Dedkov god. Spisal Borisov. ^^™^R!^P*^ isto jutro so Ogrinčevi otroci vstali nenavadno zgodaj. ^jsjf||i»S Prvi je bil Ivan, ki je zbudil kmalu svoje bratce in se- {g^|jai§$MK strice, in sicer prav izlahka: vsakega je iz prijaznosti rf ^*f«lf? malo vščipnil v lice in mu nekaj pošepetal na uho. Brez V^ *m? obotavljanja soostavili svoje gorke posteljice in se opravili. \>^m^ Potem pa ni bilo konca šepetanju in dirjanju sem- -----------' intja. Ivan, ki je že tretje leto okušal sladkosti in brid- kosti šolskega življenja, je spravil svoje bratce in sestrice v kotiček k peči in jitn nekaj naročal. Lojzku pa ni bilo kaj mar Ivanovih besed, zato je rajši privlekel v sobo konjička, lesenega seveda, ki se je zibal na njem. Razume se, da je spotoma prevrnil par stolov, kar materi ni bilo prav všeč. Tudi Rezike niso zanimale Ivanove besede. Pestovala je pri peči svojo punčko in jo izpraševala vsakovrstne reči ter zopet odgovarjala na-mesto nje. Dajala ji je tudi kruha za zajtrk, ki ga je pa seveda nazadnje tudi sama pojedla z izgovorom in s tolažbo, da punčka ni lačna. Lojzek in Rezika torej nista bila še za resne pogovore, ki jih je imel Ivan s Tončkom in Pavlo pri peči. Ta dva sta bila že malo bolj pri pameti, zlasti Pavla, ki je bila starejša od Ivana. Tonček se je sicer ubijal še z / in u, vendar bi spravil s svojo prebrisano glavico kmalu Ivana in Pavlo v koš. Kar je deček enkrat slišal, mu je ostalo v glavi kot pribito, kar se pa zlasti o Ivanu ni moglo reči . . . Tonček, Pavla in Ivan so imeli torej nekaj skrivnega med seboj. Kajf zveste takoj. 5* —• 100 «*— Pred nekoliko dnevi so čuli od matere, da bo dedkov god. Kdo je bil bolj vesel te vesti kot Ogrinčevi otroci! Gotovo sam dedek ne! Ivan je hitro nato, ko je slišal, da bo dedkov god, hitel k sosedovemu Pavletu, ki je hodil v mesttie šole, s prošnjo, naj mu zloži kratko voščilo. Pavle je to prav rad naredil; še ponudil se je, da naredi tudi Pavli in Tončku. Rekel mu je, naj pride spet črez kake pol ure, da vse lepo napiše. Otroci so bili jako veseli lepih voščil, ki jih je napisal Pavle, in začeli so se skrbno učiti. Tonček je že naprej računal, kaj vse dobi od dedka. Kot nalašč je bilo v voščilu vse, kar je Tonček najbolj ljubil. Njegovo voščilo je bilo v vezani besedi, zakaj Tonček je ljubil posebno pesmi, kar je Pavle dobro vedel. Odkar so imeli v rokah voščila, ni bilo konca godrnjanju in prerivanju. Ce je Tonček malo preglasno ponavljal svoje voščilo, je dobil hitro opomin — sunek v hrbet, češ: molči, ni še časa! Hoteli so-sgrediti vse na skrivnem, da bi bil dedek bolj iznenaden. Skrivali so se po vseh kotih in pravili drug drugemu svoje voščilo. Pavla in Ivan sta se lahko naučila, ker sta znala oba brati. Tončku pa je bilo malo težje. Nosil je sicer tisti listič s seboj, ki mu pa ni kaj prida pomagal, če je spomin oslabel. Večkrat je držal listek celo narobe, tako da so stale črke na glavi. ¦ Nekoč ga je celo zamenil z nekim očetovim računom, kar bi imelo lahko slabe posledice, da nista Ivan in Pavla zapazila tega o pravem času. Danes zjutraj so imeli zadnjo izkušnjo. Poizkusili so najprej v spalni sobi, potem so se pa zbrali pri peči. Šlo jim je že prav gladko — pa saj ima skoraj priti že dedek od sosednih, kamor je šel že na vse zgodaj kramljat s svojim vrstnikom, sosedovim dedom. Ravno Tonček je hotel še enkrat zdrdrati svoje voščilo, ko se nena-doma odpro vrata, in v sobo stopi dedek. Kot na povelje skočijo vsi trije na sredo sobe pred dedka, in Ivan začne svoje priučeno voščilo. Bilo je kratko, in dobro se je odrezal. Pravtako tudi Pavla. BA tudi ti znaš kaj povedati?" reče hitro dedek, ko vidi, da je Tonček odprl usta, pa nekaj premišljeval. Dečku pa ni Šlo tako hitro z jezika kot Ivanu in Pavli. Slednjič je vendarle začel: ,Vi ste nioj Tonček, jaz pa vaš ..." nOho!" se začudi dedek. Tonček je obstal; zmotil se je .. . Kmalu bi bil povedal veliko neumnost, da je on dedek. Zato začne hitro še enkrat: ,Vi ste moj dedek, jaz pa vaš Tonček; rad imam medek pa tudi bonbonček. Najrajši pa Vas imam, ' odkar Vas poznam! Zato bi Vam toliko let še želel — kolikor v panjih imate čebel!" — —-*• 101 • <— nDobro, dobro, Tonček, samo malo preveč bi bilo to," reče dedek. Vsi se zbero okrog Tončka, ki je tako krepko govoril, ko je prišel na pravi tir. Oče in mati sta govornika malo presenetila, ko sta se prikazala pri vratih, zato se je menda tudi zmotil v začetku. Pa to ni bilo nič hudega. Tonček je zadel v dedkovem srcu pravo struno. Bil je tako vesel, da je ukazal prinesti na mizo najlepše medeno satovje, ki ga je jeseni vzel čebelam. Pa tudi bonbončkov se seveda ni manjkalo. Glavno pa je bilo tisto veselje, ki je zavladalo v dedkovem srcu, videč, kako dobre vnuke ima. In tako veselje se ne da preplačati!