489
Vojna balada
Igo   Gruden
Polnoč in eno in dve in še tri cula sva biti v tesnobi noči, nisva nobene besede si rekla; ko se je ura za uro iztekla, sva se vprašala: Zakaj še ne spi?
Kod so takrat tvoje misli hodile? Nežne so bile, to vem, kakor cvet. Moje so mračne in težke blodile v krajih, kjer strašne so bitke se bile, z grozo pred smrtjo pretresale svet.
Mislil na žene sem, daljne neveste, ki na jesen vsak deževni večer, kadar so vrane vzletele kraj ceste, so vpraševale se: Ptice, kam greste? — v strahu sledile v neznano jim smer.
Polnoč! in ena! in dve! in še tri! — vsaka od njih vse noči zdaj bedi: Da le živi! — so edine njih želje, luč, ki jim sveti ob zglavju postelje, morda za dragim že rajnim gori.
490