A. Funtek: Podoknica.                                          161
Podoknica.
y^-,amrzli mesečni žarki vise po ledenem zraku. Vse tiho. Le moja stopinja zveni po uličnem tlaku.
Ej, tu sem dospel pred hišo, ki v njej sem bival pred leti. Kako li se okno moje od lune bliska in sveti! —
Zgenilo se nekaj je v meni, to pesem je mehko-sanjava: „Oj ti, ki mi bivaš tukaj, ti bodi mi stokrat zdrava!
Kako si lepa in jasna, kako se milo nasmihaš, kako le radost brezskrbno, življenje blaženo dihaš!
In vem, da me ljubiš . . . ljubiš, da z mano se šališ rada, ti dete iz solnca rojeno, ti utelešena nada!
Vsa duša mi sili k tebi, ko sanjaš prelepe sanje! Glasovi naj moje pesmi pod oknom zvene ti vanje!" . . .
Tako sem stal pod oknom, prevzet od mehke bridkosti, tako sem pel po noči podoknico svoji — mladosti!
A. Funtek.
»Ljubljanski Zvon" 3. XXV. 1905.
11