-   r                   Ko njski tat.
Mžziir, bogat Beduvinec, imel je konja najboljše pasme (plemena).
Ko jedn6č jezdi po puščavi k prijatelju, sliši blizu potoka slabotno ječanje. Id6č za tem milim stokoin najde sivobradega moža v pesku ležeč. Starec, ugledavši neznanega popotnika, poprosi v imenu božjem in prorokovem, da bi se ga usmilil.
nUsliši me," ogovori starec Beduvinca, ^siromak sem, potujoč po pnščavL Truden dolge hoje sem si hotel žejo ugasiti na studenoi; a slabost me prkne ia tako sem tukaj obležal. Pomozi mi zatorej po besedah prorokOTih, ki go-vori: nza kapljico vode, katero žejnemu daš, v raji dobodeš obilo veselja."
Mazur, človek blazega serca, usmili se žejnega siromaka, ostavi konja ^'pri njera ter tak6j odhiti k studencu po vode. Jedva dospeje do studenoa, , kar začnje za soboj nekov stropot. Ozerši se zel6 osupne, videč, da mu je iznemogli stari prosjak t tem vsedel na konja ter Mtro mimo. njega zdirjal.
.— 75 —
."Mazurja nij toliko užalila konjeva izguba, kolikor gerda zvijača, s katero ga je tat prevaril. Uže se misli se samokresom inaščevati prederzuemu človeku, a potolaži se ter za njim zavpije: nStoj, samo za trenotje! Ne boj se, da bi te dohitel, ker znam naglost STOJega konja. Tudi vem, da si ne šteješ v greh, ka si me prevaril se zvijačo in me okradel; a pčrnni, zlotv6r! da te zadene kazen prorokova. Kdo li bode po sedaj iznemoglim sii-omakom v pu-ščavi poinagal za tako hvaležnost, kakoršna je tvoja? Vsak odjezdi gluh mimo ubozega popotnika, boječ se, da se mu ne M pripetilo, kar se je meni. In vse nesreče iznemoglih Ijudij, katere zadene žalostea konec v puščavi, kriv bodeš ti, zlosrečnik. Idi!" — To izgovorivši hoče Mazur molče oditi. A kaj stvori tat? Hiporna obeme konja ter dohitevši Mazurja, poda mu berzdo rekoS: nna svoje živinče! Dobro si govoril! Dobiček, kar bi mi ga dal konj, bii bi premajb.en proti nesreči, v katero bi jaz pehnil po puščavi potujoče in iznemogle ljudi.   Na ti svoje, a meni bodi prorok mflostiv."
Danijel IHajaron.