SLOVENSKA ZENUA
Glasilo slovenske kmečko - delavske politike
Za konzorcij: izdajatelj in urednik Kreutzer Pavel, Ljubljana, Trnovski pristan 14 Štev. čekovnega računa 16.782. Tisk Delniške tiskarne d. d. (Predstavnik F. Pintar)
Izhaja vsak četrtek. Narocnim letno 40 din, polletno 20 din, četrtletno 10 din Za kmete in delavce naročnina letno 32 din, polletno 16 din, četrtletno 8 din.
Stev.16
Ljubljana, dne 13. junija 1940
Leto III.
V	Ljubljani, dne 12. junija 1940.
Pred nekaj tedni se je zglasil v našem uredništvu naš prijatelj — izobraženec kmečkega rodu. Vprašali smo ga, kako se mu zdi «Slovenska zem-lja»? «Vse prav pišete», je dejal, «samo to večno poudarjanje demokratične kmečko-delavske države, ki se kakor rdeča nit vleče skozi vse številke lista, se mi zdi odveč; kdo danes sploh ve, kaj po vojni pride in kako bo družba tedaj urejena. Sicer pa slovenski kmet ni več politični šolar, da ga toliko učite, saj ima za seboj že nekaj desetletij slavne politične zgodovine in ko pride čas, bo že vedel kaj je prav in kaj ni.»
Besed prijatelja izobraženca iz kmečkega rodu, smo se spomnili, ko smo za obletnico pisali sestavek o delu Aleksandra Stambolijskega. Žalostna usoda prve kmečko-delavske države na slovanskem jugu nas je še bolj utrdila v prepričanju, da je naša pot pravilna. Mi vsi, ki se zbiramo v slovenski kmečko-delavski stranki, se dobro zavedamo svojega končnega namena. Hočemo, da postane kmečko-delavsko ljudstvo edini izvir in izvrševalec vse politične oblasti, ki se bo z njegovo voljo^ nad njim izvrševala — to se pravi: hočemo demokratično kmečko-delavsko državo politično zavednih demokratičnih kmetov, delavcev in izobražencev.
Prevzem vse politične oblasti v državi je bil cilj bolgarskih kmečko-de-lavskih množic, ki so prve uspele, da so prišle, čeprav za kratko dobo, do prave ljudske države in si s em pridobile dragocen pouk za delo v bodočnosti. To je tudi cilj srbskih kmečkih množic, ki se ravnokar otresajo svojih sp'n in zbirajo v lastni Narodni kmečki stranki. To je cilj hrvatskih kmečkin množic, ki so po skoraj štiridesetletnem delu in trpljenju prišle do sedanje oblasti v banovini Hrvatski. To pa je tudi cilj slovenskih kmečko-delavskih množic, ki se dobro zavedajo, da je dosega tega cilja zanje edina rešitev in da je pot do cilja, ki jim jo «Slovenska zemlja» kaže, edino prava.
Zakaj toliko in nenehoma vzgajamo slovensko kmečko-deiavsko ljudstvo in mu razčlenjujemo program kmečko-delavske politike? Zato, ker se dobro zavedamo, da je veliko lažje priti do oblasti, kakor pa oblast tudi trajno v rokah obdržati in na oblasti res kaj za ljudstvo storiti. Na oblast pripomorejo stranki lahko že samo izredne zunanjepolitične razmere. Bolgarija n. pr. je bila v svetovni vojni premagana. Povzročitelji bolgarskega poraza so se morali pred ljudsko jezo umakniti in dati vajeti v roke opoziciji, to je kme-čko-delavski zvezi, ki je vedno in dosledno zagovarjala mihteljstvo 'n nai-tesnejšo naslonitev na sosedni srbski narod. Ruska revolucija je uspela le zaradi tedanjega vojnega položaja in prevzem oblasti v banovini Hrvatski po zastopnikih Hrvatske kmečke stranke ter sklenitev sporazuma so pospešili največ zunanje-politični dogodki.
Ravno v navedenih treh primerili pa imamo tudi vzgled, da je lažje oblast doseči, kakor pa oblast obdržati, če stranka na prevzem oblasti ni temeljito pripravljena. Žalostno usodo bolgarske kmečko-delavske države opisujemo na kratko v posebnem sestavku. Vodja ruske revolucije Lenin, ki mu je revolucija dala vso oblast v roke, ni mogel izvesti v Rusiji čistega komunizma, kakor je bil to njegov namen. Že on, še bolj pa njegov naslednik Stalin je moral polagoma popuščati od či-
Kmečko'delavska politika
VII. Zasebna lastnina v demokratični kmečko-delavski državi
Demokratična kmečko-delavska država ne zanika pravice do zasebne lastnine, ne priznava pa tudi nedotakljivosti zasebne lastnine. Zasebna lastnina dozdaj niti v najbolj meščanskih državah ni bila nedotakljiva, p gospodarski in socialni razvoj zahteva že sam po sebi vedno večje omejitve zasebne lastnine in njenega užitka. Pomislimo le, kako je n. pr. nepremična zasebna lastnina že omejena v mestih, kjer stavbni red predpisuje posamezniku, kakšno, kako visoko in kako široko hišo mora pozidati, koliko mora imeti hiša dvorišča itd. Pregovor, da na svojem svetu sleherni lahko koplje do pekla in zida do neba, že zdavnaj več ne velja. Previsokemu zidanju se upira sosed, pod zemljo pa ima rudarski zakon več veljave kot pravica posestnika na zemlji. Nepremično zasebno lastnino omejujejo razne javne in služnostne poti, ribarske pravice niso odvisne od posestnikov vodnih bregov, lovske tudi ne zmerom od posestnikov zemljišč, mlinar ne sme mlinarju vode zapreti, izkoriščanje obratnih prostorov je omejeno z določili zdravstvenih in socialnih zakonov, v primeru nevarnosti požara smejo gasilci stavbe tudi razstreljevati, da zajeze ogenj, a kako je z zasebno lastnino v vojni vidimo zelo nazorno prav te čase. Še Anglija, kjer je bila doslej zasebna lastnina najbolj sveta, je morala z zakonom nedotakljivost zasebne lastnine popolnoma odpraviti.
Vidimo torej, da je zasebna lastnina na vseh koncih in krajih že omejena in postaja tembolj omejena, čim več je ljudstva, čim večji je gospodarski napredek. V odročnih in redko naseljenih
krajih imamo res še občutek, da je kmet na svoji zemlji kralj, ker je sosed daleč in drug drugega ne ovirata dosti. Gozda pa tudi tak kmet ne sme do golega posekati, pod zemljo nima nikake pravice in prispevke za občinske poti, šole itd. mora plačevati, pa če mu kaj služijo ali ne. Torej je tudi pri navidezni veliki prostosti uživanje lastnine vendarle omejeno.
Zato ne bo omejevanje zasebne lastnine v demokratični kmečko-delavski državi prav nič revolucionarnega, temveč le nadaljevanje naravnega gospodarskega in socialnega razvoja, ki je zaostal in ga je treba zdaj pospešiti. Nespametno je, če nekateri prikazujejo ostrejšo omejitev zasebne lastnine kot posebno strašilo, nevarno obstoju človeške omike in družbe. Kdor ni slep, mora sprevideti, da brez temeljitejšega poseganja v zasebno lastnino dandanes organizirani človeška družba, občina in država ne more izvršiti onih socialnih in gospodarskih nalog, ki nam jih je naložil naš čas.
Najostrejša omejitev zasebne lastnine je razlastitev, Razlastitve poznamo tudi po dosedanjih zakonih. Kadar oblasti grade železnice, ceste, mostove, vodovode, nove vodne struge itd., raz-laščajo (ekspropriirajo) zemljišča in stavbe ter jih tudi plačujejo po ocenjeni vrednosti. Pri tem velja načelo, da zakon sicer dovoljuje razlastitev v korist skupnosti, da pa mora skupnost oškodovancu v vsakem primeru povrniti denarno vrednost. To prav za prav ni popolna razlastitev, kajti čeprav je posameznik zaradi take razlastitve lahko zelo oškodovan, mu hoče skupnost ohraniti vsaj enak denarni delež. Na-
stih načel. Hrvatje pa so ravno sedaj v razdobju svoje največje politične preizkušnje, ko bo treba pokazati ali so kmečke množice že zadosti pripravljene in sposobne, da vladajo same sebe, kar je po besedah dr. Dragotina Lončarja največja človeška umetnost. Okolnost, da so bile zadnje občinske volitve javne in ne tajne, nam da precej misliti.
Napačna je tudi trditev, da slovenski kmet ni več politični šolar, ki bi ga bilo treba še učiti. Mi nasprotno trdimo, da ga ni človeka na svetu in naj bo še tako učen, ki se ne bi mogel ničesar več naučiti. Sklicevanje na slavno politično zgodovino slovenskega kmeta in delavca pa je jalovo, dokler se ne pokažejo vidni uspehi kmečkega in delavskega političnega prizadevanja. Teh uspehov pa danes ni nikjer videti, ker je bilo resnega kmečkega in delavskega političnega prizadevanin veliko premalo. Dr. Ante Radič je hrvatskim kmetom že pred 36. leti zaklical tole: «Ljudje, ne bodite nespametni! Vi nimate preteklosti, ker imajo preteklost in zgodovino kralji in velikaši, vaši gospodarji. Prah vaših prednikov bi vam lahko pripovedoval samo o mukah, suženjstvu in podložnosti, a ne o kaki slavi. Vi nimate ničesar v preteklosti, vaša je samo bodočnost, če boste razumni. Poglejte v sedanjost, poglejte okrog sebe, koliko vas je enega plemena in jezika, ki trpite enako muko — potem boste veselo gledali v bodoč-
nost. Sicer boste podložniki in šužnji. kakor ste bili doslej-'.
Ravno dejstvo, da slovenski kmet j kljub petdesetletni politični preteklosti ; ne more pokazati nobenih vidnih uspehov — nas še bolj vzpodbuja, da ga pripravljamo na tisto odločilno uro, ko bo moral v zvez' z delavcem in demo kratičnim izobražencem prevzeti v roke vso oblasi in pokazati ne ie politično zrelost temveč tudi državnotvor-no dejavnost.
Res je. ne vemo, kaj nam prinese sedanja vojna. Eno pa vemo; kar narod resno hoče, to doseže in izvrši. Zato mora biti slovensko kmečko-delavsko ljudstvo in pošteno slovensko izobra-ženstvo pripravljeno ter tako močno združeno, da brez njega in proti njegovi volji ne bo mogel nihče vladati.
To voljo izpovedujejo tako bolgarski, kakor tudi srbski, hrvatski in slovenski kmetje, ki dobro čutijo, da je blizu čas, ko se bodo združili v mogočno zvezo ' samostojnih južno-slovanskih kmečko-delavskih narodov. A glasnik enake volje slovenskega kmečko-de-lavskega ljudstva je «Slovenska zemlja*.
Toliko v pojasnilo onim, ki z negotovostjo gledajo v bodočnost in izobražencem, ki se še vedno ne zavedajo, da so del narodne skupnosti, s katero morajo sodelovati, ne ji pa ukazovati in jo izkoriščati.
Mi verujemo, da prihaja čas kmečko-delavske demokracije in zato pripravljamo pota zanjo. Kreutzer Pavel.
sprotno pa je marsikomu taka razlastitev celo v korist, ker napravi dobiček, ko prejme za razlaščeno posest večji denarni delež.
V tem oziru se omejitev zasebne lastnine v demokratični kmečko-delavski državi razlikuje od omejitev lastnine v meščanski državi. Meščanska država razlašča nepremično lastnino le v nekaterih primerih, medtem ko jo mora demokratična kmečko-delavska država razlaščevati ali omejevati tudi zato, da zabrani pridobivanje ali uživanje brezdelnih dohodkov ljudem, ki so sposobni, da se z delom sami preživljajo. Zato mora n. pr. demokratična kmečko-delavska država razlastiti veleposestva, od katerih uživajo lastniki rente (dohodke brez dela), pa tudi mala posestva, ki jih lastniki sami ne obdelujejo in so jih kupili zgolj zato, da so dobro naložili svoj denar. Nadalje mora demokratična kmečko-delavska država razlastiti nepremično lastnino, čije vrednost ni zrasla po zaslugi lastnika, temveč po zaslugi dela skupnosti (n. pr. stavbišča itd.), ter gospodarska podjetja, ki so za skupnost tolikega pomena, da jih ne more pustiti v zasebnih ali celo tujih rokah. N. pr. rudnike, prometne naprave, plavže, ladjevje, elektrarne, veiike tovarne itd.
V vseh teh primerih odškoduje demokratična kmečko-delavska država razlaščenca le deloma, to je samo s tem, da mu del nepremične imovine pusti, ali pa povrne zgolj vrednost, ki bi jo imela nepremična lastnina brez povišanja cene zaradi dela skupnosti.
Ne smemo pa misliti, da so to edini primeri razlaščevanje nepremične imovine v demokratični kmečko-delavski državi. Po našem programu naj bo zemlja last tistega, ki jo obdeluje, ki pa naj za svoje delo in trud ima tudi človeka vredno življenje. Tega ne more imeti, če nima dovolj zemlje, če niso pripravljeni pogoji za uspešno gospodarjenje, zdravo prebivanje itd.
Zato bo morala demokratična kmečko-delavska država kdaj razlaščevati tudi kmečko posest. Na primer če bo potreba spet zložiti skupne pašnike, prezidati ali celo prestaviti, kako vas^, ki je zdaj v nezdravem kraju ali preveč stisnjeno pozidana, če bo treba iz razdrobljenih zemljišč sestaviti spet gospodarskega in družinskega življenja sposobne kmetije, če bo treba v gosto naseljenih krajih zaradi industrializacije postaviti tovarne ali določiti stavbišča za zidanje stanovanjskih hiš, občinskih domov, šol, občinskih zdravstvenih ustanov, starostnih zavetišč itd. Tudi v teh primerih demokratična kmečko-delavska država ne bo dovolila. da bi kdo delal nezaslužene dobičke na račun skupnosti. Pač pa bo seveda lastnika odškodovala z drugim primernim zemljiščem.
Kar zadeva omejevanje uživanja denarnega dohodka od zasebne lastnine, smo pa že v zadnjem sestavku o kreditu povedali, da državljani pač ne bodo smeli denarja nalagati po lastni volji tam. kjer bi si obetali največ dobička, ker bo morala demokratična kmečko-delavska država denarni kapital napotiti tje, kjer ga bo korist skupnosti najbolj potreboval.	J.	R-
Aleksander Stambolijski
Ob sedemnajsti obletnici mučeniške smrti velikega učitelja južnoslovanskih kmetov in delavcev
Aleksander Stambolijski je bil rojen [ truda kmečko-delavskih množic. Zoper 1. marca 1878. leta v Slavovici pri kmečko-delavsko vlado so bili aktivni
časniki, katerim je morala država v sti-
Plovdivu. Po dovršeni učiteljski šoli je obiskoval poljedelske šole na Češkem in v Nemčiji. Pred balkansko vojno je bil tajnik kmečke stranke in urednik njenega glasila. Za poslanca je bil izvoljen prvič 1908. leta. Bil je odločen nasprotnik protisrbske politike bolgarskega carja Ferdinanda, ki je privedla Bolgare v dve vojni s sosedi Srbi. Obe vojni so Bolgari izgubili. Bil je tudi zoper to, da da bi se Bolgari udeležili svetovne vojne na strani Avstrije in 1 Nemčije in je naslovil na bolgarsko ar- j mado razglas, kjer jo je pozival, naj se ne bojuje proti Srbom. Zato so ga zaprli in obsodili na smrt. Leta 1918. je bil pomiloščen in izpuščen iz ječe. Po porazu Nemčije, Avstrije in Bolgarije je moral car Ferdinand zbežati iz Bolgarije in Stambolijski je bil tisti, ki je kot prvi delegat zastopal Bolgarijo na pariški mirovni konferenci ter tudi dosegel, da je Bolgarija kot premagana država namesto 2.500,000.000 ,frankov plačala samo 550,000.000 frankov vojne odškodnine.
Pri volitvah 1920. leta je bolgarska kmečko-delavska zveza dobila 110 mandatov in 20. maja istega leta je Stambolijski sestavil vlado, v kateri je bila zatopana samo kmečko-delavska zveza. 14. junija 1923. leta, torej točno pred sedemnajstimi leti, pa so ga nasprotniki kmečko-delavske politike ubili, a z njim in njegovimi sodelavci vred je v tej krvavi revoluciji izgubilo svoje življenje v nekaj mesecih nad 20.000 kmetov in kmetic ter somišljenikov kmečko-delavske zveze.
To je kratek življenjepis tega naj večjega in najpomembnejšega vodnika bolgarskega kmečko-delavskega ljudstva in največjega ideologa južno-slovanske kmečko-delavske demokracije. V treh letih svoje vlade je Stambolijski izvršil veliko delo, ko je hotel ustvariti pravo in prvo kmečko-delavsko državo na slovanskem jugu. V čem so obstajale njegove velike presnove (reforme), ki so nasprotnike tako razburile, da so 1923. leta izvršili državni udar in v krvi zadušili poizkus, ko sta na Balkanu kmet in delavec prvič sama prevzela usodo države in vsega ljudstva v svoje roke?
Bolgarska kmečko-delavska zveza je bila ustanovljena 1899. leta, torej pred 41. leti. Meščanske stranke so poskušale na vse načine ovirati širjenje in organiziranje kmečko-delavske osvobodilne misli in ob nekem velikem kmečkem zborovanju v Varni je mlado gibanje prejelo svoj krvavi krst, ko je vlada dala streljati v kmete. Program gibanja je obsežen v značilnih besedah, ki jih je v svoj razglas napisala bolgarska kmečko-delavska zveza: «Že več kot 21 let imamo politično svobodo, toda bolgarski kmetje delamo še danes kot voli, varčujemo kot čebele, a živimo kot berači. Živimo samo zato, da plačujemo davke in stradamo. Živimo zato, da zidamo drage palače tistim, ki jih redimo, sami pa moramo stanovati v kolibah in skalovju.»
Še večkrat je tekla kmečka kri, dokler ni 1920. leta bolgarski kmet dosegel svoj končni namen — prevzem vse oblasti — toda žal le za kratko dobo treh let. Med najpomembnejše presnove, ki jih je izvedla kmečko-delavska vlada moramo šteti uvedbo progresivnega davka na dohodek; zakon o prisilnem delu za obnovo države; zakon o delovni lastnini zemljišč, s katerim so razlastili vsa veleposestva in določili kmetu največ po 30 hektarov zemlje; zakon o pobijanju nezakonitega, to je skupnosti škodljivega bogatenja posameznikov; zakon o potujočih mirovnih sodnikih, ki so potovali iz vasi do vasi in razsojali na licu mesta; zakon o vodnih zadrugah, ki je podlaga današnje elektrifikacije Bolgarije; zakon o obveznem in brezplačnem šolanju mladine v strokovnih šolah itd.
Zato so skovali državni udar nasprotniki, ki so dotlej živeli od dela in
ski znižati plače in odpuščeni časniki, ki se v novih poklicih niso mogli znajti. Zoper vlado so bili trgovci, prekupci, bančniki in zelenaši, ki jim ni prijalo, da je vlada z v.semi močmi pospeševala zadružništvo in gospodarsko samopomoč širokih ljudskih množic. Zoper kmečko-delavsko vlado so bili advokati. ki jih je vznemirila uredba o premičnih sodiščih, s čemer je bil precej omejen njih zaslužek. Zoper kmečko-delavsko vlado je bila tudi vsa duhovščina, ki je nasprotovala uvedbi splošne delovne dolžnosti, agrarni reformi itd. Zoper kmečko-delavsko vlado so bili profesorji in študentje, ker je profesorjem znižala piače, študentom pa prepovedala vmešavanje v polčtiko. Učitelji so se najbolj razbunali zaradi tega, ker so kmetje dobili pravico, da so jih sami premeščali. Zoper kmečko-delavsko vlado je bilo v Bolgariji skoraj vse izobraženstvo in z malimi izjemami ves tisk, ki je bil v rokah kapitalistov.
Našteta manjšina se je združila in zarotila zoper kmečko-delavsko vlado. Če se vprašamo, kako je mogla manjšina v opoziciji s krvavim državnim udarom zatreti vlado večine, se nam razkrije žalostno dejstvo, da kmečko-delavska zveza za pjevzem oblasti ni bila dovolj pripravljena. Na svoji strani ni imela niti poveljnikov vojske, ki je v zgodovini Bolgarije že velikokrat posegla v politiko. Kmečko-delavski voditelji so se preveč zanesli na politično zrelost in duhovno pripravljenost bolgarskega kmečko-delavskega ljudstva. Res je, bolgarsko kmečko-delavsko ljudstvo je z navdušenjem pozdravilo in sprejelo presnove bolgarske kmečko-delavske vlade, ni pa bilo dovolj pripravljeno na politične naloge, ki so ga čakale ob prevzemu oblasti, to se pravi, ljudstvo ni bilo vzgojeno za dejavno državotvornost.
Bilo je prav podobno kakor pri nas, kjer toliko ljudi samo čaka, da bi prišel nekdo od koderkoli in nekaj zanje na-
V	ponedeljek, dne 11. t. m. je imel Mussolini v Rimu govor, ki so ga oddajale tudi vse italijanske radijske postaje. Govoril je z balkona Beneške palače, pred katero so bile zbrane stotisočgla-ve množice. Med drugim je povedal tole; «Odbila je ura odločitev, ki jih ni mogoče več preklicati. Napoved vojne je že izročena poslanikoma Anglije in Francije. Stopamo v vojno proti bogataškima nazadnjaškima zahodnima demokracijama, ki sta ves čas zastavljali pot italijanskemu narodu in često ogražali celo njegov obstanek. Naša vest je popolnoma čista. Poleg vas je tudi ves svet za pričo, da je Italija storila vse, kar je v človeški moči, da se prepreči vihar, ki stresa Evropo. Toda vse je bilo zaman. Zadosti bi bilo, da se spremene mirovne pogodbe in prilagode življenjskim potrebam narodov. Zadosti bi bilo, da se ne odbije predlog, ki smo ga stavili oktobra meseca. Toda vse to pripada preteklosti. Danes smo odločeni prevzeti vse žrtve. Noben narod se ne more smatrati v resnici velik, ako mu niso prevzete obveznosti svete in ako se umika velikim preizkušnjam. Odločeni smo potegniti orožje za nastop na kopnih mejah in zato, da rešimo vprašanje pomorskih meja. Hočemo strgati zemljepisne in vojne verige. ki nas davijo na našem lastnem morju. Narod, ki šteje 45 milijonov, ni v resnici svoboden, ako nima odprte poti na Ocean. To je boj siromašnih narodov, ki pa imajo močne mišice,
-	proti izkoriščevalcem, ki so si prisvojili monopol vseh bogatstev in vsega zlata na svetu. To je boj rodovitnih in mladih narodov proti nerodovitnim narodom, ki se jim bliža čas zatona. To je
redil, ne da bi pomislili, da brez dejavnega in državnotvornega sodelovanja ljudstva niti največji in najčistejši politični veleum ne more dosti storiti.
Zaloigra Aleksandra Stambolijskega nam razodeva preveč slepi zanos političnega idealista, Stambolijski sam je dejal; «Vse je proti nam, od razbojnikov v gozdu do samega svetega sinoda (vrhovno vodstvo pravoslavne cerkve). Toda z nami je kmečko-delavsko ljudstvo.«
Večina ljudstva je bila res za njegovo vlado in za kmečko-delavsko državo, toda od korit odrinjena manjšina je bila boljše organizirana kot vladajoča politična večina. Stambolijski je bil velik, toda ko je v imenu bolgarskega kmečiko-delavskega ljudstva prevzel državno oblast — je bil skoraj sam. Ni mogel dobiti ne sposobnih ministrov, poslanikov, višjih upravnih uradnikov, vojaških poveljnikov itd., ki bi bili volj- i ni in sposobni urediti in vzdržati resnično kmečko-delavsko državo. Zato je prva iužno-slovanska kmečko-delavska država po treh letih prepadla.
Vsaka izkušnja je nekaj vredna in tudi zgodovina treh let kmečko-delavske države je ostala zapisana v srcih bolgarskega kmeta in delavca. Duh je, ki zmaguje in misel kmečko-delavske države v bolgarskem narodu ni umrla. Po porazu in pokolju, kakršnega zgodovina ne pozna, je kmečko-delavska zveza 1927. leta pri volitvah zopet dobila 66 poslancev. Ni Vstajenja brez Velikega petka, tega se danes zavedajo tudi bolgarski kmetje in delavci.
To pa je vendarle največ zasluga Aleksandra Stambolijskega, ki je bolgarsko ljudstvo učil in vodil 'cer v boju za njegove pravice padel. Zato je kratka in krvava zgodovina treh let kmečko-delavske države dragoceno svarilo za nas Slovence, podoba Aleksandra Stambolijskega, ki je hotel na vladi pošteno izvršiti vse, kar je oznanjal v opoziciji, pa svetal vzgled.
Ob sedemnajsti obletnici njegove smrti kličemo tudi mi: Slava mu!
boj dveh vekov in dveh idej. Zdaj ko je kocka vržena in ko smo po lastni volji zažgali mostove za nami, svečano izjavljam, da Italija nima namena zaplesti v boj drugih narodov, s katerimi ima skupne meje na kopnem ali na morju. Naj Švica, Jugoslavija, Grčija, Turčija in Egipt vzamejo na znanje te besede. Od njih in samo od njih zavisi, ali se bedo te besede točno potrdile ali ne.
Naše geslo vsebuje eno samo besedo: zmagati! Zmagali bomo, da nazadnje izbojujemo dolgo dobo pravičnega miru Italiji, Evropi in vsemu svetu. K orožju, narod Italije! Pokaži svoje junaštvo! Pokaži svojo sposobnost!*
Italijanski zunanji minister grof Cia-no je poldrugo uro pred Mussolinijevim govorom, to je ob 16.30 sprejel francoskega in angleškega poslanika in jima izročil vojno napoved. Italijanski kralj in cesar Viktor Emanuel pa je izdal na vojsko naslednjo zapoved: «Za vrhovnega poveljnika vseh vojnih operacij je imenovan Mussolini, vodja fašizma in prvi maršal imperija. Združen z vami kakor nisem bil še nikdar, sem prepričan, da bosta vaša hrabrost in domoljubje italijanskega naroda znala še enkrat zagotoviti zmago našemu slavnemu orožju.»
Za vstop Italije v vojno se je italijanskemu kralju in Mussoliniju zahvalil nemški katicelar Hitler, ki izraža v brzojavki prepričanje o popolni zmagi Italije in Nemčije.
Zaveznikov vstop Italije v vojno m presenetil, saj je bilo zadnje dni razpoloženje v Italiji že tako sovražno nasproti zaveznikom, da so morali biti na to pripravljeni. Predsednik franco-
ske vlade Reynaud je imel v ponedeljek govor po radiu, v.katerem je med drugim dejal tudi naslednje: «V nobenem primeru ne bo nič zlomilo naše volje, bojevati se za našo zemljo in našo svobodo. Preizkušnje, ki nas čakajo so težke, toda mi smo nanje pripravljeni. Ne bomo sklonili glav. V ! tem trenutku se je francoska vojska,
I	okrvavljena, toda hrabra, dvignila na ! noge ter se bojuje za svojo in neodvis-| nost ostalih narodov. In prav ta tre-j nutek je izbral Mussolini, da nam na-| pove vojno. Vsi dobro veste, kako smo ! se trudili in koliko je bilo naše potrp-j Ijenje do italijanske vlade. Vsi dobro veste, da sem večkrat javno povedal, da med Italijo in nami ni vprašanj, ki se ne bi mogla rešiti z miroljubnimi pogajanji. Vse to je bilo zastonj. Mussolini je sklenil, da mora teči kri. Sovražnosti se bodo začele opolnoči. Sedaj bo govorila oborožena sila.»
Tudi predsednik ameriških združenih držav je imel daljši govor, v katerem je obsodil postopek Italije in obljubil zaveznikom vso pomoč Amerike. Izjavil je tudi, da je Italija dokazala, da ni pripravljena na miren način uresničiti svojih teženj.
Vojni položaj
Že dan po zavzetju Dunkercfuea, ki so ga Nemci zasedli dne 4. junija zvečer, so Nemci začeli ofenzivo ob Sommi in Aisni. Napadi so se začeli v sredo, 5. junija zjutraj in v petek. ?. junija so Nemci že izsilili prehod čez spocVnjo Sommo, med Albevil-leom in Amiensom. Nemci sami priznavajo, da so se Francozi žilavo branili in trdijo, da se jim je kljub temu posrečilo prebiti Wevgandovo Fronto in predreti do Rouena ob Seini, s čimer so pretrgali zvezo med Par izom in francoskim pristaniščem Le Havre. Francozi trdijo, da so fronto prebile le kolone tankov, ki so jim pa presekali zvezo z ostalimi deli nemške vojske. Kljub temu jc podoba, da je ta predor, izvršen prav po vzorcu «žepa» v Flandriji, precej resen. Ker so Nemci napredovali tudi pri Soissonsu, se lahko zgodi, da enako kakor prej v Flandriji, odrežejo in obkole del zavezniške vojske pri Dieppe ob morju, drugi del pa na severu Pariza s Parizom vred. če Weygand nima dovolj globoke fronte, da bi popravil nasprotnikov uspeh ali če z umikom na nekaterih krajih ne reši čet iz nevarnosti obkolitve.
V	poštev bi prišla tedaj ustalitev ob Seini in Marni, ki so jo nekateri vojaški strokovnjaki že prej imeli za boljšo rešitev. Po nemških poročilih so Nemci že na več mestih prekoračili reko Seino in nemški tanki so predrli že do okolice Pariza. Čeprav se Nemci trudijo, da bi zavezniki ne prišli do sape, so morali zdaj vendarle dovoliti nekai oddiha Angležem. medtem ko je Weygand prej imel skoraj 14 dni precejšen mir. Za napad na Anglijo je treba večjih priprav in zato hočejo Nemci prej zdrobiti vojaško silo Francije. Pričakujejo da se jim bo to tem hitreje posrečilo s pomočjo Italije, katera je dne 10. t. m. napovedala vojno Franciji in Angliji. Potem bi imeli Nemčija in Italija proste roke «a totalitarno vojno proti Angliji- Prva proti Angliji sami, druga pa proti angleški posesti v Sredozemskem morju in v Afriki. Spričo tega so zavezniki dan poprej zapustili Narvik in norveško bojišče, nakar se je norveška vojska po dveh mesecih odpora vdala. novreška vlada pa s kral jem vred preselila v Anglijo.
Vojna napoved Italije pa je spet še bolj približala trenutek, ko bodo v odločitev z orožjem posegle še Združene ameriške države. «I)rilgo-časna» vojna se torej širi in razvija krvavo
• ,.y	—*	• 'v
-	v v -u -rani* T»»-sei,	’t»
lemcSft,
K. P.
Vstop Hal Sle v volno
Dogodki po svetu
+ Hitlerjev razglas netnški armadi. I
Pred pričetkom nove nemške ofenzive na francoski fronti, je Hitler nemški ■ armadi poslal naslednje pismo: »Vojaki zapadnega bojišča! Dunkerque je padel. Ujeli smo 40.000 francoskih in angleških vojakov kot ostanek nekdanjih velikih armad. Zaplenjena je bila velika količina materiala. S tem je bila končana največja bitka v zgodovini sveta. Moje zaupanje v vas je bilo brezmejno. Niste me razočarali Z vašim junaštvom, ki mu ni primere, z vašo močjo, ki je prenašala največje napore, težave in muke, je bil uresničen najsmelejši načrt v zgodovini vojne. Vojaki, mnogi od vas so zapečatili svojo zvestobo z življenjem, drugi pa so bili ranjeni. Srca našega naroda bijejo v globoki hvaležnosti napram onim, kakor tudi napram vam. Toda pluto-kratski oblastneži Anglije in Francije želijo, da se vojna nadaljuje. Njihova želja naj se izpolni. Vojaki! Z današnjim dnem bo ponovno oživelo zapad-no bojišče. K vam prihajajo brezštevilne divizije, ki bodo prvič videle in pobile sovražnika. Boj za zvestobo našega naroda, za biti ali ne biti za sedaj in za vse večne čase, se bo s tem nadaljeval do uničenja tistih sovražnih oblastnežev v Londonu in Parizu, ki še sedaj menijo, da lahko v vojni najdejo najboljše sredstvo za izvedbo svojih načrtov, naperjenih proti tolikim narodom. Zgodovinski nauk, ki ga bodo dobili, bo naša zmaga. Vsa Nemčija je v duhu ponovno z vami.
r Preosnova francoske vlade. Dne 6. t. m. so bile zopet izvršene nekatere pomembne spremembe v francoski vladi. Iz vlade je namreč izpadel dosedanji minister in bivši ministrski predsednik Daladier. Zunanje ministrstvo je prevzel predsednik francoske vlade Reynaud sam, tako, da so sedaj v njegovi roki združena tri ministrstva: ministrsko predsedstvo, vojno in zunanje ministrstvo. Izvršene pa so bile še neke spremembe, ki pa niso tako pomembne. Z izločitvijo Daladiera iz vlade je postala francoska vlada še bolj enotna v vojnih odločitvah kakor tudi v zunanje-političnem pogledu.
+ Govor angleškega državnega podtajnika Nemcem. Državni podtajnik angleškega zunanjega ministrstva je imel 5. t. m. govor po radiu, ki je bil namenjen Nemcem, zato je govoril nemško. Med drugim je dejal tudi naslednje: «Britanski svetovni imperij se bo bojeval proti vam kjerkoli bo na vaše čete naletel. Bojevali se bomo v Franciji, na naših lastnih otokih, na morju in v zraku, dokler ne zmagamo. Ne dajte se varati, da hočejo le angleški in francoski državniki nadaljevati vojno. Za angleško vlado stoji z jekleno odločnostjo sleherni moški in sleherna ženska, ne samo v Veliki Britaniji, temveč tudi v slehernem samostojnem demokratskem dominionu, ki so se nam vsi pridružili po svobodnem preudarku za boj proti vam. Vsi so trdno odločeni, da se bodo bojevali do kraja. Vedeti morate tudi, da je med Nemčijo in nemško vojsko ter Anglijo in njeno obalo budno na straži mogočna britanska mornarica, ki še ni prav nič zlomljena. V svojem imperiju smo zgradili svobodno skupnost narodov. Vsak teh narodov je svoboden in vsak pripadnik l teh narodov je enakopraven pred zakonom. Zato se bojujemo mi in vsi ti narodi za svojo svobodo, za svoja osnovna načela in bomo nadaljevali boj tudi jutri in dokler bo treba.»
+ Govor ministrskega predsednika Reynauda. Dne 6. t. m. je francoski ministrski predsednik povedal po radiu francoskim državljanom tole: «V zadnjih 14. dneh sem dvakrat govoril po radiu vsemu narodu. Obakrat sem vam moral sporočiti samo slabe vesti, najprej zavzetje Amiensa po nemških četah, nato pa predajo belgijskega kralja. Danes vam bom namesto slabih vesti povedal vzroke našega upanja.
Prvo nemško presenečenje je bilo nemško poročilo, da so naše čete, ki so se bojevale v Flandriji, popolnoma zajete in obkoljene ter, da bodo gotovo v kratkem uničene. To se ni zgodi-
lo. Tistih 335.000 zavezniških vojakov, ki so se lahko vkrcali v Dunkerqeu navzlic sovražnim napadom, je pokazalo, kaj pomeni obvladovanje morja. Izkazalo se je pa tudi junaštvo zavezniške vojske, ki vzbuja občudovanje vsega sveta. Francija, ki ima takšne vojake, ne bo prepadla. Naši vojaki iz 1940. leta so enakovredni tistim iz 1914. leta.
Drugo nemško presenečenje je bilo namenjeno živcem Parižanov. Mislim pri tem na letalski napad na našo pre-stolico v ponedeljek. Samo kako sekundo ali minuto so bili Parižani nekoliko presenečeni. Toda takoj nato so pokazali vso svojo hladnokrvnost in mirnost. Naša letala so medtem že odgovorila na nemški napad na Pariz. Izvedla so nešteto bombardiranj v najrazličnejših krajih Nemčije, pri čemer so napravila nasprotniku veliko škodo na posameznih vojaških objektih in na zalogah bencina. Odslej bomo na vsak napad na katerokoli naše mesto odgovorili z enakimi napadi na nemška mesta.» Ko je potem govoril še o sedanji nemški ofenzivi, je svoj govor zaključil z naslednjimi besedami: «Vse naše misli se dado v tem trenutku strniti v dve besedi: Rešiti Francijo! V tem smo 'vsi v vladi popolnoma soglasni. Malo bo sedaj besed, malo razprav, več delanj. Dolžnost demokracij je, da priznajo svoje napake. To smo tudi napravili. Toda ta sramotna doba naše zgodovine je zaključena. Francija je mirna in ponosna kakor tudi naša zaveznica Anglija. Zavezniki se dobro zavedajo, da imajo z vsemi evropskimi državami v sedanjem položaju skupen interes: preprečiti nemško nadvlado. Francija stremi po vzpostavitvi Evrope, v kateri bo vsem narodom zagotovljen obstoj. Toda naj vsi razumejo, da je čas že zelo tesno odmerjen. Kar se nas tiče, mi zaupamo v svoje orožje.»
+ Ameriške Združene države za zaveznike. Po poročilu ameriških listov, je ameriško javno mnenje vedno bolj na strani zaveznikov in prihajajo na odločilne osebe nenehoma pisma, naj se zaveznikom čim izdatneje pomaga. Tako poročajo listi, da je ameriška ad-miraliteta odstopila zaveznikom vsa svoja rezervna letala in tista letala, za katere sedaj nima na razpolago pilotov, ki so zaposleni kot inštruktorji v tovarnah. Pričakovati je, da bo podoben sklep v kratkem sprejel) tudi poveljstvo kopne vojske. Izdano pa je že bilo dovoljenje, da se sme prodati Angliji in Franciji ves presežek ameriških topov in pušk. Dozdaj so zavezniki nakupili v Ameriki že nad 2300 letal. Na drugi strani pa je ameriški parlament sprejel nove kredite za oboroževanje, a vse delavnice v ameriških arsenalih bodo delale po 6 dni tedensko, in sicer po ves dan in vso noč.
Tudi razgovori med predsednikom ameriških Združenih držav in Mussolinijem se še vedno nadaljujejo in je baje Roosevelt dal vedeti predsedniku italijanske vlade, da bodo Združene države ameriške zastavile ne samo vse svoje vojaške temveč tudi vse svoje gospodarske sile, da pripomorejo do zmage Angliji in Franciji.
+ Italija se je obdala z minskimi polji. Italijanska vlada je razglasila, da je ob vsej italijanski in albanski obali, kakor ob obalah italijanskih kolonij 12 milj širok pas, nevaren za plovbo. Vse ladje, ki bi hotcie zapluti v italijanska pristanišča, morajo prej to brezžično sporočiti pristaniškim oblastem, ki jim bodo poslale pilote, da jih bodo pripeljali v pristanišča.
+ Belgijski kralj se opravičuje. Belgijski kralj Leopold III., je poslal papežu in ameriškemu predsedniku Roos-veltu pismo, v katerem opravičuje svojo kapitulacijo, češ da je belgijski narod točno izpolnjeval vse svoje mednarodne obveznosti in se tudi trdno odločil, da bo pogumno branil vsako ped svoje zemlje. To je belgijski narod tudi storil, dokler ni nastopil položaj, ki ga ni zakrivila belgijska vojska in spričo katerega je bil vsak odpor zaman. Belgijska armada je bila obkoljena in poleg
nje se je na tem tesnem prostoru nabralo še nad 100.000 beguncev, ki so s prebivalci Flandrije vred onemogočale vsako bojevanje. Vsako nadaljno bojevanje bi končalo s popolnim uničenjem vojske in ljudstva, a da s tem zaveznikom ne bi bilo nič pomagano.
+ Obnova diplomatskih odnosov med Italijo in Rusijo. Kakor je znano Italija že več let ni imela diplomatskih stikov z Rusijo. Sedaj poročajo ruski listi, da so ti odnosi obnovljeni in je italijanski veleposlanik Rosso iz Rima že odpotoval v Moskvo, a ruski veleposlanik Gorelkin iz Moskve v Rim.
+ Zavezniki zamenjali svoje poslanike v Moskvi. V namenu, da bi se odnosi med zavezniki in Rusijo bolj utrdili, so zavezniki zamenjali dosedanje svoje diplomatske predstavnike v Moskvi in poslali tje druge poslanike.
+ Kapitulacija Norveške. Kakor poročamo že v vojnem poročilu, se je norveška vojska predala Nemcem, a kialj Haakon s prestolonaslednikom in vlado se je preselil v Anglijo. Norveški vojni minister je izjavil, da za Norveško vojna ne bo končana, dokler ne bodo Norvežani zopet živeli pod norveško zastavo na svoji zemlji kot svobodni ljudje.
Zavezniška in del norveške armade pa je bil prepeljan na francosko bojišče.
+ Turčija mobilizira. Kakor je znano ima turška republika pogodbo z zavezniki, po kateri jim mora priskočiti na pomoč, če bi bilo kršeno sedanje stanje v Sredozemlju. Zato je razumljivo, da je takoj uredila vse potrebno, da bo pripravljena, če bi prišlo do takega primera. Seveda pa je pomoč Turčije precej odvisna tudi od stališča Rusije in se že vrše zadevni razgovori med obema državama. Vsekakor pa bo Turčija branila svoje pravice, če bi jih Italija kakor koli ogrožala.
+ Vojne 'napovedi Italiji. Italiji so napovedale vojno Kanada, Nova Zelandija in indijski podkralj. Napovedujejo pa, da se je tudi Južna Afrika odločila napovedati vojno.
-f Francoska vlada se je preselila iz Pariza. Po poročilih časnikarske agen-
Na ta sestavek v «Hrvatskem dnevniku je ljubljansko «Jutro» z dne 9. t. m. objavilo pod naslovom (Polemika v resnih dneh», med drugim tudi tole: «Imamo pa skromno pripombo glede osebe, ki jo Hrvatski dnevnika navaja kot glavno žrtev hrvatske politike v Sloveniji. To je znameniti Pavle Horvat iz Male Nedelje. ki ga «Hrvatski dnevnik» slika kot velikega političnega mučenika. Ta Pavle Horvat v nobenem oziru ne zasluži zaščite glasila dr. Mačka. Najtehtnejši pomisleki proti njegovi moralno-politični kvalifikaciji so bili merodajni, da ta mož 1938. leta ni kandidiral na Mačkovi listi. Njega so se otresle tudi politične skupine, ki so se lani poskušale formirati v dravski banovini kot kmečka stranka. «Hrvatski dnevnika naj si preskrbi curriculum vitae (življenjepis) tega «mučenika», pa bo takoj prenehala vsaka razprava o njem.»
II	gornjim izvajanjem obeh navedenih dnevnikov moramo dodati naslednje načelne ugotovitve:
V	Sloveniji nikdar ni bilo, ni in nikdar ne more biti politike dr. Mačka, in to iz naslednjih razlogov:
1)	Nobena prava politika ne more biti osebna politika tega ali drugega političnega javnega delavca, ker mora vsako resnično politiko voditi edinole ideja, katero si je neka politična skupina izbrala za cilj. Naši nasprotniki, med njimi tudi «Jutro-vi» gospodarji, so nas le iz zasmeha imenovali «Mačkovce*, čeravno si sami tega pridevka nikdar nismo lastili. Najprej smo imeli svojo politično organizacijo pod imenom «Slo-vensko kmečko-delavsko gibanje», a
cije Havas, se je na odredbo francoskega vrhovnega poveljstva preselila francoska vlada v Tours, mesto, ki se nahaja bolj v notranjosti države.
+ Izjava angleškega ministra. Vodja angleške delavske stranke Attlee je v angleškem parlamentu podal 11. t. m. daljšo izjavo, v kateri je med drugim povedal tudi tole: «Težko, da je kdaj koli prej v zgodovini šla kakšna država v vojno tako svojevoljno in s tako malo opravičila kakor sedaj Italija. Nobenega spora ni med italijanskim in angleškim narodom. Ko je bila Italija zasužnjena in razdeljena od Nemcev, so ji Angleži dali pomoč, Francija pa ji je z orožjem pomagala, da je dosegla svoj, cilj. Zakaj je potem Mussolini napovedal vojno? Samo zato, ker misli, da lahko nabere nekaj plena na račun za-padnih demokracij, ko sta ti v nemškem prijemu. Francija je bila napadena v hrbet in napadi proti Angliji naj prinesejo Italiij gotove dobičke z angleškega imperija. Toda Mussolini se moti. Francoski narod se ni nikdar bolj junaško bojeval nego v času nevarnosti in Angleži smo na njegovi strani. Italijani kakor Nemci bodo naleteli na naš odločen odpor. V tem kritičnem času se ne bojujemo samo za nas same, temveč tudi za svobodo človeškega duha.»
+ Poveljnik francoske armade svojim vojakom. General Weygand je v nedeljo, dne 9. t. m. poslal francoskim četam naslednje dnevno povelje: ((Nemška ofenziva se je začela na vsej fronti od morja pa vse od Montmedyja. Jutri bo razširjena vse do Švice. Za vsakega posameznega vojaka velja zato načelo: bojevati se brez vsake misli na umik, pogumno in odločno, vsak na svojem mestu, kamor ga je postavilo vrhovno poveljstvo. Varnost naše države zahteva, da se vsak Francoz bojuje ne samo pogumno, temveč z železno odločnostjo in da se bojuje v onem duhu, ki ga je sposobna Francija. Sovražnik je imel v prvih štirih dneh ofenzive velike izgube in bo kmalu na koncu svojih moči. Sedaj se pričenja zadnje razdobje. Zato vzdržite do konca!»
preteklo leto smo ustanovili «Sloven-sko kmečko-delavsko stranko» in ne mogoče «Stranko politike dr. Mačka, kar mora biti dobro znano tako «Ju-tru» kakor tudi «Hrvatskemu dnevniku:?.. Z dr. Mačkom kot predstavnikom vsedržavne opozicije smo bili v zvezi kot samostojna politična organizacija in kot taka tudi uradno priznana za sestavni del Kmecko-demokratske koalicije, vse dotlej, dokler je bila država urejena na unitarističnem načelu. Ko pa je bil sklenjen sporazum med Srbi in Hrvati, je Kmečko - demokratska koalicija izgubila svoj širši pomen kot nekaka prečanska' fronta in se danes omejuje samo na banovino Hrvatsko, čeravno bi Samostojni demokrati radi malo poškilili tudi v Slovenijo. Kot predstavnik te vsedržavne združene opozicije si tudi dr. Maček sam ni nikdar lastil kakega vodstva v Sloveniji in je nasprotno vedno poudarjal, da si moramo svobodno Slovenijo Slovenci sami izbojevati.
Z dr. Mačkom kot predsednikom Hrvatske seljačke stranke pa smo v zvezi še danes, kakor smo tudi v zvezi s srbsko Narodno seljačko stranko. Zveza naše stranke s Hrvatsko seljačko stranko pa še ne pomeni politike dr. Mačka, kakor zveza s srbsko Narodno seljačko stranko ne pomeni politike dr. Dragoljuba Jovanoviča in kakor tudi politika naše stranke ne pomeni politike dr. Lončarja, temveč edinole politiko kmečko - delavske demokracije! Kakor se bo naša država preuredila po federativnem (zveznem) načelu, tako bo tudi sodelovanje omenjenih političnih skupin na federativni podlagi. Vsak samostojen gospodar v svojem domu, a za urejanje skupnih državnih opravil Zveza ali federacija srbske, firvatske in slovenske kmečko-delavske stranke.
IZ DOMAČE POLITIKE
2)	«Politika dr. Mačka v Sloveniji» bi dejansko pomenilo: politika Hr-vatske seljačke stranke v Sloveniji, ker dr. Maček kot predstavnik Hrvatov ne more voditi drugačne politiko kot hrvatsko. Politiko in širjenje Hrvatske seljačke stranke v Sloveniji pa odločno odklanjamo, ker smo Slovenci samobiten narod s svojo državnostjo in ker priznamo v Sloveniji samo slovensko politiko in samo slovenske stranke. Ne more biti pri nas nobene hrvatske ali srbske stranke, ker pri nas ni niti Hrvatov niti Srbov. Enako tudi na Hrvat-skem ne bi mogli priznati politike dr. Korošca, kar bi pomenilo slovensko politiko, ali dr. Kramerja (kar bi pomenilo jugoslovensko politiko). Pač pa je zaradi goste naseljenosti Srbov v banovini Hrvatski tam mogoč obstoj srbski Samostojni demokratski stranki, ker ima ta stranka tam svoj pomen in pravico do življenja.
Resnica pa je. ki nam je ni treba nič zatajevati, da je posebno v štajerskih obmejnih krajih še danes nekaj ljudi, ki bi radi širili pri nas Hrvatsko seljačko stranko, kar je v naših očeh navadno narodno izdajstvo. Ti ljudje so pač preleni in preveč nesposobni, da bi samostojno nastopili, a naša pot se jim zdi predolga in preveč načelna, da bi se nam priključili in se zato skrivajo pod plašč HSS, ker upajo tako zajeti trenutno razpoloženje obmejnega ljud-stva in hitro priti na vrhove, poseb-no še danes, ko je HSS na vladi. Znano nam je pa tudi, da jim žal pri tem njihovem izdajalskem delu dajejo potuho nekateri obmejni veljaki HSS. Tem Slovencem, ki skušajo pri nas širiti organizacije HSS, smo mi že ponovno povedali, da je to narodno izdajstvo, kakor tudi to, da se ne bi prav nič zgražali, če bi jih zaradi tega zavedno slovensko ljudstvo imelo za izmeček slovenskega naroda. Žalostno je, da tako postopanje nekaterih Slovencev najde celo dopadenje pri nekaterih odločilnih činiteljih v vodstvu HSS, ko vendar Hrvatje toliko polagajo na hrvatsko narodno zavednost. Če skusa-jo nekateri neodgovorni ljudje na ia
način nekoliko ponagajati sedaj vladajoči stranki v Sloveniji, s katero se sicer v Belgradu prav dobro razumejo, se nam zdi to kot načelni stranki skrajno neokusno.
Dvomimo tudi, da bi oblast kaznovala sklicatelje kakega zborovanja, če je bilo to zborovanje oblastno dovoljeno, razen seveda v primerih, če so sklicatelji prekoračili veljavne zakonske predpise. V enakem primeru pa bi podobno postopala tudi vsaka hrvatska oblast in povemo, da bomo tako delali tudi mi, ker bomo tudi mi, kadar bomo na oblasti zahtevali brezpogojno spoštovanje zakonov.
Z osebo gospoda Pavla Horvata in ljudmi, ki zbirajo neke podpise za organizacijo SDK, pa se podrobneje ne bomo pečali, ker je to že «Jutro» dovolj temeljito opravilo, čeravno je ravno «Jutro» že nekajkrat ravno s Pavlom Horvatom hotelo ponagajati nam, ki nismo «poskušali formirati kmečke stranke», temveč smo 12. novembra lani ustanovili «Slovensko kmečko-delavsko stranko». Ob imenu gospoda Pavla Horvata se samo spominjamo tistih 10.000 ali 15.000 organiziranih kolesarjev, ki jih je tudi «Hrvatski dnevnik* svoje dni z zadovoljstvom omenil, spominjamo se vseh tistih organizacij:	«Kmečke
zveze», «Kmečke zbornico, «Obrtne zbornice», «Zveze vinogradnikov*, «Agrarnih interesentov*, «viničarjev*, sezonskih in strokovnih delavcev* itd. itd., s katerimi .je gospod Horvat krošnjaril po Zagrebu tako, da so Hrvatje res mislili: vsa Slovenija je že v taboru gospoda Horvata z dr. Korošcem in dr. Kramerjem vred. A pri volitvah 1958. leta teli organizacij in množic ni hotelo od nikoder biti. Spominjamo se tudi nabiralcev podpisov v novomeškem okraju, ki so te podpise zmagoslavno nosili in kazali po nekaterih zagrebških pisarnah, a rezultat volitev m vrgel niti 5 odstotkov teh podpisov.
S tem smo povedali, kar nam je bilo na srcu. svoje dosedanje delo pa bomo mirno in vztrajno nadaljevali, ne da bi kdaj zidali na «poli-tike», kakršen je gospod Pavle Horvat in njegovi tovariši.
DOMAČE NOVICE
Za umor delavca dve leti zapora
Dne 4. junija je tričlanski senat okrožnega sodišča v Celju sodil prokurista kemične tovarne v Hrastniku Emanuela Zelinko, ki je letos dne 15 aprila ustrelil brezposelnega delavca Gačnika Viljema. Pokojnega Gačnika je tovarna pred dvemi leti odpustila in Gačnik je za odpust do -žil prokurista Emanuela Zelinko. Omenjeni dan je Gačnik počaka prokurista Zelinko pred pisarno kemične tovarne, ker je hotel vedeti, ali ga bo tovarna slednjič vendarle spet sprejela v delo ali ne. Prokurist Emanuel Zelinka, ki je prišel pred pisarno v spremstvu dveh Nemcev,
naroda, ne več gospodov in hlapcev, ampak mirno tekmovanje in sodelovanje za pridobivanje najvišjih dobrin človeštva. To je končni smoter socializma, ki je vreden življenja, bo-
ja in dela najboljših mož in žena slovenskega naroda.
Dr. Dragotin Lončar v «Demokraciji>, 1918. leta, ko še ni bila končana vojna.
inž. Ullmanna in novinarja Patza ter je imel s seboj tudi palico, je potegnil samokres ter ustrelil Viljema Gačnika, preden je le-ta sploh kaj spregovoril. Gačnik je bil sicer nekoliko vinjen, ni pa imel pri sebi nobenega orožja in Emanuela Zelinko je že prej Gačnikova žena prosila, naj ne hodi tedaj v pisarno, da ne bo prerekanja in pretepa.
Senat je obsodil Emanuela Zelinko na dve leti strogega zapora, a zagovarjal ga je znani socialist odvetnik dr. Milan Korun, ki je prijavil revizijo in priziv.
Narod poleg naroda, ne več gospodov in hlapcev!
Naše gospodarstvo
Pospeševanje sadjarstva in vrtnarstva
Živimo v veliki dobi, ko gre za obstanek slovenskega naroda kot individualnosti z lastnim kulturnim, gospodarskim in političnim življenjem.
V	ospredje stopa južno - slovansko vprašanje, ki mora imeti nanj pripravljen odgovor slovenski proletariat.
Ogromna večina slovenskega naroda (mali kmet, obrtnik, delavec in uradnik) ima skupna gospodarska, kulturna in politična prizadevanja, a se jih še ne zaveda popolnoma. Če pri kakšnem narodu, bi moral biti oprav pri Slovencih socializem kot družbeno gibanje najširših ljudskih plasti hkrati narodno giban je —
V	obsegu in obliki južnoslovanskega združenja ne moremo v podrobnostih odločilno govoriti. ker ni odvisno samo od nas; toda nobenega dvoma
ne more biti o tem, da je spočeta misel in neomajna volja v naši moči. A ko pride do stockholmske konference (mišljena je konferenca socialistične internacionale v Stockholmu; op. uredn.), potem je dana prilika zastopnikom slovenskega in južnoslovanskega proletariata, da združeno nastopijo pred vsem svetom z oso odločnostjo in prepričanostjo za narodno neodvisnost avstro-ogrskih južnih Slo-
vanov, c « k«$i,-9 S» " nvA-jnr
t*«4
t & jr#***1**.«*
Svesti si moramo biti namreč dejstva, da spada k pogojem svetovnega miru tudi zadovoljiva rešitev južnoslovanskega vprašanja v smislu. samoodločbe narodov. Narod poleg
Slovenski sadjarji in vrtnarji so imeli 2. t. m. svoj redni letni občni zbor, na katerem so sprejeli naslednjo resolucijo:
1. Določbe lovskega zakona naj se tako spremene, da bo mogel občinski odbor v onih občinah, kjer je sadjarstvo gospodarska panoga, odrediti, da se mora zajec iztrebiti. Iztrebiti ga mora lovski zakupnik. Sadjarjem v ostalih krajih naj bo zagotovljeno povračilo dejanske škode brez posebnih stroškov in strogih formalnosti.
Pri spremembi lovskega zakona naj sodelujejo zastopniki kmetijskih zbornic in sadjarskih društev.
Za predsednike odškodninskih razsodišč naj se postavljajo saimo osebe, ki so tudi praktični sadjarji.
2. Banska uprava naj podvzame potrebne ukrepe, da se bo banovinska naredba o čiščenju sadnega drevja in zatiranju sadnih škodljivcev z dne 7. I. 1939 povsod strogo izvajala.
3. Obvezno škropljenje proti San-Jose kaparju bo rodilo uspeh le tedaj, če se bo izvajalo v okuženih okoliših v vseh nasadih brez izjeme. Ker pa so pokončevalna sredstva in drevesne škropilke sorazmerno drage in si jih mali in srednjeveliki posestniki zaradi občutne denarne stiske pri najboljši volji ne morejo nabaviti, je neizogibno potrebno, da priskočita prizadetim kmetovalcem na pomoč država in banovina z izdatnimi denarnimi podporami. Škropljenje naj opravijo pod strokovnim vodstvom posestniki sami. Banska uprava naj odredi fotopatološki pregled sadovnjakov v vseh okrajih ter izdat v primeru okužbe potrebne ukrepe.
4. Če namerava oblast saditi obcestne nasade, naj v ta namen podeli kmetovalcem drevje brezplačno. To drevje bodo kmetovalci oskrbovali sami po navodilih oblasti. Drevje in pridelek naj bosta last kmeta, na čigar zemljišču raste.
5. Občutna ovira za dobičkanosnejši razvoj sadne trgovine je pomanjkanje primernih sadnih shramb (sadnih skladišč) pri naših kmetovalcih. Z ureditvijo sadnih skladišč na zadružni osnovi bi se stroški za proizvajalca znatno znižali in sadje bi bilo mogoče prodajati tudi pozimi, ko je navadno ugodnejša konjunktura kakor jeseni. Taka skladišča bi bila najuspešnejši regulator cen na domačih in tujih tržiščih in bi bila velikega pomena za povečanje porabe — prvenstveno namiznih jabolk. Nudila bi uspešno orožje v tekmi z inozemskim, zlasti z ameriškim blagom, ki sio svaja jugoslovanska tržišča proti koncu zime tem lažje in uspešnejše, ker domačega blaga v tem času primanjkuje. Merodajne oblasti prosimo, da nudijo našim sadjarskim podružnicam in zadrugam izdatno denarno pomoč za gradnjo zadružnih sadnih skladišč. Ponavljamo ponovno našo zahtevo, da se zgradita v Mariboru kot v najvažnejšem jabolčnem središču v državi, kakor tudi v Ljubljani, čim prej centralni skladišči s hladilnimi napravami. Taka skladišča bodo dona-šala velike koristi našim sadjarjem in izvoznikom, služila pa bodo tudi potrebain tranzitnega prometa s sadjem v druge države
6. Proizvodnji zelenjave v Sloveniji, osalnto v Ljubljani in okolici, je treba posvečati posebno pažnjo in začeti akcijo v dveh smereh, da se začne propaganda za povečanje potrošnje zelenjave med delavskim in kmečkim ljudstvom in da se izposluje na merodajnih mestih pospeševanje in organizacija izvoza zelenjave iz Slovenije v južne, posebno primorske kraje ob času, ko je tam primanjkuje. Omogoči naj se tudi izvoz v inozemstvo. Vse to naj se doseže z ustanovitvijo posebnih zadrug. Ureditev tržnih razmer po naših mestih in trgih je nujna, da se olajša domači konsum zelenjave in sadja.
7. Ker je sadnih sušilnic izredno malo, je nujna naloga državnih in banovinskih oblasti, da gradnjo sadnih sušilnic z izdatnimi subvencijami omogočijo in vsestransko pospešujejo. Isto velja tudi za brezalkoholno sadno proizvodnjo, ki je iz znanih razlogov prav v naših krajih potrebna čim večje moralne in gmotne podpore od strani oblasti.
8. Sadne sušilnice naj se izpopolnijo in oskrbijo s potrebnim inventarjem za domačo predelavo sadja. (Kotli za kuhanje marmelade, lupilniki za sadje, stilizatorji za na-pravljanje sladosoka.)
9. Po vaseh naj se prirejajo tečaji o vlaganju in zavijanju sadja tor tečaji za vkuha-vanje sadja in izdelavo sokov.
10. Podružnicam SVD naj oblasti dovolijo trošarine prost sladkor za vkuhavanje sadja,
kakor ga dobivajo vinogradniki za slajenje mošta in čebelarji za krmljenje čebel.
11. Industrijska podjetja naj opozore svoje delavstvo, da ne bo delalo škode sadjarjem. |
12. SVD naj po možnosti skuša dobiti v pregled razne nasvete in navodila, ki se objavljajo v raznih listih o sadjarstvu in vrtnarstvu in jih po potrebi popravi, če se to ne da doseči, naj objavi napake v svojem glasilu, da bodo člani opozorjeni na pogreš-na navodila.
13. Glede obiranja sadja izdani predpisi naj se strogo izvajajo, da ne bo nezrelo sadje kvarilo cene drugemu sadju.
14. Banska uprava naj organizira potujoče tečaje o sajenju in čiščenju ter precepljeva-nju drevja in o obiranju in shranjevanju
15. Za pospeševanje sadjarstva naj nastavi dva potovalna učitelja za sadjarstvo.
16. «Prizad» naj čim prej imenuje vsaj dva svoja delegata za pospeševanje sadjarstva, in sicer enega za Dolenjsko in enega za Belo Krajino.
17. V svrho poglobitve pouka o sadjarstvu in vrtnarstvu ter pouka o zatiranju škodljivcev kulturnih rastlin, naj se nastavijo posebni sadjarski in vrtnarski strokovnjaki.
18. Da bo mogoče širiti res zdrave in rodovitne sadne vrste, naj vsaka podružnica komisijsko določi drevesa, od katerih ne sme jemati cepiče. Taka drevesa naj se vidno označijo.
19. Za logaški okraj naj se določi v sadnem izboru odlično domače jabolko «sevko», ki jo uvajajo tudi v sosednih krajih Italije.
20. Organizira naj se dobava cepičev hrušk, ki so dobre za sušenje.
21. Naj se ponovno izda »Sadni izbor» v 'besedi in sliki.
22. Prepove naj se prodaja raznih ekstraktov za napravljanje umetnega sadjevca. Ti ekstrakti kvarijo cene sadjevcu in so tudi sicer brez vsake vrednosti za človeško prehrano.
23. Prepove naj se kuhanje žganja iz kupljenega žganja iz kupljenega sadja (fig, rozin in slično).
POSEBNE ZAHTEVE DREVESNIČARJEV.
1. Vzgoja sadnega naraščaja se mora vršiti po določilih in enotnih smernicah, ki jih predpiše banska uprava v sporazumu z dre-vesničarji za vse drevesnice.
2. Predpiše naj se pravilen način prodaje, kontrolirajo strokovno in fitopatološko vse enkrat prijavljene in odobrene drevesnice brez posetbne prijave. Priznani in morda obvezni organizaciji naj se prizna sodelovanje pri kontroli in pravica, da sme po sklepu izvršiti to tudi ločeno od uradne kontrole in o tem poročati.
3. Nastavi naj sc poseben referent za vzgojo sadnega naraščaja, ki ima potrebno znanje in prakso in ki naj vodi ter nadzoruje vse drevesnice, javne in zasebne ter usmerja vzgojo tako, da je v prid sadjarstvu. Kontrola mora biti stroga toda vzgojna.
4. V načelu nimajo drevesničarji ničesar proti javnim drevesnicam. Želijo, da ostanejo in vršijo plemenito tekmo. Vsekakor se pa ne da tajiti, da so prav javne drevesnice povzročale v preteklem desetletju pri prodaji sadnega naraščaja dumping, ki je porazno vplival na privatno podjetnost, da jo ta danes močno opešala in grozi pomanjkanje dobrega sadnega naraščaja. Zahtevajo, da se preneha z dosedanjo prakso podpor in dotacij, ki so omogočale neprimerno nizke cene, daleč, pod vzgojnimi stroški.
Vsaka javna drevesnica mora biti vzor tudi v pogledu rentabilnosti. Vzornim in potrebnim kmetskim sadjarjem naj se zlasti v primeru nezgod dajejo podpore za nakup sadnega naraščaja, ki se izplačajo oni javni drevesnici, kjer bo dotičnik drevesca prejel. Na ta način bodo podporo prejemali res vredni in potrebni in bo ista otipljiva, dočim je do danes im0! korist od znižanih cen vsak, tudi nepotrebni.
Prispevajte
za tiskovni sklad!