706                               A. Gradnik: V sveti noči! . . .
III.
Bela reka se vije med skalami in vali žubore in poj o, na srebrnem pesku vila stoji in vabi na zeleno me dno:
»Lice bledo ti je in oko motno, umrlo v prsih ti je srce, pridi, pridi v naročje moje sladko, s poljubi ti utešim gorje.
Belo vse in prelestno mi je telo in ustne so tako mi sladke! Brez ljubezni na svetu ti je težko, z razkošjem strastnim čakam nate.«
Vila plava, se koplje, čarobna vsa, odseva v solncu ji snežno telo — Oj, kako si mi zemlja hladna bila, pogrezni, reka, na svoje me dno!
C. Golar.
V sveti noči . . .
veta noč ... Z neba hitijo
kerubinov kori; ljudstva vernega so polni
cerkve sveti dvori.
»Mir ljudem!« ... v ekstazi sveti
cerkev vsa prepeva. »Mir ljudem!« . . . ven v tihe teme
glas vesel odmeva.
»Mir ljudem!« . . . Ah, duša moja
pa zaman ga čaka in zaman po izgubljenem
paradižu plaka!            ,
A. Gradnik.