Koritnik: Razpoloženje. — Koritnik: Neznanemu. . .                   697
v
„Cakaj!" — pravi Jernej, oprosti desnico, vzame pipo iz ust in jo vtakne v žep. „Cakaj! Vse sva se pogovorila, vse ti je zdaj znano! Vrni se: do jutra prideš komaj do doma!" —
Šiloma oprime culo, vzame jo z njene glave in jo položi na zemljo. Dekle zakrije s predpasnikom obraz in se natihem razjoka.
„Cemu jok?"—vprašuje Jernej. „Cemu? Mlada sva in zdrava, lahko je nama čakati sreče!" —
Roko ji hoče dati, pa je tudi njemu hudo. Nenadoma mu je stisnilo nekaj prsi in tudi glas mu je pošel. S ploskimi dlanmi oprime nerodno od obeh strani dekletovo glavo, njene lase poljubi nekako naglo in burno, skloni se do zemlje, zatakne kljukasto palico pod vozel, zavihti culo ž njo vred preko rame na hrbet, z levico še molče potreplje ihtečega dekleta po rami, okrene se nemudoma in izgine med vrbami.
(Konec prihodnjič.)
Razpoloženje.
X)
a droben slavček sem nocoj, življenju bi slavo pel, da sem nedolžna vijolica, ljubezni bi v čast dehtel.
Da sem srebrna zvezdica, bi kazal v nebesa moj žar — a da sem bil Stvarnik šesti dan, ljudi ne bi bil vstvaril nikdar!
Koritnik.
:
Neznanemu . . .
o ti je vtisnil v obraz to moč, oblast nad menoj kdo ti je dahnil nocoj v srce ta zimski mraz?
Med tisoči en sam — in ravno jaz — zakaj ? in ravno ti — zakaj ? Cilj, jaz te ne poznam .
Zakaj me s surovo roko biješ in moriš — življenje, zakaj ta križ, zakaj sovražno oko?
In sebi samemu odgovora ne vem — pa vendar dalje grem k Neznanemu . . .
Koritnik.