189
Kronika
BRACO ROTAR, LIKOVNA GOVORICA
• Rotarjeva likovna govorica* ni le prvi slovenski tekst o pojavnih oblikah likovnega izražanja, obdelan po semio-tični metodi, marveč je tudi ena prvih zaokroženih in konsekventno izpeljanih teoretičnih razprav, ki povsem negira klasična pota umetnostne zgodovine ah umetnostne vede (kot jo je pojmoval Štele). Tako se srečujemo z neke vrste novo »šolo«, ki skuša artikulirati temeljna izhodišča vede. Ta so bila doslej uokvirjena v aksiomatske spone »zdravega razuma« in interpretacijskih (najpogosteje pa psevdoideoloških) modelov, mešajočih različne nivoje in govorne sisteme.
Cilje raziskovanja, ki jih je avtor nekoliko nejasno formuliral v uvodnih poglavjih, bi lahko nakazali s kratko formulacijo, da pisca zanima predvsem » . . proces formuliranja, se pravi vprašanje izbire in distribucije artikuliranih enot v okviru posameznih kontekstov ...«. Ob tem avtor zavrača tiste metode, ki »sestopanje« skozi likovne strukture privedejo do filozofije, skratka do interpretativnih oblik, ki pravo zgradbo (in pomene) likovnega sporočila zamegljujejo ali pa jih sploh ne upoštevajo. V svojem razpravljanju ostaja slej ko prej zvest formalistični metodi, ki razlaga lik (likovni sklop) kot povsem avtonomno strukturo, organizem, ki biva na eksaktnih ravneh svoje lastne eksistence.
Avtor je svoje pisanje razdelil v štiri dele (v začetku sta še avtorjevo pojasnilo in uvod), ki jih je poimenoval Tipologija elementarnih struktur, Naturalizem, Stilizacija in Nealuzivne likovne formulacije. V  okviru teh širokih
Državna založba Slovenije in Založba Obzorja Ljubljana, Maribor 1972.
poglavij je preizkusil svojo metodo na temeljnih vprašanjih — ali bolje povedano — prvinah »likovnega sveta«. Ker je že uvodoma zagotovil, da ga niso mogle zapeljati »filozofske mistifika-kacije« in filozofija (ki jo v okviru svojega teksta postavlja kot neznanost v konfrontaciji z znanstvenoteoretičnimi hotenji in rezultati semiotike) in esen-cialistične metode obravnavanja likov-nosti, gre za nedvoumen sistem nove pomenske opredelitve likov (skozi likovne strukture) na različnih nivojih. Skratka, za novo abecedo — ali širše povedano — »nova sintaktična« pravila v razčlenjevanju tistih pojavov, ki se kažejo s posredovanjem likov v najširšem pomenu besede.
Ker gre avtorju predvsem za vzpostavitev platforme in seveda metode, ki naj bi v znanost o likih ali v nekoliko zastarel kompleks umetnostne zgodovine uvedla nov način razstavljanja, je vložil precej truda v terminološke zveze in označbe. Vendar moramo prav o tej ravni Rotarjevega pisanja (ki vnaša poleg drugega tudi nekatere jasnejše oznake znanih semioloških terminov, posebej parnih označb) izreči tudi nekaj' kritičnih misli.
Povsem jasno je, da si vsaka nova metoda (ali parcialna »znanost«) hote in nehote ustvarja svoj lastni jezik (v semiološkem in povsem vsakdanjem smislu besede), ki naj bi s preciziranjem terminov preprečil nejasnosti ali dvoumnosti. Po drugi strani pa lahko ugotovimo, da tako zastavljen »jezik« blokira tudi normalno umljivost — posebej takrat, ko namesto uveljavljenih enopomenskih označb srečujemo stare besede z novimi, vendar nerazloženimi pomeni. To nas navaja k misli, da bi morala imeti Rotarjeva razprava priložen tudi daljši terminološki slovar — posebej še zato, ker enotne semiološke terminologije pri nas še nimamo. Saj
Književnost
190
Ivan Sedej
lahko ugotovimo, da poudarjanje stro-kovnjakarskega jezika (izrazoslovja) nehote zavaja avtorja tudi v malomarnost in ohlapnost, v kopičenje tujih izrazov na povsem preprostih mestih, kar nas zavaja v (verjetno zmotno) prepričanje, da se avtor »postavlja«. V tem prepričanju nas potrjujejo tudi hrvatski prevodi temeljnih strukturali-stičnih in semioloških del (Levy-Strauss, Barthes itd.), ki so jezikovno neprimerno preprostejši in seveda — kar je še pomembnejše — jasnejši in preglednejši. To pa najbrž pomeni, da je mogoča uporaba semiotičnih prijemov tudi v slovenskem jeziku, ne da bi ga zre-ducirali na nekaj zaimkov in pomožnih glagolov.
Na vsak način pa velja uvodna ugotovitev: Rotarjev tekst je osvežitev in sijajna provokacija, skratka dejanje na področju teorije likovne govorice, ki kaže na resna prizadevanja (in rezultate) mlajše generacije slovenskih umetnostnih zgodovinarjev.
Ivan Sedej