Kulturni socializem. m. Ako porazdelimo človeštvo v skupine enakih ali podobnih dušnih sposobnosti, dobimo posebno variacijsko kurvo* (Oauss, Galton, Q u 61 e le t): sre- dino tvori večina ljudstva z normalno nadarjenostjo in vzgojo, ki zadošča za vsakdanje pot.ebe praktičnega življenja; en konec kurve nam predstavlja manjšino ijuuskega izbora (cveta) z nadnonnalno sposobnostjo in vzgojo, drug konec kriviuje nam kaže manjšino psihopatov s pounormalno, degenerirano dušo. Ker pa ijudstvo samo izključuje psihopate in jih izolira po bolnicah in ječah, ostaneta le skupina Ijudske večine (mase) in manjšina izbora (.regence, vodstva). Analogijo te razdehtve ljudstva v maso in regenco nahajamo v fiziki in koloiani kenuji: pri vsakern telesu (skupini atomov) razlikujemo maso in težišče, vso maso si misiiino osredotočeno v težišču, ki nam kot pars pro toto reprezentira takorekoč celo telo. V koloidni kemiji (profesor Weimarn, Petrograd) zasledujemo nastoj kristala \x posebnega molekularnega kompieksa (kristahzacijskega središča), okoio katerega se kopičijo ostali molekuli kakor čebeie okolo matice. Težišče, kristalizacijsko sredisče, matico ljudstva tvori njegov izbor, vodilna regenca. Tako smo našii novo, važno socialno dejstvo: vsedanji fazi kulturnega razv o j a se deli vsaka ljudska skupina v niaso in regenco. % Kako se je doslej razvijalo v zgodovini to razmerje mase in regence? V razlicnih deban, pri različnih narodih so tvonie regenco različne osebe ali skupiiie (stanovi), a masa sama.je vedno sledila legenci kakor čreda. Socialno oblast je izvrsevala vedno le regenca, ki si je pa ljudstvo ni samo in svobodno izbiralo kakor naša moderna demokracija. Večina histoncnih regentov in regenc se je sama in s silo polastila socialne oblasti ter se vsilila ljudstvu, odlikujoča se po dveh nesocialmh znakih: 1. vsiljeni izbor ni prihajal iz skupine najboljših mož; 2. vsiljena re^enca ni grabila za krmilo iz socialnega nagona ljubezni, ampak iz sebičnega nagiba, da bi brezobzimo izkoriščala ljudstvo. Nesocialni motivi so razvnemali neprestane boje med konkurenti za regenco, boje, ki naj bi odločili, katera oseba (regent), kateri stan naj prevzame vodstvo (regenco) in izkoriščanje ljudstva. Ta boj voditeljev, konkurentov za regenco divja z isto siepo krvoločnostjo še danes. Z vidika tega spoznanja pada nova luč na zgodovlno in nam razlaga velik del historičnih bojev: bili so le konkurenčni boji voditeljev, ki so jim ljudske mase služile samo za sredstvo in orožje. Ubogo ljudstvo so gonili v bojno klanje ali s silo ali z mamonom ali s sugestijo idealnih gesel in slepečih fraz. Vs^ tekmujoče regence so si bile edine v stnotru za vodstvo ljudstva, a različne po metodi in sredstvih, s katerimi so si osvajale ljudske mase: 1. z vojnim orožjem (aristokracija v monarhiji in oligarhiji); 2. z denarjem (plutokracjja); 3. za sredstvo besede in vzgoje sta se vedno borili dve gerenci: a) duhovščina (hierokracija); b) filozofi, inteligenca (zofokracija). Nekatere regence so stale na stališču nespravnega, brezobzirnega, uničevalnega razrednega boja: samo en razred (stan, stranka) vladaj ljudstvu z nedeljeno, absolutno oblastjo. Ker niso še vsi tipi historičnih regenc izmrli, je zanimivo opazovati, kako se vedejo v kleni demokraciji, torej v tisti državni organizaciji, kjer se ljudstvo samo vlada in. vodi, kjer si ljudstvo samo iz svoje srede svobodno voli in vzgaja regenco ter odklanja vsako vsiljeno regenco, stoječo na stališču razrednega boja. Enoten odgovor ni mogoč, ker demokracija sama ni enoten pojem; razlikujemo namreč različne oblike demokracije, na pr. po merilu, po katerem si voli in izbira regenco (demokracijo z demagoško ali strokovno regenco); po organizaciji javnc vzgoje in izobrazbe (približno enaka kulturna višina vseh državljanov); po metodi javne politiške vzgoje in izvrševanja politiških dolžnosti in pravic. Drugače se javlja demokracija tam, kjer se opravljajo javni posli v ustnem poslovanja, kjer vodijo politiško vzgojo plačani agitatorji in govorniki javnih shodov brez luoralične in strokovne kvalifikacije, kjer tehnika volitev in brutalni princip večine izključuje manjšino, nego tani, kjer se vrši večina-javnega dela pismeno, kjer je vsako ustno vplivanje in sugcstivno demagoštvo naravnost prepovedano, kjer se podajajo občinstvu vse informacije pismeno po časopisih in se kandidati istotako le pismeno, po svoji pravi strokovni sposobnosti predstavljajo, a ne po demagoški, teatralični in sugestivni spretnosti, kjer se že v šoli vsi državljani enakomerno politiško vzgajajo in vsaka manjšina uživa proporcionalno veljavo. Demagoška demokracija z velikimi diferencami splošne vzgoje in izobrazbe se nahaja v vedni nevarnosti, ker sebične regence (aristokracija in plutokracija) zavratno spletkarijo, najemajo in podkupujejo demagoge ter jili vsiljujejo ljudstvu za voditelje. Taka aristokratična ali kapitalistična demokracija je najžalostnejša prikazen ljudskcga izkoriščanja, ljudskega suženstva. Prava demokracija, temelječa na sdcialni ljubezni in nagonu osebne svobode, se šele pripravlja in razvija, kulturna dcmokracija, v kateri doseže zadnji državljan vsaj kulturni minimum vzgoje in iz~ obrazbe. Kar največ osebnc svobode! Tako kliče v gledalcu socialni nagon, tako kliče v trpečem človeku nagon svobode. Maksimalna osebna svoboda je šmoter vsakega odkritosrčnega in poštenega socializma. Socializem ima podreti in odstraniti vsako nepotrebno omejitev osebne svobodc, zdrobiti vsako verigo nepotrebne osebne omejitve, a istočasno pripraviti vse pogoje splošni vzgoji v sposobnosti svobode. Slišim nasprotno trditev: smoter socializrna in zgodovinskega razvoja je najenestavnejša, do zadnje podrobnosti izvedena organizacija. Osebna svoboda in organizacija, ali ne značita ti dve socialni energiji nepremostnega protislovja? Bistvo organizacije se izraža vendar v omejitvi osebne svobode. Če si organiziran, si izgubil osebno svobodo, postal «i suženj organizacije, prisiljen si, slepo se pokoriti in slediti gotovi ideji. Ali kaj so ideje? Ali ni vsaka ideja izpremenljiva, nastojna količina, le vsiljena iluzija absolutnega? In prodajati svobodo minljivi iluziji, kako se strinja to z osebno svobodo in dostojnostjo? Nočemo danes dalje razpredati te pereče in kočljive dileme, ampak prepuščamo jo blagohotnernu in samostojnemu razmotrivanju spoštovanih bralk in bralcev, dasi je po našem skromnem in nemerodajnem spoznanju edini in zadnji srnoter zgodovine in socializma vendarle — maksimalna osebna svoboda, dasi je vsaka organizacija le prehodno sredstvo za smoter svobode. Socialna Ijubezen je prva in glavna socialna energija, kakor jc toplota prva in glavna energija prirode, tista energija, do katere čuti priroda tako poscbno ljubezen, da hoče vanjo izpremeniti vse druge energije. Tako vsaj uči slavni Carnot-Clausiusev princip entropije, po katerem se razlike enersretičnih jačin izravnavajo in čiindalje bolj izprerninjajo v toploto; vse energije se.izpremene naposled v enakomerno toploto vsemirja, da zavlada večni mir izenačenc roplote. Odlični fizik B o 11 z m a n n je princip entropije potrdil z originalno razlago, da stremi narava vedno v najverjetnejši položaj. Nered pa je povsod verjetnejši nego red, dalje kažejo molekuli v toploti tiajnerednejše gibanje, torej največjo svobodo, ergo: na koncu sveta zavlada idealna anarhija izenačene toplote. D.