Katolišk cerkven list. Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velji po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej. Tečaj XXIII. V7 Ljubljani 29. mal. serpana 1870. Ust 30. Prepozne solze. Deklica Se mlada Grč vert obiskat, Se z rožami tamkaj Lep«** radovat. Ko lilijo vgleda, Pa koj zarudi, Rosne ji postale So žarne oči. Otožno izdihne In pravi tako: „Oj, lilija bela Ti cvetje lep6! Oj, taka sem bila Jaz tudi nekdaj; Al cvet sem zgubila, Lepoto in raj. Oj, lilija zala ! Poprej mi radost, Zdaj delaš mi grenko Veliko biitkost. Vesela sem bila Prej tebe cvetu, Al zdaj si mi vselej Uzrok le jokii. Prej nježen imela Ko ti sem obraz, S teboj sem vesela Bila tudi jaz. Nedolžno je bilo Prej moje serce, Saj skusilo ni še Ne ,.joj," ne „gorjč." Oj , lilija moja, Kdo zopet mi da, Veselje, nedolžnost, Lahkoto sercA Cvetica pripogne Glavico navzdol, Kot sama čutila Deklice bi bol. Fr. C. Zanemarienje otrok. Naj bolj škodljiva in pa naj bolj žalostna napaka v izrejevanji je ta, ako se otrok celo nič ne izreja, in raste, kakor neumno živinče, brez omikanja uma, to je: brez podučenja v resnicah svete vere, in pa brez omi-kovanja volje, to je: brez strahu in berzdanja. Ne more se reči, da starši otroke izrejajo, ako jih za potrebo, ali tudi obilno, ali pa še celo odveč v njih lastno škodo pitajo in oblačijo, če pa za druzega nič ne skerbč in jih pustč, da rastejo kviško kakor divjaki. Otroci tudi niso se prav izrejeni, ako so sicer spretni in kdo ve kako prebrisani v posvetnih rečeh, znanostih in umetnostih, če pa od Boga in njegovih lastnosti, od resnice in kreposti ter od bogaboječega življenja nič ne vedo, ali pa le prav malo. Kako žalostno je viditi, ako otroci kmetiških staršev vedč in poznajo sicer kmetovske opravila, Boga pa ne! Kako žalostno je viditi, ako otroci gosposkih staršev sicer ptuje jezike govore, ako se umejo na godbo in ples, kakor una hči presečne He-rodijade (Mat. 14, 6.) in svetu svoje vmišljene ali če tudi resnične prednosti na ogled stavijo, Očenaša pa moliti, in deset Božjih zapovedi povedati in še za silo razložiti ne vedo! Taka zgolj posvetna omika, taka vnanja lepota čedne obnaše, tak vnanji lišp, ki pokrivati ima notranje strasti in pregrehe, pa jih vendar ustaviti ne more, da bi se ne pokazale in na svitlo ne priderle, taka s trudom in umetnostjo otrokom vsiljena urnost in spretnost, zavoljo kterih se svetu skazujejo in njegove hvale išejo — velikrat z zgubo sramožljivosti, vse to pač ne namestuje prave keršanske izreje, ktera je vse druga, in ktera človeku še le pravo vrednost dd in veljavo, kar ga tukaj in tamkej srečnega dela. Taka izreja in omika je pristranska, kriva in napčna. O ubogi otroci, kteri po nesreči pridejo takim posvetnim in ne-čimernim staršem ali vrednikom v pest! Kaj jim pomaga, ako ves svet dobe, na duši p^ škodo terpe? O starši, redniki, višji! Vidite, da pri vsih šolah in naukih je divjaštva, pretepov, pobojev, pijančevanja in premnogo gerdih pregreh zmiraj več. Učite otroke, učite mladino djanskega keršanstva, priganjajte jih k molitvi, ktera serce meči, — k službi Božji, ktera čutila blaži; — k prejemanju ss. zakramentov, kteri strasti krotč in človeka po duhovno blažijo in lepšajo. Brez premagovanja, brez krotenja samega sebe človek postane zver tukaj, in zaverženec na večno na unem svetu. Le vera, vera sama uči pravo pot za blagor tu in tam. Bolna r flora. (Fr. Soave.) Velik neznan gospod gre neko jutro zgodaj cel6 sam po enem dunajskih predmest, in zagleda, da se mu blizo 121etin fantič približuje, in ga s pobešenimi in objokanimi očmi, s tihim in plahim glasom pomoči poprosi. Fantič je pred njim lepo ponižno stal, in sra-možljiva rudeČica je bila na njegovih licih, solzne so bile njegove oči, in plašno in trepetaje je prosil; vse to je tega gospoda globoko v serce ganilo. „Meni se zdi," mu reče, „da ti nisi rojen vbogajme prositi. Kaj te je k temu primoralo?" — »Oh, jez nisem bil rojen, ne, v takč revnem stanu!" odgovori fantič zdihaje, in solze se mu uderejo. „Nesreče, ki so mojega očeta zadele, in revni stan, v kterem so moja mati zdaj, me k temu silijo." — „Kdo so pa tvoj oče?" — „Moj oče so kupčevali, drugi so jim že veliko zaupali in vse jim je šlo po sreči. Kar pride eden tistih, ki so z mojim očetom kupčevali, v taki stan, da ni zamogel svojih dolgov izplačati; to je mojega očeta na enkrat popolnoma na nič pripravilo. Pa še veči je bila naša nesreča, ker niso mogli moj oče te zgube prenesti, in so mesec potem od žalosti umerii. Moja mati, en manjši brat in jaz smo v naj veči revšini ostali. Mene je prijatel mojega očeta k sebi vzel. Moja mati so si prizadevali, sebe in mojega manjšega brata z delom svojih rok preživiti: pa ravno necoj se jih je huda bolezen lotila, tako, da se bojim za njih življenje. Jez nimam ničesar , ne premorem tudi nič denarja, in ne vem kako jim pomagati. Ker nisem vajen beračiti, si še ne upam takih prositi, ki bi me utegnili spoznati. Vi, gospod, se mi ptuj zdite, zato sem zdaj pervikrat svojo sramožljivost premagal, in Vas poprosil. Usmilite se zavoljo Boga moje nesrečne matere, storite, da bom zaraogel jim kaj pomagati!" Pri teh besedah se začne milo jokati, tako da je neznanega silno ganilo. — „Ali stanujejo daleč od tod tvoja mati V" — „Konec te ulice v zadnji hiši, v tretjem nadstropju." — „Ali je bil že zdravnik pri njih?" — Kavno zdaj ga grem iskat; toda ne vem, kako ga bo moč plačati, ali saj tudi dobiti, kar bo zapisal." — Ne znani gospod vzame iz žepa nekoliko goldinarjev, in mu jili da, rekoč: „IIiti po zdravnika, da jim bode pomagal." — Fantič se mu zahvali s prostimi pa serčnimi bese dami, kakor mu jih je njegovo hvaležno serce navdajalo, in zdajci teče. Neznani gospod sklene ia čas, ko je fantič po drugi strani odšel, sam iti obiskat nesrečno vdovo. Pride do hiše, gre gor po stopnicah, in stopi v majhino stanico, kjer druzega ne vidi, kakor nekaj slamnatih stolov, malo kuhinske posode, slabo in staro mizico, star predalnik, posteljo, kjer je bolna vdova ležala, in zraven nje drugo majhino posteljico. Vdova jc bila v silno veliki žalosti, in nje mali sin se je jokal zraven postelje. Ona si je prizadevala ga tolažiti, toda sama je bila tolažbe potrebna. Gospod, v serce ginjen, se približa, jo tolaži, in začne, ko da bi bil zdravnik, jo spraševati o njeni bolezni. Ona mu ob kratkem vse povč, potem pa zdihaje in jokaje reče: „Ob gospod! moja bolezen ima presilen vzrok, in zdravilstvo ni zmožno je odgnati. Jez sem mati, mati revna prenesrečnih otrok. Mojc nesreče in nesrečni stan mojih otrčk so to serce že pregloboko prebodle. Sama smert zamore mi terplje-nje odvzeti; se pa vender pred njotresem, ko pomislim, da bodo moji ubogi otroci zapušeni." — Pri teh besedah jame še bolj ihtiti. Pove mu nadalje vse svoje nesreče, ker se je delal, kakor bi od tega še nič ne vedil, in vmes mu zopet kaka solza oči zalije. Na zadnje ji reče: „Ne obupajte še; Bog vas ne bo pozabil. Jez vašo nesrečo v živo čutim, pa Bog je previden; vi ne bote celo brez pomoči ostali. Skerbite najprej, da si ohranite življenje, ki je tolikanj potrebno zavoljo vaših otrčk. Imate kaj popirja, da vam kaj napišem?" — Ona iz-terga en list iz bukvic, na ktere se je njen nekako sedemletni sinek ondi zraven postelje učil. Ko je gospod nanj nekaj zapisal, ji reče: „To sredstvo vas bo nekoliko poživilo; ako bo treba, bomo drugikrat kaj več poskerbeli, in jez upam, da bote v kratkem ozdraveli." — Popusti popirček na mizi in odide. Kmalo potem pride domu starji sin. „Preljuba mati!" ji reče, „nič ne marajte, Bog se nas je usmilil. Poglejte denar j-?, ki mi jih je davi blag gospod dal: s tim se bomo več dni oskerbovali. Bil sem pri zdravniku, in precej bo sem prišel. Ne žalujte več toliko, in potolažite se!" — „Oj sin!" mu mati odgovorijo, „pojdi, da te objamem; Bog ti pomaga, ker si nedolžen; da bi te le zmirom nedolžnega ohranil! Neki zdravnik, ki ga ne poznam, je ravno kar od tod šel; poglej, tam na mizici je listek, pojdi in prinesi mi, kar mi je ondi zapisal za zdravilo." Sin prime listek v roke, ga prebere, in se močno začudi. Vnovič ga pregleda, zopet prebere, pa zavpije: „Oh, mati! kaj je neki to?" Začudena mu vzame listek iz rok, in ga nagloma prebere. - „0 Bog! cesar!" — Pri ti besedi ji pade list iz rok, sape ji zmanjka in glas umolkne. Listik namreč je bil ukaz cesarja, s kterim so ji namenili veliko pomoč iz svoje lastne kase. Zdravnik je prišel še o pravem času, da je materi iz omotice pomagal, v ktero jo je bila ta nenadjana sreča pripravila. Sredstva zdravilske so jo tudi kmalo iz bolezni otele, ker ji je bila ta bolezen veči del iz serčne žalosti prišla. Cerkev preti sodbo. (Spisuje Fr. Štrukelj.) III. Iz cerkvenega zbora bode izhajala postava, poterjenje pa od njegovega glavarja, rimskega papeža. Omahljivi Pilat je vprašal zvezanega Jezusa: „Ali si res kralj Judov?" In Kristus je odgovoril: „Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ako bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki potezali zame, da ne bi bil izdan Judom. Toda — moje kraljestvo ni od tega sveta." Poslednje besede dovolj jasno izrekajo, da kraljestvo Kristusovo ni svetno, pozemeljsko, ampak nebeško kraljestvo, t. j. sv. cerkev. Kakor je nekdaj Kristus stal na sodbi pred omahljivim Pilatom, ravno tako stoji dan danes cerkev, kraljeva nevesta, na sodbi pred omahljivim duhom časo-vim, in odgovarja na njegova vprašanja, takisto odločno, kakor je odgovarjal njen vstanovitelj. „Moje kraljestvo ni od tega sveta," odgovarja cerkev, in ta odgovor dovolj jasno spričuje, da noben, še tako mogočen svetevnjak nima pravice cerkve soditi. Kristus je vstanovil sv. cerkev, in oblast izročil aposteljnom pa njihovim naslednikom. Cerkev ni politično, pozemeljsko kraljestvo, ampak nebeško, duhovno in Božje, ki ga vstanovlja v naših sercih moč milosti božje, ktero se brani in razširja z orožjem poterpežljivosti, in ktero poganja naj lepši cvet ob zaničevanju. Cerkev ne obeta takih darov, ka-koršne deli posvetno poželjenje, ona vabi s ponižnostjo, premaguje s križem, plačuje pa z mučeniško smertjo. Ker je tedaj kraljestvo to nebeško, toraj nima druzega namena, kakor da svoje podložne pripelje v večno srečo. Prav tedaj veli sv. cerkev duhu časovemu: „Jaz sem kraljica, a ne posvetna, zato sem vstanovljena, in zato prejemljem pomoč sv. Duha, da spričujem resnico. In vsak, ki je iz resnice, posluša moj glas." „Kaj je resnica, kje je resnica?" dvomeče popra -šujejo novopoganski Pilatuži, in na vso moč pobijajo veljavnost odločilnih izrekov sv. cerkve. Liberalci hočejo, da bi cerkev prašala preje nje za svet in za dovoljenje, preden bi kaj določila, ali pak nemudoma spet zavergla, kar njim ne bi bilo po volji. Ko bi se to zgodilo, potem še le bi oni dali veljati, da cerkev ima resnico, drugač pak ne. Preglejmo tedaj to reč! Resnica je došla iz nebes, Sin Božji jo je prinesel na zemljo, zapustil pak svoji cerkvi: „Jaz sem zato prišel na svet, da spričujem resnico." Kaj pa je resnica? Ako se vpraša: kaj je resnica, je treba pomniti, da to je velikansko vprašanje. Kdo ve odgovoriti ? Kdor prav odgovori, rešil je vse zastavice, odperl je vrata do vsih skrivnosti. Duh človekov hrepeni na vso moč, da bi mogel odgovoriti na to vprašanje, kajti duša človekova želi resnice pa pravice. Vsi plemeniti in veliki misleči se prizadevajo, da bi dovoljno rešili to vprašanje; toda oni, ki se prizadevajo, da bi rešili to vprašanje zgolj z človeškim umom, oni se zastonj trudijo. Resnica namreč, ki oproščuje človeka, je viša kot naš duh, in globočja kot naše serce. Kjer je resnica, ondi je Bog, zakaj Bog je resnica. Kristus veli: „Jaz sem pot, resnica in življenje." Ker je pa resnica neikončno viša kot nas um in naša pamet, toraj uči neskončno v>dičastnejše reči, ki jih pozemeljski um ne more presoditi, zato pak vodi sebo milost, ki pomaga človeškemu umu. In ta milost, ki pomore umu, da se podverže čeznatomi resnici, se imenuje vera. Komu naj vero primerjamo ? praša Tomaž Vilanovski. Vera je go3pa, ki jo spremlja služabnica umnost na kraljevi dvor. Obe greste skupaj po potu, obe stopate skupaj po stopnicah, ali kedar dojdete v predvežje kraljevsko, ostane služabnica zunaj, gospa pa stopi notri, si ogleda notranjo krasoto, vidi kralja in govori ž njim. Ravno tako potujete umnost pa vera po vidnem svetu. Stopaje poleg vere grč umnost po stopnicah vidnega sveta proti Bogu, kedar pa dojdete do svetiščinih vrat, ostane umnost zunaj v predvežju, in samo vera smč notri. Vera edina gleda razen vidnih tudi nevidne reči, vstvarjene duhove. Pa že bliže stopi, prav pred sedež Božji, ter gleda edinega pa triosebnega Boga itd. Brezkončen pogled se ji odpira/' piše Tomaž Vilanovski. Kaj je tedaj resnica? Resnica je ono, kar vera uči. Toda liberaluhi zametajo vero, kakoršna je, in ž njo vred zametajo tudi resnico. Kdo tedaj bi se čudil tim umomalikom, ako z rameni zgibaje zaničljivo po-prašujejo: „kaj je resnica, kje je resnica." Oni sodijo po sebi, ki se verste v vednih, naj bolj rogovilastih nasprotjih, in kar naravnost odrekajo resnico sv. cerkvi. Terdijo, da resnice ni nikjer, da kratko in malo nimajo verjetne gotovosti, ampak le različna veroizpovedanja, ki je vsako pobralo košček basnikastega razodenja, in toraj imajo vsa od kraja pravico, da jih pustimo, naj se razvijajo, če morejo. Ali si pa resnica kedaj nasprotuje? Res je, vsak človek ima pravico, da mu dajemo mir, da ga ne zaničujemo, ne sovražimo, to nam veleva sv. vera, nikakor pa ne veljd ravno to zastran njegovih zm6t. Prav je tedaj: Vsakemu naj se sodi pravica. Kdor pa ni veren, kdor ne vč, kaj je resnica, taki vam tudi ne more zastopati in braniti pravice, kakor gre. Kjer ni vere, ondi ni podlage za pravico, brez podlage pa ne more obstati nobeno poslopje. Kdor za-ničevaje poprašuje: Kaj je resnica, taki utegne tudi po-praševati: kaj je pravica? Kdor vero zameta, zatira, kdor dvomi o božji veljavi, taki utegne dvomiti tudi o postavodajni svetni veljavi, utegne brezvestno gaziti njene postave. Ali ni res ? Nič čudnega tedaj ni, da oni, ki se vzdigajo tudi zoper deržavni red. Kdor nasprotuje Bogu in cerkvi, ob enem nasprotuje pravici pa od Boga postavljenej oblasti. Pa tudi malomarnost zastran naj važniših zadev kaže vsak, kdor ošabno poprašuje: kaj je resnica? Kaj neki je krivo, da so nekteri popolnoma merzli in malomarni za razodetovero in resnico? Zakaj so taki? Samo zato, ker niso še rešili zastavice : kaj je resnica? Ne rešijo je pa ne zato, ker zametajo nezmotljivo učenost sv. cerkve, ter hočejo spoznati in izslediti resnico zgolj s človeškim umom, tako ravnaje pa stoje ravno ondi, kjer so stali poganski modrijanje. In manj ko jim sije luč Božjega razodenja, bolj ko v verskih zadevah hodijo za lučjo zgolj uma, manj ima evangelij moči do njihovega serca in volje, takov človek pa tim raje in hitreje odpira serce svetni ljubezni, grehu pa strasti. Taki se tim globočje pogreza v brezdno nejevere, mine ga vse veselje do Božjih reči, in v tem ko za naj ne-znatnejše reči se peha in gubi čas, pa ostane oterpnjen za vse ono, kar zadeva vero, pa dušno izveličanje. In vendar je človek vstvarjen za resnico; kdor toraj se merzlo derži proti resnici, taki šiloma zatira hrepenenje dušno. Ali je pa to prav? Ali se daje izgovoriti? Ali je to „tort'šritt" (napredek)? Kje pa je resnica doma? Ce je Kristus resnica, tedaj mora resnica biti ondu-kaj, kjer je Kristus; Sin Božji pa je v cerkvi, saj pravi: „Jaz sem pri vas vse dni do konca svetd." Cerkvi je podlaga in steber resnice, njej je Zveličar izročil oblast učiti, ko je rekel apoateljnom: „Pojdite in učite vsa ljudstva." Te pravice se cerkev derži in se je bode deržala. Iz njenih zborov izhaja postava, poterjenje pak od njenega glavarja, ki je skala, na kteri stoji cerkev. Cerkev Kristusova se pa tudi spoznava po svojih lastnostih, ona je edina, sveta, katoliška in apostoljska. Cerkev se je začela s Kristusom, seza do Petra, ki je bil postavljen za skalo sv. cerkvi, in kjer je Peter, tam ie cerkev Jezusa, t. j. o ia edina cerkev Božja, ki ima obsezati vse ljudi, ki so dobre volje. V&ak mora pre viditi, da^ kakor je en sam Kristus, tako je ena sama cerkev ^Cemu neki več cerkva? Ali je resnica razdeljena kali? Ce bi bila resnica razdeljena, imela bi sleherna cerkev le kos resnice, nobena ne bi imela cele resnice. Ali vstanovitelj sv. cerkve je rekel: „Učite jih spolno-vati vse, kakoli sem vam zapovedal, zakaj glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Jaz vam bom poslal druzega tolažnika, Duha resnice, on vas bo učil vse, in vas bo opomnil vsega, karkoli sem vara rekel." Tako le je govoril Gospod aposteijnom in njihovim pravnim naslednikom. Resnica je božje natore, toraj jo ohranuje božja pomoč. Kako čudni so tedaj nekteri liberalci, ki vele: „Kar smo se učili v katekizmu svoje mlade dni, vse tisto terdno verujemo , nikakor pa ne bomo verovali, kar nam naloži sedanji cerkveni zbor, vzlasti ne nezmotljivosti papeževe." Kdo vas je učil v otročjih letih ? In tisto verujete. Ali sedaj pak cerkev krivo uči, da bi ji ne verjeli? Ali se moti? Sej ste se učili, da se ne more zmotiti, ker jo razsvetljuje sv. Duh... Morebiti prestopite v drugo vero? Pa sej ste se učili, da nikjer drugej ni resnice, kakor v katoliški cerkvi, ker le ona je v zvezi s Petrovimi nasledniki in nasledniki aposteljnov, druge pak ne, toraj nimajo in ne morejo imeti resnice, ker njim Kristus ni bil obljubil Duha resnice. Ali se taki nesrečni, od napuha mahnjeni ljudje, ne podajajo nalašč in vedoma v zmoto? Ali je treba ali ni, um podvreči veri, kaj? — „Kdor ne veruje, ho pogubljen!" Ce se pa resnica ne dd deliti, tedaj jo ima ena sama cerkev, ali pa bi se moralo reči, da jo imajo vse od kraja. Toda smešno je kaj takega terditi, ker vemo, kako so si cerkve navskriž, marsikaj, kar ena terdi, druga taji itd. Le ena sama cerkev tedaj ima resnico, in sicer tista, ktero je bil vstanovil Jezus Kristus, ktera živi v nepretergani zvezi s Petrom in z aposteljni, ta pa je rimsko-katoliška. Dobro tedaj vemo, kje je resnica: v nebesih pa na zemlji. V nebesih na sedežu Božjem, na zemlji pa v cerkvi, vidni namestnici Sina Božjega. Resnica tedaj ne kraljuje v pozemeljskem kraljestvu, ampak v kraljestvu Sina Božjega, ki pa ni od tega sveta. Kraljica tej deržavi pa je cerkev, ki obsega nebo in zemljo, in ju veže z vezjo sv. vere. V cerkvi tedaj je domd resnica, in prav ima, ki veli, da: spričuje resnico. Poslušajmo jo tedaj, verno sprejemajmo, kar nam veleva, serčno se je oklenimo, da kedaj pridemo iz dežele verovanja v deželo gledanja. Resnica katoliške cerkve se je spričala v dolzih in viharnih stoletjih, in s tim je jasno poterdila, da hrani v sebi resnico Jezusa Kristusa, Sina Božjega in Zveli-čarja sveta. Koliko že je ta resnica dosegla na zemlji! Stermeti moramo, če premišljujemo njena dela, in čuditi se moramo njeni sili pa ljubezni. Resnica ta je premagala in prerodila svet. Pod njenimi kreljuti se raz-avitajo vednosti, umeteljnosti, usmiljenje, svoboda, sploh olika ali civilizacija. Liberalci sami se nehotč čudijo veličaatvu, ki sije raz obličja 8V. cerkve, kraljice, strah in groza jih je pred njo. Toraj vpijejo in ropočejo, kot babjeverni ljudje, češ, da preženo strahu Ves sedajni hrup in potres ne bo prepodil ali oraajal'cerkve, temveč se bo še bolje poživila in vrasla. Zastonj skušajo zatreti jo , oni sami bodo zaterti, červiči pozemeljski. Cerkev pa se bo veselila, in vsi se bodo hvalili, ki ne vlečejo z liberalci. — Tri mesce na Julrorem. LIL (Nekteri prim»>rljeji. Odhod i/. Bejt-D/.enna. Kobilico, njih lastnija itd. bolj natanao popisane. — Kobilice na večeru. — Tica tarbi. — Pri studencu „Nahar-e-Pjami'r. — Lastnija kraja. — Serni. — Ka-tana. — Pred Damaskom. — Prihod v Damask.) Pred odhodom iz Bejt-Dženna smo še nektere reči doživeli, ki znamnjajo šege ondotnega kraja. Med dragimi je bil ondi neki star mož, ne vem prav, če tuj ali domač, ki se je obnašal kakor kaj posebnega v telesnih in duhovnih rečeh; bil je kakor kak panar. Prileten mož, ki se je bil ne mara pretegnil ali mu je bilo kaj druzega, se je na tla vlegel, uni panar pa ga je mehko z nogo teptal na herbtu ležečega, in zdi se mi, da je kar naravnost po njem hodil, in med tem je nekaj mer-mral. G. Fridman je menil slišati, daje teptač teptanca tudi baral, kakošne vere da je, ter mu je odgovoril, da je zvest mohamedan. Bral sem , da pri derviškem plesu Ptarci tudi celo male otroke tako z nogami teptajo v pričo občinstva, in to jim je blezo nekaka posebna verska šega in imenitna „bravura" ali junaštvo! Da je bil pa uni starec osoren prenapetež, smo tudi mi popotniki skusili. Tista steklenka z vinom, ki je v Ban jasu budila smešnost, je tukaj napravila mohame-dansko jezo in sitnost. Moja tovarša sta bila nekoliko odveč ponosna z vinom v pričo tujcev; prosimo pri jedi kake posode za pitje, in prineso nam lepo skude-lico. Ko pa stari panovec vidi, da ima biti za vino, nekako jezno otresa in govori: „Muš tajeb, — latešreb!" (To ni dobro, nikar ne pij.) Nejevoljo razodeva zoper vino, in blezo meni da bi se posoda oskrunila, ako se iz nje vino pije; treba je bilo torej skudelico nazaj dati. Mlajši so pri tem pripetljeju molčali; ne vem, če so bili druge — ne mara zgolj druzovske vere, ne tako goreči za svojo reč, ali pa so vojsko za Mohamedovo prepoved prepustili unemu starcu. O poli šestih 12. maj. smo odrinili iz Bejt-Dženna skoz ozko sotesko. Sli smo v precej veliki družbi Bejt-Dženncev, ki so jo mahali na polje delat, toda ob neki dolini smo kar neprevidoma dobili še vse veči drugo tovaršijo. Neznanska truma velikih kobilic dosti na gostem , da bi bile skorej solnce temnile, je nad nami ferčala po zraku, ki nam je še o 1 „9 tovaršijo delala. To so naj berže prav tiste potujoče kobilice (Acridium migratorium), ki se včasi priderve celo v planjavo pod Balkan, do spodnje Donove in Karpatov, in ki so ravno undan pisali, da zdaj Carigrad nadlegajo. V koranu se o njih bere: „Me — kobilice — smo velika vojska velikega Boga, me ležemo po 99 jajc; ako bi bila stotina doveršena, bi me pojedle vso zemljo in vse, kar je na nji." Arabec pa pravi v svoji živi besedi: „Njena — kobiličina — glava je enaka glavi konjevi, njen herbet herbtu bikovemu, njene persi levovim, njene perutnice orlovim, njen trebuh kačjemu." Te kobilice so zelenkaste in kadar so odrašene, menda poltretji palec dolge. Nisem jih meril, pa po pogledu so že utegnile tolikp biti. Lahko si je misliti, kako silno škodo te strahovite kardela store v kratkem času. Kmali je vse pusto in rujavo in skorej černo, kjer se ta gejus vsede; le samo že zreli žitni stebli so pred njimi varni. Ravno poljane, po kterih smo ta dan hodili, bi bile lahko silo rodovitne, ako bi ta merčes toliko škode ne storil. V Bejt-Džennu so ljudje pravili, da so ves tabak požerle, kar je res čudno, ker ta sadež se šteje k strupenim, — in po potu grede vidimo, da je žito sem ter tje vse snedeno. Vender pa, če prav pomnim, kakor so se nam na popotvanji kraji zapored razodevali, se mi zdi, da kobilice delajo skorej tako, bi djal, kakor toča. Pokončani so posamezni kraji, pa je zopet lepši ali lepo polje z žitom, zelenjem itd. Poprejšnje čase so se kobilice večkrat pridervile tudi v naše večerne kraje, na Poljsko, Nemško in celo na Francosko. Leta 1693, 1730, 1748, 1752, 1819 in 1827 so zaznamnjane s takimi šibami. L. 1848 se jih je bilo strašne sile pripodilo na južno Rusovsko in do spodnje Donove. Z njimi vred je prišel tudi njih smertni sovražnik, tica tarbi, nekak škorec. Naznanilo do ministerstva ruskega pravi: „S kobilicami vred se je prikazal v naši gubernii Tiflis-u v obilnih trumah tič tarbi, nekak škorec, ki se je razodeval kakor nekak poseben sovražnik kobilicam. Komaj se more misliti, v koliki množici so se ti tiči zbirali pri našem mestu (Aleksandropolji). Vsako, tudi naj mlajši drevo jim je služilo za vsedanje in sedeli so v toliki množini skupaj, da so se veje naj večih dreves kar šibile pod njimi. O zoru se ti tiči vzdignejo, v tropah lete k vodi Arpatši in začno kobilice daviti. Tardi ni boječ, in pričujočnost ljudi ga nič ne bega v njegovem opravilu, ktero zveršuje do solnčnega zahoda. Potem tičje trume sferče k bližnji vodi, se umijejo od svojega nesnažnega dela, posedejo po drevesih, ondi veselo žvergole do polnoči, in eno uro pred solnčnim zahodom zopet prično svoje pokončevanje." Ta kobiličar ne pogonobi le samo toliko kobilic, kolikor jih za živež potrebuje, temuč je njih živi rabelj, večkrat le glavo poje, dostikrat jo le samo stare. Rečeno je torej v drugem naznanilu: „Sme se zanesljivo terditi, ako ti dobrotni gosti, tarbi, še nekaj časa pri nas ostanejo, ne bo tukaj nobene kobilice več." Škoda pa, da ti kobiličarji hodijo le samo v take kraje, ki niso deleč od rek in potokov, kjer je voda čista in pa če so ondi drevesa, germičevje ali višave: brez tega bi za kratki nočni pokoj ne našli prenočiša. Kobilice pa za vse to ne prašajo, torej jim ta nasprotnik po večem ne more kaj. — Če so ti kobiličarji tudi v Palestini in po Sirii, in po kterih krajih, nisem nikjer slišal. — Zdaj pa še dalje o popotvanji. Ves veličastni Hermon nam še zmiraj daje dobro vodo spod svojega obnožja; poljane so bolj redko obljudene; hiše ali prav za prav grobljaste bajte so ob kraju stropovja z nekakim ternjem ovenčane, ki jim stoji kakor človeku kodrasti lasje ob čelu. Da so po verhu ravne in plane, je znano. O ytll smo z griča zagledali Katano, mesto, za kterim pride Damask, in prišli smo nadalje v obširne in neobdelane planjave. Pri studencu „Nahar-e-Djamir," prav v dolini med dvema berdoma smo okoli 11 prav zmerno južino vžili. Proti koncu se snuje v dolino kar neprevidoma veliko možakov na oslih, kteri nas čez malo časa tikoma obdajajo. Bilo mi je precej tesno pri sercu, češ, kakošncga masla so neki ti čudni ljudje? Eden me prosi kaj za zobč, in dam mu „akonit," ki sem ga imel ravno v žepu. Tudi dečku našega spremljevavca sem bil dvakrat pomagal s homeopatijo. Tem natornim ljudem homeopatija veliko prej pomaga kakor pa nam evropejcem, kterih želodec se je mogel že z vsim vojskovati, kar je zanj, in kar ni. Uni možaki, sicer neprijaznega obraza, pa so bili bojda tergovci iz Zahleh-a na Libanu, 14 ur od Damaska, kakor je bilo rečeno. Proti Damasku od Bejt-Dženna se vidi zmiraj več evropejskega drevja, zlasti orehov in trepetlik, ki so njih celi verti nasajeni, in mislim, da les v Damask prodajajo. Veselilo nas je, ko smo zagledali ne deleč po pustinji letati prijazni — sernici. G. Hormanu se je pač budil „dober tek" do njune pečenke in je po puški segal, toda živaliei tudi svoje življenje ljubite in ste za primerno spoznale toliko umikati se, da jima svinčenka ni mogla kaj. Ravno dobro opoldne smo prišli v mohamedansko mesto Katano, ki stoji na lepem polji ob koncu ene predlibanskih dolin. Nekoliko poprej namreč smo se bili znebili poldrugidnevnega soseda Džebel-Sejha ali velikega Hermona. Katana je viditi novejši, do čuda redno zidano mestice, ki je z zelenimi vertovi in orehovim drevjem gosto obdano. Šli smo po ravni, široki cesti in mem lepega bazara (terga) naravnost skoz mesto brez postanka. Ljudi nisem vidil čez 4—6 duš; — ne vem, če je vse spalo o poldanski vročini, kaj-li? Tukaj so lepo obdelane polja, pa žita slabe, vmes čisto zanikarne. Ves ljubi dan smo jahali po ravnini z malimi višavami in dolincami vmes. Po dveh popoldne sem zagledal doželeni Damask in zapisal v dnevnik: „Deo gratias — hvala Bogu!" — Prav obširno polje je ob večeru, predno se v mesto pride, pa vse je bilo prazno in pusto; nekaj so blezo kobilice požerle, nekaj je bilo ravno izoranega. Le samo terte so lepo zelenele. To ni kazalo dobre letine. — Iz tega, kakor smo v mesto hodili, si zamore vsak že nekoliko misliti, kakošno podobo ima to sloveče sredise jutrodeželskega lispa, olike in naravne lepote. Dvanajstega majnika o 1/,13 smo prišli tedaj do Da-maskovega opasa, do prelepih zelenih vertov, ki so ograjeni z velikimi štiroglatimi grudami, ktere so lepo obdelane kakor kamni, ter je nekak persten kvadernat opresen opčk ali cegel, kakoršnega se nisem vidil. Velikanski orehi, oljke, granati, razne topole, breskve, murve, verbe, smokve, vinska terta, ternove drevesa, med drugimi žito, neznano germovje, nešplje, ciri itd. — vse je eno med drugim po lepih in neštevilnih ver-tih, skoz ktere derži cesta v mesto. Po 4 se le smo prišli k pervim hišam, nekakim pristavam, ki so z blatom pobeljene. Cesta je prav lepo tlakana, verti so še nadalje proti mestu; kmali gremo memo turškega pokopališa itd., in ob 4 in 14 minutah nam je zopet veliko turško pokopališe ob desni in ob levi. Ob 4 in 23 minutah smo dospeli k drugim hišam z blatom pobeljenim, in posledujič — v samo mesto. Cez poldrugo uro smo tedaj hodili skoz verte, predno Brno dospeli v pravo mesto. Perva opažena obertnija, ki semjo vidil, je bilo par st&tev za tkanje svilnate robe. Sli smo med zalo džamijo (mošejo) iz obdelanega kamna in z enakim mi-naretom (stolpom) po dolgem, pa ne preveč ličnem ba-zaru (teržišču); gledavci so se mi zdeli rezni in hudi. Po polipetih gremo skoz lepši bazare ter prodajališča, pa so mnogi dukani (prodajalnice) zaperti (bila je sobota, tedaj — judje). O 3/45 zopet slabši bazari, leseno orodje, suha roba; lekarnica, redkeje prodajalnice, vmes gostije. Ko sem tako ogledoval jezde, kaj ima mesto znamenitega in ob enem zapisoval, moj konj telebi na grudasti tlak in jaz z njim: to je bilo ob koncu gostih bazarov. Bilo me je sram in skorej bi ne vedil, če sem bil pred padel ali pred vstal, — potlej sera tudi konju pomagal na noge. Okoli petih smo dospeli v samostan ČČ. oo. reda sv. Frančiška, kjer smo bili prijazno sprejeti in smo nekaj dni ostali. Ogled po Slovenskem in dopisi• Iz Ljubljane. Katoliška konservativna družba v Gradcu je odmenila 9. in 10. avgusta napraviti shod povabljenih gostov. Ti gosti bodo prednji večer 8. avg. sprejemani. K temu shodu so prav priljudno povabljeni tudi družniki katoliške družbe za Kranjsko. Tisri gg. druž-niki tedaj, domači ali zunanji, kteri se odmemjo iti na ta shod, naj to najberž ko je moč naznanijo v stanovanji tukajšne kat. družbe (gosposke ulice št. 214), da se zanje dobe še do časa sprejemni listi iz Gradca ter se jim od tod pošljejo ali izročč. Mil. skof rak so se povemili iz Rima in ostanejo le nekaj malo časa še na Kranjskem, da svoje reči vravnajo, potem pa se vernejo v svoj misijon in svojo škofijo v Ameriko. Nekteri so pismeno opraševali zastran misijona, ki se jim ni moglo nič določnega odgovoriti; zdaj imajo sami priliko z mil. gosp. škofom govoriti in dogovoriti se. Na Koroškem se katoliške družbe močno razširjajo; v mnozih krajih so že vstanovljene, v št. Vidu in v druzih krajih se vstanavlja. Pa je tudi res potrebno, da se duh katoliški poživi, zakaj liberaluhi so tako vkoženi po več krajih, da hočejo iz kože skočiti, ako katoličani hočejo le besedico spregovoriti. V Gradcu je odbor katoliške družbe sklenil ta le sklep predložiti snidu, ki ima v kratkem sklican biti: „Mi nimamo sočutja ne za francosko cesarstvo, ktero se je zopetno zoperpravično obnašalo do \vstrije, ne za prusko deržavo, ki je na nepravico in silo zidana in se je poslednjič zoper Avstrijo izdajsko vojskovala. Mi toraj menimo, da je silo potrebno, naj se v nastajoči vojski med Francijo in Prusijo dotlej ohrani nobenostranst, dokler je to primerno koristi Avstrije. Tako imenovanih neraško-liberalcev, zlasti tistih, pri kterih je govorjenje le še o nemškem, že dolgo pa ne o avstrijanskem domoljubju, v nobenem primerljeju ne čislamo za opravičene, da bi veliko besedo govorili v imenu r°mškega avstrijanskega prebivavstva, ali celo cele Avstrije." Iz Tersta, 24. jul. Serce mi kervavi in kri mi po žilah vre, ko sto in stokrat čujem ponavljati gerde pesmi zoper duhovstvo in redovnike. Imamo svobodo, da se Bogu smili. Iz cerkev so učence izločili in ne čuje se več milega petja nedolžnih otročičev, ker ne smejo več hoditi skupno k maši, in v soli se ne sliši sveta pesem več. Mladost, že tako zberzdana dan danes, se v pogrešanj blazih spodbudljejev še bolj razberzduje. Zunaj po ulicah pa se cele noči kvakajo gnjusne in revoluci-jonarne pesmi „Andremo a Roma; — „Alla forca preti e frati;" — o poldne kakor o polnoči bodeš slišal v kakem kotu to pesem ponavljati. Paglavci, kterim še mleko od brade kaplje, kakor mnogi divjaški fakini brez strahu smejo tako očitno za-sramovati celi stan, in policija se za to nič ne zmeni. Ako bi kdo kričal: „alla forca i facchini e gli assassini" (na vislice fakini in ubijavci!)', bi ga kmali v ječo tirali ; ali na vse gerlo pred vsem ljudstvom in pred nedolžnimi otroci kričati: „alla lorca i preti" to se smč brez strahu?! Pri ljudeh je večkrat treba pravico zder-mati, da se prebudi; ali pri Bogu je drugač. Le en izgled: Nečloveški rokodelec in oče treh otrok je tudi svoja mlada sinčeka podučeval — ne moliti — ampak peti take pohujšljive pesmi, in ko sta se dobro navadila, jima je še dajal zdaj po 2, zdaj po o, zdaj po 10 sol-dov. Lastna otročiča, čisto mlada fantalina, se preder-zneta to učiti, kar bi odrašen imel se sramovati! Ali počakaj malo! Napravi se mu majhen majhen mehurček na ustnici, za kterega se ni čisto nič zmenil ; — toda kraalo postane veči in naprej razjeda ustno. Doktorja pokličejo; pa nič ne more pomagati. Ne more na zadnje ubogi človek — bogokletnež — nič več vžiti, tako se shujša rana (rak). Hočejo njegovi, naj se z Bogom spravi; ali ko duhovnik pride, mermra bolnik: „Proč! jaz nimam nič opraviti z duhovniki," iu tako terdovratno umerje se mladi mož. To je očitna kazen za pohujšljivca ne dolžnih dušic — lastnih otrok. Nedavno je umeri tukaj v Terstu na ulici o 9 l/t zvečer prečast. kanonik Jak. Divo, kakor ste v poslednjem listu „Zg. Danice" naznanili.^ Kaj je iskal ob taki uri na ulici? me bo kdo prašal. Čakal je na poštni voz, da bi se peljal domu v Koper, ker je bil preveč zakasnil, da ni mogel s parobrodom po morji oditi. — Časniki teržaški so rekli: „un prete forestier e caduto da un muretto ed e morto." (Ptuj duhovnik je padel z enega zideca in jc umeri;. „Ptuj duhovnik?" - Naš duhovnik — in sicer kanonik „je padel." Da; padel, če ni bil pahnjen raz zidec, ki je bil k večemu poldrugi seženj visok, in kdor tako nizko pade, da se ubije, je malo neverjetno. Pa še bolj neverjetna postane reč, da se je sam pobil, ko so ga vsega v kervi našli. Pravijo, da je tisti dan 500 gl. potegnil in seboj imel, in zlato uro. Vse to je bilo zginilo. Perstan mu je bil vzet z opra-skanega persta, še celo šolne (škornje) so mu izzuli, menda zarad posrebernjenih zaponk (tibij) na njih. V bolnišnici so truplo razdeli in našli na eni strani 7 — rečem sedem reber polomljenih, na drugi strani dvč,Jn na glavi tri rane. — Človek tedaj, ki je na gladek saliž (kamniti^tlak) z nizkega zida padel, si je vse rebra polomil! Čuden padec. — Ko je bil drugi dan sjajen sprevod, je na tisuče ljudstva nesrečnega starčeka merliča spremljajo na poslednji poti. Pravili so, da je bilo koj pozapertih neka, nevarnih osčb, ki so bile na vsumu, da so prečast. kanonika umorile in oropale. — Če je tedaj hudobija imela tukaj kaj opraviti, imate lahko ravno sad onih puntarskih pesem. Zopet je bil nedavno pek ravno pred cerkvijo sv. Antona v novem mestu v Terstu z nožem zaboden, da je kar dušo izdihnil. Tudi to se je godilo o 9'/« zvečer, ko je moralo biti še polno ljudstva po tisti ulici in na tistem mestu. Kako je vendar to mogoče ? Kaj ni bilo ljudi, da bi branili? Bili so, ali zarad neke čudne bojazni, ako gredo branit, da ne bi bili oni vjeti in v ječo odpeljani, in ako bi proti zločinu pričali, da nebi z lastnim življenjem prišli v nevarnost, — ker zločine malo kaznujejo in jih kmalo izpuste, se boje o takih priložnostih braniti svojega bližnjega. Daleč nas so dotirali! Pa kdo je naj več kriv? Duh lažnjive svobode; smilijo se trinogi človeštva duhu Časa, ne smili se mu terpinčeno človeštvo. Gleda se na mnoge načine, da bi se gospodje tatovi in morivci pri dobri volji ohranili. Kolika nadloga, ako sc kteri upre, da noče jesti. — Imel pa bi praviti še hujega, pa se dostikrat ne ve prav, če je bolje govoriti ali molčati. It Kima, 18. julija. Delo je dokončano. Danes so imeli očetje vesoljnega zbora četerto včliko sejo, pri kteri so bili pričujoči sv. Oče. Ob 9 se je pričela in o poldne je bila doveršena. Nezmotljivost rimskega papeža, kedar v verskih rečeh v i m e u u vse cerkve govori (ex cathedra), je tedaj določena. 535 škofov je bilo pričujočih in vsi so glasovali za nezmotljivost, zunaj dveh. Tudi večji del unih očetov, ki so se že popred iz mnozih vzrokov domu podali, je bil ravno teh misel, namreč, da je nezmotljivost papeža treba določiti. Posamezne določbe ali „eanones" naznanimo prihodnjič. Le samo to opomnimo, da s tim ni nič novega prišlo med resnice katoliške vere. Vedno se je cerkev ravnala po pravilu: „Nihil innovetur nisi quod traditum est." Ustno izročilo vsih stoletij je učilo, da se rimski papež ne more motiti, kadar uči v verskih rečeh s prestola sv. Petra. Tako so tudi nas učili, kadar smo hodili v šolo, tako so nam pravili vsi učeniki ali teolo-giški profesorji, ko smo bili kleriki v semenišu. Zgodovina nam je tudi priča, da nobeden izmed vsih papežev nikdar ni kriva nauka ozna- noval, in tudi vemo, da vsi katoličani vsih časov so tudi tiste določbe rimskih papežev s častjo sprejeli in jih verovali, ki so jih sv. Oče sami brez posvetovanja z drugimi določili ter svetu naznanili. Oni pa, ki jih niso sprejeli, so veči del odpadli od cerkve. Tedaj se v Rimu v vatikanskem vesoljnem zboru v četerti veliki seji ni nič novega določilo, temuč bilo je le za versko resnico spoznano, kar je popred že vsaki iz proste volje veled podučenja iz ustnega izročila za gotovo spoznal. Prečastiti škofje niso s tim nič zgubili, temveč le še povišana je njih čast, ker oni vodijo cerkev sklenjeno s pastirjem, ki se zmotiti ne mora; tedaj se tudi zmotiti ne morejo, ako z njim sklenjeni ostanejo. Časti in veličastva naj višjega pastirja tudi oni sopastirji njegovi, deležni postanejo. Vladanje cerkve bo šlo, kakor dozdaj, mirno in srečno naprej; bolje bo pa ob časih, kadar bi se kake zmote in cerkvene prekucije primerile v ktki deželi. Takrat bo toliko hitreji svet zvedil, kam se oberniti, česa se deržati, ker se bo rimski prestol hitro oglasil in svetu naznanil, na kteri 3trani da je prava. Iz Rima. Ker je treba proti domu iti — med naše domače visoke in prijazne gore, naj le še slovesnost popišem , ki je bila pri veliki seji dan 18. julija. Po tem bo kaki prijatel iz Rima sem ter tje dopisoval, ker škofje s svojimi duhovnimi spremljevavci gredo vsi domu, kar jih je bilo iz Avstrije v Rimu. Kakor je bilo pri treh poprejšnih velikih sejah, je bila tudi ta pot sejina avla odperta, da je vse pričujoče ljudstvo zamoglo viditi, kaj da se godi v nji. Po vsi baziliki so bile postavljene vojaške straže, kardelo zva-vov, kardelo mestne straže (guardia civica) in mnogo karabinarjev in Švicarjev. Poleg vrat pri avli pa so imeli stražo vitezi reda johanitarskega in papeževa ple-meniška straža (guardia nobile). Število ljudstva vsih stanov je bilo veliko, ako ravno je vročina neprestana. Sv. Oče so tedaj okoli devete ure prišli iz svojega stanovanja, molili presv. Zakrament v kapeli presv. Rešnj. telesa, se napravili v kapeli sv. Gregorija, ter so jih nesli v navadni procesiji med stražami in ljudstvom po sredi bazilike v sejino avlo. Mašo k sv. Duhu je imel kardinal Barili. Naj bliže pri sv. Očetu so bili kardinali: De Angelis, Grasselini in Mertel. Po sv. maši je tajnik vesoljnega zbora škof Fesler evangeljske bukve na altar položil, sledile so tihe in očitne molitve (zadnje so peli sv. Oče sami), na to litanije vsih svetnikov in sploh vse, kar je bilo pri pervi, drugi in tretji veliki seji. Na vse to je kardinal Capaiti pel l