Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
■	1
	m
mi
Leto XL. - Štev. 28 (2007)
Gorica - četrtek, 14. julija 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 800
Unžai V veselil Z ruskim naradon Med upora in strahom»Slovenili Hoga rgzpraga
Ob tisočletnici se ves krščanski svet po pravici in s ponosom ozira v Rusijo. Ruska pobožnost, spokornost, duhovna modrost, umetnost in bogoslovna znanost v zgodovini in sedanjosti vsemu svetu veliko pomenijo. Zahodna Evropa in Amerika se danes marsikaj učita od njih. Ruski narodi so dali veliko svetnikov. Že pred krstom sv. Vladimira sta za vero umrla oče Teodor in sin Ivan, ki so ju pogani hoteli darovati svojim malikom. Največje število svetnikov je med puščav-niki in spokorniki, kar je tako značilno za rusko pobožnost. Postali so znameniti duhovni voditelji (starci), misijonarji, škofje in pisatelji (Antonij Pečerski, Izaija Kijevski, Ignacij Rostovski).
Po vsem svetu so slavni ruski samostani, kjer se je po tisoč menihov posvečevalo molitvi, dobrodelnosti in cerkveni umetnosti. Skoraj vse je sovjetska oblast s silo zatrla. Rusko krščanstvo je rodilo čudovita umetniška dela, posebno v stavbarstvu in slikarstvu.
Z vseba sveta hodijo občudovat prelepe stare cerkve, zlasti v Moskvi, Kijevu, Novgorodu, Zagorsku. Ruske podobe Matere božje so se razširile po vsem svetu, zlasti Vladimirska. Največji slikar menih Andrej Rubljev je bil razglašen za svetnika, primerjamo ga z blaženim Angelikom. Mnoge ikone so bile zaplenjene, postavljene v galerije, pobožno ljudstvo pa jih hodi tja častit.
Največji ruski pisatelji, tudi v najnovejši dobi (Pasternak, Solženicin) so sad ruske krščanske duhovnosti. Če bi iz literature iztrgali vse verske stvari, bi prav malo ostalo. Ruski teologi, ki so po veliki revoluciji prišli na zahod, so veliko prispevali k poglobitvi krščanske misli na zahodu, obogatili so našo duhovnost. Mnogi so pravi bojevniki za ekumenizem; izdajajo verske knjige v vseh evropskih jezikih.
Sv. oče je po pravici povabil vse kristjane po svetu, naj se veselimo tisočletnice ruskega krščanstva in se Bogu zahvaljujemo zanj. Dodal je: »Ko praznujemo tisočletnico sprejetja krsta vzhodnih slovanskih narodov v Kijevu, nas tembolj navdaja želja po popolni edinosti teh sestrskih Cerkva v Kristusu in nas sili, da tem bolj obrnemo naše pastoralno in ekumensko prizadevanje v prihodnost, poglobimo naše hrepenenje po edinosti in še bolj goreče molimo. Pridružujemo se vsem sinovom in hčeram ljubljenih narodov Rusov, Ukrajincev in Belorusov; tem, ki živijo v domovini, in tem, ki prebivajo v Ameriki, zahodni Evropi ali na drugih krajih sveta« (Euntes in mundum).
VZTRAJALI SO V TRPLJENJU ZA VERO
V	vsej zgodovini so se ruski kristjani zavestno in s tiho radostjo pridruževali Kristusovemu križu (strastoterpci). Ze dva sinova sv. Vladimira sta raje umrla, kot bi začela državljansko vojno v obrambo svojih pravic: sv. Boris in Gleb; zato ju častijo kot mučenca (god 2. maja). V vseh stoletjih je polno različnih mučencev. Kot so jugoslovanski in bolgarski kristjani trpeli pod Turki, so ruski pred Tatari in Mongoli.
Slavni ruski car Peter Veliki, v mnogih stvareh zelo zaslužen za napredek Rusije, je vzel ruskim kristjanom vrhovnega pastirja in jih močno podredil državni oblasti. Skoraj 200 let so bili brez patriarha.
Zlasti pa je Cerkev trpela zadnjih 70 let, posebno v nekaterih obdobjih pod Stalinom in Hruščevom. Sedanji državni voditelj je javno priznal, da so s Cerkvijo grdo ravnali in ji delali krivico. Večino cerkva so porušili, druge spremenili v skladišča, dvorane in muzeje brezbožnosti. Naredili so neprecenljivo narodno, kulturno, gospodarsko in duhovno škodo. Zaprli so skoraj vse bogoslovne šole in samostane. Duhovnikom so prepovedali vsako pridiganje in poučevanje; verske literature niso imeli nobene, ročno so prepisovali molitvenike, pesmarice in Sveto pismo.
Vera pa se je ohranila živa, še vedno da večina staršev otroke krstiti. Vero jih
učijo stare matere, babuške. Mladina je žejna globlje resnice in se zbira v skrivne krožke, izdajajo skrivna verska glasila. Še vedno se veliko fantov odloča za duhovniški poklic, tako da je za silo dovolj duhovnikov, izobraženih profesorjev in škofov. Vzdržali so. Slovenskim duhovnikom, ki so k njim poromali pred leti, so goreče naročali: »Ne pozabite nas!« Zato se jih moramo zvesto spominjati v molitvi.
Posebno so trpeli ukrajinski katoličani vzhodnega obreda, ki jih je v zahodnem delu Ukrajine okrog 5 milijonov. Leta 1946 so jih na silo pripojili pravoslavni Cerkvi, zaprli so vse škofe in večino duhovnikov, da so pomrli v ječah. Ti katoličani so potomci cerkvenega zedinjenja pred 400 leti, razvili so globoko pobožnost in obširno versko dejavnost, umirali so za svojo zvestobo vesoljni Cerkvi. Vsako nasilje nad vero in vestjo je sramota, greh in kličejo božjo kazen, naj to počne kdor koli. Zanje moramo še posebej moliti.
»Na pripadnost h katoliški Cerkvi ne sme nihče gledati kot na nezdružljivost z zvestobo svoji zemeljski domovini in dediščini sv. Vladimira... Papež želi zapeti Tebe Boga hvalimo v vašem jeziku v baziliki sv. Petra v Rimu skupaj z vašimi škofi in verniki!« (Magnum baptismi do-num). Vse, kar se danes dogaja v Rusiji, zbuja veselo upanje.
(Sporočila 7/1988)
Konec junija je slovenska demokratična javnost preživljala v pričakovanju, kaj bo samovoljna vojska naredila z usodo Janše, Borštnerja in Tasiča. 30. junija je namreč potekel priporni rok.
Scenarij, ki ga je pripravila jugoslovanska vojska s svojim bratom-dvojčkom (komunističnimi neostalinisti), zadaja Slovencem hude udarce. Slovenci so začeli životariti v strahu. Noči postajajo nespečne, dnevi nezaupljivi. Protireformni moloh povzroča neverjetno škodo.
Eden izmed vidnih slovenskih oporečnikov Slavoj žižok je v zadnji »Mladini« zadel bistvo: Eksces z afero Janša počne oblast zato, da zakrije kruto dejstvo, da je sama eksces.
Zavedati se moramo, da je afera z »Mladino«, Janšo, Borštnerjem, Tasičem, Bogatajem in Zavrlom le izgovor oz. trojanski konj, s katerim želijo jugoslovanski neostalinisti s pomočjo vojske zavladati državi. Vzrok 7.a to je vedno večja neenotnost med komunisti, ki se kaže predvsem v zelo različnih zavzemanjih med slovensko Kučanovo alternativo ter ostalimi jugoslovanskimi komunisti, ki jih vedno več zapušča partijo in ki dan za dnem izkazujejo svojo nesposobnost, a bi kljub vsemu radi ohranili oblast.
Jugoslovansko gospodarstvo je v obupnem položaju. Tud! turizmu, ki je zadnja leta prinašal precej prepotrebnih deviz, napovedujejo turistični poznavalci za le-
Živa ukrajinska Cerkev
Za tisočletnico pokristjanjenja Rusije je sv. oče naslovil posebno pismo tudi na ukrajinske katoličane ali uniate. Želel je, naj čim slovesneje tudi oni obhajajo to tisočletnico.
Ukrajinski katoličani v diaspori, tj. raztreseni v svobodnem svetu od Evrope do Kanade, ZDA in Argentine, so ta jubilej res kar naj slovesneje obhajali od petka 8. do toAa 12. julija v Rimu. V večnem mestu imajo namreč svojo univerzo v ul. Boccea, tam tudi cerkev sv. Sofije, torej svoj kulturni in cerkveni center.
Višek so dosegla v soboto 9. in v nedeljo 10. julija. V soboto je obiskal univerzo papež, ki je tam v cerkvi sv. Sofije opravil »Molben«, tj. pobožnost v čast Matere božje, skupaj s kardinalom Lubačivskim in drugimi ukrajinskimi škofi. Naslednji dan, v nedeljo 10. julija, pa je papež imel slovesno somaševanje v bizantinsko-ukrajinskem obredu v baziliki sv. Petra. Poleg njega so somaševali še vsi ukrajinski škofje.
Na ta način je ukrajinska, z Rimom združena Cerkev, v svobodnem svetu obhajala svoj tisočletni jubilej, ker ga doma v zahodni Ukrajini ne morejo in ne smejo. Kako neizmerno radi bi ta jubilej obhajali v Kijevu ali vsaj v Lvovu, a ne smejo, ker so še vedno »skrita« Cerkev, Cerkev katakomb.
Vendar ne več kot pred nekaj leti. Sedaj že vsi	vedo,	da	katoliška uniatsika
Cerkev v Rusiji ni umrla, ni izginila, četudi so ji na lažni sinodi leta 1946 de-kretirali smrt, ko so jo nasilno priključili ruski pravoslavni Cerkvi. To so naredili, potem ko so zaprli vse škofe, zlasti nadškofa v Lvovu Josyfa Slypija.
Tega nadškofa	so	sovjeti aretirali	že
aprila 1945.	V zaporih in v Sibiriji	je
preživel do	1962,	ko	ga je Hruščev	na
posebno prošnjo papeža Janeza XXIII. izpustil in mu dovolil, da je šel v Rim. Tu je živel do leta 1984, ko je umrl 92 let star. Pokopan je v ukrajinski cerkvi sv. Sofije v Rimu.
Uniatska Cerkev v Sovjetski zvezi živi. Poznavalci pravijo, da šteje še vedno od
4	do 5 milijonov vernikov. Ti nimajo več svojih (cerkva, svojih samostanov, zato se zibirajo po privatnih hišah, po gozdovih, da opravljajo liturgijo in molijo. Toda ta Cerkev sedaj prihaja iz katakomb. Tako kardinal Casaroli kot kardinal Willebrands
sta ob obisku v Moskvi za jubilejne svečanosti opozorila na »žalostni položaj te Cerkve«.
Ze kardinal Slypij in za njim sedaj njihov metropolit Lubačivsky hoče, naj Apostolski sedež povzdigne metropolita v Lvovu v čast patriarha. Toda do sedaj Apostolski sedež ni hotel pristati na to zahtevo ukrajinske Cerkve iz obzira do moskovskega patriarha in pravoslavne Cerkve, ki temu ostro nasprotujeta. Msgr. Sapelak pa je v konferenci za časnikarje zatrdil, da »je čast patriarha nujno potrebna tudi zaradi moskovskega patriarha, če hoče ta res odpreti ekumenske razgovore z rimsko Cerkvijo«.
Jubilejne slovesnosti ukrajinskih katoličanov so se zaključile v cerkvi sv. Petra v torek 12. julija na grobu sv. Jozafata Kunčeviča, mučenca edinosti, ki je tam pokopan.
Carigrajska delegacija v Vatikanu
Tudi letos je prišla za praznik apostolov Petra in Pavla na obisk v Vatikan posebna delegacija carigrajskega patriarhata. V delegaciji so bili švicarski metropolit Da-maskinos, naslovni škof Apameje Spiri-dion in arhimandrit Vasilios Drosos.
Papež je delegacijo sprejel na praznik dopoldne. V nagovoru je poudaril povolj-ni zaključek petega skupnega zasedanja katoliško-pravoslavne komisije za teološki dialog. Zasedanje jc bilo v pravoslavnem samostanu Uusi Valamo na Finskem. Komisija je soglasno odobrila dokument o zakramentu mašniškega posvečenja in o zakramentalni ureditvi Cerkve. Sv. oče je še povedal, da stalno moli za uspešno pripravo na vsepravoslavni vesoljni koncil.
ZSMJ ima predsednika
Zveza socialistične mladine Jugoslavije ima predsednika. Na konferenci, ko so voliM novega predsednika, je slovenski kandidat Branko Greganovič dobil 49 glasov, kandidat iz Makedonije pa 48. Ker na demokratičnih volitvah odloča večina, je bil izvoljen Greganovič, čeprav le z enim glasom večine.
Izid voiitev v ZSMJ priča, kako je jugoslovanska družba med seboj razdvojena, ko gre za uvajanje demokracije. Številni so tisti, ki hočejo še po starem voliti tiste, ki jih partija določi.
tošnjo sezono pravi polom. Prebivalstvo je na robu bede. Jugoslovanski delavec, ki je nekaj zadnjih let mirno prenašal hude podražitve, je nazadnje le začel omagovati pod pritiskom praznega želodca.
Na ulico so šli celo delavlci Tovarne avtomobilov v Mariboru, za katere so nekateri sklepali, da bodo to storili najkasneje. V tej tovarni namreč vlada napol vojaški režim zaradi proizvodnje tovornjakov za vojsko ter modemih oklepnikov. Te oklepn’ke izdelujejo že vrsto let in v velikih količinah čakajo, da jih bodo uporabili proti delavcem, ki so jih izdelali.
27. junija so v Ljubljani zasedali slovenski komunisti in dali vsem jasno slutiti, da so začeli podlegati stalinistom iz manj razvitih republik. Nekaj dni kasneje so jugoslovanski komunisti v Beogradu spet jasno in glasno pokazali svojo popolno nesposobnost. Ob ključnem dejstvu, da je država, ki ji samovoljno vladajo, v popolnem razsulu, so dva dni z vsemi močmi udrihali čez Slovence in njihovo komunistično vodstvo, ki da ni več sposobno obvladati nezadržne demokratizacije. Ovira na poti v demokratizacijo jugoslovanske družbe bo gotovo tudi novi predsednik ZKJ Stipe Šuvar, eden najbolj nevarnih dogmatikov stalinističnega kova, oče pro-slule šolske reforme (usmerjeno izobraževanje).
Isti dan, ko je zasedal Odbor za zaščito zaprtih časnikarjev »Mladine«, je ljubljanska televizija pripravljala enourno oddajo o kulturnem mitingu, ki je bil v Ljubljani v podporo zaprtim Janši, Borštnerju, Tasiču in vojaku Bogataju v Sarajevu. Zvečer so vodilni na ljubljanski televiziji oddajo prepovedali. Odbor je zahteval, da se prepoved nemudoma prekliče ter da oddajo takoj predvajajo, prav tako pa naj prosijo beograjsko televizijo, da da na razpolago zloglasni prispevek, ki so ga predvajali o ljubljanskem protestnem mitingu in ki je bil poosebljena dezinformacija in manipulacija. Prispevek je namreč s spretno montažo prikazoval Slovence srbskim gledalcem kot šoviniste in celo fašiste.
Kot rečeno, Slovenci se ne morejo zanesti niti na svoje politike, da bi jih branili pred represijo, ki prihaja »z juga«. Le nase še lahko računajo. Vsi nestrpni čakajo dneve sojenja. To se bo začelo v Ljubljani 18. julija pred vojaškim sodiščem in bo za zaprtimi vrati.
Toda oglašajo se tudi v Srbiji in sicer delavci. Za onimi iz tovarne Zmaj ,v Zemunu so stopili na pozorišče delavci iz kombinata Borovo pri Vukovarju, sto km od Beograda. Gre za največji kombinat obutve ter gumijastih izdelkov.
Potem ko so več dni manifestirali po Vukovarju, so fc. julija z avtobusi in avtomobili privozili v Beograd. Zgodaj zjutraj so se zbrali pred sedežem sindikatov. Ko tu niso nič opravili, so se podali pred sedež skupščine (parlamenta). Ure in ure so čakali, da bi jih kdo sprejel, nazadnje so vdrli v stavbo in zasedli osrednjo avlo.
Ko ljubljansko Delo poroča o tah demon-straicijah, piše med drugim: »Navzoči delavci (kakih štiri tisoč) so začeli vzklikati: "Pripeljite Krekiča!” Delavci so zahtevali, naj pride Nenad Krekič, sedanji član zveznega izvršnega sveta (vlade) in zvezni sekretar (minister) za zunanjo trgovino, ki je bil še pred dvema letoma glavni direktor Borova.
»Krekič nas je pripeljal na rob propada, mi pa njega na nov stolček!«
»Krekič in Mikulič sta se poročila s sestrama. Če nas je Krekič uničil sam, 'kaj bo šele skupaj z Mikuličem naredil za to državo!«
»Dol z vlado! Fuj Mikulič! Fuj Krekič!«
O teh demonstracijah so obširno poročali tudi tuji časopisi. Če protestom delavcev prištejemo še zadevo Kosova, ima srbska partija dovolj skrbi in težav doma in ni prav nič potrebno in koristno, da se po nepotrebnem vmešava v slovenske zadeve.
V. Slemensky
Pred desetimi leti je italijanski parlament odobril zakon 194, tj. zakon, ki legalizira splav oz. abortus. Pri razpravi in potem pri glasovanju sta bili takrat jasni dve fronti: demokristjani, ki so bili proti legalizaciji splava in laična fronta, ki je legalizacijo zagovarjala. Takrat je bil zakon 194 izglasovan z veliko večino.
Kako leto nato smo imeli referendum o tem zakonu. Pri referendumu je zopet večina volivcev zakon potrdila.
V	desetih letih se je pa marsikaj spremenilo. Zakon 194 ni prinesel tistega, kar so pričakovali, predvsem se število tajnih abortusov ni toliko zmanjšalo, kot so računali. Ugotovili so tudi, da abortus služi za omejevanje nezaželenih rojstev, kar ni namen zakona 194. Mnogi, tudi iz laičnih vrst, so prišli do spoznanja, da je liberalizacija splavov huda socialna rana, ki ima težke posledice, tako moralne kot zdravstvene, tako za ženske kot tudi za celotno družbo. Vsled tega so čutili potrebo, da o zakonu znova debatirajo v parlamentu. Razprava je bila dolga, živahna, vanjo so posegli številni parlamentarci vseh skupin. Zaključila se je s tajnim glasovanjem v torek 5. julija.
Glasovali so o dveh dokumentih, enega je predložila DC, drugega skupina laičnih strank. Pred glasovanjem se niso mogli zediniti o skuanem dokumentu. Izid je bil, da so odobrili večino postavk demo-krščanskega predloga, zavrnili pa so dve, in še ti dve s pičlim številom petih oz. sedmih glasov.
Izkazalo se je. da laična fronta ni več tako kompaktna kot pred desetimi leti. Glasovanje je bilo tajno. Izid je pokazal, da so številni laični poslanci glasovali »po vesti«, to se pravi v prilog demokrščan-skim predlogom. A tudi kak demokristjan je glasoval »po vesti« proti predlogom svoje stranke.
Zakon 194 ostaja v veljavi, ker ni šlo za to, da bi ga odpravili, temveč da bi ga izboljšali. V tem oziru je morda najbolj pomenljivo, da se začasno prepovejo raziskave in poskusi s človeškimi zarodki.
Minister za zdravstvo Donat Cattin z izidom glasovanja v parlamentu ni bil zadovoljen in je dejal: »Solidarnost laikov (levičarjev) je znova postavila zid proti DC in katoličanom. Kratko, ta debata pomeni zavoro za dialog.«
Morda pa ni na mestu takšna črnogledost, če pomislimo na veliki premik, ki se je vendarle pokazal pri glasovanju o zakonskih dopolnitvah. Blok levičarjev v tem pogledu ni več tako strnjen, kot je bil pred desetimi leti. Pričakujemo, da bo italijanska družba še naprej kulturno in človeško zorela k boljšemu in da pride čas, ko bodo tudi laične sile razumele, da je človeško življenje največja vrednota, ki jo moramo z vsemi sredstvi čuvati od spočetja do naravne smrti. Seveda pa katoličani v tem oziru ne smemo niti najmanj popuščati človeškemu egoizmu.
Bolgarski katoličani imajo novega škofa
Sv. oče je imenoval za škofijskega administratorja v Sofiji Georgija Jovceva, ki ima 38 let. Je samo »upravitelj« škofije, ker državne oblasti nočejo, da bi bil »re-zidencialni« škof.
Novi škof ima težka leta za sabo. študiral je za tehnika, opravil dve leti vojaške službe. Teologijo je študiral s pomočjo nekaterih duhovnikov v Plovdivu, saj v Bolgarija so ukinili vsa semenišča že takoj po zadnji vojni. Vendar je uspel v svoji želji in dobil tudi državno dovoljenje za posvetitev v mašnika. To se je zgodilo 10. maja 1976.
Kot duhovnik je zahajal med mladino, kar ni bilo po volji oblastem. Zato so neko noč preoblečeni agenti vdrli v domačo hišo in pretepli mater; tudi novega škofa so pred dvema letoma neznanci pretepli, da se je moral zateči v bolnišnico. Vendar je sedaj le škof v Sofiji in kot tak na čelu maloštevilne skupine katoličanov v Bolgariji.
Slmnci PO Metnih volitvah Nadškof Anton Vovk
Pok. nadškof Anton Vovk na enem svojih birmovanj v ljubljanski škofiji
POVOLILNA RAZMIŠLJANJA
Minila sta dva dobra tedna po junijskih deželnih in drugih volitvah (pokrajinskih in cvbčinskiih), ko so volivci s svojim glasom in svojimi preferencami izrekli zaupanje listam in kandidatom, ki so jim bili pogodu. Veliko se je že pisalo o rezultatih in številkah s teh volitev, ki so bile v deželi Furlaniji-Julijski krajini in tudi v Dolini Aosti. Posebno pozornost smo seveda obrnili v izide v naši deželi, kjer je prav izvolitev novega deželnega sveta pomenila glavni politični akt letošnjega junijskega glasovanja. Zato se bomo v naslednjih vrsticah nekoliko pomudili ob zaključkih in perspektivah, ki še posebej zanimajo slovenske volivce.
iPolitične stranke so že v glavnem pregledale in vsaj v splošnih obrisih analizirale izide 'in uspeh oz. neuspeh lastne politike. To je seveda naredila tudi slovenska stranka, ki je sicer na zadnjih volitvah dosegla vse zastavljene si cilje s tem, da je izvolila vse svoje predstavnike. Tako in samo po zaslugi Slovenske skupnosti in njenih odgovornih in zrelih volivcev zopet sedi danes samostojni slovenski predstavnik v deželnem svetu Fur-lanije-Julijske krajine, v pokrajinskem svetu v Trstu in Gorici ter v občinskem svetu in v rajonskih konzultah v Trstu — torej v organih, za katere smo izbirali predstavnike na junijskih volitvah.
Moramo pa tudi z določeno realistično grenkobo ugotoviti, da smo zabeležili pri vsem tem tudi viden padec glasov za slovensko stranko v naši deželi. To nas mora seveda navdajati z zaskrbljenostjo, čeprav nas ne sme voditi v pesimizem. Tudi razne druge in večje stranke so precej padle, nekatere kar za dobro polovico ali več prejšnjih glasov in izvoljenih mest (republikanci, Lista za Trst, Furlansko gibanje, pa tudi komunisti). Posebno viden padec pa so zabeležili slovenski socialisti, ki so kljub močnemu napredovanju v splošnem deželnem merilu izgubili svoje dosedanje predstavnike v tržaškem in go-riškem pokrajinskem svetu ter v tržaškem občinskem svetu! Prav zato mora biti tudi analiza padcev glasov za SSk treznejša in razumnejša, prej kot čustvena.
USPEH SLOVENSKE STRANKE
Ob vseh volitvah se oblikujejo komentarji in mnenja, ki naj čim bolje tolmačijo dosežke ali pomanjkljivosti strankine politike. To velja tudi za sedanje ocene, ki jih je tudi slovenska stranka že naredila. 'Ne bomo se zato tu spuščali v podrobne in konkretne analize junijskih volitev. Radi bi le opozorili na nekatere točke, ki morda bolj izstopajo v tem okviru. Jasno je, da je SSk v bistvu zadovoljna nad izvolitvijo svojih predstavnikov, ki bodo še nadalje jamčili slovensko samostojno in aktivno politično prisotnost v izvoljenih svetih.
Kot že naslov članka pove, se v teh vrsticah predvsem zaustavimo ob deželnih volitvah. Te so bile pravi mejnik v naši volilni borbi in za to izvolitev slovenskega deželnega svetovalca je v prvi vrsti šlo tudi pričakovanje naših volivcev in javnosti sploh. Z izvolitvijo svojega zastopnika v deželnem svetu si namreč SSk za nadaljnje petletje zagotavlja mesto v tem pomembnem ne le upravnem, ampak predvsem zakonodajnem organu. Ne vemo še, če bo slovenski deželni poslanec lahko vstopil v novo deželno vlado, ne vemo še, kakšna bo sploh nova politična večina.
'Vemo pa, da bo slovenski samostojni predstavnik v deželni zbornici Bojan Brezigar še nadalje vodil bitko za pravice in koristi slovenske narodne skupnosti v Italiji, kot sta to v prejšnjih obdobjih zavzeto delala Jože Škerk in nato kar dvajset let Drago Štoka. In to je pomembno! Pomembno, da lahko slovenski deželni svetovalec vodi v skladu s svojo stranko samostojno politiko, da lahko predlaga zakonske osnutke in nastopa z govori, interpelacijami, resolucijami, dela v svetovalskih komisijah itd. Zato je že s samo izvolitvijo svetovalca SSk v deželno zbornico predpogoj bodočega delovanja uresničen!
KAKO NAPREJ?
Po volilnih rezultatih gre sedaj delo un pogled slovenske stranke na bodoče delo. Že prej smo zapisali, da 'beleži SSk poleg splošnega uspeha tudi manj uspešno padanje glasov. To je opazno v posameznih predelih in volilnih okrožjih naše dežele. Tako v mestnih središčih, v določenih rajonih in vaseh, pa tudi v drugačnih merilih. V našem listu je bilo že zapisano v zadnji številki nekaj o žalostnem, če ne že kar poraznem izidu zlasti v Beneški Sloveniji, ko v določenih vsaj po naravni karakteristiki slovenskih občinah sploh ni
bilo enega glasu za slovensko edino stranko! Tako recimo v občini Sovodnje ali Grmek, pa tudi Podbonesec in še kaki drugi. V gotovo neslovenski furlanski občini Campaformido pa je slovenska stranka šla od zadnjih pet kar na dvajset glasov!
Še iin še bi lahko naštevali podobne primere, pa jih raje pustimo. Vsekakor bo morala slovenska stranka v teku novega petletja poiskati ne samo vzroke za to stanje, ampak tudi nekaj ustreznih poti za izhod iz krize, ki bi lahko leta 1993 imela nelepe posledice.
Stranke sedanje šestčlanske politične večine se že pripravljajo na soočanje. Razne večje sile so že bolj ali manj jasno povedale, kako si zamišljajo novo deželno večino. Krščanska demokracija se je po sklepu svojih organov izrazila za Obnovitev šeststrankarske večine (DC, PSI, PSDI, PRI, iBLI in SSk), ki je bila v zadnji mandatni dobi. Socialisti pa so jasno povedali, da niso za obnovitev take večine, ampak v bistvu za neko močno dvostrankarsko vlado (DC in PSI) morda s prispevkom zelenih. Ostale manjše stranke — vključno in morda v prvi vrsti slovenska — naj bi ostale nekje zunaj. Sploh naj bi prišlo do političnega poenostavljenja iin z novimi volilnimi zakoni tudi do izginotja manjših strank...!
Na vsak način kocka ni že padla in zato je tudi vsako 'bolj podrobno predvidevanje za bodočo deželno vlado in večino preuranjeno. V vročih bodočih poletnih tednih bodo pa politične sile morale izoblikovati jasne programe in načrte. Zato se gotovo tudi slovenska stranka pri tem odgovorno in zavestno odloča za vključevanje v demokratično dialektiko z drugimi večinskimi strankami. 'Pred sabo ima gotovo najprej osnovne zahteve slovenske manjšine v Italiji s posebnim ozirom na deželne pristojnosti. V skladu s svojim programom in z razpoložljivostjo drugih političnih sil se bo torej gotovo tudi SSk znala odločiti za najbolj primemo rešitev in najbolj ustrezno obliko svojega sodelovanja in svoje prisotnosti v deželnem okviru in torej tudi v bodočih političnih izbirah.
Spectator
Vernost avstrijske mladine
Salzburška škofija je izvedla anketo med mladimi Avstrijci o njihovi vernosti. Na vprašanja je odgovorilo nad 9.000 vprašanih. Njih odgovori: 30 % ne dobi v družini nobene verske vzgoje; 70% ne verjame v osebnega Boga, temveč le v neikaj nadnaravnega abstraktnega (Bitje racionalistov), (le 26% veruje v razodetega Boga.
Glede Cerkve jih je 52% odgovorilo, da jim Cerkev nekaj pomeni, ostali pa da jim Cerkev nič ne pomeni; 77 % 'jih ne hodi v cerkev, 33 % jih hodi, a bolj zavoljo prisile 'kot iz lastne odločitve.
Ker je pred vrati obisk sv. očeta, so jim zastavili tudi vprašanje, ali se jim ždijo papeževi obislki po raznih deželah pomembni in koristni. 74% je odgovorilo, da papeževega nauka nimajo za pomembno zadevo.
Če je vse to res, potem je sv. oče imel dosti več verne mladine okrog sebe v Južni Ameriki kot pa jo je imel v Avstriji.
■ Italijo, južne dele Balkanskega polotoka, Turčijo, Ciper in Grčijo je zadnje dni zajela velika vročina, ki je samo v Grčiji terjala nad 40 življenj. V Atenah so namerili 45 stopinj v senci, v Makedoniji nad 40, prav tako v Kataniji na Siciliji. Sedanji vročinski val je nastal zaradi pritoka toplega zraka iz severne Afrike in z Arabskega polotoka.
■ Silna eksplozija odtekajočega plina je popolnoma uničila naftno ploščad Piper Alfa, ki je stala 120 milj od naselja Kick na vzhodni obali Škotske. Na njej je bilo zaposlenih 230 delavcev. Rešilo se jih je le 64. Lani so na jekleni ploščadi, ki je tehtala 34.000 ton, dnevno načrpali 165.000 sodčkov nafte in 620.000 kubičnih metrov plina.
■ Brzi vlak, ki je vozil na progi Banga-lore-Trivandrum, je 15 km od mesta Kilon v indijski državi Kerala zapeljal v jezero Astamudii. Vzrok nesreče je bila popustitev enega od mostov, ki prečkajo rokave tega jezera. Iz potopljenih vagonov so potegnili kakih 130 trupel, nad 200 oseb pa je bilo ranjenih
■ V sovjetski republiki Armeniji se nadaljujejo spopadi v glavnem mestu Erevanu med demonstranti, ki zahtevajo priključitev Gorske Karabahije matični republiki, čemur pa nasprotuje osrednja
Prvega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka smemo šteti med velike slovenske škofe skupaj s Slomškom, Jegličem, Sedejem. Po svoji usodi je bil še najbolj podoben Sedeju: oba sta živela in vodila svojo škofijo v politično zmedenih in nevarnih časih, samo da je Sedej trpel zaradi italijanskega fašizma, Vovk pa zavoljo slovenskih stalinistov. Potrebno je poudariti »stalinistov«, saj so bili med slovenskimi komunisti tudi pošteni ljudje, ki so prav mislili, a niso imeli besede, še manj da bi kaj odločali. Nasprotno, dostikrat so po zaporih delili usodo »reakci-
oblast v Moskvi. Njen predstavnik Jakov-ljev je odločno izjavil: »O spremembi republiških meja ni govora!« V spopadih je bilo ranjenih že 40 oseb in bilo je tudi nekaj mrtvih. V Erevanu ne vozijo ne tramvaji ne avtobusi, promet na letališču je bil za dva dni blokiran, pojavljajo se napisi proti vojski, ki je mesto zasedla, v Gorski Karabahiji pa ne jenja splošna stavka.
■	Vietnamske komunistične oblasti so obsodile nedavno razglasitev med svetnike 117 mučencev, ki so bili iz verskega sovraštva umorjeni v 18. in 19. stoletju. Poleg 96 domačinov je doseglo čast oltarja tudi 11 Špancev in 9 Francozov. Za sedanje oblastnike so to bili »agenti francoskega kolonializma«. Zavoljo tega noben vietnamski 'škof ni smel priti h kanonizaciji v Rim, pa tudi v Vietnamu se tega dogodka ni smelo proslavljati. Od 60 milijonov prebivalcev je sedaj v državi kakih šest milijonov katoličanov.
Dohodki Cerkve v Španiji
Glede vzdrževanja Cerkve in njenih potreb je v Španiji v teku nekaj podobnega kot v Italiji. Po dogovoru med Cerkvijo in državo daje slednja 0,1 % osebnih davkov Cerkvi. To znaša približno 14 milijard peset. S to vsoto je kritih ena četrtina stroškov, ki jih ima Cerkev, če davki ne dosežejo vsote 14 milijard peset, razliko doplača država. Taiko bo samo za tri leta. Od takrat dalje pa bo moral vsak davkoplačevalec nameniti 0,5 % svojih davkov ali za Cerkev ali za kak drug dobrodelni namen. Verniki bodo morali bolj zavzeto skrbeti za potrebe Cerkve.
Medjugorje pomaga reševati krizo
Komercialni direktor največje jugoslovanske letalske družbe JAT, Rade Milano-vič, je na vprašanje, koliko zasluži JAT z Medjugorjem, odgovoril: »Ne vprašujte me o tem. Povem vam samo to, da ima sedaj JAT eno letalo DC 10 več kot prej.«
Tašno letalo stane kakih 24 milijonov dolarjev. Gospodarski učinki Medjugorja se poznajo tudi v občini Čitluk, v Mostarju in Metkoviou, kjer prenočuje dosti romarjev. Pa tudi v Dubrovniku, kjer pristajajo mednarodna letala z romarji za Medjugorje,
je«. Ob razkritjih zgodovine postajajo te stvari vedno bolj jasne.
Anton Vovk je prevzel vodstvo ljubljanske škofije v najtežjih časih njene zgodovine po maju 1945, ko se je iz Ljubljane umaknil škof Rožman in je začasno vodstvo škofije sprejel kanonik Vovk. Sprva so ga oblasti še dovolj dobro sprejele, toda kmalu se je začel njegov križev pot, ko se je začel uveljavljati stalinizem na vseh področjih življenja. Težko je bilo že to, da je iz škofije odšlo v begunstvo kakih 200 duhovnikov in da se je bogoslovje izpraznilo. Po letu 1948 pa so začeli zapirati tudi duhovnike, ki so ostali doma. Vendar je tudi v tistih časih imel škof Vovk neko zadoščenje: oglašati so se začeli prvi kandidati za bogoslovje; pošiljal jih je v pazinsko semenišče. Njegov tajnik je bil Stanislav Lenič. V »Novi reviji« je opisal ta leta škofa Vovka, kako so ga pogosto ponoči zasliševali na OZNI, a je moral o vsem molčati. Potem pove Lenič tudi, kako so škofa Vovka v Novem mestu, ko je bil tam na birmovanju, namerno polili z bencinom in zažgali.
To početje slovenskih stalinistov se je zdelo Titu politično nespametno, zato je dal ukaz, da morajo škofa na vsak način rešiti. In so ga rešili. Brez Tita bi ga najbrž pustili v bolnišnici umreti, kot se zdi, da so pustili umreti Virgila Ščeka po operaciji. Tito je namreč videl, kako je na svetovno javnost negativno vplivala obsodba kardinala Stepinca, zato si ni želel novega škandala, če bi umrl škof Vovk.
Razmere so se polagoma izboljšale. V Ljubljani so odprli bogoslovje, bogoslovci so ostali doma. Zaprti duhovniki so se drug za drugim začeli vračati iz zaporov. Tudi uradno so v Vatikanu Vovkov položaj uredili. Najprej je bil imenovan za pomožnega škofa in posvečen 1. decembra 1946. Med svetim obredom so v cerkvi odvrgli solzilne bombe. Ko je Rožman leta 1959 umrl, je bil Vovk imenovan za rezidencialnega ljubljanskega škofa, leta 1961 pa za prvega ljubljanskega nadškofa. Udeležil se je tudi prvega zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora, čeprav že močno bolan. 7. julija 1963 je izmučen umrl, star 63 let.
Za tiste čase in razmere je bil Anton Vovk škof kot ga je ljubljanska 'škofija potrebovala: pogumen, umirjen, trezen, predan Cerkvi in svojemu ljudstvu. Na ljubljanskih Žalah leži ob škofu Jegliču sredi svojih pokojnih duhovnikov, ki jih je imel prisrčno rad.
★
■	V nekdanji cesarski prestolnici Anama (sedaj osrednji Vietnam) Hue je umrl nadškof Filip Nguen Kim Dien, star 67 let. Pripadal je kongregaciji »Malih Jezusovih bratov«. Zaradi neomajne zvestobe rimskemu papežu je bil od lela 1984 v hišnem priporu in doživel vrsto dolgih zaslišanj. Odločno je tudi odklonil ustanovitev »Pa-triotičnega združenja vietnamskih katoličanov«, kar naj bi bila prva stopnja k ustanovitvi narodne Cerkve kot je ta sedaj uvedena na Kitajskem.
»Bogoslovni vestnik«
Ramraie i Krtki
Izšla je 1. štev. Bogoslovnega vestnika 1988. Posvečena je Tanezu Ev. Kreku. Objavljena so namreč predavanja, ki so jih imeli na teološki fakulteti v Ljubljani ob 70-letnici Krekove smrti leta 1987. Gre za sedem predavanj, ki so v njih različni profesorji osvetlili Krekovo osebnost in njegovo delo. To je bilo zelo razgibano in je zajelo, lahko bi rekli, celotno kulturno, gospodarsko in politično življenje našega naroda ob koncu preteklega in ob začetku sedanjega stoletja. Zato naslovi predavanj: Krek in njegov čas (M. Benedik), Krekova osebnost (J. Juhant), Krekovo socialno delo (J. Gril), Krekovo politično delo (J. Juhant), Krekovo leposlovno delo (M. Mahnič), Krekov prispevek k širjenju sv. Pisma na Slovenskem (Fr. Rozman). Sledi še zanimiv članek Krški škof Anton Mahnič in J. Ev. Krek; napisal ga je Antun Bozanic. Krek in Mahnič sta namreč v devetdesetih letih tesno sodelovala in je prvi slovenski katoliški shod leta 1892 pravzaprav delo obeh, Mahniča in Kreka.
Ko Janez Juhant riše Krekovo osebnost, navaja tudi sodbo A. Ušeničnika, ki je o njem zapisal: »Krek ni bi’ ustvarjen za čisto znanost, ampak je globoko v sebi čutil svoje socialno poslanstvo. Najlepše besede, ki jih je izgovoril ali zapisal, so izhajale iz ljubezni do ljudstva in iz sočutja s trpečimi ljudmi. O Kreku se je res lahko do besede reklo: Danes tukaj, jutri tam. Popoldne na dolgi seji Gospodarske zbornice, zvečer pozno v noč na seji Krščansko socialne zveze, jutri na političnem shodu v Starem trgu, pojutrišnjem v parlamentu na Dunaju...«
Župančič je po njegovi smrti zapel: »Bil je mož, ki, kot knjige mi, ljudi je brati znal...«
J. Ev. Krek spada med največje borce za Jugoslavijo, to je za združitev vseh južnih Slovanov v eno državo. Videl je namreč, kako ie ipangermanizem resno ogrožal narodni obstoj Slovencev v Avstriji. Ni šlo samo za Koroško, marveč tudi za Južno Štajersko in celo za našo Primorsko, saj so z južno železnico začeli naseljevati v vedno večjem številu nemške železničarje in uradnike ob vsej progi. Zlasti pa so ga skrbeli velikonem-ški načrti za čas po končani prvi svetovni vojni, ko so Nemci računali na še močnejši prodor do Jadrana Zato se je oklenil misli o združitvi vseh južnih Slovanov v Avstriji v eno državno telo pod žezlom avstrijskega cesarja: Slovenci, Hrvati in prečanski Srbi v Vojvodini ter Bosna naj bi se združil; v »Jugoslavijo« pod žezlom cesarske monarhije na Dunaju. V ta namen ie skupaj z drugimi pripravil »majsko deklaracijo« in postal njen najvnetejši propagandist. In prav na agitacijskem potovanju po Dalmaciji za majniško deklaracijo se je utrujen na poti domov ustavil pri prijatelju župniku v Šent Janžu na Dolenjskem, kjer ga je zadela kap, da ie umrl 8. oktobra 1917.
Malo pred smrtjo je Alojziju Resu, Goričanu, pisal: »Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le na eno: kako boste združeni, vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen procvet, kulturo, blagostanje.«
Pri tem je mislil na demokratično, socialno pravično in napredno jugoslovansko državo, kjer bi se vsi njeni narodi čutili enakopravne in bili enakopravni.
Ko je pozneje vidovdanska Jugoslavija postala centralistična država, je bila izdana Krekova zamisel Jugoslavije, prav tako in še bolj je bila izdana Krekova zamisel skupne države južnih Slovanov v sedanji samoupravni Jugoslaviji, kjer se Slovenci morajo boriti že za narodno in gospodarsko preživetje, kaj šele za demokracijo! Janez Ev. Krek je z idejo o Jugoslaviji pravilno mislil, zgrešili so tisti, ki so pozneje Jugoslavijo gradili in vodili do današnjih dni.
V	pričujoči številki Teološkega vestnika je še razprava J. Krašovca o Kazni in obljubi v Jeremijevo knjigi. V. Dermota piše o preventivni metodi sv. Janeza Boška, V. Škafar se spominja moralista Bernarda Haringa ob njegovi 75-letnici. Revija se zaključuje z ocenami in predstavitvami novih kniig.
(r+r)
★
■	Italijanski parlament je z 288 glasovi proti 210 sprejel vladni dekret, po katerem bodo italijanske vojne ladje »zavoljo izrednih potreb in skrajne nuje« še šest mesecev ostale v Perzijskem zalivu. Tja so bile ob nasprotovanju levičarskih strank poslane septembra 1986, da bi zagotovile varno plovbo italijanskim ladjam.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Sv. Višarje Nova revija gre svojo pot naprej
Sv. Višarje spadajo med najbolj priljubljene božje poti. Ležijo na stičišču treh narodnosti: slovanske, germanske in romanske in so poleg tega najvišja Marijina božja pot v Evropi.
Začetki te božje poti, ki segajo v leto 1360, niso povsem jasni. Legenda pripoveduje, da je neki pastir iz Žabnic v grmu na vrhu hriba našel lesen kip Matere božje, okoli katerega so klečale ovce, ki jih je bil brez uspeha iskal vsepovsod po gori. Ob tem pogledu je tudi pastir pokleknil, nato pa vzel kip ter ga odnesel v Žabnice v župnišče.
Župnik je sklical vaščane teh jih spraševal, kdo izmed njih je zanesel kip na goro, toda nihče ni vedel o tem ničesar. Zato je župnik kip zaklenil, toda naslednje jutro je ta že bil spet na vrhu gore. Ker se je to še večkrat ponovilo, je župnik odšel k patriarhu v Oglej ter mu povedal, kaj se godi. Po daljšem premisleku je patriarh ukazal, naj na kraju, kjer so našli kip, sezidajo cerkev, kip pa postavijo na oltar.
Tako se je tudi zgodilo. Cerkvica je seveda bila zelo majhna; domnevajo, da je obsegala prostor, kjer stoji današnji prezbiterij, saj ni bilo lahko zidati na taki višini, kamor je bilo treba vse potrebno znositi. Iz tega časa se omenja tudi prvi čudež in sicer naj bi bil v hipu spregledal mož, od rojstva slep, in to v trenutku, ko je izrazil željo, da bi rad pomagal pri zidanju cerkve.
Na Sv. Višarje je ljudstvo že od vsega začetka zelo rado romalo. Zlasti se je na Višarjah zbralo mnogo romarjev na Veliki šmaren leta 1760, ko se je obhajala 400-letnica božje poti. Pripovedujejo, da se je ob tej priložnosti zbralo na gori 24 duhovnikov in ogromna množica ljudstva. Sv. Višarje so takrat spadale pod celovško oz. krško škofijo, zato je ob tej slovesnosti bil navzoč tudi krški škof, ki je maševal. V procesiji so nesli kip Matere božje okoli višarskega vrha, kot je to v navadi še v naših časih. Prav tako slovesno so jubilej višarske božje poti praznovali sto let kasneje, leta 1860, ob 500-letnici božje poti, ko se je na Višarjah zbralo 100.000 romarjev. Takrat je papež s posebnim pismom celo razglasil višarsko sveto leto.
Ljudstvo je na goro prihajalo v procesijah in sicer s Koroške, Štajerske, Kranjske in Goriške. Kot pravi p. Odilo Hajnšek v svoji knjigi »Marijine božje poti« (Celovec 1971), je prišlo tisto leto na Sv. Višarje 86 procesij, bilo je 109 slovenskih pridig in 56 nemških, maš pa 1.474, vse to seveda samo v poletnih mesecih, ko je bila božja pot odprta.
Kot mnoge druge božje poti je tudi vi-šarska bila ukinjena pod cesarjem Jožefom II. Marijin kip so zato odnesli v farno cerkev v Žabnice; poleg tega so takrat v cerkvi na Višarjah morali podreti tudi vse tri oltarje. Po smrti Jožefa II. se je višarska Marija spet smela vrniti na goro.
Leta 1807 je v cerkev na Višarjah udarila strela. Cerkev je pogorela in z njo vse, kar je bilo lesenega. Svetišče so kmalu popravili ter dodali še en oltar v čast Mariji Pomagaj. V stranskih kapelah pa sta bila oltarja sv. Jožefa in sv. Ane. Cerkev je imela tri zvonove. Največji je tehtal 1.232 kg in so ga spravili na goro leta 1834.
Sv. Višarje spadajo pod žabniško faro, zato so župniki iz Žabnic tudi pred postavo odgovorni za to božjo pot. Seveda pa so na gori vedno bili tudi drugi duhovniki, ki so nudili duhovno oskrbo vernikom, ki so prihajali v Marijino svetišče. Leta 1906 so oskrbo za višarske romarje prevzeli frančiškani iz Ljubljane, ki so tu ostali do leta 1924, ko so jih, kot po drugih slovenskih božjih poteh, zamenjali italijanski redovniki.
Ker stoji svetišče na Sv. Višarjah (kot pove že ime), zelo visoko, 1790 m nadmorske višine, so se do zadnjega časa romanja vršila samo v poletnem času in sicer od 24. junija, torej o kresu, do prve (ro-žnovenske) nedelje v oktobru. V ostalem času je svetišče ostalo zaprto, prav tako tudi ostala poslopja ob cerkvi, saj so tu pozimi visoki snežni zameti.
Med prvo svetovno vojno je cerkev na Višarjah bila popolnoma porušena. Marijin kip je župnijski upravitelj iz žabnic, frančiškan p. Pij, šc poprej odnesel v župnišče v Žabnice. Kei pa je vojna nevarnost postajala vedno večja, je sklenil, da ga spravi v kakšen varnejši kraj. Tako je višarska Marija našla zatočišče najprej v Beljaku, nato na v frančiškanskem samostanu v Mariboru.
Iz tega časa imamo zanimivo poročilo
v slovenskem verskem mesečniku Bogoljubu. Ta v oktobrski številki iz leta 1915 takole poroča, kako je cerkev na Višarjah gorela, ko so jo obstreljevali:
»Tako lepih in gorkih dni nimamo veliko v zgodnji jeseni, kakor je bil četrtek, 6. septembra. Od daleč nas je pozdravljala višarska cerkev, ki se je lesketala v sončnih žarkih. Zdelo se je, da nas danes še prav posebno vabi k sebi na goro. In isti dan ob treh popoldne je ista cerkev zažarela še enkrat v nenavadnem sijaju, v groznem plamenu.
Opazovali smo z daljnogledom, kako je začela najprej goreti streha nad glavnim oltarjem. Od tu se je pomikal ogenj proti glavnemu cerkvenemu vhodu ter se slednjič polastil zvonikove strehe. Videlo se je, kako se je valil dim naravnost navzgor. Le semintja, kadar je potegnil severni veter, se je nagnil goreči steber po strani, pa se je kmalu zravnal in se vzpenjal zopet navzgor. Ves prizor je trajal le malo časa; po preteku slabe ure se je kazalo že golo zidovje. Ker naš planinski kraj ni oddaljen več nego 10 km zračne črte od Višarij, videle so bistre oči tudi brez daljnogleda, kaj da se vrši na gori.«
Nedeljsko bogoslužje brez maše
Škofje po raznih deželah so se znašli v resnih težavah, ker zaradi premajhnega števila duhovnikov ne morejo zagotoviti, da bi hila povsod nedeljska maša. Obrnili so se na Sveti sedež z vprašanjem, kako naj organizirajo nedeljko bogoslužje brez maše.
Kongregacija za bogoslužje je 2. junija izdala zadevna navodila. Gre v bistvu za bogoslužje božje besede. V prvi vrsti se naroča, naj se organizira to bogoslužje samo tam, kjer res ni mogoče, da bi bila sv. maša. Če je maša lahko v soboto zvečer, ne sme biti to bogoslužje v nedeljo.
Za organizacijo nedeljskega bogoslužja božje besede naj poskrbi krajevni škof. Vodi naj ga diakon, če je na razpolago, drugače lahko laik, moški ali ženska. Vsebuje naj vedno branje božje besede za tisto nedeljo. Laik ne sme pridigati, lahko pa prebere pridigo, ki jo je pripravil odsotni župnik. Potem naj bodo vedno prošnje za vse potrebe. V pripravo na sv. obhajilo, ki ga lahko deli laik, naj se vedno moli ali poje očenaš. Po sv. obhajilu naj bo nekaj skupne zahvale.
Kongregacija opozarja, da se je treba pri tem bogoslužju izogniti vsemu, kar bi dajalo vtis, da gre za pravo mašo.
Spomin na pok. duhovnika in kulturnega delavca Virgila Ščeka je na Krasu še tako živ in močan, da je v nedeljo 10. julija privabil blizu 200 ljudi v avbersko župnijsko cerkev k spominski maši ob 40. obletnici njegove smrti. Somaševalo je devet duhovnikov, koprski škof Metod Pirih pa je po R. Podbersiču poslal svoje pozdrave. Med mašo je na koru prepeval mešani zbor domačinov in okoličanov. Lpudje so zbrano molili pri maši in na pokopališču.
Takoj po maši je dr. Tone Požar v daljšem predavanju v cerkvi prikazal osebnost in delo pok. Virgila Ščeka. Program njegovega življenja in dela je bil služenje Bogu in slovenskemu narodu po zgledu sv. Cirila in Metoda, katerih podobo je dal natisniti na novomašni podobici in kasneje dal naslikati Tonetu Kralju v av-berski cerkvi ob strani zavetnika sv. Miklavža.
Kot duhovnik je z zagnanostjo in z modernimi prijemi pastiroval v Trstu (pri Sv. Ivanu in Starem sv. Antonu), v Lokvi in pozneje 14 let v Avberju. Versko pro-
Izšla je 73/74 številka Nove revije. Kakor vedno ne gre za revijo v običajnem smislu, temveč za zbornik razprav, esejev, literarnih stvaritev ter številnih drugih prispevkov. Revija je zato zajetna, nad tri sto strani.
Precej prispevkov je posvečenih nemškemu filozofu Heideggerju, ki je eden glavnih zastopnikov nemške filozofije v našem stoletju. Dolžijo ga podpiranja nacizma in simpatiziranja z njegovimi idejami.
Precej prostora je odmerjenega literaturi, tako poeziji kot prozi, domači (Niko Grafenauer, Andrej Brvar, Ivo Antič, Zdravko Zupančič) kot prevodom (Josif Brodski). Dušan Jovanovič objavlja dramo Viktor ali dan mladosti.
Potem so objavljene raznovrstne razprave s filozofskega in etničnega področja, ki bodo zanimale strokovnjake. Posebno pozornost zasluži Dnevnik škofa A. B. Jegliča. Obsega čas od avgusta do konca oktobra 1918. Gre za čas, ko so bile najhujše polemike okrog »majniške deklaracije« ter za Jugoslavijo in-proti njej. V središču vsega tega narodno-političnega snovanja je bil ravno škof Jeglič, saj je s svojo avtoriteto odločilno podrl misel o priključitvi Slovencev k Jugoslavija, najprej v okviru avstrijske monarhije, -proti koncu pa k Jugoslaviji skupaj s Srbi in Hrvati. O teh dogodkih se je že veliko pisalo, Jegličev dnevnik marsikako vrzel napolni in osvetljuje ozračje in razmere, ki so v tistih mesecih vladale na Slovenskem in na Dunaju. Šlo je za bolečo odločitev, ki je posebno prizadela dr. Šušteršiča in številne duhovnike, tradicionalno navezane na Avstrijo in cesarja.
Ves čas vojne je Jeglič redno opravljal svoje vizitacije po škofiji. Zanimivo je, kako so ga sprejeli Nemci v Kočevju in okolici. Piše: Kočevarji so mi obetali "kamne in gnila jajca”. No, tega niso storili. Le v mestu samem so mlaje, postavljene pred župniščem in pred cerkvijo, ponoči pometali v vodo. Nekateri šolarčki so trdili, da jih ne bo birmal slovenski škof, ampak da bodo naprosili nemškega škofa iz Gradca ali Celovca. In res par otrok iz boljših družin ni prišlo k sv. birmi. Ena deklica je vprašala g. kateheta: »Ali me bo škof razumel, če bom odgovorila po -nemško?« V župniji Kočevje je 1/3 Slovencev, ki so popolnoma zapuščeni. Zaradi božje službe bo treba kaj ukreniti. Pa kaj, ko so Kočevarji tako strastni.« Potem omenja, da se je policijski komisar ponudil, da ga s policijo zaščiti,
- 6. 7. 1948]
blematiko je po krščansko socialnih smernicah J. Ev. Kreka bogatil z izredno socialno, kulturno -in publicistično dejavnostjo, vse pa razširil na celotno Primorsko.
Nasproti italijanskemu nasilju je branil slovensko besedo in pesem v cerkvi in v javnosti. Gojil je slovenski katoliški tisk, pisal molitvenike in katekizme, ustanovil in urejal razne liste in publikacije ter pisal članke v številne liste. Bil je neutruden tajnik Zbora svečenikov sv. Pavla, tajnik Katoliškega tiskovnega društva v Gorici, dal pobudo za Katoliško tiskarno in knjigarno ter za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe.
Višek javnega delovanja je bilo politično in narodnoobrambno delo v rimskem parlamentu, kjer je kot izvoljeni poslanec za goriško deželo v letih 1921-23 storil neizmerno dobrega za primorske Slovence in istrske Hrvate. Dvigal je versko in narodno zavest ter branil naše verske, narodne in socialne pravice med obema vojnama. Bil je drugi Čedermac in drugi Krek za primorske Slovence. Tega naši ljudje ne morejo in ne smejo pozabiti.
če bi želel pridigati po slovensko.
Omenjamo to, da vidimo, kako strastni nacionalisti so bili nemški Kočevarji, ki jih je pa med zadnjo vojno Hitler pregovoril, da so se izselili dz Kočevja na demarkacijsko črto pri Brežicah. Tako je Hitler rešil problem kočevarskih Nemcev.
Zanimivi so članki o sedanji politični aktualnosti. Gre za prispevke znanih profesorjev, ki »niso na liniji«: France Bučar, Dimitrij Rupel, Alenka Puhar, Spomenka Hribar in drugi mlajši. Spomenka Hribar objavlja članek Spet žejni čez vodo? V njem razmišlja o zadnji konferenci slovenskih komunistov in posebej o programskem govoru Milana Kučana. Piše: »Z njim so se vsi strinjali.« Ostajal je en sam
Izjava mladincev - Trst ’88
Spričo dogodkov v Sloveniji smo mladi udeleženci srečanja narodnostnih skupnosti sprejeli naslednjo izjavo:
Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo potek dogodkov v zvezi s priporom Tasiča, Borštnerja in Janše ter razširitve postopka na Zavrla, kar je odraz širšega dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji.
Kljub pozivom demokratične javnosti ni še ustreznih odgovorov na vrsto zastavljenih vprašanj, kar nas kot predstavnike demokratičnih sil posebno vznemirja.
S	to izjavo nikakor nočemo presojati legitimnosti pravosodnega sistema, hkrati pa pričakujemo in terjamo, da se ga uskladi s helsinškimi listinami, deklaracijo o človekovih pravicah OZN in procesi demokratizacije v jugoslovanski družbi, kar bi zagotavljalo državljanom večjo pravno varnost in zaupanje v sistem.
Podpiramo napore in delo Odbora za varstvo človekovih pravic, ZSMS in vseh drugih demokratičnih sil v SRS in SFRJ v boju za naprednejšo in bolj demokratično družbo.
V Trstu, 9. julija 1988
Podpisane organizacije: Mladinska sekcija Slovenske skupnosti, Mladinski odbor SKGZ, ZKM Italije, Svet za mednarodne odnose pri RK ZSMS, Klub slovenskih študentov dn študentk na Dunaju, Aktiv mladih madžarske narodnosti OK ZSMS Lendava, Aktiv mladih italijanske narodnosti OK ZSMS Piran.
Novice iz Doline
Pred par meseci smo v Mladinskem krožku imeli razstavo knjig. Precej ljudi se je zanimalo za tisk z versko vsebino. Potrebno je, da vsak kristjan pozna svojo vero, da ne bo njegova kultura na ravni otroških let.
Pri prvem obhajilu je Jezus prišel v srca naših malčkov: osem jih je bilo.
Imeli smo tudi več sestankov s starši, z župnijskim svetom in s cerkvenim zborom, da bi se vsi primerno pripravili na škofov obisk in na birno naših otrok. Tri dni pred škofom je prišel misijonar, da nam je marsikaj lepega povedal in da je vsakdo mogel opraviti spoved.
G. škof je -prišel med nas 1. julija in se sestal s starši. Priporočil je ljubezen med zakonci, družinsko molitev in dober zgled odraslih pri vzgoji otrok.
Pri sestanku s pastoralnim in ekonomskim svetom je škof poudaril pravico in dolžnost vsakega kristjana, da oznanjajo božjo besedo v župniji. Sam duhovnik ne zmore vsega.
V nedeljo 3. julija je bila birma: 23 otrok (7 Italijanov oz. vsaj imajo se za take). Cerkev je bila polna, razpoloženje odlično, sodelovanje vzorno od zbora, ki je dovršeno -pel, do birmancev, ki so prebrali berili in prošnje in do škofovega govora, ki je poudaril važnost birme za krščansko življenje
Popoldne je g. škof šel v Prebeneg. Cerkev je na novo prepleskana: barve so zaživele v prvotnem blesku. Že prej smo obnovili električno napeljavo. Prevzvišeni je bil vesel teh novih del v cerkvi; vesel je bil tudi vernikov, ki so prihiteli k maši med' pritrkovanjem zvonov in tudi zato, da si ogledajo prebeljeno cerkev in pozdravijo škofa.
4. julija je sv. Urh, vaški zavetnik: slovesna maša g. škofa, župnika in srebrno-mašnika g. Vončine. Pri pridigi je nadpa-stir povzel glavne smernice svojega obiska: zavzetost za stalno versko izobraževanje, skrb za versko vzgojo mladine, skrb za
-pomislek: »da se ja ne bi zgodilo tako, kot se je vse doslej: vse je ostalo le pri besedah, besede se niso uresničile.«
»Najbrž ni dvoma, piše dalje, da se je na tej konferenci slovenska partija konstituirala kot »partija naroda«. Bolje rečeno: tak namen je imela — postati nacionalna partija, partija slovenske nacije. Da ji je to tudi uspelo, je razvidno iz tega, da se je vendarle »postavila po robu« tako imenovanim »pritiskom z juga« in še naprej vztrajala pri demokratizaciji slovenske družbe, da je ponavljala tako imenovane koristi slovenskega naroda.«
V	nadaljevanju analizira Kučanov govor in pride do zaključka, da partija razume demokratizacijo tako, da še naprej ohrani vso oblast v svojih rokah.
ostarele, osamljene in bolne, skrb za materialne potrebe svojih štirih cerkva.
Sledil je koncert domače godbe na -pihala, kii je odlično igrala. -Pri -tem bi želeli videti kakega predstavnika občinske uprave, a žal ga ni bilo. G. škofu je župnijsko občestvo poklonilo naiv-sliko našega znanega Atanaska.
Nato je bila skupna zakuska, ki je še bolj povezala naše ljudi. Dovtipi in petje so s>i sledili do polnoči. G. škof je zapustil v našem srcu globok vtis s svojim naukom in prijaznim nastopom. Zato smo mu hvaležni in želimo, da bi še dolgo vodil tržaško škofijo kot doslej in da bi pogosto prihajal k nam.
Naj se v imenu vseh župljanov zahvalim vsem, ki so se požrtvovalno trudili tudi za telovsko procesijo in da je škofov obisk potekel v najlepšem redu.
R. Bogateč, župnik
Anglikanska Cerkev
Tudi ženske so lahko mašnlki. Anglikanska Cerkev je sprejela odločitev, -da so lahko tudi ženske duhovniki; tudi one lahko prejmejo posvečenje. Tako so odločili na generalni sinodi anglikanske Cerkve; 299 je bilo za, 216 proti. S tem je ta Cerkev sprejela odločitev, ki je edinstvena v dosedanji zgodovini Kristusovih Cerkva. V skoro dvatisočletni zgodovini Cerkve je vedno vladalo prepričanje, da morejo biti duhovniki -samo moški. In to po Kristusovi volji in nauku apostolov, ki so za diakone in prezbitere posvečevali samo moške.
Pri vprašanju žensk-duhovnic ne gre za kako omalovažanje ženske, temveč za interpretiranje Kristusove volje, kakor se javlja v apostolski dobi in v celotni zgodovini vseh krščanskih Cerkva. To tradicijo so sedaj prelomili anglikanci in s tem postavili novo, sila težko oviro pri ekumenskih razgovorih. Toda tudi anglikanci sami, kot priča izid glasovanja, niso edini: 216 glasov -pioti 299 pomeni, da je dober del anglikancev proti posvečenju žensk za duhovnice. To bo gotovo povod novim zdraham znotraj anglikanske Cer-kv. Vendar po statutu morata sklep sinode potrditi še parlament in kraljica.
Obračun pomoči ustanove »Pomoč Cerkvi v stiski«
Zadnja številka glasila omenjene ustanove »Odmev ljubezni« prinaša poročilo o -pomoči v preteklem letu. Obračun je izredno pozitiven. V letu 1987 se je zbralo
51.218,000	USA dolarjev pomoči. Od te vsote je bilo razdeljenih 45.465.000 dolarjev. Skoraj pet milijonov je šlo za stroške obširne organizacije in nekaj je ostalo v rezervi za to leto.
Odkod prihaja pomoč? Predvsem iz evropskih držav, -potem iz ZDA in iz Kanade. Najbolj radodarni so nemški katoličani, ki so prispevali kar 26 % celotne vsote. Na drugem mestu je Francija, potem Švica, Italija, Belgija, Nizozemska, Avstrija in Španija. Če pa upoštevamo število prebivalstva, potem je daleč na prvem mestu Švica.
In kam je šla pomoč? V dežele vzhodne Evrope 14.500.000 dolarjev, v Afriko 7.500.000, v Azijo 6.600.000, v Latinsko Ameriko skoraj 12.000.000.
Ob koncu poročila je poziv, da bi organizacija lahko ugodila številnim prošnjam, ki prihajajo iz raznih delov sveta.
Kripta z grobom sv. Eme v bivši stolnici celovške škofije v Krki
40-letnica smrti Virgila Ščeka
tl. 1. 1889
novice
.
,5T.t ti'i , >■
t1
»Kraški krti«
Krt je živalca, ki rije pod zemljo. Njej so podobni jamarji ali speleologi. To so ljudje, ki raziskujejo podzemske jame in brezna. Kras je izredno bogat na tem pojavu. Zato se je posebno pri nas razvilo jamarstvo, ki je pa lahko tudi nevarna zadeva, kot pričajo nesreče pri raziskovanju teh jam. Ni dolgo tega, kar je izgubilo življenje v kraški jami mlado tržaško dekle. Vendar je ljubezen do podzemskega sveta pri nekaterih tako zakoreninjena, da kljub nevarnostim vztrajajo v tem raziskovanju.
Med takšne »zaljubljence« smemo šteti tudi »Kraške krte«. Gre za skupino mladih in manj mladih ljudi, ki so se v okviru Planinskega društva začeli ukvarjati z raziskovanjem predvsem Doberdobskega Krasa.
iNjihovi začetki segajo v konec šestdesetih let. Takrat se je pod vodstvom učitelja Slavka Rebca zbrala prva skupina takih zagnancev. Ni jih bilo veliko, a so bili vztrajni in pogumni. Tudi kasneje, ko so se organizirali v jamarski klub, so ostali maloštevilni.
Vendar so vztrajali do danes ter izdali posebno knjigo z naslovom »JK Kraški krti«. Knjiga je dvojezična, vsi članki so v slovenščini ter italijanščini; v njej je tudi veliko fotografij in skic številnih jam, ki so jih sami odkrili ali raziskali. Knjiga je pravzaprav zbornik člankov in poročil. Prispevali so jih tako slovenski člani jamarskega kluba kot tudi nekateri italijanski prijatelji. Saj je klub od vsega začetka gojil prijateljske vezi in sodelovanje s sličnimi skupinami tako v Sloveniji kot v Furlaniji, Avstriji in v drugih pokrajinah.
V knjigi je razvidna dejavnost »Kraških krtov«, ki so odkrili in raziskali kar lepo število jam in brezen na Doberdobski planoti. Med svoje največje uspehe štejejo odkritje Kraljice Krasa. Tako so namreč poimenovali jamo, ki so jo odkrili blizu zaselka Cotiči. Je največja in s kapniki najbogatejša jama na Doberdabskem Krasu. Niso je samo odkrili, so jo tudi raziskali, opisali in opremili, da je dostopna tudi za obiskovalce.
V jamah so odkrili sledove prvih prebivalcev Krasa. Gre za ostanke lončenih posod, obdelanih kamnov, oglja, kosti divjih dn domačih živali. Ti ostanki, ki se hranijo v goriškem muzeju, pričajo, da je bil Kras naseljen že v zadnji kameni dobi ter v prvi bronasti in vseh kasnejših časih.
Sovodnje
Občinska seja 5. julija. Pri branju zapisnika zadnje seje je načelnik svetovalske skupine SSk B. Černič zahteval, da se vnesejo popravki v zvezi z njegovim posegom glede uporabe občinske telovadnice s strani političnih strank. Povod za ta poseg je bil nastop socialističnega poslanca Renzullija 25. aprila letos, katerega je povabila krajevna sekcije PSI pod okriljem slovenske komponente pri tej stranki. Iz zapisnika pa je bilo razbrati, da je B. Černič nastopil v zvezi z zborovanjem, ki ga je organizirala občinska uprava 31. maja ob 40-letnici italijanske republike v isti občinski telovadnici. Tedaj so nastopili dr. Mirko Špacapan za SSk, Ivan Bratina za PCI, Jože Cej za PSI, Marija Ferletič za SSO, Marko Marinčič za SKGZ in Giuliano Bon za Zvezo sindikatov.
Svet je odobril pogodbo z ustanovo Eu-ratom iz Milana za raziskavo okolja zlasti v zvezi z upepeljevalnikom. Strošek raziskave naj bi znašal 17 milijonov lir. B. Černič je želel vedeti, zakaj si je ožji občinski odbor za priziv na sodišče TAR izbral odv. Devetaga in ne odv. Sanzina, kot je bila do sedaj ustaljena praksa. Priziv se je nanaša! na deželni načrt, po katerem naj bi se pri Sovodnjah zgradil upepeljevalnik za vso goriško pokrajino. Dekret je postal polnomočen 7. maja letos. Klemše je Černiču odgovoril, da je bil izbran Devetag, ker že od vsega začetka sledi temu vprašanju.
Tudi je svet odobril poročilo geofizičnih raziskav, ki sta jih izdelala geologa dr. Daniele Paviz in Renzo Soica iz Gorice ter zadeva kraj v Rupi, ki mu domačini pravijo Velika jama in naj bi služil za odlaganje odpadnega materiala. Odobren je bil nadalje znesek 7 milijonov za pleskanje prostorov osnovne šole v Sovodnjah. Dela bo opravilo podjetje Romanut s Peči.
Na področju ul. Bazoviški junaki v Sovodnjah bo zgrajen nov odsek ceste, pri
čemer bodo prizadeti nekateri tamkajšnji prebivalci, saj se bo novi cestni odsek skoraj dotikal zameljdških parcel teh prebivalcev. B. Černič je v zvezi s tem sprožil problem razlaščanja zemljišč in prehod po občinski parceli z glavne ceste izpred orožniške postaje. Dela bodo stala 30 milijonov. Načrtoval jih bo in vodil Ivo Rojdc. Njemu so tudi poverili ureditev bivše Kodermacove hiše, ki naj bi služila kot večnamensko središče. Odobrena je bila tudi katastrska ureditev zemljišč v ul. Bergamas v Sovodnjah. Do podobne katastrske ureditve je tudi prišlo v zaselku ul. N. Sauro na Peči.
Svet je namenil izredni prispevek 300.000 lir zboru Rupa-Peč, jamarskemu klubu Kraški krti pa 500.000 za izdajo posebne knjige o Doberdobskem Krasu.
V	»raznem« je Jožko Maraž (SSk) ponovno zaprosil občinski odbor, da uredi pristop na prireditveni prostor zbora Rupa-Peč v Rupi. Odbornik za javna dela mu je odgovoril, da tak poseg zahteva zadevni načrt. Prisotni je dobil vtis, da tem ponovnim obljubam še vedno ne bodo sledila dejanja. • R. D.
Delegacija SSk v goriškem Kulturnem domu
Kulturni dom v Gorici so v zadnjem času obiskale razne delegacije in osebnosti. V tem okviru je prišlo tudi do obiska delegacije SSk, ki so jo sestavljali deželni svetovalec Bojan Brezigar, odbornik pri goriški pokrajini dr. Mirko Špacapan in goriški pokrajinski tajnik SSk Marjan Ter-pin.
Delegacijo SSk sta sprejela član upravnega odbora Kult. doma Igor Komel ter predsednik pokrajinskega odbora SKGZ za Goriško Mirko Primožič, katera sta gostom predstavila vlogo, delovanje dn perspektive Kult. doma v Gorici.
Ob tem obisku je prišlo tudi do razgovora in pregleda delovanja v goriškem kulturnem in športno-rekreacijskem središču ter o možnosti nadaljnjega sodelovanja vseh goriških slovenskih dejavnikov, s težnjo uveljavitve slovenske bitnosti v tem prostoru.
Števerjan
Shod sv. Mohorja. V nedeljo 10. julija smo obhajali zunanjo slovesnost sv. Mohorja (12. julija) z mašo in običajno procesijo. Domači župnik je vse anticipiral za teden dni, ker je lepo število skavtov in skavtinj za dva tedna odšlo v nedeljo popoldne na taborjenje v Begunje ob Cerkniškem jezeru
Za to priložnost je župnik povabil g. Srečka Šuligoja, dekana iz Kanala. Gospod Srečko je sicer »Mostar« (rojen ob pevm-skem mostu), a po materi Jazbine, ker je večji del svoje mladosti preživel na Ka-brišču (danes Skokova domačija), ki je takrat spadalo pod Dol. Cerovo. Tam je g. Srečko leta 1946 pel svojo novo mašo.
G. Šuligoj se čuti Brica; še več: ker spadajo zdaj Jazbine pod števerjansko faro, je tudi v neki meri »Števerjanc«; zato nam je v pridigi govoril iz srca v srce, predvsem o penečih - problemih upadanja našega življa, o skrbi za naš narodni obstoj.
Po maši se je iz cerkve razvila procesija po »glavnem korzu« do starega vodnjaka v Gabrskem koncu. Korzo je bil očiščen in okrašen. Cerkveni pevci so ubrano peli. G. Srečko je kot dober pevec dal našim pevcem večkrat »popra« s tem, da je zapel zelo visoko (česar z domačim župnikom niso vajeni), a jih ni spravil v posebno zadrego.
Moramo še povedati, da nam ni prebral evangelija celebrant, ampak nam ga je odpel naš novi diakon Karlo Bolčina. Nosil je čez rame opasano štolo.
Slovesnost je lepo potekla. Tisti, ki smo se je udeležili, smo bili veseli in vedro razpoloženi; kljub vročini nam ni bilo žal, da smo na shod sv. Mohorja počakali doma.
Naj še dodamo, da je pri nas v popravilu zvonik in zato zvonovi molčijo že od 8. junija. Prejšnja leta je njihovo pritrkavanje in pozvanjanje ustvarjalo praznično vzdušje. Letos vsega tega ni bilo, čeprav so bild zvonovi že obešeni v novem stolu in je bilo pritrkavanje možno. Tudi cerkev je bila očiščena in okrašena.
Domačemu župniku, g. Srečku, g. Karlu Bolčini, pevcem, organistu, dekletom in ženam, ki so cerkev okrasile ter vsem, ki so pripomogli, da je slovesnost uspela, najlepša hvala. - A. C.
Iz Slovenije
Umrl najstarejši slovenski jezuit
V nedeljo, 12. junija so imeli v Šempetru pri Gorioi zlato mašo; obhajal jo je domači župnik Dušan Bratina. Domačini so ovenčali cerkev, jo ob maši napolnili, se ob petju in darovanju skupaj z zlato-mašnikom Bogu zahvalili za 50 let maš-ništva svojega župnika. Med duhovniki v cerkvi in pri obedu po maši je bil tudi p. Venčeslav Vrtovec. Prišel je iz Ljubljane, da se tudi on, starosta slovenskih jezuitov, poveseli s svojim bratrancem Dušanom in njegovima verniki. Kljub 94 letom je bil še čil. Toda komaj teden dni za tem je Bog p. Venčeslava poklical k sebi in mu izpolnil željo, ki jo je v pesmi izrazil: »Veš, o Marija, kar naravnost povem: Zdaj bi rad videl Tebe samo.« Pokopali so ga 20. junija na ljubljanskih Žalah.
P. Vrtovec je bil doma iz Velikih Ža-belj in se je tam rodil 12. septembra 1894.
V	njegovi družini so pognali še trije drugi redovniški in en duhovniški poklic; nje-dov brat je namreč Stanko Vrtovec, upokojeni župnik v Dornberku. Pok. Venčeslav je bil med prvo svetovno vojno po maturi poklican k vojakom in se prijavil k letalcem. Pri nekem poletu se je motor ustavil in Vrtovec je z letalom treščil na zemljo; ubil se ni, ker ga je na nek način rešila vetrnica, ki se je zapičila v zemljo. Po vojni meseca novembra 1918 je z letalom iz Ajdovščine poletel v Ljubljano k jezuitom.
Kot jezuit je v svojem redu opravljal številne dolžnosti in službe, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Bil je tudi bo-goljuben pisatelj, ki je pisal v Glasnik Srca Jezusovega, Bogoljub, po vojni v Družino in še kam. Leta 1959 je izdal šmarnice z naslovom: Marija nas kliče. Sedaj je poklicala tudi njega.
Tatvine v cerkvah
Zadnja številka Sporočil slovenskih škofij poroča o številnih tatvinah po cerkvah na Slovenskem. Tako so v koprski škofiji lani v novembru vlomili v podru-žno cerkev sv. Jurija pri Tabru, župnija Brezovica (Kozina). Odnesli so 102 'kg težak zvon. Letos v aprilu pa še kamnit okrašen kropilnik.
V ljubljanski škofiji so v nekaj mesecih vlomili v šest podružnic ter odnesli kipe svetnikov, angelov, svečnike, križe. V mariborski škofiji pa so za binkošti vlomili v župnijsko cerkev v Solčavi ter odnesli monštranco in nekaj kipov. Posvečeno hostijo so pustili na oltarju.
Krivcev do sedaj niso odkrili. Podružnične cerkve so manj zavarovane, sakralni predmeti pa gredo danes v promet za drag denar pri brezvestnih zbirateljih starih umetnin.
V petek 8. julija je deželno tajništvo SSk v razpravi, v katero je poseglo 16 članov, Obširno analiziralo deželne volilne izide. Uvodno poročilo je podal deželni tajnik Ivo Jevnikar.
Razpravljalci so jasno podčrtali dejstvo, da je kljub težavnemu političnemu trenutku SSk izšla iz volitev kot zmagovalec, saj je dosegla vse glavne cilje. Potrdila je svoje izvoljene zastopnike v deželnem svetu, v pokrajinskih svetih v Trstu in Gorici ter v tržaškem občinskem svetu. V slovenski manjšini je spričo dejstva, da so slovenski socialisti izginili iz pokrajinskih svetov ter iz občinskega svč-ta v Trstu ter da nekateri drugi volilni poskusi niso uspeli, utrdila svoj položaj in podčrtala svoj značaj edine slovenske stranke, ki je odprta vsem pripadnikom naše skupnosti.
Deželno tajništvo SSk pa ni ostalo brezbrižno ob dejstvu, ki ga predstavljajo osip glasov, zmanjšano zastopstvo v tržaških krajevnih sosvetih, nazadovanje v videmski pokrajini. Vse to je že sprožilo živahno razpravo, ki pa se bo v stranki še nadaljevala in poglobila. Tajništvo je namreč sklenilo, da poskrbi za temeljito analizo volilnih izidov tudi s pomočjo strokovnih oz. znanstvenih ustanov, po posameznih strankinih sekcijah pa bo sprožila podrobne krajevne analize. Jeseni bo SSk priredila notranjo organizacijsko in programsko konferenco, sledilo pa bo obdobje sekcijskih in pokrajinskih zborov in deželnega kongresa.
V nadaljevanju seje je deželno tajništvo obravnavalo politični položaj po volitvah. Dosedanja šeststiankarska večina se je utrdila, med manjšimi silami pa so se zastopstva v deželnem svetu precej uravnovesila. Z močnim upadom Liste za Trst bi se moralo po 12 letih začeti mirnejše
> Šolski uspehi <
Izidi na učiteljišču
V Gorici: Zreli so prav vsi, izidi pa so sledeči: Claudia Alt (42/60), Monica Brajnik 39, Eriča Codermaz 48, Ivana Cragnaz 40, Sara Devetak 42, Sonja Feri 46, Werner Florenin 58, Manuela Maraž 45, Barbara Obljubek 48, Nadja Pintar 45, Jožica Simčič 56, Sabina Tedoldi 44.
V Trstu: Maja Brajkovič (48/60), Martina Centazzo 44, Sabrina Ferluga 40, Barbara Furlan 36, Andrea Kompare 48, Luciana Leghissa 36, Martina Lozei 42, Susanna Milic 54, Barbara Morpurgo 44, Robert Mo-setti 48, Andra Neubauer 45, Tatiana Per-tot 39, Monica Rudez 40, Erika Sucei 45, Valentina Visentm 42, Lajris Žerjal 46.
Izpiti na šoli za vzgojiteljice v Trstu
Deborah Jeloscek (srednja dcena 7), Vlasta Novak (7,58), Ljudmila Puntar (6,75), Vojka Racman (8,0), Sabrina Schiulaz (8), Marisa Viller (8).
OBVESTILA
Zadnja navodila udeležencem romarskega izleta v Fatimo
1. Odhod je s Travnika v Gorici v ponedeljek 25. julija točno ob 5. uri zjutraj. Skozi Gabrje vozi ob 5.15, v Doberdob pride ob 5.30, kjer se pridružijo udeleženci s Tržaškega.
2. Od te srede (13. julija) so na upravi Katoliškega glasa na voljo potovalke in programi. Tržaški udeleženci naj jih od 14. julija dvignejo pri Fortunatu.
3. Zamudniki z vplačilom naj ne odlašajo več. Njih imena so bila že poslana po vseh hotelih, kjer se bo bivalo. Zato bi se del vsote vrnil šele po končanem potovanju in odračunanju stroškov. Cena
1.100.000	lir; dodatek za enoposteljno sobo 11 noči po 21.000 lir da 231.000 lir; fakultativen ogled Lizbone 35.000 lir. Vse to mora biti plačano do ponedeljka 18. julija.
4. Zaradi nepredvidenih obolenj so nekateri že prijavljeni bili prisiljeni v zadnjem hipu odstopili. Tako je na voljo še 8 mest. Marsikdo se rad odloči zadnji trenutek. Vabimo ga, da se pridruži, saj se zlepa ne bo več nudila možnost, da obiščemo tako slavne kraje kot so Santiago de Compostela, Porto, Fatima, Lizbona, Bur-gos, Zaragoza in Montserrat.
★
Duh posta je v tem, da naravnih nagnjenj, čustev, sle in strasti, veselja in žalosti ne uničujemo, marveč z duhom vodimo na pravi tir. (F. S. Finžgar)
»poosimsko obdobje«, čeprav bo položaj še naprej težaven za slovensko narodnostno skupnost.
Tajništvo je vzelo v pretres možnost obnovitve šeststrankarske večine, vendar le ob programu, ki bi bil za stranko dober, in ob enakopravnem odnosu do vseh članic koalicije. Vsekakor pa položaj še ni dozorel za kake stvarnejše predloge, zato bo SSk o tem ponovno razpravljala, ko bodo znane pomembnejše novosti.
Tajništvo je tudi imenovalo delegacijo, ki se bo pogajala za novo upravo. V njej so deželni tajnik Ivo Jevnikar, deželni predsednik Marjan Terpin, deželni svetovalec Bojan Brezigar, deželni podtajnik Karlo Brešan in deželni podpredsednik Rafko Dolhar.
Tisočletnica pokristjanjenja Rusije na vatikanskih znamkah
Vatikanska poštna uprava je izdala tri spominske znamke ob jubileju ruskega kščanstva. Na eni je Mati božja v molitvi iz mozaika katedrale sv. Sofije, na drugi je katedrala sv. Sofije v Kijevu in na tretji lik kijevskega kneza Vladimira.
Romarji v Medjugorju
Tednik »Glas koncila« poroča, da je bilo v soboto 25. junija rekordno število romarjev v Medjugorju. Romarji so prišli iz 24 držav. Med romarji sta bila tudi dva škofa, eden iz Brazilije ir; drugi iz Amerike. Pri somaševanju je sodelovalo 130 duhovnikov. Med mašo so se prepletale molitve v nemškem, francoskem, italijanskem, angleškem in hrvaškem jeziku. Poti in steze na hrib Križevac so bile komaj prehodne, toliko je bilo romarjev. Dan prej in v soboto je bilo razdeljenih 30 tisoč obhajil.
j Radio Irst A
Spored od 17. do 23. julija 1988 Nedelja: 8.20 Dobro jutro po naše. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.10 Nedeljska matineja. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Veliki svet malih domovin. 14.10 Popoldanski zbornik. 15.00 Na počitnice. 17.00 Klasični album. 17.30 J. Tavčar: »V mraku«.
Ponedeljek: 7.20 Dobro jutro po naše.
8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 10.10 Koncert v Porcii. 11.30 Poldnev-niški program. 13.20 Moški zbor Lira iz Kamnika. 14.10 Popoldanski zbornik. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Od trte do vina.
Torek: 7.20 Dobro jutro po naše. 10.10 Koncert v Tržiču. 11.30 Poldnevniški program. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Popoldanski zbornik. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Klasični album 18.00 Ne morem jih pozabiti.
Sreda: 7.20 Dobro jutro po naše. 8.10 Dopoldanski zbornik. 10.10 Koncert v Tržiču. 11.30 Poldnevniški program. 13.20 Mešani zbor »M. Pertot« iz Barkovelj. 14.10 Popoldanski zbornik. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Slovensko slovstvo v filmu.
Četrtek 7.20 Dobro jutro po naše. 8.10 Dopoldanski zbornik. 10.10 Koncert v Kult. domu v Trstu. 11.30 Poldnevniški program. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Popoldanski zbornik. 14.30 Otroški kotiček. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Četrtkova srečanja Petek: 7.20 Dobro jutro po naše. 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 10:10 Koncert v Ljubljani. 11.40 Poldnevniški program. 13.20 Ženska skupina Ivan Grbec iz Skednja in Tržaški oktet. 14.10 Popoldanski zbornik. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 7.20 Dobro jutro po naše. 8,10 Dopoldanski zbornik. 10.10 Koncert. 12.00 Na počitnice! 14.10 Popoldanski zbornik.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Ne morem jih pozabiti.
-ir
V	cerkvi na Greti v Trstu bo v nedeljo 17. julija ob 17. uri maša v čast Karmelski Materi božji. Vabljeni Marijini častilci!
DAROVI
Za Katoliški glas: D. C. 100.000; N. N. 50.000; Hema Sirk, Krmin ob diakonskem posvečenju Karla Bolčine v spomin njegove mame 50.000; Marija Širca 15.000 lir.
Za katoliški tisk: druž. Jelen 15.000 lir.
Za glasbeno šolo »M. Milej«: g. Gabrielli ob zaključku leta 100.000 lir.
Za ŠZ Soča: druž. Pellegrin, Vrh 70.000 Idr.
Za Sv. goro: N. N. 50.000; N. N., Podgo-ra 100.000 lir.
Za cerkvico v Cerovljah: mama Angela in sestra Livija ob 35. obletnici smrti Vande Furlan 200.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Argia D’Agnolo-Zerial 20 000; Ana Gelb v spomin na svakinjo Milko Ludlow 30.000; Lojzka Furlan-Hrovatin 50.000; Marija Križman 20.000; Ivanka Dolenc v spomin na moža Milana in otroke 40.000 lir.
Za CPZ sv. Jerneja - Opčine: Ivanka Dolenc v spomin na moža Milana in otroke 40.000; Dragica in Milko Kalc ob srebrni poroki 50.000 lir.
Za zbor Vesela pomlad z Opčin: Ivanka Dolenc v spomin na moža Milana in otroke 20.000 lir.
Za Marijin doni v Rojanu: M. S. v spomin pok. Lojzke Lombar 100.000; Marija Kenda 50.000; J. J. 1.000.000; Marija Žagar v spomin Olge Ostrouška 10.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda pri Domju: N. N., Gorica v zahvalo p. Leopoldu 50.000; N. N., Prosek s prošnjo za zdravje 20.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: cerkvene pevke v Ricmanjih 150 000; Marija Žuljan v spomin pok. brata Bernarda za nova vratca tabernaklja 50.000; Ana Kuret, Log v spomin pok. sestre Marije in brata Ninota Hrvatiča 20.000; dobrotnik s Krasa 600.000 lir.
Za misijone: Dora Giovannini 50.000; A. M. 20.000 lir.
Vsem podpornikom našega Usta Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Razprava o zadnjih deželnih volitvah