ZNAČILNOSTI MADŽARSKE
OKUPACIJSKE
UPRAVE V PREKMURJU
METKA FUJS
Trianonska mirovna pogodba se v madžar-
skem zgodovinopisju še danes opisuje kot naj-
večja tragedija madžarskega naroda. Misli se
predvsem na dva milijona transilvanskih Ma-
džarov, ki so po tej pogodbi ostali v Romuniji
in pol milijona vojvodinskih Madžarov, ki so
ostali v novo ustanovljeni državi Srbov, Hrva-
tov in Slovencev. Misli pa se tudi na madžar-
63
sko prebivalstvo, ki je živelo strnjeno v 26 va-
seh ob vzhodni meji v Prekmurju.
Potem, ko je vrhovni svet pariške mirovne
konference 9. julija 1919 sprejel predlog teri-
torialne komisije za mejo med Kraljevino
SHS in Madžarsko po razvodnici med Muro
in Rabo in dovolil jugoslovanski vojski, da za-
sede Prekmurje, kar je ta storila 12. avgusta
1919, je bilo že veliko stvari jasnih. Jugoslo-
vanska oblast je pričela takoj uvajati svojo
upravo v uradih in šolah, kar je bilo seveda
proti mednarodnim predpisom, zaradi slabih
izkušenj v veliki svetovni politični kuhinji pa
še kako razumljivo. Mirovna pogodba je bila
podpisana 4. junija 1920, madžarski parla-
ment pa jo je ratificiral šele 15. novembra
1920. Več kot leto dni od zasedbe do ratifi-
kacije je madžarska stran upala v preklic pari-
škega sklepa. Deloma se je zanašala na mnoge
nasprotnike priključitve v samem Prekmurju
in na spore med slovensko in hrvaško vlado
glede upravne razdelitve Prekmurja, kar je
povzročalo veliko negotovosti med prebival-
stvom. Podpihovali pa so jo tudi številni inci-
denti ob meji, slaba politična in gospodarska
situacija - splošno pomanjkanje in draginja, v
času delovanja razmejitvene komisije p^ tudi
številne demonstracije madžarskega prebival-
stva. Govorice, da bo Prekmurje oz. določeno
število krajev, ponovno priključeno k Ma-
džarski, so se širile med prebivalstvom vse do
podpisa dokončnega razmejitvenega doku-
menta 8. julija 1920 in še nekaj naslednjih let.
Zavestno so jih razširjali madžarski vodilni
politični krogi, ki so si vsa leta Horthyjeve
vlade prizadevali za revizijo trianonske po-
godbe. Ključna osebnost teh prizadevanj je bil
prekmurski rojak iz Petrovec dr. Sandor Mi-
kola, izvedenec za Prekmurje v madžarski de-
legaciji na mirovni konferenci, urednik ire-'
dentističnega mesečnika Domovina, predsed-
nik sekcije za Prekmurje v Ligi za revizijo, or-
ganizator številnih mitingov ob madžarski
meji in avtor knjižice A Vendség multja es Je-
lene (Vendstvo v preteklosti in danes), ki je
leta 1928 izšla v Budimpešti. V knjižici obšir-
no utemeljuje vandalski oz. keltski izvor pre-
kmurskih Slovencev, ki so v 7. ali 8. stoletju
prevzeli slovanski jezik, vendar so v madžar-
sko upravo prevzeli madžarsko miselnost in
kulturo, zato zanje izven Madžarske ni pro-
stora. Prepričanje, da so Prekmurci samosto-
jen narod Vendov z »vogrsko mislnostjo« in
da nimajo nič skupnega z ostalimi Slovenci,
so širili tudi številni promadžarski časopisi, ki
so povsem legalno izhajali v Prekmurju: Sa-
batsag (Svoboda) 1923 - 1925, Mörszka kraji-
na ali pozneje Muravidék 1922-1927, Muràn-
tul es Muraköz héti ertesitöje (Informativni
tednik za Prekmurje in Medžimurje) - 1932,
Duševni hszt 1922-1941 in Naše novine z
madžarskim dvojnikom Neplap (Ljudski list)
1926-1927. Dobro se je dalo izkoristiti tudi
strankarsko razcepljenost Slovencev. Iz zago-
varjanja domačnosti je nastala Domača ver-
stvena stranka, vključena v okvir Pucljeve
Slovenske kmečke zveze, vodil pa jo je nekda-
nji ogrski poslanec Geza Hartner. Njegov po-
sinovljenec Ferdinand Hartner pa je celo kan-
didiral na listi JNS ter postal soboški župan in
banski svetnik, čeprav svoje politične usmeri-
tve ni nikoli prikrival. Tudi na gospodarskem
področju ni bilo veliko drugače. Velik del
kapitala je bil v rokah Židov, ki pa so se skoraj
striktno deklarirali za Madžare, največja ban-
ka v Prekmurju pa je bila Prekmurska banka,
last Ferdinanda Hartnerja, ki je imela tudi
svojo tiskamo.
Madžarska revizionistična dejavnosti v Pre-
kmurju je bila zelo živahna predvsem prvo
desetletje po prvi svetovni vojni, potem pa se
je nekoliko unesla, čeprav ni nikoli prenehala.
Po priključitvi Avstrije k rajhu marca 1938 se
ji je pridružila tudi močnejša nemška propa-
ganda. Že leta 1933 je sodelavec Volksbund
für das Deutschtum in Ausland dr. Helmut
Carstanjen pod imenom Gerhard Werner
objavil članek o Nemcih v Prekmurju. Pisal je
o nemških vaseh ob zahodni meji, Kramarov-
cih, Ocinju in Fikšincih, ostanku stare ne-
mške kolonizacije in o obstoju večjega ne-
mškega območja v severozahodnem delu Pre-
kmurja in okolici Murske Sobote, kar pa je
popoln konstrukt. Pri tem so veljala za ne-
mška področja vse tiste občine, ki so imele po
štetju leta 1880 5 % aH vsaj deset nemških
prebivalcev. Na podlagi tega članka je bil leta
1940 izdelan načrt o ureditvi slovenske Štajer-
ske in Prekmurja, ki je prvič postavil tudi za-
htevo o priključitvi velikega dela Prekmurja
oz. smiselnosti razdelitve Prekmurja v smeri
sever-jug med madžarsko in nemško državo, i
Svojo vlogo pa je odigrala tudi obnovljena or-
ganizacija Kulturbunda s svojimi krajevnimi
organizacijami, v katere so se dokaj številno
vključevali tudi prekmurski sezonski delavci.
Kratek pregled dogajanja med vojnama
nam pokaže, da se ne gre čuditi dejstvu, da je
postala Pogodba o večnem prijateljstvu med
Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Madžar-
sko, podpisana 12. decembra 1940,2 kmalu le
farsa. Madžarska želja po reviziji trianonske
pogodbe se je ujemala z nemškimi načrti na
Balkanu. Zato je madžarska vlada dovolila
Nemcem nemoteno uporabo svojega ozemlja
za napad na Jugoslavijo. Z razglasitvijo Neod-
visne države Hrvatske, ko je Jugoslavija kot
država formalno nehala obstajati in so s tem
nehala veljati tudi določila pogodbe o prija-
teljstvu, je regent Horthy 11. aprila 1941 izdal
proglas in vojaški ukaz o pričetku vojne z
Jugoslavijo.3 Istega dne so enote 3. armade za-
sedle severne dele Jugoslavije in po vzoru na
enak odlok, ki je veljal za Transilvanijo leta
1940, je bil izdan odlok o uvedbi vojaške
uprave na zasedenem ozemlju.4
64
Regent Miklos Horthy
Določal je upravno razdelitev zasedenega
jugoslovanskega ozemlja, katerega upravo so
prevzela mestna in okrajna vojaška povelj-
stva, podrejena Poveljstvu vojaško-upravne
skupine južne armade (Dèli hadsereg katonia
közigazgatäsi csoport parancsnoksàg), ki ga je
vodil podpolkovnik Alajos Novakovits, po-
drejeno pa je bilo vrhovnemu poveljstvu (od
10. maja 1941 Zaledni skupini generalštaba),
ki ga je vodil komandant 3. armade general
podpolkovnik Elemer Novak Gardony. Poleg
upravne razdelitve je imel odlok še vrsto dolo-
čil, od oblik naseljevanja, postopanja s prebi-
valstvom in uradniki, organiziranja tiska, šol-
stva, vojaškega sodstva, preskrbe, do postopa-
nja z begunci in internacij.
Prekmurje sta 6. aprila 1941 zasedli 101. in
125. nemška divizija iz sestava 2. armade, ki
sta imeli zbirno mesto v okolici Radgone. Od-
por jugoslovanske vojske je bil le neznaten,
prebivalci obmejnih vasi in predstavniki Kul-
turbunda pa so navdušeno pozdravili nemške
vojake.5 V Murski Soboti so jih sprejeli in po-
zdravili okrajni načelnik dr. Franc Bratina,
narodni poslanec Josip Benko in župan mesta
ter banski svetnik Ferdinand Hartner. 11.
aprila 1941 sta okrajni načelnik dr. Bratina in
komisar nemške uprave dr. Fleck izdala pro-
glas: »Vsem občanom!«, v katerem sta jih po-
zvala k spoštovanju reda in miru ter podala
vrsto navodil o obnašanju v novih razmerah.6
Razmere pa so bile zgolj prehodne, saj je bilo
Prekmurje določeno za madžarsko zasedbe-
no področje. 15. aprila 1941 je tako prišla ma-
džarska predhodnica, 16. aprila pa je vkorakal
v Mursko Soboto 2. körmendski bataljon V.
pešadijska polka iz Szombathelyja pod povelj-
stvom polkovnika Józsefa Radvanya. Istega
dne so jim Nemci na prireditvi v Murski So-
boti svečano predali oblast v Prekmurju.
Ostali so le v občinah ob zahodni meji, kjer je
živelo nemško prebivalstvo. 10. junija 1941 je
bilo dokončno odločeno, da pripadejo vasi
Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice
Nemčiji, ostalemu nemškemu prebivalstvu v
Prekmurju pa je bilo dovoljeno, da se preseli
na ozemlje rajha.''
S prevzemom oblasti v Prekmurju je pričel
tudi tukaj veljati odlok o vojaški upravi, na
podlagi katerega sta bili ustanovljeni dve
okrajni vojaško-upravni poveljstvi v Murski
Soboti (Muraszombati jàràsi katonia közigaz-
gatäsi parancsnoksàg) in v Dolnji Lendavi
(Alsolendvai jàràsi katonai kozigazgatàsi pa-
rancsnoksàg), ki sta bili direktno podrejeni
Poveljstvu vojaško-upravne skupine južne ar-
made, s sedežem najprej v Subotici nato v No-
vem Sadu. Poveljstvom je zagotavljal varnost
104. zaledni bataljon, nastanjen v Murski So-
boti, delovalo pa je tudi poveljstvo orožniške
podružnice, ki je imelo svoje postaje v vsaki
nekoliko večji občini. Za kazensko preganja-
nje na področju vojaško-upravnih poveljstev
je bil po odloku generalštaba o ustanovitvi vo-
jaških sodišč^ pristojen poveljnik 3. szombat-
helyskega korpusa. V okviru vojaško-uprav-
nih poveljstev so delovali tudi odseki za
posamezna področja, npr. kmetijstvo, indu-
strijo, zdravstvo, šolstvo in propagando, za
vodje odsekov pa so bili imenovani zaupniki,
po možnosti domačini, ki so imeli zagotovlje-
no skoraj neomejeno oblast.
Vojaška uprava naj bi ustvarila ugodne po-
goje za uvedbo civilne uprave, to pa je pome-
nilo v najkrajšem času izbrisati vse sledove, ki
jih je v Prekmurju v 22 letih zapustila jugoslo-
vanska država. Ukinjene so bile vse institucije
in nadomeščene z novimi, iz služb so bili od-
puščeni uradniki in učitelji, ki so se tukaj
naselili po priključitvi k Jugoslaviji ali pa so
bili v tem obdobju protimadžarsko usmerjeni,
odstranjeni so bili slovenski napisi in skoraj
vse slovenske knjige iz knjižnic in šol, uveden
je bil madžarski črkopis, med gotovo najpo-
membnejšimi pa je bil odlok, izdan 7. julija
1941, da preide vsa zemlja, kije bila v Kralje-
vini Jugoslaviji na kakršenkoli način razlašče-
na zaradi agrarne reforme, v last madžarske
države.9 Na podlagi tega odloka je bil narejen
popis, po katerem je bila junija leta 1942 izse-
ljena večina primorskih in istrskih kolonistov
iz kolonij, nastalih med vojnama ob madžar-
ski meji.
V času trajanja vojaške uprave je bil sprejet
tudi začasni odlok o administrativni razdelitvi
zasedenega jugoslovanskega ozemlja, sprejet
22. julija 1941,10 ki je to ozemlje vključil v
65
Proslava »osvoboditve« Prekmurja v Murski Soboti 29. februarja 1941
administrativno razdelitev Madžarske, tako,
da so se ozemeljsko razširile posamezne župa-
nije, razdelitev okrajev in notariatov v njih pa
je do uvedbe civilne uprave prevzel minister
za notranje zadeve. Po razdelitvi je lendavski
okraj svoj sedež iz Lentija ponovnoprenesel v
Dolnjo Lendavo, soboški in monoštrski okraj,
ki sta bila po prvi svetovni vojni združena, pa
sta bila ponovno razdeljena na dva okraja s
sedežema v Murski Soboti in v Monoštru.
Prvi okraj je spadal v županijo Zala, ostala
dva pa v Železno županijo.
Civilna uprava, kije 15. avgusta 1941 za-
menjala vojaško, je le legalizirala proces
vključevanja zasedenega ozemlja v madžarske
županije. Uvod v to je bil navedeni odlok, za-
ključek pa uradna priključitev, sprejeta v par-
lamentu 16. decembra 1941. Namesto mini-
stra za notranje zadeve je notarje postavljal
okrajni nadglavar, na podlagi seznamov, ki jih
je že prej pripravila vojaška uprava. ' ' Okrajni
nadglavar v Murski Soboti je postal dr. József
Apathy. Simbolično so civilno oblast v sobo-
škem okraju 23. avgusta 1941 prevzeli tudi
veliki župan Železne županije dr. Istvan
Szücs, podžupan dr. Kaiman Horvath in žu-
panijski tajnik Jozsef Tulok, ki so jim pripra-
vili sprejeme v večjih okrajnih občinah. 12
Prebivalce lendavskega okraja pa je s prokla-
macijo pozdravil veliki župan Žalske županije
Bela Teleki.l3 Po novi upravni razredlitvi, ki
se je naslanjala na stanje z dne 31. oktobra
1918, so bili okraji razdeljeni na občine ali
notariate. Notarji, ki jih je sedaj postavljal
okrajni nadglavar, so bili uradniki s srednje-
šolsko izobrazbo in posebno dveletno notar-
sko šolo, ki so imeli na svojem ozemlju skoraj
neomejeno oblast. Vodili so matične knjige,
poravnavali manjše spore in izrekali kazni,
opravljali civilne poroke in vrsto drugih ob-
veznosti, ki so jim bile sproti naložene.
Upravna razdelitev Prekmurja 14; Županija
Zala; okraj Dolnja Lendava z veliko občino
Dolnja Lendava in notariati v Dolnjem Lako-
šu, Dolnji Lendavi - okolici, Bogojini, Tur-
nišču, Beltincih, Črensovcih, Bratoncih in
Nedelici; Železna županija: okraj Murska So-
bota z veliko občino Murska Sobota in notari-
ati v Puconcih, Bodoncih, Tišini, Gornji Len-
davi, Martjancih, Murski Soboti, Murski So-
boti - okolici, Prosenjakovcih, Pertoči, Pe-
trovcih, Rogaševcih, Pečarovcih, Križevcih,
Fokotcih in Cankovi. Soboškemu okraju so
bili priključeni še kraji Velemér, Magyars-
zombat in Godorhaza ter iz monoštrskega
okraja Dankovci, monojtrskemu okraju pa so
pripadle vasi Budinci, Čepinci, Trdkova, Do-
lenci, Šalovci in Hodoš.
Madžarska vlada je že 2. septembra 1940
izdala poseben odlok o delovanju oblasti v
66
posebnih razmerah, ki naj bi veljal do 2. sep-
tembra 1941, vendar je bil podaljšan za celo
obdobje trajanja vojne. Zaradi vojne se torej
civilna oblast ni veliko razlikovala od vojaške.
V Murski Soboti je tudi do nadaljnjega ostalo
poveljstvo 2. bataljona V. pešadijskega polka,
dve strelski četi in ena artilerijska v Rakičanu,
vse skupaj podredjeno 3. korpusu v Szombat-
helyu. Pri 3. korpusu je delovalo tudi vojaško
sodišče za vse vojaške prestopke, v okrajih pa
so bila postavljena okrajna sodišča za vse ci-
vilne prestopke. Za t.i. »primere nelojalnosti«
je delovalo posebno sodišče generalštaba, ime-
novano tudi leteče sodišče (repülö birosag), ki
se je selilo iz kraja v kraj, po hitrem postopku
opravilo proces in šlo dalje. Delovalo je od
13. oktobra do 22. novembra 1941, v Murski
Soboti od 28. do 30. oktobra 1941.14
Poleg izdelanega represivnega aparata je
nova oblast s svojim delom na področju gos-
podarskega, družbenega in političnega življe-
nja storila vse, da bi pokrajina v vseh elemen-
tih življenja postala neločljiv del madžarske
države. Eden od korakov k temu je bilo tudi
madžarsko državljanstvo. Po priključitvi t.i.
južnih pokrajin (Délvidék) je pričel veljati od-
lok, po katerem so stalno bivajoči na tem po-
dročju oz. tukaj rojeni, od 11. aprila 1941 po-
stali madžarski državljani. Državljanstvo ti-
stih, ki so se priselili v času Jugoslavije oz. so
se v tem času »pregrešili zoper interese Ma-
džarske«, je individualno reševal minister za
notranje zadeve. V primeru, da je kdo izgubil
državljanstvo, ga je lahko obnovil v treh ali
petih letih, izjemne prošnje pa je odobraval le
regent. 15 Z državljanstvom je bilo povezano
tudi redno služenje vojaškega roka. Okrajna
vojaškoupravna poveljstva so v sodelovanju s
policijo in orožniki namreč zelo zgodaj priče-
la popisovati prebivalstvo, namen teh popisov
pa je bil evidentiranje nezanesljivih oseb in
priprava seznamov za rekrutacijo. 26. maja
1941 je poveljnik generalštaba Henrik Werth
izdal vojaški ukaz, da se morajo v desetih
dneh javiti vsi, ki so se po 31. oktobru 1918
priselili na sedaj zasedeno ozemlje, prosto-
voljci bivše Avstroogrske monarhije, vsi, ki se
želijo prostovoljno izseliti in pripadniki četni-
ških organizacij. 16 Prva rekrutacija je bila
objavljena 16. julija 1941, potekala pa je od
25. avgusta do 15. septembra in je bila pove-
zana z vstopom Madžarske v vojno proti So-
vjetski zvezi 1. julija 1941. Veljala je za letnik
1920, razen tistih, ki so služili v jugoslovanski
vojski dlje kot dva meseca, za letnike od 1916
do 1919, razen Židov, ki so uspešno zaključili
osem razredov in do sedaj niso služili vojaške-
ga roka in letnike od 1921 do 1924, ki bi se
prostovoljno javili za služenje v madžarski
vojski. 17 Od 1. oktobra do konca decembra
1941 so bili vpoklicani vsi rezervni oficirji ter
dijaki z oficirskim izpitom, ne glede na to, kje
so dobili svoj čin in vojaški obvezniki bivše
jugoslovanske vojske zaradi evidence, opra-
vljanja predvojaških vaj in zaradi vaj po rodo-
vih vojske in specifikaciji.18 Po februarskem
dogovoru med budimpeštansko vlado, Rib-
bentropom, von Keitlom in Cianom leta 1942
se je pričelo formiranje 2. armade. Redni na-
bori v Prekmurju so bili marca in novembra
1942, po katastrofalnem porazu 2. armade na
Donu pa so leta 1943 pričeli prihajati vojaški
pozivi s takojšnjim vpoklicem. Naslednji red-
ni nabor je bil novembra 1943, marca 1944 pa
so se popisovali že vsi možje od 16. do 60. leta
starosti, neborci in delno nesposobni, ki so
bili določeni v delovne skupine.Težke bitke
pri Kolomei v Romuniji, kjer je sodelovalo
tudi veliko prekmurskih fantov, ter velike iz-
gube pa so povečale tudi število beguncev in
skrivačev. Novi popis vojnih obveznikov je
bil oktobra 1944, 18. oktobra pa je bila že raz-
glašena splošna mobilizacija, ki je bila decem-
bra razširjena na skoraj vse prebivalstvo.
Kljub strogim ukrepom, ki so veljali za voja-
ške begunce, je njihovo število naraščalo, voj-
na se je namreč bližala koncu in nihče ni imel
več volje umirati na bojišču.
Okrajni predstavniki oblasti v pokrajini so
bili aktivno vključeni v delo županijskih
skupščin, ki sta se sestajali na tri mesece in v
delo njunih organov. 5. februarja 1942 je mi-
nistrski predsednik Laszlo Bardossy imenoval
26 poslancev iz južnih pokrajin v madžarski
parlament. Iz soboškega okraja je bil to Ferdi-
nand Hartner, iz lendavskega pa Pavel Orsza-
gh. Vsi imenovani poslanci so stopili v vodil-
no madžarsko stranko Magyar Elet Part -
MEP (Stranka madžarskega življa). Občni
zbor stranke za soboški okraj je bil 7. marca
1942 v hotelu Slon v Murski Soboti, krajevne
organizacije pa so bile ustanovljene tudi v Do-
lnji Lendavi in v vseh večjih krajih Prekmur-
ja. Vsa politična agitacija je potekala nekako v
duhu citata: »Bog je izvolil Vogre, da tu za
Karpati tisoč let kraljujejo. Ni sile in je nikdar
ne bo, ki bi nas raztrgala. Trianon je bil samo
enkrat!« 19
Toda s katastrofalnim porazom 2. armade
je doživela udarec tudi znana madžarska voja-
ška morala in Madžarska si je izredno priza-
devala, da bi njena vojska ostala znotraj osvo-
jenega ozemlja. Seveda si Hitler še ene Italije
ni mogel privoščiti, zato je marca 1944 okupi-
ral Madžarsko, ohranil pa je privid madžar-
sko-nemške zveze v osebi regenta Horthya, ki
je z ohranitvijo svojega položaja dajal zvezi
neke vrste zakonsko osnovo. Kakor hitro je
ministrskega predsednika Miklosa Kallaya za-
menjal Szotajay Dome, so bile razpuščene vse
stranke na Madžarskem, razen MEP, ter pre-
povedana vsa zborovanja in prireditve, sledili
pa so tudi strožji antisemitski zakoni.20 Večjo
vlogo je dobila njilaška ali fašistična stranka
(Njilas kerestes Part), ki jo je vodil Ferenc
Szalasi, njene okrajne in krajevne organizacije
67
Obletnica »osvoboditve« Prekmurja v Dolnji Lendavi 16. aprila 1942
pa so bile tudi v Prekmurju. V začetku sep-
tembra 1944 sta bila soboški in lendavski
okraj proglašena za vojno področje, kar je po-
menilo predvsem zaostreno evidenco prebi-
valstva. Kmalu so se začele ukinjati tudi avto-
nomne pravice županij, mest, in vasi, vsa
oblast pa se je združevala v rokah velikega žu-
pana oz. okrajnega nadglavarja, ki sta bila do-
lžna izpolnjevati naloge obrambnega ministr-
stva. Oktobra 1944 je bil za novega predsedni-
ka vlade imenovan Ferenc Szalasi, ki se je 4.
novembra 1944 proglasil za regenta ali »vodjo
naroda«. Upravo v Prekmuiju, ki je bila po-
novno vojaška uprava, pa je prevzela t.i. Ob-
murska mejna obrambna skupina (Magyar ki-
ralyi Muravidéki Hatarvedelmi Csoport), ki je
obsegala področje Prekmurja in Medžimur-
ja.2i
Značilnost madžarske uprave ali madžarske
politike v Prekmurju je bilo njeno intenzivno
ukvarjanje z narodnostnim vprašanjem. Pre-
kmurski Slovenci so v tem času doživeli nekaj
dodatnih razlag svojega narodnega izvora, od
že omenjene Mikolove do Hartnerjeve, ki ka-
tegorično zaključi, da vendskega vprašanja ni,
ker ni Vendov ampak so samo Madžari. Zato,
da bi znanstveno dokazali teorijo o Vendih, je
etnograf dr. Balint Bela dobil za nalogo izde-
lati topografijo Prekmurja, ki naj bi bila poleg
slovnice vendskega jezika, ki jo je posebna ko-
misija zaupala dr. Avgustu Pavlu, temeljno
raziskovalno delo o Vendih in vendskem
jeziku.22
Poleg vedno aktualnega vendskega vpraša-
nja so bile v Prekmurju na dnevnem redu sve-
čanosti in parade, na katerih naj bi se pokaza-
la moč in veličina madžarskega domoljubja in
moč madžarske vojske. Nosilec večine teh ak-
cij je bilo ponovno ustanovljeno Madžarsko
prosvetno društvo za Vendsko krajino (Ven-
dvidéki Magyar közmüvelödesi egyesület-
VMKE), ki je tri dni po svoji ustanovitvi, t.j.
24. maja 1941, izdalo prvo številko društvene-
ga glasila Muraszombat es Vidéke (Murska ]
Sobota in okolica). Časopisje urejal Emo Szä- \
sz in je izhajal redno vsak teden do konca voj-
ne. Program društva je temeljil na osnovnem
načelu, da se v pokrajini ne sme zgoditi nič
brez znanja in sodelovanja društva, konkretno
pa je bil razdeljen na štiri točke:
1. izdajanje glasila Muraszombat es vidéke
2. organiziranje jezikovnih tečajev
3. organiziranje političnega in kulturnega
življenja
4. skrb za dvig gospodarstva v pokrajini.
Že kmalu po ustanovitvi je društvo skupaj z
odsekom za šolstvo pripravilo obvezne preus-
meritvene tečaje za šolarje. Januarja 1941 je
bil ustanovljen odbor za izvenšolsko ljudsko
izobraževanje, ki je organiziral vrsto pred-
vsem zimskih tečajev v skoraj vseh okrajnih
vaseh. Vsebina tečajev je bila različna, od uče-
nja jezika, madžarskih ljudskih običajev, zgo-
dovine, ocen politične situacije, državljanskih <
dolžnosti in pravic, do čisto praktičnih tečajev \
iz kmetijstva, sadjarstva, gospodinjstva ipd. ;
Društvo je prirejalo tudi gostovanja madžar- j
skih folklornih skupin, pripravljalo predava- j
nja na različne teme, od kulture do politike in
gospodarstva.
Dva najpomembnejša elementa oblikovaiya \
človeške zavesti, to je šolstvo in informiranje, j
68
sta bila torej na nek način v pristojnosti dru-
štva. Šolski sistem je že obsežneje obdelan,23
njegova osnovna značilnost pa je, da je v Pre-
kmurja zrasla vrsta malih enorazrednih šol,
katerih osnovna naloga je bila otroke čimprej
naučiti madžarskega jezika. S šolo pa je bila
tesno povezana tudi mladinska predvojaška
organizacija Levente, v katero so bili od leta
1938 obvezno vključeni vsi dečki od 12. do
24. leta starosti, klerikalna organizacija s stro-
go disciplino, ki je novačila prostovoljce za
vojsko.
Posebnost madžarskega okupacijskega siste-
ma v Prekmurju je bila predvsem v odnosu do
prebivalstva, ki je striktno ločeval priseljence
in staroselce. Prekmurske Slovence, ki so bili
sami ali njihovi predniki rojeni v pokrajini
pred 31. oktobrom 1918, je madžarska uprava
smatrala za sebi lojalne državljane, ki so bili
sicer 22 let pod napačno propagando in vzgo-
jo, vendar se jih da ponovno prepričati v to,
da so Vendi, kar naj bi bil prvi korak k spo-
znanju, da so Madžari. Vzgoja in propaganda
torej in ne represija. Zato je Prekmurje tudi
predstavljalo neke vrste miren otok v osrčju
zavojevane Evrope. To pa še zdaleč ni veljalo
za priseljence, sodelavce odporniškega gibanja
in Žide, ki so še kako občutili moč represivne-
ga aparata, po nemški zasebi in prihodu faši-
stične stranke na oblast pa se je ta spravil nad
vse prebivalstvo.
OPOMBE
1. T. Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v
Sloveniji 1941-1945, Maribor 1968, str. 85-113
— 2. 1941. évi orszagos törvenytär, II. Törvenycikk
- izdano 28. februarja 1941 — 3. Zbornik dokume-
nata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu na-
roda Jugoslavije, TOM XV, knjige 1, Beograd, Bu-
dimpešta 1986, str. 34 — 4. n.d. str. 44 — 5. Kroni-
ka župnije Sv. Jurij - na župnijskem uradu v Juri-
ju — 6. Vsem občanom! Arhiv sreskega načelstva
Murska Sobota, fase. 25, Pokrajinska in študijska
knjižnica Murska Sobota — 7. Zbornik dokumena-
ta i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naro-
da Jugoslavije, TOM XV, knjiga 1, Beograd, Bu-
dimpešta 1986, str. 93 — 8. n.d. str. 74 — 9. n.d.
str. 147 — 10. n.d. str. 161 — 11. Vasvàrmegye
Torvényhatosàgi Bizottsäganak Közgyülesi Jegzö-
könyv 1941, Županijski arhiv Szombathely — 12.
Muraszombat es Vidéke 35/15, 29. 8. 1941, str. 3
— 13. Muraszombat es Vidéke 35/16, 5. 9. 1941,
str. 2 — 14. Proces proti Štafanu Cvetku, Evgenu
Kardošu, Kolomanu Cigütu in sodelavcem — 15.
Muraszombat es Vidéke 36/21 25. 5. 1942, str. 3
— 16. Muraszombat és Vidéke 35/3, 6. 6. 1941 str.
1 — 17. Zbornik dokumenata i podatka o narodno-
oslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije, TOM XV,
knjiga 1, Beograd, Budimpešta 1986, str. 147 — 18.
Muraszombat és Vidéke 38/11, 10. 3. 1944, str. 1
— 19. Muraszombat és Vidéke 36/44, 3. 10. 1942,
str. 5 — 20. Madžarska vlada je od leta 1920 do
1941 sprejela tri antisemitske zakone, ki pa še ved-
no niso bili takšni, da bi lahko zadovoljili nemške
zaveznike, ki so vztrajno pritiskali na vlado, naj
»reši« židovsko vprašanje. Zidom je bilo tako pre-
povedano opravljenje vseh pomembnejših del, sep-
tembra 1942 je bil sprejel odlok o odkupu njihove
zemlje, od novembra 1942 so jih pričeli mobilizira-
ti v delavske bataljone, od januarja 1943 pa so bili
vsi židje dolžni nositi na rokavu rumen trak, pre-
krščeni pa belega. Z nemško okupacijo Madžarske
marca 1944 seje njihov položaj bistveno poslabšal.
V Prekmurju sta bili dve večji deportaciji Židov: 16.
aprila 1944 in 20. oktobra 1944, iz taborišč smrti
pa se jih je vrnilo le neznatno število — 21. Muras-
zombat és Vidéke 38/48, 24. 11. 1944, str. 1 — 22.
Muraszombat és Vidéke 37/1, 1. 1. 1943, str. 1 —
23. M. Kokolj in B. Horvat: Prekmursko šolstvo.
Murska Sobota 1977
69
Ljutomer, odposlano 3. 6. 1902
Sv. Barbara v Slovenskih Goricah, odposlano 29. 6. 1915
70