"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
BOJ PROTI PREOSTANKOM FAŠIZMA — PROTI ČRNI REAKCIJI — JE BOJ ZA MIR IN
VARNOST V SVETU!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto.................. $3.00
Za pol leta............................1.75
•	•	V . . .			NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV	V . § •	• -r- •
Let. 4. št. 178.				Cena 5 c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, SEPTEMBER 4TH, 1946.	Price 5c.	Vol. 4. No. 178.
MARŠAL TITO V RAZGOVORU S PREDSTAVNICAMI AFŽ.
Kranj — Maršal Tito je sprejel članice delegacije Antifašistične Fronte Žena. V razgovoru z njim, članice so navedle dosedanji uspeh pri reševanju narodnih in socialnih problemov kakor tudi težkoče na vaseh na katere nai-dejo. Ena od teh težkoč — dele-gatkinje so omenile — je vpliv nenarodnih duhovnikov, kateri še vedno po stari navadi odvračajo žene od vsakega javnega udej-stvovanja, da bi jih tako zadržali v hlapčevskem položaju kot za dobo stare Jugoslavije.
Maršal Tito, potem ko je razložil velik pomen organizacije Ajiti-fašistične Fronte žena, zadobljeno enakopravnost ter nujno potrebo, da tudi žene poleg družinskega opravila pomagajo v splošnem kulturnem in političnem podvigu. Prav zaradi zadobljene enakopravnosti v novem družbenem redu, žene niso več starega, temveč novega tipa. Žene starega tipa so opravljale suženjska dela in niso imele ravnopravnosti kakršno uživajo danes, je dejal maršal Tito.
Rupnik obsojen na smrt streljanjem
Beograd, 31 avg. — Vojaško sodišče 4. armade, ki je zadnjo soboto zaključilo obravnavo proti slovenskih veleizdajalcev, je obsodilo tri obtožence na smrt in trije na več let ječo.
General Ervin Rosener, bivši gestapovski načelnik in Lovro Ha-cin, načelnik ljubljanske policije, sta obsojena na smrt na vešalih. Leon Rupnik, bivši general bivše jugoslovanske armade in načelnik slovenskih izdajalcev, je obsojen na smrt streljanjem.
Ostali trije obtoženci so obsojeni na ječo kot, dr. Miha Krek, 15 let, Vilko Vizjak, 20 let in dr. škof Rožman, 18 mesecev ječe. Škof Rožman se nahaja nekje v Avstriji, okupacijski coni zapad-nih zaveznikov.
Vojaško sodišče, ki se je ravnalo na podlagi dokazov za zločine, ki so jih navedeni izvrševali direktno ali pa indirektno, je z tem zaključilo drugo večjo obravnavo proti vojnih zločincev v Jugoslaviji. Toda sodišče je hkrati manifestiralo pred celim svetom, da so ga pri izrekanju obsodbe vodili narodni interesi, čast in pravica naroda, da zadosti neštetim zločinom, ki so bili prizadeti številnim materam, ženam, otrokom in starcem ter narodu kot celoti. Ta obsodba je enkrat in za vse čase zapečatila najbolj sramotno poglavje v zgodovini slovenskega naroda, da so se tudi med njim našli zloglasni izdajalci., ki so v najbolj usodnem času z pomočjo tujih bajonetov pomagali pri umorih številnih neodolž-nih žrtev z nemenom popolnega iztrebljenja slovenskega naroda.
Mi pozdravljamo obsodbo vojaškega sodišča in kličemo: "Naj živi Združena Slovenija v mejah svobodne Federativne Ljudske republike Jugoslavije!"
Sto dol, za Xraj
Blagajnik podružnice Zveze Kanadskih Slovencev, Ciril Zupan, je poslal poštno nakaznico v znesku $100.00 in pravi: "Naša podružnica ZKS prispeva $100.00 v sklad za nabavo X-ray aparata, katerega pošljejo kanadski Slovenci kot dar slovenskemu narodu v staro domovino."
Zelo dober odgovor na apel odbora zbirne akcije za X-raj aparat. Toda je prav tako poziv vsem in vsakemu posebej, da prispevamo v ta sklad čim več, da bi izpolnili zadano si nalogo.
Z ozirom na ovire, na katere naletijo po vaseh, maršal Tito je odgovoril: "Jaz sem enkrat v razgovoru z višjimi cerkvenimi predstavniki v Zagrebu rekel, da naša vlada nima ničesar proti vršenju duhovniške službe. To lahko nemoteno opravljajo toda naj se ne mešajo v politične stvari. Naj ne odvračajo narod od tega, kar si je priboril in plačal z svojo lastno krvjo. Zahteval sem od njih, da postanejo bolj narodni, da poslušajo glas naroda in pri opravljanju svojih obredov v prvi vrsti naj mislijo na službo svojemu narodu, naj ne poslušajo inozemstvo, Rim in druge."
• *
Kar poglejte kakšna je situacija sedaj na mirovni konferenci v Parizu. Mi se borimo za to, kar je naše, borimo se z vsemi sredstvi in energično branimo svoje pravice. A, na kateri strani je papež? On je na strani Italijanov. To je razumljivo. On je Italijan in Italijan ostane. Branil je Muso-linija, sedaj brani De Gasperija in branil bo vsakogar kdor pride na oblast v Italiji. In povsem tem, zakaj bi morali katoliški duhovniki njega poslušati? Saj so vendar v šoli učili služiti cerkvene obrede, učili so zakone in naj delajo to kar so se učili. Naj torej ne poslušajo inozemstvo, naj ne poslušajo one, ki so naši odprti sovražniki. Treba je služiti svojemu narodu in ne tujcu, in to baš tujcu kateri je zadal tako strašno trpljenje in muke slovenskemu narodu in narodu v Dalmaciji, kakor tudi v drugih krajih naše domovine."
Deset tisoč dolarjev za mladinsko progo Brčko - Banoviči
PISMO, KI GA JE NASLOVILA SVETU KANADSKIH JUŽNIH SLOVANOV ŠTUDENTSKA SLOVENSKA MLADINA
Dragi bratje!
Brčko-Banoviči to je naša meta,
izgraditi prugu još ovog ljeta.
To je obveza, ki si jo je postavila zavedna omladina jugoslovanskih narodov. Z vseh delov naše v vojni opustošene in po okupatorju oropane domovine — iz Srbije, Macedonije, Vojvodine, Črne gore, Hercegovine, Dalmacije, Hrvatske, Slovenije, Istre in Julijske krajine, smo se zbrali, da bi tu v Bosni s skupnimi močmi pomagali tistemu delu naše zemlje, ki najbolj potrebuje pomoči. "Omladinska proga" je simbol v-zajemnega sodelovanja omladine narodov Jugoslavije.
Mi vemo, da je mogoče opraviti uspešno delo le tedaj, če imamo pred seboj jasen cilj in če upoštevamo silo in čas# ki nam je za to delo na razpolago. Uspeh našega dela se že kaže: položili smo 24 km tirnic, minerske brigada je predrla 80 m tunela, sedaj vrta drugega v dolžini 385 m, omladina iz delavskih, kmetskih in študentskih vrst koplje ilovato zemljo, polaga tirnice, gradi mostove. Zastajal nam je dih, ko smo preteklo nedeljo videli prvi vidni uspeh našega truda — ko je prvič lokomotiva stekla po "naši progi". Sonce svobode nam daje volje in moči, ki prevevata predanost naši domovini, da zmoremo delo, ki iz-
gleda sprva morda neverjetno. Dva meseca je gradilo progo 14.500 omladincev in omladink. Sedaj jih je zamenjalo 26.000 graditeljev, ki nadaljujejo častno nalogo.
Pri izpolnitvi naše obveze nain pomaga zavedna mladina prijateljskih držav Čehoslovaške, Poljske, Bolgarije, Albanije, Grčije, Madžarske, Rumunije, Francije. Vsi ti naši iskreni prijatelji so nas podprli pri izgradnji proge v najkrajšem času, pri premagovanju vseh težav in zaprek. Ponosni smo nanje, ne bomo pozabili njihove požrtvovalnosti. Oni nam dajejo svojo življensko moč, svoj mlados-stni polet, vi dragi bratje po krvi preko oceana, pa nam nudite materialno pomoč, da bi pri svojem odgovornem delu pogrešali čim manj tistega, česar naša v vojni
poškodovana zemlja še ni mogla nadomestiti. Prijetno zavest imamo, da se spominjate nas, ki uživamo danes najdragocenejše — zlato svobodo, vemo pa, da je pred nami še mnogo znoja, ki smo ga pripravljeni preliti, da bodo naši domovi in šole čim prej zopet postavljeni, naša polja obdelana, delavnice in tovarne v polnem obratu. Cenimo vaše darove, po tem pismu se Vam toplo zahvaljujemo. Obljubljamo, da bomo dali vso svojo mladostno silo za obnovo naše skupne domovine, da izpolnimo poziv našega dragega maršala Tita.
Posredujemo Vam obenem zahvalo in pozdrave vse zavedne omladine Jugoslavije na delu "Omla-dinske proge" Brčko-Banoviči.
študentska slovenska omladina
na "Omladinski pio'gi".
IZJAVA SVETA KANADSKIH JUŽNIH SLOVANOV
Izvršni odbor Sveta kanadskih južnih Slovanov je na svoji zadnji	goslavije v Beogradu, pod čigar rokovodstvom se gradi proga. Izvršni odbor Sveta je prav tako obljubil nuditi pomoč odboru
seji odobril vsoto DESET TISOČ	
DOLARJEV za "Omladinsko pro-	
go" Brčko-Banoviči, katero gradi	kanadske mladine, kateri je prav
mladina Jugoslavije.	te dni podvzel posebej kampanjo
Ta vsota je odposlana Izvršne-	za pomoč jugoslovanski mladim
	na gradnji železniške proge Brčko-
mu odboru Ljudske Omladine Ju-	Banoviči.
Obtožnica proti izdajalcem Slovenskega naroda odkriva strasne zločine
SLOVENSKI NAROD ZAHTEVA NAJSTROŽJO KAZEN IZDAJALCEM, KI SO IZVRŠEVALI NAJOSTUDNEJŠA DEJANJA ZA ČASA
OKUPACIJE
KING SE POVRNIL DOMOV
Ministrski predsednik MacKen-zie King, se je povrnil iz mirovne konference domov. Med drugim je rekel, da veruje v uspešen zaključek mirovne konference, četudi so med delegati različni pogledi in mišljenja.
Ljubljana — pred vojnim sodiščem 4. armade, se vrši obravnava proti najpodlejšim zločincem slovenskega naroda, kateri so se postavili v službo stoletnega sovražnika slovenskega in sploh slovanskih narodov, nemškemu nazifaši-stičnemu imperializmu. Na obtoženi klopi za najostudnejše zločine sedi obtoženec, Leon Rupnik, bivši general bivše jugoslovanske armade in takozvani predsednik za časa okupacije "Lubiana Province", Ervin Rosener, nemški državljan, general in višji policijski vodja SS. čet, dr. Gregorij Rožman, ljubljanski škof, dr. Miha Krek, bivši minister proti-ljudskih jugoslovanskih . režimov, Milko Vizjak, polkovnik bivše jug. armade in dr. Lovro Hacin, bivši policijski načelnik v Ljubljani.
Obtožencema dr. škofu Grego-riju Rožmanu in dr. Mihi Kreku bo sodišče sodilo v njih odsotnosti, ker se oba nahajata v begunstvu.
Obravnava je začela s čitanjem obširne obtožnice. V uvodu obtožnice je navedeno protinarodno delovanje vodstva bivše Slovensko Ljudske stranke. Namreč v oči-gled napada z strani Nemčije in Italije na Jugoslavijo, je vodstvo te stranke imelo sestanek, kjer je sprejet sklep, da eden del na čelu z škofom Rožmanom ostane v zemlji in stopi v odkrito politično in vojno sodelovanje z okupatorji, dočim drugi del na čelu dr. Krekom naj odide v inozemstvo in se tam navidezno pridruži antihitlerjevemu bloku. Na ta način je vodstvo smatralo, da bo stranka zadržala pozicije v slučaju zmage z ene ali druge strani (Škof Rožman pri tej "zadnji" večerji ni upošteval besede Kristusa, ko je z prstom pokazal na izdajalca Judo Iškarjota. op. prev.).
Ko se je Slovenski narod skupaj z narodi Jugoslavije dvignil v borbo proti okupatorjev, izdala ga je peščica izdajalcev, kateri so začeli organizirati kvizlingško "belo gardo" in "domobrance" (čitaj švabobrance), ter pomagali
okupacijski aparat v Sloveniji. Izdajalci, kateri so pobegnili v inozemstvo na čelu s dr. Krekom, kateri je bil že od 1941 leta preko Vatikana v tesni vezi z obtožencem škofom Rožmanom, so podpirali kvizlingški pokret v Sloveniji in izdajalsko aktivnost čet-niškega poglavarja Draže Mihaj-loviča.
Obtoženi so vnaprej z preračunanim načrtom za časa vojne iz-
vrševali nad slovenskim narodom najpodlejše in najbolj ostudne zločine. Izvabljali so žrtve in jih potem izročali krvniški skupini gestapovcem. Izročali so okupatorjem ranjene, drugače morili, ubijali, izvajali aretacije in odgnali tisoče in tisoče v lagerje smrti in prisilnega dela v Nemčiji. Ta izdajalska skupina je odgovorna za strašno smrt od glada, mučenje in množično streljanje tisoče moških, žena in otrok.
Obtožnica pri opisovanju zločinov, ki so jih obtoženci prizadeli slovenskemu narodu, navaja primer generala Rupnika, kateri
RERLER ODGOVORIL ITALIJANSKIM IMPERIALISTIČNIM LAŽNJIVCEM
Pariz, 3 sept. — Na zasedanju posebne komisije glede razmejitve med Jugoslavijo in Italijo, Jugoslavija je odločno zavrnila francoski načrt, ki ga je sprejel Svet ministrov za zunanje zadeve, i
Aleš Bebler, ki je podal obširno poročilo o tozadevnih vprašanjih Julijske krajine ter Trsta, je nazval poročilo italijanskih predstavnikov kot lažnjivo in v duhu agresivne politike italijanskega imperializma. Posebno je prikazal namen "internacionalizacije" Trsta v svetlu ponovnih izzivanj in spletk ter ogrožanje miru med Jugoslavijo in Italijo.
Bebler je posebno udaril po francoskem načrtu, na katerega se gotovi krogi sklicujejo, češ da se bazira na etnični podlagi razmejitve. Dejal je, če taka črta predstavlja etnično pravičnost, kakor se trdi, tedaj Italija ima pravico zahtevati svoje kolonije v Združenih državah, Braziji in Avstriji, kjer žive naseljene italijanske manjšine. Italijanski predstavniki kadar se sklicujejo na last Julijske krajine, govore neresnico in po-tvarjajo dejstvo, ker ta pokrajina pripada izključno Jugoslaviji. Toda oni se niso odučili prejšnih metod fašizma, kateri je skozi 23 let zasužnjeval Slovence in Hrvate z najbolj drznimi metodami. Zastopajo interese italijanskega imperializma, kateremu naj bi poslu-
žil Trst in del Julijske krajine za prodiranje na Balkan in sredno Evropo, je dejal v svojem govoru Bebler.
Sedanji načrt, ki je bil sprejet po Svetu ministrov za zunanje zadeve, je kršitev določb potsdamske in krimske deklaracije na samood-ločitev naroda. Toda istočasno drzno nalaganje kazni Jugoslaviji, kot zaveznici, katera je doprinesla ogromne žrtve za stvari zmage zavezniških narodov. To krivico se mora poravnati, ker samo z poravnanjem meja med Jugoslavijo in Italijo, je zagotovljen mir na tem delu Evrope.
Jugoslavija zahteva zadržane ladje
Pariz, 1 sept. — Vojne oblasti Združenih držav namesto, da bi izročile po Nemcih zaplenjene ladje Jugoslaviji, katera jih zahteva, so jih odpeljale severno od Linca, kjer se sedaj nahajajo zasidrane na reki Donavi.
Te ladje kakor razvidno iz izjave ameriškega ministra za zunanje zadeve, Mr. Acesona, bi morale poslužiti Združenim državam v pogledu koncesije z ozirom na plovitbo po Donavi. Teh ladij, ki se nahajajo v ameriških rokah se šteje 170 razne velikosti, ki so jih Nemci zaplenili za časa vojne.
je bil znan še pred vojno po svojem pronacističnem delu. Takoj y maju 1941 leta je začel sodelovati z italijansko civilno in vojno oblastjo, ter organiziral izdajalske oddelke v borbi proti Narodno osvobodilnega gibanja. Poleti 1942 leta je postal predsednik mesta Ljubljane, kjer je organiziral okupacijski aparat, kateri je služil za izvajanje okupatorjevih odredb v cilju iztrebljenja prebivalcev mesta in uničenju Narodno osvobodilnega gibanja. V ta namen je organiziral politično policijo in celo vrsto špijonov in ovaduhov. Dne 3 maja 1945 leta je postal vrhovni poveljnik "domobrancev". Posebno lojalnega se je izkazal pri pomaganju umika okupatorskih čet iz Jugoslavije.
V	zadevi obtoženega škofa Rož-mana, obtožnica navaja neizpodbitne dokaze, kako se je postavil takoj v samem začetku v službo italijanskim in pozneje nemškim okupatorjem. Njegova škofija «je dala eden del duhovščine v službo okupatorjev med tem ko je preganjal drugi del duhovščine, katera se je postavila na stran svojega naroda.
Dne 3 maja 1941 leta je naslovil Musoliniju posebni memorandum v katerem izraža veliko radost zaradi zasedbe slovenske
•
zemlje z strani italijanske vojske, ter obljubil neomejeno sodelovanje. Musolini ga je za to odlikoval z redom italijanske krone. Skupaj z Rupnikom sta se udeležila prisege "domobrancev" na rojstni dan Hitlerja, kjer so prisegli vdanost Hitlerju v borbi proti Narodno osvobodilne vojske.
V	zadevi izdajalskega dela Mihe Kreka, obtožnica navaja sodelovanje z organizacijo Draže Mihajloviča. Preko Vatikana je pomagal pokret, kateri je na čelu z škofom Rožmanom sodeloval z okupatorji. V svojih govorih je poživljal Slovence v borbo proti NOP., kakor tudi po osvoboditvi nadaljeval z izdajalskem delovanjem proti Jugoslaviji. Svoje izdajalsko agitacijsko delo je vodil posebno v imigraciji, kjer je sodeloval z ostalimi izdajalci Jugoslovanskih narodov, Živkom To-palovičem in drugimi profašistič-nimi izdajalci Albanije, Poljske in drugih srednje evropskih držav.
PRI SV. URHU ODKRITA NAJSTRAŠNEJŠA MUČILNICA KLEROFAŠISTOV
NAČELNIKA MUČITELJEV STA BILA KAPITAN CEPUDER IN DUHOVNIK DR. KRIŽAR
Ljubljana — Dopisnik Tanjuga poroča o najstrašnejši klerofaši-stični mučilnici, pri Sv. Urhu, ne daleč Ljubljane. Mučilnica se je nahajala v cerkveni kleti in v bunkerjih, kjer so žrtvam sekali ude, trgali nohte in v telo zabijali žeblje, še sedaj se nahajajo tukaj znaki mučenj: verige, z katerimi so vezali žrtve, izsušena kri ter iztrgani prameni lasi kot mnogoštevilni grobovi okrog cerkve. Komisija, katera vrši odka-panje žrtev klero-fašističnega terorja za časa okupacije, je kon-stantirala, da so žrtve prebivalci Ljubljane in bližnjih vasi, mladi in stari, možje in žene, ki so bile tukaj pobite in zakopane nage v plitvo izkopane jame. Njihovo obleko in druge dargocenosti so si delili klero-fašistični muči-telji, kateri so jih ubijali v imenu "Kristusa in kralja". Ti zločinci pri cerkvi Sv. Urha so bili izbranci iz vrst takozvane katoliške akcije, katerim sta načelovala kapitan Cepuder in župnik dr. Križar.
Mnogoštevilne nedolžne žrtve na hribu pri Sv. Urhu, so najboljši dokaz krivde in odgovornosti škofa Rožmana, kateri je izvajal ne samo enostavno sodelovanje z okupatorji, ampak posegel tudi z najbolj krvavimi zločini. Sloven-
ski narod, ki je spoznal za časa okupacije klero-fašistične inkvi-zitftrje, kateri so z svojim mučenjem in pobijanjem daleč prekosili svoje prednike v Španiji, zahteva najstrožjo kazen za škofa Rožmana in vse one morilce slovenskega naroda, kateri so v najusodnejših dneh dvignili zoper njega svojo zločinsko roko in se postavili v službo fašističnih okupatorjev.
Obravnava proti narodnih izdajalcev se vrši v sodni dvorani 4. armade v Ljubljani in nje potek prenošen preko radia.
Velika zmaga tekstilcev v Carnwalhu
-Vojni veterani se pridružili stavkarjem
Hamilton — Zadnjega tedna, ko so oblasti naznanile, da je odpotovalo okrog 500 državnih in pro-vincijalnih policajev v stavkovno področje kovinarskih delavcev v Hamiltonu, se je pridružilo stavkarjem tisoči vojnih veteranov druge svetovne vojne. Nosili so velike transparente, na katerih so bili napisi: "Združeni v vojni za zmago nad fašizmom — Bodimo' združeni tudi v miru za boljše in srečnejše življenje"!
Veterani so se pojavili v vojaških kolonah, pojoč razne bojne pesmi. Njihov pojav in odločnost pomagati kovinarskim stavkarjem da dosežejo zmago, je ne samo v-lil silni moralni polet stavkarjem in njihovim družinam, ampak obenem ljudstvu v splošnem, ki je na strani stavkarjev. Toda najboljši odgovor oblastem zaradi pošiljanja policije proti stavkojočim kovinarskim delavcem. Ker kot znano oblasti so se poslužile po prvi svetovni vojni povrnjenih veteranov za razbijanje stavk v letu 1919. Vojni veterani druge svetovne vojne, so pa temu odgovorili, da nočejo postati razbijalci stavk, ampak zaščitniki pravice delavcev, ki so tako zvesto delali za časa vojne za zmago nad skupnim sovražnikom vsega človeštva — fašizmom.
Ottawa, 31 avg. — Unija tekstilnih delavcev (CCL) v Corwal-1-u, Ont., je naznanila veliko zmago, ki so je delavci po več tednih stavke dosegli pri Courttauds LTD. Zmaga se nanaša na zvišanje plače in krajšni delovni tednik.
Pogodba med unijo in kompani-jo določa od 13.7 do 27.5 centi zvišanje plače na uro in skrajšan je delovni čas od 48 na 42 ur na teden. Za nadurno delo pogodba določa uro in pol, dočim za delo ob nedeljah pa dve uri za vsako uro dela. Dalje določa, kadar delavec pusti delo, mu mora kompanija izplačati eno tedensko plačo za vsako leto dela v tovarni. Na novo zaposleni in delavci ki niso člani unije, morajo postati člani unije v teku 30 dni zaposlitve, medtem ko se pobira članarino za unije v teku 30 dni po zaposlitvi, to je od redne plače.
Računa se, da se bo tekstilnim delavcem z tem zvišala plača povprečno $3.60 na teden. Tekstilni delavci zavedajoč se zmage, ki so jo dosegli- z stavko, so enoglasno sklenili prispevati za stavko kovinarskih delavcev v Hamiltonu $1.400.
Nadaljne kršitve jugoslovanske suverenosti
Beograd — Tudi potem, ko je prišlo do zračnega incidenta pri katerem sta bila sestreljena dva ameriška letala na jugoslovanskem teritoriju, se ni prenehalo s kršitvijo državne suverenitete. Tako je od 10 do 20 avgusta preletelo čez jugoslovanski državni teritorij 110 anglo-ameriških letal od katerih so bila: 91 vojnih letal, 34 bombnikov, 57 lovcev in 19 transportnih letal.
Dne 13 avgusta je preletelo državni teritorij 33 letal, 9 bombnikov 22 transportnih in letal nepoznanega izdelka tip 2. Dne 16 avgusta, 2 bombnika in 11 transportnih ter nepoznanega izdelka letala tipa 4. V teku torej 11 dni povprečno vsak dan, 10 vojnih letal je kršilo jugoslovansko državno suverenost.
«
V merodavnih krogih se smatra nadaljna kršitev jugoslovanske državne suverenitete ponovno izzivanje, katero se je neprestano vršilo skozi preteklih sedmih mesecih.
Volitve v Grčiji pod tujimi bajoneti
Nedeljske volitve v Grčiji spadajo med najbolj sramotno opravljeno delo v imenu demokracijo po končanju druge svetovne vojne. To mnenje prevladuje pri vseh progresivnih in demokratičnih slojih, ki so v teku dogodkov, ki so se odigravali v Grčiji, videli najbolj brutalno nasilje monarho-fa-šističnih skupin proti podvigu resničnega ljudskega gibanja z namenom ustreči želji grških monar-histov, ki so prišli na vlado z pomočjo tujih bajonetov, kakor tudi britanske in ameriške reakcije interesom.
"Daily Worker", ki izhaja v Londonu, je pravilno karakterizi-ral nedeljske volitve po vprašanju povrnitve grškega kralja na oblast, ko je dejal, "da Grčija ni neodvisna država, temveč britanska kolonija. Demokracija v Grčiji je zadušena! Njen atentator pa je Laburistična vlada v Londonu."
Grški kralj se bo povrnil v Grčijo in sicer v spremstvu britanskih bojnih ladij in krstilcev. To spremstvo najbolj karakterizira izid volitev v Grčiji!
Krvavi izgredi v Indiji
Bombay — Preko 37 oseb je bilo ubitih in nad 179 ranjenih v tukajšnem mestu pri demonstracijah, ki so se vršile zadnjo nedeljo. Demonstracijo so vprizorili somišljeniki Muslimanske Lige, proti katerih je poslana policija, katera je streljala v zbrane demonstrante.
Med Muslimanskim prebivalstvom narašča nezadovoljstvo v-sled takozvane neodvisnosti, katero hoče Vel. Britanija podeliti Indiji.
1 J
EDINOST"
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the Oity of Tortmto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista: Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis n»naročenih člankov ¡n dopisov se ne vrača.
S ZDRUZENIMI MOČMIJVSEH PROGRESIVNIH SIL ZMOREMO DOSEČI SREČNEJŠE ŽIVLJENJE IN ZAVAROVATI VELIKE TEKO-VINE DRUGE SVETOVNE VOJNE TER OHRANITI MIR V SVETU
Smrt grobokopom slovenskega naroda
Vojaško sodišče 4. armade v Ljubljani, je obsodilo na smrt streljanjem največjega krvnika in izdajalca v povesti slovenskega naroda, Leona Rupnika, bivšega genarala jugoslovanske airmade in poznejši predsednik za časa okupacije takozvane "Province Lubiana" ter načelnika zloglasnih slovenskih "domobrancev" in črne iroke.	*
Obtožnica vojaškega sodišča je vsebovala neštete dokaze, kako se je izdajalec Rupnik takoj že v samem začetku ljudskega odpora proti oupatorjem, vrgel z vso surovostjo proti lastnega naroda ne samo kot izdajalec in ovaduh, ter načelnik zloglasnih "domobrancev" in črne roke, temveč kot krvnik in morilec, kateri pri svo-jev zamazanem izdajalskem delu ni izbiral sredstev, kako bi zadušil in uničil Narodno osvobodilno gibanje.
Med tem, ko so nemški in italijanski fašistični morilci in okupatorji našli v osebi Mahajloviča vernega slugo, kateri je kot načelnik zloglasnih četnikov pod parolo "velesrbstva" moril in klal bratski Hrvatski narod, v osebi krvnika Paveliča, kateri je načeloval razbojniškim tolpam vstašem, kateri so pod parolo "velehrvatstva" klali in morili bratski Srbski narod — so našli v osebi izdajalca Rupnika, morilca in klavca slovenskega naroda, kateri je načeloval "domobrancem" in črni roki, kateri so pod parolo v "imenu Boga in svete katoliške vere" izvrševali najbolj ostudna zločinska dejanja za dobo fašistične okupacije.
Zločinsko-izdajalska trojka! Kakšen karakter in kakšno povest nam nudi. Načelniki zloglasnih skupin, katere so vsaka na svoj način izvrševale neštete zločine in skupno služile smrtnemu sovražniku jugoslovanskih in ostalih slovanskih nairodov, nemškemu nacizmu in italijanskemu fašizmu. Skupno odgovorne za stotine tisočev umorjenih nedolžnih žrtev, skupno v izdajstvu, skupno v izvrševanju zločinov, katerim ne najdemo primer v vsej povesti človeštva. Nudijo nam lik izdajalcev, katerih delo, akcije in politični smotri karakterizirajo to o čemur se je uveril ves svobodoljubni in miroljubni svet še pred vojno, tembolj pa v teku druge svetovne vojne.
Na kratko povedano, težko bi mogli najti bolj bister in karakterističen primer v svojstvu "zločinsko-izda-jalske trojke", kateri karakterizira bivšo protiljudsko kraljevaško in reakcionarno svojat predvojne Jugoslavije. V ogabnem izdajalskem delu, pokolju m umornih tisočev nedolžnih žrtev "zloglasne izdajalske trojke", se istočasno izraža in zrcali vsa trulost kraljevske in reakcionarne politike, katera je slonela na mržnji in zavajanju narodov, na temnih stenah glavnjač in koncetracij-skih taboriščih.
Oni, kateri danes sejejo strupeno nnržnjo proti novi svobodni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, proti njenim voditeljem, neposredno zastopajo trulost in gnilobo izdajalske reakcionarne svojati, katera je služila nemškemu in italijanskemu fašizmu. Osovraženi drobci te svojati, ki so žal temu in v nasprotju z določbami pots-damske deklaracije našli zavetje v zavezniških okupacijskih conah, so postali umazano središče ne samo za širitev strupnene propagande, temveč tudi za zlobne pro-vokacije. Toda direktive in navodila iz Rima in Berlina, so doživela popolni poraz. Ves svobodoljubni svet ve, da so bila najbolj zamazana, najbolj izdajalska, da so vodila v vojno in največje zločine, kar jih pomni človeški rod. Toda prav take zasluge in obsodba svobodoljubnega sveta čakajo provokacije še proživelih fašističnih in profašističnih izdajalcev, kakršno so doživeli narekovale) direktiv iz Berlina in Rima.
Miroljubni narodi v svetu zahtevajo smrtno kazen za kriminalne vojne zločince! Prav tako so zahtevali narodi Jugoslavije in posebno zadnje dni slovenski narod. Zahteval je: "Smrt grobokopom slovenskega naroda!"
Labor Day
Letošnji "Labour Day" se je vršil v številnih paradah organiziranih delavcev, kateri so na ta način izrazili svojo delavsko solidarnost z delavci vsega sveta pri graditvi trajnega in pravičnega miru, zlasti pa v zahtevah za boljše socialne pogoje sedaj po skončani vojni.
Nemir v industriji, ki vlada skozi po skončani vojni, je samo izraz trdne odločnosti delavcev in delovnega ljudstva v splošnem, proti nameram industrijskih podjetnikov finančnega trusta, da bi povrnili ljudstvo v predvojno dobo brezdelja in relifne miloščine. Zavedajoč se tega, delavci zahtevajo delo in pošten zaslužek, kateri jim omogoči pošteno življenje.
Tukaj prinašamo tekst govora, ki ga je podal preko CBC radio postaje dne 28 avgusta med delavci in delovnimi sloji zelo popularen Tim Buck, vodja delavske progresivne partije. Njegov govor daje čitatelju temeljit pregled sodobnih razmer doma in v svetu, posebno pa kakšne naloge so pred kanadskim narodom kot celoto, da bi vžival štiri svobode in se odločno postavil v vrste svobodoljubnih narodov na strani za trajen in pravičen mir. Delavski voditelj Tim Buck, potem ko se je zahvalil za priložnost, da preko CBC radio postaje lahko govori tisočem Kandčanov, je dejal:
"Ogroma večina nas, še bolj pravilno Kanadčani so zedinjeni v nadeji, da bomo v dobi bodočih let, ki so pred nami zares uresničili velike izkušnje za dobo vojne kakor tudi tehnični progres za interese nas in naših otrok v znaku štirih svobod, ki jih je proglasil pokojni predsednik Roose-velt kot najsvetejši cilj druge svetovne vojne. Delavska progresiv-| na partija zastopa stališče, da sedaj ko je zadobjena svoboda in svet rešen Hitlerizma, moramo zavarovati vsakega Kanadčana pred strahom na pomankanje. To je kar ima večina ljudi v mislih, ko govori o potrebi zadobiti zmago miru.
In to je mogoče doseči! Kot narod vživamo skupno kombinirane prednosti do tega. Velika industrijska podjetja, tehnični napredek, ki se lahko meri skoro z vsako drugo državo, obsežna polja, gozdove in miniralno bogastvo. Tukaj je torej precejšen prostor za energijo, katera je razvila našo zemljo iz nedolžne zaostalosti do najvišjega razvoja industrijske države za dobo zadnjih 50. let — kljub sodobnim okolščinam. Kanada lahko postane velika in bogata iznad vsakega pričakovanja če se ohrani mir, in izkoristi vse mogočnosti, ki so nam odprte.
Skozi vojno smo bili kaj pogo-stoma zagotavljani, da bodo vse te stvari narejene. Sam ministrski predsednik se je izjavil vprid principu oogovornosti vlade za zdravstveno in socialno oskrbo našega naroda. Mr. C. D. Howe je odobril ta princip 1944 leta, ko je zagotovil Kanadčane, da bo povojna naloga Kingove vlade za-goviti "primerno plačo za vse in vsakega, ki hoče delati." Vlada je sprejela ta princip v celoti, ko je naznanila povojni program, v katerem je bilo rečeno da bomo imeli popolno garancijo zaposlenosti, boljše farmerske dohodke socialno oskrbo, zdravstveno oskrbo, potrebna stanovanja in še druge dalekosežne reforme. Te obljube za časa vojne, niso nepraktične, ampak bi bile danes lahko že uresničene ako bi bila vlada faktično izvajala ta program, ali pa da je bil dovolj močen pritisk z strani javnega mnenja. Ne samo da je bilo mogoče doseči vse to, ampak zanemarjenje teh stvari znatno pospešuje približajoče se dneve, kjer bo nujno potrebna obnova končala v masovni nezaposlenosti.
Te stvari si moramo predočiti danes, ker one pravilno ilustrirajo kako pravilna je bila Delavsko-progresivna partija, ko je urgi-rala na volilce, da že pri volitvah zagotovijo, da bodo tudi delavci del vlade "Make Labor a Partner in Government!" Zamuditev tega, je razvidna v razdobju povojnega razvoja. Monopolitisti, ko so i postali za nekajkrat bogatejši za dobo vojne, so postali arogatni in potiskajo nacionalne interese tako kakor se jim zdi primerno za zaščito svojih dohodkov. Med tem Kingova vlada, ki je tako pogosto naglašala velike obljube za časa vojne, sedaj tekmuje s To-rijeyci kako naj bi bolj zadovoljila voditelje velikih podjetij.
Progresivna-konservativna partija je izjavila, da vojne določbe za kontrolo cen je treba čim prej odstraniti. Kingova vlada kot razvidno jih je takoj začela tudi odstranjevati. Namesto da bi zaščitila ceno normalni trgovini in omogočila odjemalcem cenejšo dobavo potrebščinam, naraščajo sedaj cene raznim predmetom vsled odstranitve določb za kontrolo cen. So prav vidni znaki, ki kažejo, da vlada dopuščaA naraščanje cen približno cenam v Združenih državah. Toda v primeru z naraščanjem cene drugim potrebščinam, si vlada skrbno prizadeva sprečiti sorazmerno zvišati mezdno lestvico delavcem. Rezultat tega stališča, ki je v nasprotju z interesi ljudstva v splošnem je ta, da se nahajamo v resni krizi, namesto da bi vživali najvišjo stopnjo povojne prosperitete.
GOTOVI KROGI STRAŠIJO Z INFLIACIJO
Kdo drugi naj znaša odgovornost za nastalo krizo, ki jo zapazimo posebno v industriji in drugih produktivnih panogah, kakor člani vlade. Niti eden član parlamenta se ni postavil direktno proti napačnim argumentom vlade, češ ako se zviša plačo delavcem za več kot deset centov, bo to povzročilo inflacijo.
Da je več kot pereča nujnost za strokovno unijsko gibanje razviti neodvisno politično akcijo v zaščiti interesov delavcev, nam kaže vsebina poročila odbora za industrijske odnošaje, ki ga je ta odbor podal v poslanski zbornici.
To poročilo pravi: "Odboru je bilo narejeno, da preišče zadeve, ki so v zvezi s sedanjim industrijskim nemirom v deželi." Toda ta odbor, si ni prizadeval preiskati zahteve delavcev, če šo opravičene, pa prav tako si ni prizadeval, da bi dognal v sklad, če so korpo-racije v katerih področju so v teku stavke, mogoče plačati večjo plačo kakor delavci zahtevajo. In kar je še bolj značilno je to, da si odbor ni prizadeval preiskati resnično stanje razmer in sprevi-deti ogromno razliko med mezdno lestvico delavcev in ogromnimi dohodki posameznih korporacij. Namesto tega odbor je postal javni agitator napačne in enostranske razlage po Mr. Donald Gor-donu, kaj prav zaprav povzroči inflacijo.
Ta odbor se seveda ni opiral na dejstva z katerimi bi podkrepil razlago Mr. Gordona. Prav tako ga ni vprašal, da bi bolj jasno definiral vzroke inflacije in razjasnil sodobno potencijalnost raz-mernega stanja odjemalcev v deželi. Odbor je moral torej preiskati pred vsem ta gola dejstva. Njegovi člani bi se bili zagotovo naučili, da je najvažnejši inflacijski faktor v kanadski ekonomiji — danes kakor v prejšnih letih — ekspanzija bančnih kreditov, ki se na velilo izražajo v posojilih vlade od posameznih bank. Vlada namreč namesto da bi naložila večje davke na ogromne dohodke posameznih korporacij in trustov, išče večje bančne kredite. In kot rezultat tega vidimo ogromne do-
hodke, ki so se stekli v akumola-ciji monopola.
Ako bi bila posegla z davki na ogromne dohodke, ki so se zlivali za časa vojne in manj posodila od posameznih bank, bi bila danes daleč manjša možnost za bojazen pred inflacijo v narodni ekonomiji. Pretveza, ki pravi, da delavci, ki se borijo za pristojno življenje povzročajo inflacijo, je popolnoma napačna in v napačnem svetlu predstavlja vzroke inflacije.
Odbor pa ni prav tako ničesar sporočil o vzroku za industrijski nemir. Sprejel je v principu navodila Mr. Gordona, ki trdijo da bi zvišanje plače delavcem več kot deset centov povzročilo inflacijo. Kakor razvidno torej njegovo poročilo razlikuje od poročila Mr. Gordona samo v šesti točki, katera priporoča, da bi se dala ministru za delo nova funkcija, sicer potrebna za razbijanje stavk.
Vse stranke, ki so zastopane v poslanski zbornici, so imele svoje predstavnike v tem odboru. Toda tukaj je treba pripomniti in kar gre sicer v kredit poslancem CCF in Social Credil, da so vsi razen enega ali dveh poslancev glasovali proti poročilu odbora. Toda niti eden poslancev ni nastopil odkrito proti napačni tezi poročila o inflaciji in drugih zadevah, ki so tesno v zvezi z gospodarskimi in socialnimi problemi.
Tako se je postavila pred delavsko gibanje, katero je za časa vojne zvesto vršilo svojo prisego, da ne bo stavkalo za časa vojne, združena fronta velikih finančnikov in vlada, kadar zahteva primerno zvišanje plače in unijsko sigurnost. Njegov doprinos za zmago je popolnoma ignoriran. Cena življenskim potrebščinam se je zvišala za 45% v primeru pred vojno, toda še vedno narašča, med tem ko so se dohodki delničarjem zvišali za nič manj kakor za 33%. In kako pičel je izgovor, da je delavcem sedaj na stavki v tovarnah za gumij, tekstilnih, električnih in kovinarskih produktov ne mogoče zvišati plačo in se z njimi postopa kot da bi bili sovražniki Kanade. 500 državnih
in provincijalnih policajev se je poslalo v Hamilton, da bi razbili stavko jeklarskih delavcev.
Upoštevajmo sledeča dejstva. Vrednost našega dolarja v nacionalni produkciji se je za dvakrat povečala. Če bi hoteli kupiti produkte, ki smo jih producirali skozi vojno, pomeni, da bi morali dvakrati toliko plačat. Ravnovesje naše ekonomske aktivnosti sloni torej v zaposlenosti oz. koliko smo mogoči kupiti. Toda človeka spreleti groza če primerja bogastvo peščice in zapostavljanje ogromne večine pri narodnih dohodkih kateri bi morali služiti za zdrav in splošni gospodarski napredek kanadskega naroda. Najnovejše poročilo vlade nam kaže da 44% delavecv v deželi, vključujoč njihove družine, ki štejejo nekoliko stotin tisočev duš, zaslužijo manj kakor 22 dolarjev na teden. Ali smo se za to borili v tej vojni? Ali ni jasno, da bi bile nacionalne nadeje daleč boljše v povojnem prosperitetu, če bi ti delavci dobili primeroma zvišano plačo.
V tem oziru ni nobene skrivnosti glede načrta, ki bi prožil boljši življenski standart in boljši narodni razvoj.
Tak načrt je v temeljiti zvezi z fundamentalnimi pogoji narodnega napredka in boljše mogočnosti ljudstvu, dai si nabavlja živ-ljenske potrebščine. Mi lahko pro-duciramo razne produkte, vemo pa tudi, kar je mogoče fizično, je mogoče tudi denarno. To nam kaže primer vlade, ko je sprejela princip, da se zadobi zmago, so progresivne sile podpirale njene napore, katere pa morajo sedaj prav tako pritiskati na vlado za zmago miru. Kanada potrebuje načrt, ki bi ji dajal ravnovesje (balanco) med mogočnostjo proizvodnje in pa mogočnostjo ljudstva, da si nabavlja proizvodne potrebščine.
Načrt, ki predvideva nizko mezdno lestvico za primerno življenje je treba odstraniti. S izjemo sicer manjšega števila delavcev, na splošno je treba zvišati plačo. Treba je prav tako odstraniti diskriminacijo proti agrikulturnih produktov. Farmerji točasno dobijo 45 centi za bušel pšenice, kar je pa izpod cene za eksport. In
Stara Churcillova igra
Palme Dutt
Glasovi o tretji svetovni vojni so zadnje čase čedalje pogostojši. Potrebno je napraviti mirno, objektivno in, realistično analizo sedanjega svetovnega položaja, potrebno je napraviti analizo dejstev, ki vodijo bodisi hote ali nehote k tretji svetovni vojni, potrebno je napraviti analizo možnosti in pogojev za onemogočenje tretje svetovne vojne. Geslo o tretji sveto\ni vojni so vrgli hit-lerjevci v zadnji etapi zadnje vojne. Izbruh tretje svetovne vojne so pričakovali v velikem upanju vsi hitlerjevski in fašistični krogi, Francovi falangisti, Andersovi pristaši, jugoslovanski emigranti in drugi podobni reakcionarji v Evropi, ki jih je ljudstvo obsodilo. Ti elementi špekulirajo s tako rekoč "neizogibno"- vojno med Anglo-Ameriškimi državami in Sovjetsko zvezo. Izbruh vojne bi naj bil signal za kontrarevolucijo. Te špekulacije je podprl Churchill v svojem govoru v Fultonu, podprle so jih razne vesti v angleškem in ameriškem tisku in nekateri ukrepi v zunanji politiki.
Na drugi strani bi mi ne smeli dovoliti, da glasovi tega umetnega zbora družbeno nazadnjaških elementov napravijo vtis o svoji namišljeno nenavadni moči ali da povzročijo nekakšno nevrotično hipnozo zaradi nekakšne neizogibnosti tretje svetovne vojne. Ti špekulanti pozabljajo, da vojna zahteva ogromne armade z ogromnimi . količinami orožja in mu-nicije ter da angleški delavci ne bodo dovolili, da bi bili pritegnjeni k njihovim prozornim načrtom — da bi se borili ali izdelovali municijo proti Sovjetski zvezi. Moč demokratičnih sil na svetu po zmagi nad fašizmom je sama po sebi dovolj velika, da onemogoči tretjo svetovno vojno ob pogoju, da se zasleduje pravilna politična linija. Ogromna večina človeštva gleda z grozo na perspektivo tretje svetovne vojne. Toda ta instiktivni odpor proti vojni, kakor tudi subjektivne želje, niso dovolj, kakor so pokazale izkušnje dokler ne postanejo pozitivna enotna akcija z jasnimi političnimi smotri: uresničitev pogojev za ohranitev enotnosti, poraz reakcionarnih izzivalcev vojne in onemogočitev vojne v tem razdobju
svetovne zgodovine. Med. našimi sedanjimi sklepi, med našimi sedanjimi akcijami v letu 1946, v prvem letu po končani vojni in porazu fašizma, gre zlasti za vprašanje odnosov Anglije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; od sedanjega našega dela je odvisna tudi bodočnost v na-daljnih letih.
Med prvo svetovno vojno, v dobi mita "o vojni, da se konča vojna" in "o stalnem miru" pod kapitalizmom, je Lenin opozoril, da bo prišla druga svetovna vojna, če človeštvo ne bo pridobilo izkušenj iz prve svetovne vojne, če ne bo pridobili izkušenj iz druge sve-tovnte vojne, bo prišlo tudi do tretje svetovne vojne. Te Leninove besede so obsolutno točne. To je elemetarni zakon, po katerem pogoji razvoja kapitalizma, nereš-i ljiva nasprotja kapitalizma in imperializma neizogibno povzročajo vojno in so zaradi tega vse sanje o stalnem miru na kapitalističnem svetu izredno nevarna in demo-ralizujoča zabloda. Toda Lenin ni zastopal fatalistične doktrine ne-izognosti serije svetovnih vojn. Nasprotno, opozoril je na pot delavskega razreda in ljudstva proti imperialističnim vojnem in proti imperializmu. Marksizem je vedno učil, da delavski razred in ljudske množice lahko z svojo silo zavrejo vsako nevarnost vojne in da lahko med procesom te borbe postanejo tako močne, da dosežejo svoj končni smoter — odpravo kapitalizma in imperializma, kar bo edino končno odpravilo vzroke vojn.
Tik pred prvo svetovno vojno je stara socialistična internacionala skušala organizirati delavski razred zaradi preprečitve prve svetovne vojne — z izredno jasnim baselskim manifestom leta 1912, ki je opisal v podrobnosti značaj bodoče vojne in revolucionarne posledice, ki ji bodo sledile. Toda ni še bilo dovolj moči, enotnosti in vodstva, da bi onemogočili prvo svetovno vojno. Toda po zaključku prve svetovne vojne so revolucionarne sile narasle tako, da so se tik pred izbruhom druge svetovne vojne pogoji zelo izpre-menili. Splošno znano je, da bi bilo mogoče drugo svetovno vojno zelo lahko preprečiti, če bi uresničili politiko Sovjetske zveze in
delavskega razreda ter demokratičnih elementov v zahodni Evropi, politiko ustvaritve fronte miru zahodnih sil in Sovjetske zveze, bi se druga svetovna vojna ne začela. Toda ta politika ni bila uresničena zaradi vloge monakov-cev in podpore, ki so jo jim nudili zahodni social-demokrati, ker so se upirali enotnosti delavskega razreda in ljudski fronti.
Sedanje razmerje sil se je še bolj spremenilo s porazom fašizma, s porastom moči Sovjetske zveze v svetovnem obsegu, s porastom sil in organizacije delavskega razreda, z uspehi pri ustvarjanju enotnosti delavskega razreda, z nastopom novih demokratičnih vlad v Evropi, s porastom borbe kolonijalnih narodov za neodvisnost, kakor tudi z ustanovitvijo organizacije Združenih narodov.
Vidimo, da so pogoji za onemogočanje tretje svetovne vojne zna-| tno ugodnejši od pogojev tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Ko prevzemamo to nalogo, je potrebno zelo podrobno proučiti konkretne pogoje pod katerimi je prišlo do druge svetovne vojne, da ne bomo ponovili stare napake in da bomo sledili pravilni politični liniji glede na nove sedanje razmere.
ZAKAJ JE PRVI SVETOVNI VOJNI SLEDILA DRUGA SVETOVNA VOJNA?
i Splošen odgovor lahko najdemo v pogojih razvoja imperializma, v zaostritvi ekonomskih nasprotij med razvojem produktivnih sil in monopolitističnimi omejitvami v nasprotjih, ki so dobila izraz v svetovni gospodarski krizi, v zaostritvi konflikta nove razdelitve : sveta, ki je našel svoj specifični . izraz v grožnjah napadalnih imperialističnih sil — Nemčije, Italije, , Japonske — proti tistim imperia-! lističnim silam, ki so imele kolo-l nije. Vse to opozarja na normalni | imperialistični spopad, ki se razvija v vojno, toda na višji stopnji ; kakor v prvi svetovni vojni. Samo v drugi svetovni vojni se je po-1 javil nov element, ki je odločnega pomena za značaj druge svetovne i vojne. Ta novi element, novo razdobje v svetovni zgodovini, ki se j je začelo s splošno krizo kapitali-j zma — je prva zmaga socialisti-i	(Dalje na 4 str.)
kot rezultat tega njihovi dohodki so se znižali v tem letu za 70 milijonov dolarjev. Ali ni to pereče vprašanje, ko so farmerski produkti iznad tržne cene, oni bi morali vsekakor dobiti polno ceno. Pomoč United Kingdom in drugim državam je treba financirati iz narodne blagajne.
Kanada potrebuje socialno zakonodajo — zakonodajo o kateri se je govorilo za časa vojne. Starostno pokojnino je prav mogoče določiti, da vsak Kanadčan dobi ob 65 letu pokojnino 40 dolarjev na mesec. In če se sprejme tak zakon, kateri je obenem nujno potreben, bo zahteval daleč manj gotovih prispevkov kakor pa za časa vojne. Toda to bo obenem velika pomoč narodni ekonomiji, kakor tudi fizičnemu in moralnemu stanju ob zavarovanju na stara leta. Prav takšna pa je potreba za zgraditi številna stanovanjska poslopja, katera bodo odstranila na splošno znano oviro za dober začetek ob povrnitvi v civilno življenje vojnih veteranov.
Potrebno je omejiti naraščanje cene ter z tem sprečiti raketir-stvo, katero se sedaj prakticira. Kjer je potrebna dodatna pomoč glede cene, kakor se je to prakti-ciralo pri nabavi mleka, je treba da se tudi v bodoče daja. Mi se ne smemo ustrašiti dodaktov zaradi držanja normalne cene v produktih, ki jih potrebuje narod. Naša vlada je plačala stotine milijonov dolarjev z svrho zaščite tarife.
Kako je vlada financirala tak program, boste morda vprašali? Prav tako kakor je financirala vojne napore. Naj vlada vzakoni progresivno zakonodajo, ljudstvo bo posodilo v to svrho denar, da se zadobi zmago miru, kakor ga je posodilo za zmago v vojni, ako bo zakonodaja določala progresivne določbe glede davkov na dohodke, bi celo ne bilo treba ljudskega posojila.
Seveda voditelji monopola to-rijevci in liberalni, so proti takega programa. Oni trpijo strah, da bi tak program vodil v socializem. Njihova namera je ravno nasprotna. In to je točasno edino pereče vprašanje. Vprašanje katero se postavlja je: ali naprej ali pa nazaj? Na enem mestu je nemogoče obstati. Monopolitisti si prizadevajo povrniti predvojne razmere in od nas je odvisno mnogo kakšna naj bo povojna Kanada. Ali bomo zmožni sprečiti namere povrniti vsa narodna in gospodarska vprašanja v razmere pred vojno, ali bomo odločno in krepko utrjevali pot, ki nas vodi v novo dobo, v svobodo pred strahom na pomanjkanje ter želeči mir za mnoga bodoča pokolenja.
Naše delavsko gibanje ima precej skupnega z delavskim gibanjem v svetu, katero podpira koalicijske vlade, ki so vstanovljene po končani vojni v Evropi, kakor tudi gibanje za neodvisnost kolonijalnih narodov.
Mi, in ostali narodi želijo mir ter dobrote, katere nam nudi čudežna atomska energija ako se vporabi za interese človeštva.
Iznajdba atomske energije nudi največjo tehnično pomoč človeku. Je prav mogoče, da lahko zamenja dosedanji parni pogon. Mi smo takorekoč v začetku nove dobe, toda da bi v resnici vživali velike mogočnosti, ki jih lahko dosežemo v narodnem in gospodarskem oziru, se moramo neposredno zalagati za temeljit Ljudski program, ki bo res zmožen doseči vse to. Sedanje stališče naše vlade tako v domačih kot zunanjih zadevah je ovira progresu za novo dobo. Njen cilj je zaustaviti napredek delavcev doma in na zunaj pomagati vstanoviti nadvlado finančnega kapitala v osvobojenih evropskih državah. Mir in povojna rekonstrukcija sta v nevarnosti zato, ker si finančni kapital prizadeva izolirati Sovjetsko zvezo, ter na ta način pripraviti tretjo svetovno vojno. Ako se dovoli razvoj za tretjo svetovno vojno, bo ta v glavnem vodena tukaj v Kanadi. Zato je moje čvrsto prepričanje in pa iskreni apel vsem to večer, da podpirajo v svetu raz» gibano kampanjo s zahtevo prepovedi vporabljati atomsko bombo v vojne svrhe. Vporabimo čudežno atomsko enerigo tako, da bo služila interesom človeštva.
Moji prijatelji! Prepričan sem, da stvari o katerih sem govoril, so vitalnega pomena za Kanado in zato apeliram na vas, da podpirate predlog delavske progresivne partije, ki določa koalicijo vseh progresivnih sil, strokovna unij-ska gibanja, farmerske organizacije in vse druge anti-monopoli-stične partije, še je čas, da se vstanovi prava Ljudska koalicija, katera bo vodila Kanado naprej v resnično narodno veličino in progres.
Belokranjska brigada poslala $365.00 za X-raj aparat
Timmins — Cenjeno uredništvo! Naša Belokranjska brigada je odposlala na Svet Kanadskih Južnih Slovenov za X-raj aparat vsoto $365.000. To pa ni še vse. To je šele začetek. Imamo še nekaj na rokah in tudi obljubljeno
od posameznih rojakov, ki bodo prispevali v ta sklad. Vse to bomo zbrali malo kasneje in odposlali na gori omenjeni Svet.
Tukaj iz nabiralne pole št. 43 je razviden seznam darovalcev. Prispevali so:
Anton Plut, Tree Star Hotel ---------------+............................ $100.00
Peter Kotze, Maple Leaf Hotel ____________________________________ 100.00
France Brkopec ____________________________________________________________________ 50.00
Peter Smuk ...........-----------------------------------------------------......----------- 10.00
Alojz Lavrič --------------------------------------------------------------.....------ 10.00
Matija Plut .................-.......................................................-.......... 10.00
Alojzij Pust -----„------------------------------------------------------------------- 10.00
France Stražišar ..................................................+................... 10.00
Janez Flajnik .............................................-............................... 10.00
Alojzij Strajner ..................................................................... 10.00
Jože Hegler (Hearst, Ont) ..........................-..........-........... 10.00
Anton Slak ........................!...----------------------------------------------- 10.00
Po pet dolarjev so prispevali: Peter Kobetič, Jože Intihar in Ivan Novosel.
Skupaj	.................................................................................. $365.00
Mr. Hoover ima precej dobre iskušnje kako deliti relifno pomoč
Iskrena hvala darovalcem, ki so se tako lepo odzvali za pomoč svoji rojstni domovini. Hvala onim, ki so se odrekli pomagati. Takih pa je zelo in res zelo malo. So "maloštevilniki", kakor je pravilno omenil "Ljubitelj skupnosti" v svojem opažanju, kaj se dogaja in kako godi v naselbinah.
Mi smo z to pošiljko dosegli toliko kakor šteje eno leto dni razen prestopnega). Zbrali smo kakor omenjeno $365.00, tudi navadno leto šteje 365 dni. Toda naša Belokranjska brigada, katera nosi ime dežele, kjer so se zbirali po večini partizanski oddelki, kjer se je nahajal glavni stan Osvobodilne vojske, glavni stan prve slovenske Ljudske vlade, bo nada-
ljevala z tem plemenitim delom. Tudi med druge narodnosti se bomo podali, da nam pomagajo doseči čim večji uspeh. Dosedaj smo zbirali samo med našimi rojaki, ker glavno breme zbirne akcije bi morali znašati sami. Kajti vsaka narodnost prav tako dela za pomoč svojemu narodu in je obložena z dajatvami v svojih zbirnih akcijah. Vendar pridejo večkrat k nam in potrkajo na vrata, kjer pa vedno dobijo dober odziv. Tudi mi bomo potrkali na njihove duri in upamo, da nam vrnejo gostoljubnost.
Na delo bratje in sestre — tako, da bo zaključek zbirne akcije res sto odstoten!
Zbiratelj, T. Slak.
Dnevno časopisje je zadnji teden prineslo pritožbo Mr. Hebert Hooverja. V svoji pritožbi si je izbral za predmet jugoslovansko armado, katera da je vzdrževana z relifno podporo, ki jo Jugoslavija dobi od UNRRE. Kar težko mu je pri srcu ob pomisli, da Jugoslavija ima toliko armado, katero bi treba, kakor pravi Mr. Hoover razpustiti da bi delala na obnovi. In za zabelo pravi, da prav nihče v Jugoslaviji ne ve, če je Amerika pomagala v čemur koli Jugoslaviji, ker da je časopisje pod strogo cenzuro in da ne sme pisati o kakšni pomoči. Dodaja tej neslani zabeli tudi, da Titova» vlada ne izpolnjuje določb sporazuma velikih treh na konferenci v Jalti, da se niso vršile splošne volitve, ker če bi se bile vršile, bi komunisti dobili zelo malo glasov.
Tako govori Mr. Hoover, kateri je svojčas bil predsednik Združenih držav. Verjetno je, da je smatral za potrebno dodati svoj delež k splošnemu hrupu črne reakcije zoper Jugoslavijo. Njegova obtožba, da je jugoslovanska armada vzdrževana z relifno podporo, ki jo Jugoslavija dobi od UNRRE, je sicer poziv manjšim kričačem okrog "A.D.", "Danice", "Srbobrana" in seveda tudi vsta-škega godala "Hrv. Glas." Tem mora poslužiti kot dodatno navodilo, kako naj izlivajo svoj bes proti vsemu, pa tudi proti relifni pomoči, posebno vsled dejstva, da sedanji direktor La Guardia precej strogo postopa z onimi, kateri skušajo izkoriščati relifno pomoč kot sredstvo in način borbe proti podvigu demokratičnih sil, kakor je to slučaj, če sploh moremo reči "slučaj" v Grčiji. V Jugoslaviji pa odklanjajo tak način in pravijo, da zaupajo svojim Ljudskim odborom, kateri vedo
kako deliti relifno pomoč v kolikor jo dobijo od zunaj. Enako pa ogromna večina ljudstva, je temu načinu hvaležna, ker je sigurna, da bo pomoč dodeljena res tistim, ki jo potrebujejo, toda ne v smislu borbe proti demokraciji in narodnega edinstva za voljo interesov peščice kraljevske rodbine, ter raznih drugih profašisti-čnih ostankov.
Mr. Hoover, ki skrbi za delo jugoslovanske armade, bi storil samo to kar mu nalaga domovinska dolžnost, da bi skrbel za zaposlenost vojnih veteranov doma v Združenih državah, da bi dobili primerno plačo za svoje delo, da se preneha z največjo sramoto in podsmeh civilizaciji z lin-čanjem Črncev v Georgiji in drugih republikah Združenih držav.
Kdo je ta g. Hoover? Da je to mož vneti zastopnik Wall Streeta, ni govora, ker to je. Da je vneti in skrajni sovražnik resnične demokracije, bodo potrdili ameriški delavci, ki se prav dobro spominjajo njegove administracije. Da je načelnik antisovjetske propagande, potrjujejo naslednji podatki o njegovem delu kot načelnika ameriške relifne Administracije v Evropi po prvi svetovni vojni:
"Dne 4 januarja 1921 leta, se-j nator James Reed iz Missouri je podal izjavo v senatni zbornici, da je $40.000.000 kongresnega relif-nega fonda potrošeno za vzdrževanje poljske armade. Kongres je kot znano v januarju mesecu odobril 100 milijonov dolarjev za relifni fond. Med tem poročilo Hooverja kaže, da je bilo potrošeno $49.938.417 na račun vzdrževanja ljudstva v pokrajinah ki so bile pod kontrolo belogardistične | in zavezniških intervenističnih
armad, ki so se borile proti tedaj mlade Rdeče armade oz. boljše-vikov."
Mr. Hoover kakor razvidno iz omenjenega ima precej dobre izkušnje kako deliti relifno pomoč. Toda usoda mu ni bila naklonjena, da bi tudi po drugi svetovni vojni načeloval delitvi relifne pomoči evropskim narodom, sicer skupinam profašistične in imperialistične reakcije, kot način borbe proti novim demokratičnim republikam, ki so nastale kot rezultat junaške borbe in stoletnih teženj narodov. To je torej za čem joka Mr. Hoover, kadar se poganja za relifno podporo. To je tudi rezultat njegove misije v Evropo, da bi kot preizkušeni "dobrotnik" našel tudi sedaj pota in načina za borbo proti resnični demokraciji, za katero se ljudstvo bori, pri tem pa izkoristiti relifno pomoč za preslepitev ljudskih množic, da bi sprejele ponovno jarem domače in tuje reakcije.
Verjetno je tudi, da ima shranjene v tem smislu načrte iz let po prvi svetovni vojni, namreč načrt organizirane intervencije proti Sovjetske zveze. Toda ti načrti so zaenkrat zastareli. To pa zato, ker se narod Poljske, Čeho-slovaške, Rumunije, Bolgarske in Jugoslavije, dobro spominjajo "dobrotnika", Mr. Hooverja iz let po prvi svetovni vojni. Spominjajo se da je Mr. Hoover podpiral z relifno podporo najbolj odvratne belogardistične skupine, bivše carske krvnike, poljske veleposestnike, kraljevske rodbine in na splošno protiljudsko reakcijo v borbi proti svobodi in demokraciji narodov v Evropi.
Z tem pečatom je spremljena njegova misija v Evropo po drugi svetovni vojni.
Do kraja osramočen in
razgaljen Mačekov pritepenec v Windsorju
i REAKCIONARNA POLITIKA VATIKANA IN NARODNO
REPUBLIKANSKO GIBANJE V FRANCIJI
(Nadaljevanje in konec)
Končni cilj je pomagati nemškemu imperializmu, da bi vstal iz svojih razvalin (še vedno zato, da bi se zgradila trdnjava proti ZSSR in komunizmu). Angleški škofje so 22 februarja razglasili svojo deklaracijo: "Z ekonomskega kakor tudi z moralnega stališča bi bila maščevalna vojna škodljiva za narode, ki so zmagali." Ameriški škofje so v novembru zapeli enako pesem: "Naša dolžnost je, da pomagamo premaganim narodom, da bodo zavzeli tisto mesto, ki jim pripada v družini narodov. Ravnati z njimi v duhu maščevanja bi ne bilo niti pravično, niti modro." "Catholic Herald" pa je 20 avgusta to še preciziral: "Življenski problem za Anglijo in ZDA je v tem, da pomaga Nemčiji, da čim prej doseže svoje politično ravnotežje in svoje enotnost." Te direktive Vatikana v polni meri odgovarjajo skrbi in željam finančnih in industrijskih krogov Nemčije, ki si prizadevajo, da bi čim prej obnovili osnove novega cesarstva.
Prva posledica takega stališča cerkve je odločno nasprotovanje načrtom miru, ki so jih Združeni narodi izdelali v San Francisco, Jalti in Potsdamu.
Vatikan, ki je storil vse, da bi podpiral, potem da bi rešil fašizem, in ki je postal zdaj zavetišče in nada vseh ostankov fašizma in reakcije — bi rad ku-moval tudi organizaciji miru. Ameriški katoliški krogi so ustanovili: "Odbor škofov za populariziranje načrtov o miru, ki jih je sestavil papež." V Ameriki je li-verpolski škof razglasil pastirski list in zahteval papeževo sodelovanje na mirovni konferenci. Zanimivo je mimogrede omeniti, da se je Leon Blum v Franciji v celoti pridružil tej kampanji. Na strani 154 svoje knjige "A l'eche-lle humaine" piše Leon Blum takole:
"Papeški vpliv je šel vedno in gre v korist organičnega miru, zasnovanega na pravičnosti, na enakopravnosti narodov in ljudi, na svetosti pogodb . . . sodelovanje cerkve bo neomejeno koristno stvari organizacije miru."
Ta nastop vzbuja tem večjo pozornost, ker se je zdelo že med prvo svetovno vojno stališče Vatikana tako sumljivo da 15. člen londonske konference (26. aprila 1915) precizira: "Francija, Velika Britanija in Rusija bodo podprle opozicijo, ki jo bo ustvarila Italija, proti vsem predlogom, ki je njihov namen omogočiti zastopniku Svete stolice sodelovanje na
vseh pogajanjih o miru in pri reševanju vprašanj, ki jih je postavila sedanja vojna."
Zdaj je glavna skrb Vatikana miniranje osnutka Združenih narodov o miru. Drugi dan po krimski konferenci je nastopilo vatikansko glasilo "Osservatore Romano" proti "diktaturi velikih treh", govoreč o jaltski deklaraciji je list pisal: "Človek dobi vtis da podpira ta deklaracija tri velesile, da izvršuje stalno kontrolo nad bodočnostjo Evrope in nad njeno politiko, kar pa ni v skladu z načeli enakopravnosti in sodelovanja." Očitno je, da politika Jalte nasprotuje sodelovanju raj-ha, ki o njem sanjari Vatikan.
Drugi dan po konferenci v San Franciscu je dopisnik "Chicago Sun", iz Nemčije zabeležil, da so bile "neverjetno podobne si besede" izgovorjene po nemških cerkvah proti sklepu Združenih narodov. Zadnja želja Vatikana v teh načrtih glede obnove Evrope je zgraditev katoliške trdnjave proti boljševizmu v srcu Evrope, ki bi bil njen center Dunaj. To so pradavne sanje papeštva. ."Temps" je 6 novembra 1943 objavil te-le besede kardinala Innit-zerja: "Za nas, nemške katoličane, ostane Avstrija nada nemškega katolicizma". To je varianta recepta monsignora Fruhwur-ta iz leta 1914: "Nemčija je osnova, na kateri Sveta stolica more in mora zasnovati velike na-de." Po vojaškem porazu Hitlerja postaja problem jasnejši: Vatikan bi rad uresničil neke vrste Ans-chluss v nasprotnem smislu, z ostanki velikega rajha bi rad ustanovil Avstro-bavarski imperij, ki bi bili morda vanj vključeni tudi Sudeti. Očitno je, da se tako početje ne more naslanjati na narode in zato Vatikan spletkari s princi. Prva operacija je v solidni okrepitvi na Bavarskem in v držanju ljudskih množic pod varuštvom, a to je tisto, čemu se je posvetil kardinal Faulhaber, ki je v sporazumu z ministrskim predsednikom dr. Wilhelmon He-genom utrdil tesno sodelovanje cerkve in države. Ker so se na Bavarskem okrepile proti demokratične in monarhistične težnje, se Vatikan že od novembra 1944 pogaja s princem Ruprechtom Bavarskim. Ta fevdalec je naslednik wittelsbaške dinastije, ki je skozi 700 let vladala Bavarski. Gre za to, da bi se princ, ki mu Vatikan priznava pravico do suverenosti nad Bavarsko, odpovedal svojim pravicam v korist svojega nečaka Otona Habsburškega, naslednika avstrijske krone. "Realta politica" prikazuje v svoji številki
iz aprila 1945 razvoj tega načrta papeštva, ki je istočasno gigantski in brez vsake podlage. Ta "kruta monarhija" je dovolila Vatikanu, da bi znova dobil v roke Čehoslovaško, Madžarsko in Jugoslavijo.
Teh papeških projektov smo se samo zato tako obširno dotaknili, da bi poudarili značaj vatikanske politike, ki je zasnovana na podcenjevanju narodov in ultrareakcio-narnih dinastičnih kombinacijah, ki spominjajo zdaj, v letu 1946, na najbolj mračno dobo Dunajskega kongresa in Svete aliance.
III.
Narodno republikansko gibanje — orodje vatikanske politike
Potem, ko smo pojasnili politično linijo Vatikana, lahko ugotovimo da ima v Narodno republikanskem gibanju spretnega izvrševalca, polnega gibčnosti in smisla za prilagodevanje.
Kakor vsaka katoliška stranka, je tudi Narodno republikansko gibanje slepo podrejeno episkopatu. Po ustanovitvi strank "krščanske demokracije" je papež potrdil njihova načela: v "Motu Proprio" z dne 18 decembra 1903 je papež Pij izjavil: "V izpolnjevanju te naloge je krščanska demokracija strogo dolžna podrediti se cerkveni oblasti ter izkazovati škofom in njihovim namestnikom vso podrejenost in poslušnost." V tem pogledu si nima Narodni republikanski pokret kaj očitati: skrbno je uresničil direktive Svete stolice. "L Aube" z dne 26. decembra 1944 priobčuje odlomke papeževe poslanice: "Če vzamemo demokracijo v njenem najširšem okvirju" — pravi njegova svetost, — "lahko dobi najrazličnejše oblike: republikansko obliko prav tako, kakor monarhistično." In ^alje: "Množica", — prihaja do zaključka sveti oče, — "je sovražnik številka 1 demokracije in svobode; množica je vedno nagnjena k tiraniji, skrajnosti, nasilju." Koristno bo če ugotovimo spričo diskusije o ustavi, da je ostalo stališče cerkve neizpremenljivo: "demokracija" (?) kakor jo pojmuje ona, se strinja z monarhijo, ne strinja pa se z gibanjem množic. "L. Aube" smatra v svojem komentarju, da "sveti oče z : veliko daljnovidnostjo obravnava probleme narodove sedanjosti", i Nas ta katoliška zvestoba hierarhiji ne preseneča, toda najduhovi-tejši med vsem je uvodni članek "Populaire-a", objavljen drugi dan po 27 novembru, ki je posvečen popeški poslanici in ki se v njem z nepokolebljivim optimizmom trdi:
Cerkev je več nego povezana z
demokracijo. Ona se bori zanjo. .. Božična poslanica ostane kot bistven dokaz tega. V svetovni zgodovini označuje ta poslanica čas, ko padajo zadnje trdnjave konservativnega duha. Socializem nima več zakletih sovražnikov."
Na družbenem področju gre to "povezovanje" papeštva z "reformami reda" pod istimi pogoji: ob šestletnici svojega papeževanja je papež Pij XII. 13. marca 1945 izjavil odposlancem "Združenja krščanskih delavcev Italijanov":
"Neka vrsta socializacije se lahko usvoji v korist vsega naroda."
In pripominja:
"Sicer pa se lahko ta socializacija izvrši samo s pravično kompenzacijo vsem interesantom."
In pripomnija tudi z istim gnusom v odnosu do množice:
"Demokratizaciji gospodarstva preti enaka nevarnost od ekonomskega despotizma anonimnih množic kakor od despotizma provatne-ga kapitala."
Faulhaber je postavljal naciste v isto vrsto z demokracijami, papež postavlja v isto vrsto truste in ljudstvo. To zahteva krščansko usmiljenje. Na ta vodilna načela katoliške politike. Narodnega republikanskega gibanja je koristno opozoriti v času, ko se diskusira o nacionalizaciji.
V pogledu kaznovanja izdajalcev je francoska cerkev tudi usvojila stališče Vatikana "oprostitev žalitev" v korist izdajalcev. Pre-častiti oče Panicci —ki ni storil ničesar razen antikomunistične kampanje med chatobrianskim poko-Ijem — smatra v 40 dnevnem postu 1945 Francijo za "klavnico" — v letu 1954! Leta 1945 28 februarja vrže zbor kardinalov in nadškofov Francije, (istih ki so "globoko spoštovali" Petaina — glej zgoraj!) poziv za "pomirjenje narodov":
Nehajmo s pretiranimi in krivičnimi obtožbami proti našim bratom! Bodimo enodušni. v obsojanju pobijanja Francozov, ki so ga zakrivili sami Francozi."
Vedno isto načelo: v isto vrsto se postavljajo makiji, maščevalci naroda in miličniki, krvniki naroda.
Ta kampanja odpuščanja pri škofih se je pokazala v dejanju s j stališčem zastopnikov Narodnega republikanskega gibanja v ministrstvu za pravosodje gg. Mento-na in Tetejeana.
Končno, ker se tiče laikov, je njihova odvisnost od Vatikana in episkopata še očitnejša: drugi dan po volitvah 21. oktobra je vatikansko glasilo "Osservatore Romano", pozdravljajoč uspeh Narodnega republikanskega gibanja,
Windsor, 24 avg. — Mačekov, poslanik, Giunio si bo najbrž lažje obudil spomin obsodbe, z katero so narodi Jugoslavije obsodili domače izdajalce spričo doživetja sramote v Windsorju. Postal je takorekoč osovraženi predmet smeha in norčevanja ne samo med našim temveč tukajšnim narodom.
Namreč Mačekovci so sklicali javni shod v Ukrajinski nacionalistični dvorani, ki se nahaja na Seminole in Hickory Rd. ta shod so povabili vstaškega ponašalca, Giunio kot glavnega govornika. Ker se je shod vršil javno (kar je pa zelo redek slučaj v navadi tu-kajšnih Mačkovcev) se je istega udeležilo večje število tamošnjih izseljencev in sicer tako, da je bila dvorana polno nabita okrog 300 do 350 udeležencev.
Takoj ko se je pojavil miljenec vstašev Giunio, je doživel silno razočaranje. Prisotni šo ga z žvižganjem in klicanjem spremili na govorniški oder. Giunia je prevzel smrtni strah in trepet ob tako "sijajnem sprejemu", ki se je izražal v zavesti naših izseljencev da se pred njimi nahaja eden tistih osovraženih vstašev, ki so sodelovali s sovražnimi silami proti lastnemu narodu v starem kraju. Giunio ni imel časa, da bi govoril, temveč je moral poslušati obsodbo večine naroda. Z vseh strani so se slišali klici "izdajalec, vstaš,
j sovražnik nove Jugoslavije, zakaj si prišel v Kanado", itd. Potem ko so si vdeleženci vsaj zadostili, da v obraz rečejo izdajalcu in vstašu, kaj mislijo o njemu ter njemu podobnimi, se je razvila sijajna manifestacija prijateljev nove Jugoslavije in maršala Tita na poklic: "Kdo je za Tita in novo Jugoslavijo, naj gre iz dvorane." Ogromna večina se je vstala iz sedežev in demonstrativno vdeleženci so zapustili dvorano". V dvorani je ostala tista "velika večina o kateri trobi vstaška godala, 28 in z njimi do smrti ustra-šeni in osramočeni takozvani Mačekov poslanik, Giunio.
Na lice mesta je pozvana mestna policija, katero so najbrž poklicali v smrtnem strahu Mačekovci, da bi zaščitila vstaškega miljenca. Toda, zakaj ? Saj ni nihče tako bedast, da bi si omadeževal roke na umirajočem vstaškem smetju. Prijatelji nove Jugoslavije so povedali samo to, da za take vstaše ni mesta med našimi izseljenci, da je naš narod in večina kanadskega naroda na strani miru, na strani demokracije, nikakor pa strani fašističnih izmečkov, katere zastopa vstaš, Giunio.
Naši izseljenci so samo ponovili svoje borbene tradicije iz prej-šnih let, ko so takim ne pridipra-vom izdali francosko potnico in jih odpravili k vragu.
Banket se nam je
dobro obnesel
izrazilo upanje, da bo ta nova stranka pregnala iz nove skupščine laične in antiklerikalne zakone, ki so prizadejali francoskemu narodu toliko zla." S tem je povedano vse. V pogledu problema šole so direktive zbora kardinalov in nadškofov Francije (28. februarja 1945) jasne:
"Svoboda pouka ni treba da je privilegij denarja, zagotovljena mora biti vsem, tudi družinam iz preprostega ljudstva. Ne bilo bi razumljivo, da bi bili roditelji prisiljeni naprtiti si dvojne izdatke zato, ker hočejo izpolnjevati svojo dolžnost."
To pomeni v omlednem jeziku cerkvenih veledostojanstvenikov: treba je obdržati subvencije. Isto je pojasnil 24. junija 1945 kardinal Lienard, škof Lille-a.
"Zahtevamo pomoč od države zato, ker sami ne moremo več dajati niti našim profesorjem dostojne nagrade, niti zagotoviti krščanskim družinam šol, ki bi jim odgovarjale, ker ne moremo vzdrževati šol, ki bi bile vsem dostopne."
To je povsem jasno in niti Narodno republikansko gibanje samo tega ni nikoli demantiralo. Molk Narodnega republikanskega gibafija je mnogo pomenbnejši od izjav Danile Mayerja, Andree Fi-lippea in nekaterih drugih socialistov, ki bi se radi predstavili po-borniki laištva in republikanizma Narodnega republikanskega gibanja.
Tem bolje, ker tu ne gre za slučajno ravnanje, temveč za nespremenljivo stališče cerkve. Člen 54 Silabusa neusmiljeno preklinja načelo, po katerem, "naj bi bila cerkev ločena od države, država pa od cerkve." Med ustavnimi debatami ne bo odveč, če poudarimo, da se Vatikan nikoli ni sprijaznil s tem izvršenim dejstvom. Papež Pij X. je v svoji poslanici "Vehementer nos" proti "ločitvi" 1. februarja 1906 izjavil:
"Na osnovi najvišje oblasti, ki nam jo je naklonil Bog, se ne strinjamo in obsojamo zakon o ločitvi cerkve od države, ki je bil zglasovan v Franciji. V skladu s tem svečano in najenergičneje protestiramo proti zakonu samemu ter njega izglasovanju in razglasitvi, izjavljajoč, da se nihče ne bo mogel sklicevati nanj zaradi kršitev nespornih in nespre-memljivih pravic cerkve."
ZAKLJUČEK
Politika Vatikana je nespremenljiva v svojih načelih, močna v sredstvih in gibčna v metodah.
Ta politika je nespremenljiva v svojih načelih sovraštva do demo-
Geraldton — Kakor je bilo prej naznanjeno, smo priredili 11 avgusta banket za pospešitev zbirne akcije za X-raj aparat. To je bil prvi banket, ki smo ga tukaj priredili, katerega so se udeležili ne samo Slovenci in sobrati Hrvati, ampak tudi Angleži. Bilo je res lepo videti številne udeležence, ki so z svojo navzočnostjo poveli-čali prireditev za pomoč našim bratom in sestram v stari domovini, kateri so postali za vzgled z svojim junaštvom in še bolj z svojo nezlomljivo skupnostjo vsemu demokratičnemu svetu.
Za omenjeni banket je tudi sporočano, da bomo povabili Martina Bajuka. Naš namen je bil res pozvati ga, da bi nam održal govor, to se pa ni moglo zgoditi, so istočasno v Port Arthurju priredili večerinko in javno zborovanje, kjer je bil tudi on sam zaposlen. Spregovoril je ob tej priliki rojak Bencina, kateri je lepo orisal pomen prireditve v pomoč
zbirni akciji za X-raj aparat. Apeliral je na prisotne da prispevajo vsak po svoji moči v fond za omenjeni aparat, kateri je tako nujno potreben v starem kraju.
Čistega dohodka je bilo čez osemdeset dolarjev. To ni res tako velika vsota, toda če upoštevamo, da je dober banket ne mogoče pripraviti z par dolarji, tedaj je čisti dohodek primeroma dober. Poleg imamo nabiralne pole na katere bomo zbirali dobro-voljne prispevke. In kdo bo prispeval? Zopet mi sami, kateri smo bili na banketu.
Kampanja gre sicer k kraju in z upanjem pričakujemo, da bo prinesla dobre rezultate. Naj ne bo nikogar med nami, ki ne bi prispeval vsaj nekaj ako se mu zdi deset dolarjev preveč velika vsota. Pa naj da toliko kolikor pač more, glavno je, da smo vsi prispevali v sklad za X-raj aparat, kateri bo za nas zelo lep spomin v starem kraju.
Ela Garbas
kracije in socializma, od leta 1789 do 1945 ni prenehala kazati strahu pred ljudstvom in svoje mrž-nje do načel družbene enakopravnosti. Ta reakcionarna politika ni slučajnost, temveč logična posledica sanjarjenja o svetu, zasnovanem na duhovni veri v boga, stvarnika praroditeljskega greha, in nadnaravni in nadrazumski oblasti cerkve. Iz teh dogem se stalna izvaja vera v red, ki je ustvarjen "od zgoraj" in vera v "božjo pravico", nezaupanje do človeka in demokracije, sprijaznenje z družbenim stanjem in podjerenost cerkvi.
Ta politika ima na razpolago močna sredstva po zaslugi strogo hierarhičnega aparata episkopata v vseh deželah, stalnega vpliva na svoje vernike in stroge podrejenosti rimski kuriji. Poleg tega dajejo po vsem svetu razpre, dene finančne zveze Vatikanu v kapitalističnem svetu vse komandne položaje.
Ta politika, ki je v svojih metodah zelo gibčna, zna kovati prednosti s tem, da daje nacional-. ni značaj taki politiki, ki je v svojem bistvu prav nasprotna slehernemu nacionalnemu čutu, in ki jo vodi zgolj stremljenjem po oblasti, hierarhija in družbeni konservatizem.
Taktika Narodnega republikanskega gibanja v Franciji najbolje ilustrira to metodo. Ko so v načelu reakcionarne stranke izgubile zaradi sodelovanja z okupatorjem sleherni uglecj, je bila ustanovljena nova stranka: Narodno republikansko gibanje.
Ta stranka je nosilec interesov trustov in njihova nada.
Vodstvo je prikrito: Vichijski episkopat je podrejen Rimu. Uporablja slovar in demogogijo v mejah, ki mu jih določa Vatikan.
Te tri posebnosti delajo iz njega neofašistično stranko, njegova poslušnost Rimu mu daje poseben pečat: v Franciji kakor tudi v Dolfusovi Avstriji in Salazarovi Portugalski fašizem ne more postati masoven, če se ne nasloni na cerkev. Klasična reakcija v Fran-
ST. CATHARINES
Svet kanadskih južnih Slovanov priredi dne 8 septembra piknik, na farmi pri dobro znanem rojaku Rudi Pečavar-ju.
Čisti dohodek tega piknika je namenjen za X-raj aparat za bolnico na Golniku v Sloveniji.
Ker je to zadnji piknik v tej sezoni, ste vabljeni vsi rojaki ir rojakinje, da se v čim večjem številu udeležite. Samo v skupnosti bomo dosegli dober uspeh pomoči našim bratom in sestram v stari domovini.
Obenem se poziva vsa mladina, kateri so pomagali na Tag Day-u, ker boste imeli prosti piknik.
Na svidenje 8 septembra!
Odbor
Naj tukaj obenem omenimo, da je Alojzij Anzelc daroval PET DO-LLARJev za bolnico v Liki, ime pa ni bilo priobčeno v skupnem seznamu.
HARMONIKA NA PRODAJ
Na prodaj je dobro ohranjena harmonika "Lubasovega" izdelka trivrstna, krasen ton, zmerna cena. Kdor se interesira naj se o-brne na naslov lista "Edinosti".
T0R0NT0, ONT.
Mestni Svet kanadskih južnih Slovanov održi svojo sejo dne 9 septembra v Macedonsko-bolgar-ski dvorani, na 386 Ontario St.
Poživljajo se člani in članice da se udeležijo seje, ker so na dnevnem redu važna prašanja, ki jih je treba rešiti.
Tajnik.
ciji si je dobro zapomnila nauk Thiersa, ki je leta 1848 rekel: "Ne preostaja nam drugo kakor izbira med jezuiti in socializmom." Celo stoletje pozneje postavlja reakcija isto dilemo in dela isto izbiro.
Canadian Youth Contributes to Building of Yugoslav Youth Railway
Kaj vemo o Kanadi?
CITIZENSHIP DEPARTMENT OTTAWA
The present issue of Edinost carries a translated publication of a letter written by Slavko Ko-mar, General Secretary of the People's Youth of Yugoslavia, to the membership of the Canadian South-Slavic Youth Federation. That letter merits the consideration and study of every single member of our movement.
We are particularly interested in the contents of the letter since they clearly picture the most important events that have occured in the new People's Republic of Yugoslavia.
The membership of the Canadian South-Slavic Youth Federation, along with all the democratic people of the world, hails the punishment of the traitors and the criminals who betrayed the just cause and the principles of the national liberation struggle. Such measures not only strengthen the victory of the people of Yugoslavia. They consolidate the democratic victory of- all the peace-loving peoples throughout the world. The punishment of the criminals and the traitors led by Draza Mihailovich was a smashing blow to the forces of reaction who are the biggest enemies of young people. Reactionaries who today are crying for another and a catastrophic world war gravely endanger the future of youth.
A just solution of Trieste and the Julian March, which is mentioned in Comrade Komar's letter, is the concern of all the democratic peoples the world over. All the freedom-loving peoples support the just claim of Yugoslavia for her own territory for which she has shed rivers of blood. The voice of democratic peoples will eventually echo throughout the world and a solution based upon justice and self determination of peoples, guaranteed by the Atlantic Charter, will be found.
Of interest to us was the successful conclusion of the Third Congress of the People's Youth of Yugoslavia and especially the building of the Youth Railway, which is being constructed voluntarily by the heroic Yugoslav youth.
Since the terrain through which the railway is going to run is mountainous, the engineers have estimated that the building of it will take two years. Knowing that their future is concerned in the building of the railway, the Yugoslav youth have decided with determination to complete its construction within six months!
Besides thousands of Yugoslav young people, international youth working brigades from seven different countries are participating in the building of the railway. The participation of international youth working brigades is cementing the friendship and unity of young people which grew out of the white heat of the flames of war. We deeply regret that we are unable to send a Canadian youth working brigade to take direct part in the building of the railway. Our participation would be of tremendous moral significance, but unfortunately circumstances will not permit us to take direct part in the construction of the Youth Railway, which will stretch from Brcko to
Banovici in eastern Bosnia. This, however, in no way means that we cannot assist the young people who are already at work on the railway.
The National Committee of the Canadian South-Slavic Youth Federation, at its meeting on the 3rd and 4th of August, decided to assist in the launching of a national "Tools For Yugoslavia Campaign" in conjunction with the National Federation of Labor Youth. However, since the railway is scheduled to be completed by the 29th of November, the campaign is being limited to the raising of finances and the purchase of comforts for the Yugoslav youth and the international youth brigades working on the railway. Our assistance to the Yugoslav youth will consist of comforts such as cigarettes, shaving kits, sports facilities, soap, pens etc.
The campaign is being initiated by the National Federation Labor Youth, a militant Canadian anti-fascist youth organization, to which the Canadian South-Slavic Youth Federation has recently affiliated. The campaign will be launched by the 1st of September and it will run through to the 31st of October. It will embrace the Canadian trade union youth, the fraternal organizations and all other friendly groups of young people. This is necessary before the campaign becomes one with a truely national character. It is the greatest undertaking that the Canadian youth have undertaken in support of the heroic efforts of the Yugoslav youth.
Leaflets on the campaign will soon be issued in large quantities for distribution to every one of our branches, to the Canadian trade union locals, fraternal youth groups and other organizations. Besides this, $1 and 50c bonds in booklet form will also be issued to every member of our youth federation and to the membership of other youth organizations for purpose of carrying on a sale of them. Furthermore, petitions, will be signed by every contributor, which, after the conclusion of the campaign will be sent to the courageous Yugoslav youth.
It is neccessary to take immediate action in this campaign. We must generate activities in every one of our fifteen organized communities as soon as possible. As an immediate measure our activities during this campaign, besides the sale of bonds, must take their form in the organization of dances, concerts, socials and other affairs through which money could be raised for the purchase of comforts. This will be our contribution to the building of the Youth Railway!
Hundreds and hundreds of dollars, in our organization alone, must be raised in support of the Yugoslav youth!
Let us then immediately initiate activités in our respective communities to ensure that the campaign will be overwhelmingly successful!
On behalf of the National Executive,
Emeric Simac, National Secretary C.S.Y.F.
04kod izvira zlobna anti-ruska in anti-jugoslovanska propaganda
Munich, 16 avg. — Tukaj se je prišlo na sled, da obstoja organizirana podtalna anti-sovjetska organizacija. Ta organizacija deluje v južni Nemčiji in Avstriji, seveda v predelih okupiranih po zapadnih zaveznikih. Imenuje se naslednik "Naša Fronta", organizacija, ki je bila vstanovljena v letu 1940, ki ji je bila glavna svrha: "borba proti moskovskemu imperialističnemu boljševizmu." Sedaj poveličuje svojo misijo v mimografičnem magazinu z dodatno mržnjo proti novi Jugoslaviji.
V magazinu sta v najčrnejši sliki prikazani Jugoslavija in Sovjetska zveza. Sovjetsko zvezo se dolži za Katinske žrtve, za mnoge druge zločine, ki so jih storili nazifašistični razbojniki za časa vojne. Istočasno se dolži novo Jugoslavijo za teror in nasilje, katero da vlada v Jugoslaviji pod režimom maršala Tita.
Tukajšni opazovalci izražajo mnenje, da podtalna organizacija poleg gotovega števila gestapov-
cev in nazifašistov vključuje Ukrajinske izdajalce, vstaše, čet-nike, domobrance, belogardiste, ki so se borili na strani nemškega fašizma. Glavni cilj te organizacije, ki se ga pogosto ponavlja je borba proti "boljševizma, "kapitalizma, fašizma, reakcije" in končno napoveduje popolni razsul Rusije. Magazin šteje 158 strani.
Ni izključeno, da je to obenem skupina kakor se sliši v posameznih poročilih "displaced persons" za katere se posamezni krogi poganjajo, da bi jih ohranili kompaktno v celoti in ob priložnosti uporabili za gotove legije — legije, vojsko, katera da bo "osvobodila gotove evropske države", med temi tudi Hrvatsko, kakor se poganjajo tukajšni Mačekovci. Te skupine, fašisti, izdajalci, klavci in morilci lastnih narodov, so glavni vir anti-sovjetske in anti-jugoslovanske propagande, katero pa tako slastno posnemajo tukajšna reakcija in njeno časopisje.
Zgodovinski dokumenti Kanade .. (Canadian Citizenship Branch. Secretary of State Dept. Ottawa).
Z pariško pogodbo iz leta 1783, je bilo predvideno odcepitev Združenih Držav Ameriških od britanskega imperija, kakor je bilo že to povedano v prejšnjih razlaganjih. Ali s tem niso bila rešena vsa obstoječa vprašanja izmed teh dveh držav. Neizvrševanje odstavka pogodbe tikajoče se "dolgov" in "zapadnih postaj" je delalo neprestano nezadovoljstvo, tako v Združenih državah, kakor tudi v Veliki Britaniji črez celo dest-letje po 1783. Britanska politika v odnošajih do Indijancev in kar se tiče trgovine s kožami v splošnem, je bil vir sumničenja in bojazni na strani novo ustrojene republike. Pomanjkanje trgovske pogodbe za katero se je mislilo, da bo sledila Pariški pogodbi iz leta 1783, se je odčutilo i posebno v Združenih Državah, pa je to dovedlo do razhoda teh dveh držav za časa miru.
Ali 1. februarja 1793. Velika Britanija začne z vojno proti Francije in je nastala velika borba proti Napoleona, katera je trajala vse do 1815. leta. Položaj Združenih Držav, kot nevtralne države, v očeh Britanske pomorske sile dovedel je vedno, kot je bilo to v vojni 1914-1918, do napačnega mišljenja in znatnega nezadovoljstva med tema dvema državama. To se je posebno pokazalo leta 1793., ko so Združene Države, kot ena najmlajših držav, bile prvikrat preizkušene z vprašanjem nevtralnosti. A Britanija se je ob onem času borila na življenje in obstanek proti obvladanju cele Evrope po Napoleonu.
Pri tem so bili interesi Združenih Držav, Velike Britanije in Britanske Severne Amerike vsi povezani skupno na tem vprašanju. Tristranski odnošaji in različnost interesov teh treh gospodarskih in političnih enot so se jasno pokazali v pregovorih, kateri so vodili do zaklučenja sporazuma in pogoja za "Jay" pogodbo. A istotako se ne sme mis-! liti, da spori v mišljenju in interesih 1793. leta, niso resno grozili s prelomom odnošajev in morebitno vojno med Veliko Britanijo in Združenimi Državami. Predsednik Washington je ob tem času rekel: "Jaz čem, brez da se' smatram prerok, reči; da bo nemogoče to državo obdržati v prijateljski zvezi z Veliko Britanijo za dolgo, ako se zapadne postaje ne predajo".
In potem, da se najde način za pogodbo po vseh vprašanjih, katera bi mogla groziti z vojno izmed teh dveh držav, je Washing-tori mapotil velikega sodnika Združenih Držav, John Jay-a, z misijo v London, da se z Veliko Britanijo poskuša priti do vsestranskega sporazuma. Posledica tega je bil dokument, kateri je poznan pod imenom "Jay pogodba" (Jay's Treaty). Akoravno so zgodovinarji pogosto šli mimo te pogodbe, je ona vendar imela znaten vpliv na grajenje in razvoj Kanade. In kot takšna, ta pogodba zavzema znatno mesto med zgodovinskimi dokumenti Kanade, zato se bomo malo bližje spoznali z njezimi važnejšimi odstavki.
1. ZAPADNE POSTAJE
Velika Britanija je po tej pogodbi pristala, da izroči "zapadne postaje" Združenim Državam. A ta spor o postajah, kateri' je bil vezan z reševanjem vprašanja "dolgov" Britaniji, je otežkočal ameriško-angleške odnošaje od samega utemeljenja republike. Postaje se je imelo izročiti Združenim Državam najkasneje do 1." junija, 1796., a prebivalcem, kateri so pripadali v "sodno podlož-nost" teh postaj, se zajamči njihova imovina, kakor tudi pravica da ostanejo tam, ali se pa odselijo. Ako ostanejo tam, se njih ne sme siliti, da postanejo ameriški državljani, ali ako oni sami želijo dobiti novo državljanstvo, oni potrebujejo, da se o tem izjavijo v roku enega leta po tem ko so Britanci zapustili postaje.
2. PREHOD MEJE
Pogodba je predvidela, da kakor britanski podložniki, tako ameriški državljani, a obenem tudi vsi Indijanci z obeh strani me- j je, imajo "za vse čase pravico prehoda meje tja in nazaj, , po kopnem in na vodi v notranjost v odnosne predele, ali kraje teh dveh držav na ameriškem kontinentu. (no, kraji Hudson Bay družbe so iz tega izključeni). In tudi eni ali drugi smejo ploviti po vseh jezerih, rekah in vodah teh držav, ter da morejo svobodno provajati obrt in trgovino eden z drugimi".
Ali to vseeno ni pomenilo, da more vsako blago iti tja ali nazaj
preko meje brez carinske tarife. Kože je treba, da so proste carine, a Indijanci da morejo prenašati svojo imovino tja in nazaj brez zapreke. Izključeno je bilo od svobodnega prenosa "blago v balah, ali v drugih velikih zavojih, kar je bilo neobičajno pri Indijancih". Nobena stran ne sme postavljati večje carine, kot bi jo postavila svojim sonarodnjakom, ako bi oni uvažali slične stvari preko morja. Ta odstavek pogodbe je od velike važnosti še danes. Dolga povest urejevanja o prehodu oseb in prenosu blaga črez najdaljšo nezaščiteno mejo na svetu ima tukaj svoj prvi začetek. V stvari na pravico "svobodnega prehoda na obe strani" preko mednarodne meje, katero temelji na "Jay pogodbi" se je isklicavalo še 1928 pred vrhovnim sodiščem Združenih držav. Ali v takrat storjeni odločbi sodišča je bilo rečeno, da je z vojno iz leta 1812. bilo zavrženo pravo svobodnega prehoda preko meje za podanike Njegovega Veličanstva in za državljane Združenih Držav. Zanimivo je pa vendar omeniti, da preko enega in četrtstoletja po zaključku Jay pogodbe, se je za istega še vedno zahtevalo da se smatra kot zakon.
3. MEJE
Meje, kakor so bile začrtane po Pariški pogodbi, se ni moglo izpostaviti, ker pravec, kakor je bil odrejen napram zahodu od Superior jezera, nikakor ni mogel seči do Mississippi reke. Tukaj je bilo potrebno, da se to izpravi, ali Jay pogodba tega ni predvidela, ker je bila. prevelika razlika v mišljenju kakršne sta takrat imela v tem pogledu Jay in Grenville (britanski tajnik za zunanje zadeve). Na mestu tega, je bilo v pogodbi odrejeno, da se provede novi pregled in novo merjenje in da se nato meje ustanovi "v smislu pravice in mednarodnega izboljšanja, a v soglasju nazorov omenjene pogodbe, to je pogodbe od 1783 leta.
4. TRGOVSKI POGOJI
Pogodba je predvidela, da se tri najglavnejša vprašanja izmed Velike Britanije in Združenih Držav reši najplodoviteje z arbitražo (uravnanjem) vprašanj, a ta vprašanja so:
a) Severovzhodne meje
Postojal je nesporazum še od leta 1783 izmed Velike Britanije in Združenih držav, katera reka je pravzaprav "St. Croix" reka. Ko se za stalno ustanovi ali določi katera je ta reka, s tem se ob enem za stalno določi najvzhod-nejši del mednarodne meje. Z Jay pogodbo je določeno mešano zaupništvo, katero se ima sesto-jati od enga predstavnika Velike Britanije in od enega od Združenih Držav, a tretjega, da se izbere, bodisi v sporazumu, ali s kocko in da to zaupništvo na temelju dokazov dožene, katera je to "St. Croix" reka. Halifax N.S. naj bi bil sedež zaupništva, ali vseeno se more samo nastaniti kakor vidi, da je potrebno.
b) Vprašanje dolgov
V pogledu dolgov, da se to čim preje in čim povoljneje reši, pogodba je predvidela, da se tudi za to ustanovi mešano zaupništvo, katero naj bi dognalo, koliko Združene Države dolgujejo po revoluciji, Veliki Britaniji na ra-
čun britanskih upnikov. To zaupništvo je imelo delovati v Združenih Državah in je imelo določiti koliko je prav, da Združene Države plačajo in da plačajo v gotovini. Končno je prišlo do poravnave in sporazuma leta 1802, napram kateremu so Združene Države izplačale 600.000 funtov v gotovini.
c) Odškodnina za amerikansko brodovje
Za časa vojne proti Francije, je Velika Britanija izdala naredbo, napram kateri se zapleni, ali zapleniti in ponovno odkupiti brodovje in tovor ki je namenjen za Francijo. Ta naredba je bila del zamotanega in težavnega zakona tikajočega se na blokado. Blokada je bila vedno vir nesporazumov in težkoč izmed Združenih držav in Velike Britanije, ko je bila ena od teh držav v vojni, a druga nevtralna. Pogodba je predvidela, da se tudi za to od obeh strani ute-melje odloki skupnega arbitražnega zaupništva v pogledu ameriških zahtev. Končno je to zaupništvo določilo Združenim Državam $11,650.000 ali je tudi naložilo Združenim Državam $143.-428.14 za neizvajanje nevtralnosti v dovoljni meri.
SPLOŠNA OPAŽANJA
V razglabljanju Jay pogodbe, kakor za Združene Države, tako tudi za Kanado, ne moremo storiti bolšega, kakor navesti oprezno in nepristransko mišljenje kanadskega zgodovinarja in profesorja z imenom A. L. Burt, kateri pravi:
"Pogodba 1794 leta je ustvarila eno razdobje; in izpravno nosi Jay ime. In akoravno so oba pogodbenika bila enako željna, da izravnata razlike izmed svojih vlad, Angležu se vseeno mora pripisati manj v dobro, nego Ameri kancu. Prvi je sledil,kamor je drugi vodil, a on je vodil po nepozabnem potu. A to je bil pot sporazuma, kateri je bil že dolgo časa zanemarjen, a po njemu ponovno vpo-stavljen.
"Črez petnajst let se je za to misel trudil. Pod njegovim pred-sedanjem jo je Kongres priporočil 1779, a kakor državni tajnik, jo je on zagovarjal 1785. A sedaj ji je dal večjo širino, kot jo je on preje sam zahteval. Pri nagovarjanju Grenville-a, da pristane na način, kako bi skupno zaupništva moglo ozdraviti zagnojene mednarodne rane, je on naredil več, kakor da se je dotaknil samo enega teškega vprašanja onega časa. On je zasnoval novi način postopka v diplomatski zgodovini. Njegova pogodba je uvedla moderno uporabo sodnega postopka v mednarodnih vprašanjih. In to je bila še srečna okolnost, da se je ta novotarija pokazala v tako kratkem času po ustroju Združenih Držav. In nikjer drugje ni bila tako plodonosno uporabljena, kakor v poravnanju Kanadsko-Ameriških odnošajev, a tukaj je bila nenadomestljiva."
Zasedanje Ljudske skupščine
V sredo 3. julija t.l. se je vršilo sedmo zasedanje ljudske skupščine za Maribor-mesto.
Stara Churohillova igra
I Iz 2 strani) čne revolucije, uvedba socializma v Rusiji, nadaljni razvoj sil delavskega razreda pod pogoji čedalje ostrejše socialne krize in obupne protiofenzive vladajočega razreda v nameri, da s pomočjo fašizma uniči delavsko gibanje, demokracijo in Sovjetsko zvezo.
Na ta način se je druga svetovna vojna bistveno razlikovala od prve svetovne vojne in se je že v samem začetku razvila kot o-svobodilna vojna. Ta osnovna zna-Skupščina je dala staremu Iz- i čilnost druge svetovne vojne je
vršnemu odboru razrešnico in iz volila nove člane Izvršnega odbora. Za predsednika je bil izvoljen ponovno tov. Kari Rebenšek, za podpred. Vinko šumrada, za tajnika Alojz Lakner in sledeči odbornik;: Bojko črtalič, Vaclec Kunst, Bogdan Knaflič. Anica Bende, Kump. Ivan Petek, Jože Radar in Josip Rakuša. Skupščina je dalje vodila petčlanski nadzorni odbor odseka za komunalno gospodarstvo.
Ko je bil izvoljen predsednik okrajnega ljudskega sodišča i:i predsednikov, je skupščina sprejela brzojavke maršalu Titu, Edvardu Kardelju, Mihi Marinko in Svetu zunanjih ministrov v Parizu. Skupščina je sprejela tudi brzojavko Slovensko - Italijanski Antifašistični Uniji, v kateri ji zagotavlja vse stransko podporo pri njenih zahtevah za povrnitev Trsta i:i Julijske Krajine Jugo-
bila jasna od samega začetka vojne, od prvih njenih etap, od borbe kitajskega naroda proti japonskem!» fašizmu, od borbe abesin-skega naroda proti italijanskemu fašizmu, od borbe španske republike proti nemškemu fašizmu. V tej borbi pa so španski republiki pomagale mednarodne brigade in ZSSR.
Vsi zavratni manevri imperia-listov niso mogli prikriti izrazitosti protifašističnega značaja te vojne. Ne politika podpiranja Japonske, ne politika podpiranja nemškega fašizma in oboroževanja Nemčije, ne Munchen in ustvaritev bloka zahodnih imperiali-stov z nemškim in italijanskim fašizmom za borbo proti Sovjetski zvezi, ne imperialistična faza vojne, ki sta jo začela Chamberlain in Deladier, ki sta prestavila težišče svoje borbe v boj proti ko-
Iz francoščine prevedla K. N.
"Popolnoma neznani so mi," je priznal njen spremljevalec, "sicer pa za nas časnikarje tudi niso zdaj nič kaj važni, španski problem je danes tako rekoč urejen. Prispeli so najbrže samo zaradi kakšnih nepomembnih popravkov ali zahtev."
"Vseeno bi pa rada vedela kdo so," je trmasto ponovila Orana.
"če je tako," je vljudno odgovoril časnikar, "vam prav lahko pomagam. Vprašal bom hotelskega ravnatelja. On bo prav gotovo vedel, kdo so njegovi gostje."
"Vprašajte ga, prosim," je vneto potrdila Orana, potlej pa nekam plaho pristavila: "Toda pazite, da ne bo nihče opazil. . ."
"Bodite brez skrbi!"
Poklical je ravnatelja. Ni se bil zmotil. Uslužni gos pod mu je hitel pojasnjevati:
"To so zastopniki Španije. Največji iz med njih je Salvades, španski poslanik v Bernu. Drugi, starejši, de Pairragua, je šef španske delegacije; no in tretji najmlajši. . ."
"Tretji?" se je vznemirila Orana in srce ji pričelo burno utripati.
"Tretji je Moreno, nekdanji letalec. Zdaj se je posvetil diplomatski karieri; vse se zdi, da mora imeti vražjo voljo kajti španska vlada ga je poslala v ženevo, v oporo Parragui, ki že tako slovi kot izvrsten diplomat. . ."
"Hvala za pojasnilo," je dejal časnikar in si hitel pisati imena v zapisnico pred seboj. Potlej se je obrnil k Orani:
"Ali ste zdaj zadovoljni, lepa gospa?"
"Popolnoma".
"Ali vam ta imena kaj posebnega pomenijo?" jo je nekam začudeno vprašal časnikar.
"Uganili ste. Posebno eno. . ."
' "Oh, ali mi mar veste kaj posebnega povedati o teh gospodih?" jo je v poklicnem ognju vprašal spremljevalec.
"Kaj naj vam povem?" je bila zdaj vrsta na Orani, da se začudi.
"No kakšno anekdoto. Kakšno posebnost. . . dogodivščina. Veste, ljudje to tako radi berejo. Saj razumete ?
"Razumem. . . Hm. . . "
Oklevala je. Priložnost je bila vabljiva, skušnjava pa velika.
Sleherni živec v njej se je uprl, ker je videla svojega moža tako mirnega, čeprav je vedel, da sedi nekaj korakov poleg njega ona njegova žena.
V	tistem trenutku so ji šinile skozi možgane vse pritožbe proti Miguelovi nebrižnosti v sedanjosti in preteklosti. .
Ali je mogoče, da ta človek, ta diplomat, ki bi vendar moral poznati umetnost pridobivanja naklonjenosti — da ta človek tako robato in ponižujoče z njo ravna? Tako malo mu pomeni da ji ni niti zaupal, kakšen je njegov pravi poklic. Njo, svojo ženo, je odrinil od najvažnejše strani svojega življenja. Morda zato, ker jo zaničuje. . . ali pa — to bo še verjetnejše, — ker ji hoče prikriti svoje pravo življenje. Nekaj je pa nedvomno dokazal, s tem svojim vedenjem, nekaj, kar je prav tako važno: da je ne ljubi.
Pravkar je dokazal da jo v družbi sploh noče poznati!
Zakaj ji vendar ni privoščil ne prijaznega pogleda, ne pozdrava!?
Hči graščaka Cadrerona je začutila, kako vse trepeta v njej zaradi užaljenega ponosa in ranjenega samo-ljubja.
"Oh, tako daleč smo že, da ga je sram pred menoj ! Ničesar noče vedeti o meni! Prav. To mi bo pač drago plačal!"	v
V	sveti jezi in užaljenosti niti ni pomislila, da bi utegnilo njeno pripovedovanje njenemu možu kakor koli škodovati. Sutila je željo po maščevanju in ta želja jc premagala sleherni pomislek.
Skušala je ostati mirna, kakor da bi ji vse to ne bilo nič mar. Z nasmehom se je obrnila k svojem spremljevalcu in mu tiho dejala:
"Da, mnogo vem o enem izmed njih. . . prav čedno zgodbo. . . pravo ljubezensko romanco, tako romantično, da bi navdušila vse vaše bralce."
Časnikar je kar poskočil od veselja in radovedno za-pičil oči v lepo ženo. Proseče je vzkliknil:
"Nekaj veste? Oh, povejte mi vendar!"
"Hm. . . to je zgodba intimnega življenja enega izmed teh treh," je obotavljaje se rekla mlada žena, ne vedoč, kako bi pričela.
"Nič zato! Saj lahko poveste zgodbo taktno. . . diskretno. . ." jo je izpobujal radovedni časnikar.
"Toda pod pogojem, da ne boste napisali, kdo vam je dal te podatke." je nekam hlastno odgovorila mlada žena.
"Drži. Tolrej ?"
"Piravo ime najmlajšega izmed njih, Morena — kakor je rekel hotelski ravnatelj — je Miguel de Plata. . ." je pričala Orana.
"Počakajte, da si zapišem. Mi. . .guel de. . . Plata. Ali to za gotovo veste ?"
"Popolnoma za gotovo. Njegova žena je moja najboljša prijateljica."
"Izvrstno! Torej?"
(Nadaljevanje prihodnjič)
slaviji, ter obsoja teroristično po- munizmu in Sovjetski zvezi ter stopanje civilne policije nad ljud- vodila proti Hitlerju lažno vojno stvom v Trstu in pasu A.	| — vse to ni moglo spremeniti
smeri zgodovinskega razvoja. Ta politika je dovedla do usodnih posledic za narode Anglije, Francije in Evrope. Toda hkrati se je pokazala v vsej svoji nujnosti jasneje kakor kdaj koli prej zavrnjena na potreba po anglo-sovjetskem zavezništvu. Zavezništvo je bilo sklenjeno in s tem je bil končno položen temelj za svetovno zvezo
Združenih narodov, kar je privedlo do vojaškega poraza fašizma. Sedanja naša naloga je, da sadove zmaga osvobodilne vojne proti fašizmu ne le ohranimo, temveč da jih tudi pomnožimo in ne dovolimo vrnitve stare fatalne politike, ki je privedla do druge svetovne vojne.
(Dalje prihodnjič)