Slovesnost v spomin 401etnega vladanja Njili Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. (Dalje.) Premotrimo še aolske razmere. Nekedaj ni bilo toliko šol, kolikor jib je sedaj, kajti takrat bilo je malo šolarjev. Kako aeki to ? Ker so hodili samo otroci premožaejših starišev v šolo ia sploh otroci takšaih stariaev, katerim je bilo kaj mari, da bi se ajibovi otroci kaj naučili. Silil ni nihče uikoga v aolo. Daadaaes je, bvala Bogu, vae drugače. V šolo mora vsak otrok, bodi si premožnib ali ubožnib starišev. če le ima zdrave ude ia zdrav mozeg v kosteb, Dandaaes mora vsak otrok skrbeti za tiste zaklade, katerih niti rja, niti molj Be sae. Daadanes imamo, hvala Bogu, že maogo starišev, kateri bodijo, kakor aekedaj Marko, poletu bosi, da po ziuii otroke za šolo obujejo. Čast, vao čast takim starišem! flvalo iu zahvalo pa še našemu obČBemu očetu, preavitlemu cesarju — postavodajalcu, ki po svojih učiteljihv aašej mladiai iate zaklade pripravljajo! — Šolska postava, katero ao naa cesar dali 1. 1869., je Bajlepše delo Njibdvo. Da se le skozi dobro, splosao izobraženje nravnost ia značaj Ijudstva požlahtajuje, rekli so naš cesar vže davno. Najdražji dar, katerega smo Avstrijauci iz cesarjevih rok prejeli, pa je ,,postava, za občine". Občine dobile so pravico, da si volijo občinske zastope, katerim ao vse občiaake zadeve izročene. Ravao tolike vredflosti jo ^domoviaska poatava", katera zaštituje vaakemu Avatrijaucu njegovo domačijo ter preskrbi njega ia ajegovo obitelj, ako uboža. A kroaa vsega, kar so storili Baš cesar za avoje državljaae, pa je ,,uatava ia državai zakouik". Z le-tema so preavitli cesar pokazali, kako zelo akrbijo za blagor svojib ljudstev; kajti ž ajima so dovolili avojim podložaikom, da se smejo po izvoljeaih zastopaikih (poslaacih) postavodajatva vdeleževati. Vse te aavedeae poatave in dela pa so le zraica proti temu, kar so presvitli oesar v teku 40 let za blagor svojih podložnikov storili. Veadar pa lahko samo iz teb akleparao ia uvidimo, da je cesarjeva najiskreaejaa želja ia da delujejo cesar z vsemi močmi, ae da bi se ozirali na svojo lastao osebo, le na to, da bi osrečili — svoje Avstrijance, svojo Avstrijo! Ta želja pa se jim tudi mora izpolaiti; za to jamčimo mi, njihovi podložaiki. Z združenimi moemi dosegli bodemo vse, kar človeako srce poželeti in človeške moči le doseči zamorejo. Za aašega občnega očeta, presvitlega cesarja Fraaca Jožefa I. ia za našo doniovino naj velja kri ia življenje! To prisegamo daaes, ko alavimo 401etnico vladanja Njili Velieaastva, pred podobo cesarjevo ter kličimo iz dua naših zvestib in udauih src, naj doaijo naai klici k aajvišjemu vladarju vaeh svetov: ,,Bog ohrani, Bog obvaruj, narn ceaarja, Avstrijo!" — Živeli ceaar, živela domoviaa!! Živio! Živio ! Živio ! (Dalje prih.)