UDK 3 letnik 10 Rčvija za družbena vprašanja 1973 1-2 iz vsebine FRANC ŠETINC: Moralna, človeška stran razčiščevanja idejnih In političnih vprašanj MITJA RIBIČIČ: X. kongres ZKJ in jugoslovanska zunanja politika TONE KRAŠOVEC: Ob reformi davčnega sistema PAVLE ZRIMŠEK: Perspektiva združenega dela ILIJA MRMAK: Bistvo marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje ADOLF BIBIČ: Prispevek k obravnavi teorije Interesov KALMAR KULCSAR: Sociološke raziskave na Madžarskem MOJCA DRČAR MURKO: Osnove za politično soočenje v Južnem Vietnamu PETER GIBBON: Religiozna in razredna dialektika v Ulstru IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani; izdajanje revije sofinancira kulturna skupnost Slovenije UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR: Vlado Benko, Adolf Bibič, Rudi Crn-kovič, Zvone Dragan, Lojze Filipič, Mitja Gorjup, France Hočevar, Peter Klinar, Jože Knez, Božo Kovač, Stane Kranjc, Milan Kučan, Boris Majer, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Mojca Murko-Drčar, Milan Osredkar, Zdenko Roter, Lojze Skok, Majda S trobi, Mitja Svab, Zvonimir Tanko, Ivo Tavčar, Niko Toš, Franc Urevc, France Vreg, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane Kranjc ODGOVORNI UREDNIK: Zdenko Roter SEKRETARIAT UREDNIŠTVA: Adolf Bibič, Zvone Dragan, Albin Mahkovec, Boštjan Markič, Mojca Murko-Drčar, Zdenko Roter, Ivo Tavčar OBLIKOVALEC: Jure Cihla? LEKTORJA: Mojca Močnik, Rastko Močnik UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Titova cesta 102, tel. 341-589 in 341-461, int. 232 Uprava posluje za naročnike vsak torek {n sredo od 9. do 14. ure NAROČNINA: Za posameznike: letna 50 din, polletna 25 din; za organizacije: letna 80 din; za Študente: letna 40 din; za tujino: letna 120, posamezen izvod 12 din; v prosti prodaji je cena enojne številke 6 din, dvojne 10 din TEKOČI RAČUN: 50102-603-48090. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo — za revijo Teorija in praksa; devizni račun FSPN: 50100-620-00133-32040-10-646 — za revijo Teorija in Praksa ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20. v mesecu. Maksimalni obseg uvodniških člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, glose, komentarje do 10 strani, za prispevke v rubriki »Brez ovinkov« do 5 strani; rokopisov ne vračamo TISK: CGP »Delo», Ljubljana, Titova cesta 35, januar-februar 1973 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vpraSanja, let. 10, it. 1-2, str. 1—184, Ljubljana, januar-februar 1973 MARKO KOS: Razvojna aktivnost in integracija gospodarstva 100 KALMAR KULCSAR: Sociološke raziskave na Madžarskem 110 vsebina * FRANC ŠETINC: Moralna, človeška stran razčiščevanja idejnih in političnih vprašanj 3 ČLANKI, RAZPRAVE: MITJA RIBIČIČ: X. kongres ZKJ in jugoslovanska zunanja politika 9 TONE KRAŠOVEC: Ob reformi davčnega sistema 19 POGLEDI, KOMENTARJI: PAVLE ZRIMSEK: Perspektiva združenega dela 35 BOGO ŠEST: Položaj dijaka in njegova udeležba v samoupravljanju 42 MILADIN ILIC: Razmišljanje o patriotizmu 49 MARKSIZEM IN DRUŽBA: ILIJA MRMAK: Bistvo marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje 60 NEVENKA VEJNOVIC: O enotnosti marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje 71 DRU2BA IN KULTURA: RUDI LEŠNIK: šolarji in prostovoljne dejavnosti 81 JOŽE SIREC: Zamenjujemo bistveno z nebistvenim? 90 DRUŽBA IN ZNANOST: ADOLF BIBIČ: Prispevek k obravnavi teorije interesov (II) 95 MEDNARODNI ODNOSI: MOJCA DRČAR MURKO: Osnove za politično soočanje v Južnem Vietnamu 123 RELIGIJA V SVETU: PETER GIBBON: Religiozna in razredna dialektika v Ulstru 133 BREZ OVINKOV: L. VEZOČNIK še o devalvaciji dinarja 152 M. D. MURKO: Novosti 154 T. VAHEN: Strah z zamudo 157 PRIKAZI, RECENZIJE: FRANCE BUČAR: Podjetje ta družba (B. Kavčič) 161 MILOŠ PRELEVIC: Družbena bit vojaške sile (M. Ilič) 165 MIRJAM 2UMER: Človekovo okolje 167 Iz domačih revij 172 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV: 173 Avtorski sinopsisi 181 Priloga: Kazalo letnika Di 1—24 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vpraganja, let. 10, it. 1-2, str. 1—184, Ljubljana, januar-februar 1973 CONTENTS FRANC 5ETINC: The Moral, Human Side of Clearing Ideological and Political Questions 3 ARTICLES, STUDIES: MITJA RIBIČIČ: The 10th Congress of the League of Communists and Yugoslav Foreing Policy 9 TONE KRAŠOVEC: At the Reform of the System of Taxes 19 VIEWS, COMMENTS: PAVLE ZRIM5EK: The Perspectives of United Labour 35 BOGO SEST: The position of Pupils and Their Participation in Self-Mana-gament _ .42 MILADIN ILIČ: Thoughts on Patriotism 49 MARXISM AND SOCIETY: ILIJA MRMAK: The Essence of Marxist Education and Socialist Education 71 CULTURE AND SOCIETY: RUDI LEŠNIK: Pupils and Voluntary Activities 81 JOŽE SIREC: Is the Essential Replaced by the Non-essential? 90 SCIENCE AND SOCIETY: ADOLF BIBIČ: A Contribution to the Discussion about the Theory of Interests (II) 95 MARKO KOS: Development Activity and Integration of Economy 100 KALMAR KULCSAR: Sociological Research in Hungary 110 INTERNATIONAL RELATIONS: MOJCA DRČAR-MURKO: Fundamentals for Political Confrontation in South Viet Nam 123 RELIGION IN THE WORLD: PETER GIBBON: Religious and Class Dialectics in Ulster 133 STRAIGHT AWAY: L. VEZOČNIK: Devaluation of Dinar 152 M. D. MURKO: News 154 T. Vahen: Fear coming Late 157 REVIEWS, NOTES: FRANCE BUČAR: The Enterprise and Society (B. Kavčič) MILOŠ PRELEVIČ: The Social Essence of Military Force (M. Ilič) 165 MIRJAM ŽUMER: Man's Environment 167 From domestic reviews 172 BIBLIOGRAPHY OF BOOKS AND ARTICLES: 173 Authors' Synopses 181 Supplement: Index of Volume 1—24 COAEP5KAHHE opMe Ha-AOrOBOft CHCTeMU 19 B3rAHAW, KOMMEHT APHH: ÜABAE 3PHMHIEK: IlepcneKTHBbi oôteAHHëHHoro TpyAa 35 BOTO IHECT: IIoAOweHHe yuamuxc» cpeAHMX yyeSiibix 3abeaenmi h hx yqacrne b caMoynpaBAeHmi 42 MHAAAHH HAH4: Pa3Muuneima o naTpH0TH3Me 49 MAPKCH3M H OEIItECTBO: HAHH MPMAK: CymHocTb MapKCHCT-CKOro 05pa30BaHHB H COUHaAHCTHMe-CKOro B0CTTHT3HHS 60 HEBEHKA BEHHOBHM: O eAHHCTBe MapKCHCTCKOrO 06pa30BaHHH H COUHa-AHCTHHeCKOrO BoenHTaHHH 71 OEIIXECTBO H KYAbTYPA: PYAH AEUIHHK: YrafflHeca HaiaAb- HblX IHKOA H AOÔpOBOAiHaa AeXTeAB-HOCTb 81 ËiCE IIIHPEII,: 3aMeHHeM cymecTBeH-Hoe HecymecTBeBHbiM? 90 OEfflECTBO H HAYKA: AAOAt® EHEHM: Mucah no noboav oScywAeHHa TeopHH HHTepecoB (II) 95 MAPKO KOC: AeffreAbHocTb nanpas-AeHHaa k pa3BKTHfo h HfrrerpauHs X035I¡ÍCTBa 100 KAAMAP KYA1AP: conhoaormeckne HecAeAOBaHHH B BeHrpHH 110 ME5KAYHAPOAHME OTHOfflEHHH: MOHUA AP^AP-MyPKO: OCHOBH AAH nOAHTimeCKOH OHHofi CTaBKH b IOjk- HOM BHemaMe 123 PEAHTH8 B MHPE: IIETEP THEBOH: PeAHTH03Haa h KAaccoBas AHaAeKTHKa b YAbcipe 133 EE3 0BHH3K0B: A. EE30MHHK: Eme caobo o AesaAb-BanHH AHHapa 152 M. A. MYPKO: Hobocth 154 T. BAXEH: 3ano3AaAbi8 CTpax 157 0E03PEHHS, PEUEH3HH: PAHUE EYUAP: IIpeAnpHsiTHe a 06-mecTBo (E. KaBwi) 161 MHAOin nPEAEBH1!: OSmecTBeHHan cyrb BoeHHoft chah (M. Hahh) 165 MHP3M 5KYMEP: MeAOBeqecKaa cpe^ no CTpaHHuaM Haiimx acypHaAOB 172 EHEAHOrPA zaradi izdanih obveznic, ki tudi gospodarstvu odtegujejo dohodek. Torej gre za dokaj širok maneverski prostor. IV Nova usmeritev naše fiskalne politike je bila nujna. Socialnih problemov ne moremo ločevati od gospodarske nestabilnosti. Inflacijo najbolj občutijo tisti sloji prebivalstva, ki imajo najnižje prejemke. Visoka stopnja inflacije, ki jo imamo pri nas že nekaj let, povzroča ekonomsko neupravičeno in nenadzorovano ponovno razdeljevanje dohodka in premoženja ter tako poglablja socialne razlike. To nenačrtno ponovno razdeljevanje dohodka gre v korist premožnejšim slojem naše družbe ali »premožnejšim« gospodarskim organizacijam in panogam. Ne le da imajo večje materialne rezerve in se lažje upirajo inflacijskim pritiskom. Tudi njihov družbeni vpliv je večji in zato lahko povečujejo svoj delež pri globalni razdelitvi na novo ustvarjene vrednosti. Zato je upravičena trditev, da je inflacija najhujši in najbolj nepravičen davek. Vsa prizadevanja za gospodarsko stabilnost so zato hkrati resničen napor, da zmanjšamo nesprejemljive socialne razlike in preprečimo neupravičeno bogatenje. Večja mera gospodarske stabilnosti ter vrednotenje dela na tržišču, katerega protislovja bomo morali uspešneje obvladovati z zavestnim usmerjanjem tokov družbene reprodukcije, bosta hkrati spodrezala nekatere najdebelejše korenine socialnih razlik. Doslej smo v tej rabi vse premalo uporabljali možnosti, ki jih ima davčna politika; in to tako glede ekonomskih učinkov na najbolj neposrednem področju — fiskalni dirigizem — kot glede uresničevanja splošnih ekonomsko-političnih ciljev — fiskalni intervencionizem. Menimo, da ob tem kljub vsem specifičnostim naše samoupravne ureditve ne smemo zanemarjati skušenj nekaterih držav z razvitimi tržnimi ekonomijami, čeprav s tem ne mislimo, da naj bi jih preprosto kar presajali v naše gospodarstvo. Prav tako nas od proučevanja tujih skušenj ne sme odvrniti to, da so uspehi v boju proti inflaciji v razvitih tržnih gospodarstvih zgolj relativni. Res gre neredko za »osredotočena prizadevanja, omejene uspehe in številne poraze«, kot je ob nedavnih volitvah v Kanadi napisal eden izmed tamkajšnjih časnikov. Ta čas bi si bilo težko zamišljati, da bomo s svojimi napori proti inflaciji dosegli kaj več kot razvite dežele (izvzete so seveda države, ki gospodarstvo centralistično administrativno upravljajo), želimo pa, da se čimbolj približamo njihovim, četudi le relativnim uspehom na tem področju. Če poskušamo ob tem osvetliti nekaj vprašanj, ki se nam zdijo glede davčne politike še najmanj razčiščena, se moramo najprej ustaviti ob progresivnem obdavčevanju. Brez progresije ne more biti fiskalnega dirigizma in fiskalnega intervencionizma. Proporcionalno obdavčevanje je v bistvu svojevrstna nevtralnost fiskalne politike do gospodarskih gibanj in lahko ustreza predvsem ozkim fiskalnim ciljem: iz leta v leto varno zbrati dovolj sredstev, da opravljamo predvidene naloge splošnega in skupnega pomena za družbo. Diferencirano davčno obravnavanje fizičnih in pravnih oseb je torej nujno. V Jugoslaviji poznamo progresivno obdavčenje le v hudo skromnem obsegu, saj le 2,8 %> skupnih sredstev od prispevkov in davkov zberemo po progresivnih stopnjah. Številne ugovore zoper progresivno obdavčevanje je bilo slišati in je še slišati in tudi literatura z njimi ni skopa: da nespodbudno učinkuje na davčnega zavezanca, da ustvarja apatičnost, namesto da bi spodbujalo delovno zavzetost in stremljenje k napredku, da je meja progresivnega obdavčevanja hudo relativna, da sili k utajam in k izogibanju plačila davka — k evaziji, da je cilj progresije v bistvu egalizacija, da ni pravih kriterijev, kako naj odrejamo progresivne davčne stopnje, da je progresivno obdavčevanje hudo komplicirano ter da zahteva zelo visoko strokovno usposobljenost davčne administracije itd. V bistvu etični pogled na progresivno obdavčevanje pelje k Taylorjevi ugotovitvi, da je odločitev o proporcionalnem in progresivnem obdavčevanj'u izbira med zanesljivo nepravičnostjo in nezanesljivo pravičnostjo. Vendar je razumno določena progresija ob uporabi vseh možnosti razvite fiskalne tehnike, ki so pri nas še hudo nedognane, v sodobnih davčnih sistemih dala tako koristne rezultate v družbeno-ekonom-skem razvoju, da se je tudi pri nas ne bi smeli odreči. Le tako lahko tudi dosledno uresničimo ustavno načelo, da vsakdo prispeva za skupne družbene potrebe v skladu s svojimi ekonomskimi sposobnostmi. Pri tem je seveda takoj pred nami vprašanje — kje naj progresijo uporabimo. Če pogledamo prihodnjo usmeritev naše davčne politike, se glede progresivnega obdavčevanja zaustavimo najprej pri novem davku na dohodek TOZD. Gre za enega izmed prihodnjih stebrov našega davčnega sistema. Letos smo se odločili, da bomo zbirali sredstva iz tega vira samo za potrebe republiškega proračuna (z njim nadomeščamo 0,76 •/. prispevek iz osebnega dohodka iz Jtojj» merja v republiški proračun), verjetno pa bo ^Pnhodnjeleto ta davek nadomestil tudi sedanje prispevke iz osebnega dohodka tz delovnega razmerja v občinske proračune. Pričakovati je, da bo novi davek postal vir še za nekatere druge skupne družbene potrebe in ne rZa proračune: morda za pomoč nezaposlenim, za strokovno izobraževanje za delno financiranje socialnega zavarovanja (profesionalne bolezni, beneficirana delovna doba), za znanost itd Kot.smo že omenili, naj bi iz dohodka, torej iz poslovnega uspeha gospo-darstva leta 1975 pokrili dobro četrtino skupnih družbenih potreb. Novi davek na dohodek TOZD (za zdaj namenjen samo republiškemu proračunu) ima proporcionalne stopnje. Z davčnimi olajsa-vaTl oprostitvami Pa že omogoča diferenciranje davčnih obveznosti in s tem nadomešča progresijo. Predlogi o davčnih olajšavah in oprostitvah pri davku na dohodek TOZD, olajšavah, ki naj bi jih pri nas vpeljali, omenjajo, da bodo olajšave priznali delovnim organizacijam za izdatke, namenjene zboljšanju strokovne usposobljenosti in prekvalifikaciji zaposlen* za štipendiranje, za naložbe v raziskave in raziskovalno opremo ter za vlaganje ^ izobraževalne in socialno-varstvene zmogljivosti. Olajšave la neki določen čas bodo imeli novi proizvodni in stontveni obrati, e dodatno pa jih bodo priznavali za vsako novo delovno mesto na nerazvkih področjih Slovenije. Nekatere ugodnosti bodo zagotovljene ^dolgoročno poslovno-tehnično sodelovanje, temelječe na skupnih vLanS za devizni priliv v turizmu in za naložbe turistično gostin-S o an zacij v infrastrukturo, za dohodek kmetijskih organizacij ustvar en v ^operaciji z zasebnimi kmeti itd. Večidel bodo te olajšave enotne za celotno področje republike, kar pa seveda komunam ne preprečuje, da še same glede n=e POt^e z doda nimi olajšavami in oprostitvami davkov spodbudjo nekatere gosp darske veje ali pa jim pomagajo v težavah. Gre torej za davčno p Mko, ki temelji na spoznanju, da se moramo za stabilnost bonti v okviru dinamičnega napredovanja gospodarstva, ne pa zan o plačati hudo visoko ceno - stagnacijo. Prav zato pa kaze razmisliti še o nekaterih možnostih, ki jih daje v podporo staMno^ obdav e-vanie poslovnega uspeha gospodarskih organizacij. Neposredno pro-gresi^o pri davku na dohodek TOZD bi bilo težko zagovarjati ker S v bistvu obdavčevala rentabilnost in bi bila nespodbudna. Temeljite proučitve vredna pa se nam zdi možnost, da ustrezno zmanjsamo davčno breme, če je ustvarjeni dohodek nezaposlenega v TOZD zelo nizek. V praksi bi bila stvar videti taka: ce bi dohodek na zaposle nega padel pod neko določeno mejo, bi zakon dovoljeval, cla zmanjšujemo davčno osnovo z ustreznimi odbitki, ki bi bih tem večji, čim manjši bi bil dohodek. Na primer: Dohodek na zaposlenega v din (1) Odbitek v din Davčna osnova v din (3) Stopnja V "/o Davek v din Dejanska obremenitev dohodka (1:5) (2) (4) (5) 2.000 4.000 6.000 8.000 10.000 12.000 2000 1500 1000 500 2.500 5.000 7.500 10.000 12.000 10 10 10 10 10 250 500 750 1000 1200 6,2 8.3 9.4 10,0 10,0 V našem primeru, (ki glede zneskov in odstotkov nima nobene podlage v naših ekonomskih razmerah) gre po zunanji obliki za proporcionalni davek, v bistvu pa zaradi odbitkov za prikrito, posredno progresijo. Ob tem, da osebne dohodke že določajo samoupravni sporazumi, bi morali z zakonom določiti le še amortizacijo in tisti del materialnih stroškov, ki sodi v investicijsko vzdrževanje, da bi tako preprečili namerno zniževanje dohodka TOZD, kadar se dohodek suče okoli kritične meje. Primer deloma upošteva socialne vidike, v bistvu pa skromnejše davčne stopnje za podjetja v težavah podpirajo tudi stabilnost. Po načelu bi moralo veljati za vse porabnike družbenih dohodkov v republiki enako. Ob tem bi imele družbenopolitične in samoupravne skupnosti še vedno vso možnost, da odločajo o dodatnih davčnih olajšavah in oprostitvah, upoštevajoč vse posebnosti gospodarskih in svojih razmer. Občine kot temeljne samoupravne družbenopolitične celice pa bi ob skupnem dogovoru in sporazumu delovnih ljudi in občanov lahko uspešneje negovale svoj gospodarski potencial ter mu pomagale v težavah. Ob skromnem dohodku bi lažje davčno breme pomagalo, da ne bi takoj pristrigli osebne dohodke in zmanjšali zaposlenost, kar je spodbudno za oživljanje gospodarstva. Neposredna družbena pomoč bi bila redkeje potrebna. V bistvu gre vsaj za skromen, čeprav enosmerno delujoč avtomatični stabilizator. V zgornjem delu lestvice rentabilnosti pa ostaja še vedno odprto vprašanje, kaj s tistim delom dohodka, ki ga navadno imenujemo ekstra-profit in ga proporcionalne davčne stopnje prav gotovo ne morejo ustrezno zajeti. Samo razlog več, da temeljito proučimo vlogo progresije v našem davčnem sistemu ob popolni pristojnosti in odgovornosti republike za ustrezno rešitev. Drugi in najpomembnejši vir dohodkov za splošne družbene potrebe v prihodnjem obdobju naj bi bil prispevek iz osebnega dohodka. Prav gotovo se bodo od tod še naprej stekala glavna sredstva v blagajne invalidsko-pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, za potrebe vseh vrst splošnega šolstva od osnovnih šol do univerze ter še za nekatere namene. Pri tem je bistveno novo in nujno, da bomo resnično uveljavili sistem bruto osebnega dohodka. To pomeni, da bodo delovni ljudje sami in prek svojih delegatov odločali o načinu in obsegu potrebnih sredstev za samoupravne interesne skupnosti, katerim bodo ti dohodki predvsem namenjeni, ter da bodo v svojem žepu neposredno občutili zvišanje ali znižanje teh dajatev. Prispevki iz osebnih dohodkov delovnih ljudi bodo namreč po sedanjih ocenah obsegali leta 1975 okoli dve tretjini dohodkov samoupravnih interesnih skupnosti. Mimogrede naj omenimo, da bomo tudi pri proračunskem financiranju z delegatskim sistemom uredili bistven prelom glede demokratičnosti in samoupravnosti odločanja. Stopnje prispevkov za interesne skupnosti naj bi bile proporcionalne, diferencirano davčno obravnavanje zavezancev prispevkov pa bo treba tudi v prihodnje zagotoviti s progresivno obdavčitvijo skupnega dohodka občanov in z ustreznimi davčnimi olajšavami. S progresijo na skupni letni dohodek občanov namreč izražamo ustavno načelo, da naj za skupne potrebe vsakdo prispeva po svojih ekonomskih sposobnostih, zajamemo del osebnih dohodkov, ki jih samoupravni sporazumi ne obsegajo, ter seveda vse dohodke, ki ne izvirajo iz delovnega razmerja, in nevtralizirano degresivno ter asocialno delovanje prometnih davkov. Ti ob nakupu nekega izdelka enako bremenijo potrošnika z najvišjimi dohodki in potrošnika z najnižjimi dohodki. O tem bomo več spregovorili, ko bomo govorili o vlogi prometnega davka pri urejanju socialnih razmer in pri gospodarski stabilizaciji. Že zdaj pa naj povemo, da prometni davek pri nas ne bremeni večine živil in da so stopnje davka na luksusno blago, ki ga kupujejo ljudje z visokimi prejemki, visoke, tako da bi bil samo tako imenovani kompenzatorni del progresije pri skupnem dohodku občanov sorazmerno skromen. Po nekaterih izračunih bremeni prometni davek življenjske stroške delavske družine v Jugoslaviji z okoli 6 »/o- Davek na skupni dohodek občanov so pravzaprav v zadnjih letih v javnosti in v sredstvih obveščanja obravnavali veliko pozorneje, kot bi zaslužil, o njem so govorili dokaj poenostavljeno in v bistvu temeljiteje kakor o tisti tretjini bruto osebnega dohodka, ki so jo mesečno delovne organizacije dajale za skupne in splošne potrebe. Pri tem plačilu prispevkov po odbitku večina delovnih ljudi sploh ni natančno vedela, koliko za družbene potrebe prispeva in kam vse se steka denar. V praksi je imel davek na skupni dohodek občanov vsekakor neki učinek glede socialnih razlik. Ljudje z najvišjimi, za naše razmere izrednimi dohodki, so vendarle plačevali sorazmerno visok davek. V družbenih dohodkih za skupne in splošne potrebe pa je bil vsa minula leta hudo skromen delež. V prihodnje naj bi imel v davčnem sistemu vidnejše mesto. Upoštevaje njegovi značilnosti — da gre za sintetičen davek, ki zajema vse dohodke občanov skupaj, in da zato kar najbolj dosledno obravnava celotno ekonomsko spo- sobnost davčnega zavezanca — in glede na prihodnjo usmeritev naše fiskalne politike, v kateri naj bi dohodek občanov in delovnih ljudi ter potrošnja bila precej pomembnejši davčni vir in naj bi bolj razbremenili gospodarstvo, je povsem ustrezno, da se poveča vloga tega davka v našem davčnem sistemu. Preden so zavezanci oddali davčne prijave ob koncu januarja, so na sekretariatu za finance ocenjevali, da bo v Sloveniji letos ta davek zajel že okoli 150.000 zavezancev. Nedvomno bo pripomogel, da uresničimo nekatere smernice socialne politike in bo tudi nekaj več prispeval k dohodkom za financiranje družbenih potreb. Ob tem se nam zdi vredno opozoriti na nekatera vprašanja in pomanjkljivosti v zvezi s tem davkom. Nujno je čimbolj skrajšati čas od ustvaritve dohodka do plačila davka. Vse je odvisno predvsem od sposobnosti fiskalne administracije. To anglosaksonsko načelo (pay as you earn) se je zakoreninilo v večini sodobnih davčnih sistemov. V praksi zahteva, da zavezanci redno vplačujejo akontacije vsako trimesečje ali vsak mesec, kar tudi psihološko ugodno učinkuje. Vendar morajo biti akontacije ob uporabi velikih možnosti fiskalne tehnike kar se da natančno izračunane, da bo razlika med vplačanimi akontacijami in resničnim davkom čim manjša. Razen tega moramo resnične davčne obveznosti po preteku leta čim hitreje obračunati in morebitne presežke takoj vrniti davkoplačevalcem. Za kako zahtevno nalogo gre, nam pokaže podatek, da vkljub vsej pedantnosti in strokovnosti fiskalne administracije ob letni davčni izravnavi (Lohnsteuerausgleich) ostane v Zahodni Nemčiji državi vsako leto skupno 2 do 3 milijarde DM preveč vplačanih davkov. Gre za načelo ugodnosti plačila, ki ga premalo spoštujemo. Zdaj neredko davčne obveznosti za minulo leto naše davčne uprave obračunajo šele v maju, juniju ali še kasneje. Seveda se bo zdaj, ko bo davek na skupni dohodek pomembnejši, v javnosti znova pokazala že stara (navadno zelo poenostavljena) dilema: ali še naprej obdavčevati skupni dohodek vsakega posameznika v družini ali naj obdavčimo dohodek obeh zakoncev skupaj ali celo dohodek družine ali skupnega gospodinjstva skupaj. Na to naj odgovorimo: posameznika naj bi upoštevali kot obveznika pri davku na skupni dohodek občanov, družino ali zakonca skupaj pa pri davčnih olajšavah in pri pridobivanju družbenih socialnih ugodnosti. V prid posamezniku kot davčnemu obvezniku moramo kljub vsej nujnosti, da zmanjšamo socialne razlike v naši družbi, omeniti nekaj argumentov. Če bi skupno obdavčevali oba zakonca, bi s tem posredno v bistvu krnili enakopravnost žena glede zaposlovanja v naši družbi. To je še posebej pomembno za našo republiko, saj moramo nekaj višji standard v primerjavi z drugimi republikami v precejšnji meri pripisati prav velikemu številu zaposlenih žena. Tako ima večina družin namesto enega samega dohodka dva. Predvsem pri družinah z več otroki bi skupno obdavčevanje dohodka obeh zakoncev lahko zmanjšalo število zaposlenih žena, kar ob tako rekoč popolni zaposlenosti v Sloveniji lahko škodljivo vpliva na gospodarski razvoj. S tem bi glede na meje osebnih dohodkov, določene z družbenimi sporazumi, tudi pretirano zarezali v delitev po delu. Osebni dohodki so namreč daleč največji del skupnega dohodka občanov, medtem ko so tako imenovani fundirani dohodki, ki ne izvirajo iz dela davčnega zavezanca (pri nas na primer dohodki od premoženja v obliki zakupnin, najemnin itd.) sorazmerno zelo skromni. To seveda ne pomeni, da so ti dohodki skromni tudi v vseh posamičnih primerih. Upoštevati moramo, da družina z dvema dohodkoma navadno absolutno in relativno več prispeva za skupne družbene potrebe kot družina z enim dohodkom in da zaradi boljšega materialnega položaja navadno ni deležna nobenih družbenih regresov, olajšav in ugodnosti na področju družbenega standarda. Z že vpeljanimi ali še predvidenimi davki pa imamo še vedno možnost, da posebej zajamemo res izredne družinske dohodke (z davki na premoženje in potrošnjo kot zunanjo manifestacijo materialnega položaja družine — obdavčitev vikendov, avtomobilov, motornih čolnov, pretirano razsežnih stanovanjskih površin, visoki prometni davki ter carine na domače in tuje luksuzne izdelke itd.). Na drugi strani vidimo edino možnost za pridobitev družbenih socialnih ugodnosti, ki v bistvu posredno zvišujejo družinski dohodek in se je zanje ponekod v teoriji tudi udomačil izraz negativno obdavčevanje, na podlagi materialnega položaja družine. Na primer kadar gre za regresiranje stanovanjskih najemnin, otroške dodatke, olajšave pri stroških otroškega varstva, štipendiranje itd. Glede na našo usmeritev pri urejanju socialnih razmer v družbi bodo te ugodnosti vse pomembnejše. Ne glede na socialni položaj posameznika in družine pa bi morali vsem občanom, ki so in ki bodo zavezanci davka na skupni dohodek, pri obračunu osnove priznati olajšave za plačane samoprispevke, javna posojila in druge dajatve, ki so širšega družbenega pomena, kar je vsekakor bistveno za uspeh financiranja vedno vidnejšega dela skupnih družbenih potreb. Razen tega je nujno, da enotno od osnove pri prijavljanju davka odbijemo plačani davek za minulo leto. Zdaj se plačuje davek na davek, ki ga poznamo sicer samo pri večfaznem prometnem davku (ki so ga razvita tržna gospodarstva v Evropi v veliki meri že zamenjala z davkom na dodano vrednost). Pri nas pa je od davkarij včasih slišati celo hvalo temu očitnemu nesmislu pri plačevanju davka na skupni dohodek občanov, češ, da je to sila objektivno. Ostane nam, da spregovorimo še o tretjem stebru našega fiskalnega sistema — o prometnem davku ter njegovih fiskalnih ekonomskih in socialnih implikacijah. V bistvu gre za posredni davek na dohodek kupca, saj je potrošnja samo zunanja manifestacija ekonomske sposobnosti. Formalno in pravno je promet oziroma potrošnja poleg dohodka in premoženja lahko tretji vir fiskalnih dohodkov, ekonomsko pa je neposredni davčni vir v tem primeru dohodek. Splošna značilnost prometnega davka je prevalitev davka ali inci-denca. Davčni zavezanec — prodajalec vedno prevali davek na davčnega destinatarja — kupca, ki v resnici nosi davčno breme. To je tudi cilj samega mehanizma delovanja prometnega davka. Fiskalni odliki tega davka — izdatnost in elastičnost — naš davčni sistem dokaj različno izkorišča. Prvo veliko bolj kot drugo. V zadnjih letih so dohodki od prometnih davkov v skupnih dohodkih družbenopolitičnih in interesnih skupnosti v Jugoslaviji (če ne upoštevamo kotizacije za socialno zavarovanje) imeli okoli 40 % in celo večji delež. Pri tem naj opozorimo na zmotno misel, ki jo je neredko slišati, da je visok delež prometnih davkov kot najpomembnejših posrednih davkov (v Zahodni Evropi pa visok delež najsodobnejše in s stališča fiskalne tehnike najzahtevnejše oblike obdavčevanja prometa — davka na dodano vrednost) značilnost manj razvitih ekonomij in fiskalnih sistemov. Naj za ilustracijo navedemo, da znaša delež posrednih davkov v fiskalnih dohodkih v Italiji 61,9 %, v Franciji 58,8 %>, v Avstriji 55 °/o, v Belgiji 50,8 °/o, itd., v Jugoslaviji pa dobrih 60 %. (V teh podatkih so med posredne davke vštete tudi carine, ker sem tudi sodijo.) Prav tako je ta davek hudo pomemben proračunski vir v socialističnih državah vzhodne Evrope in hkrati važen kazalec realizacije planskih nalog. Ni dvoma, da bo prometni davek še vnaprej ostal eden izmed stebrov našega fiskalnega sistema, četudi bi res mogoče čez leta gospodarsko sodelovanje z EGS sililo, da uvedemo njegovo novo obliko — davek na dodano vrednost. Glede ekonomskih implikacij in možnosti za urejanje razmer na trgu ter za podporo gospodarski stabilizaciji smo ob pretiranem upoštevanju izključno fiskalnih ciljev (zagotovitev zaželenih sredstev za družbene potrebe) učinkovitost prometnega davka še vse preskromno izkoristili. To pomeni, da njegove glavne cilje, postavljene v zakonu iz leta 1965 — vpeljali smo ga, da bi uskladili odnose med proizvodnjo in potrošnjo in odnose cen in da bi zagotovili dohodke družbenopolitičnim skupnostim — le enostransko uresničujemo. Ne izkoriščamo dovolj možnosti, ki jih daje večja diferenciranost stopenj, kot je sedanja, in hitro reagiranje na tržne pojave. Hkrati moramo povedati, da ima naš sistem prometnega davka dve bistveni ekonomski odliki. Velja samo v prodaji na drobno in tako se izognemo komulativnemu plačevanju davka na davek, ki smo ga poznali včasih pri večfaznem prometnem davku. Ta je kot plaz iz faze v fazo bolj bremenil poslovne stroške gospodarstva in seveda s tem vplival tudi na cene. Hkrati je oprostitev prometnega davka spodbudna za izvoz in glede tega po tehnični strani zelo preprosta, saj davka izvozniki preprosto ne plačajo. Tako je v večini davčnih sistemov po svetu. Glede socialnih implikacij tega davka moramo znova omeniti njegovo regresivnost in popolno asocialnost. Za enak izdelek enak davek — ne glede na ekonomsko sposobnost plačnika in njegov socialni položaj. Plačila davka se ob nakupu navadno ne zavedata ne bogataš ne siromak in se davek plačuje tako rekoč v anesteziji. S tem gotovo v najbolj negativni smeri in na najbolj občutljivi točki socialnih razmer krši načelo delitve po delu. Vendar smo asocialni učinek tega najbolj krutega izmed vseh davkov, ki lahko ob visokih stopnjah za najnujnejše življenjske potrebščine požira zadnje denarje tudi največjemu revežu, pri nas zelo ublažili. Prometni davek se ne plačuje na živila, za luksuzne izdelke pa so določene visoke stopnje, kar smo že omenili. S smotrnim in dobro pretehtanim progresivnim obdavčevanjem skupnega dohodka občanov pa lahko ta učinek v celoti odpravimo (kompenzatorna progresija). Poleg učinkovitejšega izkoriščanja možnosti za urejanje ponudbe in povpraševanja ter odnosov med cenami je to važna naloga naše fiskalne politike pri tej davščini, ki smo jo predvsem za strogo fiskalne cilje tako rekoč v vsem povojnem obdobju učinkovito izkoriščali. V Po vsem povedanem se seveda vsiljuje vprašanje, kako izkoristiti ves ta potencial možnosti naše fiskalne politike v prid večji gospodarski stabilnosti in urejanju socialnih razmer v družbi. Prva možnost je državni poseg. V ustavnih dopolnilih je povsem določno opredeljeno, da lahko federacija, da prepreči motnje na trgu, predlaga družbenopolitičnim skupnostim, da povečajo ali zmanjšajo prispevke in davke; predlaga, da začasno ne trošijo nekega dela svojih dohodkov, in da pobudo za dogovarjanje republik in pokrajin o temeljih njihove davčne politike. Kadar gre za večje gospodarske motnje, za interese narodne obrambe ali druge izredne potrebe, pa lahko federacija določi meje stopenj za prejemke iz dohodkov temeljnih organizacij združenega dela; naloži interesnim in družbenopolitičnim skupnostim ter organizacijam združenega dela obvezo, da ustvarijo rezervna družbena sredstva, in jim prepove, da razpolagajo z nekaterimi družbenimi sredstvi. Temu ustrezne intervencijske pravice republike so določene v dopolnilih k ustavi SR Slovenije. Vemo, da sta federacija in republika te svoje ustavne intervencijske pravice v tej ali oni obliki že večkrat uporabili. Razumljivo je, da se z administrativnim posegom kot edino možnostjo za podporo gospodarski stabilnosti v naših vse bolj poglobljenih samoupravnih odnosih ne moremo sprijazniti. V prihodnje bo o sredstvih za splošne in skupne družbene potrebe odločal vedno širši krog občanov in delovnih ljudi v pravi svobodni izmenjavi dela in dosledneje spoštujoč načelo, da naj o teh sredstvih odločajo tisti, ki jih ustvarjajo. To pa vse bolj izključuje možnost administrativnega posega v fiskalno politiko. Nadomestiti ga morajo dogovarjanje in sporazumevanje ter nenehna koordinacija med družbenopolitičnimi skupnostmi in v njih. Teorija in praksa zahtevata, da ob morebitnih gospodarskih motnjah predvsem hitro reagiramo in zavarujemo stabilnost. Važno je predvsem, koliko časa poteče od ugotovitve motnje do diagnoze, od diagnoze do določitve zdravila in od uporabe zdravila do zboljšanja stanja. Pri samih davkih, ki so eden izmed atributov države (od federacije do komune), je reagiranje v obliki administrativnega posega lahko sorazmerno hitro, največjo odgovornost pa nosi tisti, ki daje diagnozo. Druga možnost je, da vdelamo avtomatičen stabilizator, o čemer smo že govorili. Tretja je sprememba stopenj prispevkov in davkov po normalni poti v predstavniških telesih, po hitrem postopku ali z izrednimi začasnimi pooblastili izvršnih organov. Tudi teh možnosti doslej še zdaleč nismo dovolj uspešno izkoriščali. V prid stabilizaciji se v prihodnje učinkovitejšim posegom ne moremo odrekati, delegatski sistem pa bo vanje vnesel ustrezno samoupravno vsebino. Bolj zapletene pa bodo stvari v okviru samoupravnih interesnih skupnosti, prek katerih financiramo vedno večji del skupnih potreb. Prav tu bodo oblike odločanja o obsegu in namenu sredstev najbolj demokratične in samoupravne. Razen tega ima tovrstno zbiranje sredstev še vrsto drugih odlik. Destinirana narava teh dajatev v nasprotju z davki, ki so v veliki meri nedestinirani dohodki, omogoča lažje zbiranje sredstev. Preprosto povedano, ljudje se lažje odločijo za dajatev, kadar vedo, za kakšno skupno potrebo je natančno namenjena, in kadar imajo tudi možnost, da vplivajo na porabo sredstev ter jo nadzorujejo. Gre torej tudi za psihološki učinek, predvsem pa za dejansko deetatizacijo pri odločanju o vprašanjih skupnega družbenega pomena. Ob tem seveda ne moremo mimo vrste odprtih vprašanj v zvezi s tem načinom zagotavljanja sredstev, če hočemo tudi tu podpirati prizadevanja za zdravo in stabilno gospodarstvo. Razmisliti bo treba, kako zagotoviti učinkovit in kompleksen pregled ter nadzor nad sredstvi; kako preprečiti oblikovanje bistveno različnih razmer gospodarjenja; kako onemogočiti »atomiziranje« sredstev, predvsem tam, kjer je nujno upoštevati načelo solidarnosti in bi drobljenje sredstev lahko pripeljalo celo do diferenciranega reševanja potreb družbenega standarda po posameznih skupinah občanov z različno materialno sposobnostjo in socialnim položajem; ali je mogoče tudi pri financiranju samoupravnih interesnih skupnosti vdelati primerne avtomatične stabilizatorje ali formule elastičnosti dohodkov glede na gospodarska gibanja; kako zagotoviti učinkovito koordinacijo številnih nosilcev fiskalne politike itd. Vsekakor gre za bistvena vprašanja, na katera moramo najti temeljite, pretehtane in za praktično uporabo učinkovite odgovore. Dosledna teoretična in strokovna proučevanja o teh nedorečenih vprašanjih morajo bistveno prispevati k razvoju samoupravnih odnosov na tem področju in močno podpreti zdravi, dinamični in stabilni gospodarski napredek. Žal so taka proučevanja še vse preskromna in preredka, zato s fiskalno politiko ne dosegamo ciljev, ki bi jih lahko. Ni prepozno, da ob sedanji fiskalni reformi — čeprav smo z njo že začeli — začnemo drugače. Glavni viri: — Dopolnila k ustavi SFRJ (Ur. Ust SFRJ, št. 29/1971). — Dopolnila k ustavi SR Slovenije (Ur. list SRS, št. 51/1972). — Heinrichs H.: A general theory of tax structure change during economic development, Harvard Law School, Cambridge 1966. — Mennel dr. Anemarie: Die Steursysteme in EWG — Staaten, EFTA Staaten und den USA, Verlag neue Wirstchafts-Briefe, GmbH, Berlin 1971. — Murko dr. Vladimir: Naš novi davščinski sistem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1972. — Položaj opština u novom finansijskom sistemu, Institut za javne financije sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 1972. — Predlog družbenega plana razvoja SR Slovenije v letih 1971—1975, Skupščina SR Slovenije — izvršni svet, december 1972. Pavle Zrimšek Perspektiva združenega dela Ko razmišljamo, kakšna bo podoba jutrišnjega sveta in kako bomo oblikovali medsebojne odnose v njem, se hkrati vprašujemo, kakšna (g bo usoda združenega dela? Povezovanje jutrišnje podobe sveta, v +J katerem živimo, z usodo združenega dela, kajpak ni naključno. Delo q je, kot vemo, odločilen in nepogrešljiv eksistenčni pogoj ljudi v vseh g družbenih formacijah. Je temeljna socialna, ekonomska in politična Q kategorija. Spričo tega je samo na sebi razumljivo, da je tudi splošna K. Marx-F. Engels: Manifest komunistične partije, Izbrana dela I. zv., Cankarjeva založba, Ljubljana 1950, str. 39. 4 K. Marx-F. Engels, Izbrana dela, F. Engels: Izvor družine, privatne lastnine in države, Cankarjeva založba, Ljubljana 1951, str. 400. Tako pojmovana država, kot nadomestek za resnično človeško skupnost, v kateri je pripadnost tej skupnosti vsiljena, ustvarja pod-ložniško miselnost in zožuje patriotizem na konformizem do države. To je osiromašenje vsebine patriotizma, patriotizem je utesnjen v »državni« patriotizem. V totalitarnih političnih sistemih, v katerih ni pogojev za razvoj emancipirane osebnosti, se rojeva etatistična zavest, iluzija o državi kot resnični človeški skupnosti in seveda tudi podlož-niški odnos do države. V njej ni kritične zavesti do vrednot globalne skupnosti, kar je ena izmed bistvenih lastnosti patriotizma. Socialna podlaga etatističnega patriotizma je državljan-podložnik. Država kot nadomestek za resnično skupnost bistveno določa vsebino patriotične zavesti zlasti nekaterih družbenih slojev (birokracija, srednji sloji). Pri tem. je treba povedati, da v razmerah resne zunanje nevarnosti za suverenost globalne skupnosti etatistični patriotizem usiha. Odnos patriotizem — država, ki zožuje vsebino patriotizma, je moč preseči le v samoupravni skupnosti, ki je prvi korak k ustvarjanju nove človeške skupnosti. Uresničevanje ideje samoupravljanja kot temeljne podmene Marsovega socializma se spopada z močnimi odpori — kar je skupna usoda velikih idej. Novemu modelu (samoupravnega) socializma nasprotuje in se ideološko utemeljuje stanje, v katerem bi morala odigrati vlogo subjekta zgodovine mistificirana država. »Če se kdo sklicuje zaradi boja z hirokratizmom na kar najhitrejše odmiranje države, če kdo razglaša nujnost odrekanja državi v razmerah socializma, ko še obstaja kapitalizem — in še posebej v razmerah prehodnega obdobja od kapitalizma k socializmu, s tem razorožuje delavce pred njihovim razrednim sovražnikom. Procesa odmiranja države ni mogoče pospeševati s kakršnimikoli umetnimi ukrepi. Država ne bo z ničimer zamenjana, marveč bo postopno odmirala, in sicer glede na to, v kolikšni meri ni več nujna politična oblast (podčrtal M. I.). Zato ne smemo skrbi za krepitev socialistične države postavljati nasproti perspektivam za njeno odmiranje .. ,«5 Po programu KP ZS je država vseljudska organizacija, ki se mora ohraniti vse do popolne zmage komunizma. Nobenega dvoma pa ni, da avtentični marksizem trdi, da je odmiranje države nujni pogoj za socialistični razvoj. Prav nesporna je enotnost stališč Marxa, Engelsa in Lenina o vlogi socialistične države, ki je izražena v trditvi, da je proletariatu potrebna samo taka država, ki odmira. Proces odmiranja države v socializmu pa je pot preseganja mezdnega odnosa delavskega razreda do države in s tem tudi etatističnega modela socializma. Samoupravljanje potemtakem zahteva postopno odmiranje države — in sicer v procesu spopadanja državnih in samoupravnih oblik organiziranosti; v tem procesu samoupravne oblike — odvisno od zgodovinskih razmer, v katerih nastajajo — zmagujejo ter krčijo pot uresničevanju zgodovinskih pravic delavskega razreda. ' Osnove marksistične filozofije, Moskva 1958, str. 547. Država v odmiranju je proces nastajanja resnične človeške skupnosti, proces dezalienacije človeka; zato tudi opredeljevanje do take globalne skupnosti ne moremo označevati kot »državni« patriotizem. Objektivni položaj človeka v samoupravni skupnosti omogoča preseganje podložniške miselnosti, afirmacijo kritičnega odnosa do vrednot družbe, oplemenitene s humanistično vsebino. Socialno vsebino patriotizma neposredno določata položaj in vedenje vladajočega razreda. Ta pa ima vedno pozitiven odnos do vrednot globalne družbe ter skuša svoje interese in sisteme vrednot spreminjati v obče interese in vrednote. Kolikor bolj mu to uspeva, toliko bolj plastično je izoblikovan privid nadrazredne narave patrio-tične zavesti. Taka prizadevanja so značilna še zlasti za stanje resnične ali namišljene zunanje ogroženosti globalne skupnosti. V takih razmerah postaja patriotizem močan integracijski vzvod, čeprav je razredni antagonizem resna ovira za obči pozitivni odnos do domovine. Proletarec je sovražno razpoložen do tako urejene domovine, kar pa seveda ne pomeni, da ni patriot oziroma da ne ljubi domovine. Konkretni družbeni položaj slojev in razredov v mejah globalne skupnosti določa tudi njihov odnos do domovine. Njihovo nezadovoljstvo z razmerami v lastni domovini je lahko globoko revolucionarno, če je usmerjeno v razhijanje podložniške miselnosti in hoče vgraditi humanistično vsebino v odnos do domovine. Zgodovinsko možnost buržoazije glede razvijanja patriotske zavesti omejuje protislovje med družbeno naravo proizvodnje in privatnim prilaščanjem. Ta omejenost se izraža v tem, da je svoboda zožena na formalno svobodo, in s tem tudi patriotična zavest na formalno zavest. Svoboda buržoazije je v monopolu privatne lastnine, svoboda birokracije pa v monopolu politične moči; to povzroča notranjo razklanost patriotizma: lahko se namreč manifestira kot utesnjevanje svobode in vladavina hegemonije, ali pa kot možnost svobode in odpor hegemoniji. To dvojno (ambivalentno) lastnost patriotizma lahko po besedah Marxa odpravi le delavski razred. V primerjavi z drugimi razredi in sloji je specifična zgodovinska perspektiva delavskega razreda v tem, da se ne more iztrgati iz suženjstva le s tem, da izbojuje svoje neposredne interese. Delavski razred lahko preseže odtujenost od svojih generičnih možnosti le tako, da temeljito spremeni razmere, v katerih živi kot razred. Tako mora biti osvobajanje delavskega razreda hkrati tudi občečloveško osvobajanje; ».. .Ko Proletariat zmaga, s tem nikakor ne postane absolutni pol družbe, kajti zmaga le tako, da odpravi sebe in svoje nasprotje.. .«6 Ko razlaga Marx to družbeno funkcijo proletariata, pravi: »Če socialistični pisatelji pripisujejo to svetovno-zgodovinsiko vlogo prole- • K. Marx-F. Engels: O historičnem materializmu, pogl. »Sveta družina 2«, Cankarjeva založba, Ljubljana 1956, str. 40. tariatu, potem tega nikakor ne delajo zato, ker imajo proletarce za bogove, kakor trdi kritična kritika. Zato, ker je v izoblikovanem proletariatu abstrakcija vsega človeškega, celo videza človečnosti, praktično dovršena, ker so v življenjskih pogojih proletariata najbolj nečloveško zaostreni vsi družbeni življenjski pogoji, ker je človek izgubil v proletariatu samega sebe, pri tem pa ni pridobil samo teoretične zavesti te izgube, marveč ga je stiska — ki je ni več moči odstraniti, ki se je ne da več olepšati, ki je absolutno ukazujoča, ki je praktični izraz nujnosti — prisilila v upor proti tej nečlovečnosti — zato se proletariat more in mora osvoboditi sam. Ne more pa se osvoboditi sam, če ne odpravi svojih lastnih življenjskih pogojev. Svojih lastnih življenjskih pogojev ne more odpraviti, če ne odpravi vseh nečloveških življenjskih pogojev današnje družbe, ki so združeni v njegovem položaju... Ne gre za to, kaj si posamezni proletarec ali celo celotni proletariat tačas predstavlja kot cilj. Gre za to, kaj ta cilj je in kaj bo zaradi tega ,je' prisiljen zgodovinsko napraviti.«? Splošna emancipacija človeka napolnjuje odnos do domovine z novo humanistično vsebino. Tega poslanstva nista mogla sprejeti nase niti buržoazija niti birokracija. Zgodovinska možnost delavskega razreda v uresničevanju vsečloveške emancipacije — to določa njegova družbena bit — po besedah Lenina8 bistveno presega njegovo možnost, da bi se spontano zavedel te svoje vloge. Lenin nadalje trdi, da je bila socialistična zavest vnešena v razredni boj proletariata od zunaj. Če vse to upoštevamo, pridemo do sklepa, da moramo pri pojmovnem opredeljevanju patriotizma jemati domovino (objekt patriotizma) le kot konkretno naravno-socialno okolje. Domovina je vedno takšna, kakršno jo čutijo ljudje, ki v njej žive — kar seveda ni nujno identično z uradnimi razlagami. Razlaga, da je patriotizem ljubezen do domovine, je tako abstraktna, da nima praktične vrednosti. Marksistično pojmovanje patriotizma obravnava patriotizem kot zelo pomembno in visoko cenjeno pozitivno družbeno vrednoto. Toda to pozitivno družbeno vrednoto mu priznava le tedaj, če hkrati vsebuje tudi kritično zavest subjektov do vseh vrednot naravno-social-nega okolja, v katerem žive. Stopnja možne svobode do domovine opredeljuje tudi pojavne oblike patriotizma. Patriotizem kot kompleks emocionalnih in spoznavnih stanj, kot odprtost do občečlove-ških vrednot presega nacionalne meje in nacionalno zavest. Na podlagi vseh naštetih mnenj o konkretnem opredeljevanju vsebine domovine kot objekta patriotizma, bi patriotizem lahko določili takole: ' K. Mant-F. Engels: O historičnem materializmu, pogl. »Sveta družina«, Cankarjeva založba Ljubljana 1956, str. 41. ' Lenin: Zbrana dela: I. zv., 1. knj., Kultura, Beograd 1948, str. 195. Patriotizem je stanje zavesti posameznika ali družbene skupine, ki se kaže kot relativno svobodno opredeljevanje do naravno-social-nega okolja globalne skupnosti in kot občutek privrženosti temu okolju. Oblike patriotizma Glede na razredno bit patriotizma razlikujemo meščanski in socialistični patriotizem. Med njima so bistvene razlike. Ko Clara Zetkin razmišlja o različnih socialnih vsebinah in možnostih svobode ter primerja meščanski in proletarski patriotizem, trdi, da je meščanski patriotizem patriotizem razreda na oblasti, da je konservativen, reakcionaren; cilj tega patriotizma je ohraniti domovino kot področje razrednega izkoriščanja ter širiti razredno eksploatacijo na področju drugih držav. Proletarski patriotizem je revolucionaren, usmerjen k ustvarjanju domovine v boju z notranjim sovražnikom in buržoazijo. Analizo oblik patriotizma končuje Clara Zetkin s trditvijo, da pripada domovina z vsemi bogastvi in vrednotami vsem delovnim ljudem. Te med seboj popolnoma izključujoče se oznake socialističnega in meščanskega patriotizma ustvarjajo v razredni družbi zelo zapleten položaj. Razred na oblasti skuša svoje interese razglasiti za splošne interese; ko jih skuša uresničevati, se opira na eksploatirane razrede ter se sklicuje na patriotsko dolžnost do domovine. Ko je buržoazija v prvi svetovni vojni pozivala ljudstvo k boju, je prikrivala njeno imperialistično naravo ter poudarjala le vdor iz tujine. Zato je Lenin v polemiki z Rozo Luxemburg razkril pojav »socialpatriotizma« v nekaterih socialnodemokratskih partijah med prvo svetovno vojno. »Tudi Junius je utrdil naše prepričanje, da je partija postavila to vprašanje čisto pravilno; proletariat ne bo branil domovine, ker je ta imperialistična vojna roparske, sužnjelastniške, reakcionarne narave, in pa zaradi možnosti in nujnosti, da ji postavi nasproti (in jo spremeni v) državljansko vojno za socializem. Junius je na eni strani zelo lepo pokazal razliko med imperialistično naravo te vojne in nacionalno vojno — na drugi strani pa je zabredel v izredno čudno zmoto, ko poskuša nacionalni program za lase privleči k tej ne-nacio-nalni vojni! To se sliši skoraj neverjetno, pa je vendar res. Nenačelni socialni demokrati leginovske kot kautskijevske baže so lakajsko in dobesedno ponavljali dokaz o »vdoru« iz tujine, ki ga je najbolj razkričala buržoazija, da bi ljudske množice preslepila glede imperialistične narave te vojne.«9 Kaj je s patriotizmom, katerega nosilec je sodobna birokracija? Nobene potrebe ni, da bi ga izločali kot posebno zvrst; ta patriotizem • Lenin: O nacionalnom i kolonijalnom pitanju, Naprijed, Zagreb 1958, str. 240—241. se zaradi omejene možnosti svobode, določene z monopolom politične moči birokracije, v ničemer ne razlikuje od meščanskega. Etično vrednost in pomen patriotizma določa stopnja progresivnosti nosilcev patriotizma. Glede na to merilo je F. Bngels opredelil patriotizem kot »pozitivni« — progresivni in »negativni« — reakcionarni patriotizem.10 Pojavne oblike patriotizma so razvrščene v obe skupini takole: 1. pozitivne oblike: — socialistični patriotizem — nacionalizem ljudskih množic 2. negativne oblike: — buržoazni nacionalizem — šovinizem — osvajalni kozmopolitizem.11 Socialistični patriotizem kot izraz nacionalne zavesti je vsebinsko širši kot so nacionalna čustva prav zaradi svoje odprtosti do drugih narodov. Nacijo pojmuje kot zgodovinsko nastalo in prehodno realnost; s preseganjem te realnosti nastajajo pogoji za konstituiranje univerzalne humanistične skupnosti. Glavna značilnost socialističnega patriotizma je kritična zavest do splošnih vrednot globalne družbe, v čemer je vključena tudi emancipirana družbena osebnost. Nacionalizem ljudskih množic nastaja v času prebujanja nacionalne zavesti kolonialnih narodov ter se izraža v zavesti o nacionalni pripadnosti in pripravljenosti za boj, ki jim zagotavlja obstanek. Značilnost nacionalizma ljudskih množic je v tem, da se sprva kaže kot antikolonializem. Ob tej pozitivni lastnosti pa ima tudi negativno plat. Ta slaba stran je zelo očitna na primer v nekaterih na novo osvobojenih afriških državah, kjer eksistenco lastnega naroda zidajo na rasističnih temeljih, prizadevajo se povzpeti nad druge rase. Ta nacionalizem potemtakem ni avtentični odsev nacionalnih interesov in ga ne moremo enačiti z nacionalnimi čustvi. Nacionalna čustva kot zavest o pripadnosti narodu so podlaga za patriotizem, nacionalizem kot eden izmed pojavov nacionalnih čustev pa se lahko kaže tudi v izmaličeni podobi. Buržoazni nacionalizem je posledica egoističnih razrednih interesov buržoazije, kateri so nacionalne meje veliko preozke; zato dominacijo nad drugimi narodi razglašajo za nujni pogoj za obstanek lastnega naroda. To je zmaličena nacionalna zavest, ki se utemeljuje na pojmovanju superiornosti lastnega naroda in na njegovi vnaprej določeni pravici, da se širi na račun drugih narodov.12 " Marx-Engels: Izbrana dela, II. zv„ Prosveta, Beograd 1968, str. 94. >' M. Ibrahimpašič: Moral armije, izd. DSNO, Beograd 1967, str. 164. " širša pojasnila o buržuaznem nacionalizmu: Lenin, O nacionalnem in kolonialnem vprašanju, Naprijed, Zagreb 1958, str. 147. Šovinizem obravnavamo posebej zaradi njegovega ekstremizma, čeprav je sestavni del buržoaznega nacionalizma. Najbolj groba oblika šovinizma je rasizem s svojo teorijo o predestinaciji nekaterih narodov, ki imajo izjemno zgodovinsko poslanstvo in s teim tudi večje pravice. To ustvarja idejo o večvrednosti nacij in rabi za razpihovanje sovraštva med narodi. Ekstremni šovinizem se je razmahnil zlasti v času imperialistične tekme za razdelitev interesnih področij. Specifična nevarnost šovinizma je v tem, da lahko požene korenine v širših ljudskih množicah in se tako relativno osamosvoji; napaja in obnavlja se iz naravnanosti šovinistično zaslepljenih množic. Osvajalni kozmopolitizem je različica buržoaznega nacionalizma. Pomembno vlogo je odigral v mobiliziranju množic za kolonialna osvajanja, ki jih je buržoazija razglašala za humane akcije, češ da trgajo narode iz zaostalosti. Srž te težnje je ustvarjanje kozmopolit-skih skupnosti narodov — seveda pod pokroviteljstvom najmočnejšega naroda.13 Če natančno analiziramo vsebine omenjenih pojavnih oblik patriotizma, lahko ugotovimo, da jih je moč zreducirati na dve obliki: to sta nacionalni in nacionalistični patriotizem. Proces nastajanja nacionalnih struktur je potekal v zelo različnih okoliščinah. Nekateri narodi so se razvijali tako, da so se zapirali vase, absolu-tizirali lastne vrednote, da bi se čim bolj uveljavili in razvrednotili druge. Rojeva se ekstremni fanatizem z vsemi tragičnimi posledicami za številne narode. Tej nasprotna smer konstituiranja nacionalne strukture je v odprtosti do vrednot vseh drugih narodov, v upoštevanju njihovih posebnosti in v težnji k sodelovanju. V skladu s prevladujočimi težnjami v dinamiki razvoja naravno-socialnih okolij se izoblikujeta tudi osnovna odnosa do domovine. To sta nacionalni in nacionalistični patriotizem. Nacionalni patriotizem je tisti patriotizem, ki pooseblja svobodno izražanje in uveljavljanje socialno-etničnih vrednot, samostojnosti in enakopravnosti etničnih enot v večnacionalni državi in v mednarodnih razsežnostih, patriotizem, ki je naklonjen vsem možnim oblikam koeksistence med etničnimi enotami. Kajti že Lenin je opozarjal, da »nič bolj ne zavira razvoja in krepitve proletarske razredne solidarnosti kot nacionalne krivice in nič bolj ne prizadene in užali pripadnikov malega naroda kot občutek neenakosti« .. -14 Nacionalni patriotizem raste iz zdrave nacionalne zavesti, ki ne pozna predsodkov o vzvišenosti in absolutnosti lastne veljave, ki upošteva druge narode, njihove vrednote in objektivne razlike med njimi. Bistveni odliki nacionalnega patriotizma sta konkretni internacionalizem in humanizem. Zato nacionalni patriotizem močno zavira težnjo k domina- " Obširnejša razlaga kozmopolitizma kot ideje in gibanje v delu A. Fiamenga. Kozmopolitizam i proletarski internacionalizan!, Veselin Masleša, Sarajevo 1959. " Lenin: Nacionalno i kolonijalno pitanje, str. 427. ciji in hegemoniji ter močno podpira integracijske procese med nacionalnimi skupnostmi v svetovnih merilih. To dejstvo daje nacionalnemu patriotizmu poseben pomen, saj pojmuje svobodo, samostojnost in enakopravnost kot nujne pogoje za obstanek skupnosti. S preseganjem zdaj aktualnih oblik globalnih družbenih skupin ter z nastajanjem občečloveške skupnosti bo zgubljala domovina kot predmet patriotizma v odnosu do človeštva svojo specifično težo — z njo pa bo zgubljal pomen tudi nacionalni patriotizem. Nacionalistični patriotizem je nasprotje nacionalnega patriotizma. Zanj je značilno, da razvija etnocentrizem, da se zapira v lastne na-cionalno-etnične posebnosti in da ne ceni vrednot drugih narodov. S tem močno zavira preseganje odtujenosti ter razvijanje sodelovanja na podlagi enakopravnosti. Nacionalistična čustva preraščajo v ideolo-gizirano zavest, ki išče za vsako ceno vsaj minimalne možnosti za uresničevanje svojih teženj. Izraziti primer tega je vsestranska indok-trinacija nemškega naroda, ki je mejila že na histerijo. S sistematičnim vcepljanjem dogem o lastnem narodu ter z rasizmom prepojenim nacionalnim egoizmom so pripravili nemškega vojaka v drugi svetovni vojni do tega, da je bil pripravljen na vsa odrekanja in žrtve, da bi se uresničile Hitlerjeve blazne misli. To je bil plod dolgotrajne indoktrinacije. Zato je tak patriotizem neprestana nevarnost za nacionalno samostojnost in enakopravnost med narodi. Ta splošna razmejitev patriotizma na nacionalni in nacionalistični — z njunimi glavnimi značilnostmi — seveda zastavlja vprašanje o vsebini patriotizma v etnično sestavljeni globalni skupnosti ki ga ni možno enostavno uvrstiti niti v eno niti v drugo kategorijo. Konkretno: patriotizem narodov Jugoslavije, ki nastaja iz spoznanja, da so skupni interesi vseh narodov in narodnosti pogoj za njihov obstoj. To ni nacionalni patriotizem, iz popolnoma razumljivih razlogov pa ne izključuje čustev pripadnosti narodu, ki pa so hkrati odprta za koeksistenco med etničnimi enotami na podlagi enakopravnosti. Ta patriotizem lahko čisto upravičeno imenujemo jugoslovanski socialistični patriotizem. Razmejitev patriotizma na nacionalni in nacionalistični je v skladu z znano Engelsovo delitvijo patriotizma na »pozitivni« in »negativni« ter bistveno odpravlja terminološko zmedo. Ta postaja očitna, ko s pojmom nacionalizem pojasnjujemo bistveno različne pojave. Na primer: »Nacionalizem kot patriotizem je igral in še vedno igra napredno vlogo.. .«15 (Nacionalizem kot prebujanje nacionalne zavesti kolonialnih narodov — in nacionalizem kot nacionalna izključenost in izoliranost.) Zato je bolj enostavno namesto tega uporabljati izraza nacionalni in nacionalistični patriotizem. To je prvi razlog, zakaj bi morali sprejeti predlagano klasifikacijo — ki se zdi morda le formalen. Veliko u Sociologija za srednje in višje šole, skupina avtorjev, izd. »Rad«, Beograd 1971, str. 194. pomembnejši razlog za tako klasifikacijo patriotizma pa je tale: delitev patriotizma na socialistični in buržoazni patriotizem je v bistvu delitev na »pozitivni« in »negativni« patriotizem. Konkretne pojavne oblike pa se ne ujemajo s tako shemo apriorističnega vrednotenja. Na primer: v socialistični skupnosti ni nujno, da obstaja (čeprav bi morala) izključno samo pozitivna oblika patriotizma. Znano je, da se lahko tudi močno razbohotijo oblike, ki po vsebini niso socialistične — pravimo jim nacionalistične. V naših razmerah boj za afirmacijo samoupravnih družbenih odnosov spremljajo tudi pojavi nacionalizma. Ti so posledica usedlin preteklosti, toda pomembnejši vir teh pojavov je naša sodobna stvarnost: pogoji za razvoj naših narodov in narodnosti. Pojavom nacionalizma botrujejo nekatere objektivne okoliščine (različne stopnje ekonomske in kulturne razvitosti, tradicije itd.), pa tudi subjektivne (»birokratsko vodenje družbe, potiskanje delavskega razreda iz družbene politike«).16 V samoupravni družbi je enakopravnost narodov in narodnosti ter enotnost delavskega razreda conditio sine qua non. V tem kontekstu je vsak nacionalizem negativen, nacionalno gibanje pa se nujno izraža kot oblika razrednega (meščanskega ali tehnobirokratskega) odpora zoper vodilno vlogo delavskega razreda pri uresničevanju samoupravne skupnosti. Reakcionarna narava in poudarjeni antihu-manizem nacionalizma se jasno pokažeta, ko pride do soočanja z nekaterimi temeljnimi vrednotami naše družbe, kot so na primer: enakopravnost narodov in narodnosti, samoupravna demokracija, osvobajanje dela in emancipacija iz nacionalistične odtujenosti itd. »Marksizem se ne more pobotati z nacionalizmom, pa najsi je ta ,najbolj pravičen', ,najbolj čist', ,najbolj pretanjen' in ,najbolj civiliziran'.«17 Le s konkretno analizo pojavnih oblik patriotizma ter v možnostih svobodnega izražanja, ki jih zagotavljajo, lahko ugotavljamo, ali je ta patriotizem nacionalen ali nacionalističen. Absolutizacija so-cialno-etničnih posebnosti lahko pripelje v izključnost — posledice pa so antagonizirani odnosi med narodi — ne le v buržoaznem patriotizmu, ampak tudi v socialističnem. Zato moramo uporabljati tudi ustrezna izraza: nacionalni in nacionalistični patriotizem. >■ S. Suvar: Unitarizem in nacionalizem v sodobni jugoslovanski stvarnosti, izd. PS JNA 1972, str. 26. " Lenin: Zbrana dela, VIII zv., Kultura, Beograd 1960, str. 259. Hija Mrmak 37.01:335 Bistvo marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje Mislim, da v razpravi o marksističnem izobraževanju in socialistični vzgoji ne smemo zanemariti treh velikih problemov, ki zaslužijo, da jih temeljito analiziramo. Gre za sodobno opredelitev, kaj pomenita pojma marksistično in ideološko izobraževanje in socialistična vzgoja; menim, da ta pojma nista nesporna in da ne moremo reči, da bi bila neproblematična in idejno in teoretično jasno določena in sodobno utemeljena. O pojmu marksističnega izobraževanja Danes marksizem opredeljujejo na najrazličnejše načine, razpon razumevanj je zelo širok in glede na te različne določitve se razlikuje tudi politična usmerjenost, moč in praksa gibanj — od meščansko-liberalističnih »marksističnih« ideologij do skrajno levih ideologij in gibanj. Sodobni marksizem ni homogena ideologija in teorija; kadar ga obravnavamo, se ga moramo zato lotevati diferencirano. Jugoslovanski komunisti so na temeljih Marxovih, Engelsovih in Leninovih naukov in sodobne družbene prakse razvili izvirno marksistično teorijo in prakso, ki zajema razredno-revolucionarno in ustvarjalno misel marksizma z njegovimi vseskoz humanističnimi idejami in nauki. Jugoslovanski komunisti niso izbirali med različicami meščansko-li-beralističnega ideološkega nevtralizma in ideološko-birokratskega mo-nolitizma, temveč so se opredelili za razredno revolucionarno-demo-kratično samoupravno družbo, ki je usmerjena k uresničevanju humanističnih idealov Marxa, Engelsa in Lenina, in splošnih humanističnih idealov človeštva. Glede na razlike v ideoloških usmeritvah v okvirih sodobnega marksizma je nujno potrebno, da v opredelitvi idejnoteoretične platforme, po kateri se usmerjajo jugoslovanski komunisti in delovni ljudje naše dežele, ne poudarimo samo njene marksistične podlage, ki je njeno splošno določilo, temveč tudi njeno »specifičnost« — da namreč gre za takšno ideološko marksistično platformo in koncepcijo družbene graditve, ki je protibirokratska in protiliberalistična in ki jo prežema humanizem, njeno bistvo pa je socialistično samoupravljanje. Toda razlike v ideoloških usmeritvah v okvirih splošne marksistične usmeritve ne veljajo samo med posameznimi deželami (v nekaterih deželah te usmeritve rabijo kot koncepti za graditev družbenih sistemov), temveč takšne razlike obstajajo tudi v samih deželah, gibanjih, celo partijah. Zato na socialistično samoupravno platformo, za katero se zavzemajo jugoslovanski komunisti, nenehno vplivajo tudi druga ideološka marksistično-dogmatična in marksistič-no-liberalistična stališča; na to platformo vplivajo tudi še drugi ne-marksistični tokovi in gibanja. To je tudi naravno, saj poleg socialistično samoupravnih odnosov v naši družbi obstajajo tudi druge oblike družbenih odnosov, ki so na nekaterih področjih celo zelo razširjene. Nič novega ne povem, če rečam, da stopnja našega ^ družbenega razvoja (ekonomska in družbena stopnja, stanje zavesti i in kulturna raven) omogoča, da se obnavljajo in nekako celo krepijo 'Ej protisamoupravne težnje. Te težnje se lahko uveljavljajo v obliki k državno-administrativnega, tehnokratsko-birokratskega monopolizma ali tako, da oživljajo in se obnavljajo svojevrstni malolastniški odnosi, g pa tudi neokapitalistični odnosi. Na tej podlagi se ohranjajo ali nasta- ™ jajo razni protisocialistični in protisamoupravni ideološki nazori in £ celo prave ideološke usmeritve, ki pogosto obstajajo zraven revolu- 0) cionarnih socialističnih in samoupravnih ideoloških opredelitev. Naša znanstvena marksistična in socialistična samoupravna misel se mora Jjj zato nepretrgano spopadati z birokratizmom, dogmatizmom, idejnim k konservativizmom, ki se pogosto prikazujejo tudi v drugih oblikah S (navidezno levičarstvo, skrajni radikalizem, oba povezana z eklektiko, ™ nihilizmom ali pa z raznimi drugimi protidemokratičnimi, protisamo-upravnimi in protisocialističnimi tokovi in stališči) in se tako skušajo vrniti v sodobne tokove in razvojne težnje našega družbenega razvoja. Prav te okoliščine nas napeljujejo na sklep, da moramo tudi v naših razpravah o marksističnem izobraževanju strogo določati in natanko opredeljevati, da gre tu za marksistično samoupravno-demo-kratično in humanistično usmeritev, ki se ne razlikuje samo od drugih »marksističnih« družbenopolitičnih razvojnih konceptov zunaj naše dežele, temveč tudi neposredno nasprotuje raznim protisociali-stičnim, protisamoupravnim in protihumanističnim usmeritvam, ki se uveljavljajo v našem okolju in ki so navzoči celo v zvezi komunistov. Z drugimi besedami: ko danes poudarjamo zahtevo po marksistični izobrazbi, to nikakor ni samo zahteva, da spet začnemo proučevati marksizem iz knjig, to tudi ni zahteva, ki bi se omejevala na proučevanje »izvirnega marksizma«, kakor pravijo nekateri, temveč je to celostna zahteva, da proučujemo in spoznavamo tako znanstveno teorijo in ideologijo klasikov marksizma kakor tudi znanstveno teorijo in ideologijo, po kateri se ravnata ZKJ in naša samoupravna socialistična družba. Jasno je, da problema marksistične izobrazbe ne moremo rešiti samo s številom ur v šolah ali s številom predavanj, pa tudi ne s tem, da preberemo veliko število del klasikov. Vsebine marksistične izobrazbe moramo proučevati življenjsko, povezovati jih moramo s prakso našega revolucionarnega samoupravnega razvoja. Vsebine marksistične izobrazbe ne smejo zajeti samo enodimenzionalno teoretično projekcijo problema, temveč tudi druge teoretične koncepte in njihove ideje; to bo pomagalo, da učenci bolje doumejo in ovrednotijo teoretično misel našega delavskega razreda in jugoslovanskih komunistov. Posebej pomembno pa je, da te vsebine zajemajo tudi vsa protislovja in probleme našega razvoja v celoti. Zahtevamo torej, da vsebine marksistične izobrazbe zajamejo celoto družbenih odnosov — tako napredne težnje kakor tudi družbene korenine vseh tistih teženj, ki nastajajo iz splošnih družbenih protislovij in v splošnem ozračju našega družbenega razvoja. To na primer pomeni, da moramo v vsebinah marksistične izobrazbe zajeti tudi takšne težnje, katerih idejna podlaga ni samoupravni socializem kot ideologija revolucionarnega gibanja; ali pa da z; analizo družbenih skupin opozorimo tudi na tiste družbene sloje, ki jim je revolucionarni samoupravni socializem kot ideologija tuj; razložiti bi morali, kako prihaja do novih premikov v razporeditvi družbene moči in kako nastajajo takšne družbene skupine, katerim družbenoekonomska dominacija delavskega razreda ni po volji, razložiti bi morali, kako razlike v ekonomski sferi vplivajo tudi na idejne tokove v vrhnji stavbi. S temi vsebinami moramo tudi raziskati, koliko so naši koncepti o državi in njihovo uresničevanje zares napredovali in koliko se je v resnici okrepila oblast neposrednih proizvajalcev, ugotoviti, kako daleč smo že s procesom deetatizacije in kateri problemi nastajajo, ko oblast prenašamo na delovno organizacijo in posameznika. Nadalje, kateri problemi nastajajo pri uresničevanju ideje samoupravljanja, kakšni so problemi uresničevanja enotnosti v ekonomski sferi in kako to vpliva na mednacionalne odnose in bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti itn. Z drugimi besedami: zavzemamo se za marksistično izobrazbo, ki bo združevala znanstveno teorijo in revolucionarno prakso, ki bo protidogmatska in protiliberalistična in ki ne bo obsegala samo pozitivne projekcije našega samoupravnega, socialističnega razvoja, temveč tudi vsa njegova protislovja in bo tako pomagala k spoznanju vzrokov teh protislovij in bo poudarila bor-beno-revolucionarno stran problema, angažirano pripravljala ljudi in jih s prakso usposabljala za revolucionarno akcijo. S tega stališča moramo tudi drugače gledati na staro pedagoško zahtevo, ki bi jo lahko približno opredelili kot zahtevo, da so vsebine natančno določene in didaktično izoblikovane. Tako pedagogi pogosto ostro kritizirajo politologe, sociologe in druge, češ da niso zadosti natančno opredelili stališč o vsebinah družbenega izobraževanja. Pedagogi pravijo, denimo, takole: vse je lepo in prav, kadar govorite o družbenih protislovjih, o ideoloških tokovih in težnjah, o takšnih ali drugačnih konceptih družbenega razvoja. V teoretičnih razmišljanjih je vse to sprejemljivo. Toda dovoliti nam morate, da v pouku, v delu z otroki in mladino, izhajamo iz nečesa trdnega in določnega. Pouka ne moremo utemeljiti na težnjah in protislovjih, možnih težnjah in razvojnih koncepcijah. Prenašati moramo nespodbitna dognanja in jih didaktično tako oblikovati, da jih je čim laže doumeti. Takšna je narava pouka. Saj je znano, da so vsebine izobraževanja nujno siromašnejše od življenja, da ne zajemajo vsega bogastva predmeta in njegovih zakonitosti, temveč samo tisto, kar je bistveno, karakteristično. Pri pouku posamezne naravne ali družbene zakonitosti nujno poenostavljeno prikazujemo. Pri fiziki ali biologiji so na primer učne vsebine siromašnejše kakor sama znanost, še bolj pa kakor samo življenje. Videti je, da so te pripombe pedagogov naravne in didaktično upravičene. Vendar pa moramo reči, da na področju družbenega izobraževanja prav zaradi poenostavljanja prihaja do številnih problemov. Če družbene tokove, smeri in težnje prikazujemo poenostavljeno, naša podoba ni samo nepopolna, temveč tudi idealizirana in zato ne omogoča, da bi dojeli resnične življenjske probleme, vzročno-posledične odnose, težnje. Zato je takšno izobraževanje abstraktno in daleč od življenja, učenci pa te razlike opazijo in začnejo počasi zavračati takšno učenje. Če ožimo vsebinsko podlago družbene izobrazbe, jo ločujemo od resničnih družbenih pojavov in njihovih zakonitosti. Teh slabosti ni lahko premagati in potrebni so veliki napori, dober strokovni kader, sposoben, da življenjske pojave ustrezno predstavi v razmerah šolskega dela, tj. v položaju, drugačnem od resnične življenjske prakse, kjer ti problemi nastajajo. Za nas v JLA je prav to eden od najtežjih problemov, saj sta naša družbena praksa in dejavnost vojakov in starešin specifični. Vojak in starešina morata na primer doumeti samoupravne družbene odnose, pri tem pa neposredno po obliki svoje temeljne dejavnosti v samoupravne procese nista vključena. Zato samoupravne odnose pogosto teže doumeta ali pa si jih predstavljata enostransko, celo idealizirano. Ko se na primer vojak, ko pride iz vojske, sreča s pojavi, ki so stvarni v življenju in njegovem poklicu, lahko zato pride do posebnih problemov. Zato lahko razumemo, da so takšni vojaki razočarani nad družbeno prakso in njenimi tokovi — ali pa narobe nad tistim, kar so se učili med izobraževanjem v vojski. Mislim, da je položaj učencev, študentov in vseh tistih, ki procesov samoupravljanja stvarno ne doživljajo, podobna. Samoupravljanja se ne moremo naučiti iz knjig. Toda to trditev bi lahko tudi obrnili in rekli tudi, da se samoupravljanja ni mogoče naučiti brez knjig. Pravzaprav se tu v posebni obliki srečujemo s starim problemom odnosa med teorijo in prakso. Kako naj razrešimo ta tako pomembni problem? Pota niso preprosta, rešitve pa očitno obstajajo. Predvsem ne smemo družbenopolitičnega izobraževanja poučevati klasično šolsko, temveč ga moramo približati življenju. V JLA skušamo to doseči tako, da zahtevamo od starešin, da se čim bolj poglabljajo v družbene probleme, da jih poskušamo vpeljati v probleme gospodarstva, samoupravljanja, da jih vključujemo v delo družbenih organizacij, da obiskujejo delovne organizacije in da v enote vabimo politike, gospodarstvenike itn. Z drugimi besedami: približati jim skušamo vse tisto, o čemer se učijo in knjig, prikazati jim vso to zapleteno družbeno problematiko, da bi bili čim stvarnejši nosilci družbene misli. Podobno skušamo delati tudi z vojaki, čeprav so možnosti veliko manjše. Zavedamo se, da se dobro družbeno izobraževanje ne sme ločiti od družbene prakse in praktične družbene akcije. Koliko nam to uspe? Ne prav dosti, vendar pa je uspehov vse več. Znanost in ideologija V šoli in v šolskem pouku moramo nekoliko natančneje pojasniti tudi pojem ideološkega. To je posebej pomembno, če ga gledamo — kakor delamo zelo pogosto — v nasprotju s pojmom znanstvenega. Niso namreč redka stališča in celo izrecno izoblikovane trditve, da je naloga šole, da pri učencu izoblikuje znanstveni pogled na svet in družbo, ideologija in ideološko pa sta nekaj drugega in nista naloga šole. Ta mnenja temeljijo na dveh v bistvu skrajnih stališčih: prvo stališče je pri nas precej razširjeno in menim, da je ideologija neposredno nasprotje znanosti, da je napačna podoba stvarnosti in da vse, kar je ideološko, sodi v sfero opredelitve, vere, akcije, ne pa znanosti; drugo nasprotno stališče pa razlike med ideologijo in znanostjo ne vidi in vse ideološko razglaša za znanstveno. Po tem drugem stališču na primer tudi celotno področje ciljev, verovanj, hotenj sodi v sfero znanstvenih spoznanj in je razultat čiste znanosti. Jasno je, da sta obe stališči zmotni, sta pa tudi neposredno škodljivi. Če znanost definiramo kot »sistematizirano in argumentirano vsoto znanj o objektivni stvarnosti v nekem zgodovinskem obdobju, znanj, ki so rezultat uporabe nekih določenih objektivnih metod spoznanja«, ali kot »sistem resničnih spoznanj, ki jih je moč preskusiti«, ideologijo pa kot »sistem med seboj povezanih in razmeroma koherentnih idej, stališč in pogledov o ciljih in nalogah, ki jih imajo ljudje kot pripadniki družbenih skupin, kot celotnost pogleda na svet in družbeno življenje, kot idejni sistem prepričanj neke družbene skupine, sloja, razreda ali celotnega zgodovinskega obdobja«, potem je jasno, da moramo ideologijo in znanost razlikovati, ne moremo pa ju ločiti ali pa reči, da si nasprotujeta. Ideologija je »zgoščen izraz interesov nekega razreda«, skupine itn. Ideologija zajema želje in zamisli, »razredne sanje« o tem, kakšna naj bo prihodnost, k čemu naj bi težili, ne pa izključno znan- stveno utemeljena stališča, da mora nekaj takega nujno priti kot rezultat spoznanih objektivnih zakonitosti. Znanost pa se opira na stvarno ugotovljene zakone in dejstva in se ne spušča na področje želja, ciljev zunaj okvirov teh zakonitosti. Znanost ne gre prek meja objektivnih ugotovitev. Znanost in ideologija druga drugo določata. Vsaka zase niti ne more izpolniti svoje prave vloge. Znanost se usmerja v analizo dejstev, ustvariti skuša sistem znanja o preteklem in obstoječem. Njena funkcija je, da spozna, kakšno nekaj je in in kako se je razvijalo, kateri dejavniki so ta razvoj določali. Pri tem pa sama znanost ne mora dati celostne podobe v globalnih razsežnostih, če se ne poveže s teorijami, ki niso strogo znanstvene, s splošnimi nazori in idejami, ki jih vselej ni mogoče natančno preskusiti, pa čeprav ni nujno, da so vseskoz neobjektivna stran stvarnosti. Še manj pa je znanost sposobna, da da celosten pogled v prihodnost, da da trdno projekcijo prihodnosti, ki jo je moč preveriti. Prihodnosti ni mogoče znanstveno raziskati. Lahko jo samo znanstveno domnevamo. Pri teh domnevah izhajamo iz obstoječih znanstvenih spoznanj, teženj in zakonitosti in jih skušamo projicirati v prihodnost. Toda v domnevah o prihodnosti nam je ideologija v veliko pomoč in ima celo glavno vlogo. Seveda ne ideologija, razumljena kot nekakšna napačna ali poljubna skupina idej, nazorov in teženj neke skupine ljudi, razreda itn., temveč ideologija kot sistem idej, ki temeljijo na objektivnem spoznanju dejstev, na objektivni znanstveni analizi, na poznavanju zakonitosti in njihovih manifestacij, torej kot sistem idej, ki zajema vse spoznane resnice in zakonitosti preteklosti in sedanjosti in ki na tej podlagi postavlja projekcijo prihodnosti. Ta projekcija prihodnosti ni znanost in znanstveno spoznanje. To je znanstvena domneva. Domneva pa tudi ne temelji samo na znanstvenih spoznanjih. Domneva, ki bi temeljila samo na preteklem in sedanjem, ne bi prinašala ničesar, kar se ni že pokazalo v sedanjosti ali preteklosti. Domneve o prihodnosti se ne smejo opirati samo na znanost, temveč tudi na ustvarjalno misel in domišljijo, na obče sisteme idej in nazorov — vse to morajo povezati v globalne projekcije. Take projekcije se postavljajo pred človeka kot cilji, kot težnje. Kolikor več je v teh projekcijah razvoja in gibanja znanstvenih spoznanj, toliko več je v njih doslednosti znanstvenega domnevanja, toliko bolj so objektivne, toliko večja je verjetnost, da se bodo uresničile. Toda takšnih projekcij ne moremo nikoli utemeljiti zgolj na objektivnih znanstvenih spoznanjih, temveč morajo biti v njih tudi ideje, ki imajo znanstveno podlago, ki pa same niso znanost, temveč so predvsem dosledne idejne zamisli o tej prihodnosti. Ideologija je bolj ali manj celosten sistem idej, nazorov in stališč ljudi o naravi, družbi ali o njih samih. Znanost pokriva samo del teh idej in je njihova podlaga. Čim večji je obseg in domet znanstveno preskušenih idej, toliko bolj bo tudi celotno področje ideoloških pogledov, nazorov in stališč bolj objektivno in bolj objektivno utemeljeno. Človeku pa bo vendarle zmerom ostalo neko področje njegovih idej, pogledov in stališč, ki jih objektivno ne bo mogoče znanstveno preskusiti in utemeljiti. To velja še posebej za njegove nazore o prihodnosti, čeprav se tudi številna vprašanja sedanjosti in preteklosti v najsplošnejših razsežnostih ne dajo znanstveno in popolnoma utemeljiti. Ideologija torej ni nasprotje zsnanosti, temveč je nekaj, kar znanost dopoljnjuje, kar znanost objektivira, preskuša, sprejema ali zavrača — kar pa ji prav tako tudi pomaga in jo nekako dopolnjuje ali pa jo moti, kar jo spodbuja in jo usmerja k njenim ciljem. Če bi vztrajali, da moramo iz revolucionarne teorije izključiti vse, kar je ideologija, da ločimo znanstvene prvine od razrednih, bi omrtvičili tisto, kar je za to revolucionarno teorijo najbolj bistveno — enotnost objektivnih znanstvenih zakonitosti in teženj družbenega gibanja v smeri revolucionarnega spreminjanja sveta. Takšna stališča izražajo družbeni upor proti apologetiki ali proti težnji, da bi v znanosti videli nevtralno družbeno misel. Znanstvenih prvin ni mogoče ločiti od ideoloških, ker bi tako fiksirali in osamili posamezna znanstvena dejstva in zakonitosti, zavrgli pa bi celotnost nazorov in družbeno perspektivo, ki bi jo razglasili za ideologijo. Zato je scien-tizem tudi značilen za nazadnjaško koncepcijo o družbi, za prilagajanje stvarnosti v danih okvirih. Prepletenost spoznavnega in ideološkega pa še ne pomeni, da znanstvenega ni mogoče razlikovati od ideološkega. Kdor tako misli, skuša dokazati, da je treba znanost izenačiti z ideologijo, da je celotno človeško spoznanje treba ideologizirati. Na vzgojnem področju je to stališče zmerom pomenilo, da je vzgojo treba podrediti vsakdanjim političnim ciljem ali potrebam konkretne politične akcije. Rezultat tega je bil: premajhna znanstvenost analize vzgojnoizobraževalnih pojavov, premajhna samostojnost pri ustvarjanju vzgojnih ciljev; slabosti v vzgojnoizobraževalnem procesu; omejevanje na okvire normativno-vrednostnega aparata politike. Z vsemi temi najbolj splošnimi pripombami o odnosu med znanostjo in ideologijo nismo hoteli izčrpati vseh razsežnosti tega odnosa (saj bi to zahtevalo veliko širši in temeljitejši študij); temveč smo hoteli samo pokazati, da sta znanstveni in ideološki pogled na svet povezana. Trditev, da je naloga šole, da izoblikuje znanstveni svetovni nazor, da pa se ni treba ukvarjati z vprašanji ideologije (to je vpliv objektivističnega »nadrazrednega« buržoaznega stališča), je, najblažje rečeno, zelo sumljive vrednosti. Zakaj kakor je videti že iz te površne skice o problematiki odnosa med znanostjo in ideologijo, je zgolj na podlagi znanstvenih spoznanj nemogoče zasnovati celosten pogled na svet, saj bi se tak »pogled« omejeval le na »otoke«, »dele« znanstvenih spoznanj, ki se ne bi povezovali v nikakršen teoretičen sistem (ali pa bi ta sistem bil zelo ohlapen). Kadar torej govorimo o znanstvenem svetovnem nazoru, zato torej ne mislimo zgolj nazora, ki bi temeljil le na objektivno preskušenih znanstvenih dejstvih, temveč na tak celosten svetovni nazor, ki bi obsegal kolikor mogoče veliko količino znanstvenih spoznanj, pri tem pa bi se zavedal, da kot nazor zajema marsikaj, kar v tem trenutku še ni znanstveno preskušeno in dokazano, kar je rezultat naše razlage in povezovanja znanstvenih dejstev, njihovega kombiniranja in uglaševanja in da torej vsebuje tudi našo ideološko sliko o svetu, ki temelji na teh razlagah. Brez takega ideološkega svetovnega nazora bi bila naša podoba sveta ne le osiromašena, temveč bi bila tudi nepopolna, in to bi nam onemogočalo tudi naše spoznavanje. Če izhajamo iz tega, ne moremo in tudi ne smemo od šole pričakovati, da razvija samo »znanstveni svetovni nazor« ločeno od ideologije (kakor smo rekli, to niti ne bi bilo mogoče), pa tudi se ne moremo strinjati s tem, da bi šola ideologijo zanemarjala ali jo celo negativno ocenjevala — pa naj bi to opravičevali s tem, da bi v ideologiji videli zgolj popačeno podobo stvarnosti (kar ideologija večidel tudi biti ne more), ali pa tako, da bi znanost izenačili z ideologijo (in da je torej dovolj, če govorimo samo o znanosti). Šola mora razvijati pri mladini znanstveni pogled na naravo in družbo. Toda ta pogled se mora nujno povezovati tudi z ideološkim pogledom v pomenu, o katerem smo že govorili. Prav tako ni zadosti, da smo prepričani, da se bo s tem, ko se bodo širila naša znanstvena spoznanja, zoževalo področje našega neznanja in da se bo tako malone avtomatično področje znanstvenega širilo na škodo ideološkega. Če bi sprejeli takšno razumevanje, bi s tega lahko celo sklepali, da bo področje ideološkega postopoma zginilo in da je splošno kraljevanje znanosti naš ideal. Ko si prizadevamo za čim uspešnejše in čim hitrejše širjenje naših znanstvenih spoznanj, ne moremo pozabiti, da bodo na razširjeni podlagi naših znanstvenih spoznanj vselej znova klile nove ideje in sistemi idej, ki bodo v svoji podlagi znanstveno utemeljene, toda same ne bodo znanost. Če bi ne bilo tako, bi se ustavil celotni napredek človeka in človeštva. Če pa je tako, potem se moramo že v šoli zavzeti za to, da s širjenjem znanstvenih spoznanj širimo tudi ideološke nazore mladine, si moramo hkrati prizadevati, da bodo ti nazori temeljili na znanstvenih spoznanjih, da bodo čim bolj znanstveni. Tu nam ni treba dokazovati, da bo tak ideološki nazor — posebno v tistem svojem delu, ki se nanaša na družbo in človeka — v svojem temelju marksističen — in to v našem samoupravnem socialističnem pomenu, saj je prav celotna koncepcija naše samoupravne socialistične družbe vase integrirala vsa najsodobnejša in najbolj humana človeška spoznanja in prizadevanja, narava delavskega razreda, ki takšne razvojne koncepcije nosi, pa je takšna, da je delavski razred kolikor mogoče odprt za nova spoznanja, da se ne zavzema za to, da bi se »večno« konstituiral, temveč se hoče preseči in se — kakor je poudarjal že Mane — hoče odpraviti kot razred. Od šole moramo torej upravičeno pričakovati, da se bo, če hoče izpolniti svoje cilje vzgoje in izobraževanja mladih, usmerjeno in odločno opredelila ne samo za razvijanje »znanstvenega« svetovnega nazora, temveč tudi za izdelavo celotnega ideološkega nazora, ki je z znanstvenim tesno povezan. Če naj bo to delo uspešno, ga moramo sistematično in smiselno organizirati. To pa ni samo naloga šole, temveč tudi naloga drugih vzgojnih dejavnikov. Mislim, da so sredstva javnega obveščanja danes glede tega skoraj tako pomembna. V okviru teh in takšnih prizadevanj vidimo tudi vlogo JLA in organizacije celotne vzgoje v vojski. Pri tem je zelo pomembno, da prizadevanja uskladimo; s tem usklajevanjem zaenkrat ne samo, da nismo popolnoma zadovoljni, temveč sploh nismo zadovoljni. Na žalost bolj prevladujejo fragmentarnost, nesistematičnost in neusmerjenost. Narava in značilnosti vzgoje v samoupravni socialistični družbi Posebna skupina problemov je povezana z naravo, bistvom in značilnostmi samega vzgojnega procesa. V naši vzgojno-izobraževalni teoriji tega problema še zmerom nismo dosti obdelali, čeprav ga vse bolj opažamo. Da bi problem bolje razumeli, je zadosti, če poudarimo, da vzgojo še zmerom opredeljujejo kot zavestno in namensko, načrtno in sistematično organizirano delovanje vzgojiteljev (šole in družine) na celotni razvoj in oblikovanje osebnosti, kot delovanje, ki ustreza vzgojnim ciljem. Drugi, ki se tega pojma lotevajo bolj celostno, ga v najširšem pomenu opredeljujejo kot vsak vpliv okolja in življenja na osebnost in njeno spreminjanje. Tu se ne mislim spuščati v pretresanje teh stališč — v ocenjevanje njihove sprejemljivosti ali nesprejemljivosti. Rekel bi samo, da je tem stališčem skupno to, da vzgojo omejujejo na vpliv zunanjih dejavnosti na osebnost, na vplive, ki hočejo osebnost oblikovati in spreminjati v skladu z nekimi cilji. V vzgajancu vidijo samo objekt, ne pa subjekta. To povzroča pomembne enostranosti — vzgojo skoraj dosledno ločijo od samovzgoje, dejavnosti staršev, učiteljev in subjektivnih dejavnikov okolja ločujejo od dejavnosti vzgajanca. Zato tudi ne posvečajo zadosti pozornosti razvijanju objektivnega položaja osebnosti v vzgojnem procesu, čeprav je znano, da je dialektična zveza med subjektom in objektom nujno podlaga vseh vzgojnih prizadevanj. Te definicije povzemamo po naših učbenikih, čeprav moramo reči, da nam postaja njihova omejenost vse očitnejša. Če vzgojo tako opredeljujemo, nismo samo enostranski, temveč pačimo tudi samo naravo vzgojnega procesa. Takšno opredeljevanje vzgoje ustreza naravi nekaterih drugih družbenopolitičnih sistemov, saj v nekaterih okoliščinah osebnost ne samo moti, ampak jo tudi »dresira« in manipulira z njo. V številnih današnjih družbah in družbenih sistemih se vzgoja osebnosti omejuje na sistem uradnih manipulacij in dobiva včasih najbolj črne oblike politične indoktrinacije. Pri tem ponekod sodelujejo tudi družbene znanosti — posebej pedagogija, psihologija in sooiologija — ki skušajo znanstveno raziskati, kako najbolje izoblikovati osebnost ustrezno potrebam sistema ali skupin na oblasti. Razna mladinska gibanja so danes v veliki meri nastala kot opozicija, reakcija mladih, ki hočejo, da se takšno stanje preseže. Družbene skupine na oblasti pa vseeno še naprej sistematično nadaljujejo s svojo dejavnostjo in danes se srečujemo s problemom takšne »dresu-re« osebnosti, s tako zahrbtnimi metodami in oblikami te dejavnosti, kakršnih doslej nismo poznali. To postaja ena izmed glavnih nevarnosti za človeštvo. Tokrat nimamo ne možnosti ne potrebe, da bi se spustili v analizo vseh sistemov manipulacije, ki jih danes srečujemo. Pripominjamo samo, da so najpogostejše tri vrste. Prva vrsta je ti. totalna indoktrinacija in je posebno značilna za fašistične režime, srečujemo pa jo tudi danes v nekaterih deželah. Drugo vrsto indoktrinacije srečamo v etatističnih režimih. Vendar pa se sistem vrednot, ki jih indoktrinirajo, pri teh dveh sistemih bistveno razlikuje in je zato treba sistema ločiti med seboj, čeprav je tudi v etatističnih režimih proces osebnostne socializacije strogo institucionaliziran in v vzgoji ničesar ne prepuščajo naključju, medtem ko je vpliv osebnosti na njeno vzgojo kar najmanjši. Nič bolje ni v sodobnih pluralističnih (večstrankarskih) režimih, posebno v razvitih deželah na Zahodu. Na videz je tu vzgoja svobodnejša, v bistvu pa je celotno življenje organizirano tako, da je človek vanj ujet kot v pajkovo mrežo in da ravna po direktivah celo tedaj, ko se mu zdi, da deluje svobodno. Oblike in metode indoktrinacije so bolj izdelane in bolj pretanjene. Človek je neprestano izpostavljen vplivu kapitalistične ideologije prek mogočnih sredstev propagande, družbenih institucij itn. Socialistična družba naše vrste seveda ne sprejema manipulacije s človekom, tudi z mladim ne. Ta družba mora svoj vzgojni sistem izdelati tako, da bo omogočal vsestranski in svobodni razvoj osebnosti. Ko to pravim, seveda ne mislim na utopične možnosti, temveč na svobodno in večstransko izobraženo in vzgojeno osebnost, ki bo v danih sodobnih družbenih razmerah, na obstoječi stopnji družbene institucionalizacije in organizacije, upoštevajoč vse potrebe sodobnega življenja, odločala in ustvarjala, se opredeljevala in angažirala. Kakor piše tudi v programu ZKJ, cilj samoupravnega socializma ni v tem, da ustvarjamo konformiste in apologete, temveč v tem, da vzgajamo svobodne in vsestransko razvite osebnosti, ki bodo sposobne, da so kar najbolj ustvarjalne in ki se bodo kar najbolj raznovrstno angažirale v družbenem življenju. S temi stališči nikakor nočem reči, da v naši družbi ne moremo govoriti o vzgoji mladine (in odraslih) — kakor včasih nekateri trdijo. Vendar pa se vzgoja ne bi smela spremeniti v varuštvo, v vsiljevanje prepričanj in stališč — v indoktrinacijo. Da pa vzgoja to ne bi bila, moramo spremeniti naravo same vzgoje, usmeriti jo moramo k uresničevanju ciljev našega družbenega razvoja in izgrajevanja osebnosti — človeka širokih nazorov, ki se bo odlikoval po bogatem znanju, velikih sposobnostih, ki bo neutruden borec za novo in napredno, ki mu bodo tuje vse šablone in kalupi. Toda kako naj to dosežemo? Delovni človek je postal — in vse bolj postaja — glavna sila naše socialistične družbe tudi pri ustvarjanju in usmerjanju družbenih gibanj. S to spremembo se mora preobraziti tudi vzgoja. Dobiti mora tisto vsebino, za katero so se zavzemali klasiki, predvsem Lenin — tako da pri vsebinskem določanju vzgoje ne izhajamo iz države, partije ali katerekoli birokratske družbene skupine, temveč od delovnih ljudi, njihovih interesov in iz uresničevanja teh interesov. Sam vzgojni proces mora biti protisloven tok pridobivanja novega in preseganje poprej spoznanega in izoblikovanega v mejah splošne družbene usmerjenosti. Ta enotnost nasprotij in razvojnosti je podlaga vzgojnega procesa, ki bo brez dogmatizma in šablon, in ki bo s kritičnim premagovanjem pripeljal do odprave starega in vzpostavitve novega in bolj naprednega. Tak pogled na vzgojo zahteva nenehen boj mnenj, ki je glavno sredstvo in metoda graditve zavesti svetovnega nazora. Če bomo kritično ocenjevali stališča, odkrivali tisto, kar je objektivno resnično, kar pelje k družbenemu napredku, če bomo odkrivali resnične zakonitosti in vzroke pojavov, spodbujali osebnost k nenehni dejavnosti, razvijali njene sposobnosti in druge lastnosti, bomo izoblikovali takšno vzgojno prakso, v kateri si bo človek pridobil lastnosti borca, ki mu bodo omogočile, da še vztrajneje, ostroumneje, bolj premišljeno in bolj racionalno s potrebno kritičnostjo in spretnostjo rešuje probleme. Glavni cilj naše vzgoje je, da razvijamo sodobno in kritično osebnost. Potrebujemo osebnost, ki samostojno presoja in ustvarja, ki se ne opira na šablone in dogme. Tega pa ne moremo doseči tako, da z močjo oblasti s formalno avtoriteto vsiljujemo nazore in stališča, ampak le z bojem za spoznanje in razkrivanje resnice. V vzgoj-noizobraževalnem procesu moramo razvijati, usmerjati in spodbujati moči osebnosti: v skupnem prizadevanju vzgojitelja (ali drugih vzgojnih dejavnikov) in vzgajanca, v medsebojnem vplivanju, uresničujoč vzgojnoizobraževalne cilje moramo osebnost razvijati, spodbujati in pozitivno usmerjati k vse večjim dosežkom. V vzgojnem procesu lahko vzgajanca spodbudimo, da z vso močjo razuma in volje premaga ovire in doseže cilje. Z drugimi besedami: če hočemo razviti socialistično usmerjeno in vsestransko razvito mladino, ne moremo pričakovati, da bomo to dosegli, če ne spremenimo samega bistva vzgojnega procesa, če iz njega ne izločimo vsega, kar bi lahko bilo manipulacija, izsiljevanje stališč, indoktrinacija, in če mladih dejavno ne vključimo v ustvarjalni proces. Če nam to ne uspe, bomo mladi ostali objekt vzgoje, težko pa je pričakovati, da bodo jutri v življenju lahko uresničevali aktivno vlogo, če se za to ne pripravljajo že od najzgodnejših dni. Zaradi vsega tega moramo v šoli še močneje uveljaviti dijakovo osebnost, človekovo osebnost, opreti se moramo nanjo, ko se lotevamo vseh naših vzgojnih prizadevanj. Razumeti moramo, da nam bo uspelo, da razvijemo ustvarjalne in svobodne osebnosti, sposobne, da rešujejo zapletene naloge, ki jim jih postavlja življenje v socialistični samoupravni družbi v miru ali jim jih bo jutri postavila vojna, samo če jih bomo za te naloge pripravljali nepretrgano, če se bomo zavestno izogibali vsega, kar bi jih delalo pasivne, kar bi jih utesnjevalo ali bi jih motilo. Mislim, da moramo prav v tej smeri iskati nove rešitve, postavljati nove poti za vzgojo mladih za samoupravno socialistično družbo. Navedel sem tri skupine problemov, povezanih z marksističnim izobraževanjem in socialistično vzgojo mladine. To seveda niso tudi edini problemi. Vseeno pa mislim, da so ti med najpomembnejšimi. Prepričan sem, da bomo — ko bomo te probleme skušali reševati — pripomogli, da bomo bolje zastavili celotno vzgojo, postopno borno izdelali ne samo izhodišča, temveč tudi metodologijo za celotno našo vzgojno dejavnost. Nevenka Vejnovič 0 enotnosti marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje V okvirih (če se lahko tako izrazimo) spraševanja svoje vesti želijo komunisti danes predvsem to, da jasno dojamejo konkretne oblike razrednega boja in njegovo intenziteto v naših današnjih okoliščinah. Kakor komunisti v družbi ne morejo delovati, če jasno ne dojemajo svoje splošne razredne vloge, prav tako brez te zavesti ne morejo delovati na posameznih področjih človeškega dela, tudi ne na področju izobraževanja in vzgoje. In to ne glede na to, kako na široko je v teh posameznih dejavnostih eksaktni znanosti uspelo, da s svojimi analizami zajame problematiko. Ni dvoma, da so v preteklem obdobju našo pedagoško prakso obogatila številna znanstvena spoznanja. Toda ta ista znanost ven- darle ni sposobna, da bi na svojem področju razreševala probleme, ki so povezani s celotnim družbenim kontekstom, s kriznimi stanji, izvirajočimi iz tokov najsplošnejših družbeno-proizvodnih gibanj. V teh okvirih je vzgojnoizobraževalni kompleks samo ena izmed komponent — pa naj je še tako pomembna komponenta. Če bi zanemarili splošni družbeni kontekst in se odrekli potrebi, da moramo ta kontekst razredno ideološko analizirati, bi na samem področju izobraževanja in vzgoje prišlo do zmede, saj bi bilo to področje tako prepuščeno samo sebi, da se kakor ve in zna znajde v konfliktnih (pa tudi v nekonfliktnih) družbenih situacijah. I Vzgoja je dejavnost, usmerjena k temu, da oblikuje osebnost. Objektivna prva postavka te dejavnosti je celota družbenih odnosov. Njena subjektivna prva postavka je zavest o celoti teh odnosov. Brez stalne zavesti o celoti družbenih odnosov, brez poznavanja strukture teh odnosov ni vzgojnega usmerjanja osebnosti. Naša jugoslovanska družbena prva postavka je samoupravni socializem. Če socializem — tudi samoupravni — raste iz razredne družbe in prinaša kvalitativno nove rešitve razrednih spopadov, potem so v njem še zmerom razredni antagonizmi in sam ni brez protislovij. Zato je objektivna družbena prva postavka socialistične vzgoje osebnosti v sebi nujno antagonistična. Z vzgojo torej osebnosti ne moremo usmerjati k neki idealni in v sebi neprotislovni družbi, saj taka družba objektivno ne obstoji. Osebnosti, ki jih tako usmerjajo, niso pripravljene na boje, ki jim jih vsiljuje stvarnost, pač pa se na izziv odzivajo spontano in brez jasnih meril — ali pa oportunistično jemljejo tisto, kar morajo. Razloge za »vzgojne neuspehe«, o katerih tako pogosto govorimo, zato radi vidijo med drugim tudi v »družbi«, ki je kriva za neskladje med prakso družbenih odnosov in načelno koncepcijo o njih. S tem pa problem poenostavljajo, saj vzgojo kot del združenega dela nehote izločajo iz konteksta družbenih odnosov in torej iz spopada protislovij — vzgoja se sama sebi potem zdi čista in ni odgovorna za tisto, kar se dogaja v družbi. Ko se zveza komunistov sprašuje o razvoju družbenih odnosov pri nas in ko se sprašuje predvsem o sebi, saj je glavni subjektivni dejavnik tega razvoja, ko se torej sprašuje, kaj naj storimo in kako naj delamo, da bomo še naprej krepili socialistično samoupravljanje, potem je naravno, da se zveza komunistov sprašuje tudi o svojem delovanju na vzgojnem področju — ne zato, da bi kritizirala pedagoge, temveč zato, da bi kritično preverila svojo prakso na tem področju dela. Izobraževanje je samo deloma šolsko-pedagoška dejavnost. Komunisti pa poudarjajo to, da so vsi družbeni dejavniki hkrati tudi vzgojni dejavniki in da je pomembno predvsem to, da doženemo, kakšni so vzgojni cilji — ali so izoblikovani ali niso, kako se oblikujejo in ali je ves ta proces, v katerem se oblikujejo vzgojni cilji, v skladu s progresivnimi tokovi družbenega razvoja in s politiko zveze komunistov. Cilj našega družbenega razvoja je samoupravni socializem. Ta cilj bomo uresničili samo z vztrajnim delom pri uresničevanju možnosti za organiziranje vseh naprednih sil pri razreševanju razrednih nasprotij, kakor se kažejo pri nas, v razmerah, ko je zmagala socialistična revolucija in ko razvijamo družbo na pridobitvah revolucije. Ta proces ni premočrten, pa tudi v sebi harmoničen ni. Kot vsi stvarni procesi je poln spopadov in ovir. Socialističnega samoupravljanja na njegovi poti ne ovirajo čarovnice in volkodlaki, nekakšna imaginarna poosebljenja zla, pač pa razredni interesi protisocialistič-nih sil, ki jih moremo in moramo jasno opredeliti, definirati način, kako se uveljavljajo, in objektivne zakonitosti, ki jih omogočajo. Osebnosti, ki se vzgajajo v naši družbi, morajo vedeti, kakšno je realno razmerje moči, znati morajo biti sposobne, da se spopadejo s starim in ga premagajo. Prav zato moramo vzgojni cilj zmerom na novo opredeljevati, saj se njegova vsebina spreminja hkrati z razvojem odnosov v sami proizvodnji in ker se spreminjajo tudi odpori proti socializmu nasploh in proti samoupravnemu socializmu še posebej. Za temi procesi lahko kaj hitro zaostanemo, če se vzgojnega procesa lotevamo statično in če menimo, da je delo vzgojitelja v najširšem pomenu od družine prek šole in od delovnih organizacij izključno v tem, da v zavest mladih ljudi prenaša statični ideal. Zato je tudi tako pomembno, da vzgojno vsebino nenehno preverjamo. Pri tem moramo upoštevati, da to preverjanje sicer temelji na dvomu o vsem, tudi o vzgojni in izobraževalni dejavnosti, vendar pa vsebuje neko konstanto: to je narava naših družbenih odnosov, ki to preverjanje zahteva. Ko bi ne bilo te konstante, bi bilo delo z vzgojnimi in izobraževalnimi vsebinami anarhoidno in bi lahko zdrsnilo v subjektivizem. II Ob tej priložnosti se bomo podrobneje zadržali pri šolsko pedagoški strani vzgojnega dela, ki je najbolj odgovorna in zato najpomembnejša »veja« vzgoje nasploh. Temeljna slabost našega šolstva v celoti je, da vzgojnega dela ne načrtujemo, temveč mora nekako samodejno izvirati iz izobraževalnih in drugih vsebin šolskega dela. To je tudi vzrok, da je izobrazbena snov slabo odbrana. Zakaj odbira ni samo stvar ustreznega strokovnega znanja, temveč tudi zavesti o vzgojnem cilju, ki ga želimo doseči s pomočjo znanja. Če ne združimo vzgojnega in izobraževalnega, potem ne moremo odbirati, vsaj ne tako, da bi odbira ustrezala času, v katerem živimo: ali »ne utegnemo« ali pa je izobraževanje samo sebi namen, prevladuje pozitivistični prijem in tako zgubljamo čut za družbeno uporabo znanja. Iz tega konflikta med vsebino vzgoje in izobrazbeno snovjo izvirajo tudi vse krize izobraževanja v sodobnem svetu; prav te krize opozarjajo na družbeno naravo vzgoje in na to, kako temeljito družbeno določa vzgojno. Izobrazbeno vsebino določa razvoj tehnike naravoslovne znanosti. Kaj naj iz vsega tega odberemo za šolsko snov, da zagotovimo sodobno učno raven in vzgojni vpliv, ki ga želimo doseči s pomočjo tega znanja? Kolikor brez jasnega in osveščenega vzgojnega merila in selekcije izobrazbene snovi, toliko tudi brez izobrazbene snovi ne moremo uresničiti vzgojnega cilja. Torej je izbira izobrazbenih snovi zelo pomembna vzgojna naloga, če upoštevamo naše samoupravno- socialistične družbene odnose, ki so socialistična — torej progresivna rešitev protislovij, ki jih v svetu poraja kapital, je nujno, da upoštevamo selekcijo snovi, ki nam jih nudi ta naravoslovna znanost in tehnika, in da upoštevamo metodologijo sodobne znanosti, saj drugače ne bomo mogli pripraviti mlade generacije za sodelovanje v proizvodnji in za boj za takšno proizvodnjo, kakršno danes družba potrebuje, da bi bila progresivna in neodvisna. Ker se tehnika hitro razvija in ker naravoslovne znanosti hitro kopičijo rezultate, moramo odbrati predvsem tisto, kar je značilno za današnjo raven znanosti. Poudarjati moramo predvsem metodološko stran raziskovanja, predvsem pri starejših letnikih. Pri družbenih znanostih je odbira bolj občutljiva. Tu je vzgojno merilo pomembnejše in bolj dejavno, saj se vključuje v vrednotenje vspbin, ki veliko neposredneje vplivajo na oblikovanje osebnosti, četudi je metodološko škodljivo in narobe, če pouku naravoslovnih znanosti odrekamo vzgojni vpliv. Družbene znanosti so na zahodu bolj razvite kakor v deželah, kjer so izvršili socialistično preobrazbo družbenih odnosov — ali bolje, rezultati zahodnoevropske znanosti so nam brez dvoma bolj dostopni. Toda naj nam razvoj teh znanosti še tako ugaja po svoji razvejanosti, je vendarle podrejen kapitalističnim proizvodnim odnosom in razsežnosti teh znanosti so ti odnosi že omejili, četudi znanost njen razvoj napeljuje na kritiko kapitalizma. Družbene znanosti se namreč večinoma ukvarjajo z izpopolnjevanjem obstoječih odnosov in se večidel usmerjajo v analizo obstoječih mi-krostruktur, da bi jih izpopolnile in jim zagotovile boljše delovanje v okviru obstoječih družbenoekonomskih odnosov. Temu se seveda podreja tudi njihova metologija. Ne da bi podcenjevali narave znanosti, ki se podreja obstoječim odnosom, in njene funkcije, da izpopolnjuje obstoječo družbeno organizacijo, se moramo vendarle zavedati, da imajo naši družbeni odnosi kvalitativno drugačno strukturo kakor tisti, iz okvira katerih prevzemamo znanje skupaj z metodologijo. Ne da bi se zapirali pred znanostjo kot tako in sprejemajoč jo ne glede na to, odkod prihaja, moramo vendarle že tedaj, ko jo sprejemamo in še posebej ko jo prilagajamo pouku v naših šolah, resno odbirati in pretehtati, kako naj jo predajamo mladim gene- racijam, da se bodo z njeno pomočjo lahko z uspehom znašle v našem okolju. Tu moramo poudariti, da ta odbira ni mogoča brez marksističnega merila in da je prav to merilo temeljni pogoj ne le za to, da sploh lahko odbiramo, temveč da lahko le marksistično utemeljena metodologija zagotovi ustrezno razlago te snovi šolski mladini. Tega početja torej ne moremo imeti za kampanjsko akcijo, ne moremo se zadovoljiti s tem, da od časa do časa o tem kritično razpravljamo, biti mora stalno in na visoki idejni ravni. III Tisto, kar velja nasploh za področje izobraževanja in vzgoje, velja tudi posebej za marksistično izobrazbo. Navsezadnje si ne moremo zamisliti, da bi socialistično vzgojo lahko ločili od marksistične izobrazbe. Navsezadnje pravim zato, ker lahko govorimo o socialistični vzgoji učencev nižjih razredov šole, ne da bi jim pri tem dajali marksistično izobrazbo. Toda to je samo videz, saj v resnici pri teh učencih tudi socialistična zavest še ni zrela ravno prav v tisti meri, kolikor še niso zreli, da bi doumeli marksizem. Tisto, čemur v osnovnih šolah pravimo socialistična vzgoja, je pravzaprav patriotska vzgoja otrok socialistične družbe, v kateri seveda ustrezno starosti posvečamo posebno skrb tudi izobrazbeni vsebini vzgoje. Ustrezno strukturiran odnos med vzgojnim in izobraževalnim v vseh učnih vsebinah v šolah in v vseh zunanješolskih vsebinah (mladinske organizacije, aktivi, selekcije ipd.) je že eden izmed načinov, da zagotovimo tako marksistično izobraževanje kakor socialistično vzgojo. Toda to je samo en način, čeprav nemara eden izmed pomembnejših. Marksistično izobraževanje je nekakšno končno delo pri oblikovanju osebnosti naše družbe v šolskem okviru. Poleg marksistične interpretacije vsebin učne snovi mora marksistično izobraževanje mladim dati tudi pozitivno znanje o naši družbeni ureditvi, ideološko-politične informacije o družbenih gibanjih pri nas in v svetu in marksistično interpretacijo vsebine teh informacij. Eden izmed problemov, ki ga vselej navajajo kot glavni razlog, kadar ugotavljajo slabosti v marksističnem izobraževanju, je ta: kako priti do Marxa, kadar govorimo o učni snovi — ali kako naj Marxa in njegovih teoretičnih postavk pridemo do sodobne problematike, kadar govorimo o posebnem predmetu marksističnega izobraževanja (ustava ali temelji sociologije ali diamat — ali kakor se ti predmeti že imenujejo). Vprašanje nas, če ga tako postavimo, napeljuje na nekatere bistvene probleme, povezane z izobraževanjem in vzgojo v celoti: prvič, da je naše izobraževanje preveč obremenjeno s histori-cizmom, in drugič, mislimo, da se lahko z marksističnim načinom mišljenja srečamo samo tako, da kronološko prej pridemo do samega Marxa. Meščansko zgodovinopisje zgodovinske podatke zelo uspešno odbira in »utegne« svojo mladino obvestiti tudi o najnovejši zgodo- vini. To dela z merili, ki zadovoljujejo razredne interese meščanske družbe. Metodološko smo še zmerom za njimi, vsaj glede šolske snovi. Še zmerom smo sužnji preteklosti, a novejše zgodovine pa se bojimo kakor more. To dokazuje predvsem, da nam manjka meril, ne pa toliko, da nam manjka znanja. Da bi torej »prišli« do sodobne zgodovine (ne mislimo samo na predmet zgodovina, temveč na družbene in humanistične znanosti nasploh) in da bi mlade lahko usmerili v sedanjih dogajanjih v svetu, moramo: a) vztrajati pri marksističnem merilu pri odbiranju snovi; b) izdelati prožen program (okviren program, najverjetneje za poseben predmet), kako obveščati o vseh sodobnih družbenih dogajanjih pri nas in v svetu in jih hkrati marksistično razlagati; naloga tega programa bi bila, da neposredno usposobi mlado generacijo za zrelejše družbene sodbe. Kadar govorimo o gojenju marksističnega načina mišljenja, navadno mislimo na filozofijo, to je na dialektični materializem, čeprav filozofija ni edina, ki goji to mišljenje, in tudi dialektični materializem ni edina filozofija, ki goji marksizem. Predmet filozofije ima na naših šolah iste slabosti kakor zgodovina in druge humanistične znanosti: nikakor ne pride do Markxa, kaj šele, da bi govorili o sodobni filozofski misli. Sam dialektični materializem ali kak drug poseben predmet, ki bi moral zagotoviti gojenje marksistične misli, pa je postal dogma, ki je v svoji nesodobnosti za mladino nezanimiva in je zato popolnoma brez pomena. Jasno je, da marksizem ni nekaj, kar bi morali zdaj narediti zanimivo na neki zabaven način, toda misel mora biti sodobna, da bi pritegnila vsaj pozornost. Marksistično lahko mislimo o vseh vsebinah na vseh področjih, ne pa samo ob konkretnem Marxovem delu. Vendar pa Marxova dela potrebujemo zato, da nas naučijo misliti, kakor današnji čas zahteva, pa čeprav je Marx živel v 19. stoletju. Danes ne moremo soditi o Aristotelu, če ne poznamo tako samega vrha zahodnoevropske filozofije kakor tudi Marxa — ki nas s svojim načinom, kako problem postavlja in rešuje, prenaša iz razrednih spopadov na področje njihovega razreševanja v brezrazredni družbeni strukturi, to pi s sintezo znanosti in filozofije — ali natančneje proizvodnje in filozofije svojega časa. Torej se je nemogoče naučiti marksistično misliti, če ne poznamo izvirnih Marxovih, Engelsovih, Leninovih del; usodno pa je, če menimo, da je samo to marksizem — potem ne moremo dojeti ne preteklosti ne prihodnosti. Na drugi strani to pomeni, da lahko Marxa uporabljamo in da ga moramo uporabljati pri prenašanju znanja in preteklosti, še preden smo do njega »prišli«; upoštevati ne samo torej časovnega zaporedja, pač pa moramo pokazati resnično zgodovinsko zaporedje: potem bomo »utegnili«, da mladino naučimo misliti sodobno in marksistično. Prav tako potrebujemo marksistično izobrazbo in poznavanje avtentične Marxove misli zato, da lahko spoznamo današnje marksistične mislece in da dojamemo dognanja v svetu in pri nas. Mladi morajo na primer poznati ustavo svoje dežele, vendar ne tako, da na pamet drdrajo pravne norme, temveč tako, da znajo analizirati njihovo bistvo: kakšne rešitve nam daje naša ustava za sodobne razredne spopade in kako so te rešitve lahko postala naša last zaradi revolucije, tj. osvobodilnega boja naših narodov, ki je v svojem najbolj intimnem bistvu bil revolucija. Mladi morajo poznati našo zgodovino tako, da jih bo to znanje usposabljalo za nadaljnji boj in za to, da bodo varovali pridobitve tega boja. Če se ne bodo naučili, da se je naša narodnoosvobodilna vojna končala z zmago zato, ker je bila v bistvu hkrati tudi razredna vojna, revolucija, potem jim šola ne bo dala znanja, kako naj varujejo tako pridobljeno svobodo, potem ustave in ustavnih dopolnil in vse te mogoče borbe, ki jo bijemo po vojni, ne bodo povezovali z revolucijo in s specifično našo vojno za svobodo. Da bi razumeli ta in podobna sodobna dogajanja, spet potrebujemo Marxa. V središče načrtovanja marksističnega izobraževanja bi torej morali postaviti Mar-xovo delo (in delo klasikov marksizma) in iz tega izhodišča načrtovati vsebine pouka s področja filozofije in družbenih ved. Glede na vrsto šol, tj. glede na učne vsebine šole moramo načrtovati tudi marksistično izobraževanje. Nikjer ga ne moremo pogrešati, spreminja pa svoj obseg in vsebino glede na starost, snov, ki jo predavajo na šoli, in seveda glede na prihodnji poklic učencev. Končni rezultat mora biti vselej isti: mladi ljudje morajo biti sposobni, da realistično in hkrati progresivno razmišljajo o družbenih problemih, da v skladu s svojimi možnostmi in delovnimi razmerami sodelujejo pri razreševanju teh problemov, da se naučijo poudarjati tisto, kar je resnično družbeni problem, in da znajo spregledati tisto, kar izvira iz antisocialističnih in reakcionarnih pobud. Če tega mlade generacije ne naučimo, potem ne more biti koristen dedič pridobitev revolucije. Nekatera raziskovanja so dognala, da brez prakse samoupravljanja ni pravega usposabljanja v socialističnem duhu. Iz tega mo-ravo sklepati: celotno šolo moramo tako organizirati, da se učenec na razne načine vključuje v samoupravni proces. Seveda ne zadošča, če sta dva učenca člana šolskega sveta. V sodobni organizirani šoli ima učenec razne možnosti, da dejavno odloča in prevzema odgovornost za uresničevanje odločitev. Na ta dejavnik vsekakor moramo računati, kadar načrtujemo socialistično vzgojo. Toda marksistično izobraževanje vendarle zaradi nečesa še posebej poudarjamo. Praktična stran socialistične vzgoje namreč svoje funkcije ne more popolnoma izpolniti brez marksistične izobrazbe. Če bi menili, da vzgoja spontano izhaja iz same organizacije šolskega življenja, bi zanemarjali funkcijo zavesti v procesu vzgojnega dela. Takšno stališče nujno pelje do pozitivistično-prakticističnega družbenega vedenja. Vrednotenje družbenega vedenja zgublja zgodovinsko razsežnost, kolikor se prepušča spontanosti. Danes je v samoupravni socialistični Jugoslaviji zavest o družbenem vedenju predvsem to: da upoštevamo, da morajo učenci pridobivati skušnje v sodobni, a socialistično organizirani šoli, in da se usmerimo na marksistično interpretacijo učnih vsebin in vsakodnevnih dogajanj v svetu in pri nas. Ob tej priložnosti moramo povedati nekaj tudi o patriotski vzgoji, saj kakor kaže tudi tu stvari niso preveč jasne. Obvladuje nas nekakšno bolj ali manj meščansko razumevanje pojma »ljubezni do domovine«. Kakih posebnih problemov ni, dokler delamo s prvimi razredi osnovne šole; problemi pridejo pozneje. Patriotizem temelji na emotivnem dejavniku privrženosti skupnosti, nacionalni homogeni skupnosti ali državni skupnosti, sestavljeni iz več takih homogenih celot. Meščanski patriotizem je v sebi razredno antagonističen, saj od delavskega razreda zahteva ljubezen do domovine, v kateri je ta razred eksploatiran. Nasprotno pa je bratstvo in enotnost med našimi narodi — glavni motiv našega narodnoosvobodilnega boja — prvina našega razrednega boja in njegovo glavno orožje. To lahko izrazimo z besedami: delavski razred ne pozna nacionalnih razlik, privržen je svoji nacionalni skupnosti, kolikor se v njenih okvirih lahko bojuje za socializem in kolikor ga nacionalne meje ne odtujujejo od delavskega razreda drugih nacionalnih skupnosti — temveč ga narobe povezujejo z drugimi delavskimi razredi in z vsemi progresivnimi gibanji, ki se v svetu bojujejo za socializem in komunizem. Razumevanje patriotizma je pri nas povezano s proletarskim internaciona-lizmom, ki je temelj našega gesla o bratstvu in enotnosti naših narodov — in ne narobe, če bi bila podlaga našega patriotizma zgolj notranje protislovna ljubezen do domovine, temelječa na boju vseh narodov Jugoslavije proti okupatorju, potem ta boj ne bi imel trdne podlage, saj bi ga že do danes raztrgali interesi posameznih nacionalnih buržoazij. To se sicer kaže tudi v vsaki krizni situaciji, vsakokrat kadar odpove mehanizem našega samoupravnega socializma, kadar razvoj zahteva, da ga izpolnimo. Takrat se povežejo razni novi in stari buržuazni interesi z internacionalno buržoazijo, ki seveda skuša spodkopati naš družbeni sistem. Bratsvo in enotnost naših narodov, temelječa na proletarskem internacionalizmu, nas zato povezujeta z interesi svetovnega delavskega razreda in s progresivnimi silami v svetu. Mladim ljudem mora šola dati razumevanje patriotizma, ki ne bo malodramatično, ki bo brez romantiziranih predstav, brez primesi nacionalizma in šovinizma. To je treba upoštevati predvsem v naših učbenikih za četrti razred osnovne šole in v učbenikih za vse nadaljnje šole, v učnih načrtih za družbene vede itn. Ta moment patriotične vzgoje se mora povezati z vsem, kar smo že povedali o socialistični vzgoji in marksističnem izobraževanju: brez njiju bi to bil lažen malomeščanski patriotizem, ki bi navsezadnje lahko pripeljal do izdaje dežele in ne do njene obrambe. Cilj socialistične patriotske vzgoje torej ni ljubezen do domovine v klasičnem pomenu besede, čeprav vsebuje pomembne prvine te ljubezni — predvsem emotivne prvine. Pri nas je patriotizem ljubezen do skupnosti, ki daje mož- nosti, da progresivno razrešujemo protislovja sodobnega sveta, kakor kažejo v našem okolju, in boj za svobodo in neodvisnost te naše skupnosti. Tisti, ki je končal srednjo šolo, mora znati razredni boj v naši deželi povezati z bojem za njeno neodvisnost in svobodni razvoj. Vedeti mora, da se naš boj za svobodo in neodvisnost nujno povezuje z razreševanjem razrednih protislovij pri nas in v svetu, da je v tem naša moč in da čutimo patriotsko ljubezen predvsem do takšne skupnosti. Če ta v svojem bistvu pozitivni emotivni dejavnik pozabimo povezati z marksistično kritično zavestjo, z marksističnim izobraževanjem, se bo socialistična vzgoja preobrazila v svoje nasprotje; predvsem bi prišlo do indiferentnosti v naši skupnosti, okrepil bi se individualizem in prišlo bi do poskusov, da bi osebne spopade razreševali nekje zunaj meja naše skupnosti. S psihološkega stališča to pomeni, da osebnost ne bo stabilna, da se ne bo popolnoma razvila njena sociabilnost, brez te pa ni mogoča družbeno dozorela osebnost. IV Po tem, kar danes v naših šolah resnično obstoji kot marksistično izobraževanje in socialistična vzgoja, lahko sklepamo, da si moramo predvsem prizadevati, da bi oboje združili v enotni koncepciji. Z enotno koncepcijo mislimo enoten prijem pri programiranju, ne pa enoten obrazec za vsa okolja. S tega stališča bomo morali znova pregledati učne vsebine in to ne samo na kvaliteto, temveč tudi s stališča strukture učnih vsebin v celoti. Obseg učnih ur in vsebino moramo tako sinhronizirati, da bo celota učne snovi ustrezala vzgojnemu učinku, ki ga želimo doseči. Program marksističnega izobraževanja kot posebnega učnega predmeta bomo morali verjetno izdelati od samega začetka, čeprav ne smemo zanemariti skušenj, ki smo jih na tem področju že pridobili. Načrtovanje vzgojnega procesa je pomembna komponenta celotnega dela pri oblikovanju socialistične osebnosti. Nekakšen pozitivizem v izobraževalnem procesu je vzrok, da smo zanemarjali vzgojne vrednote. Zato smo zanemarili interpretacijo znanja v duhu časa in naših družbenih odnosov. Človek podreja znanje svoji družbeni biti, ki ni samo pozitivno znanje, temveč izraža konstalacijo družbenih odnosov. Družbeni odnosi določajo uporabo znanja, njegovo interpretacijo in so hkrati merilo za načrtovanje vzgojnega dela. Želimo moderno šolo, toda na samoupravnih socialističnih načelih. Pri načrtovanju vzgoje ne smemo zanemariti nobene teh komponent. Če poudarjamo izključno moderno v tehnološkem pomenu, to pelje v modernizem, ki je v bistvu negacija funkcije družbene zavesti in jo podreja tehnologiji dela. Cilj postane sredstvo, vzgoja pa se prepusti spontanosti, kar praktično pomeni predsodkom, ki jih v danem trenutku spretno izkoriščajo reakcionarne sile. Tako moramo usmeriti tudi svoja pedagoška raziskovanja. Precej smo že razkrojili klasične šablone, ki so obvladovale pouk in vzgojo. Toda eno je razkrajati stare šablone, drugo pa je v vzgojnem in učnem procesu ustvarjati nove odnose. Raziskovanja morajo še naprej pomagati pri modernizaciji učnega procesa, raziskovati pa morajo tudi uporabo novih metod in sredstev v procesu oblikovanja tistega osebnostnega profila, ki ustreza naši družbeni strukturi. Če se bodo raziskovanja usmerila na ta področja, naša pedagogija ne bo samo moderna, temveč tudi napredna, in ta prizadevanja bi ne bila koristna samo za nas, temveč tudi za ves napredni svet, ki danes toliko razpravlja o teh vprašanjih. Rudi Lešnik Šolarji in prostovoljne dejavnosti (Iz gradiva za IV. kolokvij o prostem času mladih v Šibeniku 1972) Prostovoljne dejavnosti so pravzaprav neločljiv del sodobnega vzgoj- g no-izobraževalnega procesa in temeljijo predvsem na učenčevem g interesu. Otrok se prostovoljno odloča, v katero dejavnost se bo vključeval, da bo zadovoljeval svoje potrebe v prostem času, težnje 3 po dejavnosti in ustvarjalnosti, vključevanju v družbo, upoštevanju ^ in priznanju, sprostitvi in da bo hkrati preprečeval praznine, ki C bi povzročale nedejavnost. Prostovoljne dejavnosti potekajo v organi- ™ ziranih oblikah in tako bi naj zlasti šolarji preživljali največji del ® svojega prostega časa.1 Gre namreč za to, da je sodelovanje mogoče ^ povsod tam, kjer so ljudje vsaj približno v enakopravnem položaju, 3 imajo skupne interese, cilje, želje in potrebe in motive vseh vrst, a -g tudi željo po medsebojnem razumevanju, pomoči in skupnih uspehih;2 nesmiselno bi bilo v prostem času videti nekaj čisto zasebnega, saj bi tako spregledali vse te socialne zakonitosti; skratka, prostega časa sploh ni mogoče uvrstiti med izključno zasebne zadeve. Prav organizacija prostovoljnih dejavnosti je oblika, ki nevsiljivo zadovoljuje posameznika, hkrati pa ustreza glavnim socialnim potrebam posameznika in skupnosti; zato so organizirane oblike prostega časa v vzgoji nepogrešljive. Z različnih vidikov sem se skušal približati prostemu času, kakor ga doživljajo učenci višjih razredov osnovnih šol v mariborski občini. Podatke je dajalo 800 šolarjev iz 32 oddelkov osnovnih šol v mestu in na podeželju in 32 učiteljev — razrednikov. Tukaj skušam prikazati le podatke o vključevanju učencev v različne prostovoljne dejavnosti zlasti glede nekaterih kulturno socialnih dejavnikov v družini in šoli, pa tudi glede spola in starosti učencev. Podatki so bili zbrani v drugem polletju šolskega leta 1969/70, so omejeno veljavni in jih ni mogoče široko posploševati 1 Blaž Mesec: Organ iz acione varijable kao faktor odgojnog procesa u dječjim organizacijama. V: Aktivnosti mladih i slobodno vrijeme, drugi kolokvij, Baško polje 1970, Zagreb 1971, str. 65. * Milan Divjak: Socialno življenje otrok v šoli s posebnim ozirom na voditelja ali sodelavca. Diplomsko delo, FF, Ljubljana 1964 (tipkopis). Podatek o tem, kako so učenci vključeni v posamezne prostovoljne dejavnosti, so dajali učitelji — razredniki in tudi učenci sami. Učitelji so dajali podatke že v drugi polovici šolskega leta, ko bi praviloma prostovoljne dejavnosti lahko bile dobro razvite. V odgovorih učencev pozimi se je pokazalo, da več kakor polovica šolarjev sploh ni bilo vključenih v organizirane prostovoljne dejavnosti. Podatki kažejo, da je odgovorilo nikalno ali ni odgovorilo kar 414 šolarjev ali 65,7 «/o. Mogoče je temu največ krivo, da na mnogih šolah bodisi zaradi pouka v dveh izmenah bodisi zaradi pomanjkanja prostorov ne morejo organizirati možnosti za prostovoljne dejavnosti. Huje pa bi bilo, če bi prostovoljne dejavnosti ovirale manj ustrezne metode dela v šolskem življenju, togi odnosi med učitelji in učenci, pretirana verbalistična in pozitivistična naravnanost učnega procesa, kjer ne bi bilo mesta za sprostitvene in ustvarjalnejše dejavnosti, bolj osebnostno spodbujene, o čemer pa na podlagi tako zbranih podatkov ne bi mogli veljavno sklepati. Tabela 1 PD* Dečki •/o Deklice Vsi •/o N = 383 N = 418 N - 801 f 145 37,8 68 16,2 213 26,7 C 37 9,6 104 24,9 141 16,3 h 28 7,2 8 1,8 36 4,4 g 24 6,2 27 6,4 51 6,3 d 13 3,4 23 5,7 36 4,4 e 10 2,6 6 1,4 16 2,0 a 5 1,3 1 0,2 6 0,7 b 5 1,3 21 5,0 26 3,2 č 4 1,0 10 2,4 14 1,7 BO 181 47,2 233 55,8 414 65,7 * — V vseh prikazih je za prostovoljne dejavnosti ta kategorizacija: a — socialno skrbstvene dejavnosti (prometniki, gasilci), b — umetniško ustvarjalne (literarne, likovne, glasbene), c — umetniško reproduktivne (gledališke, recitatorske, pevske), č — tehnično konstrukcijske d — gospodarsko specializirane (čebelarji, gobarji, zadružniki), e — družbeno politične (klubi OZN, ZMS), f — športne dejavnosti, g — poljudno znanstvene (interesni učni krožki), h — intelektualne zabavne (šah, križanke), PD — prostovoljna dejavnost, BO — brez podatka, nikalno. Dečki so se nekoliko bolj vključevali v prostovoljne dejavnosti kakor deklice. Za dečke je značilna večja razgibanost in najbolj cenijo športne dejavnosti, medtem ko so se deklice močneje udejstvo-vale v umetniško reproduktivnih dejavnostih, bliže osebnostno notranji usmerjenosti. Najmanj dečkov je bilo vključenih v tehnično konstruktivnih dejavnostih, najmanj deklic v socialno skrbstvenih dejavnostih, kar je presenetljivo. Ne smemo spregledati, da podatki ne kažejo učenčevih interesov, temveč razrednikove odgovore, kako so učenci vključeni v posamezne dejavnosti. Torej ne gre za to, da morebiti šolarji ne bi imeli interesa za dejavnost, v kateri niso vključeni, temveč gre bolj za dejstvo, da take dejavnosti iz kakršnihkoli razlogov ponekod ne razvijajo v okviru prostovoljnih dejavnosti. Mogoče se pogosteje, kakor si mislimo, dogaja, da v življenju in delovanju šole ne razlikujejo med šolskim in pionirskim delovanjem in se zato — po logiki najmanjšega odpora — pionirska dejavnost, kamor sodi tudi velik del prostega časa, pokriva s šolsko dejavnostjo in pionirja enačijo z učencem,8 kar ne bi bilo tako hudo, če bi šola zaživela resnično z otrokovim utripom, čeprav nikoli ne bo mogla v enaki meri upoštevati načela prostovoljnosti in otrokovega interesa kakor pionirska organizacija, do katere so danes šolarji pogosto v preveč nedejavnem odnosu, jo čutijo bolj kot zunanji okvir brez resnično doživete ustvarjalne dejavnosti. Po teh podatkih bi nekaj podobnega lahko veljalo za dobro polovico mariborskih šolarjev. Dečki so se vključevali pretežno v drugačne prostovoljne dejavnosti kakor deklice, kar lahko sklepamo tudi po korelacijskem koeficientu 0,5304 med razporeditvama prostovoljnih dejavnosti deklic in dečkov. Kakor učitelji, tako učenci Podatki niso pokazali, kako je z razlikami pri vključevanju učencev v prostovoljne dejavnosti med mestom in vasjo, ker so bile razlike, odvisne predvsem od šole, ne glede na to, ah je šola v mestu, predmestju ali na vasi. Znano je, da so predmetne šole hudo pre-natrpane z učenci, pouk imajo večinoma v dveh izmenah — a je prav v tem okolju bilo sorazmerno največ otrok vključenih v organizirane oblike prostovoljnih dejavnosti. Vseeno pa se je pokazala v mestu najmočnejša usmerjenost v športne dejavnosti, ker je zanje verjetno tudi največ možnosti; na mešanem področju je prevladovala usmerjenost v poljudno znanstvene dejavnosti in na vasi v umetniško reproduktivne, najverjetneje v zvezi z raznimi šolskimi in krajevnimi prazničnimi proslavami. Niti enega učenca pa razredniki niso navedli v mestu pri gospodarsko specializiranih dejavnostih, na vasi pri socialno skrbstvenih in na mešanem področju pri družbeno političnih prostovoljnih dejavnostih. Prav ob tem lahko zaslutimo, da so prostovoljne dejavnosti v različnih šolah zelo različno razvite, da jih bolj določajo specifične • Nekateri problemi družbene vzgoje in skrbi za otroka. V gradivu za 3. sejo republiSke konference SZDL Slovenije dne 26. 4.1972, k 2. točki dnevnega reda, str. 8 (ciklostil). 4 Vsi korelacijski koeficienti so pomembni na nivoju med 0,05 in 0,01. PD Mesto •/o Mešano Vas N = 487 N - 175 N = 139 f 120 24,6 28 16,0 28 20,1 C 91 18,6 21 12,0 29 20,8 g 49 10,1 65 37,1 1 0,7 h 20 4,1 1 0,6 4 2,8 b 15 3,1 7 4,0 4 2,8 e 15 3,1 — 1 0,7 č 6 1,2 2 1,1 6 4,2 a 4 1,8 2 1,1 — — d — 18 10,2 18 12,6 BO 258 52,9 12 6,8 80 57,3 razmere posamezne šole in posebne lastnosti učiteljev kakor pa krajevno okolje. Kaže, da to nekako potrjuje podatke, ki jih je dalo opazovanje prostovoljnih dejavnostih že pred leti v šmarski občini; tedaj smo ugotovili, da je razvoj prostovoljnih dejavnosti odvisen v veliki meri tudi od učiteljev, ki imajo ustrezen posluh za posamezne dejavnosti ali pa tega posluha nimajo;5 ponekod zato prostovoljne dejavnosti bolj životarijo, ker učitelji zanje niso usposobljeni in jih ne veseli, da bi spodbujali mladino v tej smeri ter pomagali pri razvijanju posameznih zvrsti prostovoljnih dejavnosti. Danes pa je pomembno še drugo vprašanje, namreč koliko je vzgojno delo družbeno vrednoteno, koliko sploh priznamo učitelju boljše ali slabše delo, kadar gre za dejavnost, ki očitno lahko prispeva k vzgojnim razvojnim dosežkom. Podatki kažejo, da je bilo v mestu v različne organizirane oblike prostovoljnih dejavnosti zajetih 47,1 °/o šolarjev, v mešanem okolju 88 o/o in na vasi 42,7 °/o- Pri tem so se pokazale bistvene vsebinsko različne naravnanosti. Korelacije med ranžirnimi vrstami prostovoljnih dejavnosti so bile med mestom in vasjo 0,366, med mestom in mešanim okoljem 0,484 in med mešanim okoljem in vasjo 0,430, kar bi kazalo na upoštevno različnost. Ob vsem bi vendarle pomislili, da je v trenutnih razmerah s prostovoljnimi dejavnostmi učencev še zmeraj tako, kakor se na posamezni šoli potrudijo učitelji in drugi, ki lahko pri tem pomagajo šoli, ni pa mogoče najti skupnega imenovalca v nekem določenem okolju. Starejši učenci — nosilci dejavnosti Starejši učenci so se bolj množično udejstvovali v prostovoljnih dejavnostih kakor mlajši, kar bi se dalo pojasniti s tem, da so že » Rudi LeSnilc: Učiteljevo delo v Soli in družbi. Sodobna pedagogika, let. X, št. 9—10, Ljubljana 1964, str. 260. PD Mlajši Starejši N = 383 N = 418 f C h 8 d b č 70 57 21 16 11 11 10 18,4 14.6 5.4 3,1 2,7 2,7 2.5 0,5 1,1 64.7 143 84 15 35 25 15 4 15 2 166 34,2 20,1 3,6 8,8 5,9 3,6 1,2 3,6 0,6 38,5 a BO 4 248 samostojnejši, sposobnejši, z razvitejšimi interesi in tudi bolj uporabljivi za sodelovanje pri različnih prireditvah. V prostovoljne dejavnosti je bilo torej vključenih samo okoli 35,3 «/o mlajših učencev in 61,5 % starejših učencev, med temi 58,9 »/o učencev iz osmega razreda. Vsi so se največ ukvarjali s športom, vendar več starejši šolarji. Za športnimi dejavnostmi pridejo umetniško reproduktivne dejavnosti, ki zajemajo največ učencev, kar je razumljivo, saj se te dejavnosti pokažejo pri vseh slavnostnih prireditvah. V poljudno znanstvene dejavnosti so se vključevali mlajši bolj kakor starejši, vendar je tudi to verjetno najbolj odvisno od pripravljenosti učiteljev, ki pri teh dejavnostih učencem pomagajo, kar pa ni enako na vsaki šoli. Vsak dvajseti šolar se je vključeval v intelektualno zabavne dejavnosti, vendar najmanj v osmem razredu. Mogoče proti koncu obvezne šole ne utegnejo več še posebej razvijati različnih dejavnosti, ker so močneje vpreženi v učenje. Vseeno pa je presenetljivo, da so dokaj slabo razvite socialno skrbstvene, družbeno politične in tehnično konstrukcijske dejavnosti. Struktura prostovoljnih dejavnosti se glede na udeležbo mlajših ali starejših učencev bistveno ne spreminja, kar je verjetno posledica sistema organiziranja prostovoljnih dejavnosti na posameznih šolah, določenih vzorcev, enotnih za posamezno šolo. Koleracijski koeficient 0,839 daje slutiti pomembno skladnost v zaporedju prostovoljnih dejavnosti pri mlajših in pri starejših učencih. Slabših učencev ni v prostovoljnih dejavnostih Prostovoljne dejavnosti imajo močno osebnostno razvojno funkcijo; nekateri celo trdijo, da dajejo več možnosti za razvijanje ustvarjalnosti kakor pouk, ker jih ne zavirajo obvezni načrti, vsebine ali toge organizacijske oblike.« Vedno bolj se potrjuje domneva, da sta ' Dr. Nikola Potkonjak: Pedagoški aspekti stvaralažtva. V gradivu za III. kolokvij o prostem času mladih, Sibenik 1971 (ciklostil). človekova aktivnost pri delu, učenju in njegova aktivnost na drugih področjih življenja tesno povezani; govorimo lahko celo o veliki pozitivni korelaciji med aktivnostjo v ljubezni in človekovo ustvarjalnostjo.7 Navsezadnje ni presenetljivo, če se učenci, ki ne uspevajo pri pouku, ne vključujejo živahneje v prostovoljne dejavnosti. Odpira se vprašanje o vzgoji, saj morda le ni vseeno, kako spodbujamo tudi manj uspešnega otroka, da bo z vso človeško upravičenostjo vredneje doživljal svoj prosti čas. Tabela 4 PD 5 4 3 2 1 N = 118 N = 160 N = 320 N = 97 N = 106 C 44 37,2 39 24,3 34 10,6 12 12,3 12 21,3 f 37 31,3 41 26,2 78 24,3 29 29,9 28 26,4 g 26 22,0 11 6,8 11 3,4 2 2,0 1 0,9 b 13 11,0 7 4,3 6 1,9 — — — — h 6 5,0 5 3,1 11 3,4 4 4,1 10 9,4 e 5 4,2 2 1,3 8 2,5 1 1,0 — — č 3 2,5 4 2,5 7 2,1 — — — — d 3 2,5 9 5,6 3 4,0 6 6,1 5 4,7 a 1 0,8 1 0,6 2 0,6 — — — — BO 37 31,3 76 47,6 184 57,1 51 52,5 66 62,2 Podatki torej povedo, da je bilo v prostovoljne dejavnosti vključenih 68,7 °/o odličnjakov, 62,4 ®/0 prav dobrih učencev, 42,9 %> dobrih, 47,5 o/o zadostnih in 37,8 °/o nezadostno ocenjenih učencev. Udeležba odličnjakov je prav v obratnem sorazmerju z udeležbo nezadostnih učencev; torej bi tudi iz tega lahko sklepali, da je korela-cija med prizadevnostjo in aktivnostjo pri učenju in aktivnostjo v prostovoljnih dejavnostih pozitivna. Prav tako je opaziti, da uspešnejši učenci bolj kakor drugi delujejo v umetniško reproduktivnih dejavnostih in umetniško ustvarjalnih, tehnično konstrukcijskih in socialno skrbstvenih dejavnostih, med nezadostnimi pa tudi ni bilo nobenega v družbeno političnih, umetniško ustvarjalnih, tehnično konstrukcijskih in prostovoljnih dejavnostih. Manj uspešni učenci so se torej vključevali tudi v manj različnih prostovoljnih dejavnostih kakor boljši, zato so opazne razlike tudi v strukturi prostovoljnih dejavnosti. Korelacija med zaporedjem dejavnosti pri odličnjakih in nezadostnih učencih je bila 0,520, kar pomeni upoštevanja vredno različnost, medtem ko sta razporeditvi pri odličnjakih in prav dobrih učencih dosti skladnejši s ko-relacijo 0,830. Od takšnega ali drugačnega učnega uspeha je torej v veliki meri odvisno, kako se učenci vključujejo v prostovoljne de- ' Manojlo Bročič: Ljubav kao 2in kreacije. V gradivu za in. kolokvij o prostem £asu mladih, šibenik 1971 (ciklostil). javnosti. Pogledati bi morali, ali nedejavnost v prostovoljnih dejavnostih povzroča predvsem nezainteresiranost, premajhne osebnostne potrebe, ali pa omejujejo učence pri vključevanju v prostovoljne dejavnosti v večji meri tudi zunanji ukrepi v zvezi s šolskim življenjem bodisi v družini bodisi v šoli, ko silijo učence predvsem h klasičnim oblikam učenja, ne da bi upoštevali, kako je treba razvijati tudi sprostitvene sposobnosti mladega človeka in ga spodbujati k ustvarjalnosti, pa četudi, še tako skromni. Ob tem se zares odpira poseben pedagoški problem, ki ga bo treba učinkovito reševati v sodobnejši osnovni šoli. Kakor starši, tako otroci Vsi vemo, da družina lahko zares veliko prispeva k vzgojno izobraževalnim dosežkom v osnovni šoli, kar so pri nas že pokazale nekatere raziskave, med njimi tudi Toličičeva in Zormanova.8 Nedvomno bodo otrokove prostovoljne dejavnosti kulturno razvitejši starši spremljali drugače kakor nepismeni, saj bodo kulturno bolj razgledani starši bolje razumeli in ustrezneje ovrednotili otrokovo dejavnost. Tabela 5 PD sv Pi OI •/o NI •/o N = 111 N = 269 N = 265 N = 146 f 40 36,0 73 27,0 65 24,5 34 24,3 C 31 27,9 53 19,6 36 13,5 19 12,8 g 21 18,9 21 7,7 7 2,6 1 0,6 b 8 7,2 11 4,1 6 2,2 1 0,6 d 4 3,6 9 3,3 10 3,7 13 8,7 e 4 3,6 10 3,7 1 0,4 1 0,6 a 2 1,8 2 0,6 2 0,7 _ _ č 1 0,9 6 2,2 3 1,1 3 2,0 BO 38 34,1 129 47,7 159 60,2 83 56,1 Med šolarji iz družin, v katerih imajo starši srednjo in višjo izobrazbo, se je vključevalo v prostovoljne dejavnosti 65,9 o/o, medtem ko se je iz družin s starši z nepopolno osnovnošolsko izobrazbo udeleževalo teh dejavnosti le 43,9 °/o otrok. Prav tako se otroci iz najnižje izobrazbene skupine staršev skoraj niso udeleževali socialno skrbstvenih, družbeno političnih, poljudno znanstvenih in tehnično konstrukcijskih dejavnosti, samo za spoznanje bolj kot drugi pa so se vključevali v gospodarsko specializirane dejavnosti, kar pa je verjetno bolj posledica podeželskega okolja kakor pa izobrazba staršev. ' 3. Toličič — L. Zorman: Socialno-ekonomski položaj družine in otrokova uspešnost. Teorija in praksa, Ljubljana 1970, št. 4, str. 566. Vsekakor ne kaže zanemarjati vloge staršev pri opazovanju, kako se učenci vključujejo v prostovoljne dejavnosti. Gotovo ni vseeno, kako starši upoštevajo otrokovo dejavnost, ali jo priznajo in se ob njegovih uspehih z njim veselijo ali pa jo omalovažujejo, ga morda celo okregajo, češ da samo zanemarja drugo delo in vne-marno izgublja svoj čas. Verjetno ni naključje, da je v prostovoljnih dejavnostih sodelovalo dve tretjini otrok, ki imajo starše s srednjo in višjo izobrazbo, in da narobe skoraj prav toliko otrok, ki imajo starše z nepopolno osnovnošolsko izobrazbo, ni sodelovalo. Pri tem se kaže tudi upoštevna razlika v odnosu do posameznih dejavnosti, kar potrjuje tudi korelacija med zaporedji prostovoljnih dejavnosti pri obeh skrajnih skupinah, ki je bila 0,470. Ne moremo spregledati vplivov socialne diferenciacije Izobrazba je vedno močnejše proizvodno sredstvo, zato je tudi pri nas že krepko povezana z gospodarsko močjo posameznih družin. Včasih sta otroku zagotavljala socialni status že družinsko imetje in rodovnik, danes pa imata prav šola in izobraževanje vedno večjo vlogo v socialnem položaju posameznika, prav tako pa tudi pri izredno dinamičnem socialnem gibanju družinskih članov, ki se lahko najrazličneje usmerijo. Pri odraslih je delovanje v prostem času pač bolj ali manj odvisno od položaja, ki ga imajo v proizvodnji in delitvi ustvarjalnega dohodka, od stopnje izobrazbe in od kulturne ravni, od pridobljenih navad, od okolja, od značilnosti skupine, s katero je človek največ v stikih, od kraja bivanja in dela, od idealov in perspektiv, ki jih posamezniki gojijo v življenju in od duševne in telesne razvitosti osebe;9 v skladu s temi splošnimi ugotovitvami dajejo že omenjeni podatki slutiti, da se glede na vključevanje mariborskih šolarjev v prostovoljne dejavnosti skupine po izobrazbenih kategorijah staršev v veliki meri ujemajo s skupinami po ekonomskih družinskih razmerah. Tabela 6 PD ED 1 ED 2 ED 3 ED 4 N = 54 N = 232 N = 361 N = 152 f 19 35,2 71 30,6 86 23,8 37 24,3 g 12 22,2 20 8,6 16 4,4 3 1,9 C 10 18,5 49 21,1 63 17,4 19 12,5 e 5 9,2 4 1,6 7 1,9 — — b 4 7,4 8 3,4 13 3,6 1 0,6 d 4 7,4 10 4,3 17 4,7 5 3,3 h 2 3,7 7 3,0 14 3,8 13 8,5 a 1 1,9 — — — — 1 0,6 č — — 4 1,6 8 2,2 2 1,3 BO 20 37,0 110 47,4 190 52,6 93 61,2 ' Dr. Ante Fiamengo: Osnove opče sociologije, Sarajevo 1964. Tudi v tej zvezi lahko opazimo, da je bilo v prostovoljne dejavnosti vključenih okoli 63 °/o osnovnošolcev iz družin z visoko življenjsko ravnijo in le 38,8 % otrok iz družin z najslabšimi ekonomskimi razmerami. Prvi so najbolj sodelovali v športnih, poljudnoznanstvenih in umetniško reproduktivnih dejavnostih, drugi pa v športnih in umetniško reproduktivnih. Med prvimi ni bilo nobenega pri tehnično konstrukcijskih dejavnostih, med drugimi pa pri družbeno političnih dejavnostih. Kaže, da so bili otroci iz boljših razmer tudi aktivnejši pri pouku, pri prostovoljnih dejavnostih, verjetno pa tudi bolj opazni, kadar je šlo za prevzemanje odgovornejših vlog v organizacijah ali v delovnih skupinah šolarjev. Pokazale so se torej podobne naravnanosti kakor pri šolskem delu; boljše družinske razmere so vplivale na večjo učno uspešnost; tukaj pa se boljše ekonomske družinske razmere povezujejo z rahlo večjim vplivom v prostovoljnih dejavnostih, kar pa bi morali še posebej proučiti. Korelacija se znižuje od zaporedja prostovoljnih dejavnosti pri učencih z najboljšimi razmerami do zaporedja prostovoljnih dejavnosti pri učencih z najnižjimi ekonomskimi razmerami, tako da je med boljšo in srednjo ekonomsko ravnijo korelacija 0,96, torej pravzaprav popolna skladnost, med najboljšim in najnižjim pa 0,450, torej upoštevna različnost. Nedvomno imajo prostovoljne dejavnosti nepogrešljivo pomembno vlogo pri osebnostnem razvoju, zato bi morali tudi na tem področju v naporih za opravljanje neenakosti v vzgojnih možnostih napraviti več, da bi kolikor mogoče oslabili neustrezne vplive kulturno in ekonomsko neenakih razmer v različnih družinah; tembolj še zato, ker je prav področje organiziranih oblik prostega časa, ki vsestransko pomaga šoli, da se iz intelektualistične ustanove spreminja v vzgojno, tesno povezano z našo stvarnostjo, hkrati pa prostovoljne dejavnosti omogočajo tudi najustreznejše oblike, ki dajejo možnosti za razvedrilo, sprostitev in zabavo.10 Že v programiranju vzgoje in izobraževanja bi morali posebej skrbno misliti na otrokovo življenje v prostem času, zato bi na širši družbeni ravni morali uspešneje organizirati družabno življenje otrok, se pobrigati za intenzivno prosvetljevanje staršev v zvezi s pomenom prostovoljnih dejavnosti,11 poleg tega pa tudi primerno ovrednotiti napore, ki jih v razvoj prostovoljnih dejavnosti zaenkrat dokaj različno vlagajo posamezni nosilci vzgojnega procesa. Skupna pedagoška naloga je torej, da tudi v tej smeri razvijamo vzgojno zavest ljudi, kajti najpomembnejši porok za ustvarjanje boljših družbenih razmer za razvoj otrok so odločitve ljudi,18 kakor so poudarili tudi na 2. seji republiške kon- 11 Dr. Nikola Potkonjak: Slobodne aktivnosti učenika u osnovnoj školi. Na-stava i vaspitanje, Beograd 1960, št. 1. » Emil Paravina: Potrebe djece i elementi programiranja. Zveza društev »Naša djecat SR Hrvatske, Zagreb 1970, str. 25, (ciklostil). 11 Ustvarjanje boljših družbenih razmer za razvoj otrok. Uvodna beseda na II. seji republiške konference SZDL Slovenije, Ljubljana, 21. 3. 1972, str. 7 (ciklostil). ference SZDL Slovenije. Po teh podatkih lahko sklepamo, da se je v mariborski občini vključevalo v prostovoljne dejavnosti premalo učencev. Na šolah niso povsod ustrezno razvite možnosti za razvoj prostovoljnih dejavnosti, pa tudi povsod niso enako izkoriščene. Prav tako lahko slutimo, da v sedanjih razmerah organizirane oblike prostega časa na šolah še niso take, da bi zadovoljevale resnično bogat seznam otrokovih želja v vsej raznolikosti in spremenljivosti, hkrati pa tudi drugod otroci nimajo enakih pogojev za zadovoljevanje svojih interesov v prostem času. Nekateri razvitejši šolarji so se laže znašli in si v prostem času poiskali vsebine, ki jih zadovoljujejo, del šolarjev pa bi potreboval več spodbud za preživljanje prostega časa, sicer dostikrat preveč enostransko podlega spontanim razmeram okolja, ki se jim predaja brez posebnega napora. To se je pogostokrat pokazalo na primer glede televizijskega sporeda. Učenci potrebujejo prosti čas, ni pa vseeno, kakšen je. Spoznati moramo, da jim vsebin prostega časa ne moremo vsiljevati, prav tako pa tudi ni mogoče prisilno izločevati vsebin, za katere menimo, da razvojno niso primerne. Dosti skrbneje kakor doslej bi lahko organizirali najrazličnejše možnosti za življenje v prostem času; otrok naj bi se v prostem času sproščeno gibal, deloval, razvijal notranje pobude in se z veliko energijo in veseljem razvijal in hkrati sociali-ziral. Prosti čas je eden najmočnejših dejavnikov človekovega delovanja in sproščenega izražanja in je zato za vzgojo zelo dragocen. Zahvaljujem se učiteljem in učencem, ki so pomagali pri zbiranju podatkov. Jože Širec Zamenjujemo bistveno z nebistvenim? Šola je preveč pomembna, da bi jo mogli prepustiti samo šolnikom... Po CLEMBNCEAUJU I Na pedagoškem inštitutu pri univerzi v Ljubljani smo v preteklem letu v okviru minimalnih učnih norm za osnovno šolo na učni snovi iz kemije v VII. razredu osnovne šole raziskovali hipotetično modelno klasifikacijo izobrazbenih učnih ciljev. Ob tej priložnosti pa smo se odločili za vzporeden in manjši poskus, ki ga prvotno nismo imeli v mislih, vendar je po naši sodbi zelo tehten in tudi zanimiv, saj ni pomemben samo za strokovno pedagoško javnost, ampak tudi za širšo javnost. II Iz učne snovi uvod v kemijo, zmesi in čiste snovi, spojine in elementi, molekule in atomi, kemijski simboli in kemijske formule, kemijske enačbe, zgradba atoma; periodni sistem elementov in kemijske vezi smo v obliki posebnih kontrolnih nalog (testov) postavili učencem dvajset vprašanj tako, da smo jih razvrstili v štiri težavnostne stopnje: 1. stopnja — prepoznavanje. Učenčeva naloga je bila samo v v tem, da je za že dano informacijo povedal, če je pravilna ali ne. Npr.: Snovi so čiste ali pa so zmesi. Obkroži pravilni odgovor! DA —NE 2. stopnja — aktivno osnovno spominsko znanje. Učenec je moral samostojno odgovoriti na postavljeno vprašanje. Npr.: Kako imenujemo pozitivno nabite ione? 3. stopnja — operativno znanje z enim sklepom. Npr.: Koliko elektronov ima en atom srebra? Atomsko število za srebro je 47. 4. stopnja — operativno znanje z dvema sklepoma. Npr.: Napiši kemijsko enačbo za sintezo magnezija in kisika! Upoštevaj, da sta magnezij in kisik dvovalentna in da obstaja kisik v dvoatomski molekuli! V vsaki težavnostni stopnji je bilo po pet vprašanj, vprašanja pa so se po zahtevnosti pokrivala s predpisanim učbenikom: T. Pretnar: — Anorganska kemija za VII. razred osnovne šole, Založba Obzorja, Maribor 1971. III Ko so učenci odgovorili, kolikor so znali, na postavljena vprašanja in so oddali testno gradivo, smo jim dali še enkrat ista vprašanja, iste naloge in jim dovolili, da smejo uporabiti tudi učbenik za kemijo. Poskus smo naredili v petih oddelkih, zajeli smo 150 učencev. Iste učence smo torej dvakrat testirali z istimi kontrolnimi nalogami. Prvič kot navadno, brez dovoljenja za uporabljanje dodatnih virov, drugič pa smo jim dovolili, da uporabijo učbenik. IV Ko smo pregledali rezultate, smo ugotovili tisto, kar smo že prej domnevali: da bodo rezultati pri drugem testiranju zaradi uporabe učbenika boljši. V tem dejstvu samem na sebi ni torej ničesar pre- senetljivega. Če pa rezultate natančneje razčlenimo in tudi ovrednotimo, pridemo do zelo daljnosežnih in pomembnih sklepov. Ker smo prosili učitelje, da so nam dali za vse učence ocene iz kemije, lahko trikrat primerjamo rezultate: A — ocene učiteljev in rezultate prvega testiranja; B — ocene prvega in drugega testiranja; C — ocene učiteljev in ocene drugega testiranja. A. Razlike med ocenami učiteljev in ocenami1 pri prvem testiranju (ko učenci niso smeli uporabiti učbenika!) so tele: število ocen Ocena ocena učiteljev ocena prvega testiranja 1 16 8 2 40 55 3 42 52 4 34 30 5 18 5 Čeprav niso ocene učiteljev in testne ocene po vsebini in obsegu učne snovi čisto enake, se v bistvu vendarle nanašajo na predelano učno snov v času od septembra do decembra in jih je zato moč primerjati. Primerjava dokazuje, da imajo učitelji strožja merila, saj je po testnih ocenah število negativnih ocen za polovico nižje. Narobe pa so se testne ocene za odlično znižale za več kot dve tretjini. Zlasti pa se je na račun odličnih in nezadostnih ocen po testnih rezultatih zvišalo število zadostnih in dobrih ocen. V teh razlikah odsevajo značilnosti med subjektivnimi in objektivnimi ocenjevalnimi merili. B. Razlike med ocenami prvega in drugega testiranja so po ocenjevalnem merilu prvega testiranja tele: število ocen Ocena prvo testiranje drugo testiranje 1 8 0 2 55 27 3 52 53 4 30 51 5 5 19 Najpomembnejša ugotovitev je v tem, da pri drugem testiranju ni več negativnih ocen. Na mestu je bilo pričakovati, da se bo število negativnih ocen zmanjšalo, presenetljivo pa je, da pri drugem testiranju negativnih ocen sploh ni. Največja pozitivna razlika je v korist prav dobrih ■( + 21) in odličnih ocen (+14). Največja razlika nasploh pa je pri zadostnih ocenah (—28). C. Najrelevantnejša pa je seveda tretja relacija, relacija med ocenami učiteljev in ocenami drugega testiranja. Ugotovili smo tele razlike: število ocen Ocena ocene učiteljev ocene drugega testiranja 1 16 0 2 40 27 3 42 53 4 34 51 5 18 19 Pri tej primerjavi se nam seveda nujno vsiljuje cela vrsta vprašanj, od katerih pa je brez dvoma najpomembnejše tole: ali je prav, da ima tistih 16 učencev negativno oceno iz kemije, če pa so s pomočjo učbenika znali odgovoriti na postavljena vprašanja tako, da so dobili pozitivno oceno, in to pozitivno oceno z objektivnim, za vse učence enakim ocenjevalnim merilom? Ali so ti učenci s tem, ko smo jim dovolili uporabiti učbenik pri drugem testiranju, dokazali, da obvladajo to učno snov za pozitivno oceno? Brez dvoma, da so! Saj so dokazali znanje in sposobnosti na operativni ravni, torej na višji ravni, kot je osnovno spominsko znanje. Če bi znali ustrezna poglavja iz kemijskega učbenika na pamet, pa tega ne bi dokazali, ker tako znanje ne bi bil dokaz niti za to, da to učno snov sploh razumejo, niti da bi jo znali uporabiti, zakaj nobeno spominsko znanje samo na sebi ni dokaz za znanje na operativni ravni; zanj je bistveno vzročno posledično mišljenje, sklepanje. Ker so ti učenci dokazali, da obvladajo snov na operativni ravni, ni pri tem odločilno, odkod imajo osnovno spominsko znanje, ali ga poznajo do podrobnosti spominsko sami ali pa ga znajo poiskati drugod. S tem pa je vzporedno dokazano tudi, da je bilo delo šole, učiteljev, uspešno. Ne samo učiteljev kemije, ampak šole nasploh, saj sicer učenci tudi z učbenikom ne bi bili mogli eliminirati negativnih ocen, se pravi dokazati znanja na operativni ravni. Tako učitelji kot učenci so torej svoje delo uspešno opravili in čemu negativne ocene in neupravičena diskvalifikacija lastnega dela, učiteljevega in učenčevega? Zato ker učenec spominsko ne obvlada učne snovi v tolikšnem obsegu, kot učitelj misli, da je to potrebno? In vendar: zaradi manjkajočega spominskega znanja ne moremo razvrednotiti operativnega znanja, zato bi bilo ne le zelo zanimivo, ampak predvsem koristno, če bi iskreno samokritično ugotovili — morda bo za koga tak predlog žaljiv — kaj in koliko od učne snovi, ki je predpisana za osnovno šolo, spominsko obvladajo ljudje s fakultetno izobrazbo. Posebej poudarjam, spominsko obvladajo, da me ne bi kdo napačno razumel. Domnevam, da bi se mogli iz takih ugotovitev, ki bi bile po mojem mnenju porazne, marsičesa naučiti. Spoznali bi, da gre v naši osnovni šoli za usoden nesporazum o tem, kaj je bistveno in kaj je nebistveno. V Res je, da glede na ta poskus s 150 učenci ne moremo narediti nobene strogo znanstvene posplošitve. Da pa je problemska dilema: ali je prav, da je težišče na spominskem znanju namesto na operativnem, stvarna, pa smo s tem poskusom nedvoumno dokumentirali, tega ni mogoče zanikati. To je dejstvo, ki smo ga dokazali. Če postavimo težišče na spominsko znanje, ima v našem primeru od 150 učencev 16 učencev nezadostno oceno, torej vsak deseti učenec, če pa postavimo težišče na operativno znanje in dopustimo, da sme učenec poiskati manjkajoče spominsko znanje v učbeniku, če to zna — pa nimamo nobene negativne ocene. Ali bi dobili enake rezultate ali podobne tudi pri drugih učnih predmetih? Tudi na reprezentativnih vzorcih, ki bi dovoljevali znanstveno utemeljene posplošitve? In kako je s tega zornega kota, z relacije: spominsko — operativno znanje, videti zloglasni osnovnošolski osip, ki je sinonim za vse negativno v osnovni šoli? Selektivnost, intelektualna in sploh osebnostna diskvalifikacija naših osnovnošolskih otrok je splošno, javno in znanstveno dokazano dejstvo. In če je usodni nesporazum o vrednosti spominskega in operativnega znanja v naši osnovni šoli dejstvo in ne samo hipoteza, kje je rešitev? Vsekakor v operativi-ranih in ne v okvirnih učnih načrtih, ki jih učitelji, prisiljeni, ne po svoji krivdi, uporabljajo, kakor vedo in znajo. Danes poznamo raziskovalne metode, ki nam omogočajo, da šolsko zahtevnost znanstveno opredelimo. Čimprej jo bomo opredelili, tem prej bomo onemogočili zamenjavanje bistvenega z nebistvenim in s tem tudi krivične in boleče posledice, za katere nas prizadeti upravičeno — molče obtožujejo. Adolf Bibič Prispevek k obravnavi teorije interesov (II) 4. Splošni interes — nekaj izhodišč za njegovo obravnavo povezanost. Industrija v teh šestih grofijah že več kot desetletje w propada. Njihovo politično vesolje je zaostalo za dolga stoletja. > »Resnica unionistične države je v tem, da temelji na negacijah.«1 o >4! C .g 5 60 O n. FILOZOFU A A. ČLANKI IN KNJIGE IZ SFRJ I. MARKSIZEM KRANJC Stane: Marksistična idejnost vzgoje in izobraževanja. Prosvetni delavec, Lj., 15. dec. 1972, št. 20. —: MARKSIZEM naj ne bo odmaknjen od življenja. Marksistični center. Komunist, LJ., 15. dec. 1972, Št. 50. MISČEVIČ Nenad: Marksistički struktu-ralizam L. Altisea. (Althuser). Gle-dišta Beograd, 1972, št. 10, str. 1329-. —: NAS leksikon znanja o marksizmu in njegova vloga v Soli in družbi. Otrok in družina, Lj., 1972, št. 10, str. 341— 344. SEFEROVIC Nusret: Refleksije Veselina Masleše na študiju Slobodana Jova-noviča o marksizmu. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 11—12, str. 1519—1538. STANISAVAC Milutin: Marksističko obrazovanje i univerzitet. Ideje, Beograd, 1972, št. 3, str. (1—12). VIDAKOVIC Zoran: Aktuelnost Mar-ksovog metoda. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 311—353. ZIHERL Boris: Marksizma ne moremo dojemati, če ga ne soočamo z življenjem. Komunist, Lj., 29. dec. 1972, št. 52. ADORNO Theodor W.: žargon pravšnjo-»ti. (Jargon der Eigentlichkeit. Prev. in napisal spremno besedo: Božidar Debenjak.) V Ljubljani, CZ 1972. 173 + (II) str. (Misel in čas, 18) — sign. 1/2484—18. ARANBELOVIC Jovan: Epohalna misao 1 filozofija. Filosofija, Beograd, 1972, št. 4, str. 7-32. BODROGVARI Ferenc: Herbert Mar-cuse i opozivanje »veličastvenog obe-čanja« filozofije rada. Filosofija, Beograd, 1972, št. 4, str. 137—140. BRUJIC Branko: Izvori kritičke teorije Herberta Marcuseja o »Konkretnoj filozofiji«. Ideje, Beograd, 1972, št. 1—2, str. 5—21. CAVOŠKI Kosta: Istorijska ograničenost liberalne ideje slobode. Filozofija, Beograd, 1972, št. 3, str. 29—47. DAMODARAN K.: Covjek i društvo u indijsko j misli. (Man and Society in Indian Thought. Prev. G. Flego.) Zagreb, Praxis 1972. 159 str. (Praxis. Džepno izdanje, 12.) — sign. 1/2542— 12. KERMAUNER Taras: Esej o Učnim su-sretima sa autoritetom, nasiljem i slobodom. Filozofija, Beograd, 1972, St. 3, ste. 81—96. KOLAKOWSKI Leszek: Filozofija pozitivizma. (Filozofia pozytywistyczna. Prev. R. Tubič.) Beograd, Progyeta (1972). 277 + (I) str. (Biblioteka Današnji svet, 11) — sign. 11.947—11. MARKOVIČ Mihailo: Nasilje i samo-ostvarenje čoveka. Filozofija, Beograd, 1972, št. 3, str. 7—12. MISCEV1C Nenad: F. W. J. Schelling: Od dijalektike do hermeneutike. Ideje, Beograd, 1972, it. 4, str. 75—101. PAJIN Dušan: Korčulanska letnja Skola. GlediSta, Beograd, 1972, št. 10, str. 1279-. PUHOVSKI Žarko: Autoritet ili sloboda nasilja. Filozofija, Beograd, 1972, št. 3, »tr. 23—28. RUSSELL Bernard: Modrost Zahoda. Zgodovinski pregled zahodne filozofije v njenem družbenem in političnem okviru. (Wisdom of the West.) Prev. Boris Ver bič. (Ljubljana, itd., Mladinska knjiga itr.) 1972. 319 + I str. s si. — sign. IV/2351. in. SOCIOLOGIJA ADIZES Ichak: Samoupravljanje kao društveni cilj i organizacijski proces. Socijalizam, Beograd, 1972, St. 11/12, str. 1324—1332. BRIŠKI Sonja: Leventalov pristup sociologiji književnosti. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, str. 186—199. BORBEVIC Zivorad: Odnos generacija prema društvenim promenama na se-lu. Gledišta, 1972, št. 11, str. 1412— 1422. DÖRFLES Gillo: Sociološki aspekti industrijske estetike. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, Str. 9&-108. DOWNES David — Paul Rock: Družbena reakcija na deviantnost in njen vpliv na kriminal in delinkventovo prihodnost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Lj., 1972, št. 4, str. 278—284. —: DROGE med nami. D. Ladewig idr. (Drogen unter uns. Prev. in napisala spremno besedo: Marinka Jakopič-Gerbajs.) (Ljubljana), CZ 1973. 111 + (IV) str. — sign. 1/2743. DÜRKHEIM Emile: O podeli društve-nog rada. Napisao: Emil Dirkem. (De la dvision du travail social). Predgovor napisao: M. Rankovič. Sa franc, prev.: B. Markovič. (Beograd, Prosveta 1972.) 395 + (I) str. + si. (cir.) (Karijatide. Filosofska biblioteka, N. S:., 4) — sign. 11/5019— N. S./4. D2INIČ Firdus: Vrednostne orijentacije u našem društvu. Pregled, Sarajevo, 1972, 1973, št. 1, str. 39—4«. FIRST Ruža: Transformacija seoske po-rodice. Gledišta, Beograd, 1972, št. 12, str. 1603—1616. FRIEDMANN Georges — Pierre Na-ville: Sociologija rada. (Traité de sociologie du travail. Prev. S. Zahiro-vič in N. Smailagič.) Sarajevo, Vese-lin Masleša 1972. 729 + (VI) str. — sign. III/2872. GOLOB Matija: Zadružništvo v svetu. Naši razgledi, Lj., 22. dec. 1972, št. 24. GORICAR Jože: Marksizam-socijalna filozofija-sociologija. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 509-525. JOVIČIČ Ljiljana: O strukturalizmu u Francuskoj. Ideje, Beograd, 1972, št. 1—2, str. 53—73. KAMUŠIC Mitja: Naloge vodilnih delavcev pri opravljanju kadrovske funkcije. Organizacija in kadri, Kranj, 1972, št. 8, str. 605—616. KAMUŠIC Mitja: Vloga in odgovornost direktorja podjetja. Organizacija in kadri, Kranj, 1972, št. 9/10, str. 687— 701. KAVČIČ Bogdan: O uspešnosti samoupravljanja. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 477—486. KAVČIČ Bogdan: Samoupravljanje po dubrovniško. Naši razgledi, Lj., 12. jan. 1973. KECMANOVIC Nenad I.: Nova tehnologija i izgledi autentične egzisten-cije. (Neka sociološko-politikološka razmatranja.) Ideje, Beograd, 1972, št. 4, str. 45—73. LESNIK Rudi: Naše društvo u očima studenata. V: Nauka i naučna publicistika o omladini, 1972, 2, str. 281— 284. LUKACS Georg: Uz organizacijsko pitanje intelektualaca. Ideje, Beograd, 1972, št. 1—2, str. 113—116. MANCE Gordana: Prilog izučavanju društvene slojevitosti u Jugoslaviji. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1562—1589. MARKOVIČ Petar: Migracije poljopri-vrednog stanovništva. Gledišta, Beograd, 1972, št. 11, str. 1388—1398. MESEC Blaž: Problem specifičnosti slo-bodnog vremena: V: Nauka i naučna publicistika o omladini, 1972, zv. 6, str. 10—13. MICKI Saša: Socijalna diferenciacija — diferencijacija stavova. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, ste. 499— 508. MILČINSKI Lev: Pogovor z doktorjem Levom Milčlnskim. Tribuna, Lj., 22.jan. 1973. MILIC Andelka: Kulturni sistem u Par-sonsovoj teoriji. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, ste. 66—85. MILINKOVIČ Bosiljka: Bibliografija radova o problemima starih ljudi i staračkih domačinstva u selu. (članki in knjige, domače in tuje). Sociologija sela, Zagreb, 1972, St. 37—38, str. 178—180. MILOSAVUEVIč Milosav: Sociološki pristup agresijama kao obliku razre-šavanja sukoba u društvu. Ideje, Beograd, 1972, št. 3, str. 29—46. MITSCHERLICH Alexander: Agresija 1 prilagodba. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1668—1687. MLINAR Zdravko: Protest protiv nepo-verenja u čoveka. V: Nauka i naučna publicistika o omladini, zv. 2, str. 284—287. MOŽINA Stane: Delovni cilji in uspešnost poslovanja. Organizacija in kadri Kranj, 1972, št. 8, 591—604. NOVAK Helena: Kvantitet i sadržaj slo-bodnog vremena učenika viših razreda osnovnih škola. V: Nauka 1 naučna publicistika o omladini, zv. 6, 1972, str. 91—95. OCEPEK Katja: Študenti 1 savremeno društvo; oblik sistematskog konflikta. V: Nauka 1 naučna publicistika o omladini, zv. 2, 1972, str. 242—255. PAPIČ Zoran: Klasna teorija i pokušaj konstituisanja nove teorije sukoba. Ideje, Beograd, 1972, št. 1—2, str. 21— 53. PAšIČ Najdan: Samoupravna revolucija v oblikovanju družbenih interesov. Naši razgledi, Lj., 26. jan. 1973, št. 2. PERIC Branko: Sociološki aspekti pozo-rišta u koncepciji žan Divlnjoa (Du-vignaud). Pregled, Sarajevo, 1973, št. 1, str. 117—126. POGAČNIK Bogdan: Sociološke variante na dubrovniško sonce. 1. mednarodna konferenca sociologov o participaciji in samoupravljanju. Delo, Lj., 23. dec. 1972. PULIŠELIČ Stjepan: Suvremeno društvo. 3. izd. Zagreb, Narodne novlne 1973. (XI) + 342 str. (Biblioteka Udžbenici, 54.) — sign. 11/9109—54. RADOVANOVIC Miroslav: Savremena jugoslovenska sociologija. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 527— 563. RALIč Prvoslav: Inteligencija izmedu »kritičke utopije« i etablirane partije. Socijalizam, Beograd, 1972, št. 11/12, str. 1295—1308. RUS Veljko: Vrednosti slovenčkih stude-nata i slovenačke javnosti. V: Nauka i načina poblicistika o omladini, zv. 2, str. 264-273, 1972. —: STARI ljudi u selu. (cela št. 37—38). Sociologija sela, Zagreb, 1972, št. 37—38, str. 5—180. ŠUVAR Stipe: Odgovornost intelektualca v današnji družbi. Delo, Lj., 11. nov. 1972. TOURAINE Alain: Programirano društvo 1 njegova sociologija. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 10, str. 1381—1393. —: VLOGA sociologije in politologije v sodobni jugoslovanski družbi. Intervju: Veljko Rus, Božo Truden, Rudi Rizman. Tribuna, Lj., 19. febr. 1973, št. 12, str. 10. VUJEVIč Miroslav: Utjecaj tradicionalnih društvenih odnosa na neka obi-Iježja radničke klase. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 419—425. 2ELEZNIKAR Iva: Regionalno prostorsko in urbanistično planiranje 1969— 1971. Ljubljana, Urbanistični Inštitut SRS 1972. (ni) + V + 120 str. (Pregled raziskovalne dejavnosti v SR Sloveniji, 1). — sign. IV/2352-1. ŽUN Anton: Marksizam i sociologija prava. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 565—572. 2UN Anton: Srečanje slovenskih sociologov. Naši razgledi, Lj., 22. dec. 1972. ZUPANOV Josip: Radničko učešče i društvena moč u industriji. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 427—439. IV. PSIHOLOGIJA —: PSIHOLOSKE razprave. (Ur. Kongresni odbor 4. kongresa psihologov SFRJ.) Ljubljana, Društvo psihologov Slovenije in Filozofska fakulteta 1972. 510 str. — sign. 11/12.940. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - ŠOLSTVO ALWATER Elmar: Znanost — produkcijska sila. Tribuna, Lj. 19. febr. 1973, št. 12, str. 14. BAKOVIČ Ivan: Organizacija združenega dela in financiranje izobraževanja. Organizacija in kadri, Kranj, 1972, št. 7, str. 543—549. BERBEROVIč Ljubomir: Pagvaškl po-kret 1957—1972. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 10, str. 1395—1405. BRATKO Ivan: čas knjige. (Ljubljana), DZS 1972. 142 + (IV) str. p.f. Ilustr. — sign. 11/12.909. BROCHER Tobias: Skupinska dinamika in izobraževanje odraslih. (Gruppendynamik und Erwachsenenbildung. Prev.: Danica Marion.) Ljubljana, DZS 1972. 117 + (I) str. — sign. 13.090. COSIC Bogdan: Naučno-tehnološki pro-gres, medunarodna zajednica i odnos kapitalizam-socijalizam. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1590—1620. ILEŠIČ Svetozar: Široko in aktivno »varstvo« življenjskega okolja. Naši razgledi, Lj., 12. jan. 1973, št. 1. IVIC Milka: Strukturalizam i lingvistika. Filosofija, Beograd, 1972, št. 4. str. 33—40. JAMBREK Peter: Struktura ljubljanske univerze. Naši razgledi, Lj., 1972, št. 24, 22. dec. JUHAS Mihajlo: Skole bez ponavljača? Gledišta, Beograd, 1972, St. 12, str. 1617—1630. KERMAUNER Taras: Kritika in samokritika. Dialogi, Maribor, 1972, št. 11, str. 760—764. KRANJC Stane: Vzgoja kot element družbenega razvoja. Delo, Lj., 23. nov. 1972. KUČAN Milan: Ohrabrujoči rezultati dosedanjega boja za socialistično angažirano samoupravno šolo. Delo, Lj., 24. nov. 1972. KUTOS Aleksander: Študenti izmedu idealizma i stvarnosti. V: Nauka i naučna publicistika o omladini, zv. 2, 1972, str. 278—281. KUTOS Aleksander: Študenti i Savez komunista. V: Nauka i naučna publicistika o omladini, 1972, zv. 3, str. 94—99. LAH Avguštin: Stališča o razvoju šole, študiju, organizacijskih ved in širši družbeni vlogi VSOD Kranj. Organizacija in kadri, Kranj, 1972, št. 9—10, str. 669-685. MAJER Boris: Samoupravne možnosti kulture in idejni tokovi. Komunist, Lj., 5. jan. 1973, št. 1, str. posebna pril. MOČNIK Rastko: Strip. Naši razgledi, Lj., 12. jan. 1973, št. 1. MUJOVIC Blagoje: Osnovno školstvo i klasna struktura. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 10, str. 1321—1331. POPOVIČ-PERISIC Nada: O stvarala-štvu Rolana Barta (Barth). Gledišta, Beograd, 1972, št. 10, str. 1361— PRNJAT Branko: Ciljevi kulturne politike u samoupravnem društvu. Soci-jalizam, Beograd, 1972, št. 11/12, str. 1242—1256. RANKOVIC Milan: O monopolizmu u kulturi. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, str. 110—154. RICOEUR Paul: Univerzalna civilizacija. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, str. 25—38. RODIN Davor: Reforma sveučilišta u razdoblju znanstveno-tehničkog života. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 10, str. 1299—1311. SOLŽENICIN Aleksander: V boju z lažjo. Prostor in čas, Maribor, 1972, št. 11/12, str. 725—728. STOJANOVIC Vojislav: Problemi u procesu visokoškolskog obrazovanja i naučnog rada. Univerzitet danas, Beograd, 1972, št. 5/6, str. 14—26. SUPEK Rudi: Ekologija i socijalizam. Gledišta, Beograd, 1972, št. 10, str. 1287— —: SOLA je zrcalo in obraz družbe: 30. seja CK ZKS. Prosvetni delavec, Lj., 1972, št. 20, 15. dec. TOMIC Stojan: Naučnoistraživački rad studenata. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 10, str. 1313—1320. VILFAN Marija: UNESCO: velika zmaga. Delo., Lj., 4. nov. 1972. VODOPIVEC Aleš: Za funkcionalno uporabnost informacij. Tribuna, Lj., 19. febr. 1573, št. 12, str. 4. WEBER Tomaž: O metodični usposobljenosti študentov pedagoške akademije. Sodobna pedagogika, Lj., 1972, št. 9—10, str. 361—364. WINDELBAND Wilhelm: Istorija i pri-roda nauke. Ideje, Beograd, 1972, št. 1—2, str. 127—143. ZDRAVKOVIC Silvia: Osnovni vidovi postdiplomskog obrazovanja. Univerzitet danas, Beograd, 1972, št. 5/6, str. 103—119. VI. POLITIČNE VEDE 1. SploSna dela: BAKIC Slobodan: Mit neposrednog pro-izvodača — prilog redifinisanju rad-ničke klase. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 407—417. BIBIČ Adolf: Kaj je splošni interes. Naši razgledi, Lj., 26. jan. 1973, št. 2. CARIN Ivanka: Folitičko-socijalna funkcija intelektualaca u delu Antonija Gramšija. Filosofija, Beograd, 1972, št. 4, str. 109—120. DORBEVIC Jovan: Kritika interesne teorije politike. Naši razgledi, Lj., 26. jan. 1973, št. 2. HAD2ISTEVIČ Vojin: Neke kontroverze o biču radničke klase u socijalizmu. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 355—391. LEVI Maja: Neki aspekti nastanka Nove levice u Francuskoj. Filosofija, Beograd, 1972, št. 4, str. 121—136. LUKACS Georg: Etika i politika. Zagreb, Liber 1972. 252 + (IV) str. (Biblioteka Politička misao, 4.) — sign. 12.519—4. MARCUSE Herbert: Freispitivanje pojma revolucije. Ideje, Beograd, 1972, št. 1/2, str. 117—125. POPOVSKI Vlado: Antični bios politi-kos i njegov značaj za demokratski koncept javnosti u politici. Ideje, Beograd, 1972, št. 4, str. 19—44. PUSIč Eugen: Razsežja interesov. Naši razgledi, Lj., 26. jan. 1973. 5t. 2. SOKOLOVIČ Džemal: Proletarijat i vlast. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 393—404. TROCKI7 Lev D.: Novi kura. — O Le-njinu. — Izobličena revolucija. (Prev. R. Kalanj, idr.) Rijeka, Otokar Ker-šovani 1972. 378 + (I) str. (Izbor iz djela, 4.) — sign. H/12.697—4. TROCKIJ Lev D.: Permanentna revolucija. Prev. R. Venturin. Rijeka, Otokar Keršovani (1972). 211 + (IV) str. (Izbor iz djeia, 3) — sign. 11/12.697—3. 2. Družbenopolitični sistem SFRJ: AVBEU Viktor: Da bo SZDL res politična organizacija delovnih ljudi, sredstvo za uveljavitev ustavnih pravic. Delo, Lj., 27. dec. 1972. —: BOJ Zveze komunistov za socialistično usmerjenost in aktivno udeležbo mladega rodu v razvoju samoupravne socialistične družbe. Resolucija 3. konference ZKJ. Komunist, Lj., 15. dec. 1972, Dokumenti. DOLANC Stane: Dejanja za polno uveljavljanje človekove osebnosti. Delo, Lj., 30. dec. 1972. —: 31. seja CK ZK Slovenije. Povzetki razprav. Komunist, Lj., 29. dec. št. 52, posebna pril. HAFNER Vinko: Odpravljanje virov socialne diferenciacije. Naši razgledi, Lj., 12. jan. 1973, št. 1. LALOVIč Dragan: O »Pokretu hrvatskih sveučilištaracac. Ideje, Beograd, 1972, št. 1/2, str. 75—98. MARINC Andrej: Revolucionarni čas slovenske družbe. Delo., Lj., 5. nov. 1972. MARINC Andrej: Načrtovanje na vseh ravneh je stalna naloga. Delo, Lj., 28. dec. 1972. MATIC Milan: Delegatski sistem i izbori. Socijalizam, Beograd, 1972, št. 11/12, str. 1212—1221. MIRIČ Jovan: Neke ideje protagonista »masovnog pokretai u državi. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1537— 1561. POPIT Franc: Prizadevanja za stabilizacijo ne krnijo samoupravnih pravic delovnih ljudi. Komunist, Lj., 22. dec. 1972, št. 51. POPIT Franc: Kje smo, zakaj smo tu, kaj moramo storiti. Delo, Lj., 18. nov. 1972. —: SAVEZ komunista i omladina. Socijalizam, Beograd, 1972, št. 11/12, str. 1205-1211. —: SKJ — omladina — samoupravljanje. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 9, str. 1281—1455. —: SMISAO društvenog angažovanja omladine u nas. (Tema.) Gledišta, Beograd, 1972, št. 12, str. 1225—1585. —: SOUČA VANJA. (Sudski dokumenti). Filosofija, Beograd, 1972, št. 4, str. 149—191. ŠETINC Franc: Stabilnost, doslednost in discipliniranost. 31. seja CK ZKS. Komunist, Lj., 22. dec. 1972, št. 51. ŠETINC Franc: Revolucionarnost ljudi — največji kapital ZK. Delo, Lj., 20. dec. 1972. TITO: Če se ozremo na notranje premike, na razvoj, lahko rečem, da smo najtežje že prebrodili. Delo, Lj., 30/31. dec. 1972. TITO: Danes delavec ne bi mogel več trpeti, da bi se kdo igral z njegovimi pravicami in usodo. Delo, Lj., 14. dec. 1972. TITO: Gradimo socialistično demokracijo za delovne ljudi, ne za tiste, ki nas ovirajo. Delo, Lj., 10. nov. 1972. TITO: Ljudstvo, ki zna izbojevati svojo revolucijo, bo znalo zavarovati tudi vse njene pridobitve. Delo, Lj., 17. nov. 1972. TITO: Odločno proti vsem, ki izkoriščajo druge. Delo, Lj., 8. nov. 1972. TITO: Povečana odgovornost ZKJ za politično delo mladih. Delo, Lj., 9. dec. 1972. TITO: Udarec tehnokratizmu. Delo, Lj., 13. dec. 1972. TITO: Za Zvezo komunistov se ni treba bati... Komunist, Lj., 9. dec. 1972. —: TITO v Sloveniji. Komunist, Lj., 15. dec. 1972, št. 50. TODOROVIC Mirjana: Seljaštvo kao po-litički subjekt u našem društvu. Gle-dišta, Beograd, 1972, št. 11, str. 1422— 1426. —: 30. seja CK ZK Slovenije. Komunist, Lj., 9. dec. 1972, posebna pril. —: USTANOVITEV in konstituiranje temeljnih organizacij združenega dela. (Izd. Center za samoupravno normativno dejavnost.) Ljubljana, Dopisna Delavska univerza 1972, 155 + (I) str. — sign. 11/12.939. VINDI5AR Pavel: Normativne moguč-nosti samoupravljanja. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 487—498. VIPOTNIK Janez: Neuničljiva moč ljudske energije. Delo, Lj., 28/29-30. nov. 1972. VRCAN Srdan: Dileme idejnog fronta. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1525-1536. —: VSI smo za izenačitev pravic zdravstvenega varstva kmetov. Referendum . . . Delo, Lj., 10. nov. 1972. VUJOŠEVIČ Novo: Sukob ciljeva i metoda agrarne politike. Gledišta, Beograd, 1972, št. 11, str. 1404—1411. 2IVKOVIČ Zivomir: Druga faza ustavnih promena. Gledišta, Beograd, 1972, št. 12, str. 1587—1595. 3. Politični sistemi in organizacije: ATILA Sam: Shvatanje socijalizma u de-lima Andraša Hegediša. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1687—1693. GOATI Vladimir: O savremenoj desnici. Gledišta, Beograd, 1972, št. U, str. 1475—1492. GUICCIARDI Elena: Kakšna Irska, brat? Pogled v zgodovino Irske in njenega boja za neodvisnost. (I, II, III). Naši razgledi, Lj., 12. jan., 26. jan., 9. febr. 1973, št. 1, 2, 3. —: O LJEVTCI danas. »Okrugli sto« Pregleda. Pregled, Sarajevo, 1972, št. 11—12, str. 1435—1518. TOGLIATTI Palmiro: Anarhisti. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1647— 1658. ZIVANOV Sava: Stvaranje SSSR-a — istorijski korak u rešavanju nacio-nalnog pitanja. Socijalizam, Beograd, 1972, št. 11/12, str. 1257—1276. 4. Delavska in progresivna gibanja: VRATUŠA Anton: Neuvrščeni v letu 1973. Naši razgledi, Lj., 12. jan. 1973, št. 1. VRATUŠA Anton: Sodobni lik neuvrščenosti. Delo, Lj., 18. nov. 1972. J. Mednarodni odnosi: DRUŠICOVIČ Drago: O posredničkoj funkciji narodnosti. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, str. 60—65. —: (O Koroški). Delo, Lj., 2. dec. 1972, sobotna priloga. VEJNOVIČ Dušan: Jedan pogled na na-ciju i nacionalno pitanje u savreme-nim uslovima. Socijalizam, Beograd, 1972, št. 11/12, str. 1277—1294. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO BAJT Aleksander: Ali letos prelom? Ekonomska politika v letu 1973. Naši razgledi, Lj., 12. jan. 1973, št. 1. BULAT Stojan: Inflaciona politika i njena efikasnost. Gledišta, Beograd, 1972, št. 10, str. 1343— CERNE France: šumpeterov izazov kapitalizmu i socijalizmu (:posle 30 go-dina:) Gledišta, Beograd, 1972, št. 11, str. 1493—1503. —: EKONOMSKA sadržina i problemi pravnog regulisanja društvene svo-jine. Tema broja. Gledišta, Beograd, 1972, št. 10, str. 1237—68. ILIC Bogdan: Integracioni procesi u savremenoj svetskoj ekonomiji. Pregled, Sarajevo, 1973, št. 1, str. 97—106. JURANČIČ Hija: Minulo delo v delitvi osebnega dohodka. Organizacija in kadri, Kranj, 1972, št. 9/10, str. 713— 725. MANDIč Ivan: Delitev po rezultatih živega in minulega dela. Organizacija in kadri, Kranj, 1972, it. 7, str. 529— 538. MANDIč Ivan: Ekonomski položaj rad-ničke klase Jugoslavije. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 461—476. MARINC Andrej: Krepiti akumulacijsko sposobnost gospodarstva. Komunist, Lj., 22. dec. 1972, št. 51. MERHAR Viljem: Privredni sistem, ekonomska politika i socijalna diferenci-jacija. Gledišta, Beograd, 1972, št. 11, str. 1457—1462. OSTOJIC Slobodan: Kuda vodi ekonomija nove ljevice? Gledišta, Beograd, 1972, št. 12, str. 1631—1637. —: PROGRAM družbene akcije za graditev delavskih stanovanj. Komunist, Lj., 22. dec. 1972, št. 51, Dokumenti. RODIN Davor: Tehnička revolucija kapitala. Pregled, Sarajevo, 1973, št. 1, str. 61—71. TANIč 2ivan: Ekonomska emigracija: klasno odredenje i svest. Sociologija, Beograd, 1972, št. 3, str. 441—459. TRIBUŠON Tone: Leto 1973: večja odrekanja in večja učinkovitost. Delo, Lj., 1972. VADNAL Alojzij: Linearno programiranje. Teorija i upotreba u privredi. Zagreb, Informator 1972. IX + 403 + (I) str. (Organizacija i ekonomika poduzeča, br. 7—9, 14. god.) — sign. 11/8898—14/7—9. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACDE BOJC Pavle: Dosledna ločitev cerkve od države in politike. Delo, Lj., 11. nov. 1972. KERSEVAN Marko: Industrijski radnici i religija u Sloveniji. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1621—1646. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA ČERMELJ Lavo: Med prvim in drugim tržaškim procesom. (V Ljubljani), Slovenska matica 1972. 241 + (II) str. — sign. 13.081. MIKU2 Metod: AVNOJ — stalni kažipot. Pričevanje dokumentov. Delo, Lj., 25. nov. 1972. NEDOG Alenka: Fašizem in antifašizem. Naši razgledi, Lj., 9. febr. 1973, št. 1. TOMINŠEK Teodor: Kočevski proces (konec). TV-15, 14. dec. 1972, št. 50. —: ZAKAJ se fašizem ne more razviti. Ob 50 letnici pohoda na RIM. (II). Naši razgledi, Lj., 22. dec. 1972. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI TANOVIC Arif: Bertrand Rasel, filozof i humanist. Sarajevo, Veselin Ma-sleša 1972, 267 + (III) str. — sign. 12.069. B. KNJIGE IZ TUJINE VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE CVJETIČANIN Biserka: Mass media — most izmedu tradicije i inovacije u afričkoj kulturi. Naše teme, Zagreb, 1972, št. 10, str. 1659—1667. KALJEVIč Marija: Proučevanje javnog mnenja. Kultura, Beograd, 1972, št. 18, str. 39—59. MARTELANC Tomo: Kažipot za razvoj množičnih komunikacij. Naši razgledi, Lj., 22. dec. 1972, St. 24. n. FILOZOFIJA —: VOM Gegenstand zum Sein. Von Meinung zu Weber. In honorem Francisci Weber, octogenarii. München, Trofenik 1972. 367 str. (Geschichte Kultur und Geisteswelt der Slowenen, 7.) — sign. 11/11.327—7. III. SOCIOLOGIJA BERGER Brigitte: Societies in Change. An introduction to comparative sociology. New York & London, Basic Books (1971). VI + 302 str. — sign. n/12.931. BOTTOMORE T. B.: Sociology. A guide to problems and literature. (2. ed.) New York, Vintage (1972). 354 + (I) str. (Vintage Books, 742.) — sign. 1/2308—742. EHRLICH Paul R. et Anne H. Ehrlich: Population resources environnement. Problèmes d'écologie humaine. Trad, de l'américain par M. Carrière. (Paris), Fayard (1972). (466) str.— sign. 11/12.923. ENCEL S.: Equality and Authority. A Study of Class, Status and Power in Australia. (London), Tavistock (cop. 1970). (XI + 492 str. — sign. III/2874. HESSE Hans Albrecht: Berufe im Wandel. Ein Beitrag zur Soziologie des Berufs, der Berufspolitik und des Berufsrechts. 2., Uberarb. Aufl. Stuttgart, Enke 1972. VIII + 203 Str.— sign. 12.537. HOROWITZ Irving Louis: Three Worlds of Development. The theory and practice of international stratification. 2. ed. New York ltd., Oxford Univ. Press 1972. XXX + 556 str. — sign. 13.074. KERCKHOFF Alan C.: Socialization and Social Class. Englewood Cliffs, Prentice-Hall (1972). VI + 170 str. —sign. H/12.928. —: A MACROSOCIOLOGICAL Theory of Societal Systems. Vol. II. Ed. by Peter Heintz. Bern itd., Huber (1972). 384 str. — sign. 13.063—2. MOORE Barrington, Jr.: Social Origins of Dictatorship and Democracy. Lord and peasant in the making of the modern world. (Harmondsworth), Penguin Books (1969). XVI + 559 str. — sign. 12.078. SHILS Edward: The Intellectual and the Powers and Other Essays. Chicago & London, The Univ. of Chicago Press (1972). XIII + 481 str. (Shils Edward: Selected papers, 1) — sign. 11/12.919 —1. TURNER Jonathan H.: Patterns of Social Organization. A survey of social institutions. New York itd., McGraw-Hill (1972). (xni) + 423 str. — sign. H/12.926. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - 80LSTV0 BRITTAIN J. M.: Information and its Users. A review with special reference to the social sciences. Bath & (New Castle upon Tyne), Univ. Press & Oriel Press 1970. XII + 208 str. ESSLER Wilhelm K.: Wissenschaftstheo-rie. Bd. 1: Definition und Reduktion. Bd 2: Theorie und Erfahrung. Freiburg & München, Alber Vlg 1970, 1971. 162 + 166 str. — sign. 13.080 —1,2. EMSHOFF James R.: Design and Use of Computer Simulation Models. (By) J. R. Emshoff, Roger L. Sisson. (2. print.) London, Macmillan Co., Col-lier-Macmiilan (1971). XVII + 302 str. + 1 tab. — sign. III/2875. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE GROOMBRIDGE Brian: Television and People. A programme for democratic participation. (Harmondsworth), Penguin Books (1972). 254 str. — sign. 1/2739. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE VITERBI Mario: Bibliografija della sociología italiana. (:1945—1970:) di Mario Viterbi con un saggio di Fi-lippo Barbano. Torino, Ed. Giappi-chelli 1970. LXIII + 319 + (I) str. (Pubblicazioni dell'Istituto di scienze politiche deU'Universita di Torino, 22). — sign. 11/12.913—22. UDC 336.27 (497.1) KRASOVEC, Tone: At the Reform of the System of Taxes Teorija In praksa, Vol. 10, No. 1—2, p. 19-34, Ljubljana 1973 In the first part of his article the author analyses the present development of the system of taxes since 1964, and comes to the conslusion about its shortcoming: considering above all fiscal aims it was too neutral to the economic development. He emphasizes that personal income as one of the main sources of fiscal income has been growing faster than the productivity of labour thus making possible a rapid increase of the means of socio-political communities. Hie author further discusses novelties as introduced in the financial system by constitutional amendments and emphasizes above all the liquidation of the balance outside budget of the federation, the transfer of the original fiscal sovereignty to the republics (with the exception of the turnover tax), strengthening of the role of communes, and an entirely new element in the fiscal system: taxes on the income of the organizations of united labour. He shows the balance of the common and general consumption in Slovenia from 1971 to 1975, and the change of the source of income for social needs to the benefit of working organizations, the possibilities of fiscal policy in the stuggle against inflation, he analyses the unused possibilities of turnover taxes in settling the market circumstances and the influence of taxes on the common income of citizens with harmonizing social relations in society. UDC 172.1 ILIC, Miladin: Thoughts on Patriotism Teorija in praksa, Vol. 10, No. 1—2, p. 49.59, Ljubljana 1973 The author speaks about the pragmatic use of the concepts of patriotism and home country in nationalist and racialist ideologies. The ruling bourgeois classes tried to hide their narrow interests with slogans concerning love and defence of country, thus representing patriotism as a value beyond class. The Marxist definition of patriotism proceeds from the concrete social position of the classes and layers in global communities. The author thinks that the terms national and nationalist patriotism are more appropriate for the present use than the division of socialist and bourgeois patriotism. With his examples he shows that the latter divisions in a »positive« and »negative« aspect represents an apriori scheme of valuation which cannot cover all the real appearing forms. Since »negative« forms of patriotism can spread in Socialism also. The proposed distinction would make it possible to avoid the terminological confusion which can some times be traced even In our school books. UDK 336.27 (497.1) KRAŠOVEC Tone: Ob reformi davčnega sistema Teorija in praksa, Ljubljana 1973, let. 10, it. 1—2, str. 19—34 Avtor v prvem delu članka analizira dosedanji razvoj davčnega sistema od leta 1964 dalje in ugotavlja njegovo pomanjkljivost — da je bil preveč nevtralen do gospodarskega razvoja in da je upošteval predvsem fiskalne cilje. Ob tem poudarja, da so osebni dohodki kot eden glavnih virov fiskalnih dohodkov naraščali hitreje kot produktivnost dela ter s tem omogočili naglo povečevanje sredstev družbeno političnih skupnosti. Zatem se avtor zadrži ob novostih, ki jih v finančni sistem vnašajo ustavna dopolnila ter poudari zlasti likvidacijo izvenproračunske bilance federacije, prenos originalne fiskalne suverenosti na republike (z izjemo prometnega davka), krepitev vloge občin in povsem nov element v fiskalnem sistemu — davek na dohodek temeljnih organizacij združenega dela; prikaže bilanco skupne in splošne porabe Slovenije od 1971. do 1975. leta ter spremembo virov dohodkov za družbene potrebe v korist delovnih organizacij, možnosti fiskalne politike v boju proti inflaciji, analizira neizrabljene možnosti prometnega davka pri urejanju razmer na tržišču ter vlogo davka na skupni dohodek občanov pri usklajevanju socialnih odnosov v družbi. UDK 172.1 ILIČ, Miladin: Razmišljanje o patriotizmu Teorija in praksa, Ljubljana 1973, let 10, št. 1—2, str. 49—59 Avtor obravnava pragmatično izrabljanje pojmov patriotizem in domovina v nacionalističnih in rasističnih ideologijah. Vladajoči buržoazni razredi so skušali s parolami o ljubezni do domovine in obrambi domovine prikriti svoje ozke interese, s tem da so patriotizem prikazovali kot nadrazredno vrednoto. Marksistična opredelitev patriotizma izhaja iz konkretnega družbenega položaja razredov in slojev v globalnih skupnostih. Avtorju se zdi, da za današnjo rabo pri nas mnogo bolj ustrezata izraza nacionalni in nacionalistični patriotizem kot pa delitev na socialistični in buržoazni patriotizem. S primeri dokazuje, da je ta zadnja členitev na »pozitivni« in »negativni« vidik aprioristična shema vrednotenja, ki ne more zajeti vseh realnih pojavnih oblik patriotizma. Kajti tudi v socializmu se lahko na primer razbohotijo »negativne« oblike patriotizma. S predlagano členitvijo bi se izognili terminološki zmedi, ki jo kdaj pa kdaj zasledimo tudi v naših šolskih učbenikih. UDC 37.01:335 MRMAK, Dr. Ilija: The Essence of Marxist Education and Socialist Education Teorija in praksa, Vol. 10, No. 1—2, p. 60—71, Ljubljana 1973 The author calls attention to the differences in ideologies of contemporary Marxism and to the special conditions which are the source of Marxist education in our self-management society. He emphasizes that such education cannot be achieved by means of an appropriate number of lessons or a number of studied books, but rather within the framework of the revolutionary self-management development. The author resists the idea that school should try to form only a scientific view of the world and society, leaving ideology out of it. Such a split of scientific and class elements deadens the essence of the revolutionary theory, namely the unity of the objective scientific laws and the tendency of social development towards changing the world. He finally calls attention to the dangers of indoctrination in the process of education, to manipulation of youth which is contrary to the development of a free and critical personality. UDK 001.89:32 (497.1) KOS, Marko: Development Cativity and Integration of Economy Teorija in praksa, Vol. 10, No. 1—2, p. 100—110, Ljubljana 1973 On the basis of the organizational and functional analysis of the process of development within the framework of large integrated enterprise units, the author tries to prove that integrated research-development bureaux are the only possibility for the realization of complex innovation processes which result in high-quality, internationally important innovations. In this way we get a series of subinnovations and thus a network of attending industry as a basis for the economic development of the entire economy on a widened front. At the same time, such an integration makes possible a more economic and profitable production with a simultaneous increase of expenses for research-development cadres and development process. This makes it possible for the entire economy to achieve a more qualitative establishment in the world and this is one of the first aims of economies with middle development. UDK 37.01:335 MRMAK, dr. Ilfja: Bistvo marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje Teorija in praksa, LJubljana 1973, let 1», št 1—2, str. 60—71 Avtor opozarja na razlike v ideoloških usmeritvah sodobnega marksizma ter na pogoje, iz katerih izhaja marksistično izobraževanje v naši samoupravni družbi. Poudarja, da se tovrstno izobraževanje ne da meriti samo s številom šolskih ur ali s številom prebranih knjig, marveč mora izhajati iz prakse revolucionarnega samoupravnega razvoja in tudi njegovih protislovij. Avtor se upira pojmovanjem, naj se šola ukvarja le z oblikovanjem znanstvenega pogleda na svet in družbo, ideologijo in ideološkost pa pušča ob strani. Taka cepitev znanstvenih in razrednih elementov mrtvi bistvo revolucionarne teorije, v kateri je objektivnost znanstvenih zakonitosti tesno povezana s težnjo družbenega razvoja k revolucionarnemu spreminjanju sveta. Končno opozarja na nevarnost indoktrinacije v vzgojnem procesu, na manipuliranje z mladino, kar nasprotuje oblikovanju svobodne in kritične osebnosti. UDC 001.89:32 (497.1) KOS, Marko: Razvojna aktivnost in integracija gospodarstva Teorija in praksa, Ljubljana 1973, let 10, št. 1—2, str. 100—110 Avtor na podlagi organizacijske in funkcionalne analize razvojnega procesa v okviru velikih integriranih podjetniških enot dokazuje, da so za uresničenje kompleksnih inovacijskih procesov nujno potrebni integrirani raziskovalno-razvojni biroji, ki lahko posredujejo kvalitetne in mednarodno pomembne inovacije. Tako dobimo vrsto sub-inovacij in hkrati mrežo spremljajoče industrije, ki je podlaga za gospodarski napredek celotne ekonomije na razširjeni fronti. Taka integracija omogoča bolj ekonomično in rentabilno proizvodnjo pri hkratnem povečevanju izdatkov za razisko-valno-razvojne kadre in za razvojni proces. To omogoča kvalitetnejše uveljavljanje celotnega gospodarstva v svetu, kar je eden prvih ciljev srednje razvitih ekonomij. Peter Toš: Osrednji družbenoekonomski problemi TOZD Slavko Podmenik: Nekatere pomanjkljivosti in možne marksistične rešitve v kadrovski politiki zveze komunistov Miloš Jevtič: Amaterizem v ustvarjanju in širjenju kulture Peter Jambrek: Množično ravnanje: panika, izbruh sovražnosti In družbeno gibanje Srdan Vrcan: Religija in ¡religija v socialistični družbi Umberto Cerroni: Marcuse Drago Za]c: Politična informiranost občanov 09 J» C/J CD 0»