131
Slovenski oglednik.
4. list.
Matiju, kmetu na Gorenskim.
V svojim poslednjim listu sim ti pisal, kam nespametna pravdoželjnost pripelje in kako se večidel kme-tam godi, ki rajši tako imenovanim zgrabljivim volkovam v kremplje zahajajo, kakor de bi pravičnih, učenih pravnikov iskaH. Vprašati se pa mora, od kodi pride, de so slovenski kmetje tolikokrat k pravdanju prisiljeni in de jih zavoljo tega toliko ob svoje premoženje pride? Lahko je odgovoriti na to vprašanje.
Ni je skorej pogodbe storjene, ktera bi se brez vina opravila in pri kteri bi mešetar več ne veljal, kakor pameten in umen prevdark. Nej ima kdo kaj kupiti ali prodati, ne stori se brez mešetarjev nič , ki si v tacih priložnostih trebuhe pasejo in kakor pijavke ubo-zih kmetov prijemajo. Nej ima kdo pisma delati kakoršne koli bodi, osledi ga gotovo kak zakotni pisač, de ga prekane in tako na pot pravdarstva zapelje. Tode tega so si večidel kmetje sami krivi, in kaj iz vsiga tega pride, nej ti sledeča zgodba pokaže.
Simetov Jože je bil premožen kmet in skerben gospodar svoje kmetije. Imel je hčer za omožiti, ki je imela več sto dote. Eniga dne pride snubač, berhek mladenč, kteriga pa Jože poprej ni nikoli ne vidil, ne kaj slišal od njega. Dopade mu pervo uro, zakaj? — Zato, ker
je pridno za  vino  dajal in  se s svojim  bo g as t-vam bahal in   široko   ustil.   Kar sam s svojim jezi-kam ne opravi,   mu  njegov  prijatel pomaga.    Hvali in priporoča ga,   de se je čuditi,  in   de  se Jože vda.    V kratkim  je   dan  poroke   odločen,   samo poprašujejo se, kdo jim bo pismo zdelal, ker ga v celi soseski nimajo, ki bi se na take reči umel. Kaj, je druziga storiti, kakor se v Ljubljano peljati? Ženinov prijatel, mešetar, jih obljubi k poštenimu, umnimu gospodu peljati, ki jim bo vse pisma za majhne denarje izdelal. Peljejo se v Ljubljano, in kam je njih  perva pot? — po   navadi v kerčmo! Zakaj vino se mora piti, predenj se kaj zgodi, in možgane se morajo okisati, predenj je mogoče kaj misliti in skleniti.    Kmalo je   tudi  učeni gospod pri njih,   ki zna vsaktere pisma zdelovati in njemu v čast gre zdaj bokal za bokalam na mizo toliko časa, de ubogi Jože ne ve, kje de sedi in kako se mu godi. To viditi, pomiga mešetar , in ko bi trenil se ženitno pismo naredi, brez de bi Jože vedel,  kaj,   koliko  in  komu obljubi.    Ženin ob dlane ploska,   de je norca vjel,  ki bo njegove dolgove poplačal, in meše'tar se s pisarjem smeja, ker vesta, de jima   par   tolarčkov  verh  polniga   želodca ne odide. Dan poroke preteče in zdaj ubogi Jože spregleda, komu je v roke prišel. Zetu je mogel hčerno doto odšteti, ker so mu posodniki z ječo žugali, in ker sam ni imel toliko denarja, se je mogel zadolžiti; zakaj vjet je bil in spol-niti je mogel, kar je v svoji neumnosti obljubil.   Kakor de bi ga bila  sreča preklela,   ga je od tistihmal zapustila , pomagati si ni mogel več, in v šterih letih je bil — od lepe hiše spoden in berač. Kdo ga je na beraško palico spravil?  Ljubo vince in zgrabljivi volkovi: zviti ženin, njegov mešetar in pisatelj ženitniga pisma, ki so bili zmenjeni, Jožeta goljfati, ženinu pa iz dolgov pomagati,  kteri je  pa  z  nerodnim  gospodarjenjem  še pred ob svoje premoženje prišel, kakor njegov tast. —¦
Kakor se je Jožetu zgodilo , tako se godi marsi-kterimu drugi mu iz raznih vzrokov, ki pa vsi iz napčne navade izvirajo, ktero imajo naši kmetje, ki mislijo, de se brez tako imenovaniga likofa in brez pijače, brez mešetarjev in  družin sleparjev nič opraviti ne da.
Prihodnje kaj druziga
od tvojiga
Mihela v Ljubljani.