34
Jamnikov stric
Povest. — Spisal Kajtimar
ffl.
Novo življenje se je pričelo s stričevim prihodom pri Jamnikovih. Jožek in Ančka sta bila kakor prerojena. Poprej so ju mati včasih morali buditi, češ, ¦vstanita urno in učita se, da bosta kaj znala v šoli. Sedaj sta bila pa sama že na vse zgodaj na nogah. In dasi sta imela pri stricu, kakor sta se rada ponašala, veliko opraviti, vendar sta se za šolo ved učila kakor poprej. Veste, zakaj ? Zato ker sta vedela, da bode prišel konec šolskega leta stric poslušat k izkušnji. In te sramote nista hoteia doživeti, da bi vpričo strica ne vedela kaj odgovoriti; zato sta se učila s podvojeno pridnostjo. »Rana ura — zlata ura«, to jima je bilo dobro znano, in zato ju je stric večkrat dobil že s knjigo v roki, kadar je šel na jutranji izprehod.
Pa še nekaj drugega je bilo, da sta se le zjutraj učila. Kar je bil namreč stric doma, zvečer ni bilo časa. V mraku in še pozno v večernem hladu je stric kaj rad posedal ali polegal na travi pod košatim orehom pred hišo. Seveda Jožku in Ančki ni dalo, da se ne bi pridružila stricu. Pa tudi drugih se je brž nabralo lepo število: oče Jamnik, sosed, sosedov Tone, ki je bil istih let kakor Jamnikov stric, sčasoma pa še več. Semkaj jih je vleklo pri-jazno stričevo vedenje in pa petje, petje.
»Kaj ne, Tone?« nagovoril je nekoč stric sosedovega, »kaj ne, Tone, kako smo včasih prepevali — sedaj se pa neče nobeden oglasiti.«
»Tisto je pa res«, potrdil je Tone in dobro se mu je zdelo, da ga Jamnikov »dohtar«, čeprav imeniten gospod. nagovarja. »E — včasih«, tu je Tone zakašljal, »včasih — saj veste — ne vem, kako bi vam rekel, da bi ne bilo premalo, prejšnje, stare čase sem vas klical Lojze, sedaj pa res ne vem, kako bi besedo zastavil — no, saj veste, gospod Alojzijus, zmeraj smo peli: po letu na vrtu, po zimi pa znotraj. Pa lepo smo znali; sedaj je pa petje kar prešlo.«
»No, Tone, le po stari navadi mi rekaj Lojze, kaj se boš spakoval«, popravil je stric Tonetovega »Alojzijusa«, ker je zapazil, kako se lomi nad okorno besedo. Potem pa se je obrnil k Jožku in Ančki: »Kaj v šoli nič ne pojete?«
»Pojemo, pojemo!« oglasila sta se oba.
»Zakaj bi pa še doma ne zapela? Katero pa znata?« jel ju je priganjati, naj kaj zapojeta. Toda predno ju je zares pripravil, da sta začela, trajalo je še doberšen čas. Najprej se nista mogla zjediniti, katero bi, potem pa, ko sta se odločila za »otok bleški«, sramovala sta se in silila drug drugega, naj prvi poskusi. No, nazadnje sta le zapela, Ančka »naprej«, Jožek bolj nizko, in pomagala sta tudi stric in Tone. Pa so jo dobro urezali! Mati Jamnikova so brž prišli iz veže, pri sosedih so se tudi povsod prikazovale glave pri oknih in vratih. Za drugo: »Tam, kjer beli so snežniki«, pa stricu že ni bilo
.-*»: 35 L*-
treba veliko prigovarjati. In še tretjo in četrto bi bili navrgli, da ni bila že '-ve<5erja na mizi. Od sedaj so pa na Jamnikovem ^vrtu peli vsak večer in čedalje več je bilo pevcev in pevk. In ker vseh pesmij niso mogli speti pred večerjo, nadaljevali so še po večerji. Ančka je bila vsa v ognju, zato ker so jo vaška dekleta naučila skoro vsak večer kako novo. »Marijinih«, katerih v šoli niso peli, znala je v kratkem celo reč. — Vsem je bilo to večerno petje všeč, samo nekaj Jamnikovki ni Jtilo po godu. »Poprej jih ni ugnati, potem pa pri rožnem vencu vse pospi«, hudovali so se nekoč pred večerjo. »Petje je že lepa stvar, molitve pa zaradi njega vendar-le ne snvemo zanemarjati. No, pa saj se lahko popravi«. — Precej so sprožili pri večerji to stvar in po večerji pridržali družino, da so zmolili rožni venec. »Sedaj smo pa brez skrbi«, dejal je po molitvi Jožek ter tekel pred hišo na hladno travno ležišče. Kmalu se je razlegala v svetlo noč:
»Ker smo delo dokončali,
• '¦¦-¦                      '             Da bi tudi sladko spali!                                              .. •¦.
Bog nam svojo daj pomoč.                                •     ,
Lahlco noč, lahko noč!«
»Saj  pravim  no, in še rečem, da sem tako pozabljiv!«   domislil se je konec pesmi stric.   »Jožek, -veš, pod »tvojim« gabrom sem bral neko knjigo       ' popoldne, pa sem jo popustil v travi. Škoda bi je bilo, če bi jo rosa zmočila. Ti imaš urne noge, skoči mi po-njo.«
Jožek je  bil  brž pripravljen, saj na travnik, kjer je bil stric s knjigo,
; ni .bil^; dalje kakor k večjemu deset minut;  tudi je bila noč svetla, ker je
sijala; luna.   Kar nemudoma je torej stekel, pri Jamnikovih pa so peli dalje.
Ali  ni bilo   dolgo, pa jo je pribrisal nazaj — brez knjige.   »Jej —r v
ulicah   pa  straši«,  pripovedoval  je ves zasopljen.   Petje je potihnilo, vse je
poslušalo Jožka.   »Tam  sredi  ulic«,  pravil je, »skrit je v grmovju strah ali
hudoben človek.  Če sem šel proti sredi, pa je šlo tisto čez pot; kadar sem
pa jaz jel stopati nazaj, pomaknilo se je še ono v grmovje.«
»Predlanskim se je meni ravno tako godilo«, pritegnil mu je takoj so-sedov Tone. »Sam Bog ve, kaj je ?«
»E — stokrat, če ne večkrat, sem že šel po noči skozi ulice, pa me še nikoli ni strašilo«, ugovarjal je Tonetu gospodar Jamnik. »Jožku in tebi se je samo zdelo.«
»Kar sem videl, sem videl«, trdil je trdovratno Tone. ' »Dvakrat sem poskusil iti«, razlagal je Jožek, »pa me ni pustilo naprej.« 1  '»Ne straši gotovo ne, toda pojdimo in prepričajmo se, kaj prav za prav '   dela ta strah«, bil je nasvet Jamnikovega strica.   Precej so šli Jamnik, stric, Tone in Jožek proti ulicam.
»Še zmeraj!« pokaže Jožek ter se boječ ustavi. ¦ j»Kakor predlanskim meni«, zavzame se Tone.
»To jeipa res čudno! Še nikoli mi ni kaj takega zastavljalo pota!« meni Jamnik.
Stric pa ne reče nobene. Stopi nekaj stopinj nazaj, nekaj naprej. Potem ' gre pogumno po potu do tistega mesta, kjer se je videl strah, a tam ga ni.
3*
-*S 36 5*-
»Kje je strah?« zakličejo sedaj ostalim.
ii            »Ali ga ne vidite?«   začudi se Tone. »To se vidi, da je res strah, ker
\   človeka tako moti«, pa razklada Jamniku.
c.           »Meni je to zastavica, ki je ne znam rešiti«, zmajuje le-ta z ramami.
,            »Veš,   odkod  ta strah?«  vpraša vrnivši se stric Jožka.   Kajpak ni bilo
;   odgovora.   Zato nadaljuje stric:                              • ^    v,„•.',-',¦,.      u; m
v            »Poglejte jo smerekico tam nad potom! Njena senca, lii jeod tukaj ne-
koliko podobna človeški postavi, pa straši.   če se hočete iznebiti strahu, po-sekati je treba smerekico.«
t            »Resnična je ta!» razumel je prvi Jamnik.   ,   , ,,..?(.    .^. ^ ^,, ..,,>;
»Ne vem, ne vem —« pa je dvomil Toae.
»Le ,strah' glej, pa se koj prcpričaš!« Po teh besedah gre stric k smerekici ter jo potrese.   In res »strah« se je tresel.
»Glej no, pa je res sama senca«, spoznala sta šele sedaj do dobra Tone in Jožek. »Pa je človek tako nespameten, da se sence boji! No, dobro, da sedaj vemo, pri čem smo.«
»Ker  več  ne  straši«, prijel je stric Jožka za roko, »pojdiva torej brez skrbi po knjigo. Vidva pa pojdita domov povedat, da smo strah ukrotili. Le povejta, da se je tresel pred nami, kakor šiba na vodi.« »Saj se je res«, pritrjeval je Tone.                       ¦  ¦ '
Stric in Jožek sta knjigo srečno našla ter potem še nekaj časa poslušala • ' petje,  ki se je ocl daleč še lepše slišalo kakor od blizu.  V ulicah se ni od ''   tega dn^ nobeden več bal strahu, če mu je prav hodil čez pot, zakaj poznali so ga.  0 Jamnikovem stricu pa se je razneslo, da je strah tresel. Močen in hud človek, ne res, ki strah trese ?     ,                               (Dalje prihodnjič.)