rapublikanskih napisov. Moderno izdajo vseh latinskih na- pisov rimskega imperija od Britanije do Sirije in Afrike je zasnoval in izpeljal predvsem Th. Mommsen. Več kot sto trideset let po izidu prvih zvezkov je ta pub- likacija, ki je bila v svojem času epohalna in je odprla mož- nosti za vrsto novih študijskih usmeritev, od prozopografije in onomastike do sistematičnega študija religij in kultov, državne ter municipalne administracije, zastarela. Mommsen in nje- govi sodelavci niso posvečali pozornosti spremljajočim oko- liščinam najdbe napisov, za njih je bil v prvi vrsti važen na- pis sam, niti ne vedno spomenik, na katerem je bil napis vklesan, kaj šele arheološki kontekst najdbe spomenikov z napisi. Napise antične Hispanije je v CIL objavil E. Hubner, pričujoča no- va dva zvezka CIL 11 (prvi je posvečen Herbertu Nesselhau- fu ob priliki 80. rojstnega dne, drugi njegovemu spominu) pa sta prva v seriji zvezkov, v katerih bodo ponovno in na moderen način objavljeni vsi hispanski napisi. V predgovoru so glavni avtorji novih zvezkov razložili raz- delitev hispanskih napisov, ki bo upoštevana tudi v vseh na- daljnih zvezkih. Hispanija je bila razdeljena na štirinajst okrožij (conventus), eden od katerih je bil tarakonenski (po mestu Taracco = Taragona). Ker je bilo na območju, ki ga je ta konvent zavzemal, najdenih več tisoč napisov, bodo le-ti ob- javljeni v treh fasciklih. Pričujoči prvi zvezek obsega južni del konventa, sledil mu bo v nekaj letih zvezek, ki bo obse- gal napise Tarakone in njenega administrativnega območja (pripravlja ga G. Alfoldy) in tretji zvezek z napisi severnega dela konventa, ki ga bodo izdali G. Fabre, M. Mayer in I. Roda. Zvezek, ki je pravkar izšel, vsebuje napise sedmih večjih območij, Valencije in njenega mestnega teritorija, Edete oz. Lirije, mesta Jerica in Sagunta, dalje območja med Sagun- tom, Lesero in Dertoso ter napise Lesere in Dertose. Knji- ga je v celoti napisana v latinščini. Preden pride na vrsto objava napisov (in sicer vseh ti- stih, že objavljenih v CIL II, tistih, objavljenih po izidu CIL II in še nekaj neobjavljenih) vsebuje delo predgovor, v ka- terem izdajatelji pojasnjujejo principe objavljanja hispanskih napisov; dalje seznam kratic, uvod k tarakonenskemu kon- ventu v celoti in uvod k pričujočemu zvezku. Sledi obširna bibliografija vseh dosedanjih objav in obravnav hispanskih napisov in seznam diakritičnih znakov, ki so uporabljeni v latinskem besedilu napisov. Tem uvodnim poglavjem sledijo napisi razdeljeni na omenjenih sedem skupin, od katerih ima vsaka še krajše uvodno zgodovinsko pojasnilo. Na začetku so omenjeni miljniki, ki sicer v zvezku niso objavljeni, ker bo miljnikom posvečen poseben zvezek C/L; sledijo pona- rejeni napisi in napisi od drugod, ki se slučajno hranijo v obravnavanem mestu. Napisi, ki so označeni z zaporednimi številkami od 1 do 814, pred vsako številko pa je 14: 14. his- pansko okrožje, so razvrščeni po zaporedju, ki je v epigra- liki običajno: najprej posvetila božanstvom po abecednem redu bogov; nato vladarski napisi in počastitveni napisi za državne in mestne uradnike ter nagrobniki, ki jih je največ. Nazadnje so objavljeni krščanski napisi in fragmenti. V ok- viru objave napisov antičnega mesta so na prvem mestu na- pisi mesta samega, tem sledijo po geografskem vrstnem re- du napisi mestnega agra. Besedila napisov so opremljena z diakritičnimi znaki, ki so izdelani do te mere, da tam, kjer je napis zahteven, bese- dilo skoraj preobremenijo. Za ločilna znamenja so uporab- ljeni krogci na sredi vrstice, za / longa i s krativccm, za liga- ture strešica na prvi črki, da omenim le nekatera od tistih, ki doslej še niso v splošni uporabi. Za zaporedno številko sledi oznaka napisa (npr. oltar, nagrobnik), kratek opis z merami, najdišče in kje se kamen hrani. Besedilu napisa sle- dijo navedba objav, kratek tekstno-kritični komentar in ko- mentar ter datacija. Med več kot 800 napisi je težko navesti tiste, ki bi pose- bej izstopali, prvič, ker v sami publikaciji ne izstopajo, dru- gič, ker bi jih bilo preveč. Daleč največ napisov izvira iz Sa- gunta in njegovega mestnega teritorija (14, 291 - 757), ki je bilo od obravnavanih mest najbolj znamenito in iz katerega so izvirali tudi senatorji in člani viteškega reda. Ohranjeno je posvetilo Diani, katere kult naj bi po Pliniju prinesli grški kolonisti z Zakinta: njeno svetišče naj bi bilo dvesto let sta- rejše od padca Troje. Med počastitvenimi napisi javnih osebnosti je tudi posmrtni napis za Publija Scipiona, ki je imel velike zasluge za mesto v času 2. punske vojne: ... ob restitutam Saguntum ex s.c. bello Punico secundo. Drugi zvezek vsebuje poleg več predgovorov, seznama ci- tirane literature in kratic 23 poglavij, na katera so napisi razdeljeni (razdelitev je geografska): 1. Ossigi Latonium, 2. Iliturgi Forum Iulium, 3. Cantigi, 4. Isturgi triumphale, 5. Urgavo Alba, 6. Obulco pontificiensis, 7. Ucia, 8. Epora foe- deratorum, 9. Municipia ignota prope Bujalance et Canete de las Torres sita, 10. Sacili Martiale, 11. Onuba, 12. Cordu- ba colonia patricia, 13. Carbula, 14. Detumo, 15. Solia, 16. Sisapo, 17. Mellaria, 18. Baedro, 19. Mirobriga, 20. Muni- cipium F(lavium) V(—), 21. Iulipa, 22. Municipia (?) igno- ta prope Castuera sita, 23. Regina. Daleč največ napisov v tem zvezku, ok. 500, izvira iz Kordube (7, 218 - 7, 727a), kar je približno polovica, saj jih je v knjigi objavljenih skupaj 1014. Zvezek prinaša pravo bogastvo napisov, ki nam sliko- vito pričara pred oči življenje izginulih mest. Obe knjigi sta na koncu opremljeni z obširnimi indeksi in sinoptičnimi tabelami in sta nepograšljivi za kakršnokoli resno epigrafsko delo in še posebej za študij antične zgodo- vine in arheologije province Hispanije. Z izidom obeh zvez- kov so nadomeščene tudi vse lokalne korpusne izdaje napi- sov; več kot hvalevredno je, da CIL kot standardna in nena- domestljiva epigrafska publikacija spet začenja redno izha- jati. Upati je le, da bodo hispanskim napisom sledili tudi napisi drugih provinc in Italije. Nekaj jih je že v pripravi. Marjeta ŠAŠEL KOS Rt m/a Koščevič, Rajka Makjanič: Siseia, Pannonia Su- perior, Finds and Metalwork Production, Terra Sigillata. BAR International Series 621. Tempus reparatum, Archaeologi- cal and Historical Associates Limited. Oxford 1995. 234 str., 74 tabel, 39 slik. Siscija, ključno mesto za razumevanje razvoja severnega Balkana in južne Panonije, je žal zelo slabo poznana. Topo- grafija je raziskana samo v najosnovnejših obrisih, za večino drobnih predmetov niso znane najdiščne okoliščine. V zad- njih letih so hrvaški arheologi začeli sistematično objavljati drobne najdbe, predvsem sta bili tu dejavni avtorici. Priču- joča knjiga z obetajočim naslovom je posvečena drobnim ko- vinskim najdbam in teri sigilati. Sestavljena je iz treh delov. Uvodno poglavje prinaša kratek zgodovinski pregled in topografski oris Siscije. V zgodovinskem delu je nekaj nera- zumljivih napak (npr. o Cezarjevem upravljanju Siscije v le- tu 60 pr. Kr.). Karte so preslikane iz drugih publikacij ter zato ne povsem ustrezne. Remza Koščevič seje posvetila drobnim kovinskim pred- metom: mali plastiki, oljenkam, posodam, vojaški opremi, medicinski opremi, pisalnemu priboru in delom noše. V glavnem gre za primerke, ki so bili že objavljeni v prejšnjih študijah avtorice oziroma v delih drugih avtorjev. Gradivo je pred- stavljeno z zelo slabimi slikami, saj gre večinoma za neka- kovostno skenirane fotografije iz starejših objav (tudi iz za- četka lega stoletja). Pravega kataloga ni, le besedilo Košče- vičeve je zasnovano kot nekakšen katalog: sumarno našte- vanje, osnovne funkcije predmetov, splošne datacije. Novejše pomembne ugotovitve niso upoštevane. V poglavju o kovin- ski proizvodnji so zbrani koristni podatki o polizdelkih. Analize brona, s katerimi so določali primesi ter skušali ugotoviti izvor kovine, niso prinesle željenih rezultatov. Ugotovili so, da je mešanje in pretaljevanja stari kosov kovine zabrisalo vse sledi izvora. Poglavje o teri sigilati, ki gaje napisala Rajka Makjanič, je v popolnem nasprotju s prvim delom, in sicer po dobri tehnični opremi in odlični študiji. Obravnavana je uvožena fina keramika od konca 1. st. pr. Kr. do začetka 5. st. Kata- log je jasen, natančen, s kakovostnimi risbami. V natančni študiji so analizirane oblike, sestava keramike, žigi, mere, delavnice. Najobsežnejše poglavje je posvečeno italski sigi- lati, kije tudi najmočneje zastopana. Sledijo obravnave pri- merkov iz južne Galije, Lezouxa, vzhodne Galije, Rheinza- berna, Westerndorfa in Pfaffenhofna, za njimi afriška sigi- lata, panonske in mezijske delavnice reliefne keramike, pa- nonske delavnice žigosane keramike in na koncu korintska reliefna keramika. Ugotovitve so zelo pomembne za razu- mevanje trgovine v Sisciji in na širšem območju Panonije. Dalo se je rekonstruirati sorazmerne količne uvožene kera- mike v posameznih obdobjih. Ugotovljeno je bilo, na pri- mer, da so uvažali tero sigilato iz Italije v "valovih". Rajka Makjanič je tako zapolnila veliko vrzel v objavah, hkrati pa je njena študija korak naprej v raziskavah keramične pro- dukcije ter trgovskih povezav. Očitno je bil namen knjige dvojen: temeljna objava tere sigilate ter pregled arheološke problematike in drobnega gradiva iz Siscije v svetovni literaturi. Žal je bil koncept že v osnovi ali šele v izvedbi popolnoma zgrešen. Prvi del s slabim sli- kovnim gradivom in nezanimivo študijo ne prinaša nič no- vega niti poznavalcu niti nekomu, ki si želi samo osnovne informacije. Bolj smiselne bi bile kakovostne primarne ob- jave v domačih hrvaških revijah z daljšimi povzetki v svetov- nih jezikih. Pomanjkljivosti kažejo tudi na slabo uredniško politiko serije (ni recenzentov in profesionalnega tehnične- ga urejanja). Da bomo knjigo še zelo pogosto vzeli v roko in citirali, je edinole zasluga Rajke Makjanič. Njeno delo bi zaslužilo samostojno objavo, ki je ne bi bremenil prispevek Remze Koščevič. Jana HORVAT Ljiljana Bjelajac: Amfore gornjeg Podunavlja. Arheolo- ški inštitut Beograd, Posebna izdanja 30. Beograd, 1996. 144 strani, 4 tabele črno belih fotografij. V kratkem uvodu avtorica spregovori o pomenu študija amfor, kot temelju ekonmskih in trgovinskih raziskav v an- tiki. Na kratko pojasni proizvodnjo transportnega posodja, postopke izdelave in žigosanje posodja, oziroma označeva- nje s tituli pieti in tituli puneti. Napisi se največkrat nanaša- jo na lastnika proizvajalca, včasih pa označujejo tudi vsebi- no. Amfore so bile transportno posodje za tri osnovne antič- ne prehrambene izdelke vino, olje in garum včasih pa tudi za suho sadje, sol in posebne vrste salsamenta ali žit. Sledi zgodovina raziskav in klasifikacije amfor ter omembe nekaj pomembnih študijskih srečanj na to temo. Žal med našteto osnovno literaturo ni pojasnjen osnovni princip raziskav po- sameznih avtorjev in njihov temeljni doprinos, kar je pose- bej važno pri upoštevanju posameznih klasifikacij. Objavljeno gradivo izhaja iz najdišč gornjemezijskega dela Podonavja iz 1. do 6. stoletja, za kar se je avtorica odločila zaradi ugodnega stanja raziskav na gradivu tega področja in zaradi geografske lege posameznih najdišč ob reki Donavi, kar je nedvomno odločujoče vplivalo na živahno antično tr- govinsko izmenjavo in posredno na številnost tovrstnih najdb, saj je največji potrošnik vina, olja in garuma prav vojska sta- cionirana v taborih ob donavskem limesu. Obdelano gradivo obsega v največji meri najdbe iz Vimi- nacija in Singiduna. Na predelu beograjske trdnjave so v zadnjih desetletjih sistematično raziskali velik del tabora legije IV Flavije. V študijo so bile vključene tudi slučajne najdbe ter gradivo posameznih posegov iz civilne naselbine. Zaščitne- ga značaja so bile raziskave Kostolca in Viminacija, veliko gradiva pa izhaja iz derdapskega predela iz časa gradnje hi- droelektrarn, ko je bil socialističnemu napredku žrtvovan velik del te obale in najdišč ob njej. Takrat so raziskali antične trdnjave med Golubcem in Kladovim. Najdišča Taliata, Ve- liki Milanovac, Cezava - Novae in Transdierna - Tekija so raziskani samo sondažno. Iz druge etape gradnje derdapskih elektrarn pa izhaja gradivo iz najdišč Karataš Diana, Kostol Pontes, Mala vrbica in Kur- vingrad, Rtkovo, Vajuga, Milutinovac, Prahovo - Aquae, in druga. Najštevilnejše gradivo izhaja torej iz Viminacija in Singi- duna in je bilo večidel že objavljeno skupaj z ostalo kerami- ko. Statistične raziskave iz mnogih razlogov niso bile mogo- če. Edina precizna statistika je bila opravljena na gradivu iz Svetinje iz areala zgodnjebizantinske trdnjave v Viminaciju, kjer je bilo odkritih enajst tisoč odlomkov in prepoznanih (le) sedem tipov. Avtorica je amfore razdelila po prizvodnjih centrih, kar je glede na negotovo provenienco nekaterih tipov seveda ne- navadno in vnaša v študijo dodatne nejasnosti. Med zahod- nomediteranske prišteva italske in španske, slede vzhodno- mediteranske z egejskimi in maloazijskimi, ter pontske in afriške amfore. Obenem pa je avtorica obdelala tudi večjo skupino posodja lokalnega izvora, posebno skupino pa tvo- rijo amfore neznanega izvora in neidentificirane oblike. Za vsak posamezni tip je dodana karta zgornjemezijske- ga limesa z označenimi najdišči. V katalogu je dodan opis gline, barve po Munslu in opis tehničnih podorbnosti. Am- fore največkrat izhajajo iz široko datiranih plasti in le za redke je bilo mogoče natančnejši časovni okvir, ki je zato toliko dragocenejši! Med zahodnomediteranske amfore prišteva Bjelajčeva devet različnih tipov, zastopanih z majhnim številom primerkov in se bolj ali manj ujemajo z uveljavljenimi klasifikacijami (npr. po Dresslu, Lambogli, Peacocku in Williamsu, Keae- yu, Rileyu) kijih ponesrečeno izenačuje z nepriznanimi klasi- fikacijami in splošnimi objavami gradiva (Kelemen, Popihan, Hayes), kar vnaša dodatno in nepotrebno nepreglednost. K tipu I so uvrščene amfore oblike Dressel 6B. Avtoričin opis ne ustreza splošnim značilnostim oblike (M. B. Carre, Les amphores de la Cisalpine et de I'Adriatique au debut de l'empire, Mel. Ec. franc. Rome 97, 1985, 207-245), prav tako tudi ne trditev, da anlize gline tovrstnih amfor niso bi- le opravljene (T. Bezeczky, Amphorae from the Amber Rotite in Western Pannonia, BAR Int. scr. 386). Čeprav se avtori- čin tip nanaša na tip Dressel 6B nekajkrat razpravlja o tipu Dressel 6 nasplošno, tako npr. ko govori o transportu vina in olja. Najdbe iz zgornjemezijskih najdišč so v glavnem da- tirane na konec I. in prvi desetletji 2. st., kar se dobro uje- ma z najnovejšimi ugotovitvami T Bezeczkega v članku Amp- horae and amphora stamps from the Laecanius workshop, Jour. Rom. Arch. 8, 1995,41 -64. V katalogu nas začudi predvsem dejstvo, da takorekoč ni prepoznan noben žig Lajkanija Ba- sa. Kljub temu moramo dodati, da sodi žig FELIX (kat. št. 9, si. I, 9) po študijah Tassauxa med izdelke Lajkanijevih de- lavnic in je bil prepoznan na Stalenskem vrhu in drugje. Iz Poetovija je objavljen v CIL III, 12010. Tip II je identičen tipu Schorgendorfer 558, znani sta dve varianti. Pogosto se njih pojavljajo napisi, ki se običajno glasijo OLIVA NKiRA/AI.BA EXDULCIS EXSELLENT. Tri am- fore istega tipa z napisi so znane tudi iz slovenskih najdišč: iz Ptuja, Celja in Ljubljane, najdišče NUKII. Na obravnavanem