Jože Avsec je eden tistih Ljubljančanov, ki ne le z znanjem, marveč tudi s srcem pomagajo prenavljati središče našega mesta, da bi naprej slovelo po zelenju in belini, kolikor je v sedanjih razmerah to sploh še mogo-če. Ni človek, ki bi se zlahka vdal v usodo, a naš sistem je včasih takšen, da je glasnej-ša kratkovidnost odpogleda v prihodnost, uporabnostod lepote, razum od čustva, be-ton odzelenja. Čepravdela v komunali že dvajset let in je bil domala pri vseh odloči-tvah zraven, mu ni vsepogo-
du in marsikje bi imeli park namesto cementa, če bi bilo po njegovem.
»Kakšen skok je naredila Ljubljana vdvajsetihletih?«
»Od leta 1962 do 1970 je to bil zajčji skok, zadnjih deset let pa napreduje z žabjimi skoki. V prvem obdobju smo porušili skoraj tristo dotrajanih zgradb, zdaj paje vsak poseg v srce Ljubljane zahtevnejši po urbanistični plati in tudi dražji,« je odgo-
voril kot vodja strokovne službe pri komunalni skup-nosti naše občine.
»Ti skoki so zadali tudi udarce, ki bolijo...«
»Da, srce mesta jeprenatr-pano. Vnašo občino smo sti-snili kar 70.000 delavcev, od katerih jih je le 12.000 iz ob-čine Center. Dušimo se vro-potu in izpušnih plinih in Ljubljana ni več prijetna za bivanje,« je govoril iz njega občan.
»Odrezali so nam Ti-voli...«
»To je narekovala kratko-vidnost in nepremišljenost. Izgubili smo še druge zelene površine, na primer park, ki ga je požrl RTV center.«
»Hkrati pa smo mesto tudi popravljali in marsikaj izboljšali,« je brž dodal, da pogovor ne bi črno izzvenel, »očistili smo predor pod Gradom, sprostili samo srce mesta za pešce ter polepšali in prenovili prenekatero stavbo. Dobro smo zastavili z obnavljanjem prelepih sta-rih stavb in dela tečejo na-prej, kolikor jim to pač do-voli denarnica.«
Jože Avsec je potem nav-
dušeno pripovedoval, kaj vse je že obnovljeno in kaj vse je pripravljeno, da bo obnovljeno brez naglice in betonomanije. Povedal je, da bo letos na vrsti Zmajski most, ki že hudo ječi pod brernenom prometa in staro-sti.
»Ali vas oči kaj bolijo, ko gledate našega starca, ki se ne more in. ne more pozdra-viti, pri čemer mislim na Ljubljanski grad?«
»Ja, to je naša Ahilova pe-ta. Že dvajset let premleva-mo, kaj in kako bi zgradom, a še zdaj ne vemo, kako z njim. Naj pri tem omenim, da je zadnje čase hudo tudi z grajskim pobočjem in letos
bodo na njem morale zapeti sekire.«
»Staro LjubJjano in sploh središče mesta je zadnje ča-sepreplavila vrsta lokalovin lokalčkov. S turističnega vi-dika je to prav gotovo do-brodošlo, kaj pa z druge plati?«
»Če bi bili obiskovalci teh lokalov vedno kultumi, ne bi bilo temnih plati. A kaj, ko se najdejo skupine, ki se izživljajo s tem, da uničujejo
gostinski inventar, klopi, lu-či, cvetlične lonce in po-dobno.«
»Odnos do okolja je po-temtakem še vedno barbar-ski...«
»Na žalost je tega preveč. Deset odstotkov denarja moramo odšteti prav za po-pravilo namenoma poško-dovanih komunalnih objek-tov. Vsak mesec moramo na primer zamenjati polovico vseh luči v Jakopičevem drevoredu, ki so tarča huli-ganstva. Da ne govorim o uničenih klopeh, koških za smeti!«
Razumljivo je, da sva po-govor končala s temo o vzgoji naše mladine in obča-
nov. Marsikaj bi namreč lah-ko sami storili za lepše oko-lje. Pri tem je Jože Avsec še povedal, da se šolarčki lepše vedejo kot mladinci in da je tu že čutiti vzgojo z občut-kom do okolja. »Vendar pa nam tudi mladina priskoči na pomoč pri čiščenju, pri čemer moram pohvaliti eko-nomsko srednjo šolo in tudi elektrotehniško,« je brž omi-lil prejšnjo trditev, da ne bi kdo razumel, kako je vsa mladina neodgovorna do okolja.
»Zaupajte še, kaj delate v prostem času, če ga sploh kaj imate, saj ste razpodani na vse strani?«
Jože Avsecje član delega-cije krajevne skupnosti Ta-bor v zboru krajevnih skup-nosti, član komiteja za urba-nizem, gradbene in komu-nalne zadeve, član odbora za obnovo Robbovega vodnja-ka, za prenovo Tivolija, predsednik odbora za pre-novo Cukrarne, član odbora za prenovo stare Ljubljane in najbrž še je kaj pozabil našteti.
» Vprostem času pa najraj-ši delam z lopato, kladivom in podobnim orodjem. To je moje veselje in sprostitev,« je dejal za konec rojeni Ljubljančan, ki rad hodi na deželo.
Albina Adamič