Ščinkavčevo gnezdo.
»Oj, oj!« je tožila kar najbolj milo inamica ščinklja in obupno prhutala s krili. »Prosim, poslušajte me vsi, odgovorite rui, prosim! Kclo mi je ukradel lepo gne-zdece in štiri jajčeca, ki sem jih imela tu v grmu skrita?«
»Jaz že ne, prav gotovo ne!« je grulila plaha grlica na cvetoči črešnji. »Veruj mi, draga sestrica! Smiliš se mi, ker sama dobi"O vern, kako ljubimo jajčeca in svoj zarod. O, ne, ne! Rajši bi umrla, ti rečein, kot da bi si s takim hudodelstvom otežila srce!«
»Jaz že ne, prav gotovo ne!« je tužno meketala lepa ovčica v bližnjem plotu. »Vsi vedo, da nikdar ni-sem napravila nikoniur zla in krivice,« je pristavila. »Spomnim se celo, da sem dala nekateri kosmiček volne za mehko in toplo ležišče ptičkov.«
»Jaz že ne, prav gotovo ne!« je glasno kraknil star krokar skoro užaljen. »Kaj misliš od mene, draga ščiiiT klja? Ne vem, kako so me mogli obi'ekovati tako ne-sramno zlobiii jeziki. INihče mi ne more očitati, da sem šel po ptičjih gnezdih! O, ne! Vedi pa, če bi poznal lopova, ki je to storil, bi ga neusmiljeno kaznoval s svojim jeklenim kljunom.«
»Jaz že ne, prav gotovo ne!« je zakokala putka v bližnjem jarku, kjer je brskala svojim piščancem. >Ugrabiti niamici najdražje, io je nesramnost! Ej, me mamice imamo prerade svojo zalego! Zato, draga moja, ti izrekam iskreno sožalje!«
»Sraniota! Sramota!« je žvižgal poskočni kos in širil zlati kljun: »Prayijo, da se jaz samo zabavain s petjem in da se norčujem iz bližnjega. Ni res; veruj mi! To je golo obrekovanje. Imam dobro srce in zato grem koj iskat krivca, tatu, morilca!« Komaj je to spre-govoril, je že val močnega vetra zašuštel tole novico:
»Pred par trenutki sem videl za ueko vaško liišo dečka, ki je iniel majlmo gnezdece. Toda, ker sem v na-glici brzel, nisem mogel opaziti jajčec. Slišal pa sem
105
moža, ki je dečka ostro karal. Fant je osramočen pove-šal glavo in skoro jokal. Mož, ki je bil niorda njegov očc, mu je dejal: .Sramuj se! Kaj ne Teš, da uhoga ptk-a čuti kakor ti? Kako grdo je tako početje! Fa tudi ne-hvaležno je, ko nain ptičke toliko koristijo na vrtovih in nasadih! Paglavec! Naj bo danes zadnjič. Za kazen pa...' Naprej nisejn slišal, ker sem nadaljeval svojo pot in nisem mogel biti priča zaslužene paglavčeve kazni. Bila je bržkone občutna, ker je bil mož sila raz-jarjen. To sem opazil dobro. Zdaj veš, draga ščinklja, kje se je končalo tvoje gnezdece.«
»Oj, prijazni veter,« je prosila uboga mati, »ker si hil že toli dober in si mi razodel, kar si videl in slišal, ali mi moreš povedati ime onega zlikovca, ki rae je oropal gnezda? Raznesi njegovo ime naokrog, da se ga bo mogel vsakdo varovati.«
»Tega pa ne, draga moja! Tega ti pa ne morem ugoditi. Oprosti! Deček je res kriv, ne rečem; toda, bržkone je storil to nepremišljeno in v otroški rado-vednosti. Prepričan sem, da se sedaj kesa in da ne bo več razdiral ptičjik gnezd. Veš, kaj ti svetujem: Na-pravi novo gnezdece in poskrbi za drugo zalego. Jaz bom pa na svojem daljnem potu prepričeval vso deco. naj sčiti gnezda naših ptic in naj varuje zarod naših krilatih prijateljev in prijateljic, 'ki so obenem dobrot-nice človeštva.«
»Srčna ti hvala!« je začivkala ščinklja, rualce po-iolažena. In ko je veter odbrzel, je vzletela poiskat tovariša, da mu potoži grozno nesrečo in ga zapi-osi, da začneta skupaj nnično in potrpljenja polno delo novega gnezdeca.                                                Fr. Z.