Poltnfna platana c gotovini
Posamezna Številka 6 diii
DELAVSKA ENOTNOST
LETNIK XI. Št. 25
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE
LJUBLJANA. 13. junija 1952
K razpravi na IX. plenarni seji Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo
6 ntKaltrlh Mejno pomičnih slabostih
v Mi sindikalnih organizacij
REPUBLIŠKI SVET JE SKLENIL SKLICATI III. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV ZA SLOVENUO
Dne 10. junija je zasedal pod predsedstvom tovariša Janka Rudolfa, predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo, 9. plenum Republiškega sveta. Plenarne seje sta se poleg članov sveta udeležila tudi tovariša Stane Kavčič, član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, in tovariš Nikola Vujanovič, sekretar Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije. Na plenumu je poročal >0 nekaterih idejnopolitičnih slabostih v delu sindikalnih organizacij« tovariš Roman Albreht, član tajništva Republiškega sveta. Po poročilu so člani plenuma živahno razpravljali, v razpravo pa sta posegla tudi tovariša Kavčič in Vujanovič.
Plenum je naročil tajništvu Republiškega sveta, da s posebnim pismom obvesti članstvo sindikatov o problemih, ki jih je plenum pretresal. Plenum je nadalje odobril zaključni račun Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo za leto 1951 in sprejel predlog proračuna za leto 1952.
Plenum je tudi sklenil sklicati 3. kongres Zveze sindikatov za Slovenijo za dni 6. in 7. septembra t. 1.
V celotnem družbenem življenju, in to res na prav vseh področjih, so v polnem teku in razmahu temeljite razredno politične spremembe. V dnevnem življenju se nam te spremembe kažejo kot reorganizacije, preosnove, ukinjanja dosedanjih organov in ustanavljanja drugih, drugačnih po sestavu, določil in podobno. Vendar pa imajo 'vse te spremembe, ki jih dnevno doživljamo in delamo na njih, eno skupno obeležje in sicer težnjo, da bi preko vseh teh preobrazb preuredili vse naše družbeno življenje tvko, da bo delavski razred res lahko neposredno odločal in usmerjal to življenje, njegov tok in razvoj in da bo lahko uveljavljal svoja razredna hotenja in stremljenja povsem neposredno. Vse to pa je pravzaprav tisto, kar navadno pojmujemo pod besedami nadaljnje notranje rasti naše socialistične demokracije.
Nas v tem dogajanju zanima to, kje je v vseh teh razredno političnih spremembah v našem družbenem življenju mesto delavskih sindikatov? Sam značaj sprememb, ki so v teku — mislim razredno politični značaj teh sprememb, torej njihova družbeno politična vsebina — in značaj delavskih sindikatov, kot razredne delavske organizacije, govorita o tem, da pripada v tem dogajanju sindikatom vloga enega izmed osrednjih — družben® politično gledano — gonilnih sil in da prav sindikati prevzemajo ogromno odgovornost za to,
kako vse te spremembe dobivajo dejansko revolucionarni pečat, to je ali so take, kakršne morajo biti, ali ne, in kako se delavske množice aktivno bore za pravo vsebino teh sprememb. To pa je tisto, kar danes zahteva od sindikatov, da v prvi vrsti skrbe za razredno, idejno politično zrelost delavskih množic in njihovih organizacij.
Če s takimi merili ocenimo sedaj dosedanje delo sindikatov ob vseh teh družbenih spremembah — to pa je edino merilo za ocenjevanje dela razrednih sindikatov — potem trdim, da delavski sindikati niso v celoti izpolnili svojih razredno političnih nalog pri nas.
Daleč sem od misli, da bi samo poskušal trditi, da se sindikati skoraj v celoti ne bi zavedali, da zahtevajo vse te družbene spremembe njihovega neposrednega ustvarjalnega sodelovanja. Prav tako bi bilo napak, če bi kdo skušal trditi, da se sindikalna vodstva niso s polnim srcem lotili dela, in da nismo dosegli tudi lepih uspehov. Nasprotno! Vse te spremembe so do vratu zaposlile »s konkretnim delom«, kot to radi imenujemo, ves sindikalni aktiv. Ne gre torej za to. Gre pa zato, kako se lotimo nekega dela, s katere strani mu pristopimo in na kakšen način tvarino obravnavamo. Gre torej za to, kako smo se sindikati lotili svojih nalog. In še celo za več gre! Gre tudi za to, kaj smo ocenili kot svoje delo in čemu smo v delu dajali prednosti.
Nikakor ne smemo v delu delavskih sindikatov razdvajali »konkretnega dela« od razredno političnih, ideoloških stremljenj in hotenj delavskega razreda
Podoba je, da smo se sindikalni odborniki teh splošno družbenih, razrednih preobrazb v našem družbenem življenju lotili vse preveč »strokovnja-karsko«, strokovno tehnično, če hočete organizacijsko in mnogo manj s stališča nekih širših razredno političnih pogledov. Kako to mislim? Cesto dajemo v sindikatih prednost mnogim povsem drugovrstnim, perifernim, tehničnim opravilom, ki jih je seveda treba tudi urediti, ki pa najčešče, če lahko tako rečem, sama stečejo, če so stvari v celoti idejno, družbeno politično jasne, Pred obdelavo načelnih zadev. Cesto pa nas tudi obremenjujejo z vrsto upravnih zadev, ki obremenjujejo naše delo.
Nekaj takega smo že ugotovili, ko smo ocenjevali delo delavskih sindikatov v razpravi o družbenem planu. Tedaj smo dejali, da smo sindikalni odborniki vse premalo napravili v prizadevanjih, da bi bile delavcem idejne družbeno politične osnove družbenega Plana čim jasnejše.
Toda ne gre samo za to, koliko pozornosti posvečamo tej splošno ideološki obravnavi, dasi lahko edino ona predstavlja os, okrog katere se vrti naše delo. Gre tudi za to, da mi le prečesto radi delamo razlike med takozvanim »konkretnim delom« in med političnim, ideološkim delom. Da ne bom daleč iskal primera: zelo močno je razvito mnenje med sindikalnimi odborniki, da imamo sedaj toliko »konkretnega dela«, da ni časa za idejno politične razprave in delo. Tako razdvajanje konkretnih opravkov od ideološkega dela, od razčiščevanja razrednih pojmov, je nedvomno največja slabost, ki se lahko vgnezdi v razrednih sindikatih. Tu je Pa potem izvor nadaljnjih slabosti, ki jih čutimo v svojem delu in jih poznamo pod imeni prakticizem, drobnjakarstvo, birokratizem in kakor se vse te stvari že imenujejo.
Čim razdvajamo praktično, takoime-novano konkretno delo od ideološko političnega dela, nas takoj zapusti tudi občutek za pravilno vrednotenje pomembnosti posameznih konkretnih
opravil, za ocenjevanje družbeno političnega mesta in vloge posameznih pojavov in gledanj. To je najboljša pot v paberkovanje v vsem našem družbeno političnem življenju, v to, da pogosto
lepo čakamo uredb, predpisov, sprememb in potem pomagamo to oživo-tvoriti. Delati na tak način, pa bi se reklo odpovedati se razredno političnemu delu, česar razredni sindikati ne morejo nikdar napraviti.
Morda ne bo odveč, če v ilustracijo teh trditev pokličemo v spomin nekaj primerov iz našega neposrednega dela v tem zadnjem času. V sklopu gospodarsko političnih sprememb, ki so nastale s prenosom upravljanja gospodarskih enot na delavske kolektive, so nastali tudi novi pogoji, zrelejši pogoji za to, da uveljavimo v našem gospodarstvu socialistična načela nagrajevanja. Kratkomalo nastali so pogoji, da tudi v tem pogledu stopimo iz okvirov dosedanjega, z mnogimi birokratskimi slabostmi obremenjenega razdeljevanja dobrin. Torišče, kjer naj se praktično uveljavijo ta načela, je postal tarifni pravilnik. To se pravi, da je za delavske sindikate tarifni pravilnik oblika boja za določena socialistična načela nagrajevanja. Toda, praktično delo mnogih sindikalnih vodstev govori o tem, da nismo, vsaj v začetku, te stvari tako pojmovali. Marsikje so začeli priprave za izdelavo tarifnega pravilnika z razpravo o metodologiji obračunavanja prejemkov, z do podrobnosti in do zadnjih možnosti izdelanim kalupom za obračunavanje, med tem ko niso bila še zdaleč ne jasna načela nagrajevanja. Mnogi sindikalni odborniki so se ukvarjali z raznimi sistemi tehničnega obračunavanja, točkovanja in ne vem kaj še vse, razni tehnični »strokovnjaki« pa so razlagali politično stran novega plačilnega sistema. Imeli smo celo primere, da so bili sindikalni odborniki celo pripravljeni odstopati od načela nagrajevanja po delu, v nekaterih primerih, ko je tehnično računski kader stal na stališču, da je obračunavanje novih načinov. nagrajevanja nemogoče, to se pravi v primerih, ko. bi nov način nagrajevanja zahteval globljega študija obračunskega sistema. Imeli smo celo primere, ko so posamezni sindikalni odborniki prav zaradi nejasnosti v obračunskem sistemu bili mišljenja, da je samo načelo nagrajevanja nesprejemljivo. V nekaterih drugih primerih pa se je razprava o tarifnem pravilniku začela kar pri tem »kakšne bodo plače«, češ, da so stvari gospodarsko politično povsem jasne.
Praktična izdelava tarifnih pravilnikov, pa je kaj kmalu postavila celo vrsto vprašanj, ki jih pa, kakor koli si prizadevajo nekateri posamezniki, da bi jih ocenili kot »nevednost« ali »neizkušenost« delavskih svetov in delovnih kolektivov, ne moremo tako opredeliti. Predvsem jih ne moremo tako opredeliti, ker večine takih vprašanj ne izhaja iz delavskih vrst, ampak iz vrst ljudi, za katere lahko najmanj trdimo, da so neizkušeni.
Eno takih vprašanj je recimo, da je treba vse ljudi v gospodarski enoti nagrajevati z enakim merilom, po njihovi
Naj ne bo politične, oblastvene, kulturne, vzgojne ustanove ali organa, kjer ne bi slišali, slovenski delavec, tvoje trezne, odločne, smele besede in naj je ne bo bitke v našem življenju, ki je ne bi ti praktično, politično in moralno dobojeval
koristnosti v proizvodnji. To je zelo enostavno stališče. Toda, to je za nas razredno politično stališče. To ni kaprica, kot to hočejo nekateri označiti. Tisti, ki to naše stališče označujejo kot kaprico, se ogrevajo na primer za to, da bi se za delavce jemala drugačna merila kot za uslužbence. Konkretno, da se posebej izdvoji plačni fond za uslužbence, naj ta ne bo odvisen od gospodarskega uspeha podjetja, naj se uslužbence plačuje vnaprej, naj se ustvari posebni rezervni sklad za nagrajevanje uslužbencev in podobno. Kaj pa je v svojem družbenem smislu vse to: zelo enostavna zahteva po predpravicah za uslužbence. Taka zahteva pa je za nas družbeno razredno nevzdržna.
Ob razdeljevanju plačnega fonda,pa so v nekaterih podjetjih seveda razpravljali ne le koliko naj vsak v podjetju dobi od skupnega zaslužka, ampak tudi o tem, ali so vsi, ki so v kolektivu, tam tudi potrebni, ali je njihovo delo v podjetju koristno, donosno. To je prav in potrebno! Zakaj, nepravilno
Slovenski rudarji so poslali z občnega zbora svoje sindikalne organizacije maršalu Titu za njegov 60. rojstni dan tople delavske pozdrave z željo, da bi še vrsto let vodil naše narode. Te dni pa so rudarji prejeli zahvalo maršala Tita. Takole jim piše:
Republiškemu odboru sindikata rudarjev Slovenije!
Najlepše se zahvaljujem za pozdrave in želje, ki ste mi Jih poslali 60. rojstnega dneva. — Že m vam mnogo uspeha v vašem nadaljnjem delu.
ob priliki mojega TITO
bi bilo, če bi v podjetjih bilo večje število zaposlenih, kot jih je tam za normalno proizvajanje potrebnih, ker bi na ta način, v novih gospodarskih prilikah, en del zaposlenih živel na račun drugega dela, to se pravi, da bi en del zaposlenih odvzel del zaslužka svojim tovarišem. To je z našega razrednega stališča nevzdržno. Toda kaj kmalu se je pokazalo, da v mnogih podjetjih pojmujejo razpravo o donosnosti podjetja tako, da se »znebe* iz podjetij delavk, starejših in oslabelih delavcev ter invalidov in pod izgovorom donosnosti obdrže v podjetju samo močne, zdrave delavce, z najvišjo delovno storilnostjo. Tako postavljena razprava o donosnosti podjetja pa nima nič skupnega s prizadevanji za donosnost v našem gospodarstvu. Prej omenjeno stališče, poleg tega, da je po naših socialističnih pojmovanjih nevzdržno, skriva v sebi tudi težnjo po priviligiranem položaju posameznih podjetij v našem gospodarstvu. Vsako podjetje mora namreč računati, da zaposluje v povprečju ljudi s povprečno delovno storilnostjo, vključujoč pri tem seveda določen odstotek žena, oslabe-lejših delavcev, invalidov in podobno. Podjetje, ki se hoče iznebiti delavcev z nižjo delovno storilnostjo, seveda, ki so nižje delovno storilni zaradi svoje telesne konstitucije, išče za sebe privi-ligiran položaj pred drugimi podjetji. Vsaka težnja po takem priviligiranem položaju pa je z naših družbenopolitičnih stališč in pojmovanj nevzdržna.
V tem smislu se nam vsa ta vprašanja vse bolj jasno kažejo kot stvari, ki zahtevajo jasnih družbeno političnih, razrednih pogledov. Če te stvari gledamo samo kot tehnična organizacijska vprašanja, do njih ne moremo zavzeti razredno načelnega stališča. Računsko je res • povsem vseeno, ali se posebej izplačuje delavce in posebej uslužbence. Če vidimo samo suhe številke, nam je res potem nemogoče pravilno oceniti ali prav odpuščajo v nekem podjetju ali ne. Same številke povedo samo to, koliko je ljudi preveč in kateri ljudje najmanj koristijo. Tako nas lahko taka suhopraktična gledanja zavedejo do tega, da dopuščamo razredno politično škodljive pojave, da se s takimi pojavi ne spopademo, ali pa celo, da zagovarjamo take pojave.
Do vseh takih in podobnih pojavov moramo imeti v delavskih sindikatih torej predvsem jasna, razredno politična stališča. Samo tako se lahko potem tudi srčno borimo za neka načela in samo tako se lahko spopademo s tujimi, nam sovražnimi naziranji in teorijami, ki jih posamezni birokrati in ostanki starega sveta silijo v ospredje. Vedeti moramo pri tem pa še celo to, da nam tuja razredno politična pojmovanja posamezniki ne vsipljejo odkrito, ampak izkoriščajoč našo razredno politično ne-budnost, celo pod plaščem naših zahtev. Za pretirano visoke prejemke usluž-
(Nadaljevanje na 2. stranii
Nikdar ne pozabimo, da bijemo boj za prave socialistične odnose
(Nadaljevanje s I. strani.)
bcncev, na primer, se posamezniki navdušujejo z našim geslom, da je treba napraviti konec uravnilovki in popraviti napake v dosedanjem načinu nagrajevanja. Za nas je sedaj važno, da res pravilno ovrednotimo, kje in do kakšne meje gre za popravo napak, kje pa se nam pod tem geslom skuša vsiliti zahteva po starem, privilegiranem položaju uslužbencev pred delavci, ki nima nič skupnega z gospodarsko koristnostjo v podjetju. Taka zahteva po privilegijih za uslužbence je za naša razredno politična pojmovanja namreč čisto enostavna vsedlina izkoriščanja človeka po človeku.
Razprave o tarifnih pravilnikih so pokazale tudi to, da je tarifno politiko nemogoče ločiti od splošne gospodarske politike. Kjer koli so pripravo tarifnih pravilnikov vzeli kot suho računsko zadevo, povsod tam so se, nekje pogumne j še, drugje bolj previdno pojavljali v samih tarifnih komisijah, ali pa v njih neposredni bližini posamezni socialdemagogi, ki so v predlogih tarifnih postavk izdelali daleko pretirane predloge za prejemke, seveda namerno ne vpoštevajoč zmogljivost plačnega fonda v podjetju, in potem »krivili« delavski svet, češ da zbija plače in obtoževali sindikat češ, da je proti plačam kakršne je predvidela komisija. Ti primeri so jasno pokazali, kje je bila delavcem preslabo pojasnjena družbeno politična stran družbenega plana in naše splošne gospodarske možnosti.
Družbeno politično dokaj preozko in enostransko smo v sindikatih doslej tudi vrednotili pomen in mesto delavskega upravljanja v našem družbenem razvoju. Delavsko upravljanje ima predvsem dve značilnosti: Prvič, delavci sedaj svobodno razpolago z viškom dela in popolnoma samostojno upravljajo podjetje, in drugič, delavsko upravljanje je matica, ki nam prinaša nadaljnji razvoj materialnih sil in nadaljnji razmah započetih novih družbenih odnosov in prinaša skladnost med njimi. Revolucionarno bistvo delavskega upravljanja je prav v tem, da je ono izvor novega razvoja proizvajalnih sil.
Naša slabost doslej je bila, da smo mnogo premalo doumeli prav to revolucionarno bistvo delavskega upravljanja in često samo enostransko naglaše-vali le to, da sedaj delavci sami upravljajo podjetja in da bodo sami razpolagali z viški svojega dela (kar je seveda vse v redu in prav). Pozabljali pa smo na to, da delavsko upravljanje pomeni predajo gospodarskih podjetij v roke delavcem, ki bodo daleko sposobnejši razviti svoja lastna proizvajalna znanja in proizvodne kapacitete kot je bil to sposoben upravni aparat. Tako enostranska in Izdvojena razprava o delavskem upravljanji, kjer je govora samo t> tem, kaj imamo deliti fn kako smo samostojni, pa lahko postane zatočišče za razne zasebno lastninske težnje, separatistične težnje, dobičkarstvo in druge nepravilnosti. Zakaj, pravica . samoupravljanja in samostojnega razpolaganja z viškom dela je po svojem bistvu napredna le, če je nerazdružljivo vezana s težnjo z razvojem proizvajalnih sil, to je s socialističnim pojmovanjem samoupravljanja. Revolucionarno bistvo delavskega upravljanja pa je ravno v tem, da so razredni interesi, težnje in hotenja delavskega razreda skladni z bojem za povečanje in razvoj proizvodnih sil. Vsako zanemarjanje te druge strani bledi revolucionarno bistvo delavskega upravljanja in pušča odprta vrata prej omenjenim slabostim . v delavskem upravljanju in dopušča raznim delavskim interesom sovražnim ljudem, da po svoje vplivajo na sam delavski razred.
V borbi s temi pojavi nastopamo sindikalni odborniki često ne kot dr ■-beno politični bojevniki za neka raz-. redna stališča delavskega razreda, ampak bolj kot zagovorniki nekih uredb, predpisov, določil, torej tako, da vse skupaj precej »diši« po birokratizmu. To pa je potem neposredna pot v omenjene slabosti.
Ozko, prakticistično pojmovanje našega dela, konkretnih dnevnih opravil, brez njihove družbeno politične vrednosti in mesta v našem družbenem dogajanju, pa nam često tudi otežkoča, da bi znali pravilno oceniti pomen tega ali onega opravila, ki stoji pred nami. Ko govorimo o teh slabostih v delu sindikatov, ne mislim le na odbornike v v podi užnicah, am^ak tudi na nas same, na same odbornike republiških vodstev d samega Republiškega sveta. V zadnjem času imamo vsi preko glave dela, vsak lahko ugotovi, da je tega dela celo toliko, da ga ne moremo vsega opraviti. V tem seveda še ni nič tako slabega. Človek vendar ne more več . napraviti, kot je v njegovih močeh. Toda, ko vemo, koliko imamo dela, pa je važno, da pravilno ocenimo svoje naloge po važnosti in da dajemo potem prednost tistim stvarem, ki so z razredno političnega stališča delavskega razreda pomembnejše.
Ali lahko trdimo, da smo člani plenuma Republiškega sveta ob sklicanju zadnjega zasedanja res tako ravnali? Zasedanje je bilo preloženo zaradi nesklepčnosti. Kaj to pomeni? To se pravi, da so se nekateri tovariši odpovedali načelni idejno politični razpravi o našem delu v tem tako pomembnem družbenem dogajanju, za ceno obiska terena, tehničnih priprav nekih sestankov, sestanka v osnovni organizaciji in
| še vrste takih zadev, zaradi katerih se plenarne seje niso udeležili. To je milo rečeno, prakticizem, ki zasluži resne graje. Neodpustljivo je namreč odpovedati se ideološko razrednim razglabljanjem v organizaciji, ki predstavlja razred, ki je na oblasti v času, ko si delavski razred z naj večjo muko duha in telesa utira nova pota, doslej še neiz-hojena pota, zaradi nekih drobnih konkretnih opravkov, ki jih lahko bodisi odložimo za nekaj časa, ali pa jih namesto nas izvrši kdo drugi.
Se vedno je vrsta odbornikov, ki v sindikatih delajo le po »sektorjih« vidijo samo en problemček, okrog katerega se vrte kot muha v močniku, precej je še odbornikov, ki vidijo delavca samo v tovarni kot sestavni del naših proizvodnih sil, nekateri rešujejo »sindikalne probleme« tako kot jih življenje samohotno prinaša in podobno.
V nadaljnjem procesu družbenih preobrazb gremo pri nas ravno za tem, da delavski razred s polno dušo, če lahko tako rečem, zaživi v celotnem družbenem življenju. To pa zahteva od delavskih sindikatov, da postajajo vse bolj močna, razredno politična sila delavskega razreda, da skrbe za idejno razredno zrelost delavskega razreda in da zavzemajo do posameznih družbenih pojavov jasna rezredno politična stališča. Samo tako bodo sindikati imeli v naših družbenih prilikah svoje razredno politično obeležje in pomagali delavstvu uresničevati njegova razredno revolucionarna hotenja.
Ne smemo namreč pozabiti, da je pri nas delavski razred ha oblasti in da se delavstvo tega tudi zaveda. Delavstvu je zato njegova razredna organizacija, ki ga vidi samo v tovarni, ki ga obravnava samo kot sestavni del proizvodnih sil, ki z njim rešuje probleme samo »od danes do jutri«, mnogo premalo, ker ga taka organizacija zapira v okvir iz katerega je naš delavski razred, zaradi splošnih revolucionarnih
Krepitev delavskega upravljanja je osnovna dolžnost sindikatov. — Na sliki predsednik delavskega sveta »Hlačevi-ne« v Celju tov. Franc Nahberger
sprememb že stopil v širše družbeno dogajanje. Za naš delavski razred je, recimo, klasično mezdno gibanje že zgodovina. On se namreč ne bori več za to, kaj bo iztrgal gospodarjem, ampak je že on sam gospodar in njegov boj gre za tem, da bi to, kar pridela čim boljše uporabil, to se pravi, da bi čim bolje gospodaril. Mnoga naša sindikalna vodstva teh stvari, celo v tarifni politiki, ne upoštevajo in je čutiti, da marsikdaj
| stvari tako obravnavajo, kot da vseh teh sprememb v življenju sploh ne bi bilo. Seveda pa se vse to ne rešuje samo v tovarni, ampak tudi v organih oblasti in družbenih organih. Tam se tudi odločajo temeljna načela, tam se izdelujejo tudi uredbe in predpisi, v katerih se morajo odražati razredna hotenja delavstva. Do vseh teh stvari morajo imeti delavski sindikati svoja stališča. Če hočete, delavski zastopniki morajo prihajati v vse te družbene organe z določenim konceptom, ki mora Seveda imeti neposredno revolucionarno obeležje. Delavski sindikati pa morajo biti žarišča, kjer dobi delavski razred jasne razredne poglede.
Za tako obravnavo problemov, s katerimi se delavski razred ukvarja, pa je v delavskih sindikatih bilo doslej vse premalo razumevanja. Te širše razredno politične probleme v sindikatih bolj tipljemo, kot resno obravnavamo. Prepuščamo jih češče propagandni obravnavi kot pa stvarnim ustvarjalnim razpravam z delavstvom. Naše uredbe, predpisi, reorganizacije itd., ne morejo biti samo predmet študijskih krožkov, kjer naj delavski razred pasivno spoznava, kaj se dogaja, ampak morajo biti predmet živahne razprave, v kateri mora delavski razred aktivno zahtevati, da se uveljavijo njegova stališča gledanja in podobno. Teh stvari je v naših sindikatih premalo. To se pravi, da ne doumemo še dovolj jasno, da je sam razredni boj pri nas že po svojem družbenem obeležju prestopil stare okvire — to je prav za prav tudi plod dosedanjih revolucionarnih preobrazb — in da imamo računati z razrednim udejstvovanjem delavskega razreda na najširši družbeno politični fronti, v celotnem družbenem življenju. Vsako zanemarjanje tega dejstva je z razredno političnega življenja kvarno in repaško.
Takim in podobnim slabostim torej lahko podležejo delavski, razredni sindikati, če njihovi odborniki delajo razlike, prepad med konkretnimi tekočimi opravili in med njihovim razredno političnim delom, kratkomalo, če na celotno svoje delo ne gledajo dovolj jasno z razredno političnih stališč in če svojega dela ne vrednotijo s takih stališč. In precej klic takih slabosti čutimo mi v svojem delu, v delu naših organizacij in to je ena izmed prvih idejno političnih slabosti v našem delu.
Ta slabost nam je dvakrat kvarna: Organizacije se drobe v nekem dnevnem delu, organiziranju, sestajanju, sodelovanju v vseh mogočih komisijah, telefoniranju, interveniranju in podobno brez jasnejše izdelanih razredno političnih stališč do stvari, ki jih obravnavajo in brez poznavanja njihovega družbeno političnega pomena in vrednosti. V takem primeru se potem popolnoma zatrpamo z množico drobnarij, ki" jih tudi' zelo prakticistično obravnavamo. V istem času pa ostaja ideološko, politično, prosvetno vzgojno delo, v nekem zelo splošnem, nedoločenem območju in se tako oddaljuje od stvarnih teženj, hotenj in stremljenj delavstva in dejanskih razredno političnih problemov tekočega obdobja. Tako idejno politično in prosvetno vzgajanje pa je potem izpostavljeno tistim nevarnostim, ki jih mi v praksi tudi čutimo, bodisi da prehaja v nekako abstrastno teoretiziranje, izdelovanje nekih splošnih zaključkov, veljavnih za vse čase in vse prilike, ali pa da je izpostavljeno raznim nam razredno politično tujim vplivom malomeščanščine, zapadnja-karstva in podobno. Za tako odmaknjeno idejno politično in prosvetno delo potem sindikalni odborniki nimajo časa, proti tujim ideološkim in prosvetar-skim vplivom pa se ne znajo boriti, ker je to v neki meri preveč splošna sfera, ki nima nobenih jasnih razredno političnih obeležij.
V nobenem družbenem organu se ne sme o ničemer iz družbeno političnega dogajanja razglabljati, sklepati, odločati brez neposredne udeležbe čimširšega kroga delavcev
Naši delavski sindikati so razredna organizacija delavskega razreda in njihova prvenstvena naloga je, da vzgajajo svoje članstvo in delavski razred sploh tako, da je sposoben uspešno se bojevati v dnevnem dogajanju za svoja razredno politična stremljenja. To se pravi, da je naše delo, delo sindikalnih odbornikov in sindikalnih organizacij razredno mogoče pravilno vrednotiti In ocenjevati le s temi merili:
Prvič, kako skrbimo za to, da delavski razred miselno spremlja vse družbeno dogajanje, kako razumeva njegove perspektive in kako delavski razred v tem dogajanju tvorno sodeluje in mu daje svoj delavski pečat. Drugič, kako skrbimo za to, da se delavski razred v toku teh družbeno političnih sprememb razredno, politično, duhovno in moralno razvija in obračunava z njemu in njegovim razrednim interesom tujimi idejami, pojmovanji, moralnimi vplivi in njemu tujo prakso v gospodarstvu, oblasti, kulturnih organizacijah in ustanovah, vzgojnih ustanovah in podobno. To se pravi, kako uveljavlja v dnevni praksi v vseh organih družbenega življenja svoje razredne težnje in hotenja.
Predpogoj za tak način pritegovanja delavskih množic v aktivno družbeno politično revolucionarno delovanje pa je, da si delavski sindikati prizadevajo, da se res nikjer, v niti enem gospodar-
STRAN ★ 13. VI- 1952
DELAVSKA ENOTNOST
skem, oblastvenem, družbenem ali drugem organu o ničemer iz družbeno političnega dogajanja ne razglablja, sklepa, odloča, brez aktivne udeležbe čim širšega kroga delavstva.
Tudi za to načelo se delavski sindikati doslej nismo dovolj vztrajno borili in ga nismo dovolj jasno opredelili kot naše razredno politično stališče, kjer se delavska demokracija zoperstavlja ostankom birokratizma v našem družbenem življenju. Precej tovrstnih napak pa smo zagrešili celo v samem delu v naših, v sindikalnih organizacijah. Vse to pa je druga velika slabost našega razredno političnega delovanja, ki je omogočala tudi precej raznih napak v našem delu.
Ze razprava o družbenem planu nam je jasno pokdzala, kako in koliko politično nezrelih, da ne rečem, v nekaterih primerih, izrazito reakcionarnih zaključkov, lahko pride na dan, če pri obravnavah ne sodelujejo delavske množice s svojo zdravo razsodnostjo in razredno zrelostjo, ampak je stvar zaprta v ožje, tako imenovane »strokovne« kroge, kjer razni birokrati, omahljivci in sovražni elementi lažje uveljavljajo svoje nazore in ustvarjajo celo neraz-položenje napram revolucionarno najpomembnejšim zamislim, ki pa sicer zahtevajo naporov in žrtev, kot to zahteva vsaj napreden in ustvarjalen boj. Vse dokler smo sindikalni odborniki dopuščali, da so nad razpravo o družbenem planu držali roko razni posamezniki, in dokler se je ta razprava proglašala za domeno »strokovnjakov«, vse toliko časa je bila razprava kaj malo plodna in je dala celo vrsto zelo
Od 24. maja do 8. junija je bil na Gorenjskem velik kulturni festival — »Gorenjska Titu«. Skoraj vsak dan so bile, predvsem v Kranju, kjer je bilo središče festivala, številne prireditve. Med drugimi sta prišla na festival tudi tovariš Tone Fajfar in Etbin Kristan, ki so ju dekleta iz Dražgoš obdarile z »dražgoškim kruhkom«. O zanimivih prireditvah festivala bomo poročali
v naslednji številki
skeptičnih pripomb, od tedaj pa tudi datirajo tiste teorije, da bo »Slovenija gospodarsko oškodovana, da se akumulacije ne da doseči, da je treba posebne stopnje akumulacije za posamezna podjetja, da naj plača ne bo odvisna od uspeha podjetja in podobno«. Vse te stvari pa so izginile dobesedno tako kot voda v pesku, čim je v razpravo poseglo delavstvo in razprava je postala plodna. Seveda pa mnogokje sindikalni odborniki zrelih gledanj delavskih množic nismo v dovolj veliki meri uporabili za to, da bi delavci dovolj globoko razumeli razredno politično škodljivost nekaterih naziranj, ki so jih sicer odklonili.
Še jasneje pa so se te stvari pokazale v času razprav o tarifnih pravilnikih. Ker so mnogi sindikalni odborniki gledali na izdelavo tarifnih pravilnikov kot na izključno računsko zadevo, so tudi dopustili, da je stvar v mnogih podjetjih ostala v krogu ozkih komisij, kjer so nastajale tiste slabosti v osnutkih tarifnih pravilnikov, o katerih smo že govorili.
Seveda znajo najti nekateri birokrati stotine izgovorov za to, da ni treba razpravljati z delavci. Cesto smo slišali, da izdelava tarifnih pravilnikov zahteva vendar gospodarskega znanja, ki da ga preprosti delavci nimajo, da ni časa-za razprave s kolektivom, ker so pač stvari odgovornim z uredbami in predpisi jasno določene in se izdelava samo lahko zavleče, kar bo na škodo kolektivu in delavcem in podobno. To pa so stvari, s katerimi se sindikalni odborniki premalo spopadamo, ker ne vidimo v takih sicer često zelo prijazno in uslužno povedanih mnenjih, po domače povedano, odrivanje delavstva od odlo-čevanja v zelo pomembnih gospodarskih stvareh. Za nas pravzaprav mora to praktično vključevanje delavstva v urejevanje vseh družbeno pomembnih vprašanj predstavljati razredno politično šolo delavskega razreda in obliko konkretnega razrednega spopada, v ka' rem delavstvo uveljavlja svoja hotenja.
Tega se ne da nadomestiti, tako kot mislijo nekateri odborniki, z nekaj predavanji in krožki, dasi teh oblik vzgojnega dela ne mislim podcenjevati, ker so vendar sestavni del naše splošne vzgoje delavstva. Toda, odpovedati se neposrednemu sodelovanju delavstva v urejevanju družbenih vprašanj in misliti, da se to da opraviti in nadomestiti s predavanjem ali krožkom, je zelo zgrešeno in neposredna usluga raznim birokratom in njihovim teorijam o zaostalosti in nezrelosti delavskega razreda. Revolucionarna praksa je bila v zgodovini delavskega gibanja in de'av-skih razrednih sindikatov vedno naj-revolucionarnejša šola. Te naše družbeno politične preobrazbe pa so še tako globoka revolucionarna praksa in tej šoli se delavski razred in delavski sindikati ne smejo odpovedati. Toda v revolucionarni praksi ne gre samo za šolo, za to, da se delavski razred nečesa nauči, ampak gre tudi za to, da delavski razred uveljavi, si pribori v našem življenju tiste stvari, ki so po njegovi zdravi, razredni presoji njemu kot razredu v prid. Delavski razred je vendar politično in razredno organiziran in mora imeti svoja jasna stališča do tekočega dogajanja, iz katerega rastejo njegove razredne pridobitve.
Menim, da smo v sindikatih v tej
stvari videli res samo eno stran: kaj se ima delavski razred naučiti, pa smo potem mislili, da se da to doseči samo s tako zvanim sistemom tečajev, predavanj, šol, krožkov, ki so sicer potrebni in koristni za splošni ideološko politični in prosvetni dvig delavskega razreda, ki pa ne morejo biti zadostni v tako bogati revolucionarni praksi. Manj pa smo videli drugo stran te stvari: kaj pa ima delavski razred v tem dogajanju dati, kaj on lahko ustvarjalno napravi, prezrli smo njegovo razredno revolucionarno vlogo. To pa je lahko samo neposredna usluga raznim birokratom in vsem tistim, ki bi radi zanikali prav to ideološko, družbeno tvorno vlogo delavskega razreda.
Nekaj klic takega načina dela, kot smo ugotovili, je mogoče zaslediti celo v naših lastnih organizacijah, to je v organizacijah delavskih sindikatov. Niso povsem redki pojavi, da sindikalna vodstva in posamezni odborniki vse premalo razpravljajo s članstvom in da odločajo včasih o zelo važnih stvareh brez predhodnega razgovora s članstvom. Takih pojavov je bilo precej tudi v sedanji praksi sodelovanja sindikalnih odbornikov v tarifnih komisijah, taki pojavi se kažejo tudi v tem, da, sindikalna. vodstva preredko sklicujejo plenarne ‘seje, članske sestanke, delavska zborovanja, dasi sklepajo o stvareh, ki sodijo samo v pristojnost tako širokih razprav. Tudi v tem, da je izbor ljudi v raznih komisijah razmeroma zelo ozek, da srečamo povsod vedno ene in iste ljudi, je odraz iste slabosti. Povejmo si jasno in odkrito: To se v družbeni praksi Imenuje klice birokratizma in kjer je taka praksa, kot smo o njej govorili, tam so klice birokratizma tudi v naši lastni organizaciji. Vsako zanemarjanje dela z najširšim krogom delavstva, pomeni postopno odrivanje delavstva od odlo-čevanja o pomembnih problemih organizacije in istočasno oddaljevanje delavstva od razredno političnih vprašanj.
Te pojave moramo tako jasno oceniti zaradi njihovih kvarnih posledic. Te posledice se kažejo predvsem v dveh smereh: Prvič, članstvo se pasivizira in vedno čaka, da bo stvari uredil odbor in odborniki, odborniki pa vse manj vedo za mnenja članstva in za njegovo razpoloženje in stališče do posameznih vprašanj. Drugič, v takih primerih pa tako člani kot odborniki lahko nasedejo najbolj ostudnim klevetam raznih birokratov, social-demagogov in nergačev, ki tudi pravilna stališča sindikalnih vodstev, ki seveda zahtevajo V posameznih primerih naporov in žrtev od članstva, izrabijo za to, da ustvarjajo nerazpoložen j e med delavstvom napram lastni delavski organizaciji.
Končna posledica vsega tega je seveda taka: delavci ne sodelujejo tvorno v družbenem dogajanju, ne morejo sproti izražati svojih mnenj in stališč in ne dozorevajo družbeno politično s samim dogajanjem, stališča raznih vodstev sindikalnih organizacij pa niso vedno pravi termometer razredno političnega gledanja in pojmovanja delavskega razreda, termometer njegove razredno politične zrelosti. Vodstva, ki pa so svoja stališča zavzela do posameznih vprašanj brez potrebne, dovolj obširne razprave s članstvom, pa se v izvajanju svoje politike potem često zatekajo k metodi ukazovanja, direktiVarstva in podobno.
Prosvetno delo je sestavni del družbenega delovanja
sindikatov
Take, po svojem družbenem bistvu birokratske slabosti so se zlasti nevarno zakoreninile tudi v prosvetnem delovanju naših organizacij in še posebej v sindikalnih kulturno umetniških društvih. Te pojave smo obširno razčlenili na zadnji razširjeni seji predsedstva Republiškega sveta, kateri so prisostvovali tudi predsedniki nekaterih sindikalnih svetov in večjih sindikalno kulturno umetniških društev. Tedaj smo ugotovili, da boleha naše prosvetno delovanje predvsem na tem, ker je zaprto v ozke razdrobljene, maloštevilne, kulturno vzgojne skupinice, ki
se ukvarjajo samo z majčkenim delom prosvetarskega delovanja. Tem skupinam manjka težnja za tem, da bi zadovoljile vsem prosvetnim izobraževalnim družbeno političnim stremljenjem in hotenjem delavstva. Zaradi takih slabosti se delavci teh društev tudi ne počutijo dobro, društva jim ne odgovarjajo in mnogim takim društvom so delavci že obrnili hrbet. V društvih pa sc se obdržale ozke, lahko bi rekli neke vrste komedijantske skupine, ki so začele proglašati tekmo z a »umetniško kakovost« in pod temi gesli prinesle Nadaljevanje na 3 strani
še nekaj o napakah v tarifnih pravilnikih
Bsalm preplačeuanje dela na enih delnunih mestih pomeni hriiično odtegovanje zaslužka na drugih
Izdelava tarifnih pravilnikov je samo naravno nadaljevanje družbenih preobrazb pri nas. Kakor pri vseh ostalih ukrepih gre tudi pri tarifnih pravilnikih za to, da napravimo korak naprej iz dosedanjega administrativno-državnega vodstva gospodarstva in pospešimo razvoj socialističnih odnosov, kjer naj imajo delavci neposredno odločati o vseh družbenih vprašanjih. To moramo imeti vedno pred očmi.
Določanje delovnih mest in njih ocenitev, določanje tarifnih postavk, je navidez suho, tehnično upravno delo. Toda tak je le videz. Vse to je tehnično-atiministrativno delo le za tistega, ki ne bi hotel videti bistva nove tarifne politike. Toda ta zunanji videz je zavedel nekatere naše odbornike, da pri izdelavi tarifnih pravilnikov, zaradi tehničnih in računskih zadev, prezro družbeno politično stran in marsikatere nezdrave pojave. Odtod tudi vrsta napak. Napake izvirajo od tod, ker so ponekod vse stvari opravljali prakticistič-no, tehnično-administratirno in so pozabili, da ne gre zgolj za delitev denarja, marveč za vse kaj drugega globljega in bolj dragocenega.
NAČIN NAGRAJEVANJA DELAVCEV IN USLUŽBENCEV MORA ODGOVARJATI SPLOŠNIM SPREMEMBAM V GOSPODARSTVU
Snovanje novih družbenih, proizvodnih odnosov ni enostavno. Ničesar, kar je naprednega, se še ni v svetu uveljavilo brez boja. Tako je tudi z novimi proizvodnimi odnosi pri nas. Boj za nove proizvodne odnose, socialistične v polnem smislu besede, smo začeli z ustvarjanjem delavskih organov upravljanja. Že takrat so hoteli nekateri podcenjevati vlogo delavcev pri upravljanju gospodarstva. Toda dosedanji obstoj in uspehi organov delavskega upravljanja nam zagotavljajo, da nismo mogli ničesar boljšega storiti od tega, kar smo storili. Sedaj gre za to, da gremo po isti poti naprej. Potrebno je, da najdemo način nagrajevanja delavcev, ki odgovarja splošnim spremembam v gospodarstvu in delavskemu upravljanju. To naj bi dosegli z izdelavo tarifnih pravilnikov.
Ob izdelavi tarifnih pravilnikov je jasno čutiti, da nova načela nagrajevanja osvajajo vsi pošteni delavci, ki se tudi trudijo, da jih uzakonijo y tarifnih pravilnikih. Je pa še nekaj ljudi, ki bi radi v tarifnih pravilnikih »pristavili svoj stari piskerček«. Taki posamezniki se zavzemajo za to, da je treba sklad plač deliti posebej za uslužbence in posebej za delavce. Uslužbencem je treba določiti stalne plače, dodatke na službena leta itd., vse to, kar imajo uslužbenci v državni upravi, in naj plače uslužbencev ne bodo odvisne od donosnosti podjetja. Uslužbence hočejo »osvoboditi« odgovornosti za njihovo delo, navdušujejo se celo za uravnilovke, ali pa s pretirano visokimi tarifnimi postavkami za vodeče osebje v podjetju skušajo tudi sebi zagotoviti še vnaprej vrsto predpravic. Skratka, zagotoviti hočejo posameznikom večji delež sklada plač kot istim pripada in to na račun kolektiva. Taki modrijani vsiljujejo mišljenje, da je nemogoče pravilno oceniti delovno mesto, da to še gre nekako za delavce, kjer so postavljene norme in, akordi, nemogoče pa je to napraviti za uslužbence in da je ocenjevanje potemtakem brezplodno delo. S takšnimi teorijami so hoteli posamezniki zmešati štrene pri ocenjevanju delovnih mest, da bi na ta način potegnili od sklada več kot jim pripada.
Boj proti takšnim pojavom je boj proti birokratskim ostankom v našem gospodarstvu. Tak spopad bo le okrepil delavsko upravljanje.
V ZABUKOVCI SO ZUNANJI USLUŽBENCI NA BOLJŠEM OD TISTIH, KI DELAJO V JAMI
Sedaj pa si poglejmo nekaj primerov iz podjetij, kjer so ozko praktično pojmovali sindikalni odborniki izdelavo novih tarifnih pravilnikov. Gledali so na vso stvar le kot na delitev denarja in ničesar drugega. Rudarstvo je dobilo na primer zaradi težine dela v tej panogi in doslej skoraj izenačenega položaja z drugimi poklici nekoliko večji sklad plač od drugih panog gospodarstva, kjer je lažje delo. To je zelo jasno. Ta razlika v skladu plač je bila namenjena predvsem za tiste delavce in uslužbence, ki so bili doslej glede na težino svojega dela premalo nagrajeni. Toda te ugodnosti so se v precejšnji meri hoteli poslužiti tudi uslužbenci, ki imajo z rudarstvom in rudarskim poklicem le toliko zveze, v kolikor so zaposleni pri rudarskih podjetjih, drugače pa delajo v pisarni, ali opravljajo druga administrativna in življenjsko prav nič nevarna dela. V Zabukovici na primer se je povečal zaslužek uslužbencev s srednjo strokovno izobrazbo (pazniki), ki delajo v jami od 14.660 dinarjev, kakršen je bil v decembru, na povprečno 15.628 din, kakor je določeno po sedanjih tarifnih postavkah. Zunanjim uslužbencem, ki imajo prav tako srednjo strokovno izobrazbo, pa ?e je povečal zaslužek povprečno od 10 448 din, kakršen je bil v decembru lani na 13.679 din. Medtem ko se je jamskim uslužbencem povprečen zaslužek zvišal za 1022 din in kvalificiranim delavcem v jami (kopačem) za 1648 din, se je zunanjim uslužbencem zvišal zaslužek povprečno za 3231 din. V tem rudniku očitno delovnih mest niso pravilno ocenjevali in so bili zvišanja sklada' plač deležni predvsem tisti uslužbenci. ki so do tega manj upravičeni.
Podobni pojavi, kakor so v Zabukovci, pa so tudi v drugih rudarskih podjetjih. _
Splošen pojav v številnih podjetjih je, da so hoteli zagotoviti visoke tarifne postavke raznim drugim uslužbencem, predvsem sekretarjem podjetij. V nekaterih kolektivih so prišli do prepričanja, da je delovno mesto sekretarja popolnoma odveč in so ga zato ukinili. To je na primer ugotovil delavski svet gradbenega podjetja »Konstruktor« v Mariboru, ko je mesto sekretarja črtal iz spiska delovnih mest. Prav tako so storili tudi pri podjetju »Toplovod« v Ljubljani in pri »Pionirju« v Novem mestu. Pri Gradisu, enem na j večjih podjetij v Sloveniji, pa mislijo, da je sekretarsko delovno mesto še vedno potrebno. Določili so, naj bo tarifna postavka za sekretarja 15.000 din na mesec. Opis njegovega delovnega mesta je visoko zveneč in težko razumljiv in pove kvečjemu to, da z njim iščejo opravičila za delovno mesto in tarifne postavke sploh. Sekretar pri podjetju Gradis opravlja namreč posle »funkcionalnega vodstva podjetja«- Pri Elektro Ljubljana« sta se pravni referent in personalec podjetja pred zasedanjem delavskega sveta pogovorila, kako bosta drug za drugega utemeljevala važnost teh dveh delovnih mest, seveda z namenom, da dosežeta čim višje tarifne postavke. Toda člani delavskega sveta so jim povedali, da ne vidijo dovolj koristi od njunega dela. Ko so v podjetju »Franc Leskošek« v Mariboru razpravljali o tarifnih postavkah, nekaterim tovarišem iz konstrukcijskega biroja ni bilo prav, da ve vsak delavec za vsako delovno mesto, ga pozna in ocenjuje vrednost delovnega mesta po svoji uvidevnosti. Bili so mišljenja, da ne bi bilo treba javno govoriti, kakšen zaslužek ima ta ali oni in želeli so, da bi bilo tako kot doslej, ko je vsak posameznik v podjetju dobil zapečateno kuverto in ni nihče vedel, kakšna je njegova plača.
KAKO SO MISLILI DELITI SKLAD
PLAČ V TRŽIŠKI IN SLOVENJGRAŠKI USNJARNI
V tovarni usnja »Runo« Tržič so uslužbenci težili za pretiranim zvišanjem svojih tarifnih postavk na škodo zaslužka ostalih delavcev. Svoje tarifne postavke so pa tako zvišali, da jim zmanjka sklada za 3000 din. Ta znesek pa bi bilo kaj lahko najti na primer v planirani vsoti za izredne dopuste, ki znaša za letos, čeprav smo že na polovici leta, kar 240.000 din, medtem ko so lani celo leto izdali za izredne dopuste 201.000 din. Del sredstev bi lahko našli tudi v visoko planiranj vsoti za hranarino, ki znaša 208.000 din. Koliko pa so lani izdali za hranarino, tega v prilogi »tarifne postavke po pravilniku« niso zapisali. Mimogrede rečeno, da se verjetno v teh precejšnjih zneskih za hranarino, izredne dopuste in znesek za dnevnice, ki so ga letos planirali na 301.000 din, lani pa so za to porabili le 175.000 din, skrivajo tudi precejšnje rezerve sklada plač.
Po dosedanjih zaključkih bi v »Runu« dobilo 17 uslužbencev in visokokvalificiranih delavcev, če bi ostale takšne tarifne postavke, kot so jih v začetku določili, okrog 40.000 din mesečno več kot doslej, 87 delavcev (tu niso všteti visokokvalificirani delavci) pa bi mesečno izgubilo okrog 33.000 din. To da pa res misliti. Morda za to niso v »Runu« ocenjevali delovnih mest jako, kakor bi bilo treba.
Podobno, kakor v podjetju »Runo« so mislili razdeliti sklad plač tudi v
tovarni usnja v Slovenj Gradcu. Razdelitev bi bila skoraj ista, le s to razliko, da bi se povišal zaslužek po povprečnih tarifnih postavkah za vse delavce, razen za nekvalificirane. Visokokvalificirani delavci bi pridobili po povprečnih tarifnih postavkah nasproti prejemkom v decembru lani, 2219 dinarjev več, kvalificirani delavci bi dobili 1377 dinarjev več, polkvalificirani pa bi imeli mesečni zaslužek povprečno za 265 din višji. Nekvalificiranim delavcem bi se mesečni zaslužek znižal za 32 dinarjev. Pri uslužbencih pa še ta razlika odpade. Uslužbenci z višjo strokovno izobrazbo bi nasproti zaslužku v decembru lani dobili povprečno za 7713 dinarje v višje prejemu e, tistim s srednjestrokovno izobrazbo bi se prejemki povišali za 3908 dinarjev, uslužbenci z nižjo strokovno izobrazbo bi dobili 3810 dinarjev večji zaslužek kakor doslej, za 2117 dinarjev pa bi se zvišal povprečni zaslužek tudi uslužbencem pri pomožnih delih. Zaslužek po povprečnin tarifnih postavkah med uslužbenci s srednjestrokovno izobrazbo in uslužbenci z nižjo strokovno izobrazbo, bi bil zaradi tega, ker je razlike le povprečno za 98 dinarjev, kaj malo vzpodbuden za pridobitev višje strokovne izobrazbe.
RAZLIKA MED »TEHNIKO«
IN »PROJEKTOM«
Skoraj tako, če ne slabše, kakor v podjetju »Runo« in tovarni usnja v Slovenj Gradcu, pa so delili sklad plač tudi pri gradbenem podjetju »Tehnika« v Ljubljani (prej Splošno stavbeno podjetje). Zaslužek po povprečnih tarifnih postavkah se bo ravnal takole: visokokvalificiranim delavcem bi se zvišal zaslužek nasproti prejemkom v septembru leta 1951 za 7,9 %. Kvalificiranim delavcem bi se znižal za 4,7 %, polkvalificiranim delavcem za 9,5 % in nekvalificiranim delavcem za 11 %. Nasprotno temu pa bi se uslužbencem zvišal povprečni zaslužek takole: uslužbencem z višjo strokovno izobrazbo bi se zvišal zaslužek povprečno za 37,7 %, tistim s srednjo strokovno izobrazbo za 12,2 %, uslužbencem z nižjo strokovno izobrazbo za 1,8 %, uslužbencem pa, ki so zaposleni pri pomožnih delih, bi se povprečni zaslužek povišal kar za 20 %.
Pri gradbenem podjetju »Projekt« v Kranju so vrednotili delo na posameznem delovnem mestu vse drugače. Zato je tudi razmerje med zaslužki delavcev in uslužbencev bolj pravilno. Povprečen mesečni zaslužek visokokvalificiranega delavca bo 9-871 dinarjev. Mesečni zaslužek uslužbenca s srednjestrokovno izobrazbo pa 8830 dinarjev. Povprečen zaslužek kvalificiranega delavca bo 8032 dinarjev, povprečen zaslužek uslužbenca z nižjo stokovno izobrazbo pa 7825 dinarjev. Povprečen mesečni zaslužek polkvalificiranege de-delavca bo 6926 dinarjev, povprečen zaslužek uslužbenca pri pomožnih delih pa 6246 dinarjev.
Nismo še opisali napak, ki jih od krivamo pri uvajanju nove tarifne politike v naših podjetjih. Vendar nam že teh nekaj primerov pove, da se ponekod premaro zavedajo, da ni uvajanje nove tarifne politike zgolj delitev denarja in nič več, marveč da je to boj za socialistične proizvodne odnose v podjetjih, za rast organov delavskega upravljanja. In zato je dolžnost sindikalnih organizacij, da "se borijo proti vsem birokratskim težnjam posameznikov in usedlinam preteklosti ter na to tudi stalno opozarjajo vse delavce.
KDO JE ZMAGAL V MESECU APRILU
Republiški svet je proglasil zmagovalce za mesec april
Komisija za ocenjevanje prvega tekmovanja delavskega upravljanja pri Republiškem svetu Zveze sindikatov za Slovenijo je na podlagi zbranil poročil ocenila uspehe tekmovanja, ki so jih dosegli posamezni kolektivi. V mesecu aprilu so najboljši delovni kolektivi prvega tekmovanja delavskega upravljanja teh tovarn in gospodarskih podjetij:
I.	skupina:
1.	Tekstilne tovarne (MTT) Maribor;
2.	Iskre, Kranj;
3.	Rudnika in topilnice svinca Mežica;
II.	skupina:
1.	Splošnega gradbenega podjetja »Konstruktor«, Maribor;
2.	Splošnega gradbenega podjetja »Beton« Celje;
3.	Predilnice in tkalnice Maribor.
III.	skupina:
1.	Tovarne gumijastih izdelkov »Sava«, Kranj;
2.	Kemične tovarne Kamnik;
3.	Splošnega gradbenega podjetja »Projekt«, Kranj;
IV.	skupina:
1.	Elektrokovine, Maribor;
2.	Industrije obutve, Ljubljana;
3.	»Zlatoroga«, Maribor.
V.	skupina:
1.	Tovarne lesonitnih plošč Ilirska Bistrica;
2.	Tovarne perila, Celje;
3.	Železniške tiskarne, Ljubljana.
Ustanove:
1.	Kolektiv železničarjev — Kontrola dohodkov, Ljubljana;
2.	Kolektiv bolnice za kostno tuberkulozo, Šempeter pri Gorici;
3.	Kolektiv bolnišnice v Celju.
Najboljši sindikalni sveti so naslednji:
1.	KSS Maribor;
2.	OSS Kranj;
3.	KSS Marenberg.
Iz tajništva Republiškega sveta ZS za Slovenijo
Žalostna zgodba o tarifnem pravilniku kočevskih rndartev
Že v zadnji številki našega lista smo grajali izdelavo tarifnega pravilnika v kočevskem premogovniku. Vendar nas razrnere silijo k temu, da o tarifnem pravilniku kočevskega premogovnika tudi danes spregovorimo. Tudi tokrat ne bo šlo bez graje.
Komisija, ki jo je pooblastil upravni odbor podjetja, je v dneh od 1. do 3. junija dokončno izdelala tarifni pri-vilnik in ga predložila delavskemu svetu v potrditev. Delavski svet je zasedal dne 6. junija. Na tej seji delavskega sveta so bili razen članov sveta prisotni tudi nekateri drugi člani kolektiva. Razpravljali so o tarifnem pravilniku in delavski svet ga je odobril in potrdil. Vendar bi delavski svet po predpisih tega ne smel storiti. O tarifnem pravilniku namreč ni razpravljal kolektiv, kakor je po naši pameti prav in kakor to predpisuje uredba o delitvi sklada plač delavcem in uslužbencem v gospodarskih podjetjih. K tej napaki, ki so jo člani delavskega sveta spregledali, pa se je pridružila še druga.
Naslednji dan, to je 7. junija, bi morali iz kočevskega premogovnika odposlati tarifni pravilnik v potrditev Republiškemu odboru sindikata rudarjev Slovenije. Toda ... direktor rudnika je posegel vmes. Uslužbenci so morali po »izraziti želji direktorja podjetja« pravilnik na novo prepisati, kar so delali v soboto in nedeljo. Zakaj? Direktor rudnika Klančišar se ni strinjal z 12 tarifnimi postavkami. Seveda se je na to spomnil šele po zasedanju delavskega sveta in tebi nič meni nič, brez kakršne koli privolitve delavskega sveta »temeljito spremenil celotno grupacijo administrativnega uslužbenstva« tako, da je na primer: »referenta za rudarska dela, ki opravlja stvari iyrazito tehničnega značaja in ki je razen tega tudi vodja statističnega oddelka, prestavil iz dosedanje IV. v IX. skupino kot navadnega sta-tističarja«. Tako se vrstijo popravki delovnih mest in tarifnih postavk od šefa računsko gospodarskega sektorja pa vse tja doli do poslovodje površin-
Prihodnji teden izide posebna izdaja
»OBZORNIKA«
V tem »Obzorniku« bodo zbrana vsa navodila o izdaji novih delavskih knjižic. — Naročajte pri upravi »Delavske enotnosti« v Ljubljani, poštni predal 284
0 nekaterih idejno političnih slabostih
(Nadaljevanje z 2. st ranil čestokrat zelo čudne ideološke vplive v društva, predvsem pa »premalo prosvetljenim delavcem« sploh zaprle vrata v aktivno delo. Pravo, družbeno in kulturno politično življenje, kakršnega poznamo iz starih delavskih društev, se, razen v izjemnih primerih, v teh društvih ni razvilo, niti se ni moglo razviti.
To se pravi, da se je dobršen del drobnjakarstva, prakticizma, konkretnega dela brez jasnih razredno političnih pogledov občutno maščeval. Naše kulturnoprosvetne skupine so se tako »zasektorirale«, da so postale mnogokje čisto gluhe za vse družbeno dogajanje in zato tudi mrtve veje med delavskimi organizacijami.
Tak suhi prosvetarski prakticizem, ocenjevanje prosvetne aktivnosti le po točkah, doseženih na tekmovanjih, ne pa po kulturno političnih uspehih društev, pa je omogočil tudi vdor raznih malomeščanskih »kulturnikov«, ki so pod firmo strokovnjakov prišli v delavska društva, kjer so pričeli za drag delavski denar po svoje vedriti in oblačiti. Mnogi sindikalni odborniki pa niso znali pravilno razlikovati med poštenim strokovnim voditeljem in med šarlatanom, ker jih pri ocenjevanju teh ljudi niso vodila razredno politična stališča, to je ocenjevanje tega, kar se delavski razred v društvih nauči in kaj tam pridobi.	,
Vzporedno s temi pojavi v naših društvih pa so se pričele javljati tudi teorije o tem, da delavec ni sposoben ustvarjati kulturnih dobrin, da ni sposoben oblikovati idejno političnih stališč in gledanj, ker mu za to manjka izobrazbe, prosvetljenosti in srčne kulture. Kratko malo, po mnenju takih
»teoretikov« so delavci sposobni samo I no zoperstavila tistim omlednim »kul
.	•	' * •	»J.	I J___• Y 1 1  ...	4 MM.	CtTT 1 V
delati v materialni proizvodnji, medtem ko so duhovne vrednote domena drugih ljudi. To se po domače pravi, delavcem odrekati tiste njihove nazorske, moralne, družbene in kulturne vrednote, ki dvigajo delavski razred daleč iznad takih duhovnih vrednot preživelega kapitalističnega sveta pri nas. Take izrazito reakcionarne teorije, ki so lahko v naših družbenih pogojih le še večerna tolažba preživelim malomeščanskim »kulturnikom« in klerikalno belogardističnim ostankom, pa bi nam utegnile biti škodljive, če se mi ne bi resno spoprijeli z birokratskim prakticizmom v našem prosvetnem delovanju in če ne bi jasno osvežili naših revolucionarnih zahtev tudi na področju kulturno političnega delovanja.
Doprinos k temu je nedvomno tudi pobuda za to, da se obnove na Slovenskem delavska društva »Svobode«, ki imajo v delavskem gibanju pri nas in v našem naprednem družbenem delovanju sploh bogate revolucionarne tradicije. Pri obnavljanju društev »Svobode« gre torej za to, da oživimo revolucionarno razredne tradicije kulturno političnega in društvenega delovanja delavstva do tiste mere, da bodo delavska društva postala dejansko središča, kjer bo naš delavski razred našel svoj drugi dom in kjer se bodo oblikovala stališča, gledanja delavstva na celotno družbeno dogajanje pri nas.
Vsako drugačno pojmovanje obnavljanja »Svobode« lahko bistveno škoduje sami zamisli in predstavlja nič drugega kot nadaljevanje s prakso, o kateri smo kritično govorili. Samo taka društva, ki bodo res delavska in ki bodo imela jasno razredno, kulturno politično obeležje, se bodo lahko uspeš-
turniškim« naziranjem birokratov in malomeščanov, ki odklanjajo tematiko odprtega razrednega boja in partizanstva v našem kulturnem delovanju, češ da je to že preživelo in se zavzemajo samo za »lahke stvari«, ki naj služijo za razvedrilo od dnevnega dela že itak utrujenemu delavstvu: od najbolj primitivnih malomeščanskih burk, ki jih poznamo s predvojnih podeželskih gasilskih odrov pa do najbolj nemogočih glasbenih zablod zapadnega sveta. Prav dejstvo, da mora delavski razred trdo delati za svoje razredno politične ideale, zahteva od kulturnih društev delavskega razreda, da mu ponazarjajo ta njegov težak razredni boj, da vidi moralne, družbene vrednote tega boja. Delavski razred prav zato, ker se mora trdo boriti, hoče in ima pravico do tistih naprednih kulturnih vrednot, v katerih so uresničene napredne ideje in samo takim vrednotam moremo dati mesta v delavskih društvih.
Sindikalni odborniki in mnoga sindikalna vodstva doslej o teh stvareh niso imela jasnih načelnih razredno političnih stališč. Prosvetno delovanje marsikje pojmujemo le kot »sektor dela sindikatov«, za katerega pa imamo navadno zelo malo časa. Predvsem pa, o njem zelo malo razpravljamo z razredno političnih in idejnih stlišč. In v tem je nedvomno tretja velika slabost v idejno političnem delu sindikalnih organizacij, ki jo moramo kot vse ostale ozdraviti.	Roman Albreht
skega kopa. Ker so bila vsa ta delovna mesta pomaknjena za eno ali pet skupin nazaj, je bilo treba izenačiti sklad plač. Da bi direktor presežek sklada plač nekako izenačil, je vnesel v tarifni pravilnik mesto obratovodje na površinskem kopu, ki ga v prvi tarifni tabeli ni bilo in ga uvrstil v III. skupino. Ko je bil ves ta posel »temeljito« opravljen in so uslužbenci spisali vse tako, kakor je »odločil« direktor, kar pa mimogrede povedano, ni njegova pravica, marveč pravica delavskega sveta, je prinesel poseben kurir »temeljito popravljen« tarifni pravilnik v potrditev Republiškemu odboru sindikata rudarjev. Na Republiškem odboru so bili zelo veseli, da je vendarle enkrat tarifni pravilnik gotov in da bodo lahko zaključili s potrjevanji pravilnikov. Na tega iz Kočevja so namreč zelo dolgo čakali. Toda ...
Dan nato je namreč prišel na Republiški odbor predsednik sindikalne podružnice kočevskih rudarjev in prinesel s seboj pritožbo izvršnega odbora podružnice.
Izvršni odbor sindikalne podružnice je na svoji seji v ponedeljek 9. tm. razpravljal o samovoljnem dejanju direktorja podjetja in o tem, ker tarifni pravilnik-ni bil dan na vpogled delovnemu kolektivu, kakor je to predpisano. Na sejo izvršnega odbora sindikalne podružnice sta prišla tudi predsednik delavskega sveta in predsednik upravnega odbora podjetja. Izvršni odbor podružnice zahteva v svoji pritožbi, naj Republiški odbor rudarjev tarifni pravilnik vrne nazaj v podjetje, kjer bo na vpogled vsemu kolektivu, da lahko da svoje pripombe in pritožbe. O tarifnem pravilniku, pripombah in pritožbah pa naj ponovno razpravlja delavski svet podjetja. To svojo zahtevo utemeljuje izvršni odbor podružnice s tem, ker je direktor podjetja brez vednosti tarifne komisije, članov upravnega odbora in delavskega sveta in že potem, ko je bil tarifni pravilnik odobren, ta dokument samovoljno in protizakonito popravljal, dasi podrobnih popravkov sploh ni predlagal na seji delavskega sveta. Razen tega pa izvršni odbor podružnice utemeljuje tudi s tem, ker kolektiv ni razpravljal o tarifnem pravilniku osem dni pred potrditvijo. Izvršni odbor podružnice zahteva, naj direktor podjetja ponovno popravi spremenjene grupacije, če pa se mu zdi potreben popravek, kakor je storil sam, naj to zahteva na seji delavskega sveta.
Republiški odbor rudarjev je seveda pritožbi sindikalne podružni ugodil, ker je direktor s samovoljnim ravnanjem kršil zakonitost.
Mogoče bo kdo dejal, zakaj ni sindikalna podružnica uveljavila svoje pravice še pred potrditvijo tarifnega pravilnika. Predsednik izvršnega odbora podružnice je trikrat opozoril sekretarja podjetja Draga Podreberška, ki ga je upravni odbor podjetja pooblastil, da opravi administrativna dela pri izdelavi tarifnega pravilnika, naj da tarifni pravilnik na vpogled vsemu kolektivu. To je zahteval tudi predsednik upravnega odbora podjetja. Oba sta naletela na gluha ušesa.
Zaradi tega, ker o tarifnem pravilniku ni razpravljal ves kolektiv, se je Republiškemu odboru sindikata rudarjev Slovenije pritožilo tudi Društvo strojnikov, strojevodij in kurjačev iz Kočevja.
NOVI IZDELKI STEKLARNE ROGAŠKA SLATINA
Steklarji iz Rogaške Slatine so začeli resno razmišljati o novih vrstah izdelkov, ki jih je na trgu še prav malo, za katerimi pa je precejšnje povpraševanje. Izdelovati so začeli skodelice za kavo in kavne servise iz psevdoporcelana. Skodelice in servisi so v rumeni, modri in zeleni barvi, primerni pa so tudi za slikanje z zlatom in srebrom. Največ zaslug za dober psevdoporcelan, ki drži tudi vrelo vodo, ima inženir Dinovski, vodja tehničnega oddelka.	B.	J.
V LITOSTROJU SO VLILI PRVA DVA JEKLENA TEKAČA
V petek so jeklolivarji Litostroja doživeli novo delovno zmago. Uspelo • jim je, da so vlili dva tekača, težka vsak po dve toni iz jeklene litine. Doslej so v Litostroju vlivali tekače le iz navadne litine.	A.	Z.
DELAVSKA ENOTNOST vi. 1952 * stran 3
POGOVOR Z NOVIM DOPISNIKOM
Nekaj nasvetov tov. Kokolju
Tovariš Kokolji
Tvojega pisma smo bili dvakrat veseli. Najprej zato, ker si nam prvikrat pisal, drugič pa, ker kot zaupnik »Delavske enotnosti« v tovarni, kjer delaš, čutiš dolžnost, da nekaj napišeš o uspehih kolektiva in življenju pri vas.
Upamo, tovariš Lojze, da nam boš pogosto pisal. Zato nam dovoli, da ti nekaj nasvetujemo. Kakor smo že dejali, smo bili tvojega pisma zelo veseli, vendar bi nas še bolj razveselilo, če bi nam v pismu opisal le eno samo stvar. Vidiš, v tvojem zadnjem pismu si nam pisal, kakšne nove stroje boste dali kmetijskim delavcem, koliko članov šteje vaša sindikalna podružnica, kakšne uspehe ima dramska skupina, da imate težave z nakupom žarnice za radioaparat itd. Nam se zdi, da bi bilo bolj prav, če bi nam prihodnjič pisal samo o eni stvari. Na primer, kaj dela vaša sindikalna podružnica, ali kako preživite vi delavci svoj prosti čas, ali pa tudi o uspehih v proizvodnji. Glej, če človek piše samo o eni sami stvari, lahko to stvar podrobneje opiše in dopis postane bolj zanimiv. Želimo, da bi se nam vsak teden oglasil.
Uredništvo
J/l Kq/zm& kbajev nam .pišejo
PISMO TREH DELAVCEV Z DRŽAVNEGA POSESTVA
Ne pustimo, da bi se lako gospodarilo
Na državnem posestvu Črmošn jice kmetijsko gozdarskega gospodarstva Kočevje ni vse tako, kakor bi moralo biti. Tako vsaj lahko razberemo iz pisma treh članov kolektiva, ki so ga poslali Republiškemu svetu Zveze sindikatov Slovenije in v katerem prosijo nasvetov in pomoči. Ti trije člani kolektiva, ki prav gotovo niso osamljeni, so zelo zaskrbljeni zaradi gospodarjenja, kakršno je na državnem kmetijskem posestvu Črmošinjice, in donosnosti podjetja sploh. Takole pišejo:
»Pri nas je cela vrsta nepravilnosti. Na vsakem koraku jih poskušamo odpraviti. Tudi na sestankih se pogovo-rimo. Toda ne gre pa ne gre na boljše. Prav res nas skrbi, kakšen bo naš letni obračun dela in dohodkov.
Takole je pri nas. Vodilnih uslužbencev imamo precej, kar 9 jih je. Na polju dela 9 žensk in 3 moški. Razen tega so na posestvu še živinorejci, ko-
0 M in upviD Gozdne uprave v Rušah
Z drvmi se je dobro preskrbeti sredi | zakaj ga niste izdelali zase kot upravi-
poletja, da se do zime lepo preslišijo. No, prebivalci pohorskih obronkov imajo kar precejšnje ugodnosti glede nabave drv. Gozdne uprave jim na prošnjo dodelijo večjo ali manjšo ko-lično drv. Med temi je tudi gozdna uprava v Rušah. Le-ta je vsa leta sem prosilcem oddajala precejšnje Količine drv, ko je čistila gozdove. Seveda so bili med prosilci tudi taki nehvalež-neži, ki niso upoštevali navodil uprave in so čestokrat sekali kar na svojo pest in s tem povzročali škodo v gozdu. Delo takšnih ljudi je seveda vse graje vredno. Tudi letos smo mislili, da nam bo šla gozdna uprava v Rušah na roko pri dodeljevanju drv, toda v ruški upravi se je nekaj spremenilo.
Do spremembe je prišlo takrat, ko je prevzel vodstvo gozdne uprave upravitelj ing. Jože Tajnšek. Ta je začel vpeljavati sedanjemu času razvoja neprimerne metode upravljanja s podjetjem. To velja tudi za dodeljevanje drv. Poglejmo si samo en tak primer neobičajnega nakazila za drva, ki je po svoji vsebini vse graje vreden in ki je kot tak v veljavi menda edinole pri gozdni upravi.
Tovariš H. M. iz Bistrice je dobil nakazilo, ki se dobesedno takole glasi:
»Vašo prošnjo z dne 5. V. 1952 smo odobrili. Zglasite se nemudoma pri logarju Sernc Jožetu, stanujoč Bezena, da vam odredi sečišče. Predno se zglasite pri logarju, pridite na upravo Ruše 161, da drva plačate, kajti brez potrdila, da ste drva plačali, vam logar se-čišča ne bo odkazal. Sečišče, katerega vam logar odredi, ni mogoče spremeniti. Rok sečnje in spravilo drv je 14 dni vštevši od dneva, ko drva plačate. Denarja za plačana drva ne vračamo. Reklamacij z ozirom na sečišče ne sprejemamo. Izdelati smete plačano količino drv. ostala drva, če bi jih izdelali, vam bodo zaplenjena.
Vse sile za dvig gozdarstva.
Upravitelj:
(inž. Tajnšek Jože)«
Vprašujem se, ali je tovariš inženir Tajnšek vsaj malo pomislil na naše delovne ljudi takrat, ko je izdal takšen ukrep, in mar misli, da tako postopanje ni brezdušno? Zanimalo bi me tudi, ali vi, tovariš Tajnšek, izdelujete drva po vašem receptu? Rekel bi, da ne, in
tel j a, ampak za številne prosilce drv. Čudim se tudi, da lahko uprava kar tako zapljenjuje drva, ki so jih izdelali prosilci, da lahko zaplenjuje denar in končno, zakaj delavski svet teh nepravilnosti doslej še sploh ni pretresal. Skrajni čas je že, da odgovorni ljudje občinskega odbora v Rušah tudi v tem pogledu napravijo svoje ter enkrat za vselej napravijo konec takim neobičajnim ukrepom.	Gabriel Gornjak
V BISTRICI SO LEPO PROSLAVILI »TEDEN MATERE IN OTROKA«
Tudi letos so žene iz Bistrice lepo proslavile »Teden matere in otroka«. Ze v začetku tedna so se zbrale na skupen posvet in s predstavniki vseh množičnih organizacij napravile načrt za proslavo. Proslava »Tedna matere in otroka« je bila v soboto popoldne v prostorih zadružnega doma. Mamice in malčki so prihiteli iz vseh strani. Predsednica vaške organizacije AFŽ tovarišica Beričeva je govorila o skrbi naše ljudske oblasti za rast mladine. Sledile so še pesmi in recitacije, nastopila je skupina pionirjev in pionirk, malčki pa so po proslavi odšli na obilno in dobro pripravljeno zakusko.	G. G.
njarji in obrtniki. Ljudi je torej dovolj. Samo posamezniki se premalo zavedajo svoje odgovornosti in zato se lahko dogajajo tudi nepravilnosti, ki jih bomo našteli.
Dne 1. junija 1952 se je na Planini pokvaril vodovod. Živina in ljudje na Planini so ostali brez vode. Dogovorjeno je bilo, da bomo drugi dan odšli popravljat vodovod. Za to je vedel tovariš Zupan in mehanik iz Črmoš-njic. Toda 2. junija se za popravilo vodovoda nobeden ni zmenil, češ, da ni prevoznega sredstva za material. To pa seveda ni res. Voznikov ni manjkalo. Ta dan sta odšla dva voznika v Semič, čeprav bi tam lahko opravil en sam voznik, drugi bi pa odpeljal material in orodje na Planino in vodovod bi lahko popravili.
Toda take stvari se pri nas cesto dogajajo. Pozimi smo na primer zlagali deske v eno šupo, sedaj pa jih zopet prelagamo v drugo. Dvakratni stroški so s prevozom. Zaposleni so ljudje in konji. In to samo zaradi tega, ker gleda vsak nepremišljeno na svoje delo. Pozimi je bilo v šupi zloženih okrog 500—600 kosov zidne opeke. Toda tako slabo je bila vskladiščena, da je od. 100 kosov opeke ostalo celih le 8 kosov, drugo pa je samo za odpadek. Polovico oglja je na dežju, čeprav bi bilo tudi v šupi toliko prostora, da bi lahko vse oglje spravili v njo. Umetni gnoj (norveški soliter) je bil v vrečah 3 mesece, tako da so vreče razpadle. Šele takrat so začeli premišljevati, da bi bilo treba umetni gnoj drugače vskla-diščiti. Pri nas mo pridelali tudi nekaj sira. Toda tako smo ga pazili in »varčevali«, da se ga je precej pokvarilo. Potem smo z njim krmili kokoši.
Bodočnost našega gospodarstva je zelo žalostna. Veliko dela imamo okrog sebe, vendar ni možnosti, da bi lahko delavec delal več ur in tudi več naredil v svojo korist in v korist posestva. Pri nas se nobeden ne zmeni, da bi nam dal delo na akord. Vse drugače bi bilo, če bi delavec vedel, koliko bo zaslužil, če bo prej naredil. Premalo nadzorstva je tudi, če je bilo delo dobro ali slabo opravljeno. Nobeden ne poskrbi, da bi bile na primer pri okopavanju kultur sklenjene delovne pogodbe, kjer bi bilo zapisano: tako in toliko moraš narediti, za to delo pa boš dobil takšno plačo. Tudi z izplačilom zaslužka zelo zavlačujejo. Kar navada je že, da dobimo zaslužek iz-
KflJ SE NEKAJ TAKEGA PRI NAS RES LAHKO NEKAZNOVANO
Jaka Štruc, strelec v trboveljskem rudniku, je že nekaj časa sem čakal na odločbo, da gre v pokoj. Ves izčrpan je že in potreben počitka, čeprav, kakor pravi, mu bo dolgčas za rudnikom. Na letnem dopustu še ni bil. Z obrato-vodjo se je domenil tako, da bo odšel na dopust pred upokojitvijo. No, in ker ni vedel, kdaj bo odločbo dobil, je z dopustom odlašal. 6. junija pa je naenkrat prejel odločbo, da preneha njegovo delovno razmerje s 1. julijem, ker gre v pokoj. Obratovodji Jermolu je povedal, da bi šel rad na dopust 16. junija letos. Toda glejte, Jermol mu je odgovoril, da nima več pravice do dopusta in to zato, ker gre v pokoj. Tako da je Jermolu dejal »personalni referent rudnika«, ko sta listala po nekih knjigah in knjižicah. Štrucu pa je pripomnil še to, 'da tudi tistih 12 rudarjev na zahodnem obratu, ki so pred upokojitvijo. ne bo dobilo letnega dopusta.
plačan šele okrog 16. v mesecu. Velike nepravilnosti so tudi pri zaposlitvi delovne sile. Noseče ženske morajo nositi ali nalagati vreče, ki so težke 50—70 kilogramov.
Ne vemo tudi, če je prav to, da moramo delavci, ki smo zaposleni na posestvu, plačevati amortizacijo od predmetov, ki jih uporabljamo, vodstvo pa mehaniku, ki je pri nas zaposlen, ne plača nobene amortizacije, čeprav že več mesecev rabi svoje orodje. To mu samo obljubljajo.
Sedaj smo dobili sezonske kosce. Ti so se tudi takoj pritožili, ko so prišli. Za nje je bilo prav slabo poskrbljeno. Namesto suhe slame ali sena za prenočišče so dobili mokro seno. Nimajo luči itd. Kosci upravičeno godrnjajo nad takšnim sprejemom.
Naš kolektiv ima svojo gostilno. V njej sta zaposleni dve kuharici in ena natakarica samo za abonente. Toda kakor je videti, si bodo tudi ti abonenti začeli sami kuhati, ker dobijo v menzi premalo hrane.
Našteli smo le nekaj nepravilnosti. Te kažejo, da bomo na našem posestvu prav malo prigospodarili, kar bi lahko krilo naše stroške. Ob zaključku leta bomo imeli slab letui obračun, če bo še naprej tako. Delavci bi morali dobiti še 20% zaslužka, ker sedaj dobivamo le akontacijo na redni zaslužek.«
O teh stvareh se je treba pa res pogovoriti! Vodstvo sindikalne podružnice na posestvu naj da pobudo za sestanek in postavi to na dnevni red. Pišite nam, kako ste se kaj pogovorili in kako ste stvari uredili.
»Hej, prijatelj, dobro, da sem te srečal. Vidiš, nečesa ne razumem. Tisto o proračunu, stranišču in stanovanjih. Daj, razloži mi.«
»Glej ga, glej. Kako ne bi razumel. Kdo bi v vsaki hiši posebej gradil stranišča. Samo prepiri so okrog tistih stranišč. Sedaj bomo pa zgradili eno veliko javno stranišče, pa bo za celo mesto dovolj.«
»Kako to misliš?«
»Ja, jaz pravzaprav nič ne mislim, ampak sklepam tako, ker bodo, kot piše v ljubljanskem proračunu, porabili v Ljubljani za nova stanovanja le S milijonov dinarjev, za zgraditev javnega stranišča pa kar 12 milijonov.«
Strucu je težko ob takem odgovoru in odločitvi. Dolga leta je delal v jami. Do 1. julija še teče njegovo delovno razmerje in glej, zdaj se najde nekdo, ki mu krati pravice do letnega dopusta.
Nič ne bi dejali, če bi Jaka Štruc, star rudar, izkoristil dopust šele pred 8 ali 10 meseci. Toda od zadnjega njegovega letnega dopusta je že preteklo 15 mesecev. Mar ni to čisto brezdušno?
Jugoslovansko prvenstvo kolesarjev
bo v nedeljo v Sloveniji, in sicer s startom in ciljem v Ljubljani. Proga za seniorje bo dolga 175 km in bo šla skozi Tržič v Kranjsko goro ter obratno v Ljubljano. Ostale kategorije bodo vozile krajše proge. Prijavljenih je večje število tekmovalcev iz vseh naših republik kakor tudi moštvo iz Trsta.
Delavci m uslužbencil
Kadar pridete v Ljubljano si oglejte tekstilno blago pri trgovskem podjetju
mmsm msmm mmsn
Znižali smo cene!
ki ima naslednje poslovalnice:
»VOLNA«, Nazorjeva ulica 3 (Frančiškanska ulica)
»SUKNO«, Stritarjeva ulica 4
V	ČOPOVI ULICI 16 (bivši Vončina) »PRI TOVARNI«, Tržaška cesta 6 »KOROTAN«, Celovška 71
»SENT VID« 18
V	prodajalni »VOLNA« prodajamo tudi na kredit!
kongres
Nekateri strokovni sindikati so že imeli svoje kongrese, drugi pa jih bodo imeli naslednje mesece. Ki strokovnega sindikata je Saj daje splošno obliko strokovni organizaciji in delegati se tu pomenijo o bodočih nalogah svoje organizacije. Letos so na kongresih strokovnih sindikatov sprejemali tudi statute. Vsak strokovni sindikat ima sedaj svoj statut, ki določa organizacijsko obliko in naloge sindikata v soglasju s statutom Zveze sindikatov Jugoslavije.
Zakaj bodo letos kongresi strokovnih sindikatov? Preteklo je namreč že tri leta od prvega ali drugega kongresa strokovnih sindikatov. Sedaj je zopet prišel čas, da se zberejo delegati, predstavniki strokovnega sindikata iz vse države in se pogovorijo o delu, uspehih in nalogah. Saj poznate statut Zveze sindikatov Jugoslavije, kaj ne? V njem je namreč zapisano, da imajo sindikati svoj kongres najmanj vsaka tri leta. In za večino od teh bodo tri leta pretekla prav letos. Zato bodo letos tudi vsi strokovni sindikati imeli svoj kongres.
Toda, ko že govorimo o statutu Zveze sindikatov Jugoslavije in o statutih strokovnih sindikatov, se pogovorimo še nekoliko več o organizacijski obliki sindikatov. Ni odveč, če se o svoji organizaciji večkrat pogovorimo. Bolj jo spoznamo, svoje obzorje si razširimo in to nam koristi pri našem vsakdanjem delu v organizaciji.
Zveza sindikatov Jugoslavije združuje vse v naši domovini organizirane sindikate. Razen tega združujejo še poklicna društva in združenja. Vsi sindikati, društva in združenja, ki so združeni v Zvezi, so dolžni izpolnjevati določila statuta Zveze sindikatov. Statut je torej osnovna vez med vsemi sindikati, društvi in združenji, ki se
OB KONGRESIH STROKOVNIH SINDIKATOV
Korak naprej v povezovanju naš h sindikatov z mednarodnim delavskim gibanjem
bavijo s svojimi poklicnimi, strokovnimi vprašanji ob upoštevanju splošnih načel Zveze sindikatov. V sindikatih smo organizirani po strokah. Delavci in uslužbenci, ki so zaposleni v enem podjetju ali ustanovi iste gospodarske stroke, so združeni v en strokovni sindikat. Organi Zveze sindikatov, sveti na primer, so usmerjevalni organ strokovnih sindikatov. Neposredno vodstveno delo, strokovno tako rekoč, pa prehaja na posamezne odbore strokovnih sindikatov. To je potrebno zato, da čimbolj obogatimo strokovno delo sindikatov. Kako zelo pa je to koristno, bomo videli, ko se bomo nekoliko zadržali ob kongresu tega ali onega sindikata.
Ena od poglavitnih nalog Zveze sindikatov je ta, da vzgaja delavski razred v duhu znanstvenega socializma, ga razredno politično, gospodarsko in strokovno izobražuje, skratka tako, da se zavestno bori za zmago socializma. Sindikati torej vzgajajo in učijo delavce, da čim uspešneje opravljajo svoje dolžnosti, da ustvarjalno delajo v družbenih organizacijah in zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti v proizvodnji. Kulturna, gospodarska in strokovna izobrazba delavcev, vzgajanje delavskega razreda v duhu znanstvenega socializma, je torej prva dolžnost in vsesplošna načelna obveznost, razen vsega drugega seveda, za vse strokovne sindikate. Od tega, kako delavci razumejo naš razvoj, graditev nove družbe, je odvi-
4j STRAN * 13.
vi ,«2 DELAVSKA ENOTNOST

sindikati
sen položaj njih samih in družbeni razvoj naše domovine.
Dejali smo, da morajo vzpodbujati svoje člane, da zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti v proizvodnji in na drugih področjih gospodarske dejavnosti. Ob tem pa je potrebno, da se pogovorimo, kakšno je razmerje sindikatov do gospodarstva. Vsi delovni ljudje pri nas, predvsem pa člani sindikatov, si prizadevamo, da bi čimbolj razvili proizvodne sile, da bi bjl razvoj naših gospodarskih panog skladen. To delamo zato, ker si lahko le od hitrega razvoja proizvodnih sil obetamo lepše in boljše življenje.
Se večjo odgovornost za uspešen razvoj gospodarstva pa so prevzeli delavci in z njimi tudi delavski sindikati s tem, ko je dana delavcem pravica, da sami neposredno upravljajo s podjetjem. Da so delavci sposobni sami opravljati z gospodarstvom, v to nobeden pri nas ne dvomi. Prav zato smo tudi izvedli ta, v zgodovini proizvodnih odnosov edinstven ukrep. Uspešno in koristno gospodarjenje s podjetji, vodenje gospodarstva sploh, pa je potrebno iz dveh razlogov. Cilj delavskega upravljanja je namreč, da z njim razvijamo naše proizvodne sile, proizvodno in obrambno sposobnost naše domovine. Drug razlog, da uspešno in koristno gospodarimo s podjetji, pa je ta, da vsemu svetu dokažemo neizpodbitno resnico, da je delavski razred sposoben in edinole on upravičen upravljati s proizvodnjo in gospodarstvom sploh. S tem se borimo za zmago delavskega razreda v svetu.
Delavsko upravljanje je pri nas šele na začetku. Gospodarstvo se šele prilagaja novemu načinu upravljanja. Za-
to je razumljivo, da šo sindikati dolžni prav pri tem čim več storiti. Vzgajati morajo delavce v dobre gospodarje, pomagati, da so spremembe v našem gospodarskem organizmu čim bolje in dosledneje izvajajo. Pri tem pa sindikati skrbijo, da spremembe ne prizadenejo delovnih ljudi in tako tudi opravljajo svoje socialno zaščitno delo.
Sveti, izvršni organi Zveze sindikatov na določenem ozemlju, ki vodijo delo sindikatov med dvema kongresoma, načelno obravnavajo določena vprašanja, določajo stališča posameznih vprašanj, odnos organizacij in podobno. Sveti so skratka izrazito splošno vodstveni in usmerjevalni organi strokovnih organizacij. Neposredno vodstveno delo pa s tem prehaja na strokovne organizacije. Prav zato pa so se na kongresih strokovnih sindikatov, razen splošno organizacijskih stvari, delegati pogovarjali vsak o svojih strokovnih vprašanjih. Na kongresih strokovnih sindikatov rudarjev, delavcev kemične in živilske industrije itd. so veliko razpravljali, o novi tarifni politiki v podjetjih, o delavskih svetih in upravnih odborih, o organizaciji dela v tovarnah in podobno. Govorili so torej o strokovnih vprašanjih, ki jih morajo vsak dan reševati. Delavci trgovskih podjetij so se pogovorili med ostalim seveda, kakšen naj bo odnos prodajalca do kupca. Prodajalci morajo s svojim vljudnim obnašanjem vzgajati tudi potrošnike. Drugačen pogovor so zopet imeli učitelji, predavatelji in profesorji na ustanovnem kongresu svojega združenja. Ti so se pogovorili, kakšen naj bo lik prosvetnega delavca, da bo lahko vestno in dobro vzgajal naš naraščaj. Dnevni red kongresa pe-
dagoških delavcev pa je bil svojevrsten. Pedagogi so dopoldne poslušali strokovno predavanje, popoldne pa so v posameznih sekcijah za predšolsko vzgojo, splošno pedagogiko, psihologijo itd. podrobno razpravljali o raznih pedagoških vprašanjih. Pogovorili so se na primer, kako je treba vzgajati predšolsko mladino, kakšna naj bo vzgoja v družini, kako se je treba bojevati proti vplivom, buržoazne dekadence na našo pedagogiko šolstva itd. Skratka, pogovorili so se o vse mogočih pedagoških, torej izrazito strokovnih vprašanjih.
Videli smo, da so se delegati na kongresih pogovarjali res vsak o svojih strokovnih vprašanjih. Cc bi bila učitelj in delavec, strojni inženir in gledališki ali filmski umetnik včlanjena v enem sindikatu, bi se lahko le načelno pogovorila o tem ali onem. V strokovnem pogledu pa bi se njihova vprašanja razhajala. Obstoj in delo strokovnih sindikatov je torej upravičeno, kajti oni omogočajo, da se delavci o svojih razredno političnih problemih skupno pogovore.
Še na nekaj ne smemo pozabiti, ko govorimo o letošnjih kongresih stro-, kovnih sindikatov. Skoro na vsak kongres so prišli tudi gostje iz tujih dežel. Na kongres rudarjev, kemičnih delavcev, državnih uslužbencev itd. so prišli predstavniki sindikalnih organizacij iz Anglije, Francije. Nemčije, Norveške in drugih dežel. Ti obiski so zelo pomembni. Pomenijo korak naprej v povezovanju naših sindikatov z mednarodnim delavskim gibanjem. Gostje — predstavniki sindikatov drugih dežel, so si ob tem prav gotovo nabrali kopico bogatih izkušenj. Občudovali so našo pot v graditvi socializma. Bolj ko nas spoznavajo, bolj nas cenijo. To povezovanje bo še bolj okrepilo resnično demokratično mednarodno fronto proletariata. ki se bori za mir, za neodvisnost dežel in zmago socialistične miselnosti v svetu. Prav zaradi tega pa je pomembnost kongresov strokovnih sindikatov še večja.
Dokler bo tod dihal slovenski rod, toliko časa bo tu
živel spomin na pisca prve slovenske knjige
V NEDELJO SO NA RAŠČICI ODKRILI SPOMENIK PRIMOŽU TRUBARJU
Mirni so kraji tam okrog Velikih ~®^č. Košček prijetne, domače Dolenj-med ljubke zelene griče zaprt! Toda kolikokrat misel slovenskega človeka poroma v te kraje. Vsak otrok va Slovenskem, ko se nauči prvih učenosti, sliši tudi za Raščico, kjer je bil rojen tisti učeni mož, ki je napisal prve slovenske knjige.
Kolikor se spomnim svojih prvih šolskih učenosti, se mi zdi, da sem si luže zapomnil ime Raščice kakor pa Trubarjevo ime. Tako sem še mnogokrat kasneje rekel raje, da je pisatelj Prvi slovenske knjige doma iz Raščice, kot ime Trubarja. Zdi se mi, prav gotovo se ne motim, da sem bil nekje v srednji šoli, ko sem si moral razbijati Slavo s Trubarjevo starinsko pisavo, na Trubarja celo malo hud. Kaj vraga ni tako pisal, kakor pišemo mi tu na Slovenskem sedaj — stvar bi bila vendar mnogo bolj enostavna! Tako po otroško misli pač gimnazijec, ki često ne zna preceniti vrednot, ki jih spoznava! Trubarjevo pismo, njegove prve knjige — to smo morali gimnazijci mnogokrat prelistavati, toda ali smo vedno občutili, da so to prve slovenske knjige, da je s temi knjigami porojena prva matica slovenske književnosti in naše slovenske pismene učenosti? Stoletja za Trubarjem so slovenski jezik obrusila, slovenski jezik se je obogatil, toda vedno je imel ta jezik svoj začetek v Primožu Trubarju. Vsi pomembni slovenski kulturni delavci so na tak ali dugačen način v pesmi ali besedi obudili spomin na Trubarja. Naj omenim samo Aškerca, Cankarja in Župančiča.
Preteklo nedeljo je bilo na Raščici Veliko slavje. Ljudstvo je odkrilo velikemu slovenskemu možu spomenik. — Stoletja so že minila, kar je tu po tej vasi tekal graščinskega podanika sin — mali Trubar. In vendar domačini na Raščici vedo za Trubarja, vedo, da je v njih vasi živel pred nekaj stoletji za slovenski rod zelo pomemben mož, čeprav že dolga dolga desetletja in stoletja ne živi na Raščici noben njegov vrstnik. Res je, kakor pravi naš stari ljudski, rek, kolikor daš, toliko veljaš. Trgovci so ta rek po svoje razložili, narod pa po svoje. (Ljudje vendar na. koncu koncev najbolj cenijo človeške, narodnostne vrednote. Ali ni spomin na Trubarja tudi dokaz, da je to res. Slovenski narod mu je preteklo nedeljo postavil lep spomenik. Največji spomenik za Trubarja pa je naš književni slovenski jezik, zakaj dokler bo dihal in živel tod slovenski ■ narod, toliko časa bo v slovenskem knjižnem jeziku Sivel tudi spomin na Trubarja.
Kdo je bil Trubar? To je slovenski protestant, eden tistih mož iz XVI. stoletja, ki so v rimski cerkvi in njeni ostudno samopašni posvetni, vladavini občutili zlo za poštene ljudi in se temu zlu uprli. Kakor vsi ostali, ki so se kaj takega »drznili«, da so odrekli cerkvi vesoljno posvetno oblast, je tudi Trubar občutil *krščansko ljubezen« takratnih gospodarjev iz ljubljanske škofije. Komaj da je pobegnil pred srdom »krščanske ljubezni« ljubljanskih jezuitov v tujino in tam preživel v neumornem delu svoja leta. Njegove knjige, plod plemenite težnje, prosvet-
liti slovenski rod, pa so ljubljanski jezuiti preganjali, kjer so le mogli. Kolikor so uspeli dobi ti teh knjig, so jih v Ljubljani pred škofijo cerkveni gospodje iz same ljubezni do slovenskega naroda slovesno — zažgali.
Ko sem v nedeljo hodil tam okrog Raščice in premišljeval o vseh teh stvareh, pa sem se spomnil še enega dogodka. V prvem letu italijanske okupacije smo tedanji osmošolci šli na šolski izlet na Raščico, da vidimo ta mali slovenski kraj, kjer je preživel svojo tlačansko mladost pisec prve slovenske knjige. Kmalu, ko smo preko travnikov po bližnjici s postaje zavili proti Raščici, so nas z vseh strani za nabitimi puškami in mitraljezi obkolili »slavni vojščaki dežele dvatisočletne kulture« in nas skoraj do nagega slekli, iščoč pri nas protidržavnega materiala. Potem je nas nekaj nad 20 ubogih dijakov spremljalo v Lašče preko 200 do zob oboroženih »junaških vojščakov«. V Laščah so nas z mitraljezi zastražili in nam posamič začeli izpraševati vest; nam grešnikom, ki smo se drznili obi-
skati eno izmed slovenskih vasic. Ko so nas tako lepo zasliševall, pa je prišel med nas tudi tamošnji gospod župnik in nam takole povedal (skušal se bom čim natančneje spomniti njegove modrosti): »Otroci moji, spoštujte posvetne postave! Zdaj so vojne in ni časa za književne norčije. V vojnah gre za velike stvari. Sploh pa, saj vi ste šli na pregrešno pot (mož ni mislil bližnjice, po kateri smo šli), saj je bil Trubar vendar krivoverec. Morda pa je božja previdnost hotela, da so vas od te namere vojaki obrnili nazaj.«
Da, tako je bilo. O, ti »ljuba božja previdnost«, kako prav prideš vsakemu petolizcu, ki ne ve nič drugega kot to, da mora biti hlapec. Raščice tedaj nismo videti. Morali smo domov. — Te-ianje posvetne in duhovne postave so smatrale, da je Raščico pregrešno obiskati.
Danes pa stoji na Raščici lep spomenik, ki slavi našega Trubarja, spomenik, ki govori o tem, da na Slovenskem živi svoboden rod, ki sme in hoče slaviti svoje velike može.
KDO JE KRIV?
Nekako pred 14 dnevi so se na najrazličnejših mestih v Bistrici pojavili letaki o gostovanju kulturno-umetni-škega društva »Alojz šušmelj« iz Selnice ob Dravi. Društvo naj bi gostovalo v zadružnem domu v Bistrici. Ker je bilo iz letaka razvidno, da bo društvo gostovalo z veseloigro »Utopljenec«, in to v soboto zvečer, se je precejšnje število Bistričanov odločilo in kupilo vstopnice v predprodaji. Skratka, igre željni Bistričani so bili prepričani, da bodo tokrat prvič na svojem odru pozdravili goste iz sosednje vasi, Selnice ob Dravi. Toda glej, zgodilo se je nekaj povsem drugega. Igra je bila odpovedana zaradi nekih tehničnih zaprek, o katerih pa vemo Bistričani prav malo, ali bolje rečeno, prav nič. Prav bi bilo, da prireditelji, pa naj bo to kjer koli, prekličejo prireditev vsaj teden dni prej in ne šele dva dni pred napovedano predstavo, kajti mislim, da nikomur ni bilo ljubo, da je prišel na prireditev zaman.
Še večje graje kot sama propaganda s prireditvijo pa je vredno shranjevanje odrske opreme, ki je je bilo za napovedano prireditev kar precej. Odrsko opremo so namreč Selničani pripeljali s tovornim avtomobilom iz Kamnice, kjer so gostovali prejšnji ponedeljek. Svoje reči so kakor drva razmetali po vsej površini odra in tudi v dvorani. Rečeno je bilo, da bodo v sredo 4. junija prišli postavljat scene za posamezna dejanja. Toda minil je četrtek, minila sta petek in še sobota, iz
IGRALSKA DRUŽINA TOVARNE
OKOVJA IZ BISTRICE JE PRVIČ GOSTOVALA
Nekako ob začetku meseca februarja, potem ko je bilo ustanovljeno delavsko društvo »Pohorski bataljon« so tudi v Tovarni okovja v Bistrici ustanovili igralsko družino. V družini je 10 članov kolektiva. S prvo komedijo, ki jo je igralska družina pripravila je tudi že 17. maja gostovala v Selnici ob Dravi.
Selnice pa ni bilo nikogar, ki bi kulise pospravil ali vsaj odpeljal, kakor so to naročili člani delavskega kulturnega društva iz Bistrice, še več. Prav nobeden od kulturnega društva iz Selnice se ni zanimal za svoje imetje v Bistrici. Nič čudnega ni, če vam povem, da so bili posamezni deli zaradi malomarnega razkladanja prej kup razbitin kakor pa kulise.
Čudim se, kako je mogoče vse to in kaj pravi na to vodstvo kulturnega umetniškega društva iz Selnice? Mar ni takšno ravnanje napačno in mar ne oškoduje društva? Kakor smo zvedeli, so te stvari KUD Selnico stale kar 15.000 dinarjev. Mar ni to graje vredno! Ljudi, ki so za to odgovorni, bi bilo treba klicati na odgovornost. To pa bo mogoče izvesti seveda le tedaj, če je v vodstvu KUD Selnica ob Dravi vse v redu. In če je temu tako, to pustim v razmišljanje Selničanom samim.
Gabriel Gornjak
Takšen spomenik je slovenski narod odkril preteklo nedeljo velikemu slovenskemu možu Primožu Trubarju, piscu prve slovenske knjige
AVSTRIJSKI DELAVCI SO BILI PRI NAS V GOSTEH
Delovni liudie nai se spoznalo in zbližalo
Preteklo soboto in nedeljo so bili pri nas v Sloveniji v gosteh pevci iz Koroške. V skupini je bilo tudi precej Slovencev. Vseh skupaj je bilo nad sto. Gostje so obiskali najprej sindikalni počitniški dom v Martuljku, potem pa so si ogledali novo valjarno na Jesenicah, hidrocentralo v Mostah in Litostroj. V soboto zvečer so gostje prire-
Mladinski kulturni praznik na Jesenicah
Jeseniška mladina bo imela od 14. do 23. junija vrsto prireditev. V teh dneh bo na Jesenicah mladinski kulturni praznik kot predpriprava za tovrstne okrajne prireditve, ki bodo v mesecu juliju na Bledu. Priprave za praznik vodi jeseniški Mestni komite Ljudske mladine. Pokroviteljstvo nad njim pa je prevzel ljudski poslanec in direktor jeseniške železarne tov. Viktor Ropret.
Pričetek prireditev bo v soboto zvečer s slavnostno akademijo v Titovem domu. V nedeljo bo mladinsko zborovanje. Ta dan bodo razvili tudi prapor pionirskega odreda Podmežaklja. Poleg tega bo na Jesenicah lahkoatletski miting in nogometne tekme. V ponedeljek bodo razstavljali fotoamaterji in likovni umetniki, zvečer pa bo koncert na letnem vrtu za Delavskim domom. Na koncertu bodo nastopili mladinski
pevski zbori delavskega kulturnega društva »Tone Čufar«, zbor metalurške industrijske šole, šole učencev v gospodarstvu, gimnazijski zbor in združeni mladinski zbori. — Nastopili pa bodo tudi harmonikarji in tamburaši.
Prireditev bo ves teden. Na Dan učencev v gospodarstvu bodo odšli učenci metalurške šole in šole učencev v gospodarstvu na izlet. Ta dan bodo dobili tudi spričevala, najboljši pa pohvale in knjižne nagrade. Zaključek mladinskega praznovanja bo 23. junija zvečer na kazinskem vrtu, kjer bodo nastopile najboljše skupine.
Polde Ulaga
Preklic sindikalnih knjižic
Sindikalne knjižice so izgubili in Jih proglašajo za neveljavne: Andrej Habjan, številka sindikalne knjižice 58830, Jože Skvarča, štev. sind. knjižice 55726 in Avgust Bele, trg. podjetje »Umetnina« Ljubljana.
dili v veliki unionski dvorani v Ljubljani koncert avstrijskih in koroških narodnih pesmi, njihova plesna skupina iz St. Jakoba pa je zaplesala narodne plese.
S skupino je prišel v Slovenijo na zasebni obisk tudi deželni glavar Koroške g. Ferdinand Wedenig s soprogo, deželni sodnik in kulturni referent deželne vlade g. Julius Heinzel, direktor celovškega muzeja g. dr. Gottbert Moro in iz sekretariata deželne vlade dr. Winfried Marko. Goste je spremljal naš konzul v Celovcu tov. Mitja Vošnjak. Na meji pa jih je pozdravil minister Boris Ziherl.
Gostje so bili zelo zadovoljni. Zlasti pa so se čudili, kako hitro napreduje naša industrija. Naravnost očarala jih je Postojnska jama, pa tudi naše morje jih je navdušilo. Pred odhodom Iz Opatije, kjer so bili v počitniškem domu, se je za gostoljuben sprejem zahvalil dr. Heinzel, zbor pa je zapel pred domom še nekaj pesmi. Od gostov se je poslovil tajnik Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo Mavricij Bore. Gostom je zaželel srečno pot in povedal, da je potrebno, da se delovni ljudje, ki streme za mirom in so proti vsaki agresiji, vse bolj zbližujejo in spoznajo. V spomin jim je izročil plaketo Primoža Trubarja, ki je bila izdelana ob priliki proslave 400-letnice prve slovenske knjige.
.....................................................................................................................................um.......«11.........................	.........imim..........................................................................
K spolni vzgoji
Dr. Jože Potrč:
Uredništvo »Naše žene« je nedavno od nekega dekleta prejelo pismo, na katerega je v 6. številki revije »Naša žena« odgovoril tovariš dr. Jože Potrč. Ker bo odgovor zanimal marsikoga, ki si ne zna razjasniti teh vprašanj, v celoti objavljamo pismo in odgovor doktorja Jožeta Potrča.
»Dalj časa mi že vihra v notranjosti dvom in nevednost, zato sem se odločila, da Vas povprašam za svet.
Stara bom osemnajst let. V zadnjem času so name zelo delovali dogodki, ki si nasprotujejo, zato Vas lepo prosim za jasen odgovor.
S šestnajstimi leti sem se zaljubila
—	to je vplivalo, da sem postala malo mirnejše narave, ker sem bila vedno vesela, razigrana, vihrava in lahkoživa. Spoznavati sem pričela, kaj se dogaja z ljudmi — večinoma mi je bilo vse novo, ker se poprej nisem zanimala za življenje oziroma za odnos med moškim in žensko. Spoznala sem, da je človek lahko še srečnejši in veselejši, če ima ob sebi človeka, s katerim se razume.
Ne vem, ali je bila morda nepoučenost, nevednost (morda je bilo tudi Prav), ki je storila, da nisem gojila več kakor samo duševno ljubezen ...
Tako se je po letu in pol razdrla moja prva ljubezen (za kar mi je zelo žal). Pozneje sem razmišljala in v meni že vedno gloje nevednost, razdvojenost
—	sem storila prav ali ne?
Pozneje sem vprašala starejšo žen-sko, ali je moje mišljenje pravilno ali ne (poročila se je namreč šele z osemindvajsetimi leti, zato me je zanimalo, kako je preživela »burna« leta — mladost). Odgovorila mi je, da mislim pravilno. Dejala sem ji, da ima (po mojem mišljenju) pravico do mene mož, s katerim bom združena v življenju.
Srečala sem. se (v razdobjih) še z dvema moškima, ki sta me prepričevala, da ne mislim pravilno. Slišala sem Približno tole: ,Povem Ti, za ta leta Ti bo žal... Dovolj si stara..
,... Nimate prav, je določen čas, ki je najbolj primeren za to, in vi ste že v teh letih ...' ,Sedaj ste tako močna, da lahko vladate nad svojim mišljenjem, lahko pa pride trenutek, ko ne boste več vladar nad seboj in boste padli v naročje prvemu, ki Vam bo prišel nasproti...‘, itd.
Zanimalo ju je, zakaj sem nedostopni. Ne bom se odločila za stvar, ki mi ni jasna! Spoznala sem med prvo ljubeznijo, da sem se motila, ker želela sem si duševno ljubezen, sedaj pa vem, da narava fanta zahteva svoje.
Zdaj govore mišljenja tri proti enemu ... kako naj iz tega izluščim jedro? Eni so takšnega mišljenja, drugi nasprotnega.
Cula sem, da je bilo poprej drugače, proces je bil dolgotrajnejši (preden se je fant približal dekletu), torej nisem dorasla današnjemu času? ... Čakam od Vas pomirjevalnih besed. Prosila bi Vas, če mi poveste Vaše misli o mojem ravnanju.«	p ^
Na svoje vprašanje ste dobili nasprotujoče si odgovore. Tovarišica Vam je dala prav, da pravilno mislite. Vsekakor je pravilno Vaše mišljenje, da naj ima do Vas pravico mož, s katerim bost- združeni v življenju. Površno so Vam odgovorili moški, ki so Vam zatrjevali, da ste dovolj stari, da je določen, primeren čas (za — kaj? za poroko?), ki ga ne smete zamujati, ker da boste sicer pozneje padli »v naročje prvemu, ki bo prišel nasproti, ko ne boste več vladar nad seboj«.
Nehote je tudi v drugih odgovorih priznanje, da gre za oblast nad seboj, torej za določene moralne principe, ki so višji od nagona oziroma, ki nagon usmerjajo. Zato je na Vaše vprašanje mogoče odgovoriti pravilno le pozitivno.
Prav imate! Boriti se moramo za čim višjo moralo, ki očitno tudi Vas zadržuje, da »se ne odločite za stvar.
ki Vam ni jasna«.
Zanimivo je, da nihče ne postavlja vprašanje, če je fant ravnal prav. Tudi o tem namreč je treba kaj reči, če hočemo odgovoriti na Vaše vprašanje, ki nikakor ni zadeva samo Vas, ampak obeh, v resnici pa celo vse družbe.
Fant ni imel prav — vsaj, kolikor to lahko sklepamo iz Vaših besed in pa iz poznavanja navadne filistrske prakse in moralne ravni mnogih mladincev. Tako imenovana platonska ali samo duševna ljubezen je v prvi fazi nujnost. Kako dolgo naj traja ta faza, ni bistven problem, absolutno nujno pa je, da se človek zaveda, da današnja družba zahteva, naj bo cilj vsake ljubezni — zakon, temelječ na obojestranski trajni ljubezni. Lenin je imenoval tako imenovano svobodno ljubezen navadno buržoazno koncepcijo, nasproti kateri je postavljal proletarski zakon iz ljubezni. Človeška ljubezen nikakor ni več slep, naraven nagon, marveč tudi sociološki in duhovni pojav. Vi dokazujete nedvoumno dvakrat v pismu, da se tega zavedate. Vsi moški, prvič fant in drugič oni, ki so kritizirali Vaše ravnanje, gredo nekam molče mimo tega problema in vidijo le njegovo fiziološko stran.
To, kar sem Vam zdaj odgovoril, je stara stvar, v veliki meri stvar vsega ljudstva. Vprašate, če niste dorasli današnjemu času, ki morda zahteva nekak krajši postopek? Vi namreč omenjate, da je bil včasih proces približevanja (jaz bi rekel določneje: proces nujno potrebnega medsebojnega spoznavanja karakterjev) — dolgotrajnejši. V Rusiji so poznali po revoluciji »skrajševanje procesa« celo na nekaj ur. V kinu sta se videla, drugo jutro sta bila že mož in žena, tretje jutro že morda ločenca Slična tendenca takšne in še večje »svobode«, to se pravi neresnosti, padanja morale, je tudi pri nas. Stare vrednote se rušijo, nove se še niso okrepile.
Ni treba mnogo besed, le več dejanj in doslednosti v tej smeri; naša družba se bori za socialistično družino. Kaj to pomeni? Predvsem pomeni to, da tudi mi težimo k temu, da se ljubezensko življenje realizira v družini, predvsem zaradi otrok ln zaradi borbe proti
razvratu. Engels opisuje v drugem poglavju »Izvora družine« razvoj družine in imenuje moderno individualno spolno ljubezen največji nravstveni napredek, ki ga je rodila monogamija. Tudi sicer odkriva Engels v tem poglavju mnogo danes aktualnih resnic. Danes delamo v tem vprašanju brez dvoma ogromen korak naprej. Pri nas ustvarjamo družino, zakon, ki temelji na gori opisani višji ljubezni, zakon, osvobojen starih oblik, ko so ali starši določali otrokom zakonske druge, ali pa so igrali pri tem veliko vlogo kakršni koli materialni interesi in nič ljubezen.
Zdi se mi, da gledate pravilno v pogledu tega osnovnega vprašanja, le da niste mogli še rešiti vprašanja, ki »muči fanta«.
Niste povedali, kako sta se menila glede bodočnosti. Ali je kazal do Vas ljubezen, kot jo upravičeno želite, namreč, ali je kazal trajnejša in ne površna čustva? Morda (ne rečem: gotovo) je s tem, da se je poslovil, ker ni dosegel dovolj hitro vsega zadovoljstva, že dokazal, da je bila ljubezen površna. Vedeti pa morate, da se tudi taka ljubezen lahko poglobi, posebno ko odpadejo vse ovire in doživite res ljubezensko harmonijo. Lahko se pa zgodi tudi nasprotno — žal imajo dekleta teh izkušenj mnogo, kar obilno — da se ljubezen, ki je bila bolj slep in naraven nagon, ohladi. To ohlajenje pride včasih kar takoj, včasih tedaj — in to je najtežja sramota posameznikov —, ko zve tak fant, da bi moral nositi ali priznati posledice. Kdo naj ve, kakšna bo konkretna zgodovina ljubezni v vsakem primeru? Zaradi medsebojnega spoznavanja je torej dobro, da je proces rajši nekaj dolgotrajnejši kot pa lahkomiseln. Saj gre vendar za vse življenje, pa ne samo za eno, nego vsaj za dve, tri in še več življenj!
Morali bi povedati še nekaj besed o ovirah. Navadne fiziološke in zdrave, privzgojene, torej začasne ovire, kot je čustvo sramežljivosti itd., rešuje življenje kar samo od sebe. Ena stvar je pa pri tem važna, ki je sicer izrecno ne omenjate, ali ki sledi iz neke Vaše izkušnje. Rekli ste, da ste se zmotili in ste spoznali dve vrsti narav. Da rabim te Vaše besede, Vam moram priznati, da obstoja teh dveh narav, ene bolj aktivne, druge morda bolj pasivne, ni tajiti. Za vskladitev, za nastanek prave harmonije je treba takta, celo nekaj znanja, na primer psihologije, predvsem pa resnične ljubezni, tako imenovane individualne spolne ljubezni. Če je takt na obeh straneh, torej pri fantu in dekletu, potem ovire odpadejo. Le redke so ovire fiziološkega značaja, te mora zdravnik (mentalni higienik) individualno reševati. Največ ovir je pa psiholoških. Nemški pisatelj Stefan Zweig je pisal o Mariji Stuart, d a ni večjega ponižanja za ženo, kakor je spoznanje, da se je predala prenagljeno moškemu, ki take njene ljubezni ni vreden, da prava žena ne more ne sebi ne krivcu tega nikoli odpustiti.
Prava žena gleda torej na čast. To nam je v današnji prehodni dobi posebno potrebno. Je pa to le del naše splošne borbe za socialističnega človeka. ki se ne bori samo za blagostanje, ampak za vsestranski razvoj in za individualno srečo. Te pa ni, če ne živimo tako, kot to zahteva socialistična morala.
Na koncu bi Vam in hkrati naši javnosti poudaril to: Ivan Cankar je zapisal, da sodimo moža po njegovem odnosu do žene. To je globoka resnica. To merilo je silno občutljivo in natančno Pa druga plat te resnice je še važnejša. V ženskih rokah je predvsem vprašanje moralnega dviga tudi moških. Zato moramo to borbenost za žensko čast še dvigniti, predvsem pa toplo pozdravljati in podpirati .
DELAVSKA ENOTNOST 13 VI 1952 ★ stran 5
TVeftaj misli o naših stanovanjih
Krepke rome morali še gradili stanovanjske zgradbe, da bomo zadostili velikim potrebam
Ste že slišali kdaj, da bi številke govorile? Neverjetno, kaj? Toda pravijo, da se včasih le dogode »neverjetne stvari«.
Pred menoj leži nekaj »Statističnih biltenov«. Ogromno številk je v njih. Velike so, majhne — različne in vsaka vš nekaj povedati. O stanovanjih govore. Prisluhnimo, kaj nam bodo povedale.
Nič kaj zavidanja vredne stanovanjske dediščine nismo sprejeli od stare Jugoslavije. Delavci smo se stiskali po predmestjih in starih zatohlih vlažnih hišah. Za delavce so dobre tudi take hiše — so nam govorili. In tako imamo sedaj v Ljubljani 31% vseh obstoječih hiš, ki so bile zgrajene pred letom 1900. Nekaj teh je zgodovinskih, popravljenih ali predelanih, mnogo pa je pritličnih hišic, ki jih je že precej nagrizel zob časa in ki se stiskajo ob velike ^gosposke« hiše. V Mariboru je takih hiš 34%, v Kranju 35%, v Celju pa celo 44%. Novejše mesto so Jesenice, saj ima pred letom 1900 zgrajenih samo 26% hiš. Morda je vzrok temu tudi to, da je bilo med vojno veliko zgradb porušenih.
V	Ljubljani je bilo zgrajenih pod rajnko Avstrijo 43% sedanjih hiš; v stari Jugoslaviji 47%, med drugo svetovno vojno 4%, približno 5% pa je bilo zgrajenih od osvoboditve do 1950. leta.
Mnogo hiš v Mariboru je bilo pred vojno porušenih, toda še vedno je 46% hiš, ki so bile zgrajene do 1918. leta. 45% hiš je bilo zgrajenih med obema vojnama, 4% med zadnjo vojno, približno 5% pa po osvoboditvi.
V	Kranju je bilo zgrajenih do leta 1918 40% hiš, med obema vojnama 48%, 6% med vojno in 6% po vojni. 56% celjskih hiš je bilo zgrajenih v Avstriji, 36% v stari Jugoslaviji, 3% med vojno in 5% po vojni. Jesenice: 42% sedanjih hiš sezidanih v stari Avstriji, 49% v stari Jugoslaviji, 3% med vojno, 5% pa po osvoboditvi do 1950. leta.
Iz vsega tega se vidi, da imamo v naših mestih skoraj polovico hiš, ki s? stare nad 30 let, v Celju pa delo skoraj polovico nad 50 let starih hiš.
Ker te hiše le redko popravljajo, posebno so bile zanemarjene v vojni in v prvih povojnih letih, imamo danes v omenjenih mestih eno četrtino hiš, ki so potrebne večjih popravil, približno 1% hiš pa sploh ne bomo mogli več popraviti. Te hiše bomo morali slej ko prej podreti.
Poglejmo še, koliko hiš je v splošno družbeni lastnini. V Ljubljani je v družbeni lasti 20% vseh obstoječih hiš, v Mariboru 33%, v Celju 28%, na Jesenicah 23%, v Kranju pa 22%. Potemtakem je odstotno največ hiš v družbeni lasti v Mariboru, najmanj pa v Ljubljani,
V	petih največjih slovenskih mestih se uporablja približno ena desetina hiš za poslovne namene. Seveda so vse te hiše velike in mnoge od njih so nekdaj bila stanovanjska poslopja. V poslednjem letu je bilo nekaj takih hiš po-
tiporabljajte športno in telovadno opremo tovarne
»ELA IV«
BEGUNJE PR! LESCAH
Sindikalne podružnice, podpirajte telesno vzgojna društva »Partizan«
novno spremenjenih v stanovanjske zgradbe, vendar bomo z nadaljnjim utesnjevanjem uradnih prostorov pridobili še več tako potrebnih stanovanj.
Po podatkih iz leta 1950 imamo v Ljubljani 29.493 stanovanj. Na eno stanovanje pride povprečno 3,9 prebivalcev, na enega prebivalca pa 14.3 m5 stanovanjske površine. V Mariboru je 16.905 stanovanj, na prebivalca pa odpade 12 m2 površine. V Celju je 5686 stanovanj, na prebivalca . pride 13.6 m2 stanovanjske površine. Na Jesenicah je
931 ali 5,6%, v Celju 226 ali 4%, na Jesenicah 125 ali 3,7% in v Kranju 67 ali 2%.
Sedaj nam pa bodo številke povedale še, koliko je v vseh teh mestih samostojnih gospodinjstev, pa bomo dobili jasno sliko, koliko stanovanj nam primanjkuje.
V Ljubljani imamo okrog 30.000 stanovanj, samostojnih gospodinjstev pa je 40.000,, v Mariboru je 17.000 stanovanj, samostojnih gospodinjstev pa 25.000, v Celju je 5700 stanovanj, samostojnih gospodinjstev pa 7500, na Jesenicah imajo 3500 stanovanj, samo-
Vsakdo si Seli, da se po trudapolnem delu odpočije v lepem in udobnem stanovanju. V mnogih starih stavbah so stanovanjski prostori nesmotrno razdeljeni, brez nujno potrebnih prostorov in sanitarnih naprav. Zato si prizadevamo, da bi v novih stanovanjskih poslopjih, kot je na primer to, ki ga vidimo na sliki, bila stanovanja čimbolj udobna	•
3353 stanovanj, na prebivalca pride 11.6 m2 stanovanjske površine.. V Kranju pa je 3356 stanovanj in-na vsakega prebivalca odpade 13 m2 površine.
V	ilustracijo naj- navedem, da ima posamezen prebivalec v Sloveniji povprečno 10.7 m2 stanovanjske površine. Povprečje v omenjenih petih mestih pa je 13 m2. V LR Bosni in Hercegovini pa pride na prebivalca samo 6 m2 stanovanjske površine.
Kuhinjo ima v Ljubljani 86% stanovanj, v Mariboru 85%, v Celju 76%, na Jesenicah 86%, v 'Kranju pa 91%. S kopalnicami pa smo precej na slabem. V Ljubljani ima kopalnice 23% stanovanj, v Mariboru i!4%, . v/ Celju 15%, na Jesenicah 10% in Kranju 21 odstotkov. Tudi glede stranišč, je stanje . slabo. V Ljubljani je 43% stanovanj, ki imajo stranišča, v Mariboru je takih stanovanj 33%, v Celju' 31%, v Kranju 39%, na Jesenicah pa samo 21 odstotkov.
- - Vodovod ima v Ljubljani1 55% stanovanj, v Mariboru 35%; v Celju 38%, na Jesenicah' 41%, v Kranju;pa ,53% stanovanj. Električno razsvetljavo ima v Ljubljani 97% stanovanj, v Mariboru 94%, v Celju 90%, na Jesenicah-96% in v Kranju 99%.
Iz navedenih podatkov je- razvidno, da še zdaleč ne odgovarja število kopalnic, prav tako pa ne število stranišč in vodovoda v stanovanjih.- Najbolj pa je zanimiva ugotovitev, da imamo v največjih slovenskih mestih še vedno stanovanja brez električne razsvetljave. Takih stanovanj je v Ljubljani 801, v Mariboru celo 9.71, v Celju pa nekaj nad 500.
V	Ljubljani moramo 28% stanovanj temeljito popraviti, v Mariboru 46%, v Celju 30%, na Jesenicah 54% in v Kranju 26%.
V. Ljubljani.je 846 ali 2,8% stanovanj, ki se niti popraviti več • ne morejo, v Mariboru je takih stanovanj
Izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo Predstavnik J oje JuraS Odgovorni urednik Roman Albreht Tisk tiskarne »Ljudske pravice« v Ljubljani Naslov uredništva im uprave: Miklošičeva cesta 29 v Ljubljani — Dom sindikatov telefon tli 39 in 50 31 Poštni predal 2S4 Račun pri podružnici Narodne banke v Ljubljani št 604 90321 4. List izhaja vsak petek. Rokopisov ne vračamo Mesečna naročnina 25 din, četrtletna 75 din. polletna 150 din in celoletna 300 din.
stojnih gospodinjstev pa kar 13.000, d očim je v Kranju 3500 stanovanj, samostojnih gospodinjstev pa le 2000.
Res, velika je potreba po stanovanjih. To nam vedo povedati naši stanovanjski organi, ki imajo na tisoče nerešenih prošenj, najbolje pa nam lahko povedo. družine, ki stanujejo v neprimernih prostorih, ali pa se z več otroki stiskajo v malih sobah.
Prva leta po osvoboditvi smo zgradili precej stanovanjskih blokov, v katere so se vselili v največji meri delavci. Toda že nekaj let sem smo morali zaradi pospešene graditve velikih industrijskih objektov z zidavo stanovanj skoraj prenehati. Letos pa bodo vsi ti veliki objekti dozidani in s tem bo, dana široka , možnost zidave novih stanovanjskih poslopij, obenem pa bomo tudi lahko vsa popravila potrebna stanovanja popravili!
Čeprav nam je,-v poslednjih letih precej trda predla ž gradbenim materialom, vendar si je nekaj naših. de.-lavcev - že dogradilo enostanovanj ske hišice. Tiidj ,v tem letu. bodo zidali nekaj takih hišic. V Ljubljani' jih imamo okrog 300, toda večina jih je še nedozidanih.
Pričakuje se, da se bo v prihodnjih letih gradnja enostanovanjskih hišic zelo razmahnila. In to bo tudi prav! Saj si naši delovni ljudje mnogo bolj žele sami sezidati hišico po svojem okusu,, kakor pa da stanujejo v velikih blokih. Vzrok za to je med drugim tudi v tem, ker - so mnogi bloki, ki so bili zgrajeni po vojni, iz objektivnih in subjektivnih vzrokov slabi. No — kar precej so nam povedale številke. Mnogo je starih hiš in mnogo stanovanj, ki bi jih bilo treba temeljito popraviti. Sanitarne naprave v stanovanjih še nikakor niso zadovoljive. Zadovoljivo tudi. ni število stanovanj z vodovodom ih zvedeli smo celo, da imamo v naših naj večjih mestih stanovanja brez električne razsvetljave. Na koncu pa so nam povedale še to, da bomo morali -krepko pljuniti v roke in v prihodnjih letih sezidati še mnogo stanovanjskih hiš, da si bomo zagotovili udobna in 'prijetna stanovanja.
-------0&- Kt>&u dogodkov-----------------"
v pKetekžem tednu
OBISK MARŠALA TITA V LJUBLJANI — BRAZILJSKI LIST O JUGOSLAVIJI — MED VZHODNO IN ZAHODNO NEMČIJO SE VEDNO NAPETOST — NOVA N JA NA JUGOSLOVANSKO-ALBANSKI MEJI — STAVKA RUDARJEV NA CESKU-SLO VAŠKEM — AMERIŠKI INDUSTRIJO V BOJU ZOPER SINDIKATE —
18 MESECEV RAZPRAVLJAJO O ZAKONU PROTI NEOFASIZMU — ZBOROVANJ*. PREDSTAVNIKOV ITALIJANSKE UNIJE — NASI DELAVCI BODO ODŠLI v INOZEMSTVO — PROTESTNO ZBOROVANJE V JUŽNOAFRIŠKI UNIJI — JEKLARSKI DELAVCI AMERIKE $E VEDNO STAVKAJO — MARŠAL TITO JE SPREJEL PREDSTAVNIKE DANSKIH SINDIKATOV
Pred dnevi je obiskal maršal Tito tovariša Edvarda Kardelja in načelnika generalštaba J"LA generalpolkovnika Popoviča, - ki se zdravita v Ljubljani. Oba dva sta že izven nevarnosti in njuno zdravstveno stanje se hitro zboljšuje.
Vest, da je v Ljubljani maršal Tito, se je kot blisk razširila med prebivalci. Več tisoč prebivalcev se je zbralo na ulicah in toplo pozdravilo maršala Tita.
* * *
Braziljski socialistični list »O Popular« je priobčil članek v katerem pravi, da se »Jugoslovani danes bore za ohranitev tistega, kar so si pridobili v minuli vojni: za nacionalno neodvisnost in socialistični družbeni red. Spet navaljuje na njih neka sila. Ruski oblastniki, ki so zasužnjili lastno ljudstvo in narode sosednjih držav na vzhodu Evrope, z vso silo pritiskajo na Jugoslavijo, da bi tudi njo podredili svoji nadoblasti. V 4-letnem žilavem odporu se Jugoslovani bore, da ne bi doživeli usode ruskih delavcev in kmetov, ki so po socialistični revoluciji padli pod gospodstvo in izkoriščanje vladajočega sloja v državnem aparatu Sovjetske zveze«.
• * *
Sovjetske in vzhodnonemške oblasti že več dni izseljujejo prebivalce iz obmejnega področja med vzhodno in zahodno Nemčijo. Toda prebivalci v množicah beže v pokrajine zahodne Nemčije. Samo iz Turingi j e je pribežalo več kot tisoč ljudi v pokrajino Hessen, stotine drugih pa je pribežalo v Spodnje Saško. Zaradi teh množičnih prebegov je vzhodno nemška policija dobila ukaz, naj strelja na vsakogar, ki bi skušal pobegniti v Zapadno Nemčijo.
Sovjetske oblasti so tudi zaprle za promet vse ceste med zapadnim Berlinom in zapadno Nemčijo. Vsi znaki kažejo, da grozi Berlinu nova blokada.
* * *
Pet oboroženih albanskih agentov je prodrlo 1500 metrov na naše ozemlje ter začelo streljati proti naši patrulji. Naši graničarji so o'dgovo»ili z ognjem in smrtno ranili enega agenta. Ostali štirje so se po borbi, ki je trajala pol ure umaknili na albansko ozemlje, na našem ozemlju pa so pustili truplo svojega tovariša.
To je naj novejši »uspeh mirovne kampanje« informbiroj evskih držav.
* * *
V	kamnolomu Prosetin na Češkoslovaškem je bila pred nedavnim velika stavka rudarjev. Nad tisoč rudarjev je stavkalo zato, ker so oblasti zmanjšale obroke mesa. Navzlic posredovanju oblasti, sindikata in policijskih organov, so delavci odločno odklonili, da bi se vrnili na delo, dokler jim niso odobrili prejšnjih obrokov mesa.
Po zaključeni stavki je policija izvedla preiskavo, toda brez uspeha. Vsi delavci, partijci in nepartijci so izjavili, da so se hkrati odločili za stavko.
* * *
Organizacija ameriških industrijcev je zahtevala od kongresa, naj razširi zakon proti trustom tudi na delavske sindikate. V zahtevi je poudarjeno, da ,ie treba prepovedati združevanje delavskih sindikatov prav tako kot združevanje mono-polske industrije in trustov. Po te.1 zahtevi se ne bi smeli pogajati o zvišanju mezd s celotnim sindikatom, pač pa samo s sindikalno organizacijo določene tovarne. S tem predlogom bi radi razbili delavsko enotnost in uničili sindikate.
* * *
V	rimskem parlamentu že '18 mesecev razpravljajo o predlogu zakona proti obnovitvi . fašistične delavnosti v Italiji. Iz-gleda, da še italijanskim ' oblastnikom prav nič ne mudi. Neofašistični poslanec Amirante je napadel večino v parlamentu, češ da se hočejo znebiti nevarnega političnega nasprotnika. Po njegovih besedah napadajo italijanske neofašiste zato, »ker branijo preteklost, za katero so odgovorni več ali manj vsi«. Pozabil pa je povedati, da so prav tako vsi odgovorni tudi za prihodnost.
* * *
V	Pulju so zborovali predstavniki Italijanov, ki žive v Jugoslaviji. Sklenili so, da se bodo vse organizacije Unije združile zaradi okrepitve kulturnega in političnega dela. V izvršni odbor so izvolili tudi 4 predstavnike iz Kopra in Buj.
Z zborovanja so poslali pismo maršalu Titu, v katerem pravijo, da velika večina Italijanov v Jugoslaviji gradi socializem skupno z jugoslovanskimi narodi ter da ogorčeno zavračajo in obsojajo obnavljanje fašizma v Italiji, za kar je odgovorna italijanska vlada.
* * *
Letos bo odšlo večje število naših delavcev v inozemstvo, kjer se bodo strokovno usposobili, iz inozemstva pa bo prišlo več.ie število delavskih družin k nam na oddih.
V	poslednjih letih se je poglobilo sodelovanje med jugoslovanskimi sindikati in delavskim gibanjem v drugih državah. Dosedaj so obiskali Jugoslavijo zastopniki
sindikatov Norveške, Izraela, Škotske, Tunisa, Švedske, Danske, Japonske in Indije, letos pa bodo prišle še delegacije iz Zahodne Nemčije in Holandije. Delegacije jugoslovanskih sindikatov so obiskale že Izrael, Norveško, Zahodno Nemčijo in Nizozemsko, v kratkem pa bo odšla delegacija v Švico.
Tudi povezava med strokovnimi zvezami se je poglobila. Tako so strokovne zveze prosvetnih delavcev, rudarjev, kemikov in državnih nameščencev stopile v zvezo z ustrezajočimi sindikalnimi zvezami raznih evropskih, azijskih in afriških držav.
* * *
Opozicionalne stranke Južnoafriške unije so priredile v Durbanu protestno zborovanje proti odloku Malanove vlade, s katerim je bilo ukinjeno vrhovno sodišče Južne Afrike. V Johannesburgu je je Malanova policija aretirala 2 sindikalna voditelja, ki sta kljub prepovedi govorila na zborovanju svojih sindikalnih organizacij.
* * *
Delavci v ameriških jeklarnah so čvrsto odločeni stavkati toliko časa, dokler ne bodo sprejete njihove zahteve. Lastniki jeklarn so že delno popustili in ponudili sindikatu povišanje mezd za 25 centov na uro.
Kovinarji Jugoslavije so poslali predsedniku sindikata delavcev jeklarske industrije ZDA Murrayu pismo, v katerem ga prosijo, naj članstvu sindikata jeklarjev Amerike sporoči tople pozdrave in najboljše želje za uspeh v borbi, ki jo le-ti vodijo za izboljšanje svojega življenjskega položaja. »Zagotavljamo vas« pravijo v pismu jugoslovanski kovinarji,-»da so stavka 650.000 jeklarskih delavcev ZDA in njihove pravične zahteve naletele na splošne simpatije delovnega ljudstva Jugoslavije, posebno pa še delavcev kovinske industrije, ki vam ob tej priliki izražajo svojo solidarnost in prijateljska čustva.«
De Gasperi: Prosim sveti oče, naj sprejmejo to majhno darilce od svojega poslušnega služabnika.
Pij XII.: Že dobro, že dobro. Sin moj, zagotavljam tl, da se bomo preko te naše radijske postaje, ki bo stala na darovanem ozemlju borili za zmago naše verne Italije. Moji verniki bodo poslušni. Italiji bodo vrnjene vse »njene« pokrajine, predvsem pa »italijanski« Trst.
Maršal Tito je sprejel delegacijo Zveze sindikatov Danske, ki je obiskala našo državo. Maršal, ki se je z njimi razgo-varjal dobro uro, je izrazil željo, naj bi člani delegacije odnesli iz Jugoslavije kar najboljše vtise in naj bi njihov obisk prispeval ne le k boljšemu in resničnemu obveščanju njihove javnosti o naši državi, temveč tudi k zbližanju naših in danskih delovnih ljudi ter k stvari naprednega gibanja na svetu sploh. Delegate je prosil, naj sporočijo delovnim ljudem Danske njegove pozdrave in najboljše želje za nadaljnji razvoj in napredek njihove države.
* * *
V industrijskem podjetju »Georgij Dimitrov« v Sofiji je prišlo do eksplozije, zaradi katere so bolgarske oblasti prijele več delavcev tega podjetja in na tajni obravnavi 4 delavce obsodile na smrt.
FRANCOSHI DELIVCI SE NE DAJO DDPIII
Nekega lepega pomladanskega popoldneva je drvel po pariških ulicah skoro nov osebni avtomobil. Prečkal je trg Republike, prevozil še nekaj ulic — ovinek in ustavil se je pred zgradbo Centralnega komiteta Komunistične partije Francije. Iz avtomobila je skočil postaven možakar in vljudno odprl vrata. Dva gospoda sta izginila za težkimi hišnimi vrati.
Vljudni služabnik, Ki je odprl vrata avtomobila. je obstal pred zgradbo in napeto opazoval po ulici. Bil je osebni čuvar svojega gospoda — Jacquesa Duclosa — generalnega sekretarja KP Francije, bolj pravilno rečeno namestnik generalnega sekretarja, zakaj prava »glavešina« Thorez je še vedno gojenec moskovskega »sanatorija*.
Njegov gospod je bil danes izredno slabe volje. Kaj ne bi bili Pričakoval je novih direktiv —- od samega Stalina. Francois Biout mu jih bo prinesel.
No, in sedaj sta tu, v tej zgradbi — visoki kurir, ki je prinesel direktive in odgovorni izvrševalec. On — osebni čuvar pa ju straži. V žepu ima pištolo — 7.35 mm in v avtomobilu poleg -sebe — gumijevko. Dobra služba to ravno ni. Toda kaj hoče — podpisal je. Mora.	^
Francois je obširno poročal.
—. Tole so naročili, in še to, pa tudi tega niso pozabili . • -
Mnogo je bil j naročil.
Duclos si je verno zapisoval- Kako bi ne! Kaj bi rekel gospodar služabniku, ki bi nekaj pozabil in zaradi tega ne bil opravil njegovega, naročila,
Stalin jezno gleda na dogodke na Za-padu.
*— Nak, ne gre vse tako. kot bi moralo. Z Zapadno Nemčijo pripravljajo posebno mirovno pogodbo, s katero bi bila tej dovoljena armada,- ustanovljena je Evropska armada, Atlantski pakt se krepi; kar ga pa najbolj jezi, je neposlušnost stotisočev nekdaj njemu tako zvestih. Partije slabo delajo. Na nedavnih volitvah v Franciji je Partija izgub;'a mnogo glasov. Naročnike
partijskih listov pa žc lahko z lučjo iščeš po tej deželi revolucij. Slabo delajo. Le zakaj jih plačuje!
Ne diši mu - to združevanje na Zapadu. Nekakšno demokracijo hočejo. K .vragu z njo.
Razbiti Atlantski pakt, razbiti evropsko vojsko, razbiti vsako združevanje. .Razbiti . .. Zapad mora biti neoborožen. Kako naj bi ga drugače podjarmil.
Amerikance je treba vreči v morje. Le kaj iščejo v Evropi. Evropo je zgodovina darovala Rusom. Ah, ne Rusom — njemu — velikemu, najmodrejšemu!
Visoki kurir in še višji služabnik sta premišljevala kako začeti.
Francoma je obiskal Thoreza.
Nekam počasi se popravlja. Napisal je že nekaj člankov, toda zdravniki so ugotovili, da so posledice bolezni še vedno močne. V jeseni bo morda že prišel nazaj. Morda! Francois pa ni vedel, da so zdravniki poslali najhitrejšega sla po nurmberški lijak. Pravijo, da mu brez njega ne bodo mogli vliti »prave pameti« v glavo- —
Gospoda v Centralnem komitetu sta ugotavljala, ugibala, razpravljala in premišljevala. V mukah tega premišljevanja in ugotavljanja se je rodilo paral itično dete — članek v uradnem glasilu Komunistične partije.
Francija ne sme sprejemati ameriškega vojnega materiala. Uštavi naj se delo v tovarnah, ki delajo za potrebe vojske. Boj proti fašizmu (fašizem za njih pomeni mirovna pogodba z Nemčijo), Francozi v boj za demokracijo (demokracija pa pomeni v-njihovem žargonu neomejno vladavino velikega .. .).
Razen tega Članka pa je partijsko vodstvo poslalo preko kurirjev, razglasov, oglasov in proglasov kopico direktiv osnovnim organizacijam.
— Najboljše bo, so mislili služabniki, Če vso to zadevo povežemo z odporom fran-
coskih delavcev proti »gibljivim plačam«, o katerih razpravlja .parlament in ki bi še poslabšale že tako slab življenjski položaj delavstva.
Prav takrat pa, je Eisenhower menjal obleko vojnega politika • z obleko civilnega politika. Odšel bo čez »veliko lužo« — prepričevat Amerikanče, naj volijo njega. Izpraznjeni stolček poveljnika Atlantskega pakta bo prevzel Ridgway — bakteriološki krvo-lok. kakor mu pravijo v Moskvi, mož, ki je pozroči.l kugo v Severni Koreji in s tem pomoril na tisoče »vojakov za mir«.
No, torej — proti gibljivim plačam in Ridgwayu, proti podpisu pogodbe z Nemčijo, za razbitje enotnosti Evrope, za razorožitev Francije, za velikega . ..
ZAČELO SE JE
Tistega petka je vladalo v Parizu težko, moreče vzdušje Na tisoče policajev je bilo pripravljenih. Nekateri' so hodili po ulicah in pomembno držali roke na gumijevkah, drugi pa so v civilnih oblekah vohunili med množico, ki se je prav tedaj po težkem in napornem delu vračala domov.
V	pisarni CK • so brneli telefoni. Uradniki so si pogovore vestno zapisovali in
— Pred železniško postajo Saint Lazaire se je zbralo 400 ljudi. Le tu in tam se sliši kak klic. Hodijo, kakor za pogrebom.
V Monruškem predmestju se jih je zbralo le 100. V predmestju Kolombe in na trgu Marcel Sembat pa vsega skupaj 1000.
Duclos je besnel.
— Naj vsaj vpijejo, hudiči, pretepajo ...
Telefoni so brneli.
— Niso nasedli, niso prijeli za vabo.
Duclos si je od jeze grizel ustnice.
Čez pol ure š* j cvili v CK: — 5 policajev ranjenih, okrog 200 naših y zaporu. Ljudje so se ob prvem stiku s policaji razbežali.
Duclos je zaklel.
Tresla se je gora, rodila, se je miška.
ŽALOIGRA
V	CK so ugotovili, da so vzrok poraza slabe pripri' e. Zopet so tiskali proglase in
1)0 Policija ie- zaprla glavnega urednika »Humanitea« Andrča Stila, ki. je v partij-
skem glasilu pozival na demonstracije. Notranje ministrstvo je prepovedalo vsake na-daljne izgrede. Duclos ni poslušal. Za sredo — 28. maja je določil velike demonstracije vseh Parižanov.
Za nedeljo — istega dne, ko so zaprli Stila je bil določen tradicionalni vsakoletni pohod na Peielache. Informbirojevski aktivisti so vsepovsod prepričevali ljudi, naj se udeleže tega pohoda. Toda prišlo jih je vsega skupaj 8000. Osem tisoč za več milijonski Pariz — .komunistično trdnjavo4, kakor pravijo, temu mestu nekateri, je bore malo. Istega dne pa so imeli Alžirci protestna zborovanja zaradi nečloveške politike francoskih imperialistov v Alžiru. In zbralo se jih je 3500 v Parizu, več tisoč pa v drugih francoskih mestih.
Duclos si je zopet grizel ustnice. Je imel vzrok.
— Toda v sredo pa bo. Bo. Stalin bo vesel.
Sreda — 28. maja. Se nekaj minut. Tovarne so odprl*- vrata in bruhnile na cesto množice delavcev. Med njimi so hodili agitatorji in prepričevali Bilo pa je med njimi tudi mnogo ljudi, ki so napeto poslušali in ogledovali. Vohuni. Policaji so se zbrali okrog tovarn. Toda delavci so večji del zmignili z rameni in odšli domov. Na zbornem mestu so se zbirali le že v naprej pripravljeni borbeni oddelki, oboroženi z lesenimi in železnimi palicami. Ti so odšli na trg Republike, k' ‘je bil določen za shod. Bilo jih je okrog 10.000. Policaji so zaprli ceste. Demonstranti, med katerimi je bilo mnogo severno Afrikancev in tujih delavcev, ki opravljajo najslabša dela, so jih napadli. Pretep. Padale so palice in gumijevke, bombe s solzilcem — ponekod so govorili noži — padali pa so tudi policaji in demonstrantje.
Čez neka' ur je bil Pariz miren kot navadno. Le nekaj krvavih madežev na ulicah je govorilo, da se je pravkar odigrala žalo-lgra. Žaloigra med nahujskanimi nevednimi sužnji enega imperializma in med sužnji drugega — tragedija hlapcev.
KLAVERN KONEC
Duclos pa je sedel v avtomobilu pred zgradbo CK blizu trga Republike in opazoval boj, ki ga je usaaal Naj višji. Stalin bo
vesel. Poleg sebe je imel gumijevko In polno pištolo.
Tedaj so ga obkolili policaji. Moral je iti z njimi. S policijske postaje so ga odpeljali v zapor.
Revolucionar, ki je zaprt zaradi tega, ker je hotel delavstvu dobro, stoji pred buržoa-zijo — svojim razrednim sovražnikom s ponosno dvignjeno glavo. Agent, plačani služabnik. pa se v takem trenutku klavrno drži. In Duclosov obraz je bil tedaj, ko so ga odpeljali zelo klavern.
Po tem dogodku se je še povečal bes informbirojevske agenture. V Tarboutu je nekaj razgrajačev ranilo 4 policaje. V Mar-eeilleju sta bila težko ranjena dva policaja in en demonstrant.
Generalna konfederacija dela, ki jo vodijo francoski kominformovci, je pozivala n.a stavko. Toda delavci se niso hoteli odzvati. V Saint Etienne je stavkalo samo eno četrtino rudarjev. V Parizu so bile v nekaterih tovarnah samo enourne stavke.
Dvesto demonstrantov je hotelo priti pred policijsko prefekturo. Dva sta bila ranjena.
Generalna konfederacija dela je sklicala splošno stavko rudarjev. Toda odzvalo se j® zelo malo rudarjev. JPo dveh dneh je stavka propadla.
Policija je zaplenila dokumente v prostorih Centralnega komiteta Komunistične partije in v prostorih njej podrejenih organizacij. Duclos je iz zapora pisal protestno pismo skupščini.
Dogodki so se vrstili z blazno hitrostjo. Centralni komitet francoskih informbiro-jevcev in Generalna konfederacija dela so jih preoblačili in preoblikovali, ter uporabljali za pesek v oči francoskim delavcem. Pripravljali so splošno stavko vsega delavstva Francije Partijski časopisi so pozivali na boj proti vladi in parlamentu, na stavko, ki naj spremeni politiko države.
Toda — delavci zapet niso nasedli. Tako skrbno pripravljena »splošna stavka« je v enem dnevu propadla. Udeležilo se je le 2 % delavcev.
Stalin se p& le smehlja. Je vsaj malo podkuril pod evropskim kotlom.
Francoski delavci, potomci slavnih komu-nardov. ki so iz pločnikov opazovali boj med hlapci enega in hlapci drugega imperializma, pa bodo našli svojo pot. To bo pot njihovih dedov, pot svobode in neodvisnosti, oblasti delavcev — pot Komune.
janže
6 stkan * a. VI 19,2 DELAVSKA ENOTNOST