NAVODILA ZA PISANJE 
PRISPEVKOV V OBCINSKO 

GLASILO TROBLA 
Zaradi lažjega urejanja prosimo vse avtorje clankov, da pošiljajo ustrezno pripravljena besedila. Ta lahko dopolnijo tudi s fotografijami, ki so povezane z vsebino prispevka. Fotografije morajo biti primerne kakovosti: visoke locljivosti in velikosti vsaj 1 MB. Fotografije pošljite loceno od besedila, vsako v svoji priponki. Pri koncni graficni obdelavi prispevka si uredništvo dovoljuje izbor primernih fotografij po strokovni oceni ter popravke besedila v skladu z zahtevami lektorja. 
Prispevke pošljite na elektronski naslov trobla@velike-lasce.si do objavljenega roka za oddajo prispevkov v tekoci številki obcinskega glasila. 
Objavljeni clanki ne izražajo uradnega stališca Obcine Velike Lašce. Uredništvo si pridržuje pravico, da poslano gradivo preoblikuje v skladu s celostno podobo 
Troble. 
Letnik 26, številka 6, 28. oktober 2020. 
Izhaja sedemkrat letno, gospodinjstva v obcini prejmejo glasilo brezplacno. 
Naklada: 1.590 izvodov. Izdajatelj: Obcina Velike Lašce. Odgovorna urednica: Angelca Petric. Uredniški odbor: Dragica Heric, Jože Staric in Andrej Perhaj. Lektoriranje: Nuša Drinovec Sever (razen že oblikovanih prispevkov). Prelom: Špela Andolšek, s. p. Foto na naslovnici: Vili Bavdek Tisk: Evrografis, d. o. o. 
Naslov uredništva: Trobla, Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašce. Tel.: 01 781 03 70 E-pošta: trobla@velike-lasce.si. Prispevke za Troblo lahko oddate tudi v nabiralnik, ki se nahaja v hodniku pritlicja obcinske stavbe. 
Naslednja Trobla izide 16. decembra 2020, prispevke je treba oddati do 2. decembra 2020. 
ISSN 2536–4022 


KAZALO 
ŽUPANOVA STRAN 3 
OBCINSKE STRANI 
Priporocila ob epidemiji 4 Obcinske strani 8 Pregled dela na komunali 8 Vzdrževanje zemljišc ob vodotokih 9 Kje je najbližji defibrilator AED 11 

INTERVJU 
Rudi Topolovec – PP Ribnica 12 Pogovor z Manfredom Deterdingom 16 

DEDIŠCINA 20 
Iz velikolaškega okraja 22 

KNJIŽNICA 
Novosti na naših policah 24 

KULTURA 
Knjižni prvenec Jožeta Cente 26 Podelitev Rožanceve nagrade 32 Razstava Marjana Platovška 36 Levstikov vecer 38 
100. obletnica rojstva Jožeta Javorška 40 

DRUŠTVA / DOGODKI 40 
Vracam se na stara pota        44 Kje so tiste stezice    46 Cililand                       48 Razstava buc               50 
ŠPORT 54 
ADL O TEM IN ONEM 57 
OGLASI 59 

ZAHVALE 63 RAZVEDRILO 64 



STOLETNE VODE  IN  KORONAVIRUS 
Pravimo, da brez vode ni živ­ljenja. Z vodo lahko razredcimo malinovec, z njo zalivamo rože, se umivamo, voda ustvarja elektricno energijo, ki jo s pridom uporablja-mo. Vse to zveni tako mirno in ra­zumljivo. Tudi gasilci lahko pogasi­jo vecino požarov, ce je na razpolago dovolj vode. Voda je res nekaj tako široko uporabnega, dokler jo seve­da imamo pod nadzorom. Ker je ta uporabnost vode in njeno obvlado­vanje razumeti tako enostavno in ni nic posebnega, pozabljamo, da lah­ko tudi voda pokaže svojo moc. 
Ce je vode premalo, nastane suša z vsemi posledicami, in ce se izvaja popravilo na vodovodnemu sistemu ter zmanjka vode za dve uri in pet-najst minut, nastane panika. Takrat mrzlicno zvonijo telefoni, kot da se je ustavilo življenje. Pa ravno tak-rat jo je zmanjkalo, ko sem si želel skuhati kavo, ali pa, ravno ko sem si šamponiral lase, jo je zmanjkalo in si nisem mogel oprati glave, ker se mi je mudilo na otvoritev slikarske raz-stave. Ko zmanjka vode, ne moremo biti vec mirni, nastane namrec nela­godje, saj je takrat voda luksuz. Na drugi strani pa lahko samoumevno, kontrolirano, mirno in udobno raz­merje pokvari prevec vode, sploh ce se pojavi na nepravem mestu. K sreci se to dogaja redko, razmero-ma nepredvideno, tako zelo, da se je med ljudmi in tudi v vodarski stroki udomacil izraz stoletne vode. Šlo naj bi za tako redek pojav pretiranih kolicin vode, da se nam zdi, da se to lahko zgodi enkrat v sto letih. Izraz stoletne vode nam zopet daje obcu­tek neke lažne varnosti in mirnega spanca. Pa je res tako? Na zacetku tega meseca nas je zajelo obilno de­ževje. Silne padavine so napolnile vse pore v zemlji, tako da podtalnica ni imela kam odtekati, zemlja pa ni mogla posesati zajetnih površinskih vod, zato so se ponekod kolovozi in kategorizirane obcinske poti spre­menili v hudournike, travniki pa v jezera, podobna Cerkniškemu. Stal­ne vodne struge, ki jih upravlja na državni ravni dolocen koncesionar, niso opravljale svoje naloge, ker jih nihce ne vzdržuje. Iz naplavljenega materiala so se ustvarjali bobrovi jezovi, kar je še pospešilo razlivanje. Situacija, podobna sodnemu dnevu stoletnih vod, ki to niso bile. Pretek-lo je namrec ravno desetletje, ko so bile po državi in tudi po naši obcini še vecje poplave. To je bilo takrat, ko je skozi lokal na Trubarjevini tekla voda, takrat, ko so se po barju vozili s colni, ko je na delu Barjanske ceste ceznjo tekel vodni tok, in takrat, ko so nastali znameniti posnetki col­narskih radosti na križišcu Tržaške ceste in zahodnega cestnega pri­kljucka z ljubljanske obvoznice. Pa smo preživeli! 

Stoletne vode tega meseca so nam povzrocile precej nelagodja in sla­bega spanca, pa tudi škode, ki smo jo na obcini evidentirali ter prijavili pristojnim vodarskim inštitucijam. Rezultat bo najverjetneje podoben, kot da bi si na obrazni mozolj na­nesli puder. Mozolj bo še vedno tam in struge vodotokov po obcini bodo še vedno neurejene. Razen ce se bo seveda zgodil cudež. Nemara pa dvorni vodno-strugarski koncesio­nar dobi državno financno pomoc za odpravljanje cakalnih vrst, ki jo povzrocajo številne neurejene vod­ne struge po državi. Sami se seveda strug vodotokov ne smemo lotiti, ker nam tako veleva postava. Ce bi tako kršitev kdo od države poklica­nih strugarjev slucajno zaznal, bi se samoiniciativni cistilec struge zlah­ka znašel v kakšnem hramu pravice, kjer v vijolicno rjavih togah dolocajo cas bivanja v skrbno varovani stavbi s tremi dnevnimi obroki in pripa­dajocim dveurnim sprehodom. In z rešetkami na oknih, za vsak primer. A navkljub vsemu lahko za prepre-cevanje škod po takih mesecnih ali tedenskih stoletnih vodah vseeno nekaj naredimo sami. Ce bi se ne­kateri ljudje le znali pogovarjati in dogovarjati, bi lahko uredili kar nekaj vodnih prepustov in odvod­nih kanalov, s katerimi bi marsikje lahko usmerili vodo proc od hiš in obcinskih cest. Da jih ni tam, kjer so hudicevo potrebni, se lahko vcasih zahvalimo posameznim obcanom, ki trmasto ne dovolijo s tem poveza­nih posegov na njihovih zemljišcih, ali pa ekscentricnim umetnikom, ki že obstojece prepuste enostavno mašijo, najbolj domiselni celo za­betonirajo. Tako se dela, vi boste mene, ja, po mojem pa ne! Tistim zgoraj naselja obicajno stoletna me-teorna voda ne dela vecjih proble­mov, ker prav vsakic stece v dolino, a tisti na vznožju vedno znova tre­petajo, da jim meteorni cunami ne zalije kleti z ozimnico in pod stro-pom obešenih salam ali da ne zalije celo dnevne sobe s QLED televizijo v pritlicju. Pravilno izveden prepust s peskolovom ob neurjih namrec ne bi povzrocil vecje škode na travniku ali sadovnjaku, kjer bi se zlila ujeta voda. Vcasih se celo vidi, da trava pod prepusti hitreje raste in je bolj zelena, pa še živali jo rajši pomali­cajo. Tako so lahko prepusti za vodo vsaj dvakrat koristni. 
Da bi bila zadeva še bolj apoka­lipticna, se letošnje stoletne vode dogajajo v casu epidemije korona­virusa. Kot kažejo zadnji podatki, je tudi virusni tok prestopil bregove in ga težko brzdamo. O vzrokih nima smisla govoriti, a bistvo je, da kar najbolj dosledno upoštevamo pred­pisane biovarnostne ukrepe. Ne za to, ker jih je predpisala država, am-pak zato, da pred boleznijo zašci­timo predvsem sebe. Dragi obcani, kot lajnar vam zopet ponavljam, da, kar se da, omejite raznorazna dru­ženja, še zlasti z osebami, za katere ne poznate njihovega zdravstvene­ga statusa. Pred okužbo nas šcitijo le pravilno namešcena sveža in cis­ta maska ter ocala. Slednja šcitijo ocesno sluznico, ki je mimogrede enako ucinkovito vstopno mesto za virus kot dihalna sluznica. Maske pa nosimo še zato, da pred okužbo varujemo druge. Nikoli namrec ne smemo biti prepricani, da ce ne cuti-mo znakov bolezni, nismo okuženi. Takrat že lahko izlocamo z virusom okužene kapljice, ki pa jih pravilno namešcena maska ulovi. Ob vsem pa seveda ne pozabimo na casu in svojim letom primerno telesno ak­tivnost na prostem ter na zdravo se­zonsko z vitamini bogato prehrano. 


Dr. Tadej Malovrh Vaš župan 
Navodila in priporocila za paciente in njihove družinske clane, ki so zboleli za covid-19 v domaci izolaciji 
V casu izolacije ne smete zapušcati doma in sprejemati obiskov. 
Vecino casa preživite v drugi sobi kot ostali clani skupne­ga gospodinjstva, ce je to mogoce, oziroma omejite stike in vzdržujte razdaljo najmanj 1,5 metra med vami in ostali-mi clani skupnega gospodinjstva. 
V casu okrevanja pocivajte, ne izvajajte težjih fizicnih aktivnosti, zamotite se s prijetnimi aktivnostmi. 
Obroke hrane uživajte loceno, uporabljajte svoj jedilni in higienski pribor in ne pripravljajte hrane za ostale družin­ske clane. 
Loceno perite svoje perilo. 

Pogosto si umivajte in razkužujte roke, upoštevajte pra­vilno higieno kašlja. 
Veckrat dnevno (5–10 min) prezracujte prostore. 
Veckrat ocistite površine, ki se jih pogosto dotikate (npr. kljuke, mize, kuhinjski pult, nocne omarice, stranišcno školjko, pipe umivalnikov, telefoni, tipkovnice ipd.). Upora-bite vodo in obicajna cistilna sredstva. 
Osebne odpadke (npr. uporabljene robcke) ter odpadke od cišcenja prostorov (npr. krpe za enkratno uporabo) vložite v dvojno vreco za smeti, jih pustite v stanovanju/hiši 72 ur in nato odvrzite v mešane komunalne odpadke. 


Zdravstveni dom dr. Janeza Oražma Ribnica 
Ker se je zaradi omejitev, povezanih s COVID-19, zelo povecalo število telefonskih klicev v Zdravstvenem domu dr. Janeza Oražma Ribnica, prosimo vse, ki potrebujete stik z zdravnikom, za strpnost in razumevanje ter uporabo ene od v nadaljevanju opisane poti. 
Za narocilo recepta, napotnice, medicinsko tehnicnega pripomocka, potrdila za potne stroške ipd. najprej pripravim naslednje podatke: 
• 
ime in priimek, 

• 
rojstni datum, 

• 
kontaktno telefonsko številko, 

• 
kaj narocam (napotnico za katerega specialista, imena zdravil, idr.), 

• 
kdo je moj osebni zdravnik. 


Kako narocim napotnico, medicinsko tehnicni pripomocek, potrdilo za potne stroške ipd.? 
1.
Pošljem e-sporocilo ambulanti izbranega osebnega zdravnika 

2.
 Poklicem v ambulanto izbranega osebnega zdravnika 

3.
 V primeru nedosegljivosti lahko poklicem na tel. št. 01/ 837 22 00. Narocilo bo posredovano v ambulanto     izbranega zdravnika 



Ker je bila pri vas potrjena okužba z virusom SARS-CoV-2, vam je bila odrejena izolacija. Izolacija je ukrep, ki ga izbrani osebni zdrav­nik odredi osebi, okuženi s SARS-CoV-2, in pomeni, da oseba ne sme zapušcati doma, da mora omejiti stike z ostalimi osebami in dosledno upoštevati priporocila za prepre-cevanje širjenja bolezni. Izolacija je izjemno pomemben ukrep, ki ga je potrebno dosle­dno upoštevati. Trajanje izolacije doloci vaš izbrani osebni oziroma lececi zdravnik. Kontrolni brisi oz. kontrolna testiranja niso potrebna. 
Pri vecini bolnikov s covid-19 bolezen poteka blago in brez zapletov. 
V primeru poslabšanja bolezni (na primer poslabšanje kašlja z gnojnim izpljunkom ali težko dihanje), se po telefonu posvetujte z vašim izbranim osebnim zdravnikom. Ce ta ni dosegljiv, poklicite najbližjo dežurno ambulanto ali nujno medicinsko pomoc na telefonsko številko 112, kjer boste prejeli nadaljnja navodila. Povejte jim, da je bila pri vas potrjena okužba s SARS-CoV-2. Prosi-mo vas, da obvestite vse osebe, s katerimi ste bili v stiku v obdobju 2 dni pred pojavom simptomov in v casu po pojavu simptomov in znakov bolezni (ce ste brez simptomov pa v obdobju 2 dni pred odvzemom vzorca, s katerim je bila pri vas potrjena okužba z viru­som SARS-CoV-2, do pricetka izolacije). Tem osebam posredujte »Navodila za osebe, ki so bile izpostavljene okužbi z novim koronaviru­som«, ki ste jih prejeli s strani epidemiološke službe. S tem boste pomembno pripomogli k omejevanju širjenja covid-19. 

POMEMBNO! V casu izolacije ne zapušcajte doma in ne sprejemajte obiskov. 
Vecino casa preživite v drugi sobi kot os-tali clani skupnega gospodinjstva, ce je to mogoce, oziroma omejite stike in vzdržujte razdaljo najmanj 2 metra med vami in os­talimi clani skupnega gospodinjstva. Obro-
Vir: Navodila NIJZ 


ke hrane uživajte loceno, uporabljajte svoj jedilni in higienski pribor in loceno perite svoje perilo. Ne pripravljajte hrane za ostale družinske clane. 
Pogosto si umivajte ali razkužujte roke, upoštevajte pravilno higieno kašlja, veckrat dnevno prezracujte prostore, v katerih se zadržujete in cistite površine, ki se jih pogos-to dotikate (npr. kljuke, stikala, pulti, nocne omarice, telefoni, tipkovnice, sanitarije …). 
SPREMLJAJTE SVOJE ZDRAVSTVENO STANJE 
V primeru poslabšanja bolezni (na primer poslabšanja kašlja z gnojnim izpljunkom ali težkega dihanja) se po telefonu posvetujte z vašim izbranim zdravnikom. Ce ta ni do-segljiv, poklicite najbližjo dežurno ambulan-to ali 112, kjer boste prejeli nadaljnja navo­dila. Povejte jim, da imate potrjeno okužbo s SARS-CoV-2. 
Ce bo po presoji zdravnika potreben obisk zdravstvene ustanove, vam bodo zdra­vstveni delavci dali navodila, kot na primer kako se odpravite na pot, kako si namestiti masko, kdaj se zglasite v zdravstveni usta­novi, kateri vhod uporabite, ipd. 
V primeru, ko morate sami na pot do zdra­vstvene ustanove, ne uporabljajte javnega prevoza, sistema souporabe avtomobilov ali taksijev. 
OSTANITE DOMA 
Ne odhajajte od doma (ne zapušcajte svojega doma, ne hodite v službo, trgo-vino ali druge ustanove, ne uporabljajte javnega prevoza ali taksijev). Izogibajte se stikom z drugimi in ne sprejemajte obiskov v vašem domu. V casu okrevanja pocivajte, ne izvajajte težjih fizicnih aktiv­nosti, zamotite se s prijetnimi aktivnostmi. 
LOCITE SE OD DRUGIH LJUDI V VAŠEM DOMU 
Ce si gospodinjstvo delite z vec osebami, z njimi zmanjšajte stike oziroma vzdržujte medosebno razdaljo vsaj 2 metra. V prime-rih, ko je potreben tesnejši stik (pod 2 me-tra), si namestite masko. 
Ne zadržujte se v istih prostorih kot osta­
li. Ce je možno, se umaknite v prostor, kjer boste le vi. Spite v locenem prostoru, v koli­kor je to mogoce. 
Uporabljajte loceno kopalnico kot ostali. V primeru, da nimate te možnosti, uporabljaj­te kopalnico takrat, ko ostalih v kopalnici ni. Za tuširanje/kopanje jo uporabite zadnji v tistem dnevu. 

Pri uporabi kuhinje se izogibajte stikov z ostalimi clani gospodinjstva in se tam ne zadržujte hkrati z njimi. Obroke hrane uži­vajte loceno od ostalih clanov. Pred pripra­vo hrane si skrbno umijte roke. Ne priprav­ljajte hrane za ostale clane gospodinjstva. Pomembno je, da vsakic pocistite za sabo, tako površine, ki ste se jih dotikali, kot tudi posodo in pribor, ki ste jih uporabljali. 
Redno prezracujte prostore, v katerih se za­držujete. Prezracite prostor za pet do deset minut veckrat na dan. 

ZAGOTAVLJANJE OSNOVNIH ŽIVLJENJSKIH POTREBŠCIN 
Za zagotavljanje osnovnih živil, higienskih potrebšcin in zdravil se s svojci, sosedi ali prijatelji dogovorite, da vam jih priskrbijo in dostavijo na dom. Pri dostavi naj v vaš dom ne vstopajo, ampak naj potrebšcine pustijo pred vhodnimi vrati in vas o tem obvestijo po domofonu ali telefonu. 
Za zagotavljanje osnovnih življenjskih potrebšcin se lahko obrnete na lokalno skupnost (na primer lokalna izpostava Rde-cega križa, prostovoljci itd). 
Priporocamo uporabo alternativnih metod nakupovanja kot so spletna prodaja in do-stava na varen nacin, pri cemer dostavljavec ne vstopa v vaš dom in vam dostavi paket pred vhodna vrata. Priporocamo, da upošte­vate priporocila na naslednji povezavi. 

razkužilo za roke. 
Ne dotikajte se obraza z necistimi/neopra­nimi rokami. 
NE DELITE SVOJIH OSEBNIH IN HIGIENSKIH PREDMETOV Z DRUGIMI 
Uporabljajte svoj jedilni pribor, higienske pripomocke, perilo in brisace ter jih ne de-lite z drugimi. 
Po uporabi osebnih in higienskih predme­tov le te ocistite in jih shranjujte loceno od ostalih. 
CIŠCENJE IN RAVNAVNJE Z ODPADKI 
Za cišcenje površin uporabite vodo in obi­cajna cistilna sredstva. 
Veckrat ocistite površine, ki se jih pogosto dotikate (npr. kljuke, mize, kuhinjski pult, nocne omarice, stranišcno školjko, pipe umivalnikov, telefoni, tipkovnice ipd.). 
Osebne odpadke (npr. uporabljene robcke) ter odpadke od cišcenja prostorov (npr. krpe za enkratno uporabo) je potrebno od­ložiti v plasticno vreco za odpadke in jo, ko je polna, tesno zavezati. Vsebine vrec ne tlacite in se odpadkov po odlaganju v vreco ne dotikajte vec. To vreco nato namestite v drugo plasticno vreco za odpadke in tudi to tesno zavežite. Vreco je treba postaviti lo­ceno od ostalih odpadkov (npr. v predpros-tor, na balkon, na teraso). Shranjena mora biti na varnem mestu, zašcitena pred otroki in živalmi. To vreco loceno hranite vsaj 72 ur, preden jo odložite v zunanji zabojnik za mešane komunalne odpadke (preostanek odpadkov). 
Ostale gospodinjske odpadke zavrzite kot obicajno. 
Po vsakem ravnanju z odpadki in/ali ci-šcenju si temeljito umijte roke z milom ter vodo. 
Svojo posteljnino in drugo perilo perite lo­ceno od ostalega perila z obicajnim pral­nim praškom na temperaturi 90 °C ali na nižjih temperaturah z dodatkom sredstva za dezinfekcijo perila (npr. belilno sredstvo na osnovi natrijevega hipoklorita ali drugo sredstvo za tekstil s podobnim ucinkom). Perilo posušite v sušilnem stroju ali ga pre­likajte. 
SKRB ZA DUŠEVNO ZDRAVJE 
Kljub osamitvi ostanite povezani z drugimi ljudmi, še posebej ce živite sami. Oprite se na prijatelje, družino ali druge. Poskusite ostati v stiku z njimi po telefonu, po pošti ali spletu. Dajte jim vedeti, da želite osta-ti povezani in naj to postane vaša dnevna rutina. To je pomembno za vaše duševno pocutje. Morda vam bo koristilo, ce z njimi delite, kako se pocutite, in morda bo to ko­ristilo tudi njim. 
Bolezen, socialna osamitev, nepredvi­dljivost in spremembe v rutini lahko pri­spevajo k povecanju stresa. Mnogi ljud­je (tudi tisti, ki obicajno nimajo težav z duševnim zdravjem) so v takih razmerah lahko zaskrbljeni. Razumljivo je, da izva­janje takih ukrepov lahko povzroci dolgo-casje ali je frustrirajoce. Lahko se boste slabo pocutili, imeli težave s spanjem, pogrešali družbo. Pomagate si lahko na preprost nacin: 
• 
Na spletu poišcite ideje za vaje, ki jih lah­ko izvajate doma in so primerne za vaše zdravstveno stanje. 

• 
Delajte stvari pri katerih uživate: npr. branje, kuhanje, poslušanje radia, gleda­nje TV, ucenje preko spleta. 


• Poskušajte jesti zdravo in uravnoteže-no, piti dovolj vode, izogibajte se kaje­nju, alkoholu in drogam. 
Ob stalnem spremljanju novic boste lah­ko bolj zaskrbljeni. Zato poskusite omejiti cas, ki ga namenite spremljanju medijske­ga porocanja o epidemiji. Preverite novice le ob dolocenem casu ali nekajkrat na dan. 
Poskusite se osredotociti na stvari, ki jih lahko nadzorujete, npr. svoje vedenje, s kom govorite, od koga dobivate informacije. 


RAVNANJE S HIŠNIMI LJUBLJENCKI 
Za vaše hišne ljubljencke naj poskrbijo drugi clani gospodinjstva. Ce to ni mogo-ce, si pred in po ukvarjanju z živaljo umijte roke.Za sprehajanje vašega psa se dogo­vorite s svojci, sosedi, prijatelji, ki si naj pred in po interakciji z živaljo umijejo roke. 


KDAJ JE KONEC IZOLACIJE? 
Trajanje izolacije doloci osebni oziroma le-ceci zdravnik. Tudi po prenehanju izolacije še naprej upoštevajte splošne preventivne ukrepe za preprecevanje širjenja okužbe s SARS-CoV-2. 
Vec navodil v zvezi s COVID-19 je do-stopnih na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje. 

Navodila za osebe, ki  so  bile  izpostavljene okužbi z novim 


koronavirusom 
V obdobju 14 dni od izpostavljenosti okuž-bi z novim koronavirusom se izogibajte vsem nenujnim stikom z ostalimi ljudmi. To velja še posebno za stike s starejšimi, tistimi s kronicnimi boleznimi in tistimi, ki imajo oslabljen imunski sistem (bo­lezni srca in ožilja, bolezni dihal, sladkor­na bolezen, oslabljeno delovanje ledvic, zdravljenje raka...). Pri njih je tveganje za težji potek bolezni višje. 
V obdobju 14 dni pozorno spremljajte svo­je zdravstveno stanje. Ce se pri vas v tem casu pojavijo simptomi ali znaki covid-19 (slabo pocutje, prehladni znaki, kašelj, vro-cina, težko dihanje, glavobol, bolecine v mišicah, izguba vonja ali okusa, bolecine v žrelu,…), ostanite doma in poklicite oseb­nega ali dežurnega zdravnika, kjer boste prejeli nadaljnja navodila. 
Upoštevajte priporocila za prepreceva­nje širjenja okužbe s SARS-CoV-2: 
• Izogibamo se stikom z ljudmi, ki kažejo znake nalezljive bolezni. 

• 
Vzdržujemo medosebno razdaljo vsaj 2 metra. 

• 
Ne dotikamo se oci, nosu in ust. 

• 
Redno si umivamo roke z milom in vodo. 

• 
V primeru, da voda in milo nista dos-topna, za razkuževanje rok uporabimo namensko razkužilo za roke. Vsebnost etanola v razkužilu za roke naj bo naj­manj 60 %. Razkužilo za roke je name-njeno samo zunanji uporabi. Sredstva za cišcenje/razkuževanje površin niso namenjena cišcenju/razkuževanju kože. 

• 
Priporocamo uporabo mask skladno s Priporocili za uporabo mask v casu širjenja okužbe s SARS-CoV-2, ki so dos-topna na naslednji povezavi. 

• 
Izogibamo se zaprtih prostorov, v kate­rih se zadržuje veliko število ljudi. 

• 
Poskrbimo za redno zracenje zaprtih prostorov. 

• 
Zaposlene osebe opravljajo delo od doma v dogovoru z delodajalcem (v ko­likor jim to narava dela dopušca) oz. se z delodajalcem dogovorijo o nacinu dela. 


Kontakti 
za pomoc obcanom 
01 7810370 (v poslovnem casu dela obcinske uprave), civilna.zascita@velike-lasce.si 
Coovid klicni center 

080 1404 od ponedeljka do petka, od 8. do 16. ure 

Zima se bliža z naglimi koraki, zato hiti-mo z zakljucevanjem vecjih investicij. Jeseni se seveda vedno prav vsem mudi. Kot manj­ša obcina imamo posledicno nekaj težav z odzivnostjo že tako prezasedenih izvajalcev, vendar verjamemo, da nam bosta oktober in november naklonila še nekaj soncnih dni, da bomo lahko zastavljene cilje v celoti dosegli. 
Asfalterska dela, ki so bila letos loka­cijsko precej razpršena, pocasi prihajajo v zakljucno fazo. Odsek Granjevica je koncan, v septembru pa je bila pod taktirko našega prvega župana, g. Milana Tekavca, izvedena tudi slovesna otvoritev. Nadalje smo zgradili meteorno kanalizacijo ter asfaltirali prvo od treh predvidenih cest v Osredku. Ostali dve sta v nacrtu za prihodnje leto. Ob tem se želi-mo iskreno zahvaliti krajevnemu odboru Rob, še posebej g. Jožetu Volcanšku ter g. Andreju Kastelicu, za vso pomoc pri koordinaciji. 
Sanirani so tudi križišce v Robu ter dva daljša, zelo poškodovana odseka na relaciji Podlog–Veliki Osolnik. Preostala sredstva, ki smo jih pridobili s strani države, bodo name-njena približno 500-metrski preplastitvi naše najbolj obremenjene ceste Rašica–Rob. 
V preteklem mesecu je bilo prakticno po celotni obcini na najnujnejših mestih vgrajenih preko 1.000 m2 asfaltnih plomb, pred zimo pa na treh lokacijah nacrtujemo še postavitev varovalnih ograj. Pomembna investicija je bila tudi nujna izgradnja obvo­zne ceste na Sloki Gori. 
Na vodovodnem podrocju zakljucuje-mo z obnovo dveh odsekov v Rutah. Vodo­vod Rute je v zelo slabem stanju, pojavlja se precej okvar, zato bo zanj v prihodnje treba nameniti vec sredstev. V predlogu proracu­na smo zato temu obmocju v bodoce na­menili znatno povecanje sredstev. Postav­ljenih oziroma zamenjanih je bilo tudi kar nekaj hidrantov. 

V naselju Karlovica smo na lokaciji cev­nih propustov, ki so v poplavah predstavljali zadrževalnik vecjih naplavin in zato resno ogrožali stanovanjske objekte, postavili nov premostitveni objekt. Zaradi nuje po hitri vzpostavitvi prevoznosti smo se prvic odloci­li, da vgradimo prefabricirane elemente. Prve vecje septembrske poplave je most prestal z odliko, saj je po navedbah krajanov znatno izboljšal poplavno problematiko. 
Omeniti velja premik na podrocju kana­lizacijskega sistema Velike Lašce. Z novim projektantom smo na podlagi variantne analize dolocili optimalen sistem za ce­lotno obcino. Ta bo v kratkem tudi javno predstavljen, seveda na nacin, ki ga bodo dopušcali protikoronski ukrepi. Glede na to, da država vehementno obljublja evropska sredstva na tem podrocju, s projektiranjem zelo hitimo. Primarni cilj je, da je projekt hit-ro koncan, tako da pripravljeni cakamo na morebitne razpise. 
Terenski ogledi Režijskega obrata, ki potekajo skupaj s predsedniki krajevnih odborov, so se dosedaj izkazali kot izjemno dobra ideja. Njihov namen je predvsem v vzdrževalnem smislu izlušciti tista najbolj problematicna mesta ter okrepiti medse­bojno sodelovanje. Ob tem prosimo za ra­zumevanje, da vseh vaših predlogov seve­da ni mogoce realizirati cez noc. Prav vse pobude evidentiramo ter najprej izvedemo tiste, ki v financnem smislu ne predstavlja­jo velikega bremena. Ostale bomo bodisi uvrstili v predlog proracuna za prihodnje leto bodisi posameznemu odboru ustrezno obrazložili, zakaj se dolocenim predlogom morda ne da ugoditi. 
Na obcino dobivamo precej pobud za postavitev novih svetilk cestne razsvetlja­ve. Žal je treba priznati, da v tem trenutku ni razpoložljivih sredstev, saj imamo resne te­žave že z vzdrževanjem skoraj 650 obstoje-cih luci. Nosilci so predvsem zaradi vplivov soli mestoma povsem dotrajani, zato bomo morali v prihodnje financna sredstva name-niti zamenjavam. Luc, ki z višine sedmih ali osmih metrov zaradi snežne ali vetrne ob-težbe pade na tla, je smrtno nevarna, zato smo prvih ducat zamenjali že letos. Na sve­tilkah se v zadnjem obdobju sicer pojavlja veliko okvar. Obcane ponovno prosimo, da nam informacije o nedelujocih luceh nemu­doma sporocite. 



Vzdrževanje zemljišc ob 
vodotokih 
Vir: Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija RS za vode 
Kako naj lastniki priobalnih zemljišc ravnajo z zemljišci na tem obmocju, kakšne so njihove dolžnosti pri vzdrže­vanju podrasti, odstranjeva­nju plavja, odstranjevanju od­padkov in košnji 
Skladno z dolocili 100. clena Zakona o vodah so lastniki priobalnih zemljišc dolžni odstranjevati odvecno zarast, ki lahko povzroca tudi nastajanje ovir v strugi in s tem morda posledicno erozijo brežin. Po-goji, pod katerimi lahko cišcenje priobalne­ga (in vodnega) zemljišca izvede priobalni lastnik oz. drug uporabnik zemljišca, so naslednji: 
• 
zagotavljati je treba selektivno odstra­njevanje poškodovane in odvecne zarasti, in sicer odstranjevanje suhe, propadajoce in poškodovane zarasti s priobalnega zemljišca; 

• 
golosekov ni dovoljeno izvajati: morebi­tnih vecjih zdravih dreves, ce se nahaja­jo ob potoku, se torej ne sme posekati; 

• 
propadlo in odstranjeno zarast ter od­padke je treba v celoti odstraniti z ob-mocja na naravi neškodljiv nacin; ma­terial je prepovedano odlagati v strugo, na brežino, v priobalni pas vodotoka, ki predstavlja pas 5 m od zgornjega roba brežine potoka; 

• 
treba je redno odstranjevati plavja iz vodnega in priobalnega zemljišca (od­padlega lista in drugih plavajocih pred­metov); 

• 
potrebno je odstranjevanje odpadkov in morebitnih drugih opušcenih in odvrže­nih predmetov z vodnega in priobalne­ga zemljišca (o morebitnem odlaganju tretjih oseb je treba obvestiti pristojno inšpekcijsko službo); 

• 
priobalni pas in brežine je treba redno kositi, kjer je to mogoce. 


Z namenom zmanjševanja erozijske in poplavne ogroženosti prebivalcev, objek­tov, premoženja in zemljišc je prepoveda-no odlaganje vejevja, lesne mase oziroma kakršnokoli deponiranje lesa na vodnem in priobalnem zemljišcu, skladno s 37., 38. clenom ter 86. clenom Zakona o vodah. Prav tako je v skladu s ciljem varstva in ure­janja voda ter zmanjševanja posledic ško­dljivega delovanja voda prepovedano na vodnem in priobalnem zemljišcu postavlja­nje kakršnihkoli ovir, vzdolžnih ali precnih ograj, deponiranje bal sena in drugih pri­delkov, gradbenega materiala in gradbenih odpadkov, tudi kot zacasnih deponij. 


Pri nacrtovanju vegetativnega vzdrže­vanja, to je predvsem odstranjevanje grmi-cevja in drevja, je treba upoštevati tudi, da je, v skladu z Zakonom o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, štev. 16/049), prepovedano odstranjevanje zarasti ob vodnih koritih v obdobju med 1. marcem in 1. avgustom. Pred pricetkom del je treba o tem obvestiti recno nadzorno službo pristojnega konce­sionarja. Pristojni recni nadzornik za obmo-cje Obcine Velike Lašce, ki opravlja nujna dela za vzpostavitev pretocnosti vodoto­kov, je Hidrotehnik, d. o. o. 
TROBLA OBCINSKE STRANI 9 

Odvoz kosovnih 
odpadkov 
Marija Ivanc Campa, obcinska uprava 
Uporabniki, ki ste vkljuceni v redni odvoz odpadkov, lahko enkrat na leto narocite odvoz kosovnih odpadkov. Narocilo lah­ko uredite preko narocilnice, ki jo najdete na spletnih straneh www.vokasnaga.si in www.mojiodpadki.si. Ce nimate dostopa do spleta, vam narocilnico Javno podjetje Vodovod kanalizacija Snaga, d. o. o. pošlje po pošti. V letu sta za namen odvoza raz­pisana dva termina. Jesenski termin od­voza kosovnih odpadkov je dolocen med 
1. oktobrom in 30. novembrom 2020. 
Uporabniki lahko kosovne odpadke od­ložite tudi v zbirnem centru Turjak, ki je odprt ob sobotah med 8. in 12. uro. 

»Kako 
pomagati?«
Vedrana Pokleka, strokovna služba RKS-OZ Ljubljana 
Razmislek o temeljnih nace­lih nudenja pomoci: vzgoja in ucenje za solidarnost 
Pomoc drug drugemu je kljucno sporo-
cilo solidarnosti. S tem soustvarjamo varno­stno mrežo, v katero se bomo ujeli, ce bomo sami potrebovali pomoc. Marsikdo si želi po­magati, a to ni vedno enostavno. Poskus po­moci se lahko vcasih konca z razocaranjem, jezo ali pa zgolj z vprašanjem, ali smo naredi­li prav. Vec organizacij nudi pomoc preko or-ganiziranega prostovoljstva, a medsosedska pomoc je kljucnega pomena, da dosežemo vse, ki bi pomoc potrebovali. 
Humanost je osnova našega delovanja. Pojem nosi sporocilo, da se je na stisko tre­ba odzvati po svojih najboljših moceh. Mar-sikomu, še posebej ce živi sam ali sama, že veliko pomeni, da smo na voljo za pogovor. Pogosto, ko se znajdemo v stiski, ne prepo­znamo lastnih zmožnosti za soocanje s situ-acijo. Vprašanje kako se pocutiš, pogovor o tem, kaj nekoga skrbi, in aktivno poslušanje, kaj nam oseba želi sporociti, že odpre mož­nost pogovora o tem, kako si lahko clovek pomaga sam. 
Nekdo pa bo poleg pogovora potrebo-val tudi pomoc. Pomoc mora odražati spo­štovanje in ohranjati dostojanstvo cloveka, zato pri posamezniku vedno preverimo, ali pomoc in kakšno pomoc sploh potrebuje. Imamo razlicne potrebe in navade, pomoci ne moremo vsiljevati. Spoštujte odlocitev posameznika, ki pomoci ne želi ali pa je v tistem trenutku ne (z)more sprejeti. Prositi pomoc pomeni, da razkriješ svojo ranljivost ali nemoc, kar je lahko izjemno težko. Nacelo zaupnosti nam pomaga pri krepitvi medse­bojnega zaupanja. Vcasih je dovolj, da ohra­nimo stik, da nekdo ve, da se lahko obrne na nas, ce bo pomoc res potreboval. 

Ob zaostrovanju ukrepov je velika mož­nost, da bodo ljudje, predvsem starejši ali bolni, pomoc potrebovali pri konkretnih prak­ticnih opravilih, kot so: nakup ter dostava hrane iz trgovine, pomoc pri dostavi zdravil iz lekarne, dvig gotovine, dvig pošte, odnašanje smeti, sprehajanje in skrb za hišne ljubljenc­ke, informacije o pomoci, ki jo nudijo javne službe in organizacije. 
Skrb za svojo varnost in varnost tistih, ki jim nudite pomoc, je izredno pomembna, da bo pomoc sploh dosegla svoj namen. Bodite pozorni na morebitne zlorabe, posa­meznike, ki želijo ranljive izkoristiti za lastno okorišcanje, in na njih opozorite pristojne. Pomagate lahko samo, ce ste sami zdravi. V skrbi za druge morate paziti nase. Ce sami ne zmorete nuditi pomoci, poišcite nekoga, ki to zmore. 
Ob prakticni pomoci vsekakor upošte­vajte nacela nudenja brezkontaktne pomoci ter aktualna priporocila NIJZ. Uporabljajte zašcitno masko, rokavice, s seboj imejte raz­kužilo za roke. Ce boste uporabljali svoje vo­zilo, ga redno po uporabi razkužite. Osebam v notranjost stanovanjskih prostorov ne no-simo hrane in/ali zdravil, ampak jih odložimo pred vhodna vrata in se pomaknemo na raz­daljo vsaj dveh metrov. Pocakajte, da oseba pride in prevzame prineseno. Po zakljuceni dostavi osebno varovalno opremo (rokavi­ce, maske, ipd.) odvrzite v plasticno vrecko in zaprite ter odložite v mešane komunalne odpadke ali ob uporabi pralnih te prekuhajte. 
Kaj bo prinesla prihodnost, težko rece­mo, a ce bomo prihajajoce izzive pricakali bolj povezani, se bomo nanje lažje odzvali. Resnicno pomembno je, da se vsak clovek ozre okoli sebe in naredi, kar lahko, da svet spremeni na bolje. Na tem mestu poziva-mo k akciji: Ozri se okrog sebe in poglej, kaj lahko storiš za socloveka danes, da bo svet prijaznejši. 
Vec o organiziranem prostovoljstvu v okviru Rdecega križa Slovenije – Obmocne­ga združenja Ljubljana pa najdete na https:// www.rdecikrizljubljana.si/sl/Prostovoljstvo/ 
. 
Viri: Listina o humanitarni pomoci in minimal-ni standardi pri odzivanju na nesrece, Temeljna nacela gibanja Rdecega križa, Kodeks eticnih na-cel v socialnem varstvu 
Vec informacij 

info@rdecikrizljubljana.si 01 62 07 291 
Ponovno odprtje Krajevnih uradov upravne enote Ljubljana 
Upravna enota Ljubljana obvešca uporabnike upravnih storitev, da s ponedeljkom, 21. 9. 2020, ponovno odpira krajevne urade, med drugim: 
Krajevni urad Velike Lašce 

vsak cetrtek 8.00–12.00 in 13.00–15.00, 
Republika Slovenija Upravna enota Ljubljana, Linhartova cesta 13, 1000 Ljubljana, 
T: 01 306 30 00, E: ue.ljubljana@gov.si, www.upravneenote.gov.si/ljubljana/ 

TROBLA OBCINSKE STRANI 11 


Ali veste, kje je vam najbližji defibrilator – AED? 
Avtomatski zunanji defibrilator ali AED je prenosna elektronska naprava, ki samodejno zazna motnjo srcnega ritma. Njegova uporaba je zelo preprosta, saj je namenjen tako medicinskemu osebju kot la-ikom. Defibrilacija pomeni dovajanje elektricnega toka srcni mišici skozi prsno steno z namenom, da prekinemo srcni zastoj. 
Uporaba AED pri oživljanju je pomemben clen pri t. i. verigi preživetja, ki je sestavljena iz štirih clenov: 
1. 
zgodnja prepoznava ogroženega in klicanje pomoci (112), 

2. 
izvajanje temeljnih postopkov oživljanja, 

3. 
uporaba AED, 


4. 
oživljanje na višji ravni (izvajajo ga strokovnjaki nujne medicinske pomoci). 


Pomembno je, da vemo, kje v obcini so namešceni AED, da jih lahko v najkrajšem možnem casu uporabimo v primeru oživljanja. V Obcini Velike Lašce je namešcenih osem AED naprav oz. defibrilatorjev, zadnji je bil name-šcen letos jeseni v Mohorjih. 

Pri policiji že dobrih 32 let 
Rudi Topolovec, komandir PP Ribnica 
Angelca Petric 

Rudi Topolovec, komandir PP Ribnica je za­poslen pri policiji že dobrih 32 let. V pros-tem casu rad planinari. Pravi, da si s hojo zbistri glavo. Pozimi pa obiskuje zlasti okoliške vrhove. 

Nam lahko za zacetek opišete vašo po­klicno pot? 
V policiji sem zaposlen že tri desetletja. Najprej sem štirinajst let opravljal razlicna dela in naloge na Policijski postaji Ljublja­na Moste: od policista, vodje policijskega okoliša, do policista kriminalista. Po kon-cani višji policijski šoli so me premestili na Policijsko postajo Ljubljana Vic, kjer sem tri leta opravljal dela in naloge pomocnika ko­mandirja. Pred petnajstimi leti sem zasedel delovno mesto pomocnika komandirja na Policijski postaji Ribnica, od leta 2013 pa tudi vodim to enoto.  
Kakšna je razlika med delom na podeželju in v mestu? 
Samo delo je povsod enako. Je pa pri delu na podeželju treba poznati vec razlicnih podrocij oz. ne moreš biti specializiran samo za eno zadevo. Zato je malo drugacen obseg podrocij dela. Dobra stran dela na podeželju je tesna povezanost policije s prebivalstvom, saj so ti stiki na podeželju obicajno bolj po­gosti in trdnejši kot v mestu. 
Pri svojem delu se srecate z razlicnimi si­tuacijami. Kateri je bil za vas na eni strani najtežji in na drugi strani najlepši trenu­tek v karieri? 
V svoji karieri sem se veckrat srecal z razlicnimi težkimi in tudi travmaticnimi pri­meri, tako da težko izpostavim najtežjega. Vsekakor je najtežje obravnavati razlicne primere smrti, predvsem ce gre za mlajše osebe ali otroke.  
Še vedno se spomnim primera pred približno 28 leti, ko sem moral obvestiti ženo o smrti moža. Peš sem se odpravil do njenega naslova in vmes razmišljal, kako naj ji povem tako težko novico. Ko sem pozvonil, mi je vrata odprla prijazna gospa in me povabila v stanovanje. Predenj sva vstopila v kuhinjo, mi je povedala, da v sta­novanju živita sama z možem, da caka nanj, da se vrne iz mesta. Ko sva vstopila v kuhi­njo, sem na mizi zagledal 

dva pripravljena krožnika Še vedno se spomnim postaja vec policijskih za kosilo. Ob njenih be-okolišev, ki jih vodijo vod­
primera pred približno 
sedah ter ob pogledu na je policijskih okolišev. V 
28 leti, ko sem moral 
pripravljen pogrinjek sem Ribnici so trije: Ribnica, 
obvestiti ženo o 
doživel popolno blokado. Sodražica z Loškim Po-
smrti moža. 
Še danes ne vem, kako 
mi je uspelo na socuten nacin sporociti tako težko novico. Spomnim se, da sva kar nekaj casa sedela za mizo, se pogovarjala, ker nikakor ni hotela verjeti mo-jim besedam. Še danes je zame ena najtežjih nalog, ko je treba svojcem sporociti tako tra-gicno novico, kot je smrt drage osebe. 
Po drugi strani se najdejo tudi lepi trenutki. Na primer ko ne pricakuješ in se pridejo ljudje zahvalit. Pred dobrimi 20 leti se je pri meni v službi oglasil starejši gos-pod, ki ga nisem poznal. Ker je želel osebno govoriti z mano, sem ga povabil v pisarno. Ko se je predstavil, se je pricel zahvaljevati, da sem se zavzeto lotil njihovega primera. Storilec je namrec grozil hcerki in otroko-ma, ki smo jih zašcitil. Nepricakovana zah­vala je eden izmed res lepih trenutkov. Tudi v takšnih primerih ostaneš brez besed. Meni se je zdelo samoumevno, da sem opravil svoje delo. So pa take spontane zahvale meni osebno veliko pomembnejše od me-dijsko odmevnih podelitev priznanj. Iskrena zahvala nekoga, ki mu je pomoc veliko po­menila, je pravo priznanje za opravljeno delo. 
Kako je organizirano delo Policijske po­staje Ribnica? 
Na splošno policijsko postajo vodi ko­mandir policijske postaje s pomocniki, ki so zadolženi za svoja podrocja. Po orga­
nigramu ima policijska 
tokom in Velike Lašce. 

Prav tako je na vsaki po­licijski postaji zaposlenih nekaj policistov kriminalistov, ki se ukvarjajo s težjimi za­devami s podrocja kriminalitete. Drugi poli­cisti opravljajo razlicne splošne naloge (na podrocju prometa, javnega reda in kaznivih dejanj) ter tudi varujejo državno mejo in op-ravljajo naloge mejne kontrole. 
Kakšne so bile spremembe, ko ste ribniški policisti prevzeli obmocje Velikih Lašc? 
Samo delo se ni kaj prida spremenilo. Sprememba je predvsem v organizaciji dela, ker se je povecalo skupno obmocje nadzora. Prav tako se je povecal tudi obseg celotnega dela. Posebnih sprememb pa nismo uvedli. 
Nekateri prebivalci so bili sprva neko­liko zadržani, saj niso bili navajeni policij­ske prisotnosti. Potem smo navezali stik z osnovno šolo, društvi in pocasi so nas tudi posamezniki priceli bolj sprejemati, tako da nas ne vidijo vec zgolj kor represiven organ, 
TROBLA INTERVJU 13 
ampak opazijo tudi naše preventivno delo. Na terenu smo prisotni predvsem po potre-bi. Ce je v dolocenem obdobju vec klicev, je naša prisotnost pogostejša. 
Kateri so z vašega stališca glavni proble-mi velikolaškega obmocja? 
V primerjavi z drugimi obcinami obmo-cje Obcine Velike Lašce statisticno ne odsto-pa od drugih obmocij, ki jih pokriva policijska postaja. Mogoce lahko izpostavim, da na tem obmocju zaznavamo vec kršitev cestne­ga prometa s podrocja vožnje brez veljavne­ga vozniškega dovoljenja in vožnje pod vpli­vom alkohola. Do tega imamo in tudi bomo imeli policisti nicelno toleranco. Alkohol ne sodi na ceste in je poleg hitrosti vzrok tudi za tragicne nesrece, zato ob tej priložnosti ape-liram na vse, naj se držijo cestnoprometnih predpisov. Predvsem pa naj nikoli ne sedejo za volan pod vplivom alkohola. 

V kakšni meri je pri nas prisotna proble­
matika drog? Bolj ali manj kot drugod, kje so glavne tocke, kje se uživalci zbirajo? Na kaj bi opozorili? 
Problematika prepovedanih drog je na obmocju Obcine Velike Lašce prisotna tako kot v drugih primerljivih lokalnih skupno­stih. Pred tem si ne smemo zatiskati oci. Gre za vseslovenski problem. Vendar pa pri tem obmocje Obcine Velike Lašce ne izsto-pa. Statisticni podatki ne povedo veliko, ker se lahko za posameznim primerom skriva obsežnejša zadeva. Lahko pa je posamezni primer ugotovljen le nakljucno na obmocju Obcine Velike Lašce. 
Veckrat slišimo vprašanja, zakaj policija ne ukrepa, ko gre za ljudi, za katere splo­šna javnost ve, da imajo težave na podro-cju prepovedanih drog? 
Tukaj je treba na zacetku lociti med uživalci in preprodajalci prepovedanih drog. Meja med prekrški je tudi posedovanje pre­povedanih drog ali kaznivo dejanje prepro­daje prepovedanih drog oziroma omogoca­nje uživanja prepovedanih drog. Odvisniki so problematicni tudi zaradi izvrševanja na­daljnjih kaznivih dejanj, ki se obravnavajo v skladu z zakonom. A za preprecevanje ni dovolj le ukrepanje policije, ampak se je reševanja tovrstnih problemov treba lotiti interdisciplinarno. Sama pomoc ni v pristoj­nosti policije, zato se v nekaterih zaznanih primerih policija poveže z drugimi deležniki, kot so Center za socialno delo, zdravstvene službe, nevladne organizacije idr. Vse pa je odvisno od posameznega primera, od vo­lje posameznika, pri mladoletnikih tudi od tega, ali bo družina nudila podporo, da se ga lahko odmakne z ulice, da se vkljuci v zdravljenje itd. Skratka, ta problematika je kompleksna. Kar pa zadeva preprodajalce, je najbolje, da dobi policija neposredno informacijo. Ce dobimo osebo pri dejanju, lahko sledijo hišne preiskave ter se posto­pek lahko spelje do epiloga s kazensko ovadbo na sodišcu. Se pa v takih primerih ljudje neradi izpostavljajo. Veliko pomeni že, ce se poda vsaj anonimno informacijo, zato pozivam vse, ki bi zaznali takšne pri-mere, naj o tem obvestijo policijo. 
Tudi pri nas je vse vec srecanj z ilegalnimi migranti. Kako naj ljudje ravnajo in kako ob tem ukrepa policija? Kako poteka na­daljnji postopek? 
Ob morebitnem srecanju z migranti, ali ce obcani opazijo sumljiva vozila, sve­tujemo takojšen klic na številko 113, klic na najbližjo policijsko postajo ali anonimni telefon policije 080 1200. Le tako se bomo lahko odzvali in prevzeli obravnavo nezako­nitih migrantov. Za osebno varnost premo­ženja lahko obcani delno poskrbijo že sami, zato svetujemo, da kljucev ne pušcajo v vozilih in zaklepajo vozila tudi, ko so parki­rana na dvorišcih stanovanjskih hiš. Kljuce naj hranijo na varnih mestih. Svetujemo, da kolesa in mopede hranijo v zaklenjenih pro-storih. Bilo je že nekaj primerov, ko so mi-granti uporabili takšna prevozna sredstva, zato naj jih ljudje ne pušcajo v okolici brez nadzora. Ob odsotnosti od doma obca­nom svetujemo, naj tudi, ce gre za krajšo odsotnost, zaklepajo vrata stanovanjskih hiš in drugih objektov ter zapirajo pritlicna okna in balkonska vrata, saj tako zmanjšajo tveganje za vstop v objekte in morebitne tatvine. Vse postopke z ilegalnimi migran-ti policisti obravnavajo v skladu z veljavno zakonodajo, torej, ali se te ljudi vraca tujim varnostnim organom ali se jih nastani v azilnem domu. 
Kdo je pristojen za obmocje Male gore, kjer je problematika prehodov ilegalnih migrantov še posebej pereca? 
Obmocje Male gore pokrivata dve poli­cijski postaji, in sicer zahodni del Policijska postaja Ribnica, vzhodni del pa Policijska postaja Grosuplje. Tudi na tem obmocju smo veckrat zaznali in zajeli tako manjše kot vecje skupine ilegalnih migrantov. Prav tako na podlagi odvrženih odpadkov zazna­vamo prehode posameznikov. Vsekakor pa je ob kakršnemkoli opažanju ilegalnih migrantov najbolje takoj poklicati na Policij­sko postajo Ribnica. Policisti se bodo sku­šali odzvati v najkrajšem casu. Pri tem še posebej pozivam, naj ljudje navedejo tocno lokacijo, kjer so opazili ilegalne migrante. O nenujnih zadevah pa priporocam, da obca­ni navežejo stik z vodjo policijskega okoli­ša Ribnica ali Velike Lašce. Ta se bo lahko posvetil posameznemu problemu. 
Policisti ne vidimo nic slabega v tem, ce 

Kakšno rešitev vidite za nevarno križišce na Rašici, kjer je vkljucevanje v promet tako z dobrepoljske kot robarske strani izredno nepregledno? 
Omenjeno križišce je za vkljucevanje v promet iz smeri Dobrepolja in iz smeri Roba proti Ljubljani res problematicno. Na ome­njenem odseku opravljamo redne nadzore prometa in nadzore hitrosti ter ugotavljamo vecje število kršitev cestnoprometnih 
ljudje poklicejo, ko opa-Križišce na Rašici predpisov. Prav tako zijo osebo nenavadne-na tem delu obravna­
je za vkljucevanje v 
ga videza. Se je kdaj pa vamo vec prometnih 
promet iz smeri 
kdaj tudi že izkazalo, nesrec kot v drugih 
Dobrepolja in iz smeri 
da ne gre za migrante, križišcih. Sama pro-ampak to jemljemo Roba proti Ljubljani res metna infrastruktura, kot odzivanje na vsak-problematicno. vkljucno s spremem­
danjo problematiko. Lahko pa gre konec koncev tudi za osebe, ki izvršujejo kazniva dejanja, zato policija vsako informacijo pre­veri. Želimo si, da bi bilo teh informacij cim vec. Skupaj moramo namrec zasledovati cilj, da preprecimo vsa kazniva ravnanja. 
Ce se dotakneva še prometne varnosti. Ob konicah je preckanje glavne ceste milo re­ceno nevarno pocetje. Prehodov za pešce je malo. Kako naj ljudje poskrbijo za svojo varnost in kaj je možno narediti? 
Kljub temu da je obstojeca prometna infrastruktura marsikje nekoliko slabša in da se zavedam, da ni mogocih sprememb na kratek rok, pozivam vse udeležence v cestnem prometu k doslednemu spošto­vanju cestnoprometnih predpisov. Še po­sebej pa je pomembno, da vsi posvecajo pozornost ranljivejšim skupinam, kot so otroci, pešci idr. Seveda pa morajo tudi slednji poskrbeti za svojo varnost. V tem casu predvsem s svetlejšimi oblacili, upo­rabo odsevnikov, luci in prav tako z do-slednim upoštevanjem cestnoprometnih pravil kot vozniki. Za urejanje prometne in-frastrukture sicer nismo pristojni, dajemo pa pripombe in pristojne opozarjamo na nevarnosti in morebitne potrebe po spre­membah. Razumemo, da vcasih prehodov za pešce enostavno ni mogoce umestiti, saj obstajajo za to doloceni pogoji, npr. da je na obeh straneh ceste zgrajen plocnik. Vsi se moramo tega zavedati in na nevar­nih mestih biti še posebej pazljivi, tako vo­zniki kot pešci. 
bami, je v pristojnosti 

upravljavca cest. Ta je v zadnjem obdobju omenjeno križišce do-polnil s prometnimi znaki in talnimi oznac­bami za omejitev hitrosti. Policijska postaja Ribnica je v avgustu leta 2018 upravljavcu cest podala predlog za pregled situacije in predlog za spremembo, ki se po nam zna­nih podatkih v kratkem ne nacrtuje. Situa­cija niti ni toliko problematicna za vozila, ki vozijo po prednostni cesti. Predvsem je problem vkljucevanje v promet. Dodatna te­žava je zavijanje tovornih vozil. Še posebej problematicno je to pozimi, ko pogosto na tem obmocju prihaja tudi do zastojev. Kot sem že povedal, bo policija na tem nevar­nem delu še naprej izvajala nadzor, vsi vo­zniki pa morajo to upoštevati in predvsem tisti na prednostni cesti prilagoditi hitrost. 
Kako poteka vaše delo glede na novo ko­ronasituacijo? Potekajo kontrole prometa na obicajen nacin? Kako vpliva tako ime­novana nova realnost na vaše delo? 
Policijsko delo se v tem obdobju ni spremenilo, saj opravljamo popolnoma ista dela in naloge kot pred tem. Smo prvi, ki moramo skrbeti za lastno varnost. Tovr­stnih ukrepov smo se do sedaj že navadili, saj imamo vseskozi opravka z ljudmi in se zavedamo, da imajo lahko tudi nam nevar­ne bolezni. Z upoštevanjem priporocil je postalo nošenje mask in rokavic del vsak­danjika, da lahko sploh opravljamo svoje delo, da lahko pomagamo ljudem. Torej vse ostaja enako, tudi kar se tice nadzora pro-meta. Tudi na terenu smo enako prisotni. 
Nadzirate tudi spoštovanje karanten? Kako skrbite za lastno varnost? 
Spoštovanje karantene je v prvi vrsti v pristojnosti NIJZ in inšpekcijskih služb Mi-nistrstva za zdravje RS. Dolocen del nalog vsekakor opravljamo, postopki pri tem pa so doloceni in opravljamo samo naloge, do­locene v okviru zakona. 
Koliko ste dejansko prisotni na terenu? Obcani, ki so si želeli vec nocnega miru, so z vašim delom zadovoljni. Tisti drugi, ki si želijo vec zabav, pa seveda malo manj. 
Številcno se je tukaj težko izraziti, je pa jasno, da bo vedno nekdo zadovoljen, nekdo pa malo manj. Eni želijo mir, drugi zabave. Vcasih zadostuje že opozorilo, vcasih je dovolj že sama prisotnost. Vsak mora pokazati malo strpnosti. Pri družab­nem življenju je smiselno upoštevati slogan z glavo na zabavo. Tudi mladostniki so se navadili, da je treba imeti treznega šoferja v družbi. Eden od družbe naj bo dežuren za vožnjo. Tudi po zabavah se je treba varno in odgovorno obnašati, saj na cesti nismo sami. Vsak posameznik se mora zavedati, da obstajajo zakonska pravila, ki se jih je treba držati tako zaradi sebe kot drugih. 
Trenutno se zaradi epidemije zadeve si­cer zaostrujejo, a vendarle za nek lepši bodoci cas, kako organizirati in prijavljati prireditve, da bodo v skladu s pravili? 
Tovrstne informacije je treba spremljati na spletnih straneh Policije in NIJZ. Osnov­ne informacije o prireditvah so na strani Policije, vse ostalo, kot so tudi razne spre­membe in omejitve, pa so sproti ažurirane na strani NIJZ. Ker se zakonodaja na tem podrocju redno spreminja, se je treba prep-ricati, kakšne so omejitve. 
Ste pristojni tudi za obravnavo delovnih nesrec ali pa npr. nesrec, do katerih pride pri delu v gozdovih? 
Na tem mestu je treba lociti dva pojma. Eno so delovne nesrece – to so nezgode v podjetjih oz. nezgode pri organizirani dejav­nosti. Tudi delovne nesrece so pristojnost policije, kjer sodelujemo z drugimi inštitu­cijami: inšpektorji za delo, v primeru nesrec v gozdu z gozdarskimi inšpektorji in tako naprej glede na podrocje, s katerega je pot-rebno strokovno znanje. V naši pristojnosti je v prvi vrsti preiskovanje kaznivih dejanj in 
TROBLA INTERVJU 15 


v osnovi vedno policija preveri, ali obstajajo kakšni sumi kaznivih dejanj. Drug pojem pa so nesrece pri delu. Te so bolj pogoste. Do njih pride, ko delamo doma, na primer ne­zgode pri podiranju dreves oz. delu v gozdu, nesrece pri opravljanju gradbenih del idr. Te nesrece niso povezane z delovanjem pravnih oseb. Na tem podrocju je pomembno, da so ljudje ozavešceni. Ne more vsak brez znanja podirati dreves. Obstajajo tecaji varnega ro­kovanja z motorno žaro, prav tako za spravi-lo lesa. Enako velja za druga opravila. 
Kot že povedano, je policija pristojna za vse primere, kjer je izkazan sum kakšnega­koli kaznivega dejanja ali prekrška. Vsekakor pa je naše delo v prvi vrsti preiskovanje ka­znivih dejanj in s tem povezanim opravlja­njem ogledov, kjer prihaja do takih nesrec. Glede na okolišcine in pristojnosti zadevo potem tudi obravnavamo. 
Kakšna je razmejitev pristojnosti med policijo in medobcinskim inšpektoratom (MIR)? 
Osnovna razmejitev med policijo in me-dobcinskim redarstvom je v predpisu. Dela in naloge policije so opredeljene v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, medtem ko so naloge medobcinskega redarstva opredeljene v Zakonu o obcinskem redarstvu. Obe službi opravljata kar nekaj istovrstnih nalog s pod-rocja Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM) in Zakona o varnosti cestnega pro-meta (ZVCP). V osnovi pa se službi razlikujeta na podlagi pooblastil, saj ima policija veliko vec pooblastil in pristojnosti, ker je temeljna naloga policije preprecevanje in odkrivanje ka­znivih dejanj in prekrškov. Predvsem preisko­vanje kaznivih dejanj je izkljucna pristojnost policije. Prav tako ima policija izkljucno ali delno pristojnost nad drugimi predpisi s pod-rocja javne varnosti, kjer pa MIR nima pristoj­nosti. Poudariti moram, da zelo podpiramo sodelovanje, to so na primer skupni poostreni nadzori, varovanje otrok ob zacetku šolskega leta, priprave na kolesarske prireditve in razni nadzori javnih prireditev. 

V katerih primerih se ljudje najpogosteje obracajo na vas? Kakšna je npr. statistika klicev oz. posredovanj na terenu? 
Statisticno gledano obmocje Velikih Lašc ne izstopa posebej. Obcani Velikih Lašc najpogosteje poklicejo policijo ob prijavah kaznivih dejanj, posameznih prekrškov v pristojnosti policije ter kršitev raznih drugih predpisov, ki veckrat niso v pristojnosti po­licije. Te odstopimo v obravnavo pristojnim službam, v primerih, ko pa ne ugotovimo kakršnihkoli kršitev, obcanom svetujemo, kje in kako uveljavljati pravice. 
Veckrat se namrec zgodi, da so ljudje prepricani, da jim posamezna pravica pripa­da. Konkreten primer so mejni spori. Ljudje so recimo prepricani, da meja poteka od enega do drugega drevesa, ker jim je tako povedal njihov oce. V tem primeru jim sve­tujemo, da se naredi odmero. In takrat se pogosto izkaže, da gre za velika odstopanja. To se zlasti pogosto pojavlja v gozdovih. Takšna svetovanja so v porastu pred prijava-mi kaznivih dejanj oz. prekrškov. Z leti so nas ljudje pocasi priceli sprejemati in poklicejo policijo tudi za kaj drugega kot samo za re-presivno ukrepanje. 
Bi želeli še kaj dodati, morda kakšno opo­zorilo ali nasvet krajanom Velikih Lašc? 
Kot sem omenil že na zacetku, je pome-nil prevzem obmocja Obcine Velike Lašce dolocene organizacijske spremembe. To je pomenilo spremembo tudi za tamkajšnje prebivalce. 
Na nas je bilo, da pokažemo ljudem, da je naš namen v prvi vrsti zagotavljanje var-nosti ljudi in premoženja, pomoc ljudem, in da to pomeni za vse nekaj pozitivnega. Da nismo le represivni organ, ampak da ukrepa-mo, ko je to za varnost ljudi potrebno. Veliko pozornost zato namenjamo preventivi, kar se lepo odraža v sodelovanju z osnovno šolo in s posameznimi društvi. 
Poudaril bi rad, da v vseh primerih, ko mislite, da policija lahko pomaga, poklicete. Ob nujnih primerih se bo v najkrajšem mož­nem casu pri vas oglasila policijska patrulja. Ce ne gre za nujen primer, se bo v dogovorje­nem terminu pri vas oglasil vodja policijske­ga okoliša. Za Velike Lašce je to Janko Div-jak. Predstavili mu boste težavo ter jo skušali skupaj rešiti. Le skupaj bomo namrec lahko zagotovili kar najvišjo stopnjo varnosti. 
Manfred Deterding, 
mož mnogih ljubezni in številnih hobijev
Jože Staric 

Njegova najvecja ljubezen je matematika in fizika, natancneje seizmologija, poznamo ga tudi kot neutrudnega raziskovalca krajevne zgodovine. Še posebej so mu pri srcu zgodovina kra­jevne Cerkve, naša sakralna dedišcina in naravne znamenito­
sti naših krajev. 
V teh cudnih, korona casih ste praznova­li sedemdeseti rojstni dan. Tudi v casih vaše rane mladosti so bili cudni, povojni casi. Kakšne spomine imate na zgodnjo mladost? 
Moji spomini na mladost so izredno lepi. V Dvorski vasi smo imeli svojo osnovno šolo z zelo pomenljivim naslovom: Državna narodna šola. Še vedno so spravljene crke, ki so popadale s procelja. V šoli sta bili dve ucilnici: v prvi sta bila prvi in drugi razred, v drugi pa tretji in cetrti. Imeli smo tudi šolsko kuhinjo. Spomnim se, da smo jedli mleko v prahu in kozji sir iz Marshallovega plana. 
Kot otrok sem zelo rad poslušal starejše. Najraje sem pred kakšno gostilno prisluško-val starim možakarjem, ko so pripovedovali, kako je bilo med prvo svetovno vojno. Med njimi je bil tudi moj stari oce, ki je bil Primo-rec, doma iz Ložic. Zaradi soške fronte, ki je tam potekala, ni imel kam iti, pa se je prid­ružil vojaku iz Dvorske vasi in prišel v naše kraje. Ta naravna radovednost mi je tudi kasneje zelo koristila. Radi smo hodili tudi z lovci. Seveda smo bili takoj zraven, ko so ustrelili prvega medveda. 
Povojni cas je bil cas obnove. Pomagali smo razkladati opeko in podajati strešnike. Milan Tomšic je s tovornjakom vozil pesek in seveda smo bili vsi otroci takoj zraven. Ne­koc smo ga prosili, ali se lahko na tovornjaku peljemo do Podplane. Pa je odvrnil: »Ne! Tudi jaz ne morem iti v Lurd!« Mislim, da sem imel zelo lepo mladost. 
V višje razrede osnovne šole ste potem hodili v Lašce. Kako je bilo tam? 
To je bilo pa še lepše. Peš smo hodili cez hrib Podvalo na Strmec in mimo Pikolnika v Lašce. Zjutraj smo se na vasi zbrali vsi ot­roci, do zadnjega, in šli skupaj v šolo. Tudi po pouku smo pocakali, da so vsi koncali s poukom in se skupaj odpravili domov. Cakali smo se na Zobanjih njivah, kjer je bilo nogo­metno igrišce ali pa pri Brodu. Pot iz šole je navadno trajala tri ure, kajti med potjo smo imeli veliko opraviti. 

V petem in šestem razredu smo hodili v šolo, ki je bila v Vatikanu, kakor so zgradbo poimenovali stari Lašcani. Šolska zbornica ter sedmi in osmi razred pa so bili v stari šoli, tam, kjer je danes Glasbena šola. V Vatika-nu smo bili vsi tisti, ki smo prve štiri razrede obiskovali na podružnicnih šolah na Velikem Osolniku, v Krvavi Peci, v Dvorski vasi, na Karlovici, v Robu in pri Mohorjih. To je bil B oddelek. V A oddelku so bili tisti iz Lašc in okolice. V Vatikanu smo bili v prednosti, ker je ucitelj vedno zamudil in ker se je tam »spo­daj« vedno kaj zanimivega dogajalo. 
Kdaj pa ste zacutili ljubezen do fizike? 
Že v osnovni šoli! Fiziko me je ucila odlicna uciteljica Marta Rejc, zelo fina go-spa. Že takrat sem vzljubil fiziko. V srednji šoli me je ucila profesorica Vanda Poljan­šek, ki je bila strah in trepet gimnazijcev. Poleg tega, da je bila odlicna razlagalka fizi­kalnih zakonitosti, je bila zelo dosledna, od­locna in zahtevna. Fiziko sem kasneje tudi študiral, ampak ves cas sem vedel, da se bom ukvarjal s seizmologijo, ki je del fizike. 
Kaj pa vas je tako pritegnilo pri seizmo­logiji? 
V seizmologiji enacaj ne velja tako kot v matematiki, ampak velja tako kot pogostokrat v fiziki - približno tako. Slike matematicnih funkcij - krivulj, niso vec eno­stavne ampak so, kot se rece v matematiki, zelo »nehvaležne«, postanejo nepohlevne. Zelo težko je nad njimi izvajati racunske operacije višjih redov. Težko jih je odvajati, še težje integrirati. Skratka postanejo zelo nepohlevne. 

Matematika je zelo enostavna veda, upo­rablja samo glagol. To je glagol biti, ki se v matematiki uporablja v tretji osebi ednine: je enako. Enacaj v matematiki ima malo dru-gacen pomen kot v fiziki. Matematik rece: šestnajst cetrtin je enako štiri. Fizik pa rece: Ce število PI (3.14) kvadriramo, dobimo približno enako število kot znaša težnostni pospešek v Ljubljani. Mersko število! 
Iz zapisov, ki jih narišejo seizmografski inštrumenti, vidimo sliko potresa. Iz obli­ke zapisa lahko razbereš in tako ugotoviš, skozi kakšno zemeljsko plast je potresni val potoval. Potresi so poleg vulkanske ak­tivnosti ena najmarkantnejših manifestacij notranjega življenja Zemlje. Ko v nekem tre­nutku, na nekem mestu, v zemeljski notran­josti nastane potres, se iz tocke nastanka zacno širiti na vse strani potresni valovi. Zaradi mehanizma nastanka potresa so ti valovi razlicni. Pri svojem širjenju fotogra­firajo vse dele Zemlje. Tudi na ta nacin so fiziki-seizmologi dolocili zgradbo Zemlje, kajti notranjosti Zemlje ni videl še nihce. 
Vsaj nekaj let sem se ucil brati zapise na seizmogramih. Ko to znanje osvojiš, lah­ko prepoznaš, ali gre dejansko za potres, ali pa za kakšen drugi seizmicni dogodek. Še vec, lahko že na oko vidiš ali gre za potres v Grciji ali na otocju FIJI v Tihem oceanu, ali gre za globok ali za plitev potres ali gre za razstreljevanje v kamnolomu ali na vo­jaškem poligonu (razstreljevanja atomskih bomb). Seizmografi zabeležijo tudi dogod­ke v zraku (preboji zvocnega zidu). Resnic­no seizmologija postane zanimiva. 

Ste tudi velik poznavalec naše kultur­ne dedišcine s poudarkom na sakralni dedišcini. Kdaj se pojavijo prvi viri o tu­kajšnjih krajih? 
Leta 1145 se pojavijo prvi zgodovinski viri o Velikih Lašcah – Villi Lasis in njenih pritiklinah. To so bili casi, ko zacnemo govoriti o naši civilno-pravni in cerkveno--pravni dedišcini. Takrat se je vse dogaja-lo znotraj Cerkve, tudi šolstvo, znanost in druge gospodarske panoge. 
Sledi kršcanstva, ki jih zasledujem za velikolaški cerkveni prostor, so se zaneslji­vo pojavile že v Rimskem imperiju. Rimski imperij je za primer, ce bi zakarpatska plemena prebila mejo na Donavi in Dravi, v naših krajih zgradil rezervne mejne paso­ve. Dejstvo pa je, da se je kršcanstvo širilo k nam tudi iz Rima. 
Ta del zgodovine me zelo zanima: kako se je na tem prostoru razvijala Cerkev in kdo so bili lastniki ozemlja. Prvi lastniki so bili vazali oglejskih patriarhov v prvi veji, ti so ozemlje dali naprej manjšim vazalom -Auerspergom in Ortenburžanom. Oglejski patriarhat je dal laški prostor stiškim me-nihom, da so ustanovili prvo Cerkev in za-celi širiti luc evangelija. Kasneje so stiški menihi oddali Cerkev škofijskim duhovni­kom v Dobrepolju. Zato je tukajšnje cer­kveno obcestvo dolgo spadalo pod Dobre­poljsko krajevno Cerkev. Ko se je pokazalo, da dobrepoljski župnik ne zmore upravljati tako velikega obcestva, je bilo treba usta­noviti manjše skupnosti – kaplanije, loka­lije, vikariate – vse v okviru škofij. Odlocili so se, da v Lašcah ustanovijo vikariat, ki so ga najprej želeli ustanoviti na Lužarjih ali na Veliki Slevici. Vendar so laški purgar­ji s pomocjo Auerspergov dosegli, da se je vikariat ustanovil v Velikih Lašcah. V letu 1862 pa je laški vikariat postal župnija Ve-like Lašce. 

Prva cerkev v teh krajih je zrasla v Dvorski vasi. To je bila krstna cerkev, ki je bila postavljena na skrajni meji pražupnije Cerknica, ki je bila nekoc tudi naša pražupni­ja, za ljudi, ki jim je bila cerkev v Cerknici pre­dalec. Predvsem so jo uporabljali za krste in pogrebe. Druga taka cerkev je bila v Strugah, ampak tam je ni vec. Vse te podatke bi rad zbral in jih posredoval javnosti. 
Za brskanje po arhivih morate imeti veli­ko znanja in vztrajnosti. 
Najprej te mora zanimati, imeti pa mo-raš tudi roko, ki te vodi. Najprej sem moral do podrobnosti spoznati naših (obcinskih) pet-najst cerkva. Za brskanje po arhivih se mo-raš tudi uciti. Imel sem dobre ucitelje. Tudi za ucenje branja rokopisov, ki zahteva veliko casa. Tisti župnik, ki je grdo pisal, je bil za­gotovo graditelj. V laškem župnijskem arhivu sem našel zapis velikolaškega župnika Brod-nika, ki je mnogokrat pisal kar na škrnicelj, v katerem je bila zbrana roba iz železnine. 
TROBLA INTERVJU 17 

Župnijski arhiv v Lašcah je bogat. Moja velika želja je, da bi ga uredili in razstavili v cerkvi, da bi ga ljudje videli. Župnijski arhiv v Lašcah je bil katastrofa, vsi župni­ki so veliko gradili in se zato za arhiv niso veliko menili. Župnijski arhiv se je vcasih nahajal v sobi nad zakristijo. Tam sem med zidarskim ometom, ki je odpadal med obno­vami, našel cudovite reci. 
Je pa brskanje po arhivih mukotrpno delo. Pa zdrav moraš biti – v arhivih je veli­ko prahu, stoletnega prahu. Papirje je treba prelagati pazljivo. Vse bolje mi gre. 
Kateri del zgodovine vam je bolj pri srcu: stavbna dedišcina ali arhivi? 
Arhivi so pogoj, da vem, kaj je kje. Tam je vse zapisano. V vseh cerkvah, starih ali novih, bi rad uredil arhive. V cerkvah me na prvem mestu zanima svetniška vsebina. Za­kaj? Svetniška vsebina pove marsikaj. Vsebi­na dvorske cerkve je rimska, drugje je lahko gotska, mnogo je barocne in tako naprej. Vse te vsebine lahko mnogo povedo… 
V casu kresa grem v dvorsko cerkev vsako leto zgodaj zjutraj, še pred soncnim vzhodom, in na sredini cerkve pocakam na soncni vzhod. Ko sonce vzide, cudovito osvetli notranjost oltarja skozi zidno luneto v apsidi. To je nekaj enkratnega, kar lahko vidiš samo nekaj dni pred kresom in nekaj dni po njem. Take podrobnosti težko odkriješ po nakljucju, morajo ti jih razkriti. Meni so jih predali stari umetnostni zgodovinarji. 


Velikolaška cerkev ima dva zvonika, kar v naši okolici ni ravno pogosto. Ali se je župnik, ki je gradil cerkev, samostojno odlocal, kakšno cerkev bo zgradil? 
Za casa gradnje laške cerkve je morala nacrte odobriti Cesarsko kraljeva komisija v Kocevju. Župnik Brodnik je najprej želel nap-raviti celo tri zvonike, tretjega bi pustil od sta­re cerkve, ampak mu tega niso odobrili. Na koncu je nacrte potrdil ljubljanski knezoškof Wolf, in šli so v gradnjo nove cerkve. Pred zacetkom je moral za gradnjo »denarno nav­dušiti« tudi premožne - ortneškega velepose­stnika Kozlerja in turjaške grofe Auersperge. 
Pri gradnji sedanjih podružnicnih cerkva je komisija izpostavila dva kljucna pogoja: da tam ne bo fara in da bodo cerkev vzdrževali sami. O tem so morali podpisati celo listino. Zanimivo je, da je bil patron dvorske cerkev dolgo casa Lamberg in ne Auersperg. 
Še danes se to pozna: za župnijsko cer­kev morajo delati vsi (cela župnija), za podru­žnico pa vsak sam (soseska). 
Na nek nacin ste s svojim delom eden naj­bolj vztrajnih turisticnih delavcev v naših krajih: ste avtor in pobudnik pohodnih poti, oznacili ste najvišji vrh v obcini itd. 
Hoditi je treba tako, da vidiš, kaj je zgo-raj in kaj je spodaj. In tako pocasi, da ti med hojo lahko žena na riti zašije hlace. Marsikdo pove, kako je v Južni Ameriki videl najvišji slap, ko ga vprašaš o Repicniku, pa samo debelo gleda. Okrog nas je ogromno zani­mivosti in moja naloga je, da jih pokažem. Repicnik je hrib v Mokrškem hribovju, pred Krvavškim gricem. Na vrhu ima vdolbino in ni kopast kot ostali. Dolgo mi ni bilo jasno, od kod ime Repicnik. Potem pa sem po poiz­vedovanjih izvedel, da so ljudje jamo na kon-cu njive, v katero so vcasih zakopavali repo, imenovali repnica, repnik in repicnik. Vrh Re-picnika jih je spominjal na takšno jamo. 

Še ena zanimivost je tam blizu: Mali Mo-krc je višji od Velikega. Na Velikem Mokrcu je bil v preteklosti postavljen del protiraketne­ga sistema za obrambo Ljubljane. Da so ga lahko postavili, so na vrhu uredili plato in vrh ob tem znižali za vec metrov. 
Kadar se vozim proti Ljubljani, na grad­bišcu obrtne cone vedno obcudujem geo­loške strukture. Kaj takega se seveda opazi zaradi clovekovega posega, s katerim je povzrocil rano na zemeljskem površju. Geo-loških zanimivosti pa imamo pri nas ogrom-no in vsaj nekatere so že tudi del pohodnih poti. Pri tem sem se sam oprl na dobrega pri­jatelja Edija Zgonca, ki je pomagal in vedno še kaj dodal, in tako poti skupaj oblikujeva. Najnovejša pot je Brodnikova pot, ki povezu­je Velike Lašce, kjer je župnik Janez Brodnik deloval in zgradil mogocno cerkev, preko Rašice do Ponikev, kjer se je rodil, in nato po rimski poti nazaj v Velike Lašce. Pri pripra-vi so aktivno sodelovali clani Turisticnega društva Dobrepolje. 
Najprej bi morali spoznati zanimivosti v svoji bližnji sosešcini in se šele nato ozirati okrog, po Sloveniji in po svetu. 
Ste ustanovitelj in predsednik društva Claustra Alpium Iuliarum, ki promovira in ohranja del najvecje gradbene dedišcine v teh krajih – rimski zaporni zid. 
Rašica je na križišcu rimskih cest in je najlažji precno dinarski prehod med Ogle-jem in Sticno. To so bile glavne rimske ceste. Odcepe so zgradili kasneje, v casu Frankov. Rimske ceste so bile zgrajene za potrebe rimske armade, kasneje pa so bile v službi gospodarstva. Takrat naj bi ljudje k nam zanesli kršcanstvo. 
Zaporne zidove so Rimljani postavljali tam, kjer je bil najbolj verjeten in možen vdor. Takratna vojaška doktrina je bila, da je vsee-no, ce cez zid uide kak sovražni vojak, nikakor pa ni smela cez vojaška mehanizacija (vozo-vi, metalci ognja, katapulti). Zaporni zidovi niso bili namenjeni ustavljanju organiziranih skupin, ki so se premikale po rimskih cestah. Preprecevali so vdor zakarpatskim hordam, ki se niso gibale po ustaljenih poteh. 
Geografi so na zemljevide narisali, kje je najvecja možnost za vdore, in na teh mestih je rimska vojska zacela graditi zaporne zidove. Graditi so jih zaceli na Reki v smeri proti Al-pam, sproti so pridobivali vešcine za gradnjo. 
Omenili ste že, da zbirate gradivo in da bi radi informacije, ki ste jih zbrali skozi leta raziskovanj po arhivih, dali ljudem. Kdaj bo knjiga s podatki iz arhivov in vašimi dognanji prišla na svetlo? 
Takole imam zapisano v uvodu knjige: »Zakaj je nastalo to pisanje? Pobudo za to pisanje je dal župnik Lamovšek. Poklical me je in izrazil željo, da se zgodovina laške krajevne Cerkve uredi tako, da bo zbrana na enem mestu, in sicer v dveh oblikah: v arhivski obliki v župnišcu ter knjižni ali le­poslovni obliki med farani, ki jih zgodovina laške Cerkve zanima.« Najstarejša arhivska listina je iz leta 1734, še pred ustanovitvijo vikariata, in govori o slevski cerkvi. 
Knjiga je pripravljena, treba je zagoto­viti še financna sredstva, da bo zares lah­ko izšla. Predvsem pa potrebujem od ljudi moralno pomoc, vedenje, da bi ljudje to knjigo radi imeli. To bo najbolj pomagalo. Ce ljudje knjigo želijo, se bodo našla tudi financna sredstva. 
Manfred Deterding, najlepša hvala za po­govor. Verjamem, da bodo ljudje podprli izid vaše knjige in da jo bomo lahko kma­lu prijeli v roke. Ker ste letos praznovali okrogel življenjski jubilej, pa naj vam za­želim še veliko aktivnih let in zanimivih odkritij, tako v naravi kot v arhivih. 

Nova tematska pešpot služi namenu 
Manfred Deterding 

V soboto, 19. septembra 2020, je bila kršcena nova tematska pešpot, ki nosi ime Pešpot Brodnikove rodbine od Velikih Lašc do Ponikev. Pot je rezultat dobrega sodelovanja med turistic­nim društvom Obcine Videm-Dobrepolje in društvom Claustra Alpium Iuliarum Obcine Velike Lašce. Speljana je tako, da pove­zuje naravne zanimivosti in kraje ob meji med obema obcinama. 

Pohodniki so se najprej udeležili svete maše za pohodnike v velikolaški cerkvi, ki jo je leta 1856 zgradil prvi laški župnik Janez Brodnik. Po koncani spominski sveti maši so prizadevne clanice turisticnega društva poho­dnikom razdelile dobrepoljske cule z domaci-mi okrepcili in promocijskimi tiskovinami. 
Tako opremljeni so se po pešpoti podali proti Malim Lašcam, pri Sveti Trojici prisluh­nili kratki razlagi in cez Samovc krenili na Rašico. Po postanku in razlagi na Trubarjevi domaciji, pri spomeniku in pri raški cerkvi, jih je pot vodila po gozdu mimo dveh zani­mivih mest. Naši predniki so bili zelo dobri opazovalci narave in pozorni na vsa dogaja­nja ter posebnosti v njej. Vse so poimeno­vali s primerno opisno besedo. Dve izmed tako nastalih besed poimenujeta etimo­loška bisera, ki ju je ljudska domišljija po­imenovala Zmajevo gnezdo in Rajturn. Po ogledu in razlagi je sledil še kratek spust in pohodniki so prispeli v Ponikve, rojstni kraj rodbine Brodnikovih: Janeza Brodnika prve­ga velikolaškega župnika in neumornega graditelja vseh cerkvenih zgradb v Lašcah in tudi prve velikolaške zidane šole, njego­vega brata Antona, ki je bil tudi duhovnik, ter njunega pranecaka Julija Brodnika. 

Julij je bil naš sodobnik, bil je odlicen pevec in dobrosrcen prijatelj. V Ponikvah so sledili ogledi raznih zanimivosti. Pohodnike je najbolj pritegnil ogled bisera slovenske cerkvene umetnosti, ki jo hrani cerkev sv. Flor-jana, to je ansambel treh zlatih oltarjev. Po ogledih so se pohodniki pomudili še pri rojstni hiši Brodnikovih, kjer so jih domaci prijazno postregli. Kratkemu druženju je sledila vrnitev proti Velikim Lašcam po poti, katere del je bil zgrajen v casu rimskega imperija. 
Ko je organizacijski odbor analiziral potek pohoda, je pri­šel do tehle ugotovitev: 
• 
Markacijski znak poti bo zašciten na Uradu za intelektualno lastnino. Sesta­vljen je iz treh krogov, razporejenih v trikotniški obliki, zgornja kroga sta ru­mene barve (duhovniški stan), spodnji je bele barve (laicni stan). To so barve vatikanske zastave. 

• 
Vsakoletni pohod bo v aprilu po veli­konocnih praznikih. Pohodniki bodo na zacetku poti dobili popotno culo z domacimi dobrotami in s priložnostno tiskovino. 


TROBLA INTERVJU 19 

• 
Spodbujali bomo kolesarje, da preizku­sijo pot in jo priporocijo organiziranim kolesarskim društvom. 

• 
Pot je primerna tudi za tekace, zato jih bomo povabili, da jo pretecejo. 

• 
Ravnateljema bomo predlagali sodelo­vanje med obema osnovnima šolama: OŠ Dobrepolje in OŠ Primoža Trubarja Velike Lašce pri projektu sestavljanja pravljic o Zmajevem gnezdu. 

• 
Za konec pa še nekaj, kar me je osebno najbolj razveselilo. Po naši lepi domovini poteka nešteto pešpoti. Mnoge od njih so same sebi namen, saj njihov avtor or-ganizira krstni pohod, potem pa tonejo v pozabo. Naša nova pešpot je ocitno speljana tako, da bo dobro obiskana. Že v prvem tednu so jo v okviru športnega dne prehodili nekateri ucenci OŠ Velike Lašce. Pohvalno! 




Fevdalizem v naših krajih
Janez Škulj 
Fevdalizem kot družbena in go-spodarska ureditev je pri nas trajal od prve polovice devetega stoletja do leta 1948. Dežele so bile takrat razdeljene na fev­dalna posestva z redkimi svo­bodnimi otocki med njimi. 
V naših krajih so bili gospodarji naslednji fevdalci: Turjak z okolico, Gradež, Krva­va Pec, kasneje tudi Mišja dolina in Rute so posedovali Turjaški (od leta 1630 grofje, ki so po nekate­rih virih prišli v deželo s Franki v prvi polovici 9. stoletja). 
Slevico z Ulako so posedovali grofje Vovbrški (iz Koroške), ki so prišli v deželo v 9. stoletju. Dvor Lašce je bil prvotno v fevdu Breže Seliških, nato Višnjegorcev, ki so ga podarili stiškemu samo­stanu. Ta ga je leta 1658 prodal ortneškemu grašcaku, slednji ga je 1749 prodal Turjaškim, ki so ga obdržali do zemljiške odveze leta 1848. 
Posestvo Ortnek je bilo najprej v fevdu grofov Ortenburških, za nji-mi so ga dedovali Celjski grofje in nato Habsburžani. Posestvo je v 
19. stoletju kupil obogateli Kosler. 
Posestvo Bloke je dal oglejski patriarh kot fevdnik v fevd Turja­škim (Grad Nadlišek) leta 1210. 
Sosednje Dobrepolje je bilo fevd Ortenburških, nato Celjskih in za njimi Habsburžanov, ki so ga izrocili Turjaškim. Tudi pose-stvo Cušperk je bilo v posesti Or-tenburških, na koncu pa postalo posest Habsburžanov, ki so ga prodali Turjaškim. Turjaški so ga do leta 1789 prodali in odtlej je bilo v posesti razlicnih rodbin. 


Ta doba je trajala tisoc let in v tem casu so tudi odnosi med fevdalci in tlacani doživeli mnogo sprememb. 
Osnovni odnos je ostal bolj ali manj nespremenjen. Tlacani so bili na dnu družbene lestvice (hlapci še malo nižje) in s svojim delom so morali preživljati vse, ki so bili nad njimi. 
Tlacanske kmetije so se delile na navadne in na hlapcevske kmetije. Glavna razlika med njimi je bila v višini tlake. Tlaka na hlapcevskih kmetijah je znašala vsaj spocetka tri dni na teden vse tedne v letu, tlaka na navadnih kmetijah je zna­šala nekaj manj. 
Locili so tudi žitne kmetije in de­narne kmetije. Pri žitnih kmetijah je tlacan dajal desetino v žitu, pri denarnih pa jo je placeval v denar­ju in je bila dolocena v urbarju. De-setino v žitu so po navadi pobirali tako, da je grajski pobiralec poka­zal vsako deseto vrsto snopovja v kozolcu in snopovje iz pokazanih vrst so naložili na grajski voz, s katerim so pobirali desetino. Ker je tudi deželni vojvoda zahteval od fevdalca davek v denarju, so fevdalci radi sprejemali denar, ki pa ga je bilo težko dobiti. Davek so na predlog vojvode dolocali dežel­ni stanovi, ki so bili sestavljeni iz višjih fevdalcev in višjih cerkvenih dostojanstvenikov. 
Svet se neprestano spreminja in spreminjajo se tudi podnebne razmere, od katerih je bilo vcasih življenje bolj odvisno kot danes. Dvanajsto stoletje je bilo cas z ugo­dnimi podnebnimi razmerami in posledicno bogatimi letinami. 
Število prebivalstva se je poveca-lo. Ce je imel tlacan vec moških potomcev in jih niso vzeli na dvor za hlapce, so vcasih z dovolje­njem fevdalca kmetijo razdelili na dva dela ali celo na štiri dele. Dobili so polovicne ali celo cetr­tinske kmetije. 
V naših krajih, ko so bili še so-razmerno redko poseljeni, so izkrcili gozd in tako dobili doda­tne kmetije. Na obmocju, ki so ga Turjacani kolonizirali po letu 1256 (Mišja dolina in Rute), so bila v vecini naselja z eno kmeti­jo ali dvema kmetijama. Neporo-ceni gospodarjevi bratje in sestre so ostali pri hiši za strice in tete. 
Vcasih sta soseska in fevdalec dovolila moškemu, da si postavi koco in se oženi. To so bili gostaci. Preživljali so se z obcasnim delom pri tistih, ki niso imeli dovolj de­lovnih rok. 
Župan je imel za svojo župansko službo dve kmetiji in je potrebo-val delovno silo. V urbarjih za go-spodarsko obmocje Ultra silvam gostacev ni, v urbarjih za gospo­darsko obmocje Bajmof pri No-vem mestu pa jih je kar nekaj. 
Casom z ugodnimi podnebnimi razmerami so sledili bolj neugo­dni casi (trinajsto stoletje). Takrat so mnoge kmetije tudi opustele in se izpraznile. Župani so bili vca­sih nekako posredniki med tla-cani in fevdalci. Župana so imele Poljane, vsaj do razdelitve vecje­ga dela pridvorne zemlje na tla-canske kmetije pa tudi Lašce in Dvorska vas. Verjetno sta bili žu­panstvi tudi Rob in Turjak. 
TROBLA DEDIŠCINA 21 
Urbar je knjiga, v kateri so za­pisane vse tlacanove dajatve in obveznosti. 
Tlacanske dajatve so bile nas­lednje: 
DAJATVE V NARAVI: 
• 
pravda (dajatev v žitu – desetina), 

• 
male pravde (dajatve živine – pra­viloma deseto živince ali kokoš). 


DAJATVE V DENARJU: 
• 
cinž (nekakšna glavarina), 

• 
desetina, ko je bila dolocena v denarju, 

• 
primšcina (dajatev ob menjavi gospodarja kmetije), 

• 
dajatve za uporabo gozda (drva, stavbni lest, itd.), za uporabo srenjskega zemljišca za servi­tutne služnosti, 

• 
dajatve za odkup tlake, 

• 
v denarju je bilo treba placati tudi davek, ki ga je predpisal de­želni knez (s soglasjem deželnih stanov) in ga je pobiral fevdalec. 


Leta 1660 je ortneški grašcak, ki je bil tacas posestnik dvora Lašce, vsem tlacanom tega dvora ponudil, da se odkupijo od tlake in desetine. Žal ni porocil, koliko tlacanov je bilo toliko pri denarju, da so se lah­ko odkupili od tlake in desetine. 
Tlaka 
Tlaka je bila osebna ali z živino (vprežno). Delila se je na izmerjeno tlako, ki je bila dolocena v urbarju, in neizmerjeno tlako, ki je veljala ob posebnih potrebah. Take pot-rebe so bile popravljanje poti ali mostov, popravljanje gradov in ta­borov, krcenje gozda za nove obde­lovalne površine in podobno. Tlacani so bili dolžni na tlako (ne­izmerjeno) tudi deželnemu knezu za obrambo dežele. Za turjaške fužine ob Rašici so morali turjaški podložniki voziti rudo od izkopa do plavža in oglje od ogljenice do plavža. Obseg tlake se je s casom spreminjal od treh dni na teden vse leto do dvanajst dni v letu ob koncu fevdalizma. 

Med fevdalcevo osebje so šteli: 
• 
pisar (veliko gospodarstvo zah­teva evidence), 

• 
valpet, ki je bil nadzornik in pri­ganjac tlacanov na tlaki, 

• 
biric, ki je bil rabelj, jecar in iz­terjevalec. 


Turjaški so posedovali znaten del, nekaj casa celo obmocje naše ob­cine. Med takratnimi sodobniki in tudi danes veljajo za ugledno in vplivno rodovino. Ljudsko izro-cilo, ki je bilo v moji mladosti še živo, pa jih je opisovalo kot zelo stroge gospode. 
Med tlacani je bilo tudi takrat (kot vedno) nekaj skrivnih ovaduhov, ki so grajskim sporocali, ali kdo kaj naklepa zoper njih ali kam je tlacan ob desetinjenju zagnal svoje ovce, da mu ne bi odvze­li vsake desete za malo pravdo. Ce je tlacan zamudil na tlako ali storil podoben prekršek, so mu s trdo palico našteli petindvajset in vec udarcev na zadnjo plat, da potem dalj casa ni mogel sedeti. Ce je kdo pokazal kaj upornosti do grajskih, so ga vrgli v grajsko jeco za dalj casa. Tega ni pozabil do smrti. Fevd, ki je predstavljal pla-cilo za vojaško ali cerkveno služ­bo, je obsegal eno ali vec posestev, izjemoma eno vecjo kmetijo. 
Cesar (v kraljevinah kralj) je dajal svoja posestva v fevd vojvodom in grofom. Vojvode in grofje so predstavljali višje plemstvo. Med višje plemstvo so zaradi svoje re-alne moci (veliko fevdov) šteli tudi nekateri fevdalci, ki niso bili voj­vode ali grofje. 
Med take velikaše so šteli tudi Vi-šnjegorski in Turjaški. Višnjegor-ski Albert je postal grof za nagra-do za udeležbo v tretji križarski vojni (1189), kot grof je bil imeno-van leta 1209. Turjaški so postali grofje šele leta 1630. 
Višji plemici (vojvode in grofje) so dali vecji del posestev v fevd nižjim plemicem, to so bili ministeriali in vitezi. Ministeriali so se rekrutirali iz vrst svobodnjakov pa tudi iz vrst nesvobodnjakov. Iz vrst nesvo­bodnjakov so se povzpeli, ce so se izkazali kot upravniki posestev ali vojaški poveljniki. 
Tudi ministeriali so lahko dajali posestva v fevd vitezom. Ce izu­mrla plemiška rodbina ni imela dedne pogodbe, so njene fevde prevzeli njihovi ministeriali. Ko je prvotna rodbina Turjaških leta 1248 izumrla, so na njeno mesto stopili njihovi ministeriali. 
Vitezi so bili vojaki, ki so s svoji-mi oboroženimi hlapci sestavljali najštevilcnejši del oboroženih sil. V listinah je omenjen turjaški vitez (eigen) Podlogar, ki je imel v fevdu eno samo veliko kmetijo v Podlogu. Fevdalec, ki je dal posestvo v fevd, je bil fevdnik ali fevdalec, ki je fevd sprejel in je bil njegov vazal. 
Cesar ali drug fevdnik je po potre-bi (ki je bila zelo pogosta) vpokli-cal svoje vazale z njihovimi vazali in vsem oboroženim spremstvom v vojno službo. Ce se vazal ni od­zval, mu je lahko odvzel fevd. Z iznajdbo smodnika in uvedbo na­jemniških vojsk v sredi 15. stole-tja so vitezi izgubili svojo vlogo. Spreminjal se je tudi cas, za ka­terega je bila tlacanska kmetija dana tlacanu v posest. V zgodnjih stoletjih je lahko fevdalec vzel kmetijo vsako leto, proti koncu fevdalizma pa so se dogovarjali za tri glave, to je za tri rodove, seveda ob pogoju, da je tlacan izpolnjeval vse svoje obveznosti vkljucno s placilom primšcine. 
Tudi na fevdalizem je treba gle­dati s kriticno distanco. Ljudje so živeli tako, kot so jim dopušcali spreminjajoca se narava, njihovo znanje in posledicno njihova pro-duktivnost. Tudi cas je tekel po-casneje. Naši predniki so se mo-rali zanašati samo nase, na svoje znanje in svoje moci. Tudi nam ne bi škodovalo, ce bi se tako kot oni zanašali predvsem nase. 
Iz velikolaškega okraja
Kako se pri vas rece po domace?
Metka Staric 

Konec septembra 2020 je Ministrstvo za kulturo RS rabo hišnih imen prepoznalo kot nesnovno de­dišcino in jo vpisalo v Register nesnovne kulturne dedišcine Slovenije. Ker pa je nosilcev dedišcine og­romno, vsaj toliko, kot je hišnih imen po Sloveniji, je njihovo evidentiranje prakticno neobvladljivo, zato pri tej dedišcini nosilcev ne bodo navajali. 
»Hišna imena oznacujejo … hiše, njihove pre­bivalce in njim pripadajoco posest ter so zlasti v lokalnem okolju pomembna za razpoznavanje do-macij – posesti. Obicajno se držijo hiš, ceprav se la-stniki ali njihovi priimki menjajo. … Ohranjajo se z ustnim izrocilom, s pisnimi dokumenti, z oznaka-mi. Starejši prebivalci skupnosti jih z vsakodnevno komunikacijo prenašajo na mlajše. … Cas nastanka hišnih imen je težko dolocljiv. Domnevamo, da so že pred nastankom priimkov nastala iz potrebe po na­tancnejšem razlocevanju ljudi in posesti med seboj. Posamezne zapise hišnih imen je mogoce razbrati v zgodovinskih dokumentih iz 16. stoletja (npr. v urbarjih, krstnih knjigah). Sistematicno so hišna imena pod kategorijo 'vulgo' zapisana ob imenih in priimkih lastnikov v franciscejskem katastru iz 1. polovice 19. stoletja ter v … katastru iz 60. let 19. stoletja. V župnijskih knjigah (status animarum) so hišna imena vpisana od konca 18. stoletja pod kate­gorijo 'nomen vulgare'.« (povzeto po dokumentaciji iz Registra, dosegljivi na nesnovnadediscina.si). 
Naše hiše se drži hišno ime Tagórejni, postavlje­na je v zgornjem delu vasice Gornje Retje. Moji pred­niki (družina Paternost) so v zacetku 20. stoletja hišo kupili od Grudnovih. Pokojni sosed, Bojcev France, mi je pripovedoval, da jim je hišo prodal zadnji la-stnik rodbine Gruden – to je bil Joško Gruden, ki se je ukvarjal s prašicjerejo, porocil pa se je s Štihovo iz Dobrepolja. Ta je posestvo razprodal na drobno, hišo in gospodarsko poslopje pa prodal Paternosto-vim ter se skupaj z družino preselil v Predstruge v Dobrepoljski dolini. Njegov sin Albin Gruden (rojen 1899) je bil eden od Maistrovih borcev. 
Pri raziskovanju hišnega imena Tagorejni sem naletela tudi na zelo zanimiv dokument. Pretipkano besedilo zapisanih spominov mi je posredoval Albin Tiselj iz Neuensteina v Nemciji. Spoznala sva se ob obeleževanju Trubarjeve 500. obletnice rojstva, ko smo z razstavo Vsem Slovencem sledili Trubarjevi življenjski poti in gostovali tudi v nemškem mestu Lauffen. Zanimivo branje z naslovom Moji spomini je zapisal njegov daljni sorodnik Albin Gruden. 

»Rojen sem bil 6. 9. 1899 v Gornjih Retjah pri Velikih Lašcah. Moja mati je bila doma iz Male vasi v Dobrepolju. Bila je hcerka Antona Štiha (ce­lozemljak). Mamina sestra je bila porocena v gostilni pri Brdavsu na Vidmu. Njen brat Jože Štih je bil trgo­vec in gostilnicar v Podgorici 28. 
Moj stari oce je vsako leto kupoval prašice in jih odpeljal v Retje, kjer so jih poklali in jih s konji vo­zili v Trst. Imeli so velik voz, ki so ga imenovali pa-rizar.Prikupovanju prašicev je moj stari oce vzel s seboj svojega sina (mojega oceta), da mu je pomagal pri nakupovanju prašicev po Dobrepolju. Po nakupu prašicev sta se oglasila v gostilni Brdavs na Vidmu. V gostilni je pomagala moja mama Pepca pri svoji sestri Mariji. Moj oce se je v gostilni Brdavs veckrat oglasil in tako sta se z mojo mamo zaljubila. Oba sta bila malo študirana, moj oce je bil dve leti v šoli v Kocevju, kjer se je navadil kar veliko nemškega jezika. Moja mama je bila nekaj let v Škofji Loki v šoli, kjer se je tudi nava­dila nemškega jezika. 
Poroka je bila zelo slovesna. Ljudem se je kar malo cudno zdelo, kako to, da so jo dali iz tako boga­te hiše v take hribe v Retje. Ko je prišla moja mama kot nevesta k hiši, so bili starši mojega oceta še živi. Moj oce je imel tudi starejšega brata, ki mu je bilo ime France. Tudi on je nekaj let študiral in dobil službo v Ljubljani. Kmalu je službo zapustil in pri­
TROBLA VRTEC / ŠOLA 23 

Zaslonski pogled na listino potnikov, ki so v zacetku leta 1900 iz Bremna pripotovali v pristanišce Ellis Island v New Yorku – v zadnji vrstici je med 

potniki s Kranjske vpisan tudi Jože Gruden – Retje (iskalnik bere kot Relje) v družbi sosedov iz Malih Lašc, Velike Slevice, Podžage, Dvorske vasi. Od-licno urejena baza potnikov iz razlicnih delov sveta, ki so vecinoma kot emigranti pripluli v Ameriko, dosegljiva je na http://libertyellisfounda­tion.org. Po brezplacni prijavi z imenom in geslom lahko tudi sami preverite svoje sorodnike, v iskalnik je treba vpisati le ime in priimek iskane osebe, lahko pa kupite tudi certifikat 
o prihodu, sliko ladje idr. 
šel domov. Z mojim ocetom sta se nekaj sporekla in tako se je brat odlocil, da gre v Ameriko. … Moj oce je šel v Ameriko za zaslužkom, ko je bilo meni eno leto. Doma je pustil mlado družino in tako te­žavno kmetijo. Kmetija je bila precej v hribih, ko so vozili gnoj v hrib, so morali pripeti k paru konj še enega. Oce je bil v Ameriki štiri leta, tudi v tujini so bili slabi casi. V teh štirih letih, ko smo bili sami, brez oceta, nam je verjetno pomagal moj ujec Štih. … Moja otroška leta v Retjah so bila lepa, saj nisem obcutil revšcine. Bil sem najmlajši pri hiši, zato so me sestre in bratje imeli radi. 
Pri hiši smo imeli tudi enega hlapca po imenu Anton. Hlapec me je imel zelo rad in me je celo raz­vajal. Nasproti naše hiše so bili sosedovi Bojcevi. Pri njih so imeli boljšo delovno silo, tako da so laž­je obdelovali zemljo, lahko recem, da so bili boga­tejši od nas. Imeli so hcerko po imenu Ela, ki je bila eno leto starejša od mene. Z njo sva se tudi najvec igrala in skupja preživljala otroška leta. Kot otrok sem sosedovi Elki dajal kruh, pa je moja teta Neža to videla in rekla: 'Albincek, ne smeš dajati kruha Elki, saj ga imajo tam vec kot pri nas!' To so bili spomini iz Retij.« (Odlomek je objavljen v knjižici Poslušaj narod, kako govori – o ledinskih in hišnih imenih, Zavod Parnas 2016.) 
Je tudi pri vas še v rabi hišno ime in morda celo veste, od kod izhaja?Zabeležite dragocene zgodbe, ki jih starejši v družinah morda danes še poznajo, a jih vse preveckrat odnesejo s seboj v pozabo. 
Šola tako in drugace
Sporocilo OŠ Primoža Trubarja Velike Lašce 
Zaradi poslabšanja epidemiološke situacije in preprecevanja prenosa okužb s SARS-CoV-2 se zacasno v tednu, od 19. 10. 2020 do 23. 10. 2020, v osnovnih šolah, glasbenih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, v zavodih za izobra­ževanje otrok s posebnimi potrebami in domovih za ucence s posebnimi potrebami vzgojno-izobra­ževalno delo izvaja prilagojeno. Za osnovne šole velja, da se ucenci od 1. do vkljucno 5. razreda izo­bražujejo v šoli, ucenci od vkljucno 6. do 9. razreda se izobražujejo na daljavo. 
Na enoten pristop in pripravo ucencev, ki bodo vklju-ceni v izobraževanje na daljavo, smo se z intenziv­nim izobraževanjem zaceli preventivno pripravljati že v casu pred pricetkom novega šolskega leta. 
Ravnali bomo v skladu s priporocili NIJZ-ja, ZRSŠ­-ja in v skladu z nacrtom, ki smo ga pripravili na šoli in so ga prejeli zaposleni na šoli in starši. 
Vse aktualne novice bomo objavili na šolski 
spletni strani naše šole. 
Vsi zaposleni naše šole se trudimo po najboljših moceh. Dragi starši, verjamemo, da bomo s skup­nimi mocmi in spoštovanjem drug do drugega zmogli konstruktivno delovati tudi v teh, za vse nas, negotovih casih. 
mag. Metoda Kolar, ravnateljica 




Berem,bereš,beremo 
V zraku je strah. Nekateri se proti temu borijo tako, da zanikajo, da se sploh kaj dogaja, in pravijo, da je vse skupaj samo velika teorija zarote. Drugi upošte­vajo vsa navodila in jim sledijo. Jaz osebno pa raz­mišljam takole: »Ce smo že v vojni, pa dajmo, okre­pimo svojo vojsko (s tem mislim imunski sistem).« Seveda je pomembno poskrbeti, da se vojski sploh ne bo treba bojevati (z nošnjo maske in osebno hi-gieno). Ce pa že pride do boja, je dobro, da so vojaki v formi. In ker obstajajo knjige z nasveti, kako iz­boljšati imunski sistem, vas vabim v knjižnico, kjer imamo na to temo kar nekaj literature: 
Odrasli oddelek Potopisi 
Kenda, Jakob J.: Transverzala (potopisni roman) 
ISPO, 2020 
Potopisni roman je svojevrstno na­daljevanje veckrat nagrajene uspe­šnice Apalaška pot. Jakob J. Kenda tokrat s svojim slikovitim, socnim jezikom in zacimbo humornih vložkov prikazuje pot, ki se vije prek njegove lastne dežele. Pripo­ved tako nudi vpogled v preteklost, a predvsem sodobnost Slovenije, in to s prepletenim vencem utrin­kov in tem, ki jih ves cas povezuje­jo tudi bolj intimne niti ljubezni v njenih najrazlicnejših oblikah. 



Odrasli oddelek Humor 
Möderndorfer, Vinko: Nova butalska citanka (poucne zgodbe iz Butal) 
Litera, 2020 
»Z nemajhnim veseljem sem preb­ral na novo napisane butalske zgodbe. In sem se jako zacudil. Novi Butalci so precej drugacni, kot so bili v mojem casu. Hocem reci, v mojem casu je bil Cefizelj tat, hud tolovaj, za katerega so pra­vili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske, v današnjem pa je oci­tno minister za policaje. Tega jaz ne zastopim prav dobro.« 
(Fran Milcinski: Odlomek iz Enega kratkocasnega uvodnika.) 
• 
Ihan, Alojz: Imunski sistem in odpornost (kako se ubranimo bolezni) 

• 
Ihan, Alojz: Do odpornosti z glavo (custva, stres, imunost) 

• 
Okrepimo imunski sistem (prakticni vodnik za trajno krepitev telesne obrambe) 

• 
Dolinar, Adriana; Loncar, Sanja: Adijo prehladi 

• 
Fuhrman, Joel: Superimunost (temeljni vodnik po prehrani za obrambo in     krepitev zdravja) 

• 
Weil, Andrew: Spontano zdravljenje (povecajmo naravno obrambno    


sposobnost telesa) 

Odrasli oddelek Kolesarjenje in motošport 
Klinc, Lora: Kilometer nic 
Ariom Leone, 2020 
Dobrodošli v svetu, obarvanem rde-ce in polnem adrenalina, kjer vam bo avtorica skušala približati navi­jaško pustolovšcino iz prve vrste. Lorin knjižni prvenec Kilometer nic, ki je posvecen vsem zvestim slovenskim navijacem, je zacel na­stajati na lanski dirki po Španiji, na kateri je skupaj z domacimi, prija­telji in takrat dvomesecnim sinom Levom spremljala dirko v živo od devete etape do konca. Svoje pripet­ljaje in doživetja je strnila v zapiske, ki jih je kasneje tudi preko objektiv­nih porocil o dirki z nekaj teorije o cestnem kolesarstvu razširila z na­menom, da bi ljudem približala ko­lesarski svet in njegovo ozadje. 

TROBLA KNJIŽNICA 25 

Obratovalni cas • ponedeljek 12:30–19:00 
• torek zaprto • sreda 10:00–15:00 • cetrtek 12:30–19:00 • petek 12:30–19:00 

Mladinski oddelek Resnicnost 
Brezinová, Ivona: Vpij potiho, brat 
Miš, 2020 
Jeremiáš je samosvoj. Živi v svetu strogih pravil, v svetu, v katerem ima vsak dan v tednu svojo barvo, kosi kruha pa so nujno okrogli. S svetom, v katerem živita mama in sestra, se ne razume najbolje. Vca­sih komu povzroca preglavice, toda ljubeci mama in sestra mu vselej stopita v bran. Samo da jima Je­remyja ne bi dali v zavod, tega ne bi prenesli. Ivona Brezinová obcutlji­vo, vendar s potrebne širše perspek­tive pripoveduje zgodbo avtisticne­ga fanta in njegove družine, ki se z njegovo motnjo vsakodnevno spo­pada. Knjiga z odlicnimi ilustracija-mi Tomáša Kucerovskega otrokom prikazuje, da je s tako motnjo mo­goce živeti in da sta na koncu, kot vedno, od vsega najpomembnejša ljubezen in zadostno razumevanje. 


V knjižnici si lahko izposodite tudi bralnik inkBOOK Prime, prilagojen uporabi v Biblosu. 
www.mklj.si 
Mladinski oddelek Biologija za mladino 
Vse skrivnosti o virusih 
Hart, 2020 
Virusi so povsod: na konici tvojega nosu in na dnu oceana. Virusi ima­jo super moc, in ceprav so na sla­bem glasu, jih vecina ni škodljiva za zdravje ljudi. Obišci skrivnostni svet virusov v knjigi in spoznaj vse, kar te zanima o teh, za prosto oko nevidnih nagajivcih. Ceprav je knji­ga namenjena otrokom, jo bodo z zanimanjem zagotovo prebrali tudi odrasli. Virusi nam lahko povzroca­jo hude zdravstvene težave. Zaradi njih je v preteklosti umrlo že na mi-lijone ljudi in še danes jih ne zna-mo popolnoma obvladovati. Eden takih virusov je SARS-CoV-2 (novi koronavirus), ki v zadnjem casu ogroža zdravje in življenje številnih ljudi na svetu. Hitro se prilagajamo in ucimo, kako se zavarovati pred okužbo z novim koronavirusom, ki pa seveda ni edini virus. 


V KNJIŽNICI OMOGOCAMO: 
• 
vracilo gradiva 

• 
samostojno izbiro gradiva 

• 
narocilo gradiva (COBISS+, telefon) 

• 
izposojo gradiva v paketih (Macki v žaklju) 


V KNJIŽNICI NI MOGOCE: 
• uporaba racunalnikov in fotokopirnih strojev 
OB OBISKU KNJIŽNICE: 
• 
nosite zašcitno masko 

• 
razkužite si roke • ohranjajte razdaljo 1,5 m 



Mladinski oddelek Slikanice 
Guest, Patrick: Okna 
Grlica, 2020 
Kako pojasniti otroku, da mora os­tati doma, da lahko opazuje ulico, drevesa, oblake in druge otroke le skozi okno? Patricku Guestu, av-torju slikanice Okna in številnih drugih, je to uspelo, ker predobro razume obcutke ujetosti in osa­mljenosti, ki spremljajo otroke, ki so izolirani zaradi bolezni. Nje-gov sin Noah se že leta bori z Du-chennovo mišicno distrofijo in ve-cino casa preživi v postelji. Patrick Guest je po poklicu fizioterapevt, zato je pri svojem delu dnevno v stiku z ljudmi, ki so v casu epide­mije najbolj izpostavljeni – s poli­cisti, bolniškim osebjem idr. Da bi zašcitil sina pred okužbo, se je za šest tednov odselil od doma. To je prisrcna zgodba o povezanosti in vedrini, s katero lažje premaguje-mo vsakršne težave, in hkrati tudi dragocena casovna kapsula o živ­ljenju leta 2020. 

Knjižni prvenec akademskega slikarja Jožeta Cente Ne ugašajte mi luci 
Urban Centa / foto: Lucka Centa 

V torek, 29. septembra, je bila v knjigarni Konzorcij v Ljublja­ni predstavitev knjige akademskega slikarja Jožeta Cente z naslovom Ne ugašajte mi luci. Knjiga, ki je izšla v samozalož-bi in jo distribuira Založba Kres, je že na voljo v bolje založe­
nih knjigarnah. 


Avtor se predstavitve iz zdravstvenih ra­zlogov ni mogel udeležiti. Knjigo je predsta­vil avtorjev sin Urban Centa, sicer ustanovni clan in prvi vodja skupine Agropop, sedaj glasbeni direktor festivalov, kreativni direk-tor v tržnem komuniciranju, mednarodni glasbeni menedžer ter izumitelj. Avtorjev življenjepis je povzela njegova vnukinja ko­reografinja, vrhunska plesalka flamenka in izrazna umetnica Urška Centa, medtem ko je druga vnukinja Lucka Centa, sicer absol­ventka likovne akademije v Madridu, dogo­dek fotografirala. Posebni gost je bil med-narodni poslovnež in mecen kulture Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, d. o. o., ki je poudaril avtorjev vpliv na njegov odnos do kulture ter njegovo mentorstvo pri razvoju likovne umetnosti na Dolenjskem. Predsta­vitev je povezoval Matjaž Gruden, sicer tudi moderator dogodkov na Trubarjevi doma-ciji na Rašici, ki je osvetlil pomen Jožeta Cente za kulturo na velikolaškem obmocju. 

O knjigi 
V castitljivem devetem desetletju življe­nja se je akademski slikar Jože Centa od­locil izdati še svojo prvo knjigo, odpreti še eno plat svojega srca in v vecnost zapisati spomine na kraje svojega otroštva v okolici Velikih Lašc v letih pred prvo svetovno voj-no, med drugo svetovno vojno in po njej. V knjigi Ne ugašajte mi luci pred bralca v šte­vilnih barvnih odtenkih niza številne zgodbe iz casa, ki ga je oropal brezskrbnega otro­štva, doma ter družine. A knjiga ne prinaša le pokanja pušk in hrumenja vojaških letal, poguma in žrtev, ampak tudi duhovito na­pisane spomine na zanimive osebe, ki so lahko bivale le v tistem casu in okolju. 
V prvem delu knjige so zapisani spo-mini na cas, kot so ga doživljali otroci. Od vstopa v osnovno šolo, ko se je že napo­vedovala vojna, do njenega zacetka, ki je prinesel zaporedne tragedije prav v njegov dom. Ta pricevanja bi bilo težko razdeliti na posamezna poglavja, zato so zapisani kot celota ter kljub vsej tragiki dogodkov ven­darle obarvani z otroškim optimizmom. V drugem delu so opisani vaški posebneži in petlarji, junaki tistega casa, ki so svoji okoli­ci dajali poseben car in svojevrstnega duha ter jih je avtor prikazal tudi na ilustracijah. 
Avtor v svojem v svojevrstnem slogu pisanja prepleta avtenticni jezik otroka z jezikom odraslega, današnji knjižni jezik plemeniti s takratno govorico velikolaške okolice. Tako je nastala barvita sestavljan­ka prelivajocih se zgodb, ki skozi pogled ne­dolžnega otroka prehajajo v pogled razum­nega odraslega. Odraslega, spravljenega s svojim življenjem, ki se je zavestno odlocil, da s svojimi zgodbami ne želi nikomur spomenik tistemu casu, ki ga zaradi zgodo­vinskega spomina ne smemo pozabiti. In o njih govoriti po resnici ter brez pretiravanja ali prirejanja. Da se ne bi ponovilo! Da bi naši potomci še cutili lepote stvarstva ter znali odgovorno krmariti ta svet. Svet, katerega podobe je sicer avtor vse svoje plodno živ­ljenje tako vestno beležil predvsem v svojih likovnih delih in jih sedaj z jasnimi in s pro-nicljivimi mislimi prelil še v pisano besedo. 
Jože Centa – življenjepis 
Jože Centa je bil rojen leta 1934 v Dvorski vasi pri Velikih Lašcah. Domaci kraji so ga obdarili z izjemno življenjsko popot­nico: s Trubarjevimi bukvicami, z Levstiko-vim neupogljivim slovenstvom, s Krpanovo odrezavo duhovitostjo in Stritarjevo bogato domaco govorico. 
Druga svetovna vojna je neusmiljeno za­rezala v njegovo otroštvo s požigom doma-ce vasi in selitvijo na Malo Slevico ter kruto izgubo matere. Po vojni ga je k sebi sprejela teta iz Ribnice. Vpisal se je na nižjo gimna­zijo in leta 1954 v Kocevju maturiral. Istega leta jeseni se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, študiral v razredu pro-fesorja Antona Gojmira Kosa in leta 1960 diplomiral. Po zakljucenem študiju je kot samostojni umetnik pricel ustvarjati svoj bogati likovni opus. Od leta 1962 in vse do upokojitve je delal tudi kot likovni pedagog v Ljubljani, kjer živi še danes. 
Njegova raznolika umetniška likovna dejavnost je priznana tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru. V slikarstvu je trajno in trdno vpet v krajinarstvo, ki ostaja ena od njegovih temeljnih izraznih vsebin. 

TROBLA KULTURA 27 
Pomenljivo ga je zaznamovala rodna Do-lenjska, prelepa zelena pokrajina z bogato stavbno dedišcino. Vanjo je vrašcen na prav poseben nacin, zato se v njegovih številnih upodobitvah zrcalita njena bogata pretek-lost in živahna sedanjost. Jože Centa je mojster barve in risbe, s katero se poetika in ekspresija združujeta v izrazno moc ume­tniške pripovedi. V obseženem slikarskem opusu je med drugim prepoznaven tudi kot ilustrator in avtor velikih stenskih kompozi­cij. Samostojno in skupinsko je mnogokrat razstavljal v Sloveniji, Avstriji, Italiji in ZDA. Udeležil se je številnih srecanj likovnikov ne le kot slikar, temvec tudi kot pobudnik, idejni vodja in mentor. 
Za svoje delo na likovnem, organizacij­skem in dolgoletnem pedagoškem podrocju je dobil vec nagrad in priznanj. 
Jože Centa in Velike Lašce 
Akademski slikar Jože Centa s svojim delom že dolgo bogati kulturni utrip Velikih Lašc. Kar pomenijo rojaki Trubar, Levstik, Stritar in Javoršek za pisano besedo, prav gotovo pri izražanju skozi likovno umet­nost predstavlja Jože Centa. Za leta 1981 obnovljeni Kulturni dom v Velikih Lašcah je izdelal Levstikov portret in s tem 150. obletnici Levstikovega rojstva dodal po­memben pecat. Leto pozneje je zasnoval tradicionalna srecanja likovnih umetnikov pod skupnim imenom Trubarjevi kraji ter bil vrsto let njihova gonilna sila. Nezanemarljiv in neizpodbiten je tudi njegov vecletni pre­dani angažma pri zagotavljanju sredstev za obnovo Trubarjeve domacije na Rašcici, v galeriji, v kateri svoja dela razstavljajo li­kovni ustvarjalci Trubarjevih krajev vse od otvoritve leta 1986 dalje. 

Jože Centa je s svojo slikarsko vlogo in s pomembnim sooblikovanjem kulturnega življenja pripomogel k rasti in prepoznav­nosti Velikih Lašc v luci likovne umetnosti. Prav njemu gre zasluga, da so lepote teh krajev upodobljene na številnih platnih li­kovnih umetnikov. Leta 2014 je postal ca-stni obcan Obcine Velike Lašce. 
Posebni gost Janez Škrabec 
Na predstavitvi knjige v knjigarni Kon­zorcij je posebni gost Janez Škrabec, direk-tor podjetja Riko, d. o. o., povedal: »Zame kot radovednega otroka in kasneje mladeni-ca je bilo ustvarjanje Jožeta Cente, našega rojaka iz Velikih Lašc, pomembna in usodna dedišcina, s katero sem vstopal v svet in ki me je nenehno soocala s stvarnostjo, ki posega z videnega onkraj videnega. Govo-rim sicer v svojem imenu, predstavljam pa generacije nas Ribnicanov, ki smo na plat-no – kot na pladnju – sprejeli pomembno sporocilo o carih in vrednostih umetnosti. 
Danes si v Ribnici težko predstavljamo, kako bi se kraj, na katerega sva oba s slikar­jem Cento neodpovedljivo navezana, kul­turno razvijal, ce ne bi gospod Jože Centa pred približno štiridesetimi leti povabil svo­je kolege slikarje na druženje in ustvarjanje v Ribnico. Njegova pobuda po umetniških druženjih je tedaj zacela razvijati Ribnico v eno pomembnejših umetnostnih središc v Sloveniji, v meni osebno pa je vzgojila vse­življenjsko ljubezen do umetnosti.« 
Vec informacij: urban@ovum.si 

Na fotografiji od leve: Janez Škrabec, Urška Centa, Urban Centa 
desno po tleh in si ga tako ocistil, kot se spodobi. Od kod mu to zna­nje, je zame še danes uganka. Star je bil namrec le nekaj ur. 
Potem so se z njim zacele te­žave. Nisem vedel, ali bo znal ho-diti, vendar brez razloga. Ko sem se dvignil iz pocepa in se zacel ritenski odmikati, je bil skoraj hi-trejši od mene. In že sem ga imel med korakom. Tekal je za menoj, kamorkoli sem stopil. Bal sem se, da ga (o, groza) pohodim. Vec kot ocitno je bilo, da me je imel za mamo kokljo. Še dobro, da je ni slišal, saj ga je zunaj priveza­na nemocna klicala s svojim ko ko ko. In tako so minevali dnevi v obojestranskem zadovoljstvu na­jiskrenejšega prijateljstva. 
Cez kakšen teden sem zatipal, da se mu puhec na perutnickah spreminja v perešcka. Kmalu sem to opazil še nad ritko. Ni mi bilo všec, da tako hitro raste pred mo-jimi ocmi in postaja vse bolj od­rasel, še zlasti, ker za sabo pušca vse vecje kupcke, ki sem jih moral skrivati. Mama mi je zacela preti-ti, da naju bo vrgla iz hiše. To se je kmalu tudi zgodilo. Še dobro, da je bilo tistega prelomnega leta 1940 toplo poletje. Skrbelo me je, kako bo z nama, ko bom moral v šolo. Kmalu je prišla jesen. Še dobro, da sva se kar dobro izucila za bi-vanje zunaj hiše. Pernata obleka je bila vse gostejša. In nekega dne, ko sem na hrbtu ležal na vrtu, on pa cepel na meni in mi nekaj neu­morno pripovedoval s svojim civ civ, ki je bil že v nižjem tonu alta, se je zgodilo. Tisti civ se je zacel mešati s ko ko ko, kra kra. Zacel je rahtati. Ce bi bil clovek, bi rekli, da mutira, ampak pri cloveku se to zgodi samo pri fantih. Za njega pa še nisem bil preprican, kaj bo. Vendar se je kmalu izkazalo, da je bilo prav, da sem ga krstil za Jur­jevko. Nic ni kazalo, da mu bo zra­sel greben. Operjenost pa je kaza-la, da se z menoj sprehaja in rahta prava, lepa kurja gospodicna jar-
Jurjevka, moja kokoška 
Ali je bila napovedovalka krutega casa? 
Jože Centa 
Stara mama je koncno našla že dolgo casa pogrešano ta grahas-to kokoš. Mnenja so bila deljena. Najbrž jo je odnesla lisica ali pa ji je vrat zavil kakšen od tistih grdih ciganov in so jo spekli kje v goz­du. Ne eno ne drugo ni bilo res. Ta grahasta se je skrivala globo­ko pod streho v kotu listnice in si tam naredila gnezdo. Zalotili so jo, ko se je po skoraj treh tednih hotela na skrivaj odžejati v luži pri gnojišcu. Ujeli so jo in obsodi­li na kazen, obicajno za take ne­zakonske kurje matere. Privezali so jo za drevo, tako da so kratek konec vrvice tesno zacuknili na eni nogi. Na drugo nogo so ji na­mestili rdec trakec žekek, da se bo vedelo, katera si je drznila na skri­vaj klociti in valiti. Da bi prišla k pameti, so jo obcasno popljuskali z vodo. Tako se je pod prisilo mo-rala odpovedati materinstvu in se pripravljati, da bo od nje spet kaj, da bo zacela nesti jajca. Verjeli ali ne, to je bila mati moje Jurjevke. 
Njena predrznost je bila v tem, da je valila eno samo jajce. Tega so še toplega izrocili meni in mi dali kratek nasvet: »Zavij ga in ga daj na toplo, morda pa bo kaj iz njega.« 
Poslušal sem jih. Nekje sem našel zavrženo volneno nogavico. Jajcek sem skrbno potisnil vanjo do konca stopala. Potem sem jo še nekajkrat prepognil in valilni-co položil v kot toplega zapecka, saj se je tisto soboto pekel kruh. V nedeljo zjutraj me je vrglo izpod kovtra. Zaslišal sem pritajen civ civ civ. Odvil sem nogavico. Iz lu­pinice se je kobacala rožnata mo-kra kepica in kar naprej ponavlja-la svoj civ civ. Ko sem jo osvobodil nic kaj prijetno dišece lupine, se je že lepo namešcala v moji topli dlani, kot da bi bila pod maminimi perutnickami. Nogavico sem od­vrgel in ji v zapecku naredil gnez­dece iz mamine zimske rute. Za to seveda nisem bil prevec pohva­ljen, ampak …. V tem gnezdecu se je rožnata kepica kmalu posušila in proti meni je civkal cisto pravi rumeni puhasti pišcancek. V tis-tem trenutku nisem vedel, ali bo kura ali petelin. Ampak nekaj mi je reklo, da se bo mladicek oddol­žil mami in se bo iz njega razvila kokoška. Vprašanje je bilo samo še, kakšno ime naj ji dam. 

Obcasno je k nam prihajala na obisk neka teta, ki je ves cas ceb­ljala in kokodajsala, tako kot je vdil in vdil civkal moj pišcancek. Tvegal sem in si rekel: »Jurjevka bo, ce se bo pa pozneje izkazalo, da ji raste greben, bo pa Jure.« 
Tudi stari mami, ki je že bolna poležavala v štibelcu, sem pove­dal o tem. Rekla mi je, naj ji po tleh nasujem pšena, ki je bilo v špaj­zi v merniku vedno pripravljeno za kuhanje mlecne ali cešpljeve kaše. Mame ni bilo doma, da bi jo vprašal, ali lahko vzamem. Ker sem vedel, da je nujno, ker otroci morajo jesti, sem se opogumil, ga vzel pest in ga raztresel po tleh. Pišcancka sem postavil na tla in zacel s prstom trkljati po tleh. Hitro me je razumel in tudi on je zacel trkljati s kljunckom ter kmalu zadel tudi zrno kaše, vmes pa vse bolj zadovoljno civkal. Ko sem mu prinesel še krožnicek z vodo, je vanjo zacel pomakati kljuncek in pogledoval navzgor, kot bi se mi želel zahvaliti za vse to. Ko je bilo prvega obeda konec, je s kljunckom potegnil levo in kica. Ni bila kaj prida podobna materi graharci. Bila je po ocetu petelinu, ki je bil ponosen Štajerc. 

Od takrat je bila to moja koko­ška – Jurjevka. 
Že prve dni, ko so nama po­kazali vrata, se je Jurjevka vedla drugace kot druge kure. Ni hodi-la z njimi spat v kurnico, ampak si je našla prostor v štali pri kravi Muri. Pocepnila je na rob njenih jaslih in me cakala, da pridem iz šole ter jo poklicem. Jasli pri Muri so bile zdaj njena spalnica. Z Muro sta se dobro razumeli, ne pa z dru­gimi (zaostalimi) kurjimi tetami in sestrami. Ocetu petelinu pa je vedno ušla. To mi je bilo všec. Tako ni bilo nobenega ljubosu­mja. Prvo zimo sva preživela bolj vsak zase, dnevi so bili kratki, po pouku pa malo casa. Veckrat me je cepe cakala pred pragom. Ko sem jo prijel v roke in jo popestoval, je pri prici zacela svoj tožeci in dolgi ko ko ko, kot da bi mi hotela pove­dati o vseh krivicah dneva. 

Prišla je pomlad 1941. Jurjev­ka je imela prvi rojstni dan. Nisva ga posebej praznovala, saj je bil praznik prav vsak dan, ko sva bila skupaj. 
Nekega jutra smo izvedeli, da se je zacela vojna. V vasi smo zagledali vojake. Veliko vojakov. Nekateri so preklinjali in tudi jo­kali. Zazdelo se mi je, da so tudi Jurjevki nevarni, še bolj kot ci­gani. Menda so lacni. Nekaj noci sem jo skrival v podpecku. Tudi tega je bilo kmalu konec. Stara mama je vse bolj hirala in mama jo je iz štibelca preselila v hišo ter ji postlala pri peci. Dohod do pod-pecka je bil zaprt. Stara mama se je ob palici, višji od nje, od casa do casa sprehodila po hiši in nato spet legla. To je bil najugodnejši cas, da sem jo kaj vprašal. Stežka, a rada mi je pripovedovala - tudi 
TROBLA KULTURA 29 

to, kaj je politika, o kateri se je to-liko govorilo. Vcasih sem ji poka­zal tudi Jurjevko, seveda ce ni bilo doma mame. To pa je bilo pogos-to: cakale so jo njive in Mura. Med svojo odsotnostjo je skrb za staro mamo naložila meni. Proti kon-cu poletnih pocitnic sem ji vsake toliko casa menjaval rjuhe. Jese­ni, ko je bilo najvec dela in so vas preletavali avioni, se je ni upala pustiti v hiši. Postlala ji je na vo­zicku, vstran od poslopij, saj se je že govorilo o bombardiranju. To je bila za mene in Jurjevko sijajna priložnost. Ob vozu sem na travi pogrnil (vojaško) oddejo, legel na hrbet, Jurjevka mi je sedla na prsi in kar naprej nekaj pripovedovala s svojim kurjim ko ko ko. Obcasno je kljunila po gumbu na moji jopi­ci in me s tem opozorila, da je cas za popoldansko malico. Iz žepa sem potegnil skorjo kruha in ji ga nadrobil po oddeji. Meni pa so zadišala jabolka in hruške, ki jih je bilo treba le pobrati. Tudi Jur­jevki sem ponudil kakšen krhelj, ona pa je, trapa izbircna, kar stran pogledala. Z ležišca na vozicku se je stegnila roka s kozarcem in mi velela: »Jožek, nalij mi malo caja.« 
Zimo smo preživljali sede ob peci ali na njej. Mama je morala obcasno v štalo k Muri. Zjutraj je prinesla obema še toplega mleka izpod krave. Potem pa sem malo povasoval pri Jurjevki. Casa je bilo dovolj tudi ob dopoldnevih, saj nam je pouk pogosto odpadel. Okoli vasi je vse bliže grmelo. Pod Škrlovico so že pokale puške in zaregljali mitraljezi. Sneg je po-casi skopnel. Samo pod osojno Ja­kopelco je bila cez cesto še kakšna bela leha. Z Jurjevko sva spet lah­ko pocepala na vrtu za štalo. Na njenem vogalu je najbrž od nek­daj stala stara kad, kamor je po dežju izpod kapa pritekala dežev­nica. Ta voda je bila dana od same-ga neba, saj je ni bilo treba prina­šati v škafu na glavi iz Širokih ud. Bila je primerna za pranje korenja in pese, ko se je v kotlu kuhalo za prašice. Zajemali so jo z lesenim korcem in z njo polivali krmo v vecjem cebru. Kakšna je ta voda, je zanimalo tudi naju z Jurjevko, am-pak kad je bila visoka, malo višja od mene. Najbrž sem se domislil, da bi bilo dobro, da si jo ogleda vsaj Jurjevka. Dvignil sem jo in jo pos­tavil na rob kadi. Dobro, cisto po kurje se je oprijela roba. Zaslišal se je prvi glasen ko ko ko. Obracanje glave je bilo vse hitrejše, kokodak pa vse glasnejši. Bilo je ocitno, da vidi v kadi nekaj posebnega. Tak-rat mi je prišlo na misel, da je neci­mrna in se kot tisti Narcis ogledu­je v vodi in je zacudena nad svojo lepoto. V hipu sem se odlocil, da moram v kad pogledati tudi sam. Nisem iskal podstavkov, saj sem že velik in mocan, a ne? Oprijel sem se roba kadi in se z vso mocjo od­rinil od tal. Še preden sem do kon-ca izgovoril hop, sem bil že v kadi. Ocitno sem z odrivom pretiraval. Prevrnil sem se cez rob in z gla­vo navzdol štrbunknil v umazano vodo. Kot pravi športnik sem se na dnu kadi ujel z rokama. V kadi pa je bilo le toliko vode, da sem imel gla­vo potopljeno. Kaj zdaj? Obrniti se ni bilo mogoce. Pa še Jurjevka me je gledala v tem necastnem položaju. In še preden sem se prenehal zave­dati, me je že nekdo prijel za noge, teklo je iz vseh odprtin v glavi. 
To, kar se je dogajalo z menoj po štrbunku, so mi povedali pozneje. Šimanov stric France, najbližji so-sed, je po vrtu pobiral veje jablan, ki jih je pozimi polomil sneg. Ko je zaslišal obupano kokodajsanje in zagledal dvoje nog, ki so brca­le iz kadi, je ravnal tako, kot se je spodobilo za dolgoletnega gasilca. Imel sem neverjetno sreco, ne le krompir. 
Ampak zgodba se je šele za-cela. Od nekod se je vzela mama, se zahvalila ter me pospremila v hišo, me slekla do kože in zavila v hodno rjuho, da je popila vodo in nesnago. Spravila me je pod kovter v posteljo blizu stare mame. Odšla je v kuhinjo, naložila v pec bukov zglavnik in skuhala lipov caj. 

Zvecer so ugotovili, da imam vrocino. Drugi dan je poštar pri­nesel casopis Družinski tednik. Mama ga je prosila, naj v Lašcah obvesti dr. Kožuha o tem, kar se je zgodilo. Potem je šla h Klopinovi Anici, šivilji. Ta mi je tako rekoc cez noc sešila iz crtaste flanele ne­kakšno pižamo, podobno pajacu, ki se je spredaj in zadaj odpenja-la na vavtaro. Kmalu potem, ko me je oblekla, je prišel zdravnik. Postavil me je na klop ob peci in mi rekel, naj stojim na eni nogi. Ta preizkus sem strumno prestal. Potem mi je pretipal trebuh in mi s tistim telefonom poslušal plju-ca ter srce. Nekam (kam, ne kaže omenjati) mi je vtaknil toplomer in rekel: »Osemintrideset.« Mami je dal neke praške in ji narocil: »Veliko caja, dobro hrano, teden postelje in tako morda ne bo pljuc­nice.« Vse sem slišal in zame je bilo vse to razveseljivo. Potem se je na hitro s tistimi slušalkami lo-til še stare mame. Odkimaval je in rekel: »Skuhajte ji dobro župco.« Spil je štamperle brinovcka in od­šel. Mama se je s staro mamo šepe­taje o necem posvetovala, potem pa glasno rekla: »Nic ni racunal.« Potem sem res dobival veliko zelo dobrega caja, sladkanega s kan­glcukrom, in piškote. Res je bilo luštno biti bolan. 
Drugi dan je mama že prinesla v tofu tisto vroco župco s ta ozki-mi nudeljcki. To je bilo nenava­dno, saj ni bilo žegnanje. »Se bosta malo pokraftala,« je rekla in nama jo nalila v krožnik. »Meni daj ko­rencek, ce je mehak,« je prosila stara mama. Mama pa mi je naro-cila: »Ko bosta pojedla, potolci z žlico po krožniku, grem pripravit za naprej.« Odšla je v kuhinjo. Pri­nesla je tisto »za naprej«. V vsaki roki je držala en krožnik in nama ga dala v narocje. Na krožniku so bili krompir z ocvirki, sladko zelje in meso. Stari mami je rekla: »Kar jejte, meso vam bom pa razcefljala, grem po nož.« Še prej se je obrnila k meni in mi z nekakšno zadrego zacela razlagati: »Jožek, tebi sem dala pa stegence od zajcka, so mi ga dali zate koški stric Lojz, prav zate. Izvedeli so, da si bolan. So vceraj kar dva zaklali. Kar v roke primi, pa obiraj, je zelo dobro,« je še zajecljala in spet odšla. 
Ta cas je izrabila stara mama. Pomežiknila mi je, prijela za ene­ga od dveh košckov svojega mesa in mi ga (kot navadno) vešce vrgla na moj krožnik. Za hip sem one-mel, kri mi je zledenela. Pred ocmi se mi je pomracilo. Buljil sem v krožnik. Je to mogoce? Saj ni res! Sanjam!? Groza! Prijel sem ga in zadegal v vznožje. Vrglo me je iz postelje. Pobral sem košcek, ki mi ga je dala stara mama. Perutnicka. Ne maram vaju! Nobene ne ma-ram! Nalagali sta me! Od kdaj ima zajcek perutnicke? Jurjevko, mojo Jurjevko ste zaklali. Ne maram vaju. »Grem!« sem tulil, ne jokal. S perutnicko v roki sem stekel k hišnim vratom. Grem, grem! Ven grem na mraz, naj kar umrjem. Stara mama je odložila krožnik. »Nisem pomislila,« je jamrala pro-ti kuhinji. Mama se je s hrbtom naslanjala na vrata: »Nikamor ne boš šel, ti bom vse razložila.« »Ne maram nic slišati, pusti me!« sem se obupano drl, skocil nazaj v hišo in pobral še tisto stegence. »Lej, še slekli ste jo, še kožo ste ji odrli, moji Jurjevki!« sem hlipal in ji pod nos molel oba košcka. »Pusti me, da jo pokopljem tam za štalo, kjer je pokopan moj Mjav.!« 
Mama se je omehcala in mi rek-la: »Pocakaj, da te oblecem, zunaj je mraz.« Po kratkem prepriceva­nju sem pristal na kompromis: »Ti mi daj pa tisto židano ruto ...« 
Oblekla me je kar cez pižamo, mi potegnila volneno kapo cez ušesa, nataknila gumijaste škore­njcke in mi dala tisto ruto. Vanjo sem zavil oba košcka. Brez besed mi je odprla vrata. »Bodi hiter, zelo je mraz,« je rekla bolj tiho. Odšel sem. Za svinjakom je bil prostor za motike in rovnico. Vzel sem rovni-co in odšel za štalo. Cutil sem, da je ves cas nekaj korakov za menoj, a sem se delal, da tega ne vidim. Za štalo sem opravil obred pokopa in ga nalašc zavlaceval: zasipal, presipal in grob oblagal s travnato rušo. Izza ogla sem zaslišal: »No, dobro bo! Zdaj pa pridi, zelo je mraz.« »Jutri mi boš dala korenino od tiste rdece georgine,« sem izsi­ljeval. »Zdaj pa greva v hišo, ti bom ocvrla jajcka,« me je nagovarjala. »Ne bom jedel, nisem lacen, sploh nisem lacen.« 
Ko sva prišla v hišo, je bilo vse pospravljeno, v odgrnjeni poste­lji pa vroca termoforka, ki je vso zimo grela staro mamo. »Lezi in se pokrij, ce ne bo res pljucnica. Jaz termoforke ne potrebujem. Sem si dala cegel gret.« Ubogal sem jo. Potem se je spet zacelo, zanju naj­brž najtežje: »Veš, Jurjevka je bila prevec navajena na ljudi. Vsake-mu bi se pustila ujeti. Cigani so še bolj lacni kot pred vojno. Vojaki še macke lovijo.« »Bodita tiho, ne bom vaju poslušal,« sem si zatis-nil ušesa. Pa spet. »Skoraj dve leti je bila stara, pa ni znesla še nobe­nega jajcka,« sem spet slišal. Stara mama pa nekako pritajeno: »Mor-da je bila celo kopun«. 
»Kakšen kopun! Moji kokoški je bilo ime Jurjevka. Sam sem ji dal to ime. Ne maram vaju, ne maram! Kar naj umrem. Morda bova tako spet skupaj z mojo Jurjevko.« Za­vil sem se v kovter in se pokril cez glavo. Ni bilo dolgo, ko sem zacutil mamino roko na celu. Potem me je še malo odkrila in mi hotela priti­sniti uho na prsi. Najbrž sem mis-lil, da je zdaj pravi cas, da pokažem vso težo svojega žalovanja. Zami­žal sem, iz koticka ust mi je tekla slina, usta sem imel široko odprta, zadrževal sem dih. Mama je zakri-cala, stara mama je v postelji sedla in cez cas dejala: »Daj, vzemi ta ko­zarec vode in ga polij po vratu, pa po prsih ga potolci.« 

Tisti trenutek sem zacutil, da pretiravam in da sem ju že prevec prizadel. Šlo mi je na smeh, malo sem se pa pomujal. Na glas sem se zasmejal in civknil: »Saj mi ni nic.« Obe sta dvignili roki in skoraj v en glas obupano zamrmrali: »Da nikoli vec ne narediš kaj takega!« »Vedve pa meni ne!« sem si upal zabrusiti nazaj. 
Tisti dan ni nihce vec jedel. Vsem trem je v ustih ostala gren-
TROBLA KULTURA 31 

koba. Meni zaradi Jurjevke, njima še zaradi marsicesa. O vojni sta vedeli veliko vec kot jaz. In vendar jima nisem tistega, kar se je zgodi-lo z mojo Jurjevko, nikoli oprostil, še danes ne. Pa še to. Kadarkoli mi je prišla pozneje na misel zgodba o moji kokoški, sem uvidel, da je bila to predpriprava za premagovanje krivic, požigov, pomorov, nasil­nih smrti in laži, vsega, kar nas je v naslednjih štirih letih cakalo. Vojna je šele odprla svoje ognjeno, krvavo in pogoltno žrelo. 

Podelitev Rožanceve nagrade za najboljšo esejisticno knjigo 
2020 

Trubarjeva domacija, 19. 9. 2020 
mag. Ana Porenta  / foto: Lucka Centa 

Soncno sobotno popoldne je oto-cek pri Trubarjevini privabil ljubi­telje knjige in esejistike. Pred mo-stickom so nas s soljo, kruhom in z domaco kapljico pricakale clani­ce Društva podeželskih žena Velike Lašce. Rumeni leskovi in še zeleni jelševi listi so z vetrom poplesavali proti odru pri žagi, kjer nas je pred­sednica žirije Ifigenija Simonovic pozdravila na 29. podelitvi Rožan-ceve nagrade, ki se je to leto že pe­tindvajsetic odvijala pri Trubarju. 
Dobrodošlico vsem gostom, soorganizatorjem in obiskoval 
cem je v imenu Obcine Velike Lašce izrekel Matjaž Gruden, ki je 
med drugim povedal, da se svet razvija tudi zaradi iskanja drugih 
in drugacnih poti, kot nam je pokazal s svojim delom in držo že naš Trubar. Izrazil je posebno zadovoljstvo, da je na nek nacin revoluci onarni duh (ce pogledamo na esejisticno bero) še vedno prisoten, 
ta duh pa nam narekuje pot do osebne odgovornosti in vere v boljši 
svet. Zahvalil se je Društvu Marjana Rožanca, da s podelitvijo na grade prenaša dober glas o Trubarjevi domaciji po vsej Sloveniji. 
Žirijo so letos poleg predsednice Ifigenije Simonovic sestav ljali še: Vlado Motnikar, Manca Košir, Jonatan Vinkler in Nada Šumi. Po branju esejisticne bere preteklega leta so izpostavili pet avtorjev in knjig, ki smo si jih na prireditvi lahko tudi ogle dali, dve pa nam je predsednik društva dr. Kovac tudi poklonil. Za Rožancevo nagrado so bili nominirani Esad Babacic s knjigo Veš, mašina, svoj dolg, Kozma Ahacic z zbirko esejev Kozmolo gija, Mojca Pišek z esejisticno zbirko Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, Tadej Meserko z delom Najprej kultura, potem zdravje in Uroš Zupan z zbirko Arheologija sedanjosti: eseji o knjigah, knji ževnosti in še cem. Zmagovalca, Esada Babacica, so razglasili v cetrtek,17. 9. 2020, v Cankarjevem domu v Ljubljani, podelitev nagrade pa je tega dne potekala na Trubarjevi domaciji.  

Program podelitve je v sprošcenem duhu vodil predsednik Društva Marjana Rožanca dr. Edvard Kovac ter ob iskrivih mislih napovedoval tudi nastopajoce glasbenike GŠ Ribnica, Oddelka Velike Lašce. Zaigrali so nam kitarist Ruben Kastigar, klarine tistka Manca Kirn in pianistka Teja Bogdanova. Na travniku pred odrom je zaplesala tudi nepogrešljiva plesalka Ela Rožanc (vnuki nja Marjana Rožanca). Odlomke iz Rožancevega Romana o knji gah je doživeto interpretiral dramski igralec Timotej Novakovic. 
Vrhunec prireditve je bila podelitev nagrade Esadu Babacicu za knjigo Veš, mašina, svoj dolg. Ifigenija Simonovic je prebrala utemeljitev žirije, v kateri med drugim piše, da avtor "z živostjo, angažiranostjo, z mehkobo velikega srca vnaša v slovensko esejisticno krajino pisavo montaignovske vrste." Podobnost z Marjanom Rožarcem izpostavljajo tako: "Ne druži ju le iskre nost, solidarnost, njun proletarski Vodmat, temvec tudi ljubezen do športa. O njem pišeta tako, da obcutimo igro, tovarištvo, ele ganco nogometnega gola (Rožanc) in meta na koš (Babacic)." O njegovi pisavi dodajajo: "Kakor v športu tako v svetu pokaže v podobah, naslikanih s poeticnim jezikom, ko se sprehaja po mes tih in se pogovarja s spomini."  
TROBLA KULTURA 33 

Esad Babacic je prebral odlomek iz nagrajene knjige. Po spre jemu Rožanceve nagrade za najboljšo esejisticno knjigo je dejal, da je ganjen, ne le zaradi priznanja za Veš, mašina, svoj dolg, ampak tudi zato, ker ima zanj Marjan Rožanc poseben pomen: "K njemu se pogosto vracam, ga prebiram in opažam, da je njegovo delo, ki je napisano v drugem casu, enako sveže in sporocilno tudi danes prav nic ne izgublja na energiji. Njegova iskrenost, neposrednost, zlasti pa navdušenje, ne pojenjajo. To navdušenje se pretaka skozi povedi, v njih je ritem srca, so besede ... Pri pisa nju se mi zdi to zelo pomembno – ne le v poeziji, tudi v prozi – da se sliši vlakovni pogon, da se sliši mašino." 
Kozmi Ahacicu so podelili plaketo o nominaciji za knjigo Koz mologija, v kateri v svojem znacilnem duhovitem slogu, ki ga poz namo uciteljice iz številnih njegovih del, s katerimi na sodoben in zanimiv nacin približuje jezik njegovim govorcem in piscem, govori o slovenšcini. O Kozmologiji je žirija zapisala: "Srž vecine zbranih esejev je slovenski jezik in odnos Slovencev do jezika. Pisanje je prepleteno z avtorjevimi osebnimi družbenimi komen tarji, ki so izraženi na tako izviren nacin, da postajajo ponarodeli: Svoboda se zacne v trenutku, ko nam je povsem vseeno, ali oko lica naše trenutno delo dojema kot zmago ali kot poraz." 
Po koncani prireditvi smo ob sadju, prigrizkih in kozarckih, ki so jih pripravile clanice DPŽ Velike Lašce, še dolgo na soncu prelistavali knjige, se spoznali z njihovimi avtorji, v živo z Esadom in Kozmo, ter s clani društva Marjana Rožanca, in si obljubljali: Drugo leto spet nas videnje na Rašici ob novi podelitvi Rožanceve nagrade. 


Utemeljitev žirije ob nominaciji knjige za Rožancevo nagrado 2020. 
Esad Babacic 
Veš, mašina, svoj dolg 
Cankarjeva založba, 2020 

Esad Babacic (1965) z živostjo, angažiranostjo, mehkobo veli kega srca vnaša v slovensko esejisticno krajino pisavo monta ignovske vrste. Tej je sledil Marjan Rožanc (»Po njem bi morala biti poimenovana vsaj ena od pomembnih ulic, ce ne kar celotna soseska,« zapiše). Ne druži ju le iskrenost, solidarnost, njun pro letarski Vodmat, temvec tudi ljubezen do športa. O njem pišeta tako, da obcutimo igro, tovarištvo, eleganco nogometnega gola (Rožanc) in meta na koš (Babacic). Ker je tudi ulicna košarka postala tržno zanimiva, spodbuja Doncica: »Verjemi v svoj koš, Luka, da ne boš samo blago, postavka v neki pogodbi, ki si jo podajajo od franšize do franšize.« Kakor v športu tako v svetu pokaže v podobah, naslikanih s poeticnim jezikom, ko se spre haja po mestih in se pogovarja s spomini. V tihoti, ki ga doloca za domišljenega opazovalca, v bolecini, ki portretira zgaranega, nasilnega oceta in nepozabnega pankerskega sopotnika Braneta Bitenca. Že veliko let pred samomorom je napisal pesem Možga ni na asfaltu, ki jo ima Babacic od takrat v krvi. 
Pesnik, ki nam trosi bosanski cinicni humor, zapiše: »Ce me vprašate, kdaj sem se resnicno zavedel, kdo sem in od kod priha jam, je bilo to zagotovo takrat, ko sem se ob vrnitvi s kakšnega dolgega potovanja po mesecu ali vec odsotnosti z vlakom bližal glavni železniški postaji v Ljubljani. Obcutek pripadnosti nekemu dolocenemu kraju in narodu se je takrat za trenutek spremenil v popolno sprejetost. In celo radost.« Rad gre tja, na železniško po stajo, »kjer so še vedno vlaki, ki peljejo tako na zahod kot vzhod«. 
Kozma Ahacic 
Kozmologija Eseji 2018–2020 

Založba Goga, 2020 
Kozma Ahacic je strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in jezi kovne rabe, pobudnik in urednik portala Fran.si ter avtor novih slovnic za osnovne in srednje šole.Eseji Kozme Ahacica so svež veter v kolumnisticnem pisanju dnevnika Delo. V središcu vecine zbranih esejev sta slovenski jezik in odnos Slovencev do jezika. Pisanje je prepleteno z avtorjevimi osebnimi družbenimi komen tarji, ki so izraženi tako izvirno, da postajajo ponarodeli. »Svobo da se zacne v trenutku, ko nam je povsem vseeno, ali okolica naše trenutno delo dojema kot zmago ali kot poraz.« 
Posebnost esejev je tudi ta, da so polni dobrohotnega hu morja. Ne oklepa se drže vsevednosti, bralcu vzbuja zanimanje. Odziv na eseje Kozma Ahacica je izjemen, uciteljice hvaležno tr dijo, da je sprostil poucevanje slovnice, kar je temeljno za obstoj slovenskega jezika. Ce pojmujemo pisanje kot temelj izražanja misli, potem lahko pisanje o jeziku pojmujemo kot temelj pisanja 
o pisanju. Kozma Ahacic nas opozarja na to, da ni dovolj »pisati, kakor govorimo«, temvec da je pomembno, »kaj imamo poveda ti«, ko pa posvecamo pozornost temu, »kako povemo, kar imamo povedati«, vplivamo na obliko odnosa do sogovorca (bralca). Zato je Ahacicevo razmišljanje o jeziku delo vrtnarja našega je zikovnega parka. 
TROBLA KULTURA 35 
Esad Babacic: 
Veš, mašina, svoj dolg 
Aleksandra Marijanovic 
Podelitev Rožanceve nagrade za najboljši esej na Trubarje­vini je dogodek, ki ga nikoli ne izpustim. Lani je zmago slavil Marcel Štefancic s knjigo Ivan Cankar – Eseji o najvecjem, letos pa eden mojih najljubših literatov, Esad Babacic. 
Ljudi je bilo letos veliko manj in priredi­tev je potekala na prostem, a vseeno je bilo v zraku nekaj mehkega, prijaznega, sveca­nega kot vedno, ko nas nagovori umetnost. 
Po zakljucku vidim slavljenca, kako za trenutek sam obsedi v senci pod dre­vesom. Prej je bil obkrožen z ljudmi, ki so mu želeli cestitati, predvsem pa najbrž doživeti njegovo bližino. Spokojen, neka­ko pomirjen z vsem, gleda okrog sebe. Se obotavljam, bojim se, a se vseeno odlocim in pristopim. Da ne bi kdaj obžalovala, da nisem izkoristila tega trenutka. 
»Gospod Babacic, oprostite, ne bom vas motila, rada bi vam le cestitala in se zahvalila za vsa custva ob prebiranju va­ših zapisov in poezije. Tudi vsakokrat, ko vidim vaš clanek v Sobotni prilogi, postane sobotno jutro še posebej lepo.« Nasmeh­ne se in zahvali. Hocem že oditi, da ne bi bila nadležna, a me zadrži in vpraša, s cim se ukvarjam. Povem mu, da z nicimer zelo posebnim, v osnovni šoli ucim anglešcino in italijanšcino. Italijanšcina ga preseneti, pravi, da bi tudi on rad znal italijansko in potoval po Italiji, ker je bil do sedaj samo v Kalabriji. Mu recem, da je Italija prelepa, a prava Italija je šele od Bologne navzdol, ker je na severu prevec nacionalizma, hla­du. Pokima, ja, nacionalizem je povsod. Vprašam ga, kako se pocuti ob Rožance-vi nagradi, sploh ker je Marjana Rožanca poznal in ga tako zelo ceni. Pocašcen je, seveda, ponosen. Pove pa mi tudi, da se je pri petintridesetih letih dobesedno raz­sul, ker je bilo prevec vsega, se potem spet sestavil in od takrat se pocuti vedno isto, v bistvu vedno v redu. Recem mu, da je to dobro, ker še nikoli nisem srecala nikogar, ki bi bil zanimiv, globok in bi imel res kaj povedati, ne da bi se bil poprej vsaj enkrat zlomil in se spet sestavil. Da poznam srec­ne ljudi, ki pa so površni, plitki, ne razume­jo bolecine in s tem ne ljudi okrog sebe, v bistvu ne razumejo življenja samega. Povem mu, da je v romanu Lišcek Donne Tartt (imamo jo tudi v velikolaški knjižni­


ci) glavni junak opisal svojo premožno in vecno srecno zarocenko kot plitko vodo, po kateri hodiš, brodiš, upaš, da boš pri­šel koncno globlje, a dlje ko hodiš, bolj spoznavaš, da ti voda nikoli ne bo segla višje od kolen, ker globine ni in je nikoli ne bo. Vzame telefon in si zapiše naslov knjige. »Hvala, bom prebral, vi pa preberite roman Vinka Möderndorferja, ki vam bo gotovo všec, Druga preteklost. Fenome­nalen je.« Na koncu si podava roko, želja po cloveškem dotiku je bila mocnejša od nove normalnosti .brezsticne družbe., kot temu recem sama. Odidem, zadovoljna, da sem zbrala pogum. Dotaknila sem se roke, ki je dala glas generaciji, rojeni v 60. letih, vsem nam, ki imamo zdaj preteklosti že vec kot prihodnosti in se vedno bolj z nos-talgijo spominjamo casov brez telefonov, casov druženja na igrišcih med mestnimi bloki, kjer so se fantje z igranjem košarke ucili verjeti v svoj koš, verjeti vase, dekleta pa smo jih gledala in hrepenela po necem neizrekljivem, vrednem cakanja. Vsi mi govorimo o svojem trenutku, ki bo enkrat prišel, a je dragocen ravno zato, ker se od­mika in nikoli ne pride. 
Zvecer se uležem v posteljo in odprem njegovo nagrajeno knjigo Veš, mašina, svoj dolg. Že zacetek me zacara. »Clovek se po-casi navadi lastnih zablod, in ce ni pretiraval z nacrti, ima veliko možnosti za ohranjanje zadostne mere optimizma, s katerim lahko kljubuje žalosti, ki se z leti lepi na podplate minevanja.« Berem naprej in skozi Esadove napisane besede podoživljam svoja lastna obcutja, ki bi jih tako ubesedila tudi sama, ce bi jih le znala. Med drugim v eseju Po-staja, na kateri nihce noce dol, zapiše: »Ce me vprašate, kdaj sem se resnicno zavedel, kdo sem in od kod prihajam, je bilo to zago­tovo takrat, ko sem se ob vrnitvi s kakšnega dolgega potovanja po mesecu ali vec odsot­nosti z vlakom bližal glavni železniški postaji v Ljubljani. Obcutek pripadnosti nekemu dolocenemu kraju in narodu se je takrat za trenutek spremenil v popolno sprejetost. In celo radost. Seveda se ta obcutek ni vlekel dolgo, zato je bil toliko bolj dragocen.« Baba-cic skozi vso knjigo niza trenutke, ki so nam tako znani. Potujemo z njim s taksiji, v kate­rih se še glasno vrtijo kilometri od železniške postaje do letališca. »Trenutek, ko pristajaš na tržaškem letališcu Ronki in se zaveš, da ne boš nikdar vec pristal na Brniku, nikdar vec z Adrio Airways … 
Trenutek, ko prebereš cloveka, ki ga nisi želel, trenutek, ko se zaveš, da je še dovolj casa, ti pa koncno veš, s kom bi ga rad delil. In si varen v trenutku, ko ti ni žal nobenega trenutka. Tudi zato, ker obstajajo romani, v ka­terih drugi napišejo nekaj zgolj zato, da tega ni treba pisati tebi.« In Esad Babacic je naredil tocno to. S svojo roko je napisal našo zgodbo. 

Marjan Platovšek: 
Slikar podobo na ogled postavi 
foto: Boštjan Podlogar 

V cetrtek, 8. oktobra, je bila v galeriji Skedenj na Trubarjevi domaciji odprta likovna razstava umetnika Marjana Platov­ška z naslovom Slikar podobo na ogled postavi. 

Marjan Platovšek se je rodil maja 1950 v Celju. Po strokovnem študiju vizual­nih komunikacij je vseskozi razvijal svoj smisel za risbo, kompozicijo, barvitost in napredno oblikovalsko estetiko. 45 let ak­tivnega poklicnega delovanja je delal kot graficni oblikovalec na podrocju oblikova­nja celostne graficne podobe, publikacij in odmevnih marketinških projektov za ob-mocje celotne nekdanje Jugoslavije (ZOI Sarajevo, Jelovica, Sava Kranj, Jub, Poda­rim-dobim, Pokal Vitranc, Henkel Zlatorog, Mapetrol, Tobacna tovarna Ljubljana, Ter-me Catež, Jugoton Zagreb). 

Njegov likovni jezik odlikujeta inovativ­na ustvarjalnost in moc sporocil, predvsem v njemu tako ljubih celostnih podobah. Iz­jemno pomemben je njegov oblikovalski opus v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v komunikacijski prostor vnašal likovno kulturno omiko. Po upokojitvi, leta 2015, se je lotil ljubiteljskega slikarstva v slogu popartisticne umetnosti. V tem obdobju je izdelal vec kot 100 del, predvsem portretov, in sodeloval na vec sa­mostojnih razstavah doma in v tujini. 
Ogenj ustvarjalnosti se je razplamtel v po­žar strasti. Pop art je tehnika, ki mu je blizu. S slikanjem modulacije išce senco in svetlobo, koloristicni portreti pa so nabiti z mocnimi custvi, nemirom in napetostjo. S polno preda­nostjo uresnicuje svoj od narave prejeti dar. 

Marjan Platovšek je s prvimi poteza-mi copica ustvaril slavne svetovne pop art ikone, kot so Marilyn Monroe, Elvis Pres­ley, John Lennon, Michael Jackson, Martin Luther King, Mohamed Ali in mnoge druge. Po nekakšnem uvajanju v tehniko slikanja se je lotil naših, slovenskih prepoznavnih in predvsem njemu ljubih osebnosti: Borisa Cavazze, Jana Plestenjaka, Petra Prevca, Mi-tje Petkovška, Borisa Kobala, Ivanke Mežan, Gojmira Lešnjaka, Toneta Partljica, Vlaste Nussdorfer, Cirila Zlobca, predsednika Pa-horja, Karla Erjavca, Slavoja Žižka idr. 
V zadnjem obdobju, ko se je udomacil in skoraj asimiliral v velikolaški deželi kultu-re – živi in dela v idilicnem okolju Škocjana pri Turjaku – je pristopil k enemu od svojih življenjskih projektov: ustvarjanju cikla upo­dobitve Velikanov slovenskega gledališca 
– dobitnikov Borštnikovih prstanov, najeli­tnejši državni nagradi gledaliških ustvarjal­cev od leta 1970 dalje. 

Ustvaril bo zbirko 50-tih gledaliških por­tretov, ki bo dobila svoje stalno domovanje na Gradu Turjak. Zbirka se bo iz leta v leto dopolnjevala in tako obogatila kulturne vse­bine turjaškega gradu. 
Projekt izvaja v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom in SNG Maribor v okvi­ru vsakoletnega Borštnikovega festivala. 
K mecenstvu portretiranca, dobitnika Borštnikovega prstana, Poldeta Bibica, ki je odigral vlogo Primoža Trubarja v nadalje­vanki TV Slovenije, je pristopila tudi Obcina Velike Lašce. 
Razstava na Trubarjevi domaciji obse­ga torej portrete, izdelane v tehniki akrila na platnu, pri cemer se slikar zgleduje po Warholu kot tipicnem predstavniku pop art umetnostnega gibanja. Posvecena je 100. obletnici rojstva Lašcana in slovenskega li­terata Jožeta Javorška. V ta namen je ume­tnik ustvaril tudi njegov portret. 
Prireditev, ki jo je povezoval Matjaž Gruden, so s svojim petjem popestrili pevci kvarteta Zvon pod vodstvom Boža Zalarja, razstavo pa je uradno odprl velikolaški žu-pan, dr. Tadej Malovrh. 
TROBLA KULTURA 37 

Razstava bo na ogled do konca leta 2020, in sicer v odpiralnem casu Trubarjeve domacije. Ker pa nas zdravstvene razmere v letošnjem letu lahko kaj hitro spet prese­netijo, bomo pripravili tudi virtualni ogled razstave. Spremljajte našo spletno stran www.virtualna.trubarjeva-domacija.si. 
Scenarij za odprtje razstave Matjaža Grudna je za objavo priredila Barbara Pecnik. 


Levstikov vecer 
Kaj so peca,zavijaca, smrtnica in pintl? 
Sara Košir 
V cetrtek, 24. septembra 2020, je v Levstikovem domu potekal Levstikov vecer. 
Glavni govornik je bil tokrat dr. Bo-jan Knific, etnolog, ki se že od otroških let ukvarja s folklorno dejavnostjo, študiral je etnologijo in kulturno antropologijo. Napisal je vec knjig in clankov s podrocja oblacilne dedišcine, poustvarjanja plesne­ga izrocila in delovanja folklornih skupin. Trenutno je zaposlen v Tržiškem muzeju, sodeluje pa tudi z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. Za svoje delo je prejel vec nagrad, med drugim tudi Zlat Maroltov znak in Maroltovo listino. 
Na tokratnem Levstikovem veceru smo se posvetili predvsem oblacilni kulturi ljudi iz velikolaških krajev v Levstikovem casu. Širše obmocje Velikih Lašc je bilo takrat del alpskega oblacilnega obmocja, ki je zajemalo Gorenjsko, Koroško, Notranjsko in vecji del Dolenjske. Žensko nošo so v grobem obicajno sestavljali rokavci, spo­dnje krilo, krilo z modrcem, razlicna pokri­vala (ženske so lahko hkrati nosila kar štiri pokrivala), cevlji ali škornji, nogavice, predpasnik, ovratna ruta ter drugi dodatki. Moška noša je bila sestavljena iz srajce, kratkih dokolenskih ali podkolenskih hlac, telovnika, vrhnjega oblacila (jopic, suknjic), pokrivala, najpogosteje klobuka z dolgimi krajci, škornjev in dodatkov. Ljudje iz mesta so se obicajno oblacili bolj gosposko kot ljudje z vasi, prav tako pa se je obleka raz­likovala glede na to, ali je šel clovek v njej k maši ali pa na njivo. Obleka je bila že v tistem casu statusni simbol, hkrati pa so ljudje z njo tudi izkazovali svoja prepricanja, na primer pripadnost narodu. 



Fran Levstik je v svojem delu Iz minule srecne mladosti takole opisal svojo opravo: »Oblekel sem se torej svetemu Roku na cast in sebi na veselje, kar sem se najlepše mogel. Srajca je bila tenka in bela, brezro­kavnik pisan, samo hlace so se delale ne­koliko predolge, da jih je bilo spodaj treba malo zavihati, ker so rekli, da tak, kakršen sem bil takrat jaz, naglo raste; a bile so nove ter ne iz kozlovih kož nego iz kupljene progaste tkanine, da so torej pomižkovale nekoliko na gosposko plat, kar me je tako veselilo kakor vsakega prostega Slovenca, ako more odsloviti staro nošo in hitro leteti za novejšo. Klobuk mi je bil tolicko preobi­len, da se je na glavi sukal, kakor bi ga na kolu sredi njive pticem na strašilo zibala sapa; nego imel je kosmato, živo dlako in svetlo, da-li svinceno prego (šnodelj) na tra­ku. Cevljev in rokavnika ni potreboval moje vrste clovek.« 

Vecer je ob zanimivi tematiki hitro minil. Popestrila ga je tudi Klara Levec, citrarka iz GŠ Ribnica, ki nam je zaigrala dve skladbi. Dogodek je bil organiziran v okviru Dnevov evropske kulturne dedišcine (DEKD), ki so le­tos potekali pod geslom: Spoznaj? Varuj! Oh-rani. Obiskovalci Levstikovega vecera smo na predavanju dr. Bojana Knifica bolje spoz­nali en majhen delcek slovenske (in hkrati evropske) kulturne dedišcine, ki jo po njego­vih besedah ustvarjamo tako, da jo živimo. 
Za konec naj odgovorim še na vprašanje v naslovu prispevka. Peca, zavijaca, smrtica in pintl so le štiri od številnih razlicnih pokri-val, ki so jih nosili na alpskem oblacilnem obmocju. Vsako od teh pokrival je imelo svoj namen in svoje sporocilo, kar nakazuje na bogato dedišcino, ki jo je vredno ohranjati. 
Trubarjeva domacija na 
kulturnem 
bazarju v Ljubljani 
Barbara Pecnik 
Letošnje leto je posebno prav na vseh podrocjih. S pomladi na jesen se je tako premaknil tudi 12. kulturni bazar, najvecje nacionalno strokovno usposabljanje na podrocju kulturno-umetnostne vzgoje. Prireditev vkljucuje vec kot 50 dogodkov in je namenjena strokovnim delavcem in študentom razlicnih podrocij (vzgoje in izo­braževanja, kulture, kmetijstva in prehrane, zdravstva, sociale, okolja in prostora, špor­ta, idr.). Letošnji osrednji temi sta bili Enaki v razlicnosti in Gastronomija in kultura. 
Trubarjeva domacija je letos sodelova-la že sedmo leto. Predstavljala se je v okvi­ru predstavitve slovenskih muzejev in gale-rij, kulturne dedišcine in vizualne umetnosti (Skupnost muzejev Slovenije), in sicer je bila njena osnovna prestavitev povezana s promocijo programa Poti knjige. 
Obisk je bil razumljivo letos precej skromen, pa vendar nam je uspelo nago­voriti kar nekaj uciteljev slovenskih šol. 

Izid nove monografije 
Pred kratkim je pri Založbi ZRC SAZU (izdajatelja Zgodovinski inštitut Milka Kosa in Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU) izšla obsežna knjiga Grad Turjak v dveh zvezkih. Druga knjiga iz zbirke Castellologica Slovenica je interdisciplinarno zasnovana monogra­fija, ki predstavlja turjaški grad kot eno najpomembnejših in najbolj prepoznavnih grajskih arhitektur v slovenskem prostoru pa tudi v širši regiji. Obravnavane so zgodo­vinske okolišcine nastanka grajske stavbe v srednjem veku in najstarejše omembe gra­du v zgodovinskih virih, rodbina Auersperg kot edina lastnica gradu v vsej njegovi dolgi zgodovini (delovanje rodbine na Turjaku in v slovenskem prostoru ter njen pomen v slovenski zgodovini), stavbni razvoj gradu do današnjega casa, njegova nekdanja oprema ter usoda stavbe med drugo sve­tovno vojno in po letu 1945. Podrobno so predstavljeni tudi okolica gradu, trg Turjak, bližnja cerkev sv. Ahaca, turjaški arhiv in njegovi slovenski dokumenti, nastanek žu­pnije Turjak ter vpetost gradu in njegovih nekdanjih prebivalcev v lokalno skupnost ter njen zgodovinski spomin. Poglobljeno napisani prispevki so obogateni tudi s ka­kovostnim slikovnim gradivom, ki v veliki meri izhaja iz zasebnih arhivov. 
Knjigo so uredili Mija Oter Gorencic, Re­nata Komic Marn in Miha Preinfalk, ob-sega pa naslednje prispevke: 
PRVA KNJIGA Miha Preinfalk, Mija Oter Gorencic, Re­nata Komic Marn: Grad Turjak in njegovih prvih tisoc let Miha Preinfalk: Grad Turjak in rodbina Auersperg (Turjaški) Peter Štih: O zacetkih Turjaških na Kranj­skem Miha Kosi: Gospodje Turjaški in plemiški svet na jugovzhodu cesarstva (12.–15. stoletje) Mija Oter Gorencic: Cesarski viteški red sv. Jurija in Turjaški. Nove možnosti inter-pretacije umetnostnega dela kot rezultat uporabe razlicnih metodoloških pristopov Barbara Žabota: Auerspergi in reformacij­sko gibanje v Škocjanu pri Turjaku 
TROBLA KULTURA 39 


arhiv Boris Golec: Poimenovanja gradu Turjak in rodbine Auersperg – Turjaških v sloven-šcini skozi zgodovino Katarina Predovnik: Turjaška gradova v luci arheoloških raziskav Katja Mahnic: Stara grajska kapela na Turjaku Miha Kosi, Boris Hajdinjak: »Grbovna knjiga« gradu Turjak. Umetnina kot odsev plemiške identitete Robert Peskar: Cerkev sv. Ahaca nad Ma-lim Locnikom pri Turjaku Mija Oter Gorencic: Po umetnostnih sle­deh srednjeveških Auerspergov Renata Komic Marn: Portretne galerije Auerspergov na gradu Turjak Maja Lozar Štamcar: Nekdanja pohištve­na oprema na turjaškem gradu Ines Babnik: O zelenem okrasju gradu Turjak Miha Preinfalk: Turjak v spominih Philip­pa barona Wambolta Damijan Guštin: »Slovenski Alcázar«. Grad Turjak sredi slovenske državljanske vojne septembra 1943 Mojca Arh Kos: Obnova gradu Turjak 
DRUGA KNJIGA Igor Sapac: Arhitekturnozgodovinski oris gradu Turjak Boris Golec: Skrivnostni trg Turjak Edo Škulj: Ustanovitev župnije Turjak Boris Golec: Slovenica Auerspergiana. Slovensko pismenstvo na Turjaku od 16. do 20. stoletja Stane Granda: Preobrazba fevdalnega ze­mljiškega gospostva Turjak v kapitalistic­no veleposestvo Irena Žmuc: Po sledeh zapušcine družine Turjaških v Mestnem muzeju Ljubljana Tadeja Primožic: Turjaški in grad Turjak – spomini in priložnosti 

Ob 100. obletnici Javorškovega rojstva položili venec 
Na predvecer 100. obletnice rojstva Jožeta Javorška se je nekaj clanov KUD Primoža Trubarja skupaj z župa­nom dr. Tadejem Malovrhom zbralo pred doprsnim kipom Jožeta Javorška pri gostilni Kukelj. Skupaj so pred kip po­ložili venec, nato pa so se velikolaškemu literatu poklonili še ob njegovem grobu. 


Ponatis zloženk o Jožetu Javoršku 
Letošnjega 20. oktobra je minilo 100 let od rojstva velikolaškega literata Jožeta Javorška. V zacetku leta smo imeli razlicne nacrte, kako bi lahko praznovali to obletnico, a nam je korona-virus dodobra prekrižal nacrte. Obletnico smo tako obeležili s ponatisom zloženk o njegovem življenju in delu. Te vkljucujejo tudi pricevanja Lašcanov, ki so ga poznali in delali z njim. Kdor bi si želel imeti to zloženko doma in jo prebrati, jo lahko pride iskat na obcino. 

TROBLA KULTURA 41 

Veselje do življenja 
– stota obletnica rojstva Jožeta Javorška 
Andrej Perhaj 
Na tistem klancku pri Sveti troji­ci, kjer se odpre širna kotlina, se mi zmeraj stori inako. Ne vem zakaj. Kot v precudoviti pravljici se prikaže valovita pokrajina, sredi te pokraji­ne sestanek krepkih hiš, nad kateri-mi bedita dva imenitna zvonika. In zadaj za njima sta zataknjena dva holma in na enem izmed njih cerkvi-ca svetega Roka. 
Da obstaja velikolaški pisatelj po imenu Jože Javoršek, sem se zavedel, ko sem v rosnih letih po­gosto poslušal odrasle, kako so pametovali o literaturi, politiki in ostalih odraslih receh. Vcasih so o njegovem pisanju govorili z velikim navdušenjem, vcasih pa je kdo ostro in jezno zarezal v pogovor: “Kaj ga pa spet Brejc bi-ksa?!” Pa sem bleknil: ”Kdo pa je Brejc?” In mi je mati razložila, za kaj gre. In se mi je zacelo svitati, da znajo biti odrasli, umetniki pa sploh, zelo zapleteni ljudje. 
Z Jožetom kot dramskim ume­tnikom sem se srecal ob pripra­vah na slavja ob 150. obletnici Levstikovega rojstva leta 1981. Bil je eden pobudnikov in glav­nih gonilnih sil pri organizaciji tabora v Retjah. Za naše kulturno društvo je napisal igro o Levstiku z naslovom Ljudski glas. Tako je oznanil in spodbudil renesanso gledališke dejavnosti v našem kraju. Za vecino nas ?sodelujocih je bil to takrat ognjeni krst pri res-nem gledališkem delu. To je bila prva uprizoritev na odru takrat obnovljenega kulturnega doma. 
Vrh Jožetovega plodnega so-delovanja z velikolaškimi gle­dališcniki pa je drama Življenje in smrt Primoža Trubarja, ki je krstno uprizoritev doživela na Trubarjevi domaciji, 28. junija 1986, na dan 400. obletnice Tru­barjeve smrti. Uprizarjanje je bilo po vseh plateh izjemno zah­tevno; zacinjeno s povzdignje­nimi glasovi in jezno zariplimi lici. (Mi znamo vcasih biti zelo naporni ljudje.) Tudi zaradi Jo-žeteve vneme in žara ljubezni do ustvarjanja in Primoža Trubarja je igra požela velik uspeh. 

Spomladi leta 1990 so mi v KUD-u naložili pripravo za reci­tal za Jožetov sedemdeseti roj­stni dan. Tako sem pocasi prebi­ral njegov obširni opus in izbiral gradivo. Še posebej se me je do-taknil kot pesnik, ki ga do takrat nisem kaj prida poznal: 
Brez poezije je nemogoce žive-ti. A poezija je vse tisto, kar cloveka dviga iz njegovega živalskega sta­nja, iz njegove strašne samote. Po-ezija je osnova clovekove srece na zemlji. Kajti zajtrk v lepih skodelah, šop dišecih las, ki neurejeno vise preko jutranje halje, cigareta, prvi šumi na cesti, stanovanja, odnosi med ljudmi, sonce, custva, balkoni, nocno nebo, avion, oblak, krsta, ve­ter, žensko krilo, besede, njih smisel in nesmisel ... so gradivo vecne po­ezije, ki s svojo lupino obdaja ljudi. Nekateri se te lupine zavedajo, drugi se je ne. A vsi bi se takoj zavedeli, ce bi ta lupina izginila. 
Potem je prišla novica o nje­govi smrti in so mi rekli, da bo pac recital v njegov spomin ... Kmalu sem ugotovil, da vecina izbranih besedil stoji. Moral sem spremeniti dramaturški in re-žijski koncept. Vodilo je ostalo enako: Jožetova sla po življenju, vecna radovednost, hlepenje po novih vznemirljivih doživetjih, pristnem stiku s soclovekom, tenkocutnem opazovanju sveta in veselju do ustvarjanja. 
Jože Javoršek sledi literarne ustvarjalce iz naših krajev, v sebi nosi Levstikovo trmo in trdno sledenje svojemu prav; za okoli-co vcasih neprijetno in nadležno, Stritarjevo jezikovno virtuo­znost; njegov stil je nenadkriljiv, Trubarjevo brezpogojno ljube-zen do svojega naroda in jezika; pogovori z njim so mi osvetlili marsikatero plat Trubarjevega življenja in pomena. Je pa Jože Javoršek ravno tako kot mi vsi proizvod svojega casa in prosto­ra, njegove interpretacije so lah­ko (morajo biti) predmet kriticne presoje. Kar pa mu v nobenem primeru ne more odvzeti nicesar. 
Jože tako ostaja med nami kot Lašcan z velikim L. Kot clovek, za katerega je naš kraj zibelka slo­venske kulture. Velike Lašce so mu bile vedno središcna os vsega, pa naj je pohajkoval po širnem svetu ali pa v gostilni pri Kuklju o cem razpredal s svojimi rojaki. 
Neko cudno veselje domuje na zemlji, ki smo se ji navadili reci Do-lenjska. Dolenjska pokrajina se nik­jer ne požene previsoko, da bi pogled na vršace že sam povzrocal naduho, nikjer se ne udre pregloboko, da bi se celo živalim zvrtelo v glavi, ce bi gle-dale v neznane globine, nikjer clove­ka, skratka, ne udari s kakšnim pre­senecenjem. Zemlja in kar je na njej, se skladno boci in sloci in umirja in spet na drobno poskakuje in nato žalostno raztegne ter se koncno ve­selo vzpne v hrib, ki se milo prevesi v dolino. In po tej razigrani pokrajini so ljudje postavili hiše in hišice, kot bi sanjsko razpostavljali tihe igrac­ke v tisti zlati uri, ko je misel na smrt zaklenjena s tisoc kljuci. 


Trubarjeva domacija 

– zacetek vajine skupne poti 
»[...] Bug je dva cloveka stvaril, tiga moža inu to ženo, inu de vmej sebo eno pravo, trdno, srcno inu stanovitu lubezen inu perjazen imata. Inu nas ima ta zakon poštovati, za velik držati, koker za enu veliku delu inu djane božje, kateru je iz te visoke modrusti božje prišlu inu postavlenu.« 
Primož Trubar 
Ce želite poroko pod okriljem duha prvega slovenskega pisatelja Primoža Trubarja, si izberite Trubarjevo domacijo na Rašici. 
Na domaciji vas sprejme mlad par iz Folklorne skupine Velike Lašce v svoji noši in vas pospremi do spominske sobe, kjer obredi tudi potekajo. 
Po uradnem delu boste v pri­jetnem okolju domacije našli dovolj priložnosti za kozarec penine in fotografiranje. Sled-nje lahko storite tudi ob naši skulpturi Sreca, ki simbolizira dva zaljubljenca. 
foto: L. Škulj 

Manjšo pogostitev imate lahko ob Temkovem mlinu, v primeru slabega vremena pa vam je na voljo galerija Skedenj. 
Porocni obredi potekajo od aprila do konca oktobra, poroci pa vas lahko tudi velikolaški župan. 
Informacije: 
01 781 03 60 info@trubarjeva-domacija.si www.trubarjeva-domacija.si 
foto: D. Vincek 


TROBLA DRUŠTVA 43 
Lokal na 
Trubarjevini 
ponovno odprt 
S 1. oktobrom 2020 je na Trubarjevi doma ciji ponovno zacel obratovati lokal, tako da smo lahko ujeli še kakšen topel jesenski dan ob Rašici s kavo ali drugo priljubljeno pijaco. Notranji prostori lokala so bili poleti po odhodu prejšnjega najemnika obnovlje ni. Novim najemnikom (Sonja Ahec, s. p.) želimo pri njihovi dejavnosti veliko uspeha. 


Cesta Podhojni hrib–Granjevica dobila novo podobo 
Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli 
k tej pridobitvi, posebej g. Milanu Tekav cu, saj je v ta projekt vložil veliko truda in vztrajnosti, zdajšnjemu in prejšnjemu žu 
panu ter izvajalcem. 
Srecno in varno vsem! 
Darinka J. 


V sklopu prireditev Dnevi Evropske kulturne dedišcine so na kmetiji Mahne v Javorjih pri Turjaku izvedli dva dne­va odprtih vrat. Kmetijo so oba dneva obiskali ucenci OŠ Primoža Trubarja Velike Lašce iz podružnicne šole Rob. Prvi dan so ucenci spoznali vsebine, ki jih na kmetiji Mahne razvijajo v okviru projekta Fitokmetije. S pomocjo zeli-šcarja so spoznali divjo hrano in zeli-šca, ki rastejo na travnikih in gredicah na domaciji, z mentorico so ustvarjali z rastlinskimi barvami ter se naucili še marsikaj uporabnega z gospodinjami oziroma Cajankami iz KUD Rob. Drugi dan je bil namenjen projektu z naslo­vom Inovativna ucna okolja za spozna­vanje okolja, kulturne krajine in kulina­ricne dedišcine. Kot na kmetiji Mahne so robarskim ucencem tudi na kmetiji Trcek v Hrastovljah in na Lukcevi do-maciji v Kostelu predstavili priložnosti za nova delovna mesta za mlade na kmetijah. Vsebine v sklopu dogodkov Dnevi evropske kulturne dedišcine le­tošnje leto obiskovalcem sporocajo: Spoznaj? Varuj! Ohrani. 





Septembra, pred štirimi leti, sem fazanc­ka Jana Kiklja spremljala do Srednje strojne šole v Ljubljani. Z njegovimi kolegi smo zjut-raj poklepetali na kavi v bližnjem bifeju. 
Dijaška leta so hitro minila. Za zakljuc­no nalogo pod mentorstvom Igorja Stresa si je Jan izbral obnovo motorja Zündapp 515-002, letnik 1963. 
O obnovi oz. restavriranju je Jan napi­sal zakljucno nalogo na 30 straneh in vanjo vkljucil 52 fotografij. Naj na kratko povza­mem vsebino naloge. 
V februarju 2017 sta me dedi Franc in babi Ana vclanila v Old timer club Škofljica. Kot motorist in ljubitelj starodobnih vozil sem se odlocil, da bom za koncni izdelek srednješolskega izobraževanja obnovil starodobno motorno kolo. Moji zamisli je prisluhnil Franc Gruden, predsednik OTC Škofljica. Bil je navdušen, podaril mi je Zün­dapp 515-002, za kar se mu najlepše zahva­ljujem. Bil sem vesel, saj sem lahko obnovil svojega starodobnika. 
Starodobna vozila so del zgodovine, od­ražajo tehnologijo in modo casa, v katerem so nastala. Uvršcamo jih med premicno kulturno dedišcino. Motor je bil zame veliko presenecenje. Takega motorja tega proizva­jalca še nisem videl. Motor je lepe klasicne oblike, odsev leta njegove izdelave. V njem je videti Colibrija z nemškim pridihom. Ko si ogledaš podrobnosti, se vidi, da je Zündapp nekaj posebnega, prestižnega. Skoraj v ce­loti je iz aluminija, po tem se razlikuje od mopedov drugih proizvajalcev tistega casa. 

Celotno nalogo – Obnova motorja Zündapp 515-002 si lahko ogleda­te na spletni strani OTC Škofljica, na spletu so tudi štirje deli filma – Jan Kikelj, Obnova Zündapp. 

Še preden je bil naslov moje naloge potrjen, sem si ogledoval motorje, ki bi bili primerni za obnovo. Eden je bil predrag, drugi v precej slabem stanju, tretji ni bil dovolj star. Po potrditvi naslova zakljucne naloge sem bil toliko bolj vesel podarjenega Zündappa. Z obnovo sva z dedijem zacela konec oktobra 2019, takoj po prejemu mo-torja. Taki projekti se vedno zavlecejo, zato 
Poliran agregat 
sva si pripravila podroben nacrt: razstaviti moped, sproti popraviti vse navoje, ocistiti vse dele, odpraviti vse poškodbe ter odstra­niti rjo, pripraviti vse dele, ki jih ne more-va obdelati v domaci delavnici (cinkanje, kromiranje, poliranje), pripravljen agregat oddati dedijevemu prijatelju Cirilu Zalarju, nato odstraniti barvo z blokov in jih odda-ti na poliranje, oddati dele na peskanje ter nato zbrusiti peskano površino. Sledila so kitanje, barvanje in sestavljanje. 
TROBLA DRUŠTVA 45 
Pripravil sem seznam delov, ki se jih ni dalo popraviti, in jih narocil prek vec spletnih strani. 25. oktobra sva z dedijem pricela z delom. Delal sem med šolskimi pocitnicami, ob petkih po pouku ter med vikendi. 15. februarja 2020 sva se z dedijem vprašala, ali bo motor takoj vžgal. In res je. In kako lepo je zapredel rdece zlošceni za­peljivec Zündapp. Uspelo je. Najino delo je bilo poplacano. 


Z dedijem sva v projekt vložila oko­li 250 ur dela. Na pomoc pri delih, ki jih sama nisva mogla opraviti, so nama pri­skocili tudi drugi in prispevali svoj delež. Najvec dela je bilo s cišcenjem delov, na katerih je bilo blato, olja in druge razlicne umazanije. Cistil sem s pomocjo bencina, olfa noža in drugih razlicnih pripomockov. Ko je bilo vse ocišceno, sem s pomocjo topila lava odstranil barvo. Topilo sem na­nesel s copicem v debelini 1 mm. Zelo hit-ro je zacelo delovati. S pomocjo razlicnih orodij sem odstranil vso barvo. Na koncu sem vse kose ocistil z baterijskim vrtalni­kom z žicnim nastavkom. 
Ko sem motor dobil, ni vžgal. Vzrok je bil mocno poškodovan bat. Njegove poškodbe so namrec popraskale alumini­jast cilinder brez jeklene puše, in ni ga bilo možno vec popraviti. Tudi menjalna rocica se zaradi zlomljene povratne vzmeti ni vra-cala v svoj položaj. Motor je bil originalno pobarvan s sivo barvo, ki sem jo odstranil, motor pa dal polirati. Po mojem mnenju je to lepši videz. 
V delavnici sem imel postavljeno kamero GoPro Hero 7 Black. Nanjo sem posnel 160 ur dela, vecino kot time-lapse. 
Med obnovo se prepleta moje delo in delo mojstrov, usposobljenih za posamezne postopke. Med razstavljanjem in sestavlja­njem sem ugotovil, da je treba imeti veliko mehanicnega znanja, precej potrpljenja, biti moraš natancen in imeti pravilen pristop do dela. 
Pri obnovi sem imel sreco, da je bilo podarjeno motorno kolo v še kar dobrem stanju. Dobil sem nove izkušnje in znanja, zlasti pa zadovoljstva. S tem zadovoljstvom so pozabljene vse težave. Nikoli si nisem predstavljal, koliko dela, casa in financnih sredstev je potrebnih za tako obnovo. Za­dovoljen sem tudi, ker se je z restavriranjem ohranilo še eno motorno kolo, ki je del teh­nicne dedišcine.  
V vsakdanjem življenju niti ne pomislimo na to, da brez starodobnih naprav in njihovih izboljšav svet ne bi bil takšen, kot je. Kolo je nepogrešljiv element rotacije, ki je že iz praz­godovine cloveštvo vodilo k razvoju. 


Z dedijem sva v projekt vložila okoli 250 ur dela. Na pomoc pri delih, ki jih sama nisva mogla opraviti, so nama priskocili tudi drugi in prispevali svoj delež. 

Sama sem velikokrat s fotoaparatom opazovala Jana in dedija, njegovega doma-cega mentorja. Vcasih sta samo nemo tuh­tala, z ocmi uprta v detajle. Takrat jo je bilo najbolje hitro ubrati iz delavnice. 
Konec dober, vse dobro. Ob tej prilož­nosti mi Zündapp šepne: »Vracam se na stara pota!« Jan se je prelevil v bruca, faza­njo belo moko, koruzo in ceckarije so zame­njale dobra glasba in ples ter prava žurka, jaz pa sama pijem kofe. 


Proti Trubarjevi domaciji 

V soncnem jutru je vec kot 70 pohodnikov in vodni­kov pred Domom krajanov Turjak pozdravil predsednik Lojze Sencar. Iz preventivnih razlogov smo se popisali in vec kot polovica si je proti placilu zagotovila malico, ki so jo na Gradežu v tistem casu pripravljale naše clani­ce. Vodniki smo pohodniško kaco cim bolj raztegnili, da smo lahko hodili brez nadležnih zašcitnih mask. Prvi del poti je hitro minil, ker nas letos med drevje niso vabile jesenske gobe. 

Andrej Perhaj pred žago 


Na Trubarjevi domaciji je Adl zaradi koronskih priporo-cil kar na prostem obrazložil pomembnost nekdanjih mli­nov in žag. Bili so središce informacij za kmete, ki so tja potovali tudi po dva dni. Tam so se zabavali, sklepali po­sle, se celo dogovarjali za poroke. Slišali smo tudi nekaj o njihovi zgodovini – nekoc je bilo do Ponikev kar 30 mlinov, na Trubarjevini je žaga venecijanka delala še leta 1986. 
V Škocjanu 


Po ogledu smo pohod z Rašice do Škocjana nadaljevali po gozdnih poteh. Vodnik Andrej Jakob je povedal nekaj podatkov o zgodovini žu­pnije in cerkvi sv. Kancijana, ki je bila leta 2008 z obcinskim odlokom razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. V njej je bil kršcen Primož Trubar, na kar opozarja tudi spominska plošca. Štiri leta je bil upravnik župnije Jurij Dalmatin. Pomemben župnik je bil Janez Jereb, ki je tja prišel leta 1906 in takoj zacel pisati kroniko župnije. Skupaj z zgodovinskimi podatki je gradivo uredil kasnejši župnik Edo Škulj in ga izdal v štirih knjigah. V škocjanski cerkvi so do leta 1800 pokopavali clane turjaške grofovske družine Auerspergov, ki so jih kasneje pre­mestili na turjaško pokopališce. 
Kje so tiste stezice? 

Ko so si pohodniki ogledali cerkev in Trubarjev spomenik pred njo ter se malo osvežili z napitki ali s prigrizki, nas je cakal zadnji del pohoda. Nekateri so izbrali kar krajšo pot po asfaltu do zacetka Gradeža, drugi smo se pustili voditi Andreju, ki je z nekaj truda našel precej zarašceno stezo, po kateri so nekoc vašcani z Gradeža in Sloke Gore po bližnjici pešacili do cerkve. Kar strm vzpon nas je pripeljal do vrha vasi. 



Med slikarji in vonjem jurckov 
Med sprehodom skozi Gradež so si po­hodniki lahko ogledali vaške znamenitosti in posamezne slikarje, ki so na platna dodajali še zadnje barve in crte ali pa so jih posprav­ljali, ker so jih nameravali dokoncati doma. Poklepetala sem z Ljudmilo Turk, clanico Društva likovnikov Ljubljana, sicer pa Gorenj­ko iz Podnarta, ki je slikala staro Andolškovo hišo. Povedala je, da vsakic uživa ob obisku naše vasi. Enak motiv si je izbral Nale Sijaric. Bil je navdušen nad vašcankami in vašcani, ki so likovnike tako prijazno sprejeli, da se je pocutil, kot bi prišel domov. 


Zadovoljni pohodniki 
Pri sušilnici smo pri mizah na ustrezni razdalji vsi lacni in veselih obrazov pomlatili jurckovo enoloncnico in jabolcni zavitek. Ve­liko pohodnikov je povedalo, da so se že ude­ležili tudi drugih naših prireditev in da obža­lujejo, ker je odpadel najbolj obiskan praznik suhega sadja. S potekom poti, z vremenom, vzdušjem in s pogostitvijo so bili izredno za­dovoljni. Ob slovesu smo si vsi zaželeli, da bi nas koronavirusna bolezen kar najmanj casa omejevala pri prijetnih srecanjih. 




Ce ste mislili, da ciliji uspevajo samo v tropskih in nam oddaljenih državah Južne Amerike, ste se zmotili. Tudi pri nas se je v zadnjih letih pojavila cilimanija gojenje malih, bolj ali manj pekocih vražickov naj razlicnejših sort, barv in oblik, ki zadnjih nekaj let krasijo naše njive, vrtove, visoke grede, posode in balkonske ograje. 
Balkonsko okrasje 
– barvito in užitno 
Na pekoce me je navadil že moj oce, ki je enostavno oboževal vse, kar je peklo (takrat so bili to feferoni in makedonske paprike). Rekla sem: »Zakaj pa ne bi za foro poskusila tudi sama?« Tako sem pred šti rimi leti prvic v posode posadila kar nekaj sort sadik. Kot sem ob prvem pokušanju ugotovila, precej bolj pekocih, kot sem si sploh lahko predstavljala. Ciliji so bogato obrodili. Nisem vedela, kaj naj s presež kom, in tako se je rodil moj hobi, Natkin glažek, kjer vsako leto nastane kakšen nov domac izdelek s ciliji in tudi brez njih. 

Cili džungla v visoki gredi 
Sadike cilijev, 
ko so še na toplem 

Sezono zacnem sredi februarja, s sa jenjem semen in vzgajanjem sadik, ki jih premaknem na prosto, ko je topleje (sredi maja). Ciliji niso zelo zahtevna rastlina, potrebujejo pa veliko hranil, vlage in sonca. Zahvalil se vam bo z grmom, polnim plodov. 
Plodovi se barvajo 


na Reaper, dolgo casa najbolj pekoc cili na svetu, z vec kot 2 mio skovilov (lestvica, ki meri pekocino), Aji Charapita, najdražji cili na svetu (kilogram stane vec kot 20.000 dolarjev), ciliji s sadno noto Lemon Drop, Aji Amarillo, Aji Pineapple, in seveda cela 
vojska Habanerotov, od belega, rumene 
ga, oranžnega, peach in rdecega. Na bal 
konski ograji pa so kraljevali okrasni mini 
ciliji Bolivian Rainbow, Pretty in Purple, Aji 
Omnicolour in drugi. 
Habanero ciliji so zelo okusni, vonj in okus sta edinstvena, pekocnost pa kar konkretna.., zato so primerni tako za suše nje kot predelavo. 
Erotico v vsem svojem razcvetu 

Vecina cilijev konca v cili omakah, kjer kombiniram in uravnavam pekocnost z razlicnimi dodatki (sadjem, zelenjavo ali pa s tartufi). Možnosti za kombiniranje je res veliko, domišljija ima prosto pot, nare dila sem še cili olje, cili sol, sladko-pekoco omako, pekoco lutenico in lani prvic tudi domace cili klobase. Bile so odlicne. 
Cili ima tudi zdravilne in pozitivne ucin ke na cloveško telo, zato ga mnogi strokov njaki priporocajo za uravnavanje prebave, blaženje vnetij, za zašcito srca pred strdki, proti zamašenemu nosu in glavobolu. Pa še vec vitamina C ima kot pomaranca. 

TROBLA DRUŠTVA 49 

Limonce zorijo..:) 

Še nekaj malih trikov pri pre­
delavi cilijev: 
1. 
Vedno uporabljajte rokavice – kapsa icin (alkaloid, ki povzroca pekocnost) se zažre v pore vaše kože na rokah in tudi povsod, kjer se primete z njimi. Lahko žge vec dni, sploh ko se pore odprejo (npr. pod toplo vodo). 

2. 
Imejte masko, pa ne zaradi koronaviru 


sa, ampak ker ko cili odprete, je vonj zelo dražilen. 
3. 
Ko pokušate cilije, ga ne okušajte z ustnicami, ampak vedno z žlicko na jezik. 

4. 
Ce je res prehudo, si pomagajte z 


mlekom ali navadnim jogurtom, ali pa 
grgrajte jedilno olje. Sok ali voda ne bosta 
pomagala.  
Torej, s C-vitaminom proti vsem virusom letošnje zime! 

Sprehod mimo visoke grede, in dovolj je C vitamina za zimo 

AED od sedaj dostopen tudi v Rutah 
Borut Tomažin 

Sredi septembra smo na vhodu v kletne prostorebivše OŠ v Mohorjih namestili AED. 
AED ali avtomaticni zunanji defibrilator je naprava, ki lahko s pomoc­jo elektricnega sunka ponovno požene srce nekoga, ki je doživel srcni zastoj, in s tem tudi reši življenje. Naprava je enostavna in povsem varna, ob sledenju navodilom jo lahko uporablja vsakdo. 
Sama uporaba defibliratorja še ne rešuje življenja, je pa kljucni pripo­mocek pri temeljnih postopkih oživljanja. Ob dejstvu, da pri tovrstnih stanjih sekunde rešujejo življenja, je dostopnost AED v Rutah, glede na oddaljenost kraja, še kako pomembna in prakticno nudi edino možnost preživetja. 
Na prošnjo KO Rute, da bi postavili AED, so se zelo hitro odzvali tudi na obcini, za kar se iskreno zahvaljujemo županu, dr. Tadeju Malovrhu, obcinskemu svetu, obcinski upravi, najvecja zahvala pa gre Barbari Pec­nik za njeno zavzetost in koordinacijo vseh potrebnih aktivnosti. 
Ker pa sam aparat brez osnovnih znanj temeljnih postopkov oživlja­nja nima prave funkcije, smo kmalu po namestitvi AED v prostorih nek­danje OŠ Mohorje izvedli tudi osnovni tecaj temeljnih postopkov oživlja­nja z uporabo AED. 
Usposabljanje je ob koordinaciji Barbare Pecnik izvedel izkušeni re-ševalec Danijel Andoljšek iz Reševalne postaje UKC Ljubljana. 
Usposabljanja se je udeležilo osem krajanov Rut in lokalna turisticna vodnica, ki jo je nanj napotila obcina. 
Kljub novi pridobitvi pa velja ponoviti besede reševalca Danijela An-doljška, da moramo za svoje zdravje in varnost v prvi vrsti poskrbeti sami in da se skušamo s preventivnim ravnanjem izogniti neljubim zdravstve­nim zapletom. 

Razstava buc in dobrote iz njih
Dragica Heric 
Clanice DPŽ Velike Lašce so že 15 let zaporedoma v je­senskem casu pripravile Buc­no-marmeladni dan. Tisti dan je v Velikih Lašcah zadišalo po bucni juhi, na pokušino pa so bile tudi številne druge dobrote iz buc. 
Letos prireditev ni bila v obicajnem okviru zaradi koronavirusa, so se pa clani­ce odzvale na vabilo Marije Merljak, da z razstavo buc ter predstavitvijo buc od se­mena, pridelka do jedi iz buc sodelujejo v oddaji na RTV Slovenija Dobro jutro. In tako so clanice DPŽ Velike Lašce v Robu pripra-vile razstavo buc in drugih jesenskih pridel­kov, ki je bila na ogled tri dni. Na snemalni dan so si gostje lahko ogledali tudi predsta­vitev jedi iz buc in drugih dobrot. 




Na domaciji Škrabec v Robu so clanice DPŽ Velike Lašce zbrale najrazlicnejše buce in druge jesenske pridelke, iz njih so nare­dile tudi lepe aranžmaje ali jih postavile na stare vozove in drugo staro kmecko orodje. Zelo bogata je bila na dan snemanja oddaje na Korovem hribu, nasproti Škrabceve do-macije, kjer vsako leto prikažejo tudi rocno košnjo in grabljenje trave s tradicionalno pojedino, kot se je to delalo nekoc.  
Razstavljene buce in drugi pridelki so bili na dvorišcu Škrabceve domacije na ogled tri dni. Vecino pridelkov so pridelale clanice DPŽ Velike Lašce same, ki si med seboj vsako jesen tudi izmenjajo semena. S svojimi pridelki so razstavo še obogatili Jože Železnikar iz Ceteža pri Turjaku, ki je znan po tem, da pridela najvecje in najtež­je buce, kmetija Jancar in kmetija Rupar iz Podhojnega hriba ter kmetija Tekavec iz Ve­likega Osolnika. Bogato letino buc in drugih jesenskih pridelkov so si poleg ucencev OŠ Velike Lašce in podružnicne šole Rob ogle-dali tudi številni krajani in drugi mimoidoci. 
TROBLA DRUŠTVA 51 
Teh naših 70 let 

Ali nekaj o nastanku DU Velike Lašce (5. del) 
Helena Grebenc Gruden / foto: iz arhiva DU in arhiva Mije Jelaska 

In že smo v casu, ki nam je blizu. V upravnem odboru in pri drugih nalo­gah Društva upokojencev so že bili naši znanci, današnji sosedje, prijatelji. 

Po letu 2007 je bil še za štiri leta (do leta 2011) izvoljen predsednik Ivanc Franc, ki je nadaljeval z uspešnim delovanjem in ustvarjal pozitiven trend aktivnosti v Dru-štvu. Podpredsednica je postala Franja Sedej. Pridružila se je nova blagajnicarka Anica Zrnec, ki je to funkcijo zelo vestno opravljala vse do leta 2019. Izvoljena je bila tudi nova tajnica Mija Jelaska. Z njo se je zakljucilo obdobje treh tajnic: Justine Jago­dice, Marije Paternost in Danice Vrh, ki so bile vec desetletij tudi kronistke, komenta­torke dogodkov, voditeljice v senci in vzor v lepopisju. Nova tehnologija in novi mediji so narekovali nov nacin tega dela in Mija Jelaska ga je obvladala. Programi društva pa so se nadaljevali, tako kot je narekoval Pravilnik Društva upokojencev Velike Laš-ce, ki je predstavljal in še danes predstavlja pravno podlago za delovanje društva. 

Predsednik France Ivanc 
in tajnica Mija Jelaska 
Od vseh aktivnosti so bili izleti še vedno najbolj priljubljeni. Vestno in skrbno jih je organizirala Alenka Rozman, v pomoc ji je bil vodic Jože Škulj iz Rašice, ki je vse izlete tudi opisal v svoji knjižici Nasmejani obrazi. Tudi obiski clanov so se nadaljevali in so bili v domeni in organizaciji Francke Jamnik, referentka za rekreacijo je bila Majda Gradi­šar, nova predsednica nadzornega odbora je postala Marija Trotovšek. 
Vir: po zapisnikih arhiva DU Velike Lašce 

V naslednjih štirih letih je predsednik nadaljeval svoj sistemom vodenja. Najvec clanov so k sodelovanju z društvom prite­gnili izleti in srecanja. Športne aktivnosti balinarjev in strelcev so nekoliko zastale oziroma so jih clani izvajali predvsem na rekreativni ravni, zato so bila priznanja in pokali še toliko vec vredni in bolj zaželeni. Zelo delavne pa so ves cas bile naše Nitke. 
Nadaljevali so se tudi obiski najstarejših in obolelih clanov, saj je to naša prvenstvena in permanentna naloga. Za jubilante, ki so v tekocem letu dopolnili 80 in 90 let, je društvo pripravilo srecanja in simbolicna darila. 
V tem casu je društvo od MZU dobilo tudi priznanje za poverjenike, Jože Gacnik in Jože Škulj sta prejela plaketi za požrtvo­valno delovanje. Društvo je v zahvalo za pomoc, sodelovanje in podporo Osnovni šoli Primoža Trubarja Velike Lašce in Obcini Velike Lašce podarilo zahvalni listini. Po-sebno pozornost z listinami in zahvalo za štirideset, trideset in dvajset let clanstva v društvu so vsako leto prejeli tudi zvesti dol­goletni clani. 


Leto 2007 je prineslo tudi spremembo monetarnega sistema. Slovenske tolarje je zamenjal evro. Posledicno so se dvignile cene osnovnih potrebšcin, temu so sledila tudi društvena clanarina in vplacila v Vzaje­mno posmrtninski sklad. Povišale so se tudi clanarine za naše nadrejene v zvezi (OPZDU, MZU, ZDUS). Njihova naloga pa je ostala ista: na višjih ravneh doseci izboljšanje splo­šnega družbenega položaja upokojencev. 
Vsako leto smo v dogovoru z ravnatelji-co Metodo Kolar v prostorih Osnovne šole Primoža Trubarja Velike Lašce uspešno izvedli društvene obcne zbore s skoraj 200 udeleženci. Na zborih so poleg uradnega dnevnega reda s kulturnimi prispevki nasto­pali naši clani, gostje in tudi ucenci osnovne šole pod vodstvom Branke Levstek. Vedno so bili povabljeni in se vabilu tudi odzvali: takratni župan Obcine Velike Lašce, Anton Zakrajšek, predsednik MZU Ljubljana, Mar-jan Sedmak, predsednik OZDU Ljubljana Vic-Rudnik, Stane Hribar, in podpredsednik ZDUS-a, Anton Donko. 
Z ustaljeno organizacijsko shemo in go-sti je bila na volilnem obcnem zboru društva leta 2011 v prisotnosti 186 clanov izvoljena nova predsednica Marija Trotovšek. Sesta­va upravnega odbora in poverjenikov po vaseh pa se ni bistveno spremenila. 
Skavti in 
prostovoljstvo 
Prostovoljstvo. Kdo sploh je prostovoljec? SSKJ pravi, da je prostovoljec nekdo, ki se prostovoljno odloci, prijavi za doloceno delo, dejanje. Zakon o prostovoljstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije (2011), pa v 
2. clenu definira prostovoljstvo kot družbeno koristno brezplacno aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami pri­spevajo k izboljšanju kakovosti življenja po­sameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe. Poleg tega krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj cloveških zmožnosti in vseživljenjskega ucenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri reševanju pro-blemov posameznikov in družbe. Ampak kaj to pomeni v praksi? 
»Poskušajte pustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli, in ko boste odšli, boste odšli srecni in z obcutkom, da niste zapravljali casa.« 
(Bi-Pijevo zadnje sporocilo) 
Biti prostovoljec pogosto pomeni biti mal­ce cuden. Še posebej v današnji družbi, ko je svet naravnan na to, da je najvecja vrednota poskrbeti zase. Da ne bo pomote – to je še kako pomembno, a vedno bolj se mi dozdeva, da se ljudje tega pogosto lotijo na napacen nacin. Nekateri išcejo sreco v materialnih dobrinah in se jim zdi nujno potrebno, da res vsak prosti trenutek izkoristijo za delo in slu­ženje cekinckov; spet drugim najvecje veselje prinese že šesti ogled najljubše serije … In spet 
– tudi s tem ni nic narobe. A sama vedno bolj opažam, da mi to preprosto ni dovolj. Vsaj od­kar sem izkusila, kako mocne sledi v tebi pusti služenje bližnjim. 
Idej, kako in kje si lahko prostovoljec, je milijon. Od skavtov, gasilcev in animatorjev do ljudi, ki pomagajo pri razdeljevanju hrane. Ena izmed bolj izpopolnjujocih izkušenj (ki je mimogrede dosegljiva prav vsakemu izmed se slišim z družino s sinom, ki je po prometni nesreci za vedno obležal na postelji, ostalim clanom pa se je ob tem ustavilo življenje. Ve­likokrat s hvaležnostjo v oceh povedo, da jim je naša prisotnost pomagala, da so spet po-casi zaceli živeti. In zavedanje, da je že teden dni dovolj casa, da nekoga postaviš na noge in ga napolniš z novim upanjem ter voljo do življenja, te napolni z neizmerno mocjo in potr­ditvijo, da imaš moc spreminjati svet na bolje. 



In takih zgodb je še mnogo. Tu so tudi le­tošnje. Že res, da nam je korona preprecila, da bi se na kupu zbralo 60 mladih z vse Sloveni­je, a ker se zavedamo, da ljudje tudi (ce ne še bolj) v teh casih potrebujejo našo pomoc, smo imeli vec enodnevnih akcij. In glej, spet je bil tu razlog za hvaležnost in nove iskrice v oceh. 
Delati dobro in pomagati bližnjemu, ti prinese zares ogromno. Pa to še zdalec niso zgolj lepe besede in prazne obljube. Pred kratkim sem poslušala pogovor s psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek, ki pravi, da je al­truizem (poleg humorja in zadržanosti) eden izmed treh kljucnih obrambnih mehanizmov, ki zmanjšuje raven stresa v nas in tako ljudi neposredno osrecuje. Zato ne pozabi (še po­sebej v teh casih) tudi ti kdaj pa kdaj pomisliti na svoje zdravje in poskrbeti zase! 
(Zvita vever’ca) 

vas, ce ste le stari vsaj 16 let; tudi ce nimate na tone casa) pa je zagotovo tudi summer-job. Da razrešim prvo dilemo – zadeva (kljub besedi job v imenu) ni placana – vsaj ne v gotovini. Gre namrec za prostovoljni delovni tabor za mlade, ki ga organizirajo Mladi za zedinjen svet. Vsako poletje se odpravimo v en konec Slovenije in tam ponudimo pomoc lokalnim ljudem, ki zaradi fizicnih omejitev ali socialno-ekonomske stiske ne zmorejo posto­riti dela doma ali v njihovi okolici. Mladi jim posodimo svoje roke, pobelimo kakšno steno, pospravimo in prilagodimo življenjski prostor, zgradimo kak kurnik idr. V resnici pa se ob tem zgradi še veliko vec – zgradijo se odnosi. Vsa­kic znova me preseneti, kako vezi, ki se splete-
Prostovoljstvo ni le nekaj, kar je poveza-no samo s pomocjo v izrednih razmerah. Je nacin življenja. Za to, da smo prostovoljci, prav tako ne potrebujemo biti clani kakšne organizacije – prostovoljec je lahko kar vsak izmed nas v svojem vsakdanjem življenju. Prostovoljec si lahko že, ko stari gospe po­magaš cez cesto, lepo pozdraviš sosedo ali pa narišeš nasmeh na obraz žalostnega so-šolca. Te za nas drobne stvari imajo lahko za socloveka ogromen pomen – zato le pogum v roke in ne pozabi delati dobro. Vsak dan! 
(Vljudni ris) 


TROBLA DRUŠTVA 53 

Biti prostovoljec pomeni dati košcek sebe drugim. Svoje bisere deliti z drugimi in jih s tem pomnožiti. Ena izmed najbolj navdihujo-cih izkušenj prostovoljstva v mojem življenju je prav zagotovo animatorstvo pri Karitaso­vem projektu Pocitnice biserov. Gre za letova­nje v Portorožu, namenjeno otrokom, ki sicer pocitniških radosti na morju ne bi doživeli. Ve-cina otrok prihaja iz družin, ki jim Karitas tudi drugace pomaga z materialno pomocjo, ali pa se družine soocajo z drugimi stiskami; smrt staršev, razveze, bolezen, rejniške družine idr. Delo s takimi otroki je pogosto naporno – tako fizicno kot psihicno. Kot animator se tako ve­likokrat znajdeš v situaciji, ko zaradi pomanj­kanja izkušenj ali nepoznavanja družinskih razmer ne veš, kako pristopiti do otroka in mu pomagati. Vsakega, ki se nam pridruži, sprejmemo kot nepopisan list papirja. Otroci so srecni, ko odmislijo težave doma in vidijo, da so vsaj en teden v letu sprejeti in ljubljeni. Veliko zgodb ostane zakopanih nekje globoko, marsikatera pa privre na plano. Takrat vidiš, da jim je težko. In ko majhen otrok pri vecer­ni molitvi in angelcku, ko so roke prepletene druga z drugo, rece, da je v današnjem dne­vu najbolj hvaležen za ta trenutek, da smo vsi skupaj, se ti orosijo oci. Ko gredo domov, ko te objamejo, jokajo, ko veckrat povedo, kako zelo radi te imajo in da te bodo pogrešali, vidiš, da so srecni. To ti pomeni najvec. In v srcu cutiš topli-no in veselje in moc, da bi lahko premikal gore. In takrat veš, da v življenju nekaj delaš prav. 
Biti skavtski voditelj, animator ali prostovo­ljec ni samo naloga, temvec poslanstvo. Pro-stovoljstvo me napolni in tukaj res velja, da ce daš vse od sebe, dobiš mnogokrat povrnjeno. 
(Prizadevna lastovka) 

Cas priprave: 30 minut 
Tudi skavtstvo in prostovoljstvo sta ne­locljivo povezana. Otroci so na svoji skavtski poti že kot majhni (volcici in volkuljice oz. iz­vidniki in izvidnice) povabljeni, da na razlicne nacine pomagajo ljudem v lokalnem okolju. Najbolj znan projekt je prav gotovo lucka miru iz Betlehema, pri katerem skavti kljub mrazu, snegu ali dežju vec ur raznašajo lucko miru ter s tem prinašajo veselje in mir ljudem v božic­nem casu, zbrani denar pa namenijo v dobro­delne namene. Tu sicer ne gre za konkretno fizicno delo, a tudi nasmehi štejejo. 
Prostovoljstvo je še bolj prisotno pri sta­rejših skavtih v klanu, kjer je najpomembnej­ša stvar ravno služenje drugim. Svojo pomoc in pripravljenost nudijo v domovih za ostare­le, pri civilni zašciti, Rdecem križu in drugod, kjer se pojavijo potrebe. Tako otroci, ki se vec let urijo na skavtskih srecanjih, nekega dne postanejo voditelji, ki prostovoljno vec ur na teden namenijo nacrtovanju in izvedbi srecanj za otroke, in na tak nacin znanje o na­ravi, vrednote in svoj cas predajajo mlajšim generacijam. Pomembna stvar pri skavtstvu je tudi služiti Bogu in domovini, in sicer kot odgovorni državljani in kristjani, ki se ucijo prepoznati tudi potrebo drugih ljudi okoli sebe in odgovarjati na njihov klic. 
(Iskriva k'kuš) 
Priprava: Jabolka umijemo, olupimo, izkošcici-
Trganci – jed, ki so jo jedli že naši stari starši in še danes navdušuje. Njena priprava je nadvse preprosta in hitra. Zanjo potrebujemo le osnovne sestavi­ne, ki jih lahko najdemo v vsaki doma-ci (in tudi skavtski) kuhinji. Trgance lahko jemo tako slane (npr. z bolonj­sko omako, omako iz sircka, smetano­vo omako ali cebulo) kot tudi sladke. 
Ti so nam skavtom najbolj pri srcu, še posebej tisti s cimetom in z jabolki, ki so kot nalašc za jesenske dni, ko pred mrzlimi zimskimi dnevi z jablan poberemo še zadnje sadove narave. Priporocam vam, da jih poskusite. 

Število oseb: 3–4 osebe, ce pripravljaš trgance kot samostojno jed, ali 4–5 oseb, ce jih pripravljaš kot prilogo. 
Sestavine za trgance (twist): 
• 
500 g moke, 

• 
400 ml vode, 

• 
sol 


Sestavine za preliv: 
• 
2 žlici masla, • 4 jabolka, 

• 
4 žlice sladkorja, 

• 
1 žlicka cimeta 


mo in nato narežemo na majhne košcke. Prip­ravimo testo. V skledi zmešamo moko in sol ter postopoma dodajamo vodo, da dobimo rahlo lepljivo zmes, ki se hkrati lepo trga. Najlažje je, ce testo zamesimo z rokami. V loncu zavremo vodo ter jo solimo. V vrelo vodo natrgamo manjše košcke testa. Priporocljivo je, da so košcki cim manjši, saj se tako hitreje skuhajo. Pocakamo približno 10–15 minut. Ko trganci priplavajo na površje, so kuhani. Te odcedimo in jih nato z vili­cami preložimo v posodo. Pripravimo še omako. V ponvi raztopimo maslo ter nanj stresemo košc­ke jabolk. Pocakamo, da se jabolka zmehcajo, in nato dodamo cimet. Vsi sladkosnedi jih lahko na koncu potresete še s sladkorjem. 
Izvajanje rekreativne vadbe v malem nogometu 2020 
Jani Levstik 

Letošnja sezona v malem nogometu se je zacela dva meseca kas­neje, kot je to v navadi. Tradicionalno ligaško tekmovanje je bilo nado­mešceno z vadbo, ki je za udeležence prinesla kar nekaj sprememb. Ne glede na to, da se je vadba izvajala na zunanjem igrišcu, je bilo veliko truda organizatorja posvecenega spoštovanjem ukrepov, ki so predpisa­ni za izvajanje športne vadbe. Vadbo smo izvajali v obdobju od junija do septembra, vecinoma kar dvakrat tedensko, saj smo želeli udeležencem ponuditi cim vec terminov za igranje malega nogometa. Ker pa vadba ni prava, ce se rezultati ne beležijo, smo na koncu dobili tudi novega zma­govalca, ki je letos premierno odšel v roke ekipe Dimnikarstvo Okic Loški Potok, drugo mesto je osvojila ekipa Kume Team, tretje pa ekipa Galakti­ki. Zahvala gre Obcini Velike Lašce, ki s spodbujanjem programov športa omogoca, da je ta dostopen prakticno vsem zainteresiranim ekipam in posameznikom. V prihodnjem letu zacnemo znova, takrat upamo, da v obicajnem terminu od aprila dalje. 
Izvajanje športnih programov
2020 pod okriljem Športne zveze 
Jani Levstik 

Po lanskoletnem zasedanju in ustanovitvi Športne zveze Velike Laš-ce je ta v zacetku leta 2020 zacela tudi uradno delovati. Trenutno je v športno zvezo vkljucenih vseh šest športnih društev s sedežem v obcini, ki so tudi v preteklih letih izvajala športne programe. Letošnje leto je tudi z vidika športa posebno, saj so se programi in prireditve zacele z zami­kom, kot vse kaže, pa bo jesen prinesla spet nove omejitve. Ne glede na situacijo, so se športna društva izkazala s svojo dejavnostjo ter se pri svojem delovanju in izvajanju programov prilagodila stanju, ki bo, kot kaže, trajalo še nekaj casa. Tako je bila izvedena vecina programov in pri­reditev, ki so bili nacrtovani za leto 2020, ob tem pa smo ves cas skrbeli za spoštovanje predpisanih ukrepov z vidika zdravja vkljucenih športni­kov kot tudi obiskovalcev. Cilj športne zveze je tudi okrepiti sodelovanje z Osnovno šolo Primoža Trubarja, korak v tej smeri je bila donacija vec kot 200 prigrizkov za šolarje v okviru dneva slovenskega športa, ki mu je po potrditvi državnega zbora posvecen 23. september. Namen praznika je povecati zavedanje o pomenu telesne in športne dejavnosti, ob tem pa spodbujati vrednote biti telesno aktiven, uživati življenje in skrbeti za dobro pocutje. S povezovanjem športnih društev in iskanju skupnih in-teresov bomo tudi v okviru športne zveze te cilje in vrednote prenesli na dogajanje v naši obcini. 
Balinanje v Robu 2020 
Janez Škrabec za BK Rob 
Medobcinsko tekmovanje 
Že leta igramo v medobcinski ligi, ki jo pripravlja Zveza športnih organizacij Grosuplje. V ligo je vkljucenih od šest do osem ekip. V letošnji sezoni smo odigrali celotno medobcinsko ligo in dosegli 3. mesto. 
Prehodni pokal Obcine Velike Lašce 
V letošnjem letu nismo izvedli tekmovanja za prehodni pokal Obcine Velike Lašce zaradi razmer, v katerih smo se znašli. Upam, da bo v naslednjem letu situacija ugodnej­ša, kot je trenutno. 
Obcinsko prvenstvo dvojic 
19. 9. 2020 smo na balinišcu v Robu odigrali turnir za obcinskega prvaka v dvojicah. Udeležilo se je šest ekip iz Obcine Velike Lašce. 
Po hudem boju so si mesta in pokale razdelile nasled­nje dvojice: 
1.
 Jože Železnikar in Tone Indihar, 

2.
 Upokojenci Obcine Velike Lašc, Jože Levstik,    Marin Jelaska in Jože Jaklic, 

3.
 Jože Zalar in Darko Rupar. 


Tekmovalci so se pomerili tudi za pokala: 
Najboljši zbijac in Najboljši bližac 
V teh dveh disciplinah so igrali vsi clani ekip. Pri zbijanju in bližanju je bilo pestro in napeto.  
Najboljši med njimi za bližanje je bil Jože Zalar, za zbi­janje pa Darko Rupar.  
Vsem tekmovalcem se zahvaljujem za udeležbo, Obcini Velike Lašce pa za podporo. 

TROBLA ŠPORT 55 

Tenis Cereja, Velike Lašce 
25. obcinsko prvenstvo v tenisu 
Stanka Hren / foto: Martin Lovšin 
Letošnje obcinsko prvenstvo smo že tradicionalno orga­nizirali drugi vikend v sep­tembru. Igralci so se pomerili posamezno in v dvojicah. Pri­javilo se je rekordno število tekmovalcev, posamezno 24 in 26 v dvojicah. 
Letos je najprestižnejši pokal v tenisu prvic odnesel domov Gal Škulj. Prav tako je prišlo do menjave na vrhu lestvice pri dvo­jicah. Brata Jan in Miha Žužek sta odigrala odlicen tenis in premagala vecletna prvaka, ki sta popustila v finalu. 
Sezona 2020 je bila po 28-ih letih tenisa v Velikih Lašcah med uspešnejšimi. Tenis je pri nas zelo priljubljen šport. Ohranjanje telesne pripravljenosti je na prvem mestu. Skrb za zdravje je naša najboljša naložba. 
Vsem tekmovalcem cestitamo za dob-ro odigrane tekme. Gledalcem pa se zahva­ljujemo za spodbujanje in navijanje. 



Masters teniške piramide, Cereja 2020 
Tekmovanje v teniški piramidi poteka vsako leto, takoj od pomladi, ko pripravi-mo igrišci, do pozne jeseni, ko s turnirjem masters zakljucimo tekmovanje. 
Tekmujejo lahko igralci vseh staros-ti in predznanj. Cilj vsakega je premagati nasprotnika, izboljšati svojo igro, taktiko ali se samo kakovostno rekreirati. Tenis lahko igramo že s samo osnovnim znanjem, in po­tem je spet samo od nas odvisno, na kate-rem mestu bomo pristali ob koncu sezone. K tekmovanju vedno vabimo tudi igralce iz sosednjih obcin, ki z veseljem sodelujejo. 
Teniški igralci so letošnjo sezono upo­rabljali racunalniško aplikacijo Pyra. V pira-midi je tekmovalo 30 igralcev. Odigranih je bilo 224 tekem. Imamo tri igralce z najvec 37, 31 in 27 dvoboji. Naša prvouvršcena sta letos tekmovala na turnirju masters, v kate-rem so se pomerili vsi klubi (Ribnica, Trnovo, Višnja Gora, Radomlje, Dobrepolje). Tekmo­valcem cestitamo in jim želimo veliko uspe­hov v zimskih teniških ligah. 
Letošnji zmagovalci piramide: 
1.
 Matevž Mihelic, Sodražica 

2.
 Gal Škulj, Velike Lašce

3.
 David Škof, Velike Lašce 


Teniška šola 
Naš teniški podmladek se kali na igri-šcih od zgodnje pomladi do pozne jeseni. V šolo je bilo vpisanih dvajset otrok, starih od pet do petnajst let. Pod vodstvom tre­nerja Boruta Mlakarja so osvojili osnove te­niške tehnike in taktike. Za vse pripomocke (loparje, žoge) poskrbimo na Cereji. Vpis v sezono 2021 bo aprila na teniških igrišcih. 
Cesar se mladi naucijo, tega ne poza­bijo. Tenis je priljubljena rekreacija. Je tudi cedalje bolj dostopen, tako cenovno kot to, da ga imamo tu v Lašcah in do njega pride-mo po plocniku. Starši so tako lahko brez skrbi, ker so otroci na varnem. Letos se je tenis še posebej obnesel, saj sta igralca med igro na veliki medsebojni razdalji. 
Zahvaljujemo se našemu županu, dr. Tadeju Malovrhu, za podelitev nagrad in spodbudne besede ob zakljucku tekmo­vanj. Hvala Obcini Velike Lašce za podporo in pokroviteljstvo. 
Imamo državne prvake 
J. Klun / foto: Bojan Novak 
Mesec september je bil cas državnih prvenstev v lokostrelstvu, in seveda ni šlo brez naših tekmovalcev. Zacelo se je na zacetku meseca v Beli krajini, kjer je LK Le-gende Kolpe organiziral državno prvenstvo v disciplini AH 12+12. Zastopali so nas trije clani, ki so se domov vrnili z dvema meda­ljama: Matej Grad je z golim lokom med clani osvojil drugo mesto, Franci Fink pa je bil med veterani z dolgim lokom tretji. 
Uspeh se je stopnjeval že sredi meseca v Prestranku, organizator prvenstva v disci­plini 3D je bil LK Mins iz Postojne. Tam smo bili številcno že bolj zastopani, saj je to naša paradna disciplina, in bera odlicij je bila na­ravnost odlicna. Prvo mesto je osvojila Nad­ja Mostar med deklicami z dolgim lokom, družbo pa ji je na drugem mestu delala Klara Suhadolnik. Srebrn je bil spet Matej Grad z golim lokom med clani, Jože Oberstar pa je bil drugi s sestavljenim lokom med veterani. Srebrno medaljo je osvojil tudi Aleš Rupar med decki z dolgim lokom, bronasta pa sta bila Tine Tomažin med decki in Miran Pezo med veterani, oba z dolgim lokom. Najbolj pa nas je razveselila naša ekipa v sestavi Miran Pezo, Matej Grad in Jože Oberstar, ki so postali ekipni državni prvaki. Prija­vljenih je bilo osem ekip. 

Še zadnje prvenstvo – tarcno – bilo je v Stožicah, na strelišcu Lokostrelske zveze Slovenije. Tam je svoje znanje in odlike pokazal Matej Grad, ki je postal državni prvak med clani z golim lokom – a to še ni vse – postavil je tudi državni rekord, evropski rekord in osvojil še zlato znacko. 
Vsem našim odlicnim tekmovalcem, ki so nas razveseljevali skozi vso sezono, smo se za vse dosežke zahvalili na sprejemu v zacetku oktobra. Zbrali smo se v dvorani Doma krajanov na Turjaku – seveda ob upoštevanju priporocil glede Covid 19, medse prvic povabili gospoda župana in mu predstavili naše delo in dosežke. Vsem tekmovalcem smo podelili priznanja za odlicne dosežke, sledilo je še kratko druže­nje. Tekmovalna sezona na prostem je tako koncana, prinesla nam je veliko in le želimo si lahko, da ji bo podobna tudi prihodnja. 



TROBLA ADL O TEM IN ONEM 57 
ADL O TEM IN ONEM 
Pripravlja Jože Staric 
O  zgodovinskem dosežku 
Slovenci smo dosegli še en zgo­dovinski uspeh, dvojno zmago na Dirki po Franciji, najvecji od treh vrhunskih kolesarskih dirk na sve­tu. Primerljiva je z zlato medaljo na olimpijskih igrah. 
Vsak kolesar ima svojo falango navijacev. Jaz sem navijal za Primo­ža. Takšnega kronometra (predza­dnja etapa, op. p.) še ni bilo. Poga-carjeva vožnja je bila najboljša, kar sem jih kdaj videl na kronometru. Kot navijac sem bil sicer na Roglicevi strani. A najboljši kolesar na celotni dirki je bil Tadej Pogacar. Dirkal je vso dirko, Primož pa se je precej tudi vozil. Bilo je del taktike, vendar se je ekipa pri tem ocitno uštela. Najbrž ni nihce pricakoval, da bo Pogacar sposoben odpeljati tak kronometer. 
To je za slovensko kolesarstvo ve­lik uspeh. Ne samo za oba kolesarja, ampak tudi za naše strokovnjake. Primož Roglic je zacel kot rekreati­vec. V kolesarstvo se je preusmeril iz popolnoma drugega športa (pred kolesarsko kariero je bil smucarski skakalec, op. p.). Preskocil je osnov-no in srednjo šolo kolesarstva, prišel naravnost na maturo ter s trdim de­lom osvojil doktorat. Na drugi strani Tadej Pogacar, ki je opravil vse kole­sarsko izobraževanje brez preskako­vanja razredov. Oba sta svoje uspehe dosegla s trdim delom. Seveda gre zasluga, da sta prišla do Pro Toura tudi njunim trenerjem. Ti so s stro­kovnim in sistematicnim pristopom bistveno pripomogli do uspehov. 
Rad imam bazicne športe, kot so atletika, plavanje, kolesarstvo, smu-canje. To so športi, pri katerih se clo­vek z mocjo lastnih mišic premika po neki snovi ali skoznjo. Med njimi sodi v sam vrh prav kolesarstvo. 


O  evoluciji  kolesarstva 
V zacetni, lahko bi rekel roman-ticni dobi kolesarstva, je bilo vse individualno. Kolesar je bil sam, na­redil je, kar je lahko. Potem so pod-jetja v tem poslu zavohala zaslužek. Zacela so ustanavljati ekipe, pojavi-la se je hierarhija, ki je znotraj ekipe obvezna. Po svoje je to v kolesarstvo vneslo dodatno kakovost. Pokaza-lo se je, da lahko sicer individualni šport odlicno deluje tudi kot ekipni. 
Letošnji Dirki po Franciji je Poga-car vrnil nekaj romantike – dirkal je vso dirko. Ceprav je vedno poudar­jal vlogo svoje ekipe, tokrat ni bilo cisto tako. Izkoristil je praznino in vozil za vodilnimi. Morda ga celo niso resno jemali. Vendar je dirkal v tistem pravem pomenu besede: pogumno je napadel sam. Še nekaj podobnih kolesarjev je bilo letos opaziti na Touru. Morda bodo vecje ekipe zaradi takšnih kolesarjev celo prilagodile taktiko. 
O  novodobnih gladiatorjih 
Kolesarji niso milijonarji in v pri­merjavi z nekaterimi drugimi športi se v kolesarstvu ne vrti veliko denarja. 
Usoda današnjih športnikov je, da jih imamo radi, da zanje navi­jamo, da nas veselijo, žalostijo, nas spravljajo v evforijo ali pa nas jezi­jo. To je dejstvo, pa ce nam je všec ali ne. Športniki so profesionalci, za svoje delo so placani. Nekakšno sodobno gladiatorstvo. Danes v no-benem športu ni vec možno, da bi športnik hodil v službo in popoldne dosegal še vrhunske rezultate. 
Pri športu me najbolj navdušuje to, da športniki dajo vse od sebe. Na vsaki tekmi, pri vsakem dvoboju. Verjamem, da med tekmo ne raz­mišljajo o zaslužkih, ampak jim je pomembna zmaga. Gre za dokazo­vanje, kdo je boljši, hitrejši. Zmoti me, ko komentatorji poudarjajo zaslužke posameznih športnikov. Ko so na terenu, želijo zmagati, ne glede na financno stanje. 
Uspehi športnikov nas obdari­jo z veliko mero veselja, v napetih trenutkih nam zvišujejo srcni utrip in celotni kardiovaskularni sis-tem pospešeno deluje. To te poživi, osveži in od tega ne moreš zboleti. 
Bilo bi prav, da bi država po za­kljucku aktivne kariere športnikom izkazala hvaležnost. Zahvaljevanje z rento je v nekaterih državah že obicajno. Seveda pa je za to nujno postaviti sistem, dolociti kriterije in pogoje. A mislim, da bi se to spo­dobilo. 
Razkritje: Adl z odprtimi ocmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato so pogovori z njim vedno zanimivi. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izlušcim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugacnem kontekstu, zaradi cesar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno. 

Instituto de Investigacion de Enfermedades de la Pina, Kostarika 
Nedavno nazaj sem pregledoval kratke iz­vlecke porocil iz baze podatkov ARPAL, ki zaobsega arheologijo in paleontologijo. V bazi so shranjena skoraj vsa strokovna in znanstvena porocila iz prej naštetih podro-cij. Obcasno se v tej bazi lahko najde res zanimive podatke, kaj vse starodobnega se lahko odkrije v naši materi zemlji. Tako na primer najdemo podatke o arheoloških iz­kopavanjih na podrocju, kjer so živeli Maji. V tem delu je svetovni sloves dosegel slo­venski arheolog Ivan Šprajc, ki ima objavlje­nih mnogo pisanj o zanimivih odkritjih in o katerih z velikim veseljem kaj preberem. No, vedno seveda pogledam tudi, ce je kje v bazi na kakršen koli nacin omenjena Slove­nija. Med podatki o izkopavanjih v Ljubljani, Ljubljanskem Barju, Kranju, Ptuju sem na­šel še zanimiv podatek o arheoloških izko­pavanjih na podrocju Turjaka izpred par let. S tako imenovanimi sondažnimi izkopava­nji, o katerih govori izvlecek v bazi ARPAL, so na podrocju Turjaka odkrili zanimive ar­tefakte iz bronaste in volframove dobe. Po-leg bakrenega nakita in loncenih ostankov so odkrili tudi keramicne cevaste strukture. Jasne razlage, kot porocajo v izvlecku, za kaj naj bi se te keramicne strukture upora­
bljale, še ni. Ena od možnih razlag je, da 


z današnjo industrijsko keramiko, na primer s tisto, ki se uporablja za izdelavo zavornih diskov pri športnih avtomobilih. Ker danes zelo dobro poznamo tehnološke zahteve za izdelavo takšne industrijske keramike, je še toliko vecje vprašanje, kako so lahko naši predniki dosegli osnovne tehnicne zahteve, kot so temperatura, tlak ali izvor potrebnih sinteticnih sestavin, da so sploh lahko izpe­ljali takšen izdelek. V bazi meni izstopa še letošnje porocilo iz podrocja paleontologije, kjer je med drugim omenjeno tudi sloven-sko ozemlje. Med rednimi deli v kamnolo-mu so namrec v plasteh kamenin odkrili neobicajne strukture. Prispevek govori o tem, da je strojnik med nalaganjem mini-ranega apnencastega materiala v mlin za drobljenje, opazil neobicajen valjast ustroj, podoben okamnelemu drevesnemu deblu. Ocitno je bil strojnik bolj radovedne narave in razmišljujocega duha, pa je dal valjasto strukturo na stran. Predvidevamo lahko, da si je zadevo ogledal in svojo najdbo opisal nadrejenim, ki so ustrezno ukrepali. Izvajal­sko gradbeno podjetje je namrec obvestilo arheologe, ti pa so najdeni artefakt strokov-no pregledali s pomocjo slovenskih paleobi­ologov. Kasneje so na kraj najdišca prispeli paleontologi, ki so hitro ugotovili, da gre za velikansko okamenelo stegensko kost. Po podrobnem ogledu najdišca se je ugotovi-lo, da je na podrocju v plasteh dolomitnega apnenca v geološkem smislu vrinjena pre­cej velika naklada geološko mnogo starej­ših kamenin (podrocje obcine Velike Lašce že tako leži na izredno raznolikem geolo­škem podrocju, kar si lahko ogledamo med drugim na poti v Kobilji Curek, kjer na plano nastopijo razlicni tipi izredno starih kame-
dinozavra. 
stne vrste rastlinojedih koruzavrov (Corrusa­urus sp.). Dinozaver je bil glede na do sedaj raziskane biološke lastnosti vrste dolg okoli 22 metrov in težak približno od 18 do 22 ton. Predstavniki te vrste so na zemlji živeli v ob-dobju pozne Jure, pred 152 do 151 milijonov let, najvec njihovih ostankov pa so do sedaj izkopali na podrocju Amerike, Kitajske in Ru-sije, primer iz Slovenije pa je kot takšen prvi tovrsten v tem delu sveta (Slovenija ima že tako izredno malo opisanih paleontoloških najdišc in je na tem podrocju še zelo nerazi­skana). Taksonomsko je dinozaver vrste ko­ruzaver zelo soroden bolj splošno poznanim vrstam brontozavrov in apatozavrov. Koordi­nate tega zanimivega najdišca, navedene v znanstvenem porocilu, sem seveda preveril preko Googlovega spletnega zemljevida. Na satelitskih posnetkih je na podlagi koor­dinat zaznaven srednje velik kamnolom in gradbišce, nekje med Turjakom in Laporjem. Glede na navedene podatke o najdbi gre za zelo zanimivo in atraktivno mesto, saj taka in podobna paleontološka najdišca drugod po svetu postanejo izredno privlcna tako za strokovnjake paleontologe kot tudi za turis­te, pri cemer upam, da bo tudi vaša obcina Velike Lašce znala to promovirati in prednost izkoristiti za prepoznavnost v svetu. 
p.s. Z veseljem seveda pricakujem odziv, tako vprašanja, komentarje, kritike in predloge po sodelovanju, ki jih sprejemajo na uredništvu lokalnega medija, s katerim sodelujem. Od tam mi bodo seveda posredovali vse odzive na strokovne edukativne prispevke skladno z Zakonom o izdaji lokalnih medijev (ZILM). 
TROBLA OGLASI 59 

MALE OGLASE 
sprejemamo po elektronski pošti: 
trobla@velike-lasce.si. 
Tekst lahko oddate tudi v tajništvu Obcine Velike Lašce. 
Cena znaša 8 EUR + DDV. 
Avtohiša Zalar d. o. o., Male Lašce 105, 1315 Velike Lašce, 031 331 919, 01 7881 999, www.avtohisazalar.si 


Microera Jože Šilc s.p. Hrovaca 14A (trgovski center SPAR Ribnica) 1310 Ribnica

 01 8373 116 051 358 762 info@microera.si www.microera.si 



Ugodni .ksni paketi NEO in mobilni paketi NAJ 
DELOVNI CAS: 
PON - PET 

8.30 h - 12 h ter 14 h  - 18 h 
SOB 

8.30 h - 11.30 h 

TROBLA OGLASI 61 






pokrivno krilo zunaj in vstavljeno znotraj 

DOSTAVA
 IN MONTAŽA 


nerjavni
 rocaj 80 cm / nerjavna kljuka HOPPE E5726 



cilindricni vložek + 3 kos kljuc 

3-tockovno zaklepanje elektrozapirnik 

SUPER CENA! 
ENOKRILNA VRATA 
1.899,00 € 
(z DDV-jem) 
CENA VELJA ZA: 
• 
enokrilna vrata brez stranske svetlobe 

• 
dimenzije do 1000 x 2100 mm 

• 
(narejeno po meri) 

• 
standardne barve RAL TIGER: 9010, 9016, 9003, 9006, 9007, 7016, 8017, 6005, F29/80077, Grigio 

ANTICO, PUNTO Grigio 

• 
cena vsebuje dostavo, montažo in 9,5 % DDV 

• 
steklo standard: SATINATO, CINCILA, PESEK 

• 
cena ne vsebuje demontaže starih vrat, odvoza na deponijo in obdelave špalet z alu letvicami ali mavcno kartonskimi plošcami 

• 
aplikacije so samo na zunanji strani 






Oce kosec 
Ob nedeljah je babico vzel, trdno jo v zemljo zabil, v rokah klepivno kladivo, lojtrni koš za stojalo, odeja mala pod sedalo. S klepalom kosi stanjšal tri plasti, brez brušenja z oslo rezala ne bi. 
Kosišce je po travi pognal, v loku enakomerno zamahoval. Peta kosišca travo v rede polaga, z desne proti levi, cudovito delo duši pomaga. 
V prefinjenem ritmu je oce kosil, v jutranji rosi skupina v vrsti molci. Mati v jerbasu zajtrk prinese, Jože ti boš razmešal, oce mi rece. 
JNovak 
Jesenske cinkvine 
Cili oster, žgoc klije, raste, zori plodovi, raznobarvni vragci za okras 
Cili blag, pekoc krasi, zdravi, oblikuje vitki stas, rdece pikantno zlato 
Ana Pia Debeljak 



TROBLA ZAHVALE 63 
KOLEDAR PRIREDITEV 
DECEMBER 2020 
PETEK, 4. DECEMBER 2020, od 16. ure dalje Dom krajanov, Rob
MIKLAVŽEV VECER, 
5. Državna razstava in ocenjevanje kruha iz krušne peci
(DPŽ Velike Lašce) 
7.-13. DECEMBER 2020 
NAPREJ V PRETEKLOST: PRAZNICNI MUZEJ 
Virtualna skupna akcija slovenskih muzejev in galerij 
(Obcina velike Lašce – Trubarjeva domacija) 

OD NEDELJE, 13. DECEMBRA 2020 DO NEDELJE, 3. JANUARJA 2021 Gradež 
RAZSTAVA JASLIC 
v skritih kotickih Gradeža 
Ogledi pon–pet od 16. do 19. ure in sob–ned od 13. do 19. ure 
(Društvo za ohranjanje dedišcine) 
Organizatorji si 
pridržujejo pravico do sprememb. 
Glede nacrtovanih prireditev spremljajte opozorila pristojnih inštitucij, ki izdajajo opozorila in glede na zdravstvene razmere tudi prepovedi zbiranja ljudi na javnih prire ditvah in zbiranja v javnih prostorih. 

Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno, a kar ni njeno, nam ne more vzeti, in to, kar je neskoncno dragoceno, je vecno in nikdar ne more umreti. 
(S. Makarovic) 


zahvala 
V 89. letu starosti se je od nas poslovil dragi mož, ata, stari ata in pradedek
VINKO KOŠIR 
iz Kota pri Veliki Slevici. 
Iskreno se zahvaljujemo sorodnikom, prijateljem, sosedom in vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti, izrekli besede sožalja, darovali cvetje, svece in za svete maše ter zanj molite. Posebna zahvala družini Krajnc za nesebicno sosedsko pomoc v zadnjih letih. Hvala tudi gospodu župniku Andreju Ojstrežu, pevcem in pogrebni službi Zakrajšek za lep obred poslednjega slovesa. 
Žalujoci: žena Marija in hcere Marija, Jelka in Andreja z družinami 

NAGRADNA KRIŽANKA 
SESTAVIL ANDREJ PRAZNIK  MANJŠI SKUPEK TRAVE  ŽLAHTNI PLIN (Kr)  RUSKI CUDO­DELNIK (GRIGORIJ)  OCE  MESTO NA SEVERU PORTU­GALSKE  LUKA RUPNIK  MESTO NA CEŠKEM  KULTURNA RASTLINA (MOKA ZAŽGANCE)  
KRAŠKI ŽLEBIC Z OSTRIMI GREBENI  
POLETNI PROGRAM ZA MLADE V ŽUPNIJI  
NEKDANJI PISARNI­ŠKIUSLUŽ­BENEC  HONORE DAUMIER  
ZNANJE  
FRANC. PISATELJ (MARCEL)  PETER PREVC  MESTO NA Z. RUSIJE  
DEL TV SPOREDA  SLOV. PISATELJ  

 ANJA VALANT  
TROBLA  MAJHNA JAMA  TEKOCINA, KI TOPI SMOLE IN MASTI  ZNAK ZA TON  NAJ­SLABŠA ŠOLSKA OCENA  ZLATKO CELENT  NASPROT. MEHKOBE  
 ADAMOVA ŽENA  
MESTO V ŠPANIJI  
PRVI VELIKO­LAŠKI ŽUPNIK  NAVJE  
NATRIJ  
NAJVIŠJA GORA V JUŽNI AMERIKI  DEDEK (PRIMOR.)  OROD., KI SE VSTAVI V REZ­KALNIK  UMETNIŠ­KA SLIKA GOLEGA TELESA  
M. IME, EVGEN  
ALPSKA SMUCAR­KA HROVAT  SVEŽENJ SPISOV  MESTO NA JV. IRAKA  
VOZILO NA TIRIH  
VOJSKA  
SLOV. FILMSKA IGRALKA: … RINA  KRAJ PRI STRAŽI  APETIT  
IGRA OBRAZA  
KOBALT  DRŽAVA V Z. AFRIKI  VIŠINO­MER  PREBI­VALEC GRCIJE  VODNA ŽIVAL S PLAVUTMI  ZORA TAVCAR  
MUZA KOMEDIJE  GR. MIT. LETALEC  
SOFO­KLEJEVA TRAGE­DIJA  SLIKAR BERNARD  STOPNJA V VOJAŠKI HIERAR­HIJI  
TROBLA  PREDMET ZA OKRA­SITEV  RAZSTRE­LIVO  POLETNO OBUVALO  
KULTURNA RASTLINA  CRNOGOR. VLADAR  
ZAOBLJE­NI DEL TELESA  VOLNENA TKANINA  TURISTIC­NI OTOK VZHODNO OD JAVE  
INDONEZ. OTOCJE  
MOCEN, REZEK GLAS  IZDELOVA­LEC LESE­NIH DELOV VOZOV  AMERIŠKA DOLŽIN­SKA MERA  MOJZE­SOV BRAT  
KRAJAN, SODEŽE­LAN  STARA MATI, BABICA  
GERMANIJ  
PRISTA­NIŠCE NA SEVERU IZRAELA  OGLEDO­VANJE  
GR. BOGIN. NESRECE  
SLAVKO OSTERC  OTOCJE PRI ALJASKI  
IVAN PUC  
IZBRANA DRUŽBA  SLOV. NO­GOMETNI SELEKTOR (MATJAŽ)  
TOVOR­NJAK PREKUC­NIK  RIMSKA BOGINJA JEZE  

Nagrajenec iz Troble št. 6 je Henrik Razpotnik. Nagrado bo prejel po pošti. CESTITAMO! 
Rešitev samo nagradnega gesla z vašim polnim naslovom pošljite na naslov uredništva Troble, Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašce ali ga oddajte v tajništvu obcine oziroma pošljite rešitev na naslov trobla@velike-lasce.si. Rešitve sprejemamo do datuma uredniškega sestanka, 9. decembra 2020.