Važui trije govori iz državnega zbora. Po celem sveti velja: človek ne sme več potrošiti, uego piidobiva; kdor vedno dolgove dela in z rame na ramo prelaga, ta je zapravljivec, ne ume gospodariti iu pride na nič. Tega bi se morali tudi državuiki, zlasti finaučni ministri in večiue državnih poslancev držati; vsaj pokriti bi morali letni dobodki letne potroške, če se uže nič pribraniti ue da. Zali Bog, tega niso pomnili naši prejšnji državniki še menje pa liberalni poslanci. Prvi se lehko izgovarjajo na razne vojske, v katere je Avstrija se bila zaplela. Slednji pa nimajo nobeuega izgovora. Brezobzirno so potroške povsod napeli in 500 milijonov novega dolga zapustili. L. 1869 so sicer skušali ravnotežje med dohodki in potroški dognati, toda kako? Napravili so zakrito krido s tako iraenovanim spremenjevanjem državnib dolžnih piseru, pri katerih so mnogo dolžuib obrestij odškrcnoli, vrhu tega so za 18 milijonov državnib posestev piodali. To je bila sila, a vendar zastonj. Liberalni zapravljivci so do 1. 1878 zmiraj naprej in više gnali dižavne potreboče in stroške, množili število uradnikov, pozviševali plače, pometali z denarji za železuice itd. ter primaojkljeje zalagali z novitni dolgovi. Naposled jih je ljudstvo samo pri volitvab zvečinoaia zvrglo in tako so prišli narodni slovenski, poljski in česki poslaaci sporazumljeni z nemškimi konservativci do večine. Ti imajo sedaj malo veselo pa za obstanek in prospevanje mile nam Av- stiije neizrečeno važao nalogo, da od liberalcev tako strašno zavoženi voz iz blata potegnejo. Toda naenkrat to ni mogoče. Odkapajo ga uže 2 leti pa odfcopali še ga niso, vendar upanja imajo, da se jim posreči. Pot, po katerej ga upajo izvleči kazali so te dni trije odlični poslanci v državnem zboru. Prvi je naš slovenski poslanec g. baroa Goedel, drugi poljski poslaaec Hausner in tretji nemški konservativec knez Alojz Liechtenstein. Naš poslanec je pri tej priliki državnemu zboru najavljal želje in potrebe svojih kmetskib volilcev v gospodarstvenem in uarodnem oziru in zatoraj začnemo z njegovitn govororu. Jedro vsemu govoru g. barona Goedelna bilo jeto: ravnotežje v državnem računu moi-amo dosegnoti, dolgov ue smemo več delati; v ta namen moramo prvičdavkovske p o s t a v e tako prenarediti, da s i pridobimo več dobodkov, vendartako, da se davkoplačilcem nobena krivica, nobena sila ne bo godila, denar je treba ondi iskati, kder ga res kaj je, drugič pa moramo začeti resuobno in bitro štediti, varčno gospodariti, potroške odpravljati, kder je to gotovo mogoče, in tretjič smo dolžni državljanom nepo trebna bremena olajšavati, jih v gospodarskih in duševuih zadevah podpirati, dazopetdo sape, do premožnosti pridejo. Potem je slavni poslanec začel razlagati in kazati, kde bi se dalo res kaj pribianiti. Rekel je: nnaša sedauja uprava (način kako so razne gosposke, uradi razpostavljeui) je preveč zamotana, deloma nepotrebna, vseskozi predraga. Povsod gospodje preveč pišejo ia uradi drug drugemu dopisujejo višjira uradom, pii vsakej malenkosti tijaa do rninisterstev povprašujejo in poiočil na cente vsako leto dopošiljajo. To je vse odveč. Deželna finančna ravnateljstva se zelo lebko razpustijo. Nihče jih ne bo nikder pogiešal. Splob pa četvero zaporednih in vedno višjih finančnib uradov (inštanc) ni potrebno. Italijani, ko so aaše dežele v Lombardiji in Veneciji dobili, odpravili so ove urade hipoma in pridržali aamo najpotiebnejie. Jednako zamotano je uradovauje pri sodnijah in pisarijam in prizivom ali rekuizom ni konca ne kraja. Res dobro je, če zamore človek se vedno dalje pritožiti, ako misli, da se mu krivica godi. Vendar toliko uradov in toliko gospode 8amo za to vzdrževati, da se pravdarji imajo kam iti pritoževat in konec pravdam zavlačevat, to nimamo dosta denarjev. Preubogi smo uže. Da se tukaj prebivalstvu pomaga, naj se namesto večnih pisarij, pismenih tožeb in protokolov uvede ustno razpravljanje pred sodoikom. To bo stalo menje 6a8a in menje denarjev. Z veseljem pozdravljam tedaj novi postavni črtež o civilnem pravdanji, kateri je minister pravosodja dnes predložil. Nadejam se, da bode nujnim potrebam državljanotn ustrezal. Jaz zastopam volilce iz kmetskib skupiu in toraj sem dolžen povedati in razložiti želje in potrebe kmetskih ljudi. Ti zabtevajo marsikaj, ako se jim hočejo bremena polajšati. Pred vsem je neobhodno treba, da se domovinske postave prenaredijo in slavna vlada naj tukaj sama začne. Sedanje domovinske postave so silno hude za kmetske 1 judi. Cele rodbine beračev in oslabljencev jim po nšubu" priganjajo pa tudi brez števila računov dopošiljajo od raznib bolnišnic iu najdenišnic, ker je oča ali ded nekdaj v onej srenji prebival. Dalje potrebujemo novo, boljšo, jasno postavo o pristojbinab (desetkib). Mnogi sedaj plačujejo ogromno prevelikih pristojbin, ker se pritoževati ne vedo ali nečejo; skušnje učijo, da se za pisarije in štempelj več denarjev potroši, kakor vsa pristojbina znaša. Sedanji davkovski eksekutorji 80 tako na slabem glasu, da vse želi, naj se odpravijo. Tudi ni prav jasno, ali niso tudi predragi. Iz Konjic se mi piše, kako so ondi na vozičku eksekutorji vso ropotijo, katero so nekej ubogej rodbini v Špitaliču zarubili, pripeljali v nedeljo k cerkvi v Konjice in po službi božji za slepo ceno prodali ter niso toliko spečali, da bi bili saini sebe plačali. To so res žalostae razmere. Kmet si pomagati sam ne more. Pritoževati se malokedaj zna in tudi ne upa, ker se zamere pri uradib boji. Ce pa posestnikn pohištvo, orodje in živino eksekutorji poberejo, kaj boee potem začeti? No, in drugega pregibnega premoženja nima. Kar še ima, to je zemljišče, se ve dokler mu še tega De prodajo. Ali bi toraj ne kazalo, da bi takšni posestniki, kateri v denarjih davka plačati ne morejo, v pridelkih dačo odrajtavali ? Šaj vemo, da država za vojake potrebuje zrnja, slame, sena itd. Dobiček je na dve strani. Država se znebi lagodnih lifeiantov, a kmetu je tudi iz zadrege pomagano. Jaz ne trdim, da bi to m oralo tako biti. Vendar pokazati sem botel, da je to vsakako boljše, kakor pa posestnika s hiše in posestva iztirati in celo rodbino uničiti. (Konec prih.)