B. M. Kramolc: S paše
Zapiski
SE DVA DONESKA H GREGORČIČEVI STOLETNICI
Čestitka
»Zadruge«  za 50 letnico.
pesnikovo
Ljubljana, 29. 3. 44. Velespoštovani gospod urednik!
K 100 letnici rojstva Simona Gregorčiča:
»Slovanska knjižnica« snopič 28; Gorica 24. 10. 1894.
Vsa knjižica posvečena petdesetletnici nepozabnega pesnika — z uvodno pesnitvijo Ant. Funtka.
Med drugimi je na strani 107. priobčena ta-le brzojavka:
Ljubljana. — Slava! Pogled na udani narod okrepi Te in ponosno vzpni se zopet slavec naš! Spoštujemo Te, obožujemo Te! Tebi »zlati zvezdi  prejšnjih  dnij. klanja
se               slovensko dijaštvo.
Malokomu še utegne biti znano, da je navedeno brzojavko poslal literarni krožek »Zadruga« v Ljubljani, ki je postala slavna po Cankarju in drugih.
Dovoljujem si kot član tega krožka opozoriti na to, da morda ni že kdo drug prehitel podpisanega. Pripominjam še, da po takratnih    disciplinarnih    predpisih
»Zadruga«   seveda  ni  smela   nastopiti pod svojim imenom.
Z vsem spoštovanjem vdani:
Fran Kristan, vladni adjunkt v pokoju.
S.  Gregorčičevo pismo.
V mladih letih sem mnogo občeval s pokojnim Vatroslavom Holzom, zavarovalnim uradnikom banke »Slavije« in tudi pisateljem, ki se je na svojem službenem potovanju seznanil z mnogimi našimi rodoljubi in pisatelji. Svoja potovanja je večinoma popisal, kakor tudi svoje spomine na znamenite može slovenske. Nekoč v veseli uri mi je pokazal in potem na dolgo prošnjo izročil naslednje pismo pesnika S. Gregorčiča, ki je še danes zanimivo, ali pa mogoče še bolj kakor takrat:
2. 2.  1883. Dragi  Kretanov!
Začnimo tedaj! Po vrsti! Kar se tiče posojenih novcev, no, pride vže čas, da stvar pobotava. Čeprav sem sedaj v novčnih zadregah, ne nakladajte si skrbi, jaz se vže previdim pri prijateljih, zvestih do — mošnje, kar je več nego »do — groba«.
Vaše 1. sporočilo o g. Cimper-manu me je zabolelo, rad bi mu pomagal, a verujte, storil sem, ko-
154
likor sem mogel: odstopil sem mu do malih drobtin ves lanski honorar pri »Zvonu« zaslužen, Leveč mu ga je, neimenovavši me, izročil v treh obrokih a 15 for. Cimpermanu o tem ni treba praviti, to povem le Vam, da me ne boste krivo sodili. Priporočil sem g. C. tudi nekaterim drugim prijateljem svojim, — a glavno skrb bi morali vendar imeti zanj — Ljubljančani. »Bog je visoko, car daleko« pravi prislovi-ca, a Ljubljana je blizu in C... ove razmere pozna ...
Naprej! (Odgovarjam po vrsti na vaše liste.) Kar omenjate o Celov-čanih, da jim je žal, da se nisem dal uveriti o njih spoštovanju — ad acta! Kar pa je izrekel slavni stari Dav. Trstenjak (klobuk z glave pred njim!), v tem bom vsaj deloma slušal vrlega odličnjaka.
Glede Vaših doneskov v »Slov. Nar.« in »Kresu« bi jaz rekel, kakor ste tudi sami storili, da potovanje »križem domovine« nadaljujete; ne dajte se motiti, če vsem ne vstrežete. Ono pikanje v feulleto-nih je morda bolj prijateljsko nego si mislite. Kar se tiče mene, zahvaljujem se Vam za mnoge prijazne besede o meni, — a (vem, da se boste ozirali na mojo željo) a o meni naj bode zadosti! Ljudje se naveličajo, ako bero vedno ob eni isti osebi. Z opazkami o svojem časi (saj veste kedaj) ste mi bili pa prav vstregli.
Vaša prva poslana mi pesem: »V širni svet« bi bila po mojem menenji z mali premembami lahko veliko pridobila. Da ne bi mislili, da govorim le tako, omenim naj Vam, da bi jaz bil vzel drug me-trum in sicer čveterostopne jambe, kakor jih ima narodna pesem. Tako na pr.:
Kot jelen čil in brzonog,
Ki rojstni dom mu prosti log,
Iz tesnih divnjaka*  ograj
Vesel  beži  v  domači gaj,
Iz temnih, tesnih jaz zidin
Bežim  prirode  prosti  sin,   i. t. d.
Vidite, to bi dalo pesmi po moji misli vso drugo muziko in krep-
* Ne pašnika, ker tam navadno ni ograj.
kost. Včasi mala poteza vso sliko prenaredi in v pesni je enako.
V   sredi pesni nekoliko več ži-vosti v popisu in konec — jasne ji! To bi Vam bilo lahko delo in vem, da bi se ne kesali zarad truda. Toda to lahko še kedaj storite. Druga, poslana mi, se prijetneje bere. To je moje menenje, — jaz ne sodim apodiktično — — —
V  drugem listu mi tožite: »Živel sem zastonj«! No to pač ni tako ad verbum resnično! Narodova omika je plod, produkt vsega naroda. Res, da se v zgodovini imenujejo le nekateri, recimo voditelji, a to se godi pri vseh borbah, krvavih in nekrvavih. Cesar, vojskovodje dobodo zlate svetinje, mogočne spomenike; posamezni vojak se pozabi, čeprav je storil, kar je mogel,  in dal vse,  kar je imel
—   življenje. Ali se pa more reči resnično, da so le vodniki dobili zmago? Ravnotako v borbi za narod vsi ne pridejo v narodno Wall-hallo, vsak ne bo imenovan, a kaj za to! Delal je mnog neimenovanec morda več nego slavljencev kedo. Svet namen, delo po moči in zavest   izpolnjene   dolžnosti,
—   to troje Vam bodi v tolažbo. Vem pa, da Vam tudi kedo drug, ne samo Vaša zavest, priznava Vaš trud. Torej nikari »živel sem zastonj«!
Srčen pozdrav Vam in g. Zvabu! S. Gregorčič.
»Prostoslav Kretanov« je bil pisateljski psevdonim Vatroslava Hol-za. j Ker omenja Gregorčič »Celov-čane«, misli pač krog okrog lista »Kresa«, v katerem je izšla leto prej neugodna ocena Janka Pajka o prvem zvezku njegovih poezij. — »Ono pikanje« — s tem misli Gregorčič feljtone Janka Kersnika v »Slov. Narodu«, v katerih je smešil Holzovo poetično romantično opisovanje pokrajinskih lepot, oponašajoč tudi njegov slog. Holz je pisal »Potovanje križem domovine«, kar je Kersnik spremenil v »Domovina križem potovanja«. — Z vab, kateremu pošilja pozdrav, je bil učitelj jezikov v Trstu in je v »Lj. Zvonu« poročal o »Knjižnih redkostih slovenskih«.                    Verjanko.
155