96
Slovstvo.
nekdaj last slavnega kranjskega zgodovinarja. Poleg knjig leži ondi tudi nekaj deželo kranjsko zadeva-jočih rokopisov, o katerih je izvestno, da jih je rabil Valvasor pri sestavi svojih zgodovinskih del. Posebno znamenit je med njimi dnevnik (Diurnale) škofa Hrena. Drugi del tega dnevnika hrani še ljubljanski škofijski arhiv, a prvi del, katerega je imel Valvasor znabiti na posodo, pomešal se je med njegovimi stvarmi in odpeljal s knjižnico vred proti jugu. :
Različna so mnenja, kako je neki prišla bogata knjižnica slavnega Valvasorja v Zagreb. Ponudil je iskreni domorodec vso svojo knjižnico, ko ga je bila začela treti beda, pod kaj ugodnimi pogoji kranjskim stanovom, češ, naj jo kupijo in s tem zasnujejo začetek javne knjižnice v Ljubljani. A stanovi so nujno zadevo toliko časa mencali in odlašali sklep, da se je Valvasor obrnil v Zagreb. Prodal je knjižnico ondotnim jezuvitom, kakor po neki Erbergovi beležki trdi Jellouschek v »Mitth. d. hist Vereines fiir Krain« 1857, str. 115. Ovrgel je poslednjo trditev zgodovinar P. pl. Radics v svoji knjigi »Valvasor« na 20. strani, ko piše, da je našel na nekem izvlečku vizitacijskih dekretov v omenjeni knjižnici zapisano: » Bibliothecae praesentis initium fecit magnae memoriae Episcopus Ignatius Mikulizh (1688— 1694), qui magno aere comparatis libris eru-diti Valvasoris prima ejus fundamenta posuit, operam suam et laborem in ponendo aedificio et con-signandis libris capitulum laudabiliter adjuverit.« Valvasor bi bil tedaj izročil knjižnico škofu Miku-liču za drag denar. Vse kaj drugega nam pa pove" listina, ki se je poslednji čas našla v kaiiov-škem frančiškanskem samostanu in ki trdi, da je Valvasor knjižnico zagrebškemu škofu podaril. Glede na plemenitost užaljenega ^Valvasorjevega srca si lahko mislimo kaj takega. Še bolj verjetno pa je to, če pomislimo, da je listino, ki nam to pripoveduje, pisal 19. avgusta 1703. Valvasorjev sin (menda Volf Vajkard, roj. 1. 1679.), ki je kot brat Alojzij bival tačas v karlovškem samostanu. Pove" nam v tem pismu kopico dozdaj neznanih, a znamenitih podatkov. Pravi, da je šel, ko je umrl njegov oče Ivan Vajkard pl. Valvasor z Bogenšperka, v samostan karlovških frančiškanov, kjer živi že šesto leto. Zvršil je modroslovne študije in spe-kulativno teologijo v Ljubljani, moralo pa v Kar-lovcu. Sedaj je šele subdijakon. Jesenski kvaterni teden 1. 1703. ima postati dijakon, a rad bi precej na to prejel tudi mašništvo, da bi mogel že na god sv. Frančiška (4. okt.) peti novo mašo. Toda zato je še premlad, tri dni po onih kvatrah bi bil šele zadosti star. Prosil je za to oprostitev že njegov sorodnik, karlovški glavar Janko Budački. In sedaj prosi zagrebškega škofa Martina Brajkoviča še brat Alojzij sam, češ da bi bilo to jako drago njemu in sorodniku Janku Budačkemu. Da bi škofa toliko bolj omečil za skazanje te milosti, pravi v pismu: »Praesertim vero, cum et dominus meus defunctus parens episcopatui Zagrabiensi multa bona praesti-terat, maxime vero tunc, quando certam bibliothe-cam spontanae pro perpetua memoria donaverit.« Valvasor je torej daroval svojo knjižnico škofu. To nam priča njegov sin, ki je pač stvar dobro vedel in ki se je upal malo let po podaritvi o tem
pisati škofu samemu. Živel je P. Alojzij Valvasor pozneje kot frančiškan v Novem Mestu.
Omenjena knjižnica obsega dalje nastopne rokopise: 1. Rodoslovje kranjskih plemenitnikov po abecednem redu. 2. Kranjski oblastniki od 1. 1523 do l672.frZaznamovanih je vsako leto po šest in še več plemenitih oseb, in povedano s katerega gradu so bili doma. 3. Rodoslovje obitelji Strassolds in Lamberg. 4. Prenašanje sv. Peregrina v cerkev sv. Jožefa pri bosonogih avguštincih v Ljubljani. 5. Izpiski iz rokopisnih letnikov; segajo do 1. 1048, do časa sv. Heme. 6. Beležke o opatih in dobrotnikih stiškega samostana (z mnogimi pomotami objavljene leta 1883. v »Studien und Mitth. aus dem Benedictiner- und Cist.-Orden«). 7. Ordinacijski zapisnik ljubljanskih škofov Tavčarja in Hrena do leta   1612.                                                    a. Koblar.
©gnjoslav Utiešinovič  Ostrožinski.
Izmed malega števila preporoditeljev ilirske dobe je pobrala smrt dne 8. rožnika m. 1. pesnika, pisatelja in rodoljuba hrvaškega — Ognjoslava Utie-šinoviča Ostrožinskega.
Pokojnik se je rodil dne" 21. velikega srpana 1817. leta v Vojni Krajini v vasi Ostrožin. Ker je bil nadarjen in marljiv, popenjal se je hitro od časti do časti. Kot podžupan je napisal več politi-ških spisov v nemškem jeziku: »Die Hauskommu-nionen« ; >Die Militargranze und die Verfassung«; »Die Militargranzfrage« itd. Zaradi spisa: »Die Naturschatze im nordlichen Kroatien« imenovalo ga je dunajsko geološko društvo »Geologische Reich-anstalt« dopisujočim členom. — Med vsemi njegovimi spisi pa je največ vreden, obsežen in znamenit jedini hrvaški spis: »Životopis kardinala brata Gjorgja Utiešinoviča prozvanoga Martinusius« (Rad 53. in 54.).
No Slovencem, kateri se brigajo za razvoj hrvaške književnosti, znan je Utiešinovič bolj kot pesnik. — Vsakemu Slovencu je vsaj po imenu znana njegova zbirka liričnih in epičnih pesmij »Vila Ostrožinska«, katero je prvikrat izdal leta 1845.
Že s prvo pesmijo »Jeka od Balkana« si je Utiešinovič pridobil glas, a veliko več, ko je izdal »Vilo Ostrožinsko«, tako, da ga nekateri celo primerjajo Mažuraniču. — Izdavši drugikrat »Vilo Ostrožinsko«, dodal ji je prvi poskus hrvaške estetike:  »Misli krasnih umjetnosti«.
Znamenito njegovo pesniško delo so tudi »Psalmi Davidovi« in dve večji epično-lirični pesmi »Nedelj ko«  in  »Potres«.
Smrt ga je prehitela, da ni mogel izdati nameravane nove zbirke svojih pesmij. — Pokojnik je bil pesnik, kateri je znal svoje domoljubne misli podati narodu v krasni narodni pesniški obliki. Jezik mu je gladek in čist. — Utiešinovič je bil vesten uradnik in narodu priljubljen. Bodi mu blag spomin!                                                                      v.
Elektrika v fotografiji.   Za  fotografijo
treba precejšnje svetlobe. Novejši čas so začeli rabiti za razsvetljevanje predmetov električno luč, ki prav dobro služi. Fotograf uravna svetlobo tako, kakor jo potrebuje.
Izdaja in urejuje dr.  Fr.  Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.