Bodimo oprezni! Z zakonom o uradnikih (U. Z.) je urejeno službenio razmerje med uradništvom in državo. L. 1929. smo dobili speciadni za^on glede narodnih šol, zato so se mnogi predpisi uradniškega zakona spremenili, oziroma dopolnili, dočim so ostale nekatere zelo važne določbe novega zakona nejasne in čakajo prepotrebnega pravilnika, ki bi odstranil vsa nesoglasja. Šolski zakon je bil res nujno potreben in je v marsičem izpolnil vrzeli. ki so dolga leta ovirale naipredek šolstva. Mnogo je bilo vzakonjenega po željah naše stanovske organizacije, toda mnogo je še ostalo neupoštevanega ali zasnovanega >tako, kakor to ne prija posameznim pokrajinam širne in tako raznolike države. Ministrski predsednik g. Bogoljub Jevtič je napovedal dekoncentraci.jo državne uprave. Da bo pri tcm kolikortoiiko prizadeto tudi naše šoletvo, je popolnoma umljivo, zlasti še, ker nam je znano. da so se nedavno pojavili načrti, po katerih nai bi pripadlo vzdrževanje učiteljstva v breme občinam in da se imamo samo našemu blagopokojnemu vladarju Viteškemu kralju Aleksandru zahvaliti, da se ni ta namcra uresničila in se ni niti podrobno obravnavala. Na zboru predsednikov dne 9. januarja t. 1. je bilo tozadevno vprašanje pojasnjeno in potrjeno. Ugotovili smo dejstvo, da je naša organizacija budna in oprezna in da smo v notranjem gibanju vcčkrat točneje poučeni kakor oni, ki so jim izročeni v varstvo naši interesi in potrebe naroda. Ne trdimo, da bi bil šolski zakon povsem izkristaliziran saj vendar opažamo, da se sleherni zakon dopolnjuje s pravilniki, pojasnili in spremembami. Nikakor pa ni primemo, da je nanj pozabilo učiteljstvo samo, da o njem ne razpravlja in ne daje merodajnim faktorjem navodil glede njegove uporabljivosti, prednosti in pomanjkljivosti. Pet let ga že imamo. Poznamo ga. Dekoncentracija je pred vrati. Prehod bo šel mimo nas. In vpili bomo. Ne bi li posegli v delo še preden se prične jedro kvasiti? Zakon in dekoncentracija imata ločeno pot preko parlamentarnih edinic, in tu bi bilo zainiteresirati merodajne kroge, če že nimamo v njih svojih stanovskih zastopnikov ali onih, ki bi znali spraviti v sklad naše šolske, stanovske in narodne potrebe. Vsekakor moramo biti oprezni, da šolstvo ne pade z dosedanje višine, kar bi se n. ,pr. prav gotovo zgodilo, če bi se kedaj skušal oživiti projekt glede vzdrževanja učiteljstva v takem smislu, kakor ie to uvedeno v nekaterih državah. Že učiteljske stanarine so balast, ki ogroža pravilni razvoj šolstva, saj ravno one marsikje zavirajo, da se prenapolnjeni razredi ne razbremene z vzporednicami, če bi pa padla še druga bremcna na občine, bi utegnili dočakati, da bi se razredi rediicirali in učiteljstvo prekomerno obremenilo, zaradi česar bi padali uspehi tako v šoli kakor tudi izven nje. Da imajo siromašni kraji in Ijudje največ otrok, je znano. In kako naj bi ti vzdrževali razvito šolstvo s svojimi skromnimi dohodki, če jih sploh imaio? Ali naj jim propade zavod. ki omogoča deci, da doseže boljši kruh med svetom? Jugoslavija bo enotna in močna, če v bistvu ostaneta enotna šola in arTnada. Plemenska in verska strpnost sta glavni predpogoj za ohranitev edinstva naroda in države. Vsakršno tozadevno eksperimcntiranjc bi podkrepljevalo ono, kar bi rušilo drugo. V koliko bi se dala posamezna nebistvena določila šolskega zakona preurediti v smislu dekoncentracije. bi bilo dobro itehtno preudariti in podati svoje pomisleke še preden pridejo prelogi na mize njim, ki odločajo usodo naroda in bodočnosti. V interesu države je, da to ne gre brez ali mimo na.9. Josip Lapajne.