PRVI ZVEZEK KOROŠKEGA SLOVARJA
Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten 1, A-B. Österreichische Akademie der Wissenschaften - Philosophisch-historische Klasse, izdala Stanislaus Hafner in Erich Prunč, Dunaj 1982, 221 str.; Schlüssel zum »Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten«, III. Str. + zemljevid.
Po metodično dobro premišljenih pripravah je graška skupina slavistov-slovenistov (vodita jo S. Hafner in E. Prunč) s pričujočim zvezkom slovarja začela uresničevati prvi del svojega obsežnega in razvejenega raziskovalnega načrta koroških narečij in koroškega ljudskega jezika sploh; osnovna načela in cilje tega načrta sta predstavila Hafner in Prunč v uvodnem delu publikacije Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten (Grundsätzliches und Allgemeines), ki je izšla pred tremi leti v Gradcu (354 str. + zemljevidi); med petimi delnimi nalogami (Prunč jih imenuje Teilziele 1-5) je izdelava slovarja-thesaurusa na prvem mestu. Čeprav se glavne misli ponovijo v Uvodu v slovar in nekatere praktične rešitve pojasnjuje »Ključ«, je za razumevanje celotne zamisli kompleksne znanstvene obdelave koroščine nujno, da se bralec seznani tudi s tem »uvodnim« zbornikom.
Slovenščina na avstrijskem Koroškem živi v posebnih dvojezičnih okoUščinah, kjer se do razUčne stopnje tudi nemško govoreči Slovenec srečuje v vsakdanjem občevanju s praviloma samo enojezičnim nemško govorečim. Ker je nemščina prevladujoči jezik v upravi, šolstvu in drugod, je slovenščina nenehno izpostavljena nemškemu vplivu, kar se najočitneje kaže prav v besedišču; zato nas ne sme presenetiti prvi vtis o slovarju, katerega podoba se pač ne more ravnati po naši želji, ampak tako ali drugače odsvita jezikovno resničnost V našem primeru pa slovar ni odvisen neposredno od le-te, saj prevzema in razlaga samo besedje, ki je vsebovano v dialektoloških obravnavah (ožjih in širših) in v narečnih besedilih. Med deli, ki sta gotovo pomnožili bolj ali manj asimilirane nemške prvine v slovarjU;^ sta nedvomno disertaciji o_nemških izposojenkah (Zerzer, Nogradnik), medtem ko npr. Šašlova narečna besedila (Šašel - Ramovš, Narodno blago iz Roža, Maribor 1936-1937) kažejo v drugačno smer.
Sestavljavci slovarja so si v naslovu izbrali ime »thesaurus«, ki bi utegnil koga zavesti v mish, da gre za popolno zajetje koroškega besedišča; toda temu cilju se bodo približali šele ob koncu celotne raziskave, ko bodo posneli tako rekoč »v živo« vso pisanost slovenskega jezikovnega izraza v 220-ih glavnih in 43 pomožnih informacijskih točkah na avstrijskem Koroškem, kjer še živi slovenska beseda. Za zdaj so avtorji dosegli »izčrpnost« s tem, da so iz Uterature o koroških narečjih in iz narečnih besedil skrbno izpisali vso lek-siko, jo uredili in slovarsko obdelali; ta fond so precej obogatili z navajanjem sopomenk (te so posebej zaznamovane), ki so jih že doslej zbrali na terenu, deloma pa so sad jezikovne kompetence sestavljavcev, koroških domačinov. Na zemljevidu, ki je dodan »ključu«, so označene inform, točke (220) od Potoč pri Labotu na vzhodu do Potoč pri Šmo-horju v Ziljski doUni; posebej so zarisana širša območja, za katera obstajajo opisi: za Ziljo Paulsen (glasoslovje, dis., Dunaj 1935), za rožanščino Scheiniggova obravnava iz leta 1882, za celovški »bazen« monografija Sturm-Schnablove, za Podjuno Isačenkova dis. (Dunaj 1933) in dve objavi v Revue des Etudes Slaves ter novejša izčrpnejša monografija o narečju jugovzhodne Podjune P. Zdovca, za obirsko narečje dis. L. Karničarja (Gradec
202
1979). Med raznovrstnimi prispevki o govoru posameznega kraja so na karti zabeleženi: Logarjev in Riglerjev zapis za Slovanski lingvistični atlas (OLA), Logarjevi dialektološki študiji za Kostanje in Knežo, Neweklowskega naglasne obravnave in opis govora v Bil-čovsu, Zerzerjeva in Nogradnikova dis. o izposojenkah, Scheiniggov Obraz rožanskega razrečja (Kres 1881, 1882), Šašel-Ramovš, Narodno blago iz Roža ter Isačenkova študija o narečju vasi Sele in Tesnierova razprava o podjunskih nosnikih. Skupno je na seznamu virov za slovar nad sto enot, med katerimi je najstarejša Jamikova iz leta 1842 (Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj, Kolo 1). Najbrž bi bilo vredno upoštevati med viri še Josipa Šašla Rožanski narečni besednjak, katerega rokopis hrani SAZU (N* 11 24205) in ga citira celo O. N. Trubačev med viri za Etimologičeskij slovar' slavjanskih jazykov (pras-lavjanskij leksičeskij fond), I, Moskva 1974, str. 14.
Avtorji so tudi pojasnili, zakaj so izbrali v naslovu termin »Volkssprache«; gre tedaj za vse oblike ljudskega jezika (slovenskega) na Koroškem, kar pomeni, da so vključena vsa narečja, kakor tudi vse socialne in nadnarečne pogovorne plasti razen knjižnega jezika.
Pri oblikovanju geselskih člankov so sestavljavci izbrali tale postopek: gesla navajajo v poknjiženi (standardizirani) obliki, za kar so izdelali zanesljiva pravila; v takšni obliki so tudi drugi navedki v geslu (tudi vse, kar je dodano na podlagi jezikovne kompetence ses-tavljavcev (sopomenke)), razen seveda besednega in besedilnega gradiva, ki je vedno natančno »pasportizirano«. Veliko truda, znanja in delovne discipline je bilo potrebne za uskladitev neštetih transkripcij, ki so se nabrale v desetletjih in so se zdaj nakopičile pred avtorji. V obliki tabel so spravili vso množico znamenj v pregleden razpored, tako da se uporabnik lahko razmeroma hitro znajde.
Posamezni razdelki v geselskem članku so označeni s posebnimi znamenji, tako da je tudi tu preglednost dobra. Gradivo je treh vrst: iz L i. virov, iz jezikovne kompetence avtorjev, iz slovarjev. Vsak geselski članek se konča z navedbo, ali je beseda tudi v Pleteršniku, v SP, v SSKJ in ali je v istem pomenu. Precej gesel ima pred seboj številčni kvalifikator 1-5 (če so ti kvalifikatorji različni glede na pomene besede, so dodani ob posameznem pomenu). Te leksikalno-semantične kvalifikatorje so dodajali sestavljavci na podlagi svoje jezikovne kompetence in ni dvoma, da je bilo pri tem veliko omahovanja; na drugi strani pa je prav to označevanje vsaj nekoliko omililo »vpadljivost« nemških izposojenk. Gesla brez oznake so splošno v rabi, normahia, neoznačena, npr. apno, arcnijo; gesla s štev. 1 so normalna za posamezna strokovna področja, npr. avskunft, avfpasati; gesla s štev. 2 so prišla v govor iz nemške šole, administracije ipd., so sicer inovacija, vendar se dobro ujamejo z normo koroškega ljudskega jezika, npr. ajnfarštonten, arcelati: s štev. 3 so označene novinke iz nemščine ali nekoroške slovenščine, ki jih govorec uporablja za aktualizacijo in se že približujejo t i. citatnim izposojenkam, npr. ampak, ah bos; s štev. 4 so označena gesla, ki pomenijo spontane individualne neologizme v dvojezičnem jezikovnem stiku, npr. arfolg, apoil-, označba s kvalifikatorjem 5 poineni, da besede ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno od prejšnjih skupin, npr. bosar = voda Še nekaj primerov iz slovarja: ajfarsuht (3), ajgenšoft (4), ajnperufati (1), ajston (3), ambos (1), bohenendhajzel (4), avsnoma (2) itd.
Slovarju dodani Schliissel-Ključ obsega vse razlage in navodila za ustrezno uporabo slovarja: zgradba in oblikovanje geselskega članka, pravila standardizacije, transkripcijske konkordance, zemljepisni parametri (mreža informacijskih točk), viri in literatura itd.
Slovar je tudi v tehničnem pogledu vzorno natipkan in razmnožen, v njem praktično ni napak, opazil sem le nekaj drobnosti, npr. Kidrič J. nam. F. (Ključ, 94); Volkssprache in Kärntens nam. in Kärnten ali samo Kärntens (Thesaurus, Einleitung, 1. odstavek); sodeda nam. soseda (Thes., str. 185, citat iz ŠR 39); Lud stowiafiski nam. Lud stowiaiiski (Ključ, 98, pri Rae); Bezlajev etim. slovar je izšel z letnico 7976 (Ključ, 100).
203
Sestavljavcem slovarja (E. Prunč, S. Hafner, L. Kamičar, H. Pfandl s sodelovanjem Nata-sche Grilj, Monike Junker in Barbare Lex) želimo, da bi uspešno (kot doslej) nadaljevali in končali delo pri Thesaurusu in uresničili še druge cilje svojega za slovenistično in slavistično jezikoslovje tako pomembnega načrta.
Franc Jakopin Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani