LITERARNOVEDNI ESEJI
Ni nedolžnega branja
Razdalje, ki jih je slovenska literarna zgodovina prehodila pri iskanju svojih konceptov po drugi svetovni vojni, tam od za~etkov 50. let pa do danes, so velike, {e ne dobro pregledane in s celo vrsto razli~nih postaj. Razpon prehojene poti nam razlo~no zaznamujeta dve vidnej{i deli, ki vsako po svoje odpirata tako reko~ vsa temeljna vpra{anja konceptualne kulture stroke, to se pravi vpra{anja njenega smisla, na~elne usmeritve in metodologije.
Na za~etek tega polstoletnega razpona lahko postavimo razpravo Ivana Prijatelja Literarna zgodovina, prvo globinsko in celovito zasnovo slovenske literarne zgodovine, ki jo je sicer predstavil že decembra leta 1919 z nastopnim predavanjem ob ustanovitvi ljubljanske univerze, vendar je - v veliko {kodo stroke - ostala dolgo samo v rokopisu in je prvi~ iz{la {ele leta 1952 v Slodnjakovi izdaji Prijateljevih Izbranih esejev in razprav. Tako se je zgodilo, da je v resnici za~ela delovati {ir{e in v nekem smislu globlje, celo prevratno, {ele na za~etku 50. let, prav v ~asu, ko je prihajalo do o~itnej{ega premika iz pretirane uklenjenosti stroke v nacionalni, socialni in politi~ni determinizem, k njeni pozornosti do literature same in njenih posebnih vrednot. Smer avtonomnosti v literarni vedi pri nas takrat ni bila ve~ na-klju~na ali osamljena, intenzivno se je uveljavila tudi v književnosti sami, tako v poeziji kot v prozi in dramatiki. Bila je ena izmed orientacij duha in si je takrat na{la oporo tudi pri Ivanu Prijatelju, ne samo sopotniku, temve~ mo~nemu soustvarjalcu moderne in {e posebej simbolizma. Na drugi, dana{nji konec polstoletnega razvoja stroke pa lahko postavimo zajetno knjižno publikacijo Kako pisati literarno zgodovino danes? (2003), ki prina{a vrsto konceptualnih razprav doma~ih in tujih strokovnjakov z ljubljanskega mednarodnega simpozija na postavljeno vpra{anje. Zbornik sta uredila Darko Dolinar in Marko Juvan, iz{el pa je pri Znanstveno-raziskovalem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Razli~nost med obema izrazitima posegoma v zasnovo stroke je že navzven velika. Prijateljeva razprava je delo ene same osebnosti, ki se je {e zmogla osredoto~iti na vsa temeljna vpra{anja literarnega zgodovinopisja, ki so bila takrat pomembna v slovenskem in evropskem merilu, in najti dominantno vertikalo izhoda. Sodobni simpozijski zbornik je nekaj drugega. Je panorama razli~nih stali{~ in mnenj, postavljenih na vodoravno ~rto dana{njega pluralizma, brez posebno izpostavljene hierarhije stvari. Je nekak{na poligrafija mi{ljenj o literarni zgodovini in o možnostih ter nemožnostih njenega obstajanja. Izhodi{~ je veliko, vendar je v ospredju relativizem, napovedan že z vpra{ajem, postavljenim v naslov zbornika. Takoj za tem pa je najbolj viden prenos postmodernisti~nega naratolo{kega problema, to se pravi razpada koherentne, ciljne in »vsevedne« pripovedi iz literature v literarno vedo. Predvsem v njen »veliki
Jezik in slovstvo, let. 50 (2005), {t. 3-4
Žanr«, v literarno zgodovino kot pripovedno sintezo, kar seveda pomeni njeno vpraš-Ijivost in pravzaprav nemožnost.
Seveda bi bila vsaka izključujoča konfrontacija z nekdanjo Prijateljevo zamislijo, ki je temeljila še na uravnoteženem razmerju med pozitivizmom in duhovnozgodovin-skim idealizmom, nesmiselna. Tudi nobenega dvoma ne more biti, da zbornik Kako pisati literarno zgodovino danes? prinaša mnogo zanimivih teoretskih pogledov, ki sodijo v novejši fond sodobne literarne vede in jih je treba poznati. V teh rečeh je zbornik pomembna pridobitev stroke. Po drugi strani pa je na mestu tudi vprašanje, koliko vse te novosti (in katere izmed njih) zmorejo ohranjati stik z neizogibno tradicijo stroke, se pravi s tistimi njenimi globinsko kreativnimi dosežki in pogledi, ki niso samo konvencije kakega obdobja, temveč so v nekem smislu nadčasovni, tako da se ni mogoče brez škode odtrgati od njih in se zapreti v meje samozadostnih inovacij. In zato inovacij, ki so lahko pretirano determinirane s tekočo sedanjostjo: mentalno, družbeno ali tudi samo modno. Gre za natrganost ali celo prekinitev stika z nekaterimi trajnejšimi jedri stroke in s tem za oženje njenih spoznavnih možnosti. To se v pričujoči panorami simpozijskih razprav očitneje dogaja vsaj na treh problemskih mestih.
Na prvem mestu je izhodiščno vprašanje o avtonomnosti stroke ali njene podrejenosti drugim, sosednjim strokam. Gre za vprašanje literarne vede in znotraj nje literarne zgodovine kot znanstvene discipline, ki ima ne glede na neizogibno povezanost z drugimi strokami svoj posebni predmet, svoje posebne metode raziskovanja in tudi svojo strokovno terminologijo. Slovenci smo se osamosvojitvi literarne vede prvič približali v obdobju romantike, in sicer v nekaterih kritičnih presojah, ki jih je zapisal Matija Cop. Prvi pa je avtonomnost stroke scela formuliral prav Ivan Prijatelj. Seveda ne več na Čopovih, temveč na modernejših znanstvenih in filozofskih temeljih. Prvo znamenje Prijateljevega premika - v svojem besedilu nekajkrat nastopa s pojmom moderna literarna zgodovina - je njegova programska odločitev za literarno zgodovino kot samostojno znanost, kot znanost o literaturi. Že prvi stavek razprave se glasi: »Literarna zgodovina ni seveda nič drugega kot zgodovina literature.« S pojmom literatura je imel v mislih leposlovje v strožjem pomenu besede, »umetnost, ki uporablja za svoje izrazilo jezik«. Vsa druga raziskovanja, ki jih zraven opravlja literarno zgodovinopisje in ki posegajo čez okvire literarnih del v čas, prostor in avtorjevo osebnost, so nujna, vendar spremljajoča. Prijatelj sam je spričo stanja stroke in razmer naposled postal kulturni in politični zgodovinar. Vendar je natanko vedel za hierarhijo znanstvenih opravil, ko je imel pred očmi literarno zgodovino. Postavil je načelo, ki se glasi: »Literarna zgodovina ne sme izgubiti izpred oči končnega namena, ki je naposled vendarle razumevanje in cenitev umetnin.« Vse drugo, tudi pesnikov duševni svet, »je samo koridor v svetišče literarnih umetnin«. Zarisal je meje moderno pojmovane literarne zgodovine nasproti filo-logiji 19. stoletja kot konglomeratu različnih znanosti od jezikoslovja do narodopisja. Literarna zgodovina naj bi se po njegovem osamosvojila, vendar tako, da bi se hkrati pomaknila bliže k filozofiji, estetiki in poetološki lingvistiki.
Prijateljevo temeljno hotenje, čeprav je bilo še močno obdano s pozitivizmom, lahko vzporejamo s sočasnim Jakobsonovim osamosvajanjem literarne znanosti. Kdo ne pozna Jakobsonovega slikovitega karikiranja tradicionalne literarne zgodovine v
predavanju Najnovejša ruska poezija, ki ga je imel v moskovskem lingvističnem krožku prav leta 1919 (izid 1921). Izteklo se je v kriti~no misel »Namesto znanosti o literaturi je nastal konglomerat poenostavljenih disciplin« - od filologije in sociologije do psihologije, filozofije in politike. Takemu delu, ki počenja vse mogoče, samo bistvenega ne, je postavil nasproti načelo: »Poezija je jezik v njegovi estetski funkciji. Torej predmet literarne znanosti ni literatura, temveč literarnost, se pravi tisto, kar neko delo naredi za literarno delo.« Prijatelj v svoji razpravi iz istega leta 1919 sicer ni šel tako daleč, vendar v enako smer, ko je literaturo označil za »umetnost, ki uporablja za svoje izrazilo jezik« in raziskovanje literarnih besedil naravnal v posebno, poetološko lingvistiko. Odločil se je za osamosvojitev literarne zgodovine kot zgodovine literarne umetnosti, z estetsko funkcijo v svojem središču, utemeljeno tudi v jezikovnem ustroju besedila. Toda kot se je po eni strani zavzel za osamosvojitev stroke, pa je bil hkrati prepričan, da bi bila njena izolacija škodljiva. Takole pravi:
Specializacija naše vede pa ne pomeni, da se naša disciplina ograja od drugih ved in od življenja z neprodornim zidom Morda bi nobeni drugi vedi takšna ograditev ne škodovala tako kakor ravno nji, ki ima za svoj predmet takšno človeško funkcijo, kakor je literarna umetnost.
V zborniku Kako pisati literarno zgodovino danes? je pogled na te reči seveda drugačen, izhaja iz drugega časa in drugačnega duhovnega zaledja. V najbolj vidnem izhodišču razmišljanj je dvom v avtonomnost literarne znanosti in pristajanje na njeno integracijo v pragmatiko širše zgodovine, sociologije in kulturologije ter mnogih njenih panog, od koder naj bi vanjo prihajala tudi nova spoznanja. Najbolj splošno geslo za to preusmeritev stroke v 70. in 80. letih minulega stoletja je t. i. historic turn, obrat k zgodovini in njeni empiriji. Zasuk od formalistične in interpretacijske metode, ki je lahko zašla tudi v ezoteriko. Prelom ima različne izvore, vendar je bil in je še zmeraj razmeroma močno vezan na empirično literarno znanost Siegfrieda J. Schmidta; na primer na njegova dela, kot so Grundriss der empirischen Literaturwissenschaft (Wiesbaden, 1980) ali Die Selbstorganisation des Sozialsystems Literatur im 18. Jahrhundert (Frankfurt, 1989). Po takih zgledih literatura postaja eden izmed družbenih podsistemov in pogledi nanjo se odpirajo skozi različne druge danosti: institucijske, organizacijske, kulturološke, medijske, feministične itn. Ne glede na poskuse tudi višje in specifične sistematike spoznanj, gre v resnici za podobno predajo literarne znanosti sociološkemu in včasih biološkemu determinizmu, kot se je zgodila v 19. stoletju z njeno predajo pozitivizmu in pri nas pozneje s predajo iskanju zgolj »sociološkega ekvivalenta«, če se spomnimo na terminologijo Borisa Ziherla. Nobenega dvoma ni, da pristopi, ki jih razvija novi empirizem, lahko bistveno dopolnijo vednost o literaturi in semantiko njenih del. Vendar so sami po sebi nezadostni, ker lahko prezrejo tisto, kar je za literaturo kot umetnost posebno, samo njej dano, nadzgodovinsko in večpomensko, tudi imaginacijsko, neulovljivo v empirični in historični determini-zem. Biološke, sociološke in historične kategorije so za razumevanje umetnosti, tudi literarne, premalo. Kompleks empiričnega scientizma, nastal ob drugih znanostih, tu ne more opravičiti niti zabrisati nekega primanjkljaja.
Ukinitev avtonomnosti stroke in razpustitev njene lastne metodologije bi seveda imela in tudi že ima svoje posledice. V resnici ne vzpostavlja, temveč onemogoča
zgodovinsko strukturiranje naše vednosti o literaturi. V Uvodu k zborniku Kako pisati literarno zgodovino danes? se Darko Dolinar previdno dotakne te možnosti, ko pravi:
Ustroja literarnozgodovinske dobe naj ne bi bilo mogoče več definirati po njeni nosilni estetiki ali stilistiki, temveč glede na skupno problematiko se literarni ustvarjalci v dani sociolingvistični situaciji odzivajo zelo različno. Celo kronološko-razvojni vzorec (re)kon-strukcije preteklosti naj bi bilo mogoče zamenjati s »prostorskim«, sinoptičnim pregledom zakladnice literarno-kulturnega razvoja.
Če prav razumem: zgodovino literature naj bi torej nadomestile nekakšne vodoravne sinoptične preglednice literarnih ustvarjalcev v njihovi sociolingvistični raznovrstnosti. Nekaj podobnega kot se dogaja v sinoptični meteorologiji. Umaknile naj bi se tudi kvalifikacije, obrnjene k literarni stilistiki in estetiki. Tako naj bi naposled nastal »iz razpršenih posameznosti sestavljen in enciklopedično urejen mozaik« literarnega dogajanja, lahko tudi »ne glede na sklenjenost poteka« in časovnega zaporedja stvari. Težko, da bi skozi tako razvezanost stroke lahko res prišlo do njene večje spoznavne energije. Mnogo več pa daje možnosti za novo potopitev stroke v konglomeratu drugih strok.
Drugo glavno vprašanje literarnozgodovinske znanosti pa je danes spet vprašanje tekst-kontekst. Natančneje: vprašanje literarnega besedila in njegove uvrstitve v hierarhiji raziskovalnih postopkov. Tu gre že od nekdaj za osnovno dilemo stroke, ki pa je seveda globoko povezana s prej omenjenim vprašanjem o njeni avtonomnosti. Pripadam generaciji, ki se je po drugi svetovni vojni od blizu srečala z razmeroma naglo menjavo pogledov na razmerje tekst-kontekst. Na začetku smo se na univerzi srečali še z radikalnim biografizmom in pozitivizmom Kidričeve šole, ki je dala vse na avtorja in njegov čas. Sledil je postopni obrat k tekstu samemu, k njegovemu semantično-stilnemu ustroju. Potem je prihajalo do zasuka pozornosti k bralcu in njegovemu konstituiranju literature. In šlo je naglo še naprej: k semiotiki in njenim tako rekoč brezbrežnim možnostim v »proizvajanju pomenov«; pa k dekonstrukcio-nizmu, ki je razdrl sleherni »logocentrizem« in je v tekstu vse postalo zamenljivo z vsem. No, in nato novi historizem in empirizem, ki trdna tla poskušata najti znova v kontekstu. Avtoritarnost literarnega besedila je pri tem močno omajana ali ukinjena.
Marko Juvan, avtor temeljnega in teoretsko zelo informiranega prispevka O usodi »velikega žanra«, poskuša v zborniku Kako pisati literarno zgodovino danes? zavzeti povezovalno stališče. Marsikaj kaže na to, da daje prednost kontekstu, se pravi razvejani družbeni in kulturni pragmatiki, ki od zunaj določa literaturo kot »družbeni podsistem« in vnaša vanjo svojo vsebino. Po drugi strani pa želi literarni znanosti ohraniti delež avtonomnosti, in sicer v njenem preučevanju literarnosti. Problem formulira takole: »Tekste in tekstne korpuse je torej treba razlagati v navedenih pragmatskih okvirih, saj se v njih vzpostavljajo in spreminjajo literatura, njena tematika, forme, stili, žanri.« Pri tem se zaveda vprašljive sinhronizacije zunajliterarnega in literarnega pristopa in jo pušča v nerazrešenem, odprtem stanju, ko pravi:
Kako žanr literarne zgodovine rešiti pred utopitvijo v poplavi drugih panog zgodovinopisja oz. t.i. kulturnih študij? Ali je literatura samo še eden izmed dokumentov in simptomov kulturnozgodovinske formacije? Ali je literarna zgodovina sploh še disciplina literarne
vede ali pa si mora novo zaposlitev poiskati pri zgodovinopisju, antropologiji, etnologiji ali sociologiji?
Prav za to gre. Izhodi{~no vpra{anje pa je v dilemi: tekst ali kontekst. Če tu izgubimo orientacijo ali iz obojega delamo lepljenko, smo izstopili iz naravnega jedra stroke, iz nekega njenega aksioma. Prva avtoriteta literature, pa naj se ji bližamo iz kateregakoli zornega kota, je tekst, so njena besedila, zaradi njih literatura sploh nastaja in obstaja in zaradi njih sploh vemo zanjo. Vse drugo, kar je zunaj tekstov, od družbene in jezikovne empirije pa do bralca, je lahko zelo pomembno zanjo, toda drugotno. Celo avtor sam in njegova biografija, pa naj je {e tako povedna in nepo-gre{ljiva pri tematiki besedila, ni identi~na z besedili. Skratka, ni najbolj bistveno to, skozi katero opazovalno optiko se bližamo literaturi - skozi psihologijo ali antropologijo, lingvistiko, sociologijo ali filozofijo - bistveno je, da je v ospredju na{e pozornosti in v kon~ni presoji tekst - tekst ne le kot determinirana, temve~ tudi kot samosvoja danost, kot avtonomna entiteta. In samo iz korpusov literarnih besedil v njihovem sosledju, ki je lahko kontinuitetno ali diskontinuitetno, nastaja literarna zgodovina, ki ima tudi svojo posebno »samoregulacijo« in se ne pokriva scela niti z družbeno niti z duhovno niti s politi~no zgodovino. Če ne vidimo avtonomnosti literarnega besedila in je ne zmoremo definirati, se zgradba literarne zgodovine že vnaprej sesuje. Kot se sesuje zgradba glasbene ali likovne umetnosti, ~e prezremo njune avtonomne lastnosti. Glavna zmogljivost stroke stoji naposled ob tekstu.
Dilema tekst-kontekst pa je v novej{i evropski literarni vedi nekaj permanentnega in {e zdale~ ni samo plod na{ega trenutka. Julija 1963 - {tirideset let pred izidom sim-pozijskega zbornika Kako pisati literarno zgodovino danes? - je na primer londonski TLS (The Times Literary Supplement) posebno {tevilko s podnaslovom The Critical moment posvetil sodobni angloameri{ki literarni vedi in njenemu kriznemu položaju. V publikaciji je sodelovalo pet vabljenih britanskih in trije ameri{ki strokovnjaki (teoretiki, kritiki, zgodovinarji), ki so se zbrali ob podobni problematiki kot na{ ljubljanski simpozij. Krizno stanje je prav tako sprožil nastop »historizma« zoper tedanji »novi kriticizem« in notranje pristope k literaturi z o~itki »antihisto-rizma«. In v ospredje je pri{la prav dilema tekst-kontekst, ki se je pokazala tudi kot temeljno vpra{anje avtonomnosti stroke ali njenega izginjanja v sosednjih strokah.
Najbolj vidno mesto v obrambi literarne vede, ki naj bi se ne razpustila v »kulturno zgodovino«, je tedaj zavzel Rene Wellek, ki je seveda imel za seboj {olo ~e{kega strukturalizma. V svojem prispevku Some Principles of Criticism je v ospredje postavil pomen literarnega teksta in njegove analize, usmerjene v strukturalno interpretacijo in estetsko funkcijo besedila. Hkrati se je uprl povr{nim o~itkom »antihi-storizma«, ki so prihajali nadenj, in natan~neje ozna~il svoje poimenovanje razumnega historizma. Tudi sam pristaja na pomembnost biografskega, družbenega in histori~nega konteksta, vendar ne v smislu poenostavljenega determinizma, temve~ ob upo{tevanju posebnih lastnosti literature kot umetnosti, ki s svojo semantiko prebija okvire determinizma. Interdisciplinarnost je po njegovem neizogibna, vendar imajo sosednje discipline samo »funkcijo pomožnih znanosti«. Literatura ima tudi svojo lastno zgodovino. Wellek sam se zavzema za prenovo literarnega zgodovinopisja, vendar nasprotuje temu, da bi literarna zgodovina postala samo »ilustracija socialne zgodovine«. Pri tem se je odlo~no uprl »vabam historizma«, ki so prihajale
iz Nemčije. Njihovo duhovno zaledje je videl v problematičnem relativizmu, skep-ticizmu in resignaciji. Svojo osredotočenost na literarni tekst in na literarno zgodovino kot zgodovino besedne umetnosti je opazno oprl na T. S. Eliota. Tudi sicer se publikacija večkrat sklicuje nanj. Predvsem na Eliotovo predavanje Johnson as Critic and Poet iz leta 1944, kjer beremo:
V naših dneh je vpliv psihologije in sociologije na literarno kritiko (v mislih ima literarno vedo ) postal zelo očiten. Po eni strani je vpliv socioloških disciplin povečal kritikovo območje in je - v svetu, ki je sploh nagnjen k razvrednotenju literature - razmerje med literaturo in življenjem okrepil. Če pa pogledamo z druge strani, je ta obogatitev tudi škodovala, kajti čisto literarne vrednote in cenjenje dobre literature zaradi nje same, oboje je odrinjeno v ozadje, če literaturo presojamo z drugih vidikov.
In drugo mesto je iz Eliotovega predavanja Religion and Literature, objavljenega leta 1936:
Veličine nekega dela ni mogoče določiti samo z literarnimi merili; toda pomisliti moramo na dejstvo, da na vprašanje, ali gre za besedno umetnino ali ne, lahko odločimo samo z literarnimi merili.
Tretje temeljno vprašanje, do katerega so se avtorji zbornika Kako pisati literarno zgodovino danes? opredeljevali, naravnost ali posredno, je vprašanje vrednotenja tekstov. Gre za odločitev, ali pri obravnavanju literature tudi vrednotiti ali ostati v vrednotenjsko nevtralnem razmerju do njenih del. Toda ta več kot samo metodološka dilema sega daleč nazaj čez meje našega časa, je tako rekoč od nekdaj in se niti ne pokriva z dilemo tekst-kontekst. Pozitivist H. Taine ali strukturalist R. Jakobson sta vsak čisto po svoje opravljala raziskave v glavnem po metodi objektivistične opisno-sti. Vemo pa tudi, da je v našem času načelo vrednotenja izgubilo svojo veljavo bolj kot kdajkoli prej. Vzrokov za to je več, eden najbolj vidnih je gotovo v veliki predo-minaciji naravoslovnih, tehniških, socioloških in drugih eksaktnih znanosti, kar se je prvič izraziteje pokazalo že ob uveljavitvi pozitivizma v 19. stoletju. Gre v nekem smislu za mentalno reprizo podobnega na višji in najvišji ravni, saj danes naravoslovne znanosti zmorejo tudi fascinacijo, morda večjo od literarne fikcije. Komponenta radikalnega dvoma nad vrednotenjem ali njegovega popolnega izključevanja je v zborniku zelo močna in oprta predvsem na načelo znanstvene objektivnosti, ki se želi strogo zamejiti pred sleherno subjektivno presojo stvari.
Temu načelu je gotovo najtežje ugovarjati. Prvič zato, ker gre za aksiom znanstvenega odkrivanja in spoznavanja, ki temelji na empirični dokazljivosti. Drugič pa zato, ker so blizu za nami tokovi hermenevtike, ki so v območje literarne teorije, kritike in zgodovine prinesli tudi skrajni interpretacijski subjektivizem in destrukcijsko samovoljo. Tako je skoraj moralo priti do udara z druge strani in novega zameje-vanja v brezosebni historizem in empirizem. Vendar gre hkrati tudi za pojave nove skrajnosti. Za pojave, kot je bilo že opozorjeno, ki pomenijo razpuščanje avtonomnosti stroke in opuščanje nekaterih njenih spoznavnih možnosti, njene posebne kognitivnosti. To pa se pokaže že tudi ob zapostavljanju ali odstranjevanju njene aksiologije, njene zmožnosti in ne samo zmožnosti, tudi neizogibnosti vrednotenja.
Literarno delo je predmet, ki ga ni mogoče dojemati nevtralno. Samo po sebi je tako, da meče svojo sliko sveta iz nevtralnosti, opredeljuje se tako rekoč v vsakem stavku.
To velja tudi za jezik sporočanja, ki je osebni slog. Vsaka umetnina, tudi literarna, nas hoče premakniti iz notranje vseenosti, iz ravnodušnosti. Nedolžnega branja ni. Naj bo raziskovalec še tako prepričan, da se je scela izognil t. i. naivnemu branju, se moti. Tudi on je kljub svoji znanstveni strategiji in metodam distance nekje na dnu vržen iz nevtralnosti. Še več, s čim bolj pretanjenim in literarno senzibilnim aparatom razpolaga, tem manj možnosti je za nevtralno branje. Višjo stopnjo nevtralnega branja lahko zagotavlja samo gojena ravnodušnost ali prirojena topost. Pri dojemanju literarnega dela ni mogoče uiti vrednotenju. Je neko antropološko-recep-cijsko dejstvo, s katerim je treba računati, ko razmišljamo o posebnosti literarne vede. To pa seveda ne pomeni, da spustimo z verige interpretacijsko samovoljo, ki se odtrga od empirije teksta in konteksta. Literarna znanost vključuje vrsto raziskovalnih postopkov eksaktnih znanosti, le da iz njenega kognitivnega sistema in načina spoznavanja zaradi posebne narave predmeta, s kakršnim se ukvarja, ni mogoče izključiti komponente vrednotenja.Ta je lahko osebna ali nadosebna, ki prerašča v tak ali drugačen vrednotenjski sistem.
Aksiologija, se pravi izpostavljanje vrednotenja, je gotovo najbolj zdrsljivo področje stroke, ne samo danes, ampak že od nekdaj. Vendar v resnici nikoli ni bilo zares odsotno, močno pa so se spreminjala njegova izhodišča. Na primer: od normativne estetike k historični, pa od formalistične k vsebinski, ali od strukturalne k empirični (anketno statistični), pa k informacijski, matematični in tako naprej. Smo v času mentalnega pluralizma in predpisovanje kakršnegakoli aksiološkega modela bi bilo danes nesmiselno. Izbira mora ostati odprta v vse smeri in v mnoge možnosti. Problematično je najbrž eno samo stališče: da vrednotenjske orientacije in izbire sploh ni in da aksiološka vertikala stroke odmre. S tem se seveda odpre prostor velike prostosti, nezavezanosti in nevtralnosti, kjer je lahko vse zamenljivo z vsem. Stvari se pred nami razgrnejo v ravnodušno, vodoravno empirijo, ki samo čaka na korektno znanstveno evidentiranje, lahko tudi na vsestransko, enciklopedično zajetje v svojem kronološkem ali nekronološkem, avtorskem ali geselskem ali kakršnemkoli drugem redu. Marko Juvan v svoji zamisli predlaga še nekaj več: elektronski »hipertekstni zgodovinski arhiv«, nekakšen sistematično izdelan korpus, ki bi oskrbel veliko pregledno evidenco vsega tekstnega in zunaj tekstnega, gradivskega in interpretacij skega. Brez dvoma gre za upoštevanja vreden projekt, ki je po meri našega današnjega stanja stroke in bi bil tudi izvedljiv z ekipo tehnološko veščih literarnozgodovinskih strokovnjakov. Toda to še ni literarna zgodovina. Je pa odlična podlaga zanjo, zanesljiva baza podatkov, njena tehnološko moderna infrastruktura, vredna da stopi v aktualni nacionalni program stroke. Vendar bo morala stroka tudi čez, v nadarhivsko, strukturirano vedenje in spoznanje, v »zgodbo«, pa če se je še tako bojimo in otepamo. O njenem »velikem žanru« ne bo odločal elektronski arhiv, temveč bo odločalo personalno naključje.
Če že načenjamo vprašanje vrednotenja in ga odpiramo v različne smeri in možnosti, pa se vendarle sredi vsega najprej pojavi vprašanje umetniške oz. estetske vrednosti literarnega dela. Tudi tu, kot rečeno, ne kaže izpostaviti nobene zavezujoče norme. Gre za pravico do lastne presoje, vendar ne impresionistično razvezane, temveč oprte na argumentacijo, na znanstvene metode opazovanja, preizkušene znotraj tradicionalne ali moderne literarne estetike ali pa tudi znotraj njune destrukcije.
Resni~nega izmika v vseenost tu najbrž ni in ~e se odlo~imo zanj, smo spet okrnili spoznavno mo~, lahko bi tudi rekli integriteto stroke. Raziskovanje slovenske književnosti ima v tem problemskem obmo~ju seveda svoj problem. Gre za književnost, za katero je zna~ilno, da je v njeni zgodovini dolgo zelo izrazito prevladovala nacionalna funkcija nad estetsko, ~e uporabimo pojme J. Mukarovskega. Ustrezno temu je tudi v literarno zgodovino razmeroma po~asi prodiral estetski kriterij, kriterij osamosvojene, nedidakti~ne literature. Za~el se je pri Matiju Čopu, prvi pa ga je radikalno izpostavil Ivan Prijatelj, ne le v omenjenem univerzitetnem predavanju, {e bolj v eseju o Ivanu Cankarju Domovina, glej umetnik! iz leta 1921. Cankarjev pomen je iztrgal iz ideolo{kega pragmatizma in povedal, da Cankar ni bil niti kon-fesionalni vernik niti socialist niti marksist, temve~ predvsem umetnik. Javnosti je Prijatelj sporo~il prevratno misel, ki je ni bila vajena: najve~ji Cankarjev pomen bi bil, ~e bi njegovi domovini pomagal k temu, da bi se ob njem zbudil smisel za svobodno umetnost, ~ut za njeno estetsko funkcijo. Natan~neje, nagovoril je {iroko slovensko javnost k spoznanju, da je treba o~istiti na{o »narodno, izza Pre{erna odprto rano, ki se imenuje nepoznavanje in nepriznanje samorodnosti umetnosti«. Slovenska literatura in tudi znanost o njej sta se torej osamosvojili že dolgo pred poli-ti~no osamosvojitvijo Slovencev v samostojno državo. Oboje se je v resnici zgodilo brez nje. Ali lahko danes izlo~imo ta njun dosežek iz na{e stroke in njene zavesti?
Seveda pri tem zagovoru literarne estetike kot neizogibnega dela stroke in njene vrednotenjske orientacije ne gre za esteticizem kot miselnost, za samozadosten in zaprt sistem ocenjevanja literature. Gre le za integralni in nepogre{ljivi del {ir{ega vrednotenjskega polja, ki ima svojo duhovno in idejno vsebino. Vsebino, ki je tako ali druga~e vezana v kontekst ~asa in je odziv nanj. Zna~ilni primer vrednotenja, obrnjenega v to semanti~no smer prav tako najdemo v omenjeni angloameri{ki »krizni« razpravi iz leta 1963. Pri na~elni obrambi vrednotenja proti tedanjim poskusom njegovega ukinjanja in brisanja vsakr{nega razmerja do »~love{ke substance« literarnega dela, je v publikaciji prevzel vodilno mesto Georg Steiner. V svojem prispevku Humane Literacy je predstavil sodobnost kot ~as razkroja huma-nisti~nih vrednot in zloma metafizi~ne slike sveta, vlogo umetnosti z literaturo vred, ki je tudi sama znotraj tega procesa razpadanja, pa kot upiranje k eksistencialni pokon~nosti. Takole pravi: »Na{ ~as je nenavaden. Trpi pod pritiskom ne~love{kosti, ki v grozljivi meri dolo~a na{e življenje.« V takem položaju ima kritika navidez skromno, v resnici pa zelo pomembno funkcijo, ki je pravzaprav funkcija »moralne inteligence«. Z njo opazuje dramo razpadanja in vzpostavlja ~love{kost. Tudi ~e ne gremo do konca za pedago{ko naravnanim Steinerjem, je najbrž treba pritrditi stali{~u, da na{ega razmerja do prikazovanja ~lovekove eksistence - se pravi do njenega obstoja, ogroženosti ali uni~enja - ni mogo~e nevtralizirati ne pri branju in ne pri vrednotenju literarnih del. Stvari nas zadevajo tako ali druga~e in nas me~ejo iz notranje ravnodu{nosti. Zgodovinar slovenske literature niti t. i. nacionalne substance obravnavanega literarnega dela v mnogih primerih ne more izklju~iti iz svoje presoje. Najmanj ob tematiki, s katero se sre~uje od 18. stoletja naprej pa do danes: ko je ~lovekova osebna identiteta ogrožena zaradi njegove etni~ne oz. narodne identitete. In to traja vse do Florjana Lipu{a. Ni kozmopolitizma, ki bi mogel slovenskega literarnega zgodovinarja odre{iti pred tem poglavjem aksiologije. Če {e tako gleda ~ez in se boji o~itkov nacionalizma.
Da so vsi trije tukaj izpostavljeni aksiomi stroke - njena avtonomnost, njena osre-dinjenost na literarni tekst in njena vrednotenjska usmerjenost - danes tako močno zrelativizirani ali celo odstranjeni, je več razlogov, ki se jih na tem mestu lahko samo površno dotaknemo. Najbolj naravna in razumljiva je seveda opozicijska sprememba zoper močno uveljavljeno poprejšnjo paradigmo stroke, njenega koncepta in metodologije. Fenomenologiji, hermenevtiki in semiotiki, ki so se lahko iztekale tudi v t. i. interpretacijski fundamentalizem, je sledil radikalni historic turn, obrat v nasprotno smer, k historičnemu empirizmu. Ta zasuk k historizmu pa ni bil preprost, kot je bil v 19. stoletju zasuk k pozitivizmu. Spremlja ga duh poststrukturalističnega destrukcionizma, ki je vrgel s tečajev logocentrizem in podrl tudi pravila klasičnega zgodovinopisja. Na primer Hayden White, eden vodilnih sodobnih teoretikov zgodovinopisja, je v prevratnih razpravah o tropiki in narativnosti svoje stroke zgodovinopisje izpostavil dvomu, velike zgodbe zgodovinarjev je postavil v območje konstruirane fikcije, ki se ne ujema z dejanskostjo neulovljive zgodovinske resničnosti. Torej tudi zgodovina v resnici pesni. Značilno je, da velika antologija njegovih razprav, prevedenih v nemščino, nosi naslov Auch Klio dichtet, oder Die Fiktion des Faktischen (Tudi Klio pesni ali fikcija dejanskega, Stuttgart, 1986). Zgodovina torej dela velike zgodbe, kajti brez zgodbe ni smisla, zgodba in njen smisel pa sta nekaj, kar se ne ujema z življenjsko dejanskostjo. Prenos takih in podobnih pogledov relativizma v literarno zgodovino pomeni tudi dvom v možnost njenega »velikega žanra«, to se pravi nastanka celovite literarne zgodovine, osredinjene v neko sintezo in smisel.
Pri razpravljanju o zgodbotvornosti na tem in na onem področju pa se je težko ubraniti vtisa, da je pojem naracija preveč posplošen in poenoten in da ni zadostnega teoretskega razločevanja med naracijo v literaturi, literarni vedi in zgodovinopisju. Naracija v literarni zgodovini je nekaj drugega kot naracija v družbeni in politični zgodovini. Naslednji, verjetno precej odločujoči razlog za odmik od omenjenih treh aksiomov stroke, posebno pa še od vrednotenja, pa je filozofija postmodernizma. Znana so gesla »smrt subjekta«, »konec zgodovine«, »konec velikih zgodb«, ter pojmi diskontinuiteta dogajanja namesto kontinuitete, pomen fragmenta nasproti celoti, mnogoglasje namesto osebnega spoznanja itn. Gre pa za gesla, ki se v resnici že desetletja ponavljajo, postajajo deavtorizirana in prehajajo v območje intelektualne konfekcije.
Problem t. i. »smrti subjekta« je seveda starejši in prvotnejši, je pa danes najbolj opazen v aksiologiji stroke, kar je razumljivo.Vrednotenje je opredelitev, je akcija, je tveganje. Hierarhija vrednot je zmeraj izzivalna vertikala nasproti vodoravni neopredeljenosti. Brezbrežno mnogoglasje in nevtralna, »znanstvena« pozicija v njem je pozicija varnosti. Gre navsezadnje res za vprašanje subjekta. Vendar ne gre za vprašanje njegove smrti, temveč njegove posebne živosti, ki je danes živost prilagajanja mnogoglasju.
V knjigi Kako pisati literarno zgodovino danes? se vrata za pogled na drugo stran odprejo na enem samem opaznejšem mestu, pa še to mimogrede. In sicer v prispevku tržaškega rusista Ivana Ver~a Subjekt izjave kot predmet raziskovanja književnosti. V njem pod črto opozarja na sodobni after-postmodernizem, ki v središče svoje pozornosti spet postavlja subjekt. Gre za očitno preseganje »krize identitete« in za
razločno obrnjenost k »vstajenju subjekta«. Če se to dogaja v literaturi, se utegne zgoditi tudi v literarni zgodovini in odpreti novo možnost znotraj »empirističnega fundamentalizma«. Morda celo pot k novi paradigmi stroke.
Sklep
Uveljavljanje novega empirizma in historizma lahko privede do ukinitve treh temeljnih aksiomov literarne vede in s tem tudi literarne zgodovine: njene strokovne avtonomnosti, njene osredoto~enosti na literarni tekst in njenega vrednotenja teksta. V skrajnem primeru to pomeni: potopitev stroke v konglomeratu drugih znanstvenih disciplin, od antropologije in sociologije do mreže kulturoloških študij; prezrtje posebne semantične in estetske substance, ki obstaja v literarni umetnini in presega okvire historičnega determinizma; izločitev opredeljevanja in vrednotenja, ki je v nasprotju s temeljnim antropološko-recepcijskim dojemanjem literarnega dela. V vseh treh primerih gre za okrnitev ali odstranitev posebnih kognitivnih zmožnosti literarne vede. Zato tudi dvom v možnost njenega »velikega žanra«, njene literarne zgodovine, strukturirane v sintezo in smisel.
Primerjalni in ponazoritveni posegi v literarnozgodovinsko klasiko, moderno in postmoderno so opravljeni predvsem ob imenih: Ivan Prijatelj, Roman Jakobson, Rene Wellek, George Steiner, Siegfried J. Schmidt in Marko Juvan.
Boris Paternu
Ljubljana