Leto XLII. - štev. 20 (2097)	List je nastal po združitvi goriškega
Četrtek, 17. maja 1990	tednika	»Slovenski Primorec« in trža-
škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
Posamezna številka 1000 lir
TAXE PER£UE
TASSA RISCOSSA
GORIZIA
ITALY
SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE; RIVA PIA2ZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE D1REZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Riva	Piazzutta,	18	-	34170	GORIZIA	-	GORICA
Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
Spet kliče nas uenčani maj Končala se je državljanska vojna
Neustavljiva moč narave je toliko bolj presenetljiva, kolikor težje so okoliščine njenega delovanja;. Tam, kjer je dolgo vse pod ledom in globokim snegom, kjer ni sledov zelenila in kjer celo mogočna debla ne kažejo prav nobenega življenja, tam je čudež pomladnega prebujenja še toliko večji. Navidez mrtvo oživi, navidez odmrlo vzbrsti, da, zacveti! »Božje ideje«, kakor je C. G. Jung imenoval kristale in rastline pokažejo svoje čare v dveh ekstremih — ob zmrzovanju (snežinke na-primer; kdo ne pozna teh čudežev kristalizirane vode!) in ob cvetenju. Najlepši deli rastlin vseh vrst so namreč njihovi cvetovi.
Prav tiste rastline, ki sicer kažejo svojo »pusto« in celo grozljivo podobo (trni, kaktusi, živo kamenje...), pokažejo dejansko svoj program božje misli prav v svetu. In cveto ne le travniki večnega snega, ob sila redkem dežju zacveto tudi puščave v neštetih mavričnih barvah božjih čudežev življenja. Življenja, kot bi slišali našega Goriškega Slavčka:
»Tam videl prestvarjanje sem stvari, a smrti nisem uzrl nikjer.
Čas, v katerem živimo, je vsekakor prelomen čas, ki ga nemalokateri pojmuje
— ne brez razlogov — kot previdnostni čas, je čas cvetenja za mnoga ljudstva.
»Zima je prešla, prikazale so se cvetice, glas se je zaslišal, glas grlice in golobčka...«, poje navdihnjeni poet...
Pognali so nežni cvetovi, polni pričakovanja ponižnih in razžaljenih, tlačenih. To, kar je prej hrumelo, je potihnilo, umolknilo, obnemelo — ob silnem prihajanju Luči.
»Tvoj Gospod prihaja, kakor Ženin iz svoje spalnice...«
»Zakaj hrume narodi, zakaj si ljudstva izmišljajo prazne reči«. To razodetje je prevrglo stare prestole in padli so v prah, prav nič ni ostalo od njih...
In vendar — vse to so šele cvetovi. Lepi, presenetljivi, čudoviti, uresničenje večnih božjih idej po Jungu — in tja do Platona.
Cvetovi, ledovja in puščave. Toda vse to kliče po delavcih v vinogradu... In vse to trepeta pred realizmom Njegove zgodovine v modrosti: »Po njih sadovih jih boste prepoznali!«
To je pred nami — in Bog — za Izhod, »kot Bog pred Izraelci«, kot se je zapisalo pesniku.
Iz »Mi med nami«
Slovenci po volitvah
Vsake volitve so za vse politične dejavnike gotovo velika preizkušnja. To velja tako za politične kot upravne, za deželne ali evropske volitve. Preizkušnja pa je tudi za vsak volilni zbor, ki se volitev udeležuje in na njih preveri svoje moči. Včasih so te večje, včasih manjše — vse to seveda glede na politično stranko, za katero se volivec odloči. To je nedvomno vedno prisotno v politični dialektiki vsake demokratične družbe — in torej tudi naše.
Če vse to velja za splošno politično dinamiko in razmere v deželi in državi, velja verjetno še toliko bolj za narodno manjšino. Ta namreč — že zaradi svoje majhnosti v odnosu do večinskega naroda — še bolj močno občuti vse pojave in premike v politični areni. Tudi majhni in za koga nepomembni, neznatni premiki v tem okviru so lahko za nas manj-šince veliki in važni. In prav zato se velja na kratko pomuditi ob nekaterih vprašanjih, ki so zlasti odmevni in vidni po teh upravnih volitvah za Slovence v našem zamejstvu.
Že v prejšnji številki je naš list prinesel glavne informacije, podatke in volilne izide v našem območju, posebej na Tržaškem in Goriškem. Zato tu ne bomo spet naštevali dejstev in številk, ampak ob njih na kratko razmišljali. Tu gre predvsem za to, da ugotovimo, kakšen je 'bil na splošno slovenski glas na teh letošnjih občinskih volitvah od Beneške Slovenije do Gorice in Trsta. Seveda imamo za videmsko pokrajino morda manj objektivnih podatkov in zadevnih komentarjev. Dejstvo pa je, da je bilo tudi tu izvoljenih (v glavnem seveda na listi večinskih strank) nekaj vidnih slovenskih predstavnikov, posebej v Benečiji tudi nekateri dosedanji župani. Enako tudi na nekaterih krajevnih listah.
Pravi pokazatelj naše politične palete pa je vsekakor volilna slika na Goriškem in Tržaškem. Tu smo imeli povsod samo občinske volitve (ni pa bilo nikakih volitev v samem Trstu). Goriška pokrajina je imela občinske volitve v večini svojih občin, vključno v Gorici sami. In prav tu je posebej zanimiv in važen volililni uspeh ali neuspfch. Goriški občinski svet je vedno bil zelo ugleden politični forum in je veljal kot prava tribuna za neštete politične debate tudi o slovenski manjšini. Prav zato je pomembno, da smo tu Slovenci s svojo samostojno stranko Slovensko skupnostjo ohranili svoje doseda-
nje predstavništvo, namreč dva svetovalca. Oba izvoljena predstavnika sta letos nova in jima želimo obilo uspeha pri nelahkem delu za sploSni blagor in še posebej za slovensko stvar. V ostalem pa je — kar zadeva slovensko predstavništvo — v tem občinskem svetu povečano za enega svetovalca. Komunisti so namreč od skupnih štirih svetovalcev (prej so imeli šest in nobenega Slovenca) nepričakovano izvolili dva slovenska predstavnika. Zanimivo in zgovorno pa je tudi dejstvo, da recimo socialistična stranka (PSI) po dolgih letih ni več izvolila slovenskega svetovalca. To je gotovo udarec za številne slovenske pripadnike socialistične stranke, kar pa verjetno le kaže določen involucijski proces znotraj PSI v smislu vedno -bolj italijanskega značaja te stranke.
Kaj pa slovenske občine na Goriškem in Tržaškem? Tu so seveda problemi nekoliko drugačni, kot so drugačni recimo v narodnostno mešanih (kot Krmin, kjer je bila izvoljena slovenska svetovalka le na levičarski listi). Na Tržaškem je bila najbolj zanimiva borba v dveh večjih okoliških občinah, v Dolini in v Devinu-Nabrežini. V prvi bo zdaj možna tudi drugačna večina od tradicionalne social-komunistične. V nabrežinski občini pa je Slovenska skupnost dosegla lep volilni porast in dobila sedaj eno svetovalsko mesto več (od treh na štiri predstavnike).
V	drugih dveh okoliških občinah pa je zmagala levičarska koalicija.
Na Goriškem so tudi v slovenskih občinah še vedno prevladali levičarji. Določen porast je dosegla SSk v Doberdobu, medtem 'ko je še vedno premajhna v Sovodnjah. Prav tako je recimo šte-verjanska občina tudi sedaj ostala v rokah levičarske koalicije, čeprav le za majhno razliko (21 glasov) od Slovenske skupnosti. Ob vsem tem se bodo morali odgovorni politični dejavniki resno zamisliti.
Upravne volitve 1990 so za nami. Novoizvoljeni svetovalci in bodoči odborniki in župani bodo imeli seveda zvrhane roke dela. Volivci so oddali svoje zaupanje kandidatom, listam in njih programom. Zato je prav, da se izvoljeni predstavniki zavedajo svojega nelahkega, vendar izbranega poslanstva in s tem v bistvu pozitivno odgovorijo svojemu volilnemu zboru. Tudi,in v našem primeru zlasti — slovenskemu.
Spectator
V	sredo, 9. maja je gornje besede izrekel v slovenskem parlamentu dr. France Bučar, novoizvoljeni njegov predsednik. Ta dan je namreč prvič zasedal komaj izvoljeni slovenski parlament, ki je za svojega predsednika izvolil ravno dr. Bučarja. Svoj nastopni govor je začel: »S konstituiranjem te skupščine se je, to lahko rečemo, končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja. Državljanska vojna namreč ne more biti končana, če imamo opraviti z njeno najpomembnejšo in najbolj usodno dediščino, tj. z monopolom ene politične stranke, ki je to vojno (državljansko) začela prav z namenom, da si prisvoji monopol oblasti in da s položajem te oblasti po svojih predstavah preoblikuje narodovo usodo.«
NAJHUJŠA NESREČA — DIKTATURA PARTIJE
»Gre za popravek tiste usodne zmote, ki nas je huje prizadela kot mnoge katastrofalne nesreče v naši narodni zgodovini.« Potem pravi, da nam je tudi pod tujci bilo hudo. Toda »jarem, ki smo si ga nadeli v tej državljanski vojni sami, je hujši, zlasti v svojih posledicah, kot vse, kar smo doživeli doslej. To je jarem domnevne posesti absolutne resnice...« Pri tem pač misli na partijo in na nosilce njene oblasti. Govori pa v prvi osebi: »Jarem, 'ki smo si ga nadeli...« ker je tudi sam bil partizan na odgovornem mestu ob koncu vojne.
POSLEDICE
Dr. Bučar ne gre mimo posledic partijske diktature. Ker je partija v posesti absolutne resnice, »je njen sovražnik vsak, kdor drugače misli. Take ljudi je treba neizprosno preganjati, treba jih je izbrisati in zatreti kot škodljiv plevel. Tudi fizično, če je treba.«
»Predvsem pa, je treba posameznika spremeniti v gradbeni material za to novo družbo (sreče in blaginje). Treba ga je razobesiti, spremeniti v poljubno gnetljivo snov... Človeku je treba vzeti njegovo dušo.«
Tisti, ki smo orni večer po ljubljanski tv gledali poslance, demokratično izvoljene v ta prvi slovenski parlament, smo se ob teh besedah veselili in čudili. Veselili smo se, ker smo takšna spoznanja in priznanja o slovenski polpreteklosti slišali iz ust predsednika slovanskega parlamenta, istočasno smo se čudili, da kaj podobnega poslušamo iz prostorov tiste skupščine, o kateri je Bučar dejal, da je imela do sedaj samo to funkcijo, da je dajala legitimnost sklepom, ki so bili sprejeti že pred tem in mimo skupščine (na centralnem komiteju partije). O družbi, ki je iz tega nastala, je priznal: »... bila je birokratska zgradba, boj podobna kasarni kot modemi organizaciji. Glavna odlika slehernega je bila ubogati, izvrševati sprejete odredbe in ukaze ter hvaliti modrost, ki je prihajala od zgoraj«.
VSI SKUPAJ ZAPEUANI
Bučar pa hoče biti pravičen in je, kot bivši partizan, izrekel priznanje: »Krivico bi delali pretežni večini vseh tistih, ki so se pustili vpreči v voz te absolutne resnice in bi jim vnaprej podtikali slabe namene totalitarizma, protidemokratično-sti, zaničevanja človekove osebnosti in nasilnosti. Nasprotno, velik del teh ljudi je začel iz idealizma, iz pripravljenosti na lastno žrtvovanje za ideale, v katere je verjel. Njihova in naša skupna tragika je v tem, da jih je oslepil nepremagljivi blišč absolutne resnice...«
NARODNA SPRAVA
»Zato bi bilo toliko bolj neumestno danes zahtevati njih obsodbo. Njihova obsodba je naša lastna. Vsi smo pri tem Vidovem plesu tako ali drugače sodelovali. Pred absolutno oblastjo se ni bilo mogoče nikamor skriti.«
Zavoljo tega je Bučar apeliral na na-
Dr. France Bučar, predsednik slovenskega parlamenta
rodno spravo, ki pa ni samo pomiritev. »Sprava pomeni priznanje dobrega namena tudi svojemu dotedanjemu nasprotniku — ga moralno prizna in moralno rehabilitira prav zato, ker mu priznava dober namen, ki pa se je oprl na napačno razumevanje stvarnosti, še celo na domnevno poznanje absolutne resnice.«
Gre torej za priznanje »skupne tragike«, tako zapeljanih ali prisiljenih partijcev, kot njihovih nasprotnikov, »ki so se odločili za napačno stran«.
NOVA USTAVA IN KONFEDERACIJA
Rešitev iz te družbene, politične, ekonomske, kulturne zavoženosti »zaradi vere v absolutno resnico«, vidi Bučar v novi slovenski ustavi. »Šele nova ustava nam lahko ustvari potrebno podlago za družbeno prenovo.« In zaključi:	»Soglasje
(vseh strank) vlada tudi v tem, da je treba zagotoviti suverenost slovenske države, da je treba sožitje z drugimi narodi na območju sedanje Jugoslavije postaviti na
povsem nove temelje in da je, kot kaže, najbolj primerna pot do tega konfedera-tivna ureditev.«
VSI ZA NARODNO SPRAVO
Naslednji dan, v četrtek, je zapriseglo predsedstvo slovenske republike. Pri tem je njegov predsednik Milan Kučan imel pomenljiv govor. Tudi on je poudaril potrebo po narodni spravi, da ne pride na dan kak revanšizem, iskanje maščevalnosti, kot se je zgodilo po končani vojni. »Ne da bi zgodovino popravljali ali skrivali, smo dolžni poravnati krivice, kjer je to še mogoče, in se drug drugemu opravičiti za tisto, kar je bilo slabega v našem ravnanju med vojno in po njej.«
To so npr. storili Italijani po končani vojni in so razmeroma kmalu zaživeli narodno spravo, čeprav tudi med njimi ni manjkalo krivic med vojno in pod fašizmom. Glede narodne sprave, vidimo, da se ujemajo vsi: ZKS, DEMOS in Cerkev.
Glede bodočnosti Slovenije v Jugoslaviji je Kučan poudaril poddbno zamisel kot Bučar: suverena Slovenija in konfederacija z drugimi narodi v Jugoslaviji. »Toda ne smemo zanemariti resnice, da živimo od kruha, od tega, kar bomo ustvarili z delom. Zato naša skupna poglavitna skrb bo veljala gospodarstvu, njegovemu prestrukturiranju.« Omenil je še povezavo z Evropo, skrb za vse Slovence po svetu, in zaključil: »Slovenija na more več ostati nekaj, kar bi v predstavah ljudi, ki soodločajo o novi podobi sveta, veljalo zgolj za etnično skupnost (za neki narod) nekje na mejah med Srednjo Evropo in Balkanom. To je nujna in prednostna naloga te skupščine, vlade in predsedstva.«
Na Hrvaškem
Tudi v drugem krogu volitev na Hrvaškem je vidno zmagala Hrvaška demokratična skupnost dr. Franja Tudjmana.
V	saboru (parlamentu) bo imela 63 odstotkov sedežev. V občinskih svetih pa je njena večina še velčja. V Zagrebu npr. bo v občinskem svetu imela kar 90 odstotkov svetovalcev. Novi sabor se bo prvič sestal 30. maja.
Nacionalni spor med Srbi in Hrvati se pa iz dneva v dan poglablja tudi zaradi raznih incidentov. Tako so v nedeljo, 13. maja, nastali hudi pretepi med Srbi in Hrvati v Zagrebu ob nogometni tekmi med hrvaškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo. Že pred nastopom je prišlo do pretepa na igrišču in zunaj igrišča med navijači Crvene zvezde (Srbi) ter navijači Dinama (Hrvati). Kakih 60 oseb je bilo ranjenih, med njimi tudi miličniki. Uničili so stadion in poškodovali več avtobusov in avtomobilov.
Kot pilejo časopisi, so v Dalmaciji spori in prepiri tudi med pravoslavci in katoličani.
V	Beogradu že javno trgajo Titove slike in grozijo, da ne bodo več prispevali za vzdrževanje Titovega groba. V Srbiji so ustanovili že razne stranke, ki so vse bolj ali manj nacionalistične. Slobodan Miloševič izgublja na ugledu in na moči in so komunisti v Srbiji že ogroženi, kot piše ljubljansko Delo. Med Srbi je strah pred Albanci danes manjši kot strah pred Hrvati pod vodstvom Franja Tudjmana, ker v njem vidijo novega »poglavnika«, ki utegne obnoviti NDH. Nasproti temu raste v Srbiji ugled Draže Mihajloviča in njegovih četnikov.
Človek res ne ve, kaj se kuha v jugoslovanskem kotlu in kaj se bo skuhalo.
Lojze Peterle je poverjen za sestavo slovenske vlade Predsedstvo republike Slovenije je poverilo Lojzeta Peterleta, voditelja slovenskih krščanskih demokratov, naj sestavi vlado. Peterle je takoj začel s posvetovanji in bi v sredo 16. maja moral predložiti seznam ministrov prlamentu v odobritev.
■ \C:-\
»s«ll
Milan Kučan in Janez Drnovšek.
Dr. Janez Drnovšek (na levi) je 15. maja odložil predsedstvo države. Na njegovo mesto je stopil Srb Borisav Jovič; podpredsednik je Hrvat Stipe Šuvar
V PROTITOKU
Pravovernost in herezija
DUHOVNA MISEL ZA 6. VELIKONOČNO NEDELJO:
»Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi...«
(Jn 14,21)
Brez dvoma je vera predvsem božji dar — milost, in ne toliko sad našega prizadevanja, naše dobre volje in zvestobe. Vendar je tudi res, da hoče Bog s pomočjo našega oznanila in pričevanja, pripeljati ljudi k veri.
Dokaz, da smo vzeli vero zares, je spolnjevanje Kristusovih zapovedi. V tem smislu moramo razumeti njegovo naročilo apostolom in vsej Cerkvi, naj oznanja evangelij vsemu stvarstvu, vsem ljudem.
Najlepše in najmočnejše znamenje naše predanosti Jezusu in njegovemu evangeliju ljubezni, je to, da privedemo vse ljudi, za katere je daroval svoje življenje na križu, v njegovo naročje.
Sveti Duh, Tolažnik in Duh resnice, ki ga je vstali Kristus izprosil in poslal svojim na binkoštni praznik, nam nalaga prav to poslanstvo — biti vedno in povsod v službi evangelija, z besedo in dejanji.
V moči svojega krsta smo resnično poklicani, da z veselim srcem oznanjamo: »Pridite in poglejte božja dela, čudovite stvari je storil za človeške otroke« (Ps 65,5).
MILAN NEMAC
PRIČEVANJA
Transporti - Oktober 1945
Med znamenji, ki najbolj zgovorno pričajo o zlu, ki razjeda moderno družbo, je nenavadna raba besede »pravovernost«, »pravoveren«. Nekoč je heretik ponosno proglašal, da ni heretik. Heretična (krivoverna) so bila zamsfka kraljevstva, sodnika, policija. On (heretik) je bil pravoveren. Ni se hvalil, da se jim je on uprl, saj so se vendar oni uprli njemu. Vsi so zbežali kot čreda ovac: vojske s svojo neiziprosno zanesljivostjo, kralji s svojim ledenimi obličji, slovesni postopki Države, razumni zakonski predpisi. Heretik je bil ponosen na svojo pravovernost, na to, da ima prav. Bil je sam v strašni puščavi, a več kot le človek, bil je Cerkev, središče vesolja: zvezde so krožile okoli njega. Nobena muka mu ne bi izsilila priznanja, da je heretik.
Iz sodobnega načina izražanja pa je razvidno, da se heretik s svojim krivoverstvom ponaša. Z zavestnim smehljajem namreč pravi: »Domnevam, da sem v resnici heretik« in se ogleduje Okoli sefoe v pričakovanju pritrjevanja. Beseda »herezija« ne samo da ne pomeni več »motiti se«, »biti v zmoti«, ampak pomeni celo »biti pogumen«, »imeti jasne pojme«. Nasprotno beseda »pravovernost« ne pomeni več »imetd prav«, ampak »motiti se«. Iz vsaga tega izhaja en sam zaključek: človeka ne zanima več, ali je — filozofsko gledano — v resnici. Ce bi ne bilo tako, je jasno, da bi vsak raje veljal za blaznega kot za heretika (krivo-verca). »Bohemien« s svojo rdečo kravato bi si moral domišljati, da je pravoveren. Di-namitar bi se mor^l, v trenutku ko pod-
Slovenski komunisti so s svojimi sopotniki začeli žagati vejo izpod demokratične slovenske vlade še predno je ta prevzela oblast. Kljub temu, da ZKS (oznaka SPD -stranka demokratične prenove je zaenkrat odvelč, ker je tudi na sedežu CK v Ljubljani še ni) še nima opozicijske prakse, ker je ves povojni čas imela brez motenj in kritikov vso oblast v rokah in je delala, kar je hotela, se je lekcije naglo naučila in se pripravlja, da bo metala polena pod noge prvi demokratični vladi Slovenije.
Sicer je svoj program v tem smislu začela izvajati že ob svoji napovedi svobodnih volitev in ko je bilo vsem jasno, da na teh volitvah preprosto rie more zmagati. Proti opoziciji je sprožila stoodstotno iposlušni kader novinarjev, ki se jim takrat še sainjalo ni o svobodnem in avtonomnem pisanju.
Komaj nekaj dni po prvem zasedanju slovenskega parlamenta pa je že iprišlo do prve stavke novinarjev RTV-ja. Vzrok za opozorilno stavko je bilo nekoliko naivno protestno pismo neke krajevne sekcije DEMOS-a, ki pa je bilo v bistvu upravičeno, razen v točki, ki je pozivala Kučana, naj odstavi direktorja RTV Slovenija zavoljo nekorektnega, žaljivega in pristranskega poročanja o prvih sejah treh zborov Skupščine.
Direktorja RTV in nekaj drugih glav z RTV in kakšnega dnevnika bo pač zamenjala vlada in potem bo mir: avtonomija in svoboda poročanja temelji v lojalnem odnosu do uporabnikov televizije in časopisov in ne sme biti pretveza za smešenje in žalitve ter za objestne lekcije demokracije.
Kje pa so bili »svobodni« in »avtonomni« novinarji v 45 letih povojnega časa, ko so samo ubogljivo kimali in prepisovali neskončno dolge in dolgočasne ukaze partije? Tej partiji, ki si jih je seveda vzgojila in potem tudi plačevala, da bi pisali in govorili — razen častnih in redkih izjem — kakor je sama hotela, bi novinarji radi služili še naprej in pomagali žagati vejo pod DEMOS-om in njegovo vlado.
Vsi zdaj naravnost tekmujejo v napovedovanju težkih časov za vlado in v nejevernem izražanju dvomov nad njeno sposobnostjo učinkovito reševati težke gospodarske in družbene probleme, za katere nima še kančka odgovornosti, ker jih je podedovala od režima, ki se od oblasti tako težko ločuje.
Niti trohice priznanja pa ni za pogum, s katerim si DEMOS prevzema huda bremena in odgovornosti, saj bo za vse zaplete, ki bodo nujno sledili, odgovorna nova vlada. Sicer pa se tudi v Sloveniji uveljavlja stara krilatica: »Toliko slabše,
takne bombo, veseliti, da je pravoveren.
Na splošno je nesmiselno, da filozof sežge filozofa, če se njuna miselna sistema ne ujemata. To se je pogosto dogajalo v času propadanja srednjega veka, ne da bi kdaj doseglo zastavljeni cilj. A še veliko bolj nesmiselno od tega, da človeka zaradi njegove filozofije postavimo na grmado, je uveljavljanje miselnosti, (ki postaja že skoraj rutinska), da namreč njegova filozofija ni važna. In to se redno dogaja v dvajsetem stoletju, v času propadanja velike dobe Revolucije.
Velike teorije so povsod padle v nemilost; nauk o človekovih pravicah je zavržen skupaj z naukom o človekovem padcu. Še sam ateizem se nam danes zdi ipreveč teološki: sama revolucija se nam zdi preveč »sistem«: sama svoboda se nam predstavlja kot ovira. Nočem posploševati. B. Shaw je napisal odličen epigram: »Zlato pravilo je, da ni zlatih pravil«. Toda resnica je, da smo vedno bolj pripravljeni razpravljati o umetnosti, politiki, slovstvu. Od dotičnega človeka nas zanima njegovo mnenje o tramvajski progi, o Botticelliju, a njegovo mnenje o redu stvari nas ne zanima. Lahko se poda v odkrivanje milijon predmetov, da le ne odkrije tistega čudnega predmeta, ki mu pravimo vesolje. V tem primeru bo namreč odkril neko vero, in gorje njemu. Vse je pomembno, razen Vsega.
(Iz knjige Heretiki pisatelja G.K. Che-stertona, izšle v Londonu leta 1905) -Pošilja Tomaž Simčič.
toliko bolje«, saj se komunisti dobro zavedajo, da edinole v neurejenih socialnih razmerah lahko spet prevzamejo oblast v roke.
Zato pa zdaj uradni sindikati že napovedujejo stavke in proteste. Ce se bo demokratični vladi posrečilo vsaj delno obdržati nujno krizo v znosnih mejah, bo komunistom in sopotnikom ZSMS-liberal-cem (!) odklenkalo in bodo izgubili podporo še tistih, ki so jim na svobodnih volitvah zaupali svoj glas v varljivem upanju, da bodo ohranili navidezno blagostanje ob obubožanju države, ki ima tako prazne blagajne, da ne zmore graditi niti nekaj kilometrov avtoceste brez zunanjih kreditov.
V	to netenje nezaupanja v može, ki v teh dneh sestavljajo novo vlado in jo bodo v parlamentu podpirali, se je seveda ubogljivo vključil tudi »Primorski dnevnik«, kot glasilo tiste SKGZ, ki je v preteklih desetletjih črpala iz Ljubljane velika sredstva za izgradnjo svojega ogromnega aparata in dobičkanosne mreže podjetij.
Tu se postavlja zdaj vprašanje, čemu in komu bo služil zdaj ta aparat, to premoženje, ta denar, ki se je nabral in se nakopičil ob raznih dejavnostih? Ali ni upravičen sum, da ga bo SKGZ uporabljala za finansiranje tiste partije, od katere ga je desetletja dobivala?
Vredno je, da o tem razmisli nova slovenska vlada in tudi DEMOS, da si ne bo z novo pomočjo v neprave roke kopal lastne jame.
Prav tako pa velja, da o tem razmislijo tudi naši pojitični krogi v zamejstvu, da ne bodo — ob novih odnosih z Ljubljano — zašli tudi v kompromisarske in polovične rešitve doma, ki bi lahko pustile samo grenka usta in nov občutek poraže-nosti. - J R
Širite „ Katoliški glas“
Prikazovanja v Medjugorju
Mostarski škof Pavao Zanič v dokumentaciji o dogajanjih v hercegovski vasi Me-djugorje trdi, da dozdevna Marijina prikazovanja v tem kraju niso pristna. V zvezi s temi »lažnimi prikazovanji« se širita verska slepota in verski fanatizem. Škof Žanič poudarja, da je hotel s svojo dokumentacijo o medjugorških dogodkih, po kateri so segli časnikarji v Rimu, pospešiti preizkus pristnosti dozdevnih prikazovanj od strani (komisije Jugoslovanske škofovske konference. Sam ni nikdar verjel poročilom šestih mladih ljudi, ki so trdili, 'da so od 24. junija 1981 večkrat viddli Mater božjo. (Po »Družini«),
Nocoj bomo spet streljali na Pohorju! Temu pravimo transport! Le kje so tiste direktive iz Primorske iz preteklih let, ko naj izročamo vse obtožene področnim vojaškim sodiščem. Ali se res, čeprav smo vosovski in oznovski obveščevalci, ne moremo lolčiti od tistih streljanj vosa iz preteklih vojnih let? Saj je vojna osvoboditev že končana! Čeprav sem nekdanji skojevec, ne razumem ničesar več. Le zakaj in v čigavem imenu počnejo to z ljudmi in tudi z nami? Pa prav nas, predvojne skojevce, izkoriščajo za to rabeljsko delo.
Kot je to že utečeno, so seznami za usmrtitve prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije. Tiste iz sodnih zaporov v Mariboru smo predlagali mi, tiste iz Štemtala (danes Kidričevo, op. ur.) pa komisija iz Slavije. Pohiteti je treba, ker je potrebno vse to delo opraviti pred sprejetjem ustave in ukinitvijo taborišč.
Zadolžen sem za dogovor s KNOJ-em za izvedbo operacije, Slavo pa je zadolžen za določitev kraja ustrelitve. KNOJ-evci iz mariborske brigade so šli po mojem dogovoru s pomočnikom za to odgovornega komisarja, kopat jame na izbrano mesto, ki je bila tam nekje na desni strani in na sredini poti, ki vodi na Pohorje, med Hdčami in Mariborsko kočo. Zvečer (bodo ustrelitve. Zadolžen sem za transport za ustrelitev namenjenih iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus. Zvečer gremo tja s kamioni. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami.
iSrečali se bomo ob dogovorjeni uri pred sadnimi zapori, kjer nas bo čakal KNOJ-evski vodič za določeni kraj. Odgovarjam za transport, kot smo se dogovorili, ter za organizacijo likvidacije.
Papeževa tajna policija, zastrupljevalci kraljev, zapeljivci mladine, tkalci mračnih spletk, uporniška in izzivalna vojska.
Kaj pa danes, kdo so danes v resnici Jezuiti?
To so glavni pospeševalci zadnjega koncila, ki so prisotni v najpogumnejših pastoralnih poskusih in so pogosto zasidrani v najradikalnejših pozicijah. Zvesti so hierarhiji, istočasno pa prisotni v najbolj dramatičnih socialnih bojih. Tako so jezuiti še danes ponekod nadležni, čeprav so za Cerkev nenadomestljivi.
Ta neprestana zunanja trenja pa so v bistvu le najznačilnejši odsev njihove karizme: sprava antitetičnih pozicij. Tako so tudi njihove značilnosti izredno raznolike: proglašajo se kot »comunitas ad dispersionem« (skupnost, ki živi za poslanstvo). Poleg tega pa jih označujejo še strogo intelektualno poglabljanje, neposrednost in preprostost v odnosih in ohranitev življenjske treznosti, čeprav so večkrat v stiku z najpremožnejišimi krogi. Najznačilnejša pa je v njih simbioza globoke duhovnosti in kontemplativne drže z aktivnim bivanjem v dramatični vsakdanjosti (contemplativus in actione).
Na različna vprašanja in izzive odgovarja jezuitski general p. Peter Hans Kol-venbach v knjigi, ki jo je v Obliki intervjuja novinar Rertzo Giacomelli zasnoval in naslovil »Fedeli a Dio e all’uomo«. Izšla je namreč pred kratkim v založbi Ed. Paoline ob priložnosti dveh pomembnih jezuitskih oblenic: 450-letnica, odkar je papež Pavel III. odobril Družbo Jezusovo, in 500-letnica rojstva njenega ustanovitelja sv. Ignacija Lojolskega.
Sv. Ignacij se je sam imel za romar-
Taborišče Štemtal. Upravnik in zdravnik, k sreioi moj prijatelj Banjži iz Šoštanja, nočeta predati zahtevanih zaradi tifusa. Pojasnim jim, da bodo itak ustreljeni. Popustita. S knojevci naložimo na dva kamiona kakšnih 60 oseb po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Kamioni, vezava rok z žico, knojevsko stražarsko spremstvo. V Mariboru pridemo pred sodne zapore. Tam že nalagajo na kamione tiste iz zaporov. Vsi so vezani z žico in ležijo na dnu kamiona. Prevzamem transport. Zraven so še Božo 'in Tine, pa seveda še oficirji brigade mariborskega knoja. Na kamionih imamo akumulatorje s svetilkami, pa seveda »korpflaše« s konjakom. Za varnost in moralo!
Peljemo se proti Hočam in na Pohorlje. Nisem jezen na nobenega tistih, ki bo ustreljeni. Res sem streljal v borbi, vendar na meni nepoznane nasprotnike. Kje so bili, oziroma kaj so zakrivili namenjeni za današnjo ustrelitev, ne vem. Knojev-ski ter naš par oznovcev tudi tako misli. Dolžnost!? Zato se vsi skupaj napajamo s konjakom! K sreči ni zraven »Pukla-stega Mihe«, ki rad strelja!
Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas čaka. Do izkopanega grobišča je potrebno še peš. Knojevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami. Nato tako rekoč zmečejo zapornike s kamionov. Marš proti izkopanemu grobu! Knojevski borci so vsi prizadeti od Nemcev, ki so jim postrelili svojce in celo zažgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo »Deutschland, Deutschland, uber alles!« Strahoten prizor. Ali je to res tisto, za
ja «... in takšen ni bil samo takrat, ko je iskal svojo poklicanost ter romal po Evropi in Bližnjem Vzhodu. Bil je romar tudi, ko je kot general Jezusove družbe sedel za pisalno mizo. Vedno je iskal božjo voljo, kar pa nam spričuje, da njegovo mistično življenje ni bilo osredotočeno na vprašanju Kdo je Bog, ampak na vprašanju Kaj Bog hoče« (str. 20).
Po večletnem zastoju si je Družba Jezusova v zadnjih časih postavila isto vprašanje tudi glede svojega poslanstva v goriški stvarnosti: Kaj Bog danes hoče za to zemljo? Razvila se je tako dinamična in prodorna prisotnost, ki je, v luči sprave med raznimi tu živečimi narodnimi komponentami, usmerjena v celostno osebno in kulturno vzgojo. Ta nov stil življenja je že združil mnogo oseb, ki prihajajo iz različnih kulturnih, jezikovnih in družbenih realnosti.
Ignacijevo leto se bo v Gorici začelo predčasno z okroglo mizo, ki jo organizira Stella Matutina v sodelovanju z Marijino kongregacijo in Škofijskim pastoralnim uradom. Na srečanju, ki bo v četrtek, 24. maja, ob 20.30 v avditoriju Fogar, bodo sodelovali: predstojnik jezuitskega sholastikata v Padovi p. Gaeta-no Brambillasca, p. Paolo Ferrari iz »Ci-vilta Cattolica« in p. Marko Rupnik iz goriškega centra Stella Matutina.
Osnova pogovora bo knjiga p. Petra Hansa Kolvenbacha, ki zelo spodbudno obravnava poleg problematike jezuitske identitete tudi izzive, ki jih svet postavlja Cerkvi na pragu tretjega tisočletja.
Silvana Corbatto (prev. DH)
kar smo se borili? Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji ter besni knojevci s pojočimi zaporniki! Pridemo pred grob. Slačenje zapornikov, da ne bi bila možna identifikacija. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa spet zvežejo. Žal mi je tiste, izgleda da je še mladoletna, hičeike nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima čudovito nedolžno telo.
Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficirji knoja pa za njim. Tedaj vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle žvižgajo nad glavami. Vržem se po tleh. Oficir knoja, nam vsem na očeh ustreljen, pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do kamiona. Knojevci pa pobesnijo. Zapornikom, sedečim na tleh, prestrelijo noge. Uboga tista mlada nemška punca! Nato da knojevski poveljujoči oficir, v dogovoru z nami oznovci, komando za streljanje!
Po pet jih vlačijo pred jamo ter postrelijo z obeh strani z lahkimi mitraljezi, da padajo v (jamo.
Med zaporniki poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov in ki sem ga 'tudi zasliševal. Pravzaprav je bil to revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih situacij prisilili v to delo. Nagovoril me je in zaprosil, naj ga jaz ustrelim. Boji se biti ranjen in tako živ pokopan. Kaj hočem. Uleže se v jamo pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo prišli s tem našim skOjevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo!
Nato se serijsko streljanje nadaljuje.
V	zaporedju se znajde po pet golih teles pred jamo. Ker imajo zaporniki prestreljene noge, jih pred jamo vlačijo, mečejo vanjo, nato pa postrelijo. Tudi tista mlada nemška punca izgine v njej.
Na koncu knojevci odnesejo obleke na kamione, da se le-te uničijo. En kamion z nekaj knojevci ostane, da jamo zasujejo in zakamuflirajo. Vrne se tudi patrulja, ki je zasledovala pobeglega. Niso ga dobili.
Oznovci in knojevski oficirji smo nekako žalostni. Posebno knojevski oficirji ne razumejo opravila, in se z njim tudi ne strinjajo, opravila, ki ga morajo pod oznovsko komando opravljati, za kar je brez potrebe padel tudi njihov oficir.
Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi — vse do mesta. Tam oznovci izstopimo, knojvci pa se odpeljejo v svojo brigado.
Upam. da bo tista ustava kmalu sprejeta, pa da bo teh transportov konec. Da bo spet tako, kot je bilo že leta 1944 na Primorskem, kjer smo bili obveščevalci obveščevalci, sodišča pa sodišča; samo ie ta so lahko sodila obtoženim!
Bili smo obvdščevalci, ne pa rablji!
Zdenko Zavadlav
Srečanje v moji deželi
V	navadi je, da se v poletinem času srečajo izseljenci v kakem kraju v Sloveniji. To je »Srečanje v moji deželi«. Letos bo to srečanje imelo izreden program.
Predvsem je vabitelj Republiški komite za informiranje, Tiskovno središče Ljubljana in Center za turistično in ekonomsko propagando.
Vabljeni so vsi uredniki slovenskih časopisov in revij, doma in v inozemstvu. Vabilo je dobil tudi naš časopis. V vabilu je rečeno: »Srečanje urednikov sklicujemo z željo, da predstavimo Slovencem v domovini in na tujem raznoliko paleto slovenskih časopisov, ki izhajajo izven domovine...«
Srečanje urednikov bo 3. in 4. julija, kot zbor slovenskih intelektualcev, ki se ukvarjajo z revijalnim tiskom. Pogovor naj hi vodil France Papež, urednik Med-dobja (Argentina), Tine Hribar, urednik 'Nove revije (Ljubljana). Sodelovali pa naj bi še Lado Lenček, nekdanji urednik Katoliških misijonov v Argentini, Drago Jančar, pisatelj in dramatik, Raginald Vospernik, urednik Celovškega Zvona, ter Niko Grafenauer. Povabljeni pa so še vsi uredniki revij, ki izhajajo v Sloveniji in izven nje, npr. Zaliv, Glas SKA, Meddob-je, Mladika, Tabor (domobransko glasilo v Argentini) in še drugi.
»Srečanje v moji deželi« bo od 23. junija do 7. julija z raznimi pobudami: razstave (tudi izseljenskih umetnikov), o-k rogi e mize, konference, koncerti. Zaključek in osrednja prireditev bo 7. julija v Dolenjskih toplicah ob lil. uri z mašo nadškofa Al. Šuštarja.
Žaganje veje...
Jezuiti: odi et amo
Odmaknjena cerkvica na Pečah nas vabi v pravljično leipo dolino Glinščice k srečanju z nebeško Materjo. Prisluhnimo stari kraški pesmi, ki jo je zabeležil Štrakelj:
Prva ura te noči,
Marija se že veseli.
Pojmo, pojmo na božjo pot, na božjo pot na sveto goro: če boš, romar, težko šel,
Jezus ti bo štubence štel,
Marija ti jih bo lonala: ki je v nebesih kronana.
K Mariji vnabovzeti Na Pečah bi si sedaj v njenem mesecu, ko ji vsa narava poje hvalnico, marsikatera noga od življenjskega romanja utrujena, težko privoščila veselje, da bi se povzpela po ostrem grušču in priromala do njenega svetišča.
Iz zapiskov beremo, do je cerkvica, ki stoji pod 456 m visokim Malim Krasom z vrhom Griže, nastala že v 13. stol. V urbarju, ki je ohranjen v župnijskem arhivu v Dolini, pa je zabeležil takratni župnik (1650), da ima cerkvica različna poimenovanja, med drugimi tudi: Eccle-sia S. Maria in Piech, Ecolesia B. V. Ma-riae in Slavir in cerkev Na Pdčah.
če vsi ne zmoremo kraške strmine, pa (jo v teh vrsticah spoznajmo ali vsaj poromajmo v dolino Glinščice, ki jo domačini imenujejo Klinšca.
Po krajšem sprehodu iz Boljunca po ozki dolini, nas s svojim bučanjem opozori šlap, s katerim pada Glinščica v velik tolmun, pravo jezerce, ki ga je voda izdolbla v trdi skali. Nad tem slapom stoji cerkvica Marija Na Pečah.
Dolina Glinščice nosi pečat davnine, ki ima v njej širok razpon. V njej so jame, v katerih so našli ostanke predzgodovinskih dob. Na hribu Malega Krasa najdemo ostaline gradišča iz kamene dobe. In prav tako na bližnjem hribu sv. Mihaela. Na dnu soteske so ostanki rimskega vodovoda. če se ozremo proti kraški planoti, imamo krasen pogled predvsem v ostenje, pod katerem je še pred desetletji peljala skozi predore železnica iz Trsta v Herpe-Ije. Odkrijemo tudi, da so v bližini, nad Botačem in Borštom, ostanki gradov z bogato zgodovino. In tako se prepričamo, da je dolina v preteklosti igrala važno vlogo. Predvsem je bilo tu živahno življenje in prehodna pot.
Močan izvir Glinščice pa je v zadnjih stoletjih vrtel kolesa domačih mlinov.
Torej je tu bila povezava srednjevešikh naselij ,v notranjosti katerih je peljala pot skozi Glinščico.
In takrat so Marijini častilci na težko dostopni pečini zgradili cerkvico. Legenda pripoveduje, da je nastala na željo Karla Velikega. Najstare(jši viri pa govore o bratovščini iPresv. R. Telesa, ki je bila ustanovljena leta 1220. Pravila so zahtevala, da njeni člani vsaj enkrat v letu poromajo Na Peče. Če se je kateri izmed članov spozabil s kletvijo, je moral za pokoro tja romati bos. Vsa ta letna romanja so bila spokorna. Vršila so se prvo nedeljo v maju. člani bratovščine so bili predvsem ribiči. Sem so romali tudi naši ljudje in to na velikonočni ponedeljek v spokorni procesiji. Prihajali so 3. maja in nosili v rokah cvetoče veje šipkovega grma.
Sedaj se je ohranil običaj, da prihajajo verniki, predvsem mladina, na shod na praznik Marijinega vnebovzetja. Slovesno počastijo Marijo na rožnovensko nedeljo. In takrat prenesejo v procesiji njeno podobo v župnijsko cerkev v Boljunec.
Samotno svetišče je ohranilo edinstveno lepoto vse do časa, ko so ga obiskovali le srčno kulturni planinci, alpinisti, speleologi, ki so ljubili te grebene božje narave in vsakokrat, tudi med plezanjem, obiskali Marijino cerkvico in ji priporočili sčbe >in svoje drage.
Cerkvica pa je postala pozneje večkrat tudi tarča vandalov in je zato bila pogosto potrebna obnovitve in popravil.
Lota 1979 je Na Peče zašla podivjana mladina, ki je neusmiljeno uničila vse, kar se je dalo uničiti. Opustošili so notranjost, zažgali okna, vrata, oltar. Porušili so tudi zunanjo zavetno lopo in skromno cerkveno opravo.
Nad svetiščem zdaj bedi oko g. župnika Franca Vončine in njegovih prijateljev, predvsem speleologa in fotografa Enrica Halupka. Prizadevna skupina mladih iz naselja sv. Sergija, raznih organizacij ter naših skavtov se ni ustrašila naporov in je obnovila cerkvico.
V	letu 1983 je bila cerkvica spet primerna za bogoslužje in k njej je poromala množica Marijinih častilcev.
Pred tedni se je v Glinščici mudila skupina delavcev podjetja ANAS in se ponudila, da dostavi Na Peče potrebni
material, saj zob časa in razna neurja ne prizanašajo stari stavbi. Organizirali so se tako iznajdljivo, da so poskusili potrebno gradivo dostaviti s helikopterjem. Ta je krožil nad pečino, a ni mogel pristati. Moral se je vrniti na izhodišče, pogumni fantje pa so potem na ramenih vse znesli Na Peče.
V	soboto, 5. maja je Marija Na Pečah doživela lepo slavje. Kljub vetrovnemu večeru se je v cerkvici zbrala skupina vernikov in Mariji izpričala željo po medsebojnem sožitju v duhu oglejskega srečanja Treh Benečij.
Po somaševanju v slovenščini in italijanščini g. Vončine in g. Škafa, župnika v Cindiju-Zindis, so se romarji vrnili v dolino ob luči bakel. Spremljali so jih člani GAI-a, Civilne zaščite in dolinski orožniki, ki so zaradi močnih sunkov burje bedeli nad ivemiki.
Tudi naši verniki so včasih zelo žtevilni prihajali k 'Mariji Na Peče. Žalostno bi bilo, ko bi našo prisotnost pri nebeški Materi popolnoma prepustili našim sosedom. Kako je Marija Na Pečah, ki bedi nad našo skupnostjo, priljubljena in kako navdihuje naše pesnike nam povejo stihi Alberta Miklavca:
MARIJI NA PEČAH Ko da bi šla v goro’ k Elizabeti, si se povzpela na gorate PEČE, kjer bistra Glinščica v Boljunec teče, da nas tolažiš z božjimi obeti.
Na Pečah cerkev Tebi Vnebovzeti je posvečena in od tam ljubeče oziraš se v nižave in goreče nas vabiš, naj postanemo sveti.
Ko naša molitev v duhu poroma k Sve-togorski m k Višarski, naj se pomudi tudi pri samotni Mariji na Pečah in zato preberimo še ostale stihe:
življenje naše hoja je v višine duhovnosti, dobrote in ljubezni, v življenje novo, ki nikdar ne mine.
Na poti tej bodimo vsi oprezni, varujmo se nevernosti temine, da bomo varni stopali nad brezni.
Primorski dnevnik je Obhajal 45-Ietnico izhajanja. Dne 13. maja 1945 je namreč izšla prva številka. Bil je to čas jugoslovanske zasedbe Trsta in Julijske krajine. OF je ukinila Partizanski dnevnik, ki je izhajal med revolucijo in slovenska partija je začela izdajati v Trstu svoje glasilo Primorski dnevnik. Ker je takrat slovenska partija bila izrazito stalinistična, je tudi njen dnevnik bil izrazito stalinistično glasilo. To je prva faza tega časopisa.
Junija 1948 je Stalin izobčil Tita in Titovo jugoslovansko partijo kot heretika. Tedaj so se tržaški komunisti razklali: en del je ostal zvest Jugoslaviji in Titu, drugi, večji del, posebno italijanski komunisti, so sledili Stalinu. Primorski dnevnik je takrat postal titovsko glasilo ter zagovarjal Titovo Jugoslavijo z vso gorečnostjo apostola. To je dinga faza.
Ko je umrl Stalin, so se odnosi med sovjetsko in jugoslovansko partijo začeli boljšati. Prišlo je do obiska Nikita Hru-ščeva v Beogradu. Med našimi komunisti je kmalu prišlo do preokreta in neke vrste sprave. Iz Slovenije je prišel ukaz, naj se slovenski levičarji vklopijo ali v italijansko socialistično stranko ali v italijansko komunistično partijo. To se je zgodilo leta 1958. In Primorski dnevnik je postalo glasilo obojih, bolj partije kot
Hranilnica in posojilnica Opčine - Trst
razpisuje usposobiljenostne izpite za uradnike/ce prve kategorije v smislu 5. člena kolektivne delovne pogodbe za uslužbence hranilnic in posojilnic.
Trenutno je nepokrito eno delovno mesto.
Pogoji za pripustitev k usposobljenost-nemu izpitu so naslednji:
1. fakultetna diploma iz ekonomije ali prava oziroma diploma, ki je po obstoječih predpisih enakovredna;
2. diploma višjih srednjih šol; prednostno se bo upoštevala delovna praksa;
3. starost: največ 40 let;
4. program usposobljenostnega izpita predvideva slovensko in italijansko pismeno nalogo splošne gospodarske ali finančne narave oziroma iz knjigovodstva ali bančnega poslovanja in ustni razgovor. H kolokviju bo pripuščen, kdor 'bo prejel pozitivno oceno pri pismenih izdelkih. Ustrezna navodila so na voljo v tajništvu Hranilnice in posojilnice.
5. prošnjo na nekolkovanem papirju je treba predložiti, osebno ali po pošti, v tajništvo Hranilnice in posojilnice do 8. junija 1990.
Čas razporeda bo zainteresiranim javljen naknadno.
Po zaključenih izpitih bo izpitna komisija predložila upravnemu svetu Hranilnice in posojilnice seznam pozitivno ocenjenih, iz katerega se bodo črpali novi uslužbenci.
Upravni odbor
Ilegalni prehodi jugoslovanske meje
Množijo se ilegalni prehodi državne meje z Jugoslavijo, tako na meji z Italijo kot tudi z Avstrijo. Gre za osebe iz vzhodnih evropskih držav (Ogrska, Romunija, Poljska idr.) ter za osebe z Bližnjega in Daljnega vzhoda (Turčija, Indija, Pakistan itd.). Ne mine dan, da bi italijanska po-
PSI. Polagoma pa je omilil svoje ideološke pozicije. To je njegova tretja doba.
Takšen je ostal do lanskega leta, do kongresa SKGZ. Takrat so pomladili vodstvo in znova našminkali svojo politiko. Odstavili so odgovornega urednika socialista Marka Waltritscha ter vodstvo dnevnika poverili Vojimiru Tavčarju in Dušanu Udoviču, ki sta oba mlajša komunista. Tako je Primorski dnevnik stopil v četrto fazo, ko naj bi pod novim vodstvom postal glasilo vseh Slovencev v Italiji. Tako trdijo sami o sebi. Tako mislijo tudi nekateri mlajši 'bralci, ki jih je časopis vprašal za mnenje: »že zaradi povezovalne vloge, ki jo časopis odigrava znotraj naše skupnosti, je hvalevredno, da tak medij sploh obstaja« (Tatjana Zaccaria). »Moti me, pravi Robi Starc iz Boljunca, da je Pr. d. kot osrednje glasilo Slovencev v Italiji premalo objektiven...«
Toda ali je res Prim. d. osrednje glasilo Slovencev v Italiji? Iz njegove kratko orisane zgodovine izhaja, da je bil in da je glasilo Zveze komunistov Slovenije, saj je vedno sledil njeni politiki od začetka do danes. Ker se je ZKS prelevila v Stranko demokratične prenove, se je z njo prelevil tudi Primorski dnevnik in stopil na bolj demokratično četrto fazo. Do kdaj?	K.	Humar
licija ne ustavila kake skupine teh pre-bežnikov, ki hočejo na zahod zaradi dela.
Toda znova se je zgodilo, da so na meji pri Lipici jugoslovanski graničarji streljali na skupino takih ljudi ter pri tem ubili neko egipčansko ženo, moža pa ranili. Jugoslovanska komanda se opravičuje, da ima taka navodila. Toda ta navodila so stara že vbč kot 40 let, svet pa je med tem šel naprej. Tudi ne gre več za jugoslovanske državljane, saj ti sedaj vsi lahko dobijo potni list. S streljanjem na meji graničarji delajo samo uslugo Italiji, sebe pa spravljajo v slabo luč.
Izlet cerkvenega pevskega zbora od Sv. Antona po Zasavju in lepi Dolenjski
Mislim, da se bodo vsi udeleženci izleta, ki ga je organiziral C.P.Z. od Sv. Antona, 'Strinjali z menoj, da so ti izleti vedno zelo posrečeni, enkratno pripravljeni in jih bogati čudovito petje povezano z duhovnimi vrednotami.
Program je bil bogat. Odpeljali smo se 13. maja zelo zgodaj zjutraj iz Trsta. Na Opčinah in v Sežani so se nam pridružili še drugi izletniki in pevci.
Vozili smo se po naši zeleni avtocesti in občudovali naravo.
V	Litiji smo se ustavili in v lepi župni cerkvi prisostvovali nedeljski sv. maši, ki jo je daroval naš duhovni vodja gospod Gerdol. Ustavili smo se tudi v Šmartnem, si ogledali tamkajšnjo veličastno
Vsi nebeški dvori so brez dvoma dobro informirani o našem tarnanju zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev. Vendar naše verno slovensko občestvo daje vtis, da ni do kraja prepričano o učinkovitosti molitvene kulture. Drugače si ne vemo razlagati tolike '»abstinence« pri bogoslužju na nedeljo Dobrega Pastirja pri Novem sv. Antonu. Videti je bilo vedno iste goreče duše, povsod pričujoče pri vsakem cerkvenem opravilu, naj bo petek ali svetek, in še hvala Bogu, da so.
Tudi v duhovniških vrstah je bila vrzel. In dalje: ali res ne premoremo nobenega predstavnika mladine? Recimo skavta ali skavtinje? V zadnji številki K.G. berem o dekletu, ki ji je pri srcu udejstvovanje pri župnijski cerkvi, če je podpisana REBEKA skavtinja iz Gorice ali Trsta ne vem, a mislim, da bi njeno mladostno zanimanje neznansko razveselilo sleherno župnijsko občestvo. Pretresel me je njen predzadnji odstavek v članku (Cerkev je mlada).
Kaj ko bi si mladi sami enkrat zamislili in oblikovali tako molitveno srečanje za duhovniške poklice? Ne zdi se mi nemogoče, če se spomnim njihovega križevega pota letos na Veliki petek na Re-pentabru.
Razumem, živimo v dobi specializacije in morda si mladi želeč nekaj bolj dinamičnega, kar bi užgalo. Sv. Pavel pa menda ni kdove kaj akademski in ne izbira besed, ko piše: »Nisem prišel k vam z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat pričevanje božje. Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko Jezusa Kristusa in to križanega« (2 Kor 1-2). Vsaka božja beseda nam je dana, da bi jo premišljevali v svojem srcu, a jo nemalokrat pozabimo, kakor hitro je bila izgovorjena.
Resnici na ljubo treba priznati, da so nas prijetno presenetile sestre Marije Pomočnice iz Ljubljane. Mladostno so oblikovale dober del mašne liturgije ob razmišljanju beril, ki so jih izmenično podajali z glavnim celebrantom dr. Janezom Srako. Zvonki sestrski glasovi so živahno posegali v melodije psalmov in v poklice. V nagovoru je dr. Sraka razlagal pesmih duhovne vsebine s prošnjo za o smotrnosti evangelizacije. Mnogi sistemi, ki so poudarjali, da vera omejuje človekovo svobodo, so se zrušili. Samo vera pomaga človeku do prave krščanske svobode. V njej se razodeva kot moč, ki spreminja družbo. Kristus je šel v smrt svobodno, iz ljubezni in razbil meje zaprtosti. Kristjani so tisti, ki si z vso zagnanostjo prizadevajo, da ne bi nastale nove razredne razlike, da bi se meje vseh vrst podrle in bi preprečili,
V župniji sv. Pija X. v Gorici bo v
soboto, 26. maja ob 20.30 procesija Marije Pomočnice.
cerkev, eno najlepših v Sloveniji.
Nadaljevali smo pot do Bogenšperka, kjer smo si ogledali zelo lepo ohranjeni zgodovinski grad barona Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693) in poslušali priletno vodičko, ki nam je navdušeno razlagala o nastanku grada in o življenju in trpljenju našega velikega zgodovinarja, ki se je trudil in dal vse, da bi kulturno dvignil naš narod. Zapustil nam je neizbrisna veličastna dela, na katera smo Slovenci zelo ponosni.
Opoldne nas je čakalo, v prijazni gostilni Kovačič pri Šent Vidu, skrbno pripravljeno kosilo.
Popoldne smo se odpeljali v Stično, kjer nam je pripravljeni vodič obširno razkazal bogati muzej samostana cistercijanskih belih menihov. Ogledali smo si križni hodnik, zanimive freske, prelepo cerkev z znamenitim križevim potom.
Povsod smo bili deležni prisrčnega sprejema. Nakupili smo si tudi zdravilne čaje patra Ašiča pa tudi dobrega dolenjskega vina.
Družba je bila izborna, vreme ves dan odlično.
Taki izleti so telesno in duševno zdravilo.
Prisrčna hvala vodstvu in vsem pevcem, ki so bili polni ganljive pozornosti do vseh izletnikov, posebno do starejših. Bratje Romuni bi rekli o njih, da so vsi »interior bogati«. Ob 19. uri smo odpotovali iz Stične polni lepih vtisov ter med petjem, razgovori, zahvalami in pozdravi srečno privozili v Trst ob 21.30.
da bi nastale nove.
Ob koncu maše pa sta dve sestri poskrbeli še za prijeten zaključek. Zanimiva je bila njihova pot do poklica. Z dobro mero humorja nam je ena od njih razkrila, kako si je želela postati policajka. Pa jo je nadrl oče: »Take sramote ne bomo trpeli pri hiši!« Starejša sestra ji je baje svetovala, naj moli za bodočega moža; tudi s tem ni bilo nič. Domači duhovnik je nekoč vabil k duhovnim vajam. Vsa dekleta so hodila na razgovor z voditeljico vaj, le ona se je izmikala, ker ni imela kaj povedati. Bolj iz radovednosti je končno pristala na razgovor in — utrnila se ji je drobna iskra. Dolgo je kolebala med da in ne. Kako naj pusti starše same, ko so se bratje in sestre razšli po svetu? Vedno bolj se ji je oglašalo: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden!« In pristala je pri sestrah Marije Pomočnice, kjer je spoznala, da je življenje za druge »velika orgelska himna ljubezni«.
F.V.
Izjava Slovenske skupnosti po volitvah 1990
Slovenska skupnost (SSk) se toplo zahvaljuje vsem Slovencem, ki so dokazali neomajno vero v samostojno politično nastopanje In glasovali za edino slovensko stranko.
Zahvaljuje se tudi vsem kandidatom, ki so s svojo razpoložljivostjo omogočili slovenski stranki, da se je na volitvah lahko predstavila.
Posebna pohvala naj gre vsem tistim posameznikom, ki so v teku valilne kampanje pomagali in dali svoj doprinos tako pri praktičnem delu kot pri ustvarjanju prijetnega ozračja optimizma in zaupanja okoli SSk.
SSk izraža zadovoljstvo nad pozitivnim rezultatom v Gorici, kjer je stranka kljub demografskemu padcu znala ohraniti svoje položaje z doprinosom novih sil in izvolila v občinski svet Marjana Breščaka in dr. Bernarda Špacapana. Odlično se je obnesla tudi nova kandidatna lista za rajonski svet Pevma-Štmaver-Oslavje, ki je na volitvah uspela povečati zastopstvo SSk in potrditi prvenstvo slovenske stranke v teh krajih.
Kljub neuspehu v Števerjanu je SSk v glasovih napredovala in bi občino tudi znova osvojila, če bi nekateri nekdanji prepričani volivci SSk oddali vsaj belo glasovnico, kot so to storili razočarani komunisti v Doberdobu in s tem ohranili občino v svojih rokah, kljub lepemu napredku slovenske liste.
Evelina P.
PROSVETNO DRUŠTVO MAČKOLJE vabi na tradicionalni
Praznik češenj
Petek, 25. maja ob ,17. uri odprtje kioskov.
Od 20.30 do 24.30 iples e ansamblom Happy Day.
Sobota, 26. maja ob 17. uri odprtje kioskov.
Ob 20.30 do 24.30 ples z ansamblom Happy Day.
Nedelja, 27. maja Ob 15. uri odprtje kioskov.
Ob 18. uri kulturni program.
Od 20.30 do 23.30 ples z ansamblom TAIMS.
Ponedeljek, 28. maja ob 17. uri odprtje kioskov.
Od 20.30 do 24.30 ples z ansamblom TAIMS.
NB: V primeru slabega vremena bo praznik po istem programu 1., 2., 3. in 4. junija.
Štiri faze tržaškega dnevnika
Viktorija Skok
Živo bogoslužje
za duhovniške poklice
ŽUPNIJSKA CERKEV V ŠTANDREŽU Nedelja, 20. maja 1990, ob 17. uri
Koncert Marijinih pesmi
Pojejo zbori iz Rupe-Peči, Štandreža, Števerjana in Štmavra
'	Vabi	Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica
Voranceve šole se bodo srečale
Letos je doberdobska osnovna šola P. Voranca gostitelj že trinajstega srečanja šol iz Slovenije in Italije, ki so poimenovane po tem. velikem prijatelju šolarjev. Snidenja se udeležijo učenci, ulčitelji in nekaj staršev vseh šol, ki nosijo Vo-rančevo ime. Teh je pet iz Slovenije (Jesenice, Maribor, Srednja Bistrica pri Lendavi, Ljubljana, Ravne na Koroškem) in, poleg ■ doberdobske, še ona iz Doline pri Trstu.
Števerjanski zbor v ljubljanski stolnici
V nedeljo, 13. maja, se je števerjanski mešanii cerkveni pevski zbor »F.B. Sedej« odpeljal v Ljubljano, da bi v tamkajšnji stolnici združeno z moškimi zbori iz Mengša in Cerkelj, z moškim zborom bratov Pirnat, z nekaterimi člani logaškega Okteta ter z mešanim ziborom Lubnik iz Škofje Loke, muzikalno oblikoval sv. mašo. Ta zamisel je že več časa tlela v srcih posameznih pevcev, končno pa se je le uresničila.
Tako se je v cerkvi sv. Miklavža, tj. v stolnici zbralo nad 120 pevcev, ki so pod vodstvom dirigenta Tomaža Tozona in organista Huberta Berganta slovesno Obogatili daritveno bogoslužje, številnim prisotnim pa pripravili posebno lep pomladni večer.
Na programu so bile velikonočne pesmi: Gruberjeva Terra tremuit, Haendlo-va Aleluja, Faj stova Velikonočni zvonovi, Mavovi skladbi Zapoj veselo in Kdo je ta, Tomčeva obhajilna To moje živo je telo in Visonajeva latinska maša. Po maši so se pevci pomaknili s kora pred oltar; tu so najprej združeni zbori iz Slovenije zapeli tri pesmi iz pravoslavne liturgije in Brucknerjevo Ave Mario; za zaključek pa se jim- je pridružil še šte-verjanskd 2fbor ter skupaj z njimi zapel Mavovo Tiste dni in Večerni zvon Marija Kogoja.
Tako je v ljubljanski stolnici ubrano in mogočno zadonela cerkvena pesem, ki je poslušalce močno presenetila in nagovorila. Za vse pevce pa je bila ta slovesnost enkratno doživetje, čudovit praznik cerkvenega petja in spodbuda za nadaljnje delo.
Izredno gostovanje pri Sv. Ignaciju
Naša župnijska skupnost se pripravlja na izredno gostovanje.
V nedeljo, 27. maja, to je na praznik Gospodovega vnobovhoda, nas bodo obiskali zbori: Lubnik iz Škofje Loke, Zvon iz Mengša, Davorin Jenko iz Cerkelj na Gorenjskem, oktet bratov Pirnat, Logaški oktet in F.B. Sedej iz Števerjana.
Oblikovali bodo praznično evharistično bogoslužje v cerkvi sv. Ignacija na Travniku ob 9. uri. Zapeli bodo mašo Regina pacis Gina Visona ter pesmi raznih avtorjev: Gruber, Mav, Tomc, Feist, Kogoj. Prav gotovo bo največjo pozornost vzbudila mogočna Haendlova Aleluja.
Župnija sv. Ivana v Gorici
Srečanje je lepa priložnost za učence, učitelje in starše za medsebojno spoznanje, izmenjavo izkušenj, saj učenci iz Slovenije prenočijo pri vaščanih gostujoče šole, medtem ko vzgojitelji in starši prespijo v Palače Hotelu v Gorici.
Gostje prebijejo dva dneva v družbi svojih vrstnikov s kratkim izletom v bližnjo okolico in s piknikom. Višek praznovanja je skupna kulturna prireditev predstavnikov vseh šol, ki bo 18. maja.
Dva nastopa gojencev Centra za glasbeno vzgojo E. Komel
Po uspešnih nastopih gojencev oddelkov glasbene šole v Doberdobu in Šte-verjanu, ki sta bila zadnje dni marca, so tudi učenci oddelka iz Gorice pripravili svoj program. V četrtek, 26. aprila, smo poleg zahtevnejših glasbenih točk lahko poslušali predvsem naše najmlaj še, v ponedeljek, 14. maja, pa so pripravili svoj nastop gojenci iz Gorice, Doberdoba, Ja-melj, Števerjana in Podgore. Program se je odlikoval po bogati vsebini, zvrstile so se interpretacije na klavirju, violini, kitari, flavti, harmoniki, posamezno in v komornih skupinah. Prav te skupine zaslužijo še posebno pozornost.
Take glasbene točke so poleg tega, da dajo programu 'širši in polnejši glasbeni obseg in dvignejo njegovo umetniško raven, dokaz temeljitega pedagoškega dela, Obenem so odraz vsestranske vzgoje, naj ob resnem študiju pomagajo mladim, da vzpostavijo in izoblikujejo medsebojne odnose.
•Nastopajočim in vsem, ki so učence za nastop pripravili, naše čestitke in zahvala za glasbeni užitek.
Glasbeni center ima v načrtu še notranji nastop gojencev klavirskega oddelka prof. Helene Plesničar ter zaključni nastop.
Gorska počitniška kolonija Comeglians
Zaradi novih predpisov, ki jih je pred kratkim izdala goriška Pokrajina (odslej bodo Pokrajine pristojne za zadeve počitniških kolonij), je nujno, da se tisti otroci, ki imajo namen iti letovat, takoj vpišejo. Najbolje in najhitreje je, da storijo to v pristojnem uradu svoje Občine (Doberdob, Sovodnje, Števerjan, Gorica, Krmin, Ronke in drugi) in naj izjavijo, da vpis velja za slovensko gorsko kolonijo (colonia montana) v Comegliansu. Vpišejo se lahko dečki in deklice od 5. do 16. leta starosti. Vpisu mora biti priloženo zdravniško spričevalo.
Za otroke iz goriške občine so na voljo formularji za vpis tudi v Katoliški ‘knjigarni na Travniku in v tajništvu Nižje srednje šole. Izpolnjene obrazce (s priloženim zdravniškim spričevalom) naj takoj oddajo prav tam ali pa direktno v uradu »Assistenti Sociali« v ulici Baia-monti.
Slov. Vincencijeva konferenca Gorica tel. 530924 (prof. Kranner)
Čestitke
Ob zaključku upravnih volitev v deželi Benečija-Julijska krajina čutim dolžnost, da čestitam posebno vsem izvoljenim slovenskim kandidatom in jim želim obilo uspeha pri njih odgovornem delu. Obenem izražam željo, da bi pri reševanju vprašanj, ki se bodo pojavljala, poslušali tudi nepolitične organizacije, ki se morajo vsak dan srečavati s številnimi realnimi problemi, ki so večkrat zelo zapleteni. Saj živimo v obmejnem pasu, ki ima svojevrstne probleme, tildi zavoljo stikov s Slovenijo.
Končno izražam prepričanje, da bodo izvoljeni slovenski predstavniki značajni in trdni v zagovarjanju pravic tu živečega slovenskega ljudstva.
Marija Ferletič, predsednik SSO ■
Praznik špargljev v Štandrežu
Člani prosvetnega društva »Štandrež« se vneto pripravljajo na tradicionalni Praznik špargljev, ki se bo odvijal v Štandrežu zadnjo soboto in nedeljo meseca maja ter prvo soboto in nedeljo v juniju. Program bo primeren za vse obiskovalce in bo obsegal kulturne, športne in prostozabavne točke.
Prvo nedeljo je predviden nastop pevskih zborov iz Štandreža in iz Rupe-Peči ter dramskega odseka prosvetnega društva »Štandrež«, ki se bo predstavil z dvema veseloigrama »Obisk« in »Oče na polikliniki«, ki (ju je, na besedilo Marjana Marinca, priredila in režirila Mira Štrukelj. Druga nedelja pa je namenjena baletu in ritmični telovadbi z nastopom mažoretne skupine Hit iz Nove Gorice ter štandreške ritmične skupine.
Osnovnošolska in srednješolska mladina se bo pomerila v slikarskem ex-tem-pore, mladi športniki pa v minivolleyu.
Sovodnje
Zahvala: Sekcija SSk za Sovodnje se javno zahvaljuje volilkam in volikem, ki so s svojim glasom podprli listo z znakom Lipove vejice na občinskih volitvah. Obenem izvoljenim kandidatom Branislavu Cemicu, Andreju Fajtu in Ivanu Koviču čestita in vošči uspešno delo v korist slovenske narodne skupnosti in obče koristi vsega tukajšnjega prebivalstva.
Z osebno izkaznico v Jugoslavijo
V veljavo je stopila jugoslovanska odredba, da smejo italijanski državljani v Jugoslavijo s samo osebno izkaznico in to preko mednarodnih blokov prvega razreda. To se pravi, kjer se sme s potnim listom, ne pa preko prehodov za prepustnice. Vendar je treba na jugoslovanski strani kupiti turistično karto, ki velja en mesec. Karta stane sedem dinarjev in služi samo za en prehod.
Letos bo na Prazniku špargljev tudi bogat srečolov in seveda plesna zabava vse štiri večere.
Šport
Olympia deželni prvak Under 14 moški
V nedeljo, 6. maja je bilo v kraju San Vito al Tagliamento deželno finalno tekmovanje Under 14 (= pod il4. letom). Udeležila se ga je tudi ekipa goriške 01ympie, ki je na pokrajinskem prvenstvu premagala vse nasprotnike. Prisotne so bile še ekipe VBU iz Vidma, Sloga iz Trsta in Volley Maniago iz Pordenona.
V prvi tekmi so naši mladi odbojkarji pregazili ekipo iz Virma, saj so ji v dveh setih dovolili zbrati samo šest točk. V popoldanskih urah se je odvijal veliki finale, v katerem so naši atleti igrali proti Slogi.
Z rezultatom 15 : 4 so zmagali prvi set. Ker so v drugam setu nasprotnika podcenjevali, so set izgubili s 5 : 15. V tretjem setu se je takoj videlo, da hočeta obe ekipi do zmage. Igra je bila izenačena do stanja 9 : 9, nakar so igralci 01ympie igrali sproščeno in tudi zmagali s 15 : 10.
Omeniti je treba, da pri 01ympii igra odlično Boris Sfiligoj. S to zmago si je 01ympia zagotovila nastop na državnem prvenstvu, ki bo konec meseca v Bene-ventu, kar je za goriško slovensko društvo brez dvoma velik uspeh.
Za 01ympio so igrali: Matej in Nikolaj Pintar, Povše, Di Battista, Komjanc, Muc-ci, Sfiligoj.
■
OBVESTILA
Corovivo vabi na pevsko revijo, ki bo v soboto, 19. maja, ob 16. uri v goriškem Avditoriju. Nastopili bodo zbori: mešani »POdgora«, Cittži di Gradišča«, »Primorec«, Trebče, skupina »Cantare«, Trst, dekliški pevski zbor Glasbene Matice, Trst, »S. Ambrogio«, Tržič, »Hrast«, Doberdob, »Montasio«, Trst, m.p.z. »Milan Pertot«, Trst, »Polivox. Trst.
V ponedeljek, 21. maja, bo gost Društva slovenskih izobražencev v Trstu, ul. Do-nizetti 3, pesnik in publicist iz Vidma Aurelio Chiantoni, ki bo skušal odgovoriti na temeljna vprašanja o furlanskem narodu, njegovi usodi in prihodnosti. Predstavil ga bo časnikar Piero Villotta. Začetek ob 20.30.
V cerkvi na Pečah pri Boljunou bo v nedeljo, 20. maja, ob 16. uri sv. maša. Po maši bo v Mladinskem domu v Boljunou zadnja priložnost za ogled razstave o mlinih na Glinščici.
KOMU M /V J GRE OSEM OD TISOČ D A VČ N E G /\ RRIHODK/\
ki ga država želi nameniti za družbeno-humanitarne dejavnosti?
S svojim podpisom na ustreznem okencu davčne prijavnice (mod. 740, 101, 201) lahko nameniš 8 od tisoč vsedržavnega davčnega prihodka IRPEF katoliški Cerkvi za njeno bogoslužno (vzdrževanje duhovnikov, cerkvenih stavb, umetnostnih dobrin) in družbeno karitativno dejavnost (vzgoja mladine, skrb za reveže, starejše ljudi, za telesno in duševno prizadete, misijonske pobude itd.).
Cerkvena dejavnost je vredna in potrebna tvoje podpore.
S podpisom, ki te nič ne stane ji lahko veliko pomagaš1
.(Kit*1
			
St«to ji" (a scopi sociali o umamtaS ....	 \	Chlaaa Cattolica , a scopi religtosi o cantattvi) 	 a	ttilon« Chlaaa crlttltnft Avantlata dal 7* gknno (jmpopi sociali o umamtan) i-	Aaaamblaa dl Dlo In ftaili {J scopi sociali o umamian)
V nedeljo, 27. maja, bo romanje na
SV. GORO
goriških obmejnih župnij. Somaševanje bo ob 16.40
SVETOGORSKA KRALJICA VABI!
RadtolrstA
Spored od 20. do 26. maja 1990
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.10 »Mali pevci«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 VI. Bartol: »Alamut«. 14.54 V studiu z .vami: S. Verč. 17.0t0 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Četrtkova srečanja. 9.10 Slov. lahka glasba. 10.10 Koncertni in operni repertoar. 11.30 Slov. kantavtorji.
12.00 Štirinajst mest... 12.40 Zbor Jola Vlahovič iz Zagreba. 13.25 Gospodarska problematika. 14J0 Otroški 'kotiček: Srečanje z novo pesmico. 15.00 Manjšinski potopis.
16.00 Mi in glaAa.« 17.10 Spomini na Rilkeja. 17.26 Mladi val.
Torek: 8.10 Slovenski esej. 9.40 V znamenju sreče. 12.40 Zborovsko tekmovanje v Spittalu. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Spomini na Rilkeja. 17.26 Mladi val.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 12.40 Zborovsko tekmovanje v Spittalu. 14.10 Otroški kotoček: Črno na belem.. 14.30 Na goriškem valu.
16.00 Mi in glasba. 17.10 Slataper, Moj Kras. 17.27 Mladi val.
Četrtek: 8j10 Bela pravljica... 12.40 Zborovsko tekmovanje v Spittalu: 14.10 Dvignjena zavesa. 15.10 Jugoslavija 1941-1945.
16.00 Revija deželnih zborov Corovivo. 17.10 Slataper, Moj Kras. 17.20 Mladi val.
Petek: 8.10 Aladinova svetilka. 9.40 Beležka. 12.00 ‘Protagonisti slov. kinematografije. 12.40 Zborovsko tekmovanje v Spittalu. 14.10 Otroški kotiček: Spoznavajmo svet. 14.30 Od Milj do Devina. 15.10 Kulturni dogodki. 16.00 V svetu starih glasbil. 17.10 Slataper, Moj Kras. 17.25 Mladi val
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.10 Valčki in polke. 9.40 V znamenju sreče. 10.10 Koncert v Špetru. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Modre dalje. 12.40 Zborovsko tekmovanje v Spittalu. 14.10 Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Irena Pahor: viola da gamiba. 17.10 Vozlišča. 18.00 F. Rudolf: »Izvor dečkov in deklic«. Radijska igra.
Zakoncema Emanueli in Kazimirju Černiču se je rodil tretjerojenec
GREGOR
Poleg staršev se novega člana naše skupnosti veselijo še sorodniki 'in prijatelji.
DAROVI
Za Katol. dom: N. N., Peč 280.000 lir.
Za Katol dom: N. N. 40.000; N. N. 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: že-
lezničarji-sosedje, namesto cvetja na grob Ivanke Gec-Vigini 150.000; Dora Koron namesto cvetja na grob Ivanke Gec-Vigi-ni 10.000; Bruno Mersini v spomin na mamo Elgiso Ballaminut 200.000 lir
Za Mladiko: ob obl. 'smrti prof. Lojzke in prof. Jožeta Peterlin hčerka Ana 100.000 lir.
Za Slomškov spomenik v Mariboru: Primorski prijatelji še 600.000 lir.
Za cerkev v Sv. Križu: Milka Švab namesto cvetja na grob Štefanije Košuta 20.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Pini Kocjančič v spomin na Fiorenzo Birsa 20.000 in na Romano Savi Veochiet 10.000; Marta Požar v spomin na Romano Savi Veociet 15.000; Elvira ob obletnici smrti staršev 100.000 lir.
Za misijone: A. B. namesto cvetja na grob Ivanke Gec 20.000 lir.
Za slov. misijonarje: N. N. 30.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa -daj večni pokoj!
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-z-utta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina II/70°/o Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societži Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
VABIJO JU8fT£Li£ HiADW