ftlic po pomoCif tz Buč smo prejeli naslednji dopis: Potnik se Je pripeljal skozl Buče, je lzstopll, ee malo ozrl okrog, zmajal z glavo in rekel: Grozno! Take nesreče bi si človek sploh ne mogel mialiti. Svet slcer že ve o tej katastrofi, govorl o njej, pa že vse premalo. Pa svet mora tudi pomagati, eicer morajo tl ljudje tukaj od gladu Izhirati, saj ntmajo sploh nič! S Cim bodo tudi krmili živino in svlnje? Reanico je govoril ta gospod, ker zares nimamo drugega kakor golo drevje, ki se, posebno mlado, suši in trto brez llstja. Stevilni romarjl, ki se vozijo na Svete gore, molijo ln veselo pojejo, naenkrat utihnejo, ko se vozijo mimo upoatošenih njiv In travnlkov. Pogled na to razdejanje jim pretreea mozek ln kosti in mnoglm se solza zasveti v očeh. Pa ti romarji ne vidijo vse groze. Morali bl priti v Buče, kl leži ob ceati Prelaako—Kozje. Kdor je videl spomladi to lepo pisano cvetje v sadonosnikih, ki so skrbno negovani, se je tudi vzradoval in rekel: No, letos si bodo pa tl ljudje vendar nekoliko opomogli, ko bodo sadje prodali, sai so itak potrebni, ker drugih dohodkov nimajo In mora večina živež kupovati. Dragi čitatelji »Slov. gospodarja«! Ledeni bič naa je dobeaedno uničil in naa izročil vašemu usmiljenju. Ce nam ne pomagate, bo glad naS vsakdanjl gost. Kje bomo pa vzeli denar, da bi oblekli sebe in otroke, ko se bliža šola? Kje bomo vzeli spomladi denar za galico, kje za davke itd.? Hudo je, hudo! Ena žena, dobra, krščanska mati sedmero otrok je v trenutni zmedenoati in preplašenosti med najhujšim divjaB.jem neurja, ko je toča pobijala opeko, okna, kokoši, zajce in druge živali, ko ja vihar ruval in lomil drevje, hotela iz hiše in se na nemilost izpostaviti toči, tako da so jo otroci le s ailo obdržali v hiši. Že lanako leto, 21. junija, je namreč tisti okoliš toča hudo potolkla In uničila vse zrnje. Možje sprašujsjo, kje bi dobili delo, očc in mati s krvavečim srcem govorita: sin, hčerka, vai ne morete več ostati doma, morate V svet, da si poiščete kruha! In hčerke in sinovi, ki tako ljubijo svoje atarše, svoj preprosti, rojatni dorn, to rodno zemljo, ki so jo sicer s krvavimi žulji obdalovali, vmes molili, peli in se smejali, zapuščajo s aolznimi očmi svoj dom in gredo. Kam? Bog ve, kje so že danes. Ali se bodo še kdaj vrnili? Kakšni? Pošteni so odšli, ali bodo taki ostali med pokvarjenim, razuzdanim in brezvernim svetom? Ali ne bo satan izrabil atisko teh nedolžnih in čednih. deklet in jih brez usmiljenja pahnil v kremplje pohotnežev? Ali ne bodp, fantje v družbi brezvernih tovarišev poatali sami taki? Tak je danea položaj v prej veselih Bučah, Polju, Pilštanju. Dragi prijatelji! Ko vam želimo, da vaa Bog obvaruje alične nesreče, vas rotimo: Vaš brat in aestra tu doli ne smeta gladovati, ne ameta gospodarsko propasti, v sili jima morato priskočiti na pomoč! Zato vam kličemo, darujte, karkoli iJ; kolikor morste! Tudi mi smo že neštetokrat pomagali, ko so nas drugi klicali v aili in neareči. Pozdravljeni tisočkrat vsi dobrotniki in dobrotnico in že sedaj kličemo: Bog povrni! M. T.