22
JADRO
Jože  U d o v i č
Na mračnomodri gladini, nad zelenimi vijugami že trudno valujoče želje, glej, vstaja jadro, še svetlo, nagnjeno nad vse hladnejši molk sveta.
Kako beži, v trepetu čuti ostri sever nad vrhovi, mrak nad globino razmikajočih se daljav, oblake, izgubljene nad samotami utrujenih oči.
In ko zvrtinči sever
grenko morje in motni zrak,
se jadro vzdigne
z zemlje
in se obrne k neznanim
otokom luči.
Jadro nad strminami noči, nad srcem, ki je živo zakopano, nad suho reko v tvojih prsih.
Glej, že je potemnelo
med večerom zadnjega nasmeha
in mrtvim mesecem.
O jadro, nevidno sred daljav, bežeče iz zraka nemih ptičev.
23