kar si videl! Zgrbil sem se z okenske police. Koga sta svarila, tebe, mene? Zor se je kot prhlo jadro strgal v krik: Nož, nož! Obesil se je, heu me miserum! Kot pijan pavijan se je po nežni, rožnati svetlobi kobacal Papadij. Kazal vijoličaste dlesni vrh škrbin. Me zvrnil z okna. Žagal z rjastim skalpelč-kom vrv, ki je ni bilo - tako me kdaj drstljavi Grk spodrecne iz pobožnih sanj. CIRENIJ: Sanj? Ti nisem vsega povedal jaz? PILLA: Če si povedal, sem povedano presanjal. Po ranocelnikovi jutranji miksturi sem se spomnil skobčjih krempljev evmenid: Zakaj teh treh gospa s pričesko iz razmršenih modrasov nikdar ni v deklamacijah naših velikih duhovnov - greš? Bi skupaj dočakala svit! CIRENIJ: Pismo za Ovida bi končal. O prvi zarji bodo sidro vzdignili - zanimal se je za Herodove uši, ki da jim družba v Rimu ne verjame. Za domislico, ki jo je zgrgotal, preden so mu izsesale zadnjo srago. PILLA: Zajec misli, da je vsak napad le nanj? CIRENIJ: Vidim, veš. PILLA: Ne. Razpadal je kot kralj. S srebrikastih žerjavnic krog in krog so ga ovijali v puh kadil. Izpirali z vodicami. Pa si je vtaknil prst v nos. Oko pobelil kot pri krapu v kropu. Bruhnil: Mati gre za svojega otroka v vodo! Poveslal s komolci. Jezik stegnil kot presvaljkano, smrdljivo konjeniško nogavico. Si ga dolgo gledal strmo dol. Kliknil v smeh, pahljače na trstikastih ročajih so služabnicam udarile iz rok: Vendar s čolnom! Se izrežal, si čeljust odpahnil za pol čevlja, brado vsesal - umrl. CIRENIJ: Prvič slišim. Komu naj verjamem? PILLA: Sebi. Daj Ovidu vdan pozdrav, čeprav me ne pozna. CIRENIJ: Herodov vzklik je zabeležen v kraljevem arhivu. PILLA: Pošlji famula z voščeno tablico, s stiletom: Brž te s Publijem Nazonom storim za živi priči tistemu vsemu. Herodu se je koža luščila od vek nizdol kot pri mrliču v mlaki, če jo sonce osuši. Srepel je, s šopi serih dlak obakraj ust, užaljen bik. Uši, ki jim Ovid v senci figovca pod kapitolskim gričem ne verjame: Karavanice, kot karavanice pritlikavih 785 Maronij Pilla kamel so šle vsaksebi z rjuh in dol in ven - je bosa, da sem jih v smetišnico lovil! Jih na žerjavko stresal, s kraljevo krvjo krvav. Vsak vidi tujo smrt vsakič s svojimi očmi. CIRENIJ: Prvič slišim. PILLA: Tudi jaz: Da prvič slišiš. Skribo pošlji, bistrega. Naredi red. Sicer bodo Herodove in vsakršne uši Ovidu kvečjemu v vnemarno satiro. CIRENIJ: Komu praviš? PILLA: Rad bi se ljudem spovedal -enemu nikdar, Cirenij. Ne razumem kronanih: Več kot fazan na dan ne gre nizdol. Več kot pol vinske amfore nikomur. Ali nam umejo veliki duhovni vero vrivati, da delamo za beli cilj, čeravno s črnimi rokami! Tebi je, cesarjev brat, lahko. Se rešiš kot čebela v cvet: Ne vidi nič, ne sliši nič, brenči od sladkega pod mrežo sončnih žarkov, greš? CIRENIJ: V tej kupolasti grobnici ko da je hlad. PILLA: Vendarle beseda od moža! Povedal si, kar misliš. CIRENIJ: Drevi bom nazaj. PILLA: Pa če bi mi dotlej na mah umanjkalo? Je po viharju tisoč kapelj vrh dreves - ena pade. Bi, Cirenij, ljubljeni prijatelj, moj Avgustov brat, ohranil za Ovidijevo spominsko zbirko poslovilni vzdih nevrednega Maronija Pille, z milostjo bogov Rimljana in - CIRENIJ: Povej. PILLA: Do tistih otročičev sem verjel, da delam dobro. CIRENIJ: Dobro ali prav? SEKUBIJ: Em aaj, Jija, uu! Euene, euene! Jija, aaj! PILLA: Sekubij se je, panj iz peg, zagatil z vrat. Ne žret ne spat - prisluškovat se je potuhnil za steber. Cirenij me je, tih, razmišljen, brez ostudno-sti objel. Sta o cesarjevem namestniku v Egiptu kmalu pričala zadrežen molk in mešanica treh vonjav: Sive ambre, Venerinih lascev, čreslovine od sandal, spletenih do kolen. Iskal sem za prikritim bodežem: Ne dvorskega pugiuncula v jermenju golenic ne klavskega dvorezca pod pazduho razklane atlasaste srajce. Nič: Ne bzik povelj okrog nosilnice z ramenastimi sužnji. Ne trzaji centurijskih bleščavih vrancev v dimu plamenic - Avgustov brat se je kot boren pek pod brambo lastnih senc ugrezal tik prežanja sten, glinastih bogov, podgan. Ga moč duha kot etruščanski angeli z gorjačo varuje vsakršne golazni vzdolž pomijastih stopnic, podhodov, vež? Sekubij je nerazumljivo golsal, kazal k oknu. Znojne pike so mu kot koralde stale z gub: So mu povedali, Sekubiju, kolikanj prostaško sem spodbodel konja od njegovih muk? Leutha, Leutha! Prsti Leuthinih stopale spominjajo na Panovo piščal - naj bi ljubila to gorjupo parodijo prejšnjega Maronija? Še Papadij me premerja z vlažnimi očmi nagačevalskega kirurga mumij! Da bi me skončali, ker veliko vem? Poldrugi ducat jih ne ve nič manj. Otrok iztrebljenih otrok - ta mi je zavdal. Pa če je Bog: Zakaj ni mečev skrhal, jih obrnil v nas? Oživil trupelc materam v nasmeh? Razbral Herodu v luskasti diadem, skoz mišje gnezdo misli? Zevs, kot kura pijan, se je potrudil v orla, Ganimeda zvlekel nebeščanom za točaja, Zevs - ve Cirenij več? Mi ne bi Saša Vuga dal skrivaj pod grič, pred jasli s prtom? Potlej bi se Pilla sam pomanjšal v nič na teh napihnjenih nogah - Pilla? Doklej bo vsakič kriva pest, ukaz nikdar? Bom žrebca klal, če mu je gospodar zabil ostroge v bok? Nemara ve, Avgustov brat. Gotovo sme: Mi ne pove. SEKUBIJ: Nija ee, Jija! Euene, euene! Nija, Jija, uu! PILLA: Debelčkast si, Sekubij, vendar: Naju, čudaka, najin medikaster nese! Papadij si v spodnjice zatika polže, siten spričo prič, da sem rojen ob zori grških marčevskih kalend. Zato moj očarljivo jutrovski obraz. Ujedji nos. Mavrične črepinjice v očeh. Ko ti bo dolgčas, bom razčlenil pravljico z nagrobne plošče basniku Pakiiviju: Stoj, kdor mimo greš, čeprav se ti mudi! Ko mi bo dolgčas, bom presodil sodbo: Kisle sanjarije bolnega na duhu? Skisan filozof jih brez omahovanj okrona za resnico. Leutha, Leutha! Zebe, kadar Leuthe ni. SEKUBIJ: Jije eeh, Jija! Eua eeh, euene! PILLA: S Cirenijem sva, že kdaj, od zajtrka prek polnoči razpravljala o veličini molka. Leutha - Leutha je, natrta z mandljevcem, razgaljena do črnega pasu, drobila ribicam kolač. Ubirala na svirki: Trepetanje zvezd, oj zlati dež! Ali: Zaupaj, ljuba, lečniku v zadregi, kaj mi je! Ali - ah, si želim skoz noč tjavdan docela peš! Mar bo Cirenij brez nesreč doma? Se kot augiistul, srebrnik, trklja razbojniku čez dlan. SEKUBIJ: Ugui, ugui, Jija, euene! PILLA: Veliko hrupa kvečjemu za manj. Miruj. SEKUBIJ: Euene, euene! PILLA: Ker nimaš na jeziku dlak, jih v jajcu iščeš! SEKUBIJ: Euene! PILLA: Kdor pomolči, bo nagrajen, Sekubij. Ni me strah. Le pred otož-nostjo se zbegam v klet. Jah, te noge, karbunklaste, z deževniki nabreklih žil! Mar bo na berglah najin let v neskončnost let? Si pridrvel, te vidim, vroč, izpod rumenkaste večerne zarje k taborišču. Zmeraj z istimi besedami. Se vzpel iz sedla: Koliko se je ta dan zgodevalo, Maronij, heus! Ozri se vame, kot se vate jaz: Na žabji kal je naju zrisalo. Kdaj bo Papadij spet prihrkal bobke štet iz zamaščenega mošnjička? Pesemco brbljat: Je lepcena točajka, bo grdkani račun! SEKUBIJ: Jija, euene! PILLA: Odklonil bom klistir. Iz voljnih sanj odrinem vratca, stopim na stezo: Ko da bi grm prhnil v zrak, se je srebrikast roj nekakšnih rajskih ptic razpel v nebo! Pozabim čas. Pozabim, kolikanj prostaško sem spodbadal konja proč od stotnikovih muk. Pozabim na lobanjice otrok, zgrmadene v trikotnikaste, zaporedne kupe: Sonce jim je mrlo v mrak votlin. Iz lilastih meglic je slavec pel: Leutha, Leutha! Hitel sem s stezč naprej - skoz vprašaj: Čemu? SEKUBIJ: Jim eeh, Jija! Euene, euene! Eeh, Jija, jim! PILLA: Spet se je teden, zad za tednom, strgal v noč z vnemarnim grljžnjem vodometov. Švist, oslutil sem vojake: Sence so se vračale s stopnišč. Se zlile skoz tem6 do konj kraj vrat. Cirenijevi podčastniki, z živahno grivo v žlebu srebrastih čelad, ko topol sloki - Leutho je ogrinjal plašč 786 787 Maronij Pilla z oglavnico: Je črnka v temi tema. Z neba se je kot čoln iz trstik potapljal krajec. Šum s hodnikov, tleskanje Sekubijevih dlani, klokot ujed. Vonjala je po gazeljem runu, ambri, Venerinih lascih. Sklonjeno, kot v grobnico vstopila. Razmaknila lesk barbarskih zob - vanjo je mezel prezir. Ležal sem povprek, se s tilnikom prislanjal k umbrijsko rdeči, povoščeni steni. Prste vrh stopal opazoval v čadu amorja z brlivko: Gnali so kot žolčasti gobančki, sivkasti od sinjih pik. Podstavil sem si laket. Nežno tkanje rjuh se je nabiralo v mrtvaški prt. Moja nemoč, upirala se je z zaničevalno mrdo ranjencev, ki smo jih križem prek bojišča jahali zvečer paberkovat, jih s konja klat. Prehod od milega Cirenija v varstvu štirih izkiparjenih bojevnikov je Leutho prizadel: Čumel sem kot okrpan meh, obrasel z lecanjem črnikastih čebul - Papadij je o prvem klicu nočnih straž nastavljal. Mi vsakokrat privoščil pijavko več. Sedla je, kot o vigilijah sedemo k pokojniku. Se opihljala s papirosom na pečat -je mar Ovidu šel Cirenij pisat o Herodovih ušeh, ki da jim družba v Rimu ne verjame? Plivkalo je naokrog od plitvih pen. Sva govorila z Leutho? Žolti pljuski morja v mulj, oseka, plima. Krajec je vzniknil iz globin. Sovražni zublji, mešalo jih je z ljubeznijo, kot po navadi rečemo pohlepu iz devetih mer krvi, razvad, vonjav. Na mah sem kot od čarovnij spuhtel pod strop. Uganil spodaj sled iz rdečkastih štampiljk: Sekubijev pes, Furunculus, na treh nogah s krvavim štrcljem! V kljukah je stacal odejo iz kameljih dlak - ima Sekubij psa? Zmrmral, da bi v Tevtonih Leutho razkoračili, s hrbtom naprej, na osla. Jo tik zijal odgnali, nago, zadušit v močvirje, s kamni v vreči, z vrečko do vratu. LEUTHA: Četrt cesarstva jaha osla. PILLA: Smej se, smej! LEUTHA: Mimogrede, Papadij je razsajal s praga v krčmo pri Alphonsu: Hoj, zakaj da se zdravnik zadira v Partenon? Ker je usodno brez moči, pro nihilo, spričo predrznosti bogov! PILLA: Končal: Sestavljeni smo iz oživljenih smeti! LEUTHA: Tokrat ne. PILLA: Še tolikanj budalast Grk je Aristotelov pravnuk? LEUTHA: Tokrat ne. PILLA: Mar nimaš bolj privlačnega makaka za izgovor? LEUTHA: Tokrat ne: Skoz jezne vrišče je udarjal strah. PILLA: Ker so ga, pijanega, zložili v noč? LEUTHA: Ker se boji: Zate. PILLA: Bo nama zdaj Papadij svečo držal, pihal v nos? LEUTHA: Preklinjal se je, slab. PILLA: Vsi vzdigujete roke od mene! LEUTHA: Oh, Maronij. PILLA: Kaj ukazuje moj Avgustov brat? Še v sanjah mi je križal smer: Na vrancu z belimi ožigi. Vabil sem ga proč, je huje bliže gnal. Zagozdil streme v moje streme. Izdrl nož - očistil noht. Spodbadal sem, podil je spredaj. Sunem v beg: Je v bliskih sponk, v pokih plašča pridrvel kot v hispanskem cirkusu od zadaj sem. Kriknem, pljunem - pesek. Nič, le Saša Vuga palmi s senco, zlat oblak, zleknjenost sipin. Kje si, Cirenij, sprožim konja v kolobar. Spod gub na srajci slišim mišji smeh: Prek duše blodim, da bi te našel. Zatrgam k rebrom: Kam pa konj? Spet zadovoljnost: Konj v konja, vajeno. Razločki so navidezni. Zakaj, Cirenij? Takrat me šilo zbode pod srce: Zakajev je, Maronij, več kot kapelj v plohi. Zbode, zbada: Vsakokrat zgrešim, razburjen si! Zbodljaj, zbodljaja: Z lokom streljam v pajke, po gosenicah! Pomen, Cirenij? Glasek z dna usahlega vodnjaka: Išči ga, nima nog. Ogledam se pod grič, h grmadi belih kamnov: Z vrčem oberoč na rami si vstajala s kolen. Ogrlica srebrikastih luskin ti je oblekla dojko v ribo. Pitijsko si zamrmrala, vzvišeno: Ljubiti se z nikomer več. Cirenij je pojasnil z vekom zajca pod zobmi puščavskih psov. Je Leutha rekla, da oblika ustnic ni pomembna. Šteje kvečjemu, kar povedo. Konj je hrzal kot od os. Nikjer sledov krog borne mlake. Le cipresi, vdano sta ometali večer. LEUTHA: Poslal je pismo. Več ne vem. PILLA: Kraj os, cipres, pozabil bi: V sanjah, naga si bila. Kot od popčldneva nocoj pod plaščem. Fibulo s piščalkarjem iz višnjevca in slonove kosti odpni: Boš kot iz matere stopila kam. LEUTHA: Soparno je. Gosenice je klatil, pajke? PILLA: S stropa moje duše. Zmanjkalo mu je puščic. LEUTHA: Papadij je nadarjeno doma v nerazložljivih sanjah. PILLA: On, že pri Maronijevem zanič telesu praznih rok? LEUTHA: Razsajal je: Naj koga zdravim, če mi vse pomre? PILLA: So v vsaki zmoti poldne, mrak, zahod. Me je pa strmoglavilo: Zato prehitro gre. Moje gosi so kljun poskrile v rep. Ti je v temi Cirenij pravil o Kandaulesu iz Herodotove Historije, kralju domišljavcu? LEUTHA: Kima za slovo, molči, me gleda: Nikdar nič. PILLA: O gospodarju Lidijcev, bogatih z zlatom? Čez nemoč je ženino zagrnjeno lepoto hvalil Gigesu. Končal kot po navadi: Giges je Kanda-ulisa ubil. Zakraljeval s kraljico. Dolg, pokončen ne: Brez vojn in zmag je srečno vladal, nepoznan. Podaril kdaj bogovom zlat mešalnik, žlahtno zajemalko iz srebra - Cirenij ga pogosto vzame v mar. LEUTHA: Bojim se, kaj se ti bo prekljuvalo v nauk. PILLA: To: Si trn, Leutha, klical sem te cvet. LEUTHA: Izbral si ti vendar, Maronij. Me pripeljal vase. PILLA: Ah, Porcmov stih: Ožgal me je pekel dekliških ust! LEUTHA: Se pogovarjava kot ob sekiri na krvniški kladi. PILLA: Spet, priročen vzorec iz Cirenijevega Bibliotafa! Če priprem oči, ga vidim v sedlu: Pred maniplom, ki si mu kot v pompejskih lupanarih lajšala dolgčas. LEUTHA: Bili so kvečjemu odpadli las na moji koži. PILLA: Koliko bo, Leutha, las na tej sklesani glavi? LEUTHA: Tod ni več prahu. PILLA: Kaj? LEUTHA: Tod naokrog. Le moja duša: Prašna je. PILLA: Bogovi so mi rdečo mreno vrgli z vek. Potišan sem, petelin na 788 789 Maronij Pilla pohlevnem gnoju. Kadar ženska sleče srajco, sleče sramežljivost: Ljubosumje pa je za današnjega Maronija kar se da potraten dar. Domišljavost je! Moje ponižano trpljenje ti zvišuje ceno. Rine Gigesu v pesti trizob-nik. Hoj, penatje, lari: Planite na lemiire, zakaj udarec, krik bo! Kri - si videla? Ta glista z drobnimi zobmi se je nažrla. Prva padla: Kot orjaški klop, kaj vem. Mehur, naphan z bojevniškim Maronijevim izvarkom! Kaj vem, sivkasta otroška glavica - jih včasih zmečem, črne pomaranče, z okna. Tleskajo po marmorju stopnic kot krap. Čudežni bogovi, kolikanj so mislili na nas: Celo na pijavke! LEUTHA: Si kdaj imel, Maronij, koga rad? PILLA: Če bi zastokal: Tebe, bi lagal. LEUTHA: Omenjal si poplave, lokvanj, žalostno jesen. PILLA: Kaj pravzaprav počne moj ljubljeni cesarjev brat? LEUTHA: Obšel ga je nekakšen Bog otrok v soju repatic. PILLA: Je več povedal? LEUTHA: Meni? Ne, usiha v molk. Nemara tebi. PILLA: Zakaj mi pisma ni poslal prek stotnika Antiphona? LEUTHA: Ker so mi črke le na zunaj všeč. PILLA: Odnesi mu nasprotno pismo: Jaz, Maronij Pilla in tako naprej! Ker bo svetloba skoro proč, sem pri notarju, klicanem Tibellij, priimek je seveda lažen, shranil oporoko. S prošnjo, naj jo shrani pri naslednjih treh: Ki naj jo shranijo vsak pri treh. V listini je trideset sodelavcev, kot grob navrhanih z današnjimi častmi, do dlak brez madeža: Ki so takrat Herodu, kralju, naklep izdelali do pik. Ex his colligitur: Če me, Maronija Pille, v hipu več ne bo, je brez pomena tem besedam poudarjati pomen, bo Moja zadnja volja v kaligrafičnih prepisih obletela svet nič ko do Rima gor, do Herkulovih stebrov dol, križem naokrog. Naj krinke padejo s ponosnih abderitov! Naj zlati venec sije jasnemu Avgustu v sinje dni! Ah, pleonazem, kakršne seklja Millenio Vacca z dečjim glaskom skoz hvaličavo piščal: Jenjaj tik za Herkulovimi stebri. LEUTHA: Pisma ne odpreš, Maronij: Odgovarjaš. PILLA: Kakšnim hlapcem služi kakšen gospod! LEUTHA: Solze se ti smejejo z oči. PILLA: Na bledem dnu neba bom, Leutha, gledal nate. LEUTHA: Grem Papadija poiskat, budit Sekubija? PILLA: Če ne žre, ne spi, nama v zavesah prisluškuje. LEUTHA: Ga pokličem? PILLA: Vzeli so mi žensko, postavili ta velikanski uhelj: Vendar z iztrganim jezikom, brez roke, da bi s stiletom dal prek povoščene tablice kdajkoli komurkoli kaj na znanje! Igra, bolj prozorna kot odetev angelov - čeprav jih za pogled v obleki ni. Tvoj uheljček, droban kot rožnat polž v pesku: Jim poročaj, da notar Tibellij je, čeravno ni notar. Le bister starček v zguljenem hitonu, poznavalec Babilona, sramežljiv kot soha v Semiramidinih pravljičnih vrtovih o dežju. Skratka, pismo naj Cirenij vzame kar se da zares. Pripev: Ne gre za grožnjo. Kvečjemu za smeh na smrt obsojenih. 790 Saša Vuga LEUTHA: Če skozme misliš na Cirenija, si krivičen. PILLA: Kima v slovo kot pav po svatbi: Nikdar nič. LEUTHA: Dežen človek si, Maronij. PILLA: O tem se pa zares ne bomo pogovarjali s teboj! LEUTHA: Papadij vsaj, bom častnike poslala h krčmi. PILLA: V samomorilskem prstanu prikriva strup za druge! LEUTHA: Je kdo krog tebe vreden vsaj navidezne ljubezni? PILLA: Kresnica, Leutha, glej: To zlato zrnce noči! PILLA: Prišla je na obisk. PILLA: Lobanjo mi je mahoma zagnezdil mrak. Iz kota so čelada na perjanico, srebrikast praznični oklep, razkošna nožnica iz krokodilovine izdelovale smešen strah: Centuriona s trobento, pribitega na križ. Če sem za prst premaknil amorja, se je centurion zgrbil, z orlom vrh ramen, k potrebici. Če pihnil v luč, je skokovito jezdil v krog, brez konja - Leutha se je skrila v plašč. Hotela me je poljubiti, Leutha. Ubranil sem se z laktom: Bolnega mesa še mačka noče. Moja tema v temi oglavnice se je kot kariatida pod čerjo sločila kraj rjuh. Kresnica jo je predla v črno svilo. Ujel sem vzdih, prisegam ne: Ljubila sem te. Drugi so bili le moj nemir! Ujel centurionov posmeh, prisegam ne: Obljubljaj, spet obljubi, drži nič! Potlej se je Leutha stresla. Me poljubila s solzo, Leutha. Zviška je kanila tik oči, se mi stočila z lic - odšla je z dolgimi, živalskimi, počasnimi koraki. V šumu plašča, v čričkanju sandal. Sem slišal zaporedni tlesk bronastih vhodnih vrat? Cvenk žval, peket kopit v klokotih z vodometa? Kaj snuje moj cesarjev brat - zavija verze v papir? So kdaj Cirenija tudi zbujali pod streho iz trstik ob telovadnici: Maronij, vstani! Bolj pasji, ne tako človeški, pasji! Učiteljem se je čeljust napenjala z obradka. Nosili so zapestni jermen, majhno, svetlo plešo v laseh. Jutro je razpiral vzhod z obrisom vetra. Veje so si hladno padale v objem. Dan se je zasajal v dni ko timijanov cvet v vrč: Kot jezero se je življenje kodralo mladeniču v brezbrežje - centurion se je snemal s križa. Kimal, enonog. Se razkoračil k jutranji potrebi. Spet me je obtrkalo vprašanje: Bo le pogled na čas drugačen, ali je drugačen čas? Kot žaba v dremežu, če z zadnjih krakov zeva h kačjemu pastirju, se je prek praga zrinil, plah, Sekubijev vamp. SEKUBIJ: Aa aa, Jija! Euene, euene! Eem, Jija, aa! PILLA: Te nisem vprašal. Ne bi znal odgovoriti. Kaj? SEKUBIJ: Euene! PILLA: Odšla je. Leutha, kot bo vse: Ostal bo vrh sipin le kačji lev. S prebavljenimi mišjimi koščicami. Dva tedna, tri bo sonce z vetrom žgalo. Vsulo pol prgišča peska na spomin. Odšla: Ne da bi slišala za lokvanj o povodnji - vojščakova, nerodna prispodoba. Naj ji s hitro pošto razložim? Kdor greš, moraš pustiti pometen, pospravljen dom. Bi kratko pisal, kot poveljnikov nasvet pred bitko: Cireniju sem na znanje dal: Herodi mislijo le nase. Tebi je lahko. Za umazanosti smo, Avgustov brat, mi. Naši bogovi so kot naši oblastniki: Jim izkazujemo pokorščino, verjamemo pa ne. Verjel sem, da bo zarja vstala s trupel, zmesarjenih Maronij Pilla prek sedemnajstkrat sedem polnoči - furije ti zaderejo krempljine v kost! Obakraj čela jim opletajo zelenkasti modraski. Vrešč ne jenja, dokler ne spoznaš: Tako imenovani vzvišen cilj nikoli ni kaj drugega kot kralj Herod. SEKUBIJ: Gha ee, Jija, ee! Euene, euene! Gha ee! PILLA: Ženski moraš pisati s prirezano stebliko vrtnice. Megleno rahločutna misel o Cireniju bi jo spekla. Mi ne gre od rok: Čistega Cirenija ljubi. Jaz se ji, če se ji, smilim - lokvanj, Leutha! Pomnim, ko jih je nevihta strgala iz korenin: Čumeli so, ponižani kraj brega. Blatni kot puščavni-kov podplat. Nesrečni, ker ne bodo, kar so vzneseno mislili, da so. Zavijem k sebi, Leutha, s hitrico, površno, sicer te bo pahnilo bruhat na hodnik: Da bi otel centurijske insignije, sem se zvrnil v skale, k jami. V mračini se je skrivalo pet ranjencev in ženska, osmojenih vek. Daleč v dan je trava tlela kot pšenična slama. Ženska, čedna, s kito las, na pljučih bolna, kaj vem, v grlu - kot vran je pokrehavala zaradi saj. Oprezoval sem za prikritim vhodom tesno dol: Pod večer se je ogenj stišal. Prasketal med kamni, tam si je sovražnik blince pekel, z burklami vzdigoval šotore iz telečjih kož, na ščitih dremal. Krajec kraj neba - siganje v kotu, hropci: Pa zvrtinčen, izdajalski vrišč izpod prestrašenih oči. Sence straž, prislonjenih na sence sulic, so vse bolj obračale glavč, skratka, Leutha: Pišem o mladeniču iz starega, patricijskega, rimskega rodu. Ne o smrdljivem uhljerezcu iz neapeljskih podganjih dupel. O pokončnem častniku Maroniju, ki mu je usoda dala za preskus obrano znamenj: Z bronastega orla sem odvezal vrvco. Jo vrgel ženski krog vratu. Ji mojstrsko ustavil kašelj. Nesrečnica me je zgrabila oberoč v zapestja. Me kot rabelj okovala z mrtvimi pestmi. Doklej sem vrvco zadrgoval, do kdaj me je držala v primež? Svit je vtaknil kot mravljinčar jezik v mrak. Z nožem so mi odkovali prste z rok: Takrat povedali, da ni ne straž ne konj krog dima v kamnih. Vzdignil sem zahvalo do bogov zaradi rešenih insignij. Samovšečno, z drznim tveganjem sem jih natanko jaz obvaroval - videl sem se pred magistrom konjenice. Pred pehotnimi prefekti v taborišču. Med centurioni, Maronij Pilla v zleščeni opravi. Zvrhan jutranje vonjive zarje. Tik prenosnega oltarja s kletko posvečenih kur: Takrat povedali, da se otrok premika v ženski. Buta z glavico, razsaja. V mrtvi materi se bije s smrtjo. Bi ga čutil, če pogrnem dlan - še dandanašnji nosim v dlaneh suvanje preplašenega jarčka. Ženski sem zaupal greh nad žensko. To je vse. S pritlikavo, nečimrno parabolo o lokvanju, ki je bil do, reciva ji, poplave čist. Z naukom po Ezčpu Frigijskem, gospodu zgodbic iz živalskega sveta: Kdor tolikanj zabrede, mu nikoli več ne bo gazi nazaj - obsojen je na plavanje naprej tjavdan. Za zmeraj zbogom, Leutha. Bogovi niso vnemami do zapeljivih žensk. Uživaj z božjo pomočjo, iuvante Deo, srečo. SEKUBIJ: Euene! PILLA: Ni, nak, Cirenijev slog. Vojščaki pišemo z orožjem. SEKUBIJ: Mo, Jija, mo! Euene, euene! Gh, Jija! PILLA: Pismo? V amorju ko da ni olja, zunaj pa vstaja zor. 791 792 Saša Vuga SEKUBIJ: Eem, Jija, euene! tem, gh! PILLA: Pismo ljubega prijatelja Cirenija: Je name pozabilo. Ducat klavrnih noči viselo s praznične čelade, senčnemu centurionu v makakov nos. Me dregnilo sred budnih sanj - ko da me kdo iz kota opazuje. Vrh blazin sem odmotaval mumijo svojega življenja: Žmeril v strop, razbiral risbe, reke, prilike, posnete kot iz Knjige mrtvih. Nago deklico, namenjeno v tolmun z močvirsko ptico - ne, Leuthi nisem prizadeval težjih sitnosti. Kako izvirno me je varala: Vstala s postelje, odeta v mesečino, ravna, vodoravnih rok - mesečnica. Prsi so se ji v sunkih tresle, mehko šla. Ji nisem delal, ne, težav. Jih vsak ima dovolj. V prstenem, pikastem telesu potlej vsakokrat s kazalcem, palcem davil divji stenj obupa, bolečin, zavrženosti. Nikdar zvedel, kod, od koga je pred zoro Leutha spet prišla. Je sob v palači trikrat več kot lastovičjih gnezd pod njenimi kapmi - zlomil sem pečat. Epistolo prislonil k loščenemu krožniku s Pentesilejo in Ahilom. V družbi pijavk, mi prizadevno srkajo strupenega duha, bral, kako hudo sem jim v napoto: Vem preveč. Iztrgali me bodo kot Sekubiju jezik. Nadme jih zaganja Črna luknja: Niti tonejo do zadnje vanj. So, ki redkoma prikimajo. In so, ki od skrbi molče. Vsi pa tolikanj v enkratni službi Rimu, da ne vem natanko, kdo je kdo - sijajen, zgleden, Ciceronov slog! Če sebe skrivajo, namere ne: Ti niso v skrinjici poslali pasjih jeter? Leuthi, v lilijah, lakrimarija za prestrezanje objoko-valnih solz? Je Rim preveč drevo, da bi obžaloval z ušmi okužen list, ki mre kraj vej - ah, moj Cirenij, zmeraj sem z zavistjo spoštoval barvitosti njegovih neposrednih sporočil! Potlej zaihtana, pretresena inakost ob docela novem Bogu, skobacanem na ržen otep v votlini: Dete, slabceno ko deteta, ti veš, Maronij - modrega očeta z veličastno rokodelsko plešo zamečka pod prst! Nevreden je, da bi omenjal čudeže, ki nebogljencu letajo kot grlice z dlani. Sem zraven stal, igral se je s pupaceljnom, pomignil: Miljo daleč se je na stebru malik, cestni priprošnjik, razpočil kot ognita dinja. Sem zraven stal, cedra je zarasla hrib, so levi prirjoveli, klecnili, nas gledali kot jagenjčki. Sem zraven stal, bi južinali v senci tempeljca, je zid vzgomazel od gadov, s treskom se je streha streščila, iz crklih kač so hitro lezli zli duhovi, sikali kot ose v beg. Sem zraven stal, skoz noč se je prihulil trop razbojnikov, izdrl nož, planile so zveri, ob svitu se je s krp kadil pohleven kup oglodanih kosti. Če ne bi zraven stal, Maronij - se novega Boga boji kot starih. Bogec zganja rokohitrsko umetelnost kot Herakles. V čem pa je razloček - ah, v ljubezni! Kolikanj sem sam. Nikjer prijazne duše, ki bi me ljubila. Pot časti, pot sramote, prepleteni v piškav cilj. Herodov prestol je zasedel sin. Podedoval očetovo grobost, ime po Sokratovem učeniku: Arhelaj. Priskutni stvor bo stvarnika prekosil - mar mi, moj korak me ziba k zimi. Po rokah prekladam kvečjemu suh jok, molk, nič. Pisemce o filozofiču zvrh jasli, ki s pečatnim prstanČkom pošilja križemsvet nekakšne žarke - moj Cirenij nevsakdanje sklene: V tvojem žolčniku je preveliko kamnov, šarlatan Papadij jim ni kos. Na noter si bolan, v stanju, ko prikazni ožive v resničnost, resničnost v privid. Puščici ni smeri nazaj: Morilec že hiti. 793 Maronij Pilla Bodež ne, rana ne - zada vite v, strup. Ne smeš v ropot, ko boš omahnil. Tihceno kot angel moraš proč, tako rekoč skoz okno gor. Moj enobarva-sti kameleon spregovori nazadnje kot oživljen kip: Mislim, da ga navsezadnje smeš, Boga, spoznati - nepopravljivo si grešil. Odgovor boš dajal samo za Betlehem: Terja ga. SEKUBIJ: Aj oji, Jija! Euene, euene, aj, Jija, gh! PILLA: Zakaj se je cesarjev brat podpisal z vrtnico? SEKUBIJ: Eem, Jija, euene! A eem! PILLA: Pisanje sem obesil senčnemu centurionu na nos. Olesenel v čume-nje. Spremljal klice skritih straž vzdolž dvorišč. Drsenje malega voza iz nočne draguljarne dol prek okna. Mesec mi je ure pisal v zid. Ure je kot goba brisal dan. Dneve tedni - ne Cirenija, Leuthe ne morilca ni bilo. Vendar: Kdo pošilja koške s smokvami, z orehi, s perzijskimi jabolki? Sem vsakič dregnil v liste za Kleopatrino kačo, nič. Dolgčas, plujem kot jetnik v razkošni Amenofisovi ladji z Nila, sam. Naj se prepiram s pijavkami, z ujedami o Sapfinih epitalamih, ki da jih v spalnico pojo nevesti, ženinu opiti svatje? Čriček mi je blizu kod narekoval utrip. Amor je v rogu izobilja nosil luč. Omagoval sem pod nadležno mislijo: Kdor sodeluje z Arhelajem, čeprav za vzvišeni Avgustov cilj - zapraske-talo je. V hitrih pokih pet se je s hodnikov stresel, blaten v bradi od omak, Papadij. Za kirurgom je, na pol pedi, vdrl smrad kot avreola v podobi žoltega zvona. PAPADIJ: Je Bog vzdignil prst: Z gospodom Pillo gre navzdol! PILLA: Sem tudi sam od okna sem ujel podobno znamenje. PAPADIJ: Ko sem v templju invociral skrb za vaše zdravje. PILLA: Hripav. Vtem pa bi me tvoje pijavke izsesale. PAPADIJ: Nak, zverinice vedo za mero. PILLA: Vsaj zverinice. Razgazil si mi dragoceno misel. PAPADIJ: Rim, Augusti beatorum arx: Rimljani mislijo! PILLA: Še dlačica ni, vidiš, trznila na moji koži. PAPADIJ: Mojster dlak, odkar je meč zamenjal z britvijo! PILLA: Se tise deri: Sekubij te posluša. PAPADIJ: Bi legionarsko kriknil: Eia, eia\ Bi mi odkriknil: Alalal O, tuje: Mir s teboj. O tvojem britju govoriva. SEKUBIJ: Od ghu, Aji, od ghu, euene! PAPADIJ: Ugledam ga, na mah se pesnik v meni skisa v ranocelnika. Smo torej rekli: Med, ščepec aloje! PILLA: Zvarek za kobilo, če ji detelja nabrekne vamp. PAPADIJ: Respekta vredna turbulenca vetrcev. Vaš jezik, pegast kot pegatka. Nos, mozoljast huje kot granatno jabolko. Gospod: Luč pred ogledalo! PILLA: Je med Hipokratom in hipokritom brvca? Dokler ste zdravi, ste zdravniki nad bolniki - potlej? Pa ne vem. PAPADIJ: Iz takšne smo snovi kot ščurki v kuhinjah. PILLA: Iz drugih ne? PAPADIJ: Sem hotel reči, kar sem rekel. Saša Vuga PILLA: Gor opletaš, dol kot Pan pod brenclji. PAPADIJ: Slab sem. Veka trepeta v strah za vas: Je pred menoj življenje brez življenja! Pa sem v žalostno srce prišel nabrat prgišče žarkov. Bi lahko prespal na blazinjaku zunaj? PILLA: Kvečjemu sezut, umitih nog. PAPADIJ: Veliko nežnosti, odločnosti v besedah. Lahko noč. PILLA: Najbrž je o Papadiju Vergil zmrmral: Duh ga od znotraj krepča, spiritus intus alit? Kot pajek jadrno sem prejšnji misli skrpal mrežo: Kdor sodeluje z Arhelajem, čeprav za vzvišeni Avgustov cilj, je zmožen - znoj se mi je zlil z oči: Cirenij! On da bi me, Črna luknja, poglavar v zaroti, zvabljal pred votlino z Bogcem, skritemu razbojniku pod nož? Moje življenje je zanikrno prepisan list, nevreden dvakratnega branja, vdndar: Mož, ki bi ga ljubljeni cesarjev brat zaklal v hrbet, je bil vojak! Ne branim Leuthe, ne tajim otrok - me ni Cirenij zaneseno hvalil: Biser, vojna ga je naplavila? Pod Cirenijevo poltjo takrat sem, nasmejan, opazil vijoličasto senco. Sunkoma pogledal stran - Leutha je točila vino v vrčke. Okovan safir ji je pod pasom spenjal krilo. Noč ji je zasajala srebrn krajec kot krempljino v vrat - zavpil sem, da bi se prevpil: Cirenij ne! Nekakšna smrtna groza me je davila z ljubeznijo. Razpoke so na mah oklale zid. Skoz raztrgline so kot kredaste roke štrlele veje. Zibale ujed: Je spredaj glavica bila Cirenijeva, je zadaj Leutha kazala zobe. Jug je vdrl z vonjem besnih konj. Moje telo se mi je vzpelo pred obraz: Mrenastih votlin v črepinji, skrpani čez teme v križ. Ovijal me je rabljen, žolt mrliški prt: Odkril sem se na drugi strani sna. V oslovskem sedlu, vrženem pod grm. Sonce je sesalo dan v zaton. Izpod sipin je vstala sivkasta podoba, se nadevala s temč. Se krušila obakraj po robovih, ko da jo najeda miš. Pramen brade ji je kot v viharju visel prek ramen. Lasje so vstajali v zmršen konjski rep - Cirenij. Z muko je, obotavljiv, zlomil lok. Pretehtano zaril okleščka vsaksebi. Se zravnal, slovesno mršav, za tetivo. CIRENIJ: Vrata sreče so vendar odprta na stežaj, Maronij. PILLA: Kam? Z imenom Pilla si bo marsikdo izplakoval zobe. CIRENIJ: Prijetno slab si: Bled kot kepa ila. PILLA: Ob tej zmedi in komediji ni poti naprej. CIRENIJ: S takšnimi besedami si tanjšaš led! PILLA: Ah, ziblje me kot puro v mrak. CIRENIJ: Si me iskal, da bi mi to razkril? PILLA: S čudaško prošnjo: Daj otroku rokodelca z veličastno plešo meč, ki je takrat moril. Kolikor je težek, z nožnico iz krokodilovine vred, je vreden čistega zlata. CIRENIJ: Sam ga daj, ki si doslej poklekal le s kolenom. PILLA: Jaz? Ne vem za pot. CIRENIJ: Na voljo nam je zmeraj dvoja smer. Prva, mlahavo se ji pustiš. Druga, zgrčiš se kot pest: Na boljše, gor, čeravno bo hudo! PILLA: Ta tvoj golob, se ni zamudil s pošto? 794 795 Maronij Pilla CIRENIJ: Pa te le našel: Misel prej - toliko zlata je vredna, kolikor je meč težak! PILLA: Nikomur ne verjemi. CIRENIJ: A? Ni blizu, daleč kod še kaj? Nekakšen ščip nad nami? Beg - samo nazaj da je? Ga ni naprej? Ne hiti h koncu, zvekomaj sta tam le zemlja in tema. PILLA: Glej, govnač: Jutri, ko me več ne bo - bo. CIRENIJ: Kje, kakšen govnač? PILLA: Sem rekel, da bi rekel. Ni pomembno. CIRENIJ: Kadar vprašam jaz, Maronij, je pomembno. PILLA: Ljubosumje, strta drevca- bes? Narekujem oporoko iz krvi, arhelaji pa, do zadnjega oviti kot modras okrog seska na dobri mlekarici: Pijejo! Z diademom iz cvetic v laseh. CIRENIJ: Jim ne zavidam. PILLA: Tebi je lahko. CIRENIJ: Ne pijejo, izpirajo. Zavest in čustvo, kaj vem, duh - se tepec smeje. Rine v dokaz obrabljeni: Samo, kar vidiš! Bore vidim. V plitkih dneh z dežjem pa nič. Ljubezen iščem, ki ne bo polipska. PILLA: Kaj? CIRENIJ: Onkraj bom veslal v ta cilj. PILLA: Roke, Cirenij! Te roke vendar - in Betlehem. CIRENIJ: Bom višji sili razodel: Vzemi me. PILLA: Vzneseno krožiš, čedno. Takega te le četrt poznam. CIRENIJ: To tvoje sedlo je oslovsko! Ropota v narobe smer. PILLA: Tako rekoč nikamor. Le pod grm. Tudi moje ni. CIRENIJ: Obrni, Pilla, čas bo: Zgrabi oslu v rep! PILLA: Vso noč mi pridigaš prek vrvce. Zakaj? CIRENIJ: Prijetno slab si: Vrata pa, Maronij, na stežaj. SEKUBIJ: Ooni, Jija! Euene! PILLA: Bo mar vsak vrag lahko pogledoval v Boga, le jaz nikdar? Sekubij me je močil s kisom, suval s tal. Kot zmrznjena krtina groba goba mi je zribala obraz. Ukazal sem poklicati Papadija: Zgrbil se je, siv, nezaupljiv, na špriklastih nogah, poraslih s skorjami umazanije. PAPADIJ: So mi Sekubijeve besede nalomile vrat. PILLA: Hitro k častniku po voz na bigo! Ali po konje: Tri! PAPADIJ: Smrdi po jahanju? Smo vsaj približno uganili pot? PILLA: Ravnal se bom po zvezdnih miljnikih. PAPADIJ: Aj, aj! Predvčerajšnjim so protirimski galilejski roparji posekali manipel: S trupli zvrhali vodnjak! PILLA: Vsak po svoje moli k Bogu. Nenevaren lev ni lev. PAPADIJ: Pod vašim čelom, tilnikom, gospod: Je, kot je prav? PILLA: Ti ekserciraš medicino, eskulap! PAPADIJ: Je v poštenjaku plemeniti čut: Sočutje. V veži krčme pri Alph-onsu pa napis: Ne bojte se prositi na zarip. S prijateljsko pozornostjo bom rekel ne. PILLA: Te merim z opečenimi očmi, Papadij. 796 Saša Vuga PAPADIJ: S prašne ceste bom odskakoval ko dež! SEKUBIJ: Jighi, Aji, jigh! Euene! PILLA: V vodomet je padlo ducat zvezd. Srce, bflo je v koraku srkanja Papadijevih požrešnih pijavk. Zvrh okna je tema točila vonj po dateljno-vem vinu. Krog dvoriščnih vrat se je nažigal šum. Kot krokar je v top topot, v hrzanje pogodrnjal Papadijev glas. Ko da je počil led na moji Tiberi - obšla me je pomlad. Poveznil sem si praznično čelado, risani oklep. Sekubij je podržal meč, prinesel beli palij, dolg do pet. Se s strahom sklonil v bledo amorjevo senco: Kraj neba je s pokom strune zacvrčala zvezda. Lisasti, starikavi zidovi krog dvorišč so hladno žmerili. Stopili smo na egipčanski samotežni voz, ki so mu s pest odpadle bojne kose. Bič je švistnil. Zropotali smo skoz glavni vhod, vzdolž hiš - ujel sem, onkraj kod, koračnico. Udarce bobna, daleč pisk trobent. Na mah, v zadimljenih odsvitih plamenic, pol morja tihih glav na trgu med stebri: Kam gredo vsi ti - čemu so sploh, odkod prišli? Je faraonski napadalni voz prodiral, rjul. Veter je žvrgljal, mi plašč obračal v angelsko kreljut. Svetloba zvezde je vzcvetela v rep, kot zlata riba švignila v oblak. Sekubij je trdo zalomil laket vnic, vajeti ravnal s komolcem, bronast kot pohabljen bog. Levi konj, desni konj je z bokom bil ob vas, ob grič. Drevesa so metala veje v zrak. Si padala v objem. Kirurg Papadij je čepel pod kurnikom iz trepetavih, zmlinčenih dlani. PAPADIJ: Kolo, gospod! Po nas bo: Dideldajca! PILLA: Curriculum equorum, spodoben konjski dir! PAPADIJ: Kam? PILLA: Ko trije modreci za repatico: Poiskat Boga! PAPADIJ: Mrem z mirom vrtnice, se sipljem v prah! PILLA: Ne dobro ne slabo: Stih v Turpilijevi maniri. SEKUBIJ: Euene! PILLA: Kaj se iskri v noč kot Hermesov krilati čevelj? PAPADIJ: Kolo, gospod. Odtrgalo se je. Leti brez nas. PILLA: Dim vonjam, dim! Nam je drvenje vnelo voz? PAPADIJ: Mar nič ne vidite? Vam je čelada zdrknila na nos? PILLA: Ah, te dremave veke: Nočejo z oči! Kje torej smo? PAPADIJ: Tik na nikogaršnjem ozemlju. PILLA: Dokler Sekubij vajet vleče, se ne boj. Kje? PAPADIJ: Nekakšna brazgotina vrh obzorja: Kamni, grmi, dim - votlina. Zvezda se je kot ognjen petelin spreletela v hrib. Hej, trnje mrgoli od biserov, srebrnega dežja - Sekubij, brž! Gospod, z osatom vas otiram, snel vam bom oklep. PILLA: M,eč, Papadij, meč - naprej! Privezi me na konja. PAPADIJ: Voda: Ste v gležnjih kot mehur. PILLA: Pijavke, pijavke, moram tja! Papadij, vpreži me za konjema. Oj, so letele glavice, izpadale oči! Klali smo po galsko: S ključnice strmo nizdol v srce, Sekubij! SEKUBIJ: Ooghi, ooghi, Jija! Euene! 797 Maronij Pilla PILLA: Papadij, prosim! Črni vrišči mater: Krožili so kot lastovke krog pogorišč! Neumno vdanost smo krstili za ljubezen. Ne besedam - verjeli smo jim kot ščene na mig! Očetje so se upirali: So jih čez noč zaprli v žitno klet. Pretepali z gorjačami. So stene pokale od krikov! S svitom so jih zgnali ven: Lica so v cunjicah visela z lic. Na cunjici uho, šop las - oči? Zaprte kot s sršenjim pikom. Smo hudobijo šemili v damast. Oj Betlehem, oj Betlehem s prijaznim jutranjim zefirom v popkih rož! Smo hudobiji poiskali vzvišeni Herodov cilj. Eden je ponorel, ker ni klal. Se lotil nas: Potišali so ga na kup zmesarjenih očetov. Koliko, Papadij, je pod grič? PAPADIJ: Hm, slab streljaj, če bi puščico sprožil jaz. PILLA: Ugaša zvezda nad votlino? PAPADIJ: Ne. Mrli v pramenu belih vešč. Morda metuljev. PILLA: Kar se da natančno! Gledaš skoz kristal? PAPADIJ: Skoz rahlo zmedeno, kot pravimo, razburjeno srce. PILLA: Slepilno lepa, nenavadna reč. Pritlehna zvezda! Lažeš, ti ne bom lagal: Je dečkov zmanjkalo. Oj Betlehem, oj Betlehem je gorel od krvi. Meglica s streh je rasla v rožnat venec. S klanca so privlekli voz, postlan z razsajanjem dojenčkov. Sedli pit, potlej spat. Je sonce peklo kot zlato v livarjevi delavnici. Je luna vstala, vstali so: Na žetvenem, širokem vozu so zelenkasto nemele glavice, posute vsaka z motnimi smaragdiči začudenih oči. Vem za podrobnost, se začne: Nič vetrca večernika. Konča, jo kdaj lahko poveš Cireniju: Nič trepetanja v mrtvi svili las. Cesarjevemu bratu ni težko - čeprav mu po bakhantskih pitjih včasih prizadeva skrb obraz, podoben mlincu s sezamovim zrnjem. Leutha, Leutha, njemu je lahko. Tam gori naredite red, bogovi. Potlej šele ugrezajte ljudi v pekel. SEKUBIJ: Euene. PAPADIJ: Izgubil si pogumnega tovariša v orožju. Jaz pa bolnika zluknjanih dlani: Je s tem življenjem pred menoj, Sekubij, življenje brez življenja. SEKUBIJ: Euene. PAPADIJ: Ubogi Pilla! Slutil sem, pa hkrati nezmotljivo vedel, ko je odklonil jutranji klistir iz dfdrasa, glistovnice, krvavih čenč z izvlečkom ciceljna in babjega stolička: Mimo smo. KLESAR: Da repatica, kot ognjene burkle v grič? PAPADIJ: Približno, mojster. Bolj natančno: Kot ognjen petelin. Žge me, ker mi, svojemu zdravniku, ni nikdar verjel. Zakleši mu na sarkofag: Tu leži, ki bi krog starih dni oznanjal: Vse je treba žrtvovati za človeka — razen drugega človeka. KLESAR: Ta je lepa, lepa je! PAPADIJ: Nak, dolga. Zaupal je, da z grdim dela prav. KLESAR: Ah, lepa, tudi lepa! PAPADIJ: Kratko, mojster: S SLABIM JE POČENJAL DOBRO? KLESAR: Z vprašajem? PAPADIJ: Bo proti slovnici, je pa zares.