GOSPODINJA IN TUJSKI PROMET R-OVA Želja, spoznati domovino in tuje dežele, je po sve tovni vojni prodrla v vse plasti. Zaradi motoriziranih prometnih sredstev so se razdalje zmanjšale, železnica se je pocenila. Potom smotrenih organizacij se je potovanje še pocenilo, država podpira učečo se mla dino v njeni težnji po spoznavanju lastne domovine in tujih dežel. Potovanje in tujski promet približa- vata narode, da se medsebojno spoznavajo, razne kulturne dobrine se hitreje pretakajo od naroda do naroda. Na potovanju spoznamo, ali je narod gosto ljuben, redoljuben, snažen, ali ima smisel za higieno, za skrbno negovanje hiše, vrtov, travnikov in sado- nosnikov, ali ima smisel za kulturo in kulturne pri dobitve. Statistika pravi, da je imela naša država v pre teklem letu 827 milijonov dohodka iz tujskega pro meta, od tega 317 milijonov od inozemcev. Tudi naše številke kažejo torej napredek ter je le od nas samih odvisno, v kaki meri se bodo še dvigale. Kakšne vtise so prejeli vsi tisoči in tisoči, ki so šli skozi naše kraje? Da bi govorile gospodinje o naših cestah, za to nisiho poklicane. Lahko pa govorimo o vsem drugem, kajti že pred pragom hiše se spozna značaj gospo dinje. Skrbne, redoljubne gospodinje so dober zgled vsej vasi, a še bolj vidno je gospodinjstvo slabih. Le počasi se širi duh napredka med naše vasi, iz glav nega mesta se širi na vse strani, na nekatere hitreje, drugam le počasi in trudoma. V naprednih gospodar stvih so gnojišča pospravljena, gnojnica iz hlevov zajeta, da ob določenem času kot dragocena snov na poji izčrpano zemljo. Tujec, ki gre mimo vzornih gospodarstev, bo zadovoljno pokimal: »Dobri gospo darji, dobre gospodinje«. Rad bo vstopil v taki vasi v hišo, saj mu bo teknil kruh in požirek vina ali mleka. Beži pa noga skozi vasi, kjer se družita z rev ščino nered, nesnaga, kjer se vrste raztrgane strehe, vegasti svinjaki, polomljeno, z mahom poraščeno drevje, da ne govorimo o straniščih. (Angleži pravijo, da se po stranišču sklepa na značaj naroda in posa mezne hiše. To je pri nas poglavje, o katerem se še vse premalo govori.) In vendar ni revščina kriva vse zanemarjenosti. Nesmotreno delo brez znanja utruja. Kljub vsemu neredu je gospodinja zgarana, izčrpana. Tudi take vasi vidi tujec in si ustvarja o nas svoje mnenje. Še drugih znakov išče tujec pri nas, to so domači izdelki. Naša narodna obrt s svojimi lepimi izdelki izvira še iz prastarih časov, žal da je tuja industrija s svojimi cenenimi in dostikrat neestetičnimi proiz vodi preplavila trg in zamorila našo stvariteljsko silo, tako da imamo le še malo pristno svojega, kar bi zanimalo tujca. Tudi mi se vendar začenjamo počasi ozirati po našem in skušamo prilagoditi stare oblike novim časom. Tu storimo pa še vse premalo. Naše ženstvo se pretežno oklepa klekljanja in vezenja in da ni vztrajne ženske pridnosti, ki se zadovoljuje z 43* malim zaslužkom, bi tudi ta obrt izumrla. Lepo ročno delo zopet pridobiva spoštovanje in ceno in prav bi bilo, ako bi se povrnili k njemu. Tu imajo šole še velike in težke naloge, saj je ročno delo lep prispe vek k vsakdanjemu zaslužku, je razvedrilo, obenem razgiba fantazijo. Mnogo je narodov in krajev, ki so postali znani po svetu po narodovih izdelkih, kakor Bruselj po bruseljskih, Madeira tudi po svojih čipkah. Govorimo o ruskem rezbarstvu in o češkem steklu, katerega izdelava se je razvila iz narodne obrti v svetovnoznano industrijo. V Jugoslaviji so znamenite hrvaške opanke, letna obutev si jih je prisvojila kot vzor. Hrvaške, dalmatinske in srbske vezenine so pronikle v modo. Po vsem svetu znane so bosanske in pirotske preproge. Naša propaganda za narodno umetnost je še v raz voju. Mladi arhitekti in arhitektinje imajo dovolj dela z osnutki, ki naj bi se naslanjali na narodne motive, po teh naj bi se vršilo sistematično izdelovanje narod nih izdelkov, namenjenih v prodajo tujcem. Tu leži še marsikak zaslužek, kajti tujec, ki pride v deželo, hoče imeti značilna narodna dela v spomin, ne pa vsemu svetu znane modne izdelke. Z žalostjo gledamo gospodinje, kako se splošno šopirijo tuji modni časopisi in revije, domače pa po nižno kukajo izpod njih. Tujec, prišedši k nam, se komaj zave, da je prestopil državno mejo in vendar bi morala že obmejna postaja nositi naš narodni zna čaj. Importira se k nam tuja moda. Naše matere se brez pomisleka oblačijo, kakor muhasta moda pred pisuje, ali našemu značaju pristoja ali ne, a znano je, da je moda cesto izraz hotenja močnejšega. Gospo dinje, zato dobro premislimo, kaj kupimo, da bomo z izdanim denarjem pomagale domači obrti, na katero imejmo svoj zavedno narodni vpliv. Prisvojile si bomo tudi simpatije tujcev, ki iščejo narodove značilnosti. 45* Podeželskim gospodinjam je tujski promet končno lep dohodek, ki se pa morajo zanj potruditi. Hiše s priznano dobro postrežbo — zasebne in gostilnice — stalno kažejo napredek, tako da se jim kriza ne pozna. Po Gorenjski vidimo, kako rasejo gostilne v hotele, krčme v gostilne, zasebne hiše pa se dvigajo in pri pravljajo, da sprejmejo goste. Vsepovsod je gospo dinja tista, ki s pridnostjo in postrežljivostjo, z re dom, snago in dobro kuho privablja goste. Vsako tako delo, še tako skromno, prinaša blagoslov, vsak gost prispeva k blagostanju. Vsega ima kmet doma: kos dobrega kmečkega kruha, čašo mleka ali sadjevca, sadje itd., vse je gostu - tujcu in Ietoviščarju dobro došlo.1 Za napredek tujskega prometa nam je treba pred vsem naprednih in uvidevnih gospodinj, ki znajo svoje pridelke primerno pripraviti in svoje prostore pravilno urediti, da sprejmejo goste! 1 Švica, klasična dežela tujskega prometa, je tudi naj naprednejša dežela, kar se tiče gospodinjskega pouka. Posamezni kantoni imajo sicer svojo avtonomijo, zato pa lahko usmerijo pouk v tistem pravcu, ki je njihovim razmeram najbolj primeren. Posebej je treba še omeniti tečaje za brezposelne ženske iz krogov industrije in obrti. Švica ima 1000 gospodinjskih zavodov, od teh pravih šol 45. V mnogih kantonih je pouk za dekleta od 14. do 17. leta obvezen. Posebej se vrši pouk za odrasle, posebno za poklicne kuharice in sobarice. Učni načrt se menjava po krajevni potrebi, obsega pa poleg običajnih predmetov tudi tečaje za tkalstvo in za izdelavo narodnih noš. Kan ton Bern sam izda letno za gospodinjski pouk pol mili jona frankov (= 7 milijonov dinarjev), vsa Švica pa 14 do 15 milijonov frankov (= 200 milijonov dinarjev!) 46*