PET  PESMI
Svetlana   Makarovič ZAKRIJMO SI OČI
Zakrijmo si oči z lasmi, sestre, in skoznje se zazrimo v ogenj.
Vse, kar smo jokaje sprejele va6e
med mrzlimi sencami,
nam prepeva iz teh plamenov.
Vdihavajmo vonje ognja, sestre, in živimo za njegovo življenje, ki se predaja naročju zraka, dokler ne utihne v nič, ko se naveliča sreče.
Ne razgrnimo las, sestre —
morda stoji nekdo za našim hrbtom
in meče med nas črno senco.
PESEM
Široko je odprto oko dneva. Moja radost odseva v njem.
V gozdu je vzcvetel dren
in potoki jočejo od sreče
in stopinje srnjakov so v ilovici.
In na jasah plešejo mlade lisice
s puhastimi repi in zlatimi očmi
in stikajoč smrčke.
Pod skorjo dreves slišim hihitanje zelenih kapljic, ki potujejo kvišku.
Vseeno mi je,
kaj se dogaja v starih hišah. Jutri se bom spet prebudila v sonce.
34   Naša sodobnost
529
TUJE OČI
Dan se razrašča v čuden večer, ves ovešen s spomini kot s pisanimi cunjami. Skozenj se pretaka mrmranje dežja.
Z njim priplavajo tuje oči Dolgo strmijo vame, nato se vgnezdijo v mojih samotah.
VELIKA ROKA SNA
Velika roka sna; oči meseca, dolgi prsti meseca — slutnja groze ...
Mraz mi je zasadil zobe v grlo, pošast z mesečevo glavo. Zvezde kapljajo v mrtvo jezero.
S steklenim zvokom
se je razbila glava meseca.
Bel obup se razliva iz nje.
Neizprosna roka sna. Pod njo tolikokrat brezmočno umrem.
ŠLA SEM MED LJUDI
Šla sem med ljudi
z ugaslo svetilko.
Niso' me opazili.
Zamotala sem se
v zavese dežja,
da niso videli mojih solz.
530
V temni veži
sem jo skušala spet prižgati;
toda moje roke
so »bile premrle
in mokre od solz.
Ni se prižgala.
Nikoli več se ne bo.
Pod plaščem nosim ugaslo svetilko.
34*
531