Pesmi 1125 PESMI Lucijan Vuga GLOBOKI SKRILI Vzpetina nama je mrak ponudila, šibje naju je odkrilo, tišino so ponavljale kavke v preletu, najini kocki sta si gladili robove, kot krogli sta se najgloblje skrili. TRAVE NAJ NAS KOSIJO Z roko sem ubil nož, da bi ubranil kobilo, ki je napajala reko, da bi ubranil žrebe, ki je žejno kotilo in pustil, trave naj nas kosijo, posuše, shranijo v kopice za čas, ko ne bo ne deviške, ne vojakove, ne srnje krvi. KO LE2E ZRAK Zadnja stebla gredo v prah, ko leže zrak nanje, vlaga in včasih polž jih lepita v znanje. DREVO SE PRISELI Skala se je primaknila za dva svoja koraka in obležala na boku, niti od starosti, niti od dolgočasja: saj drevo ostane v mejah svojih dreves, 72 Sodobnost Lucijan Vuga 1126 le če zemlja splazi, drevo je drugo drevo za šumenje, otroke in mizarja. ŽIVA JE ULOMKI 2iva je nit solze, debelne smole in vlage kamna. Nitkasta tla nedelje so posteljne prve noči se vlaga v zrna krči. 1/0 Kamnov kamen je še negibnejši dno dna je še bolj globoko, drevo drevesa je še bolj vejato, če se prepustiš preperevanju in koreninam. 0/1 Vonj ozračuje te. CAŠA MOČI ' Skala Moči ne rodi ni strah, kot žena strah, le nadmoč s krči moči, skalo ga včasih zanemari, moč razpade, razmnoži. kot vojak, s pletenkami vina. Okus ostane, sestavine in barva enojna ali nedoločljiva. Člo ve ku se moč opleta. Pesmi 1127 ANTIPIRAMIDA Vselej vselej brezpotja vselej brezpotja ravnine vselej brezpotja ravnine priganjajo vselej brezpotja ravnine priganjajo osamele vselej brezpotja ravnine priganjajo osamele znake vselej brezpotja ravnine priganjajo osamele znake odgovarjati vselej brezpotja ravnine priganjajo osamele znake odgovarjati potniku potniku odgovarjati znake osamele priganjajo ravnine brezpotja vselej potniku odgovarjati znake osamele priganjajo ravnine brezpotja potniku odgovarjati znake osamele priganjajo ravnine potniku odgovarjati znake osamele priganjajo potniku odgovarjati znake osamele potniku odgovarjati znake potniku odgovarjati pot.. . 72«