Nedolžno obsojen.
Veliko senzacijo vzbuja neki slučaj v Pragi, ki pa sedaj še ni popolnoma pojasnjen. Pred blizu šestimi leti je obsodilo deželno sodišče v Pragi zaradi poneverjenja smichovskega gostilničarja Antona Havelko.
Dne 27. oktobra 1888. leta Havelka in njegov znanec neki graščinski sin iz Kladnega, šla v Lieben na sprehod. Tam sta dobro pila v gostilni Franca Zelenke. Naposled je izvlekel prijatelj Havelke zlato uro in jo je hotel vreči v peč. Temu malo dragemu veselju se je uprl navzoči trgovec O. Fritz in je hotel uro dati gostilničarju, da jo spravi.
Lastnik ure je pa poprosil svojega prijatelja Havelko, da naj on uro spravi, če se že mora dati komu spraviti. Havelko je vzel uro in jo spravil v zunanji žep svojega ogrtača. Kmalu potem sta se odpeljala tovariša domu precej vinjena.
Drugi dan je grajščinski sin opazil, da mu manjka ure in verižice. Spomnil se je, da jo je dal Havelki spraviti, in je od njega zahteval, da naj mu jo nazaj da. Havelka se ni več spominjal, da bi mu bil dal uro spraviti, in je vse tajil, ker ure ni našel v svoji obleki.
Prijatelj njegov je pa zaradi tega bil jezen postal in stvar naznanil policiji. Stvar je prišla pred sodišče in Havelka, ki se je jako okorno izgovarjal, bil je obsojen v dvamesečno ječo in da plača 135 gld. odškodnine.
Havelka je vsled tega zgubil gostilniško obrt, bil je berač. Bil je v veliki stiski, zakaj skrbeti je moral za ženo in otroke. Čez več mesecev dobil je službo v neki praški gostilni. Jedva je bil nekaj časa v službi, kar dobi brez imena pismo n.egov gospodar, da je Havelka tat. Seveda so ga odpustili iz službe.
To se je ponavljalo tudi drugod. Kjer je dobil kako službo, jo je zopet izgubil. Tako je trpelo pet let. Havelka je prišel v vedno večjo bedo. Začel je premišljati, kako bi dokazal nedolžnost svojo. Spomnil se je, da je onega večera videl v Liebenu nekega neznanca priti v gostilno. Prišel je na misel, kaj ko bi bil ta mož njemu ukradel uro iz ogrtača. Začel je poizvedovati po tem tujci. Bil je kacih 40 let star, s črno gosto brado.
Havelka je res izvedel ime dotičnikovo, njegovo zadnje
vr
stanovanje, in da je zapustil na Češkem svojo rodbino in se izselil na Sedmograško, več izvedeti ni mogel.
Zadnje tedne je Havelka zopet natakaril v neki gostilni, ali tudi te službe bi najbrž dolgo ne mogel obdržati, da se stvar ni ugodno obrnila. Nekega dne je prišel v gostilno mlad mož. Ta vpraša natakarja, če se mu pred petimi leti ni pripetila neka nesreča. Natakar mu je vse razložil. Tujec izvleče fotografijo, in jo pokaže natakarju. Natakar fotografijo ogleda. Bil je fotografiran šestdesetletni starec, katerega on ne pozna. Zatoraj da fotografijo nazaj. Tujec mu reče, naj ogleda urno verižico na fotografiji. Natakar jo dobro ogleda in spozna, da je podobna ukradeni. Šla sta k odvetniku dr. Ricerju, tam je tujec povedal, kdo je,   in kako  je z uro  in verižico.
Odvetnik je peljal oba k policiji. Pri policiji je tujec izpovedal, da je tat na Sedmograškem uro z verižico prodal nekemu rojaku, prej se je dal ž njo fotografovati. Tudi neki rodbinski prepir je v stvar zapleten. Morda o priliki kaj več spregovorimo o njej.
156