f Susnikovi Pavli. Dolgočasno jesensko vreme" nas je klicalo skupaj ono nedeijo. Pot nam je namakal in polzil nrhajoči dežek. ki nam je isti dan ostal zvest spremljevalec. Ko smo pa stopali po klancu proti vrhu Pavlininega doma, objele so nas tned seboj se prerivajoče in tepeče megle, katere so s svojim vlažnim zastorom zakrivale solnčn:m svetlim žarkom pot, tako, da je *gledaln. kot bi bil pozen mrak, dasi je odzvonilo jedva poldne. Taki' otožni dnevi pa sami od sebe vplivajo na človeka, da se mu zdi, kot bi ga tlačila mora. Delajo ga redkobesednega, žalostnega. Če pa je na potu. da spremlja k večnemu počitku tovarišico, katera je celo svoje mlado živlienje posvetila zgolj izobrazbi in povzdigi toli ljubijene mladine lastnega naroda. kdo bi mu v zlo štel, če pozdravlja žalosten mrak, temne megle, kl mu na potu drusrujejo: vsaj mu je tudi njeeova duša zavita v brezsolnčen mrak, temne, ?.alostne megle. V klancu pod vrhcm na razpotju med Hrastnikom in Trbovljami stoji v samoti domovje Pavle. Ko sem ga ugledal, sem se nehote spomnil, kako prijetno mora biti tukai bivanje v prijazni pomladi, katera odene ta prijazen kraj s pestrim, svitlim plaščem rož in rožic. Ali danes? Kje je pomlad, kje so rožice? Vstopil sem v sobo na desno. Tam je ležala v sredini lučk in lučic med rožmarinom in poznimi jesenskimi cvctkami — roža — katero je strla slana življenja. Ko sem pozneje ugledal tnamico in sestrice ob odru iežeče Ravle. katere so v obupu in žalosti vi'e roke nad izgubo dobre hčerkice. idealne sestrice, umel sem njih toeo, razume! njih bol. Počasnih korakov se je vil sprevod proti župni cerkvi. Prišli so sosedie in sosedinie. prihiteli pa so tudi stanovski tovariši in tovarišice, da skažejo posled- njo čast nji, katera ni poznala druzega razvedrila, kot nesebično, požrtvovalno delovanje v dobrobit izročene ji mladine. Dasi po letih še mlada, vendar jo je že klicala stanovska dolžnost v službovanje v Brežice, Zidanmost, Hrastnik in Laško. Slučajno sem se sešel z njenim bivšim nadučitel.iem. ,,Ali Ti je znano, da je umrla Sušnikova Pavla?" — Takoj mi je bilo žal vprašania. kajti videi sem, kako sdobok in presenečen vtisk je isto napravilo na osivelega moža. Kar ni mogel pojmiti resnice in venomer je kakor v sanjah sam za sebe ponavlja! besede: ,,Joj. jo}, Ti ubnoa. uboea Pavla. bila si moja najboliša učiteljica, kar sem iih imel." Videl sem mu v blaga dušo in tiho sem se odstranil... In sedaj? Oruda za gtudo je padala na Tvojo krsto, dokler se ni ust/arila gomilica, pod katero Ti je počivati. Petje ža!ostink ie onemelo, utihnilo. Sladko spavaj. Pavla! Drug za drugim ostavlja.no Tvoj *7robič. a bodi prepričana, da vsi z ono svklo podobo v srcu, v kateri smo Te gledali vedno med nami, bodisi v razredu ali pa na društvenih zborovanjih. Temna, tiha noč je že bila, ko sem se bližal zopet svoiemu domu, a v mislih mi je bila nenrestano ona. tnoli . podobna pesem: ,,Pomlad ž.e prišla bo..."