Slovenski
Štev. 3. V Celovcu 15. marca 1870. XIX. tečaj.
Pridiga za 4. postno nedeljo.
(Keršanski spokornik v starosti; gov. J. A—st.)
„Bila je pa blizo velika noč, Judovski praznik". Jan. 6, 4.
V vod.
Bila je blizo velika noč, Judovski praznik, ko je Jezus veliki čudež storil, da je 5000 ljudi s petimi kruki in dvema ribama nasitil. Katoliška cerkev je prav modro napravila, da je to evangelije na današnjo nedeljo postavila, zakaj bliža se velika noč kristjanov, in silno velika množica vernih, ki o velikonočnem času k sv. obhajilu pristopijo, vžila bo zdaj kruh večnega življenja. Ti dnevi naj se tedaj v resnobno pripravljanje k sv. obhajilu ober-nejo. Zato se tudi zakrament sv. pokore pred prejme, kakor zakrament sv. rešnjega Telesa. Zato veči del vse pridige, opomino-vanja in .molitve postnega časa spodbujajo k pokori, ktero bi imeli delati mladi in stari. — Ja za priletne kristjane je zadnji čas k temu, ker v starosti jih težej stane pokoro delati, in je ravno tako nevarno, kakor prederzno, pokoro še v višo starost odkladati.
Kako naj se pokora v starosti dela, hočem vam danes pokazati; in sicer kako se ima keršanski spokornik v starosti zaderžati:
a)	do Boga;
b)	do bližnjega; in
c)	do same ga s eb a. —
Slov. Prijatel.	?
O Bog! kteri nočeš smerti grešnika, ampak da se spokori in živi: daj starim ljudem gnado, da se spokor6 in spreobernejo! —
Razlaga.
1. Stari ljudje so podobni sadju, ki je za večnost dozorelo, in ki ga bo smert v kratkem pobrala, zato je njih pervih dolžnost ena, z Bogom se spraviti, in si zalogo čednost oskerbeti, ki je za odhod v drugo življenje toliko potrebna.
Stari ljudje pa tudi res sploh bolj na Boga mislijo, kakor v mladih letih; raji molijo in raji v cerkev hodijo|, nekaj zato, ker nimajo več veliko delati in zamuditi; ker svoje nekdanje zamude hočejo popraviti; ker Boga, svojega prihodnega sodnika, želč potolažiti in se ž njim spraviti. Če to vse k pravemu po-boljšanju napeljuje, je to vse prav in dobro.
Ja spokorni kristjan ! molitev naj bo v tvojih_starih dneh tvoje nar ljubše opravilo, tvoja nar boljša tolažba, tvoje pribežališče. Pa nikar ne moli samo z žnabli, ampak tvoje serce naj govori, tvoja duša naj se k Bogu povzdiguje, — taka molitev bo Bogu dopadla.
Zraven molitve pa tudi večkrat premišljuj; zakaj tudi pobožno premišljevanje je molitev. Misli pogosto na Boga in premišljuj njegove dobrote, koliko let je sveta previdnost božja nad tebo cula, koliko dobrega ti je Bog skazal s tem,ida ti je;pošiljal hudo in dobro, veselje in žalost.
Premišljuj svoje pretečeno življenje, preiskuj, kakšne so bile tvoje misli, želje, besede in dela od tistega časa, ker si se pameti zavedel, notri do današnjega dneva, in tvoja vest te bo uiuieoiti opominjala na veliko pregreškov tvoje otročjosti, na veliko grehov tvoje mladosti, na veliko prestopkov tvoje poznejše starosti. Storjene grehe milo obžaluj, ponižno prosi Boga za odpuščanje, zahvali se mu za njegovo prizanesljivo poterpežljivost in za pridalj-šani čas milosti, ponovi svoje dobre sklepe v vsakdanji molitvi, posebno pri sveti maši, da hočeš ostank svojega življenja popolnoma Bogu in čednosti darovati, da hočeš svoje grešno življenje poboljšati, svoje hudo nagnjenje in navade zatirati, in svoje življenje po keršansko skleniti.
Hodi rad pridige in keršanske nauke poslušat, če ti je še mogoče cerkev obiskovati, premišljuj večkrat božjo besedo, in iz nje tolažbo za svojo dušo zajemaj.
Premišljuj rad Jezusa in njegovo terpljenje, posebno si skrivnosti žalostnega dela sv. roženkranca k sercu vzemi: ki je za nas kervav pot potil, za nas bičan bil i. t. d.
Pojdi večkrat na pokopališče , in obiskuj grobe svojih pri-jatlov in znancev, za kterimi tudi ti kmalo pojdeš: to bo zveli-čanske misli in sklepe v tebi obujalo, to te bo priganjalo, 4a boš, posebno če ti vest očita, da so tvoje spovedi pomanjkljive bile, skesano, odkritoserčno spoved od vsega življenja storil, — in to bo nar boljša priprava za srečno smert.
Le tako bodo molitve in pobožne dela priletnega kristjana tudi Bogu dopadljive spokorne dela, če ga k poboljšanju in spre-obernjenju napeljujejo. Zakaj božja pravica se le da potolažiti s tim, da se človek resnično poboljša in spreoberne, svoje serce od hudega oberne k dobremu, od pregrehe k čednosti, nepoboljšanega kristjana, ko bi še toliko molil, in še toliko dobrih del storil, Bog ne more svoje milosti in nebes vrednega spoznati, dokler resnične volje nima, in vsega ne stori, kar je v njegovi moči, zares spreoberniti se. Potlej še le odpusti Bog storjeno hudo, ki se le obžalovati, preklicati pa se ne more; potlej hoče milostljivo odpustiti, kar ni več mogoče popolnoma poravnati; potlej hoče zasluženo kazen, če ne popolnoma zbrisati, vsaj po očetovsko po-lajšati, večno pogubljenje v časno, zveličansko pokorilo spremeniti: potlej dobri pa še slabotni človekovi volji pride na pomoč, da začeto delo dokonča, in zanemarjeno zveličanje zopet zadobi. In ta dobra, Bogu dopadljiva volja naj se ponavlja , ogreva in otaja s tim, da človek rad moli, se vedno spominja Boga, in dobre dela pogostoma doprinaša.
Tako bi imeli stari ljudje pokoro delati, da bi se z razžaljenim Bogom zopet spravili , in da bi z resničnim poboljšanjem zopet njegovo prijaznost in dopadanje zadobili. O da bi se pač tudi to zgodilo. Toda z žalostjo moramo dostikrat viditi, da tudi stari ljudje se najdejo, kteri na spravo z Bogom clo nič ne mislijo! Starčki pri 70, 80 letih, ki svoje oslabljeno truplo komaj že za sebo vlačijo, ki že kakor senca okoli lazijo, ki grob že od-pert pred sebo vidijo, in pri vsakem posekanem drevesu sami sebi reči morajo: Morebiti bo to drevo dalo deske za mojo mertvaško trugo; — taki starčki so dostikrat še z dušo in telesom vsi na zemljo navezani. Zidajo še hiše, se zakopljujejo v skerbi polne opravila, se zamotajo v dolge pravde, ali pa se vdajo gerdemu
pijančevanju. Namesto da bi za poprejšne pregrehe pokoro delali, zmiraj le še nove pregrehe prikladajo. Zdaj v praznih dnevih ravno tako malo skerbe za svoje dušno zveličanje, kakor ob času svoje mladostne lahkomišljenosti. Ali se ne prigodi večkrat, da stari ljudje pri 70, 80 letih ravno tako malo molijo, se ravno tako poredkoma v cerkvi in pri spovednici znajdejo, kakor takrat, ko so mladenči pri 18 letih bili. Kader jih je takrat kdo na njih dolžnost opomnil, odgovorili so: „Take reči so le za stare ljudi1'. Kaj pa bodo rekli, če jih zdaj kdo na to opomni ? „Zdaj, bodo morebiti rekli, je prepozno , da bi se s takimi rečmi pečal, kterih vajen nisem". Glejte, to je pokora, ktero človek v starosti dela, če jo v mladosti zamudi!
Ko bi med mojimi poslušavci kaj takih starih bilo, tako merzlih do Boga, rekel bi jim z vso resnobo: Pustite enkrat svet in njegove nečimurnosti, premagajte svojo dušno lenobo, in delajte pokoro: čas hiti! smertna kosa je že nastavljena! neskončna večnost se bliža! Zdaj, zdaj bote stali pred sodnim stolom božjim! Če zdaj še odlašate z Bogom se spraviti, potlej se za vaše zveličanje moram tresti!
Zdaj pa poglejmo , kako se mora prileten spokornik proti svojemu bližnjemu zaderžati.
2. Kdor je drugim škodo delal, mora jo poravnati; kdor je ptuje blago na-se spravil, mora ga nazaj dati, ali pa poverniti; kdor je druge razžalil, ali z obrekovanjem jih na dobrem imenu poškodoval, mora obrekovanje preklicati, in na dobrem imenu storjeno škodo popraviti. Kdor nima resnične volje bližnjemu odvzeto čast, vzeto blago, storjeno škodo poverniti, tega pokora ne velja nič, zato ker nima terdnega sklepa, ki je k zakramentu sv. pokore potreben.
Pravi spokornik mora pa še več storiti. Kdor je v svojih mladih dneh veliko hudega, pa malo dobrega storil, ta si mora z nevtrudeno gorečnostjo prizadevati, da svojo zamudo z dobrimi deli nadomesti. Zakaj zadnji čas je, delati se mora, dokler je dan, prišla bo noč, v kteri nobeden več delati ne more (Jan. 9, 4.). Tudi sv. pismo nam pove, da ubogajmedajanje je odkupnina in rešilo za naše grehe. Prerok Daniel 4, 24. pravi: „Odkupi svoje grehe z milošnjo, in svoje krivice z usmiljenjem proti ubogim". Tobija 4, 11. pravi: „Milošna reši od vsega greha, in od smerti, in ne bo pustila dušo iti v tamo". In Jezus sam nam daje svet, „naj si s časnim zakladom, z minljivim premoženjem prijatlov delamo, in zaklade za nebesa nabiramo". (Luk. 16, 9.) Jezus, kteri usmiljene zveličane imenuje, ker so tudi usmiljenje skazovali,
bo enkrat kakor sodnik posebno po delih usmiljenja vprašal, in po njih svojo sodbo izrekel.
Spokornik mora pa pri svojih dobrih delih želje imeti, ko bi mogoče bilo, še več dobrega storiti, potlej mu bodo njegove dobre dela v spravo in nadomestenje storjenih grehov. Tak spokornik je bil Cahej, kteri je po svojem spreobernjenju pripravljen bil, po čvetero poverniti, ako je kterega ogoljufal, in polovico svojega premoženja med uboge razdeliti. Če se pa premožni grešnik tega lahkega pripomočka ne posluži, je to neodpustljiva in gerda lakomnost, očitno znamnje, da še clo nič resnične volje nima, da je njegovo serce še nepoboljšano, še vse na pozemeljske dobrote navezano , ktere bo kmalo zapustiti moral, in se vendar od njih ločiti ne more.
Tako reven pa tudi nobeden ni, da bi v svojih starih dnčh še marsikaj dobrega storiti ne mogel. In če z svojim truplom bližnjemu ne more pomagati, zamore mu pa s svojo dušo. Če druzega dobrega storiti ne more, to pa lahko stori, da druge podučuje, da jim dober svet daje, da jih v žalosti potolaži. Takih priložnost ni treba daleč iskati; skoraj vsak dan jih človek pred sebo ima. Če pa človek druzega dobrega storiti ne more, naj pa vsaj želje ima dobro storiti, in Bog bo, kader ni mogoče dobrih del storiti, tudi dobro željo namesto del sprejel. In kdo bi ne želel dobrega storiti, če pomisli, koliko dobrega je iz božje roke v svojem dolgem življenju že prejel, in koliko dobrega še upati ima v večnosti, če zdaj svoj grešni dolg plačuje, in še dobro dela, kolikor v tem kratkem času še zamore. Dobrega storiti pa človek veliko več zamore, kakor si misli, če le resnično voljo ima.
In če človek v starosti druzega storiti ne more, 'vendar zamore lep izgled dajati, in s tem gotovo veliko dobrega storiti. To je posebno tisti dolžen, kteri je v svojih mlajših letih pohujšanje dajal, in tako tudi druge v greh pripravil. Oh to keršanskemu spokorniku strašno težo dela na sercu in na vesti! Kar je storjenega bilo, to je storjeno, in se nič drugače popraviti ne da, kakor z lepim pobožnim življenjem , s kterim očitno pokaže, da svoje poprejšno življenje studi in zaničuje.
Če se je pa človek tudi v starosti poboljšal, in je nekterim grehom tako rekoč odmeri, toliko hujši pa je in ojstrejši v svojih sodbah, ki jih čez druge slabe, grešne ljudi dela. Stari ljudje zmiraj le tožijo, kako da je spriden zdajni svet. Toda kaj to pomaga ? S tem ni nič pridobljenega, s tem ni nihče poboljšan. Razuzdana mladina na to nič ne porajta, se le posmehuje, in
potlej še nalašč nagaja in kljubova. V resnici pobožne duše pač zdihujejo nad tem, da je tako spriden zdajni svet, in objokujejo, kako slepi da so in se pogubljajo grešniki, in molijo k Bogu, naj se spreobernejo, in po Jezusovem izgledu iščejo zgubljene, kjer le morejo, z ljubeznijo in modrostjo na pravo pot pripraviti. — Tako zaderžanje proti grešnim ljudem se toliko bolj spokornikom spodobi. Mislite, kader druge grešiti vidite , na svoje lastne grehe, na razuzdanosti svoje mladosti, mislite, da ste tudi vi pred Bogom kazni vredni bili, in ste jih morebiti še zdaj vredni. Ali nimate zadosti sami nase gledati ? Ali ste se že popolnoma poboljšali ? Ali ste že zadosti pokore za vse svoje grehe storili? Ali nimate sami pred sodbo božjo se tresti, in pri božji usmiljenosti pribežališča iskati ? Ali ne bote imeli poterpežljivosti, prizanesljivosti, in usmiljenosti s svojim bližnjim, ker jo je Bog toliko časa z vami imel, in ker jo je vam tako zlo potreba ? Ne sodite, da ne bote Bojeni! —
Pa ko bi tudi zares razžaljeni bili, ko bi tudi zares pravico imeli pritožiti se, in priložnost se zmaščevati: o pomislite, koliko je že Bog vam odpustil, in koliko še vam odpustiti ima! Saj vsakdan molite: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom". — Kako zamorete pri Bogu odpuščanje svojih obilnih grehov upati, če svojemu bližnjemu nočete prizanesli, in mu tako majhnega dolga nočete odpustiti? — O bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče nebeški usmiljen!
Sploh pa naj bo starim ljudem rečeno, da naj svoj jezik krote in strahujejo ; zakaj pogostoma se zgodi, da, ko z drugimi udi svojega ostarelega in oslabljenega trupla grešiti več ne morejo, pa s svojim jezikom veliko grehov store, ker s svojim memranjem in pikanjem hišne ljudi žalijo, z nespametnim govorjenjem druge pohujšajo, z opravljanjem in obrekovanjem dobro ime bližnjega černijo, z lahkomišljenim ali hudobnim čenčanjem in blebetanjem mir v hiši in zunaj hiše razdirajo, z grajanjem, s pritožbami in z godernjanjem Boga in ljudi žalijo. — Kako žalostno je to, da z jezikom, s tistim udom, s kterim bi mogli vselej, posebno pa v starosti Boga častiti, Boga le žalijo, bližnjemu pa krivico delajp ; da z jezikom število giehov poprejšnega življenja množe, in si odgovor, ki ga bodo skorej pred Bogom morali dajati, še bolj otežč. Nikar toraj ne pozabite, kaj sv. apost. Jakob pravi: „ Ako pa kdo meni, da je pobožen, pa ne berzda svojega jezika, temuč zapeljuje svoje serce , je prazna njegova pobožnost". (Jak.1,26.) Varujte se, da ne bote s svojim govorjenjem drugih zbadali, pohujševali, opravljali ali dražili;- ampak, kader govorite, govorite tako, da bo vaše govorjenje drugim v podučenje in v dušno zveličanje. S ta-
kim zaderžanjem proti bližnjemu bote pokazali, da ste pravi spo-korniki. — Pa tndi sami proti sebi se zaderžite kakor pravi spokorniki.
3. Ponižnost in poterpežljivost ste dve posebne lastnosti resničnih spokornikov. In v teh se vaditi, je v starih dneh posebno dosti priložnosti.
a)	V starosti človek ni nič več tako obrajtan in ljubljen, kakor je bil v mladih letih. Star človek mora marsiktero raz-žaljenje in zaničevanje prestati, mora marsiktero očitanje in zmerjanje preslišali, posebno od neumnega, razuzdanega mladega ljudstva. Star človek mora z žalostjo občutiti, da na svetu nič več ne velja ; včasi mora še clo nar geršo nehvaležnost prenašati! O to boli, in toliko bolj boli, ker star človek druzega ne more, kakor terpeti in molčati. — To da spokorni kristijan vse to sprejme kakor zveličansko poniževanje, in v ponižnosti pred Bogom spozna, da to poniževanje zasluži, da se ž njim za svojo nekdanjo prevzetnost in ošabnost, nečimurnost in lahkomišljenost pokori. On zdaj iz skušnje vč, kako to boli, kar je nekdaj sam iz mladostne nepremišljenosti storil, kako zlo se je z enakimi pregrehami zoper stare ljudi pregrešil. On se pred Bogom ponižuje, na tihem zdi-huje, in pohlevno terpi.
b)	V starosti je veliko terpljenja in nadlog. Diogen pravi, da starost je bolnišnica vseh slabost; kar truplo zadene, je to popolnoma resnično. Starim ljudem je lepota iz njih obličja prešla; njih moči vedno pešajo ; njih čelo se gerba; rudeča barva iz njih lic je zginila; njih glas je slab; njih hoja je težavna; njih oči so motne in meglene; njih glava je kakor s snegom pokrita. Starost je že sama na sebi bolezen, ali vsaj vedna bolehnost. Zmirej je kaj poječati in potožiti. Star človek, če tudi nima velikih bolečin in terpljenja, pa vendar povsod občuti nekako zopernost, težo in slabost. Kako britko in težavno je pa za starega človeka to, kader mora dostikrat po dolgo časa na bolniški postelji ležati! Kaj še le, če še revščina in potreba zraven pride! Kader bolni in betežni starček v svoji revščini na terdi slamnati postelji stradati mora, brez pomoči, brez postrežbe, brez potrebne hrane: o kako mora to v starosti boleti! V taki nadlogi je zares potreba stanovitne, keršanske poterpežljivosti! — In ta poterpežljivost je tudi pokora!
Oh ti si morebiti svojo revščino in bolezen sam si nakopal, zdaj v starosti moraš za svojo mladostno lahkomišljenost, za svoje razuzdanosti in neporednosti pokoriti se. Pokori se za svoje grehe
s keršansko poterpežljivostjo. Spoznaj, da si kazni vreden, in vkloni se ponižno pod božjo roko, ki te tepe. Bog je pravičen ; on grešnika ne more brez kazni pustiti. Ti ne moreš reči, da ti krivico dela, da po nedolžnem terpiš. Bog je pa tudi usmiljen : tudi to tepenje je milost, in ti ima k poboljšanju in zveličanju služiti. O koliko boljši je, tukaj se pokoriti, kakor tamkaj ! Daruj toraj svoje terpljenje in bolečine Bogu, za pokoro svojih grehov, s skesanim, spokornim sercem. Sprejmi terpljenje in bolečine, kakor nar bolj zveličansko pokoro, ki ti jo Bog sam naklada. Ta keršanska poterpežljivost je Bogu dopadljiv spravni dar za tvoje grehe. — V svojem terpljenju obračaj svoje oči na svojega kri-žanega Zveličarja, kteri je po nedolžnem toliko in tako stanovitno za nas grešnike terpel, in vterduj se ž njegovim izgledom v po-terpežljivosti.
Sklep.
Tako se ima kristjan v svojih starih dneh zaderžati proti Bogu, proti bližnjemu, in proti samemu sebi, če hoče spokorno in ponižno na svoje pretečeno življenje nazaj gledati, s« spokorno za srečno smert pripraviti, in enkrat s Simeonom reči: „Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru, ker so vidile moje oči tvoje zveličanje!" Amen.
Pridiga za 5. postno ali tiho nedeljo.
(Hudo nagnenje in njegovo sadje ; gov. M. T.)
„ Tedaj so pobirali kamnje, da bi vanj lučali." Joan. 8, 59.
V vod-
Že dolgo časa so veliki duhovni in farizeji zavidljivo pogledovali na Jezusa, ker se jih je čedalje več njegove sv. vere po-prijemalo. Lepo je Jezus svaril tudi njč, naj bi vse nebeškemu Očetu pridobil. Ali zavoljo tega so le še hujše nanj prežali in iskali priložnosti, ga umoriti; zatoraj jim je tudi spridenost njih serca in njih hudobije očitno grajal. Imenoval jih je pobeljene grobe, kteri se od zunaj svetijo, znotraj pa so polni smradu in gnjilobe; imenoval jih je gadovo zalego, in svaril pred njimi svoje poslušalce, naj bi se njih kvasu ne navzemali. Od tacih resnic, ktere so od Jezusa slišali, jim njih jeza do verha privre, in z zobmi škripljejo, nad njim se maščevati. Zakaj to je bilo in bo resnično, kar že pregovor pravi: „Pravica oči kolje". Zato ravno danes, ko jih spet svari in zavračuje, začnejo kamnje pobirati, da bi ga kamnovali. Toda ura njegove smerti še ni prišla, in od Očeta mu tudi na to vižo umreti ni bilo namenjeno, zato je spred njih oči zginil iz tempeljna. — Poglejte! tako daleč zajde, kdor se svojega hudega nagnjenja in svojih strast v mladosti ne vadi krotiti. Zdč se mu s konca le majhine stvari; ali sčasoma k toliki moči pridejo, da ga popolnoma pod svojo oblast spravijo. Enake so s perva tistemu majhnemu oblaku, ki ga je prerok Elija na gori videl, ki se je pa kmalu čez vse podnebje razširil in obilno dežja dal. Te strasti v človeku so kače , ki jih v svojem naročji grejemo, ki nas pa na zadnje do smerti pičejo. One so oglje pod pepelom skrito, ki nenadama spod nje švigne in s svojim plamenom strašen požar napravi. — To nas uči skušnja, odkar svet stojij, in bolj kakor kdaj, nas od tega prepričujejo današnji časi. Hočemo
tedaj spoznati, zakaj je svet čedalje hujši, prendarimo danes to resnico:
1.	Kako se ljudje sploh svojemu nagnjenju v oblast pripuščajo, in
2.	Kako deleč d a jih to nagnjenje naposled za sebo potegne.
Premišljujmo to z zdravo pametjo in z jasnim umom, in nikar si ničesar ne prikrivajmo, kar nam je v spodtikljej k zve-ličanju! —
Razlaga.
1. Kako nevarno je, svojim strastim se pripuščati in jih ne na vajeti imeti, svari nas prav po očetovsko cerkveni pridigar v sv. pismu, ki pravi: „Ne slušaj svojih želj in obračaj se od svoje lastne volje. Če vse slasti svoji duši privoliš , te bodo osramotile pred tvojimi sovražniki." (18, 30.) Res je, da človek brez vseh nagnjenj in čutil ne more biti. Ljubezen, sovraštvo, veselje, zo-pernost, hrepenenje, strah in veliko druzih nam je že od natore prirojenih, ki se jih znebiti ne moremo. Po tem takem je le na tem ležeče, kako da vse te občutke zravnujemo; da ljubimo ali sovražimo, kar je. ljubezni ali sovraštva vrednega; se bojimo tega, ali hrepenimo po tistem, kar nas od našega poslednjega cilja od-vračuje, ali nam pot do njega kaže. Ta vsem dana postava je tako stara, kakor svet, ker že Kajnu je Bog rekel: „Poželjivost bodi pod tebo , in ti imaš čez njo gospodovati". (I. Moz. 4, 7.J Le na to vižo, pravi sv. Avguštin, je pravičen človek, naj bo tudi v snžnosti, na svoji duši prost; in vsak, kdor se svojim strastim podverže, je, naj bo tudi na kraljevem sedežu, sužinj toliko gospodarjev, kolikor hudobijam je vdan.
Kaj pa se pri nas navadno stori namesto, da gospodujemo čez svoje strasti? — Namesto da se gizdavost (ofert), ki se že pri majhnih otrocih vidi, še za časa poniža, jo najrajše s hvalo in lišpanjem prenapenjamo. Namesto da se jeza pri majhnih otrocih strahuje, dražijo se še nalašč in večidel se jim dovoli, česar bi radi. Namesto da se doma na nje gleda, se jim dovoli, da se od jutra do večera, koder sami hočejo, potepajo, in kader od lakote prignani domu pridejo, se jim iz usmiljenja, namesto
palice, v potuho da kos kruha. To, se ve da, je pa Se le začetek. Ali hudobni, pravi sv. pismo, tudi v starosti ne bo odstopil od svojega^ pota, Ce se življenje veliko kristjanov od njih perve mladosti pa celo do sive starosti pregleduje, posname se iz vsega, da so vse , kar so storili, storili zgolj le po gnanji svojih strast. Zakaj so delali? Nekteri, ki jih je lakomnost posedla, zato, da bi obogateli ; drugi, ki so zapravljivosti podverženi, zato, da so,si gerlo nalijali pri drušinjah in veselicah; tretji, ki so polni napuha in prevzetnosti, delali zato, da so bili lepše od druzih oblečeni, kakor da bi bila v tacih cunjah tudi dušna lepota skrita. Zakaj molijo in semtertje sv. zakramente prejemajo? La-komnik zato, da bi mu Bog še več dal; nevošljivec, da bi Bog bližnjemu srečo odvzel; tisti, ki se za pobožne imajo, zato, da bi jih svet vidil in hvalil; posvetnjak iz navade. Tako se vse njih djanja iz njih terme in iz njih nagnjenja dajo izpeljati.
Pri tem bote pa mislili: Saj je to že vse eno, naj iz tega ali unega namena delam in pa molim; delo kakor molitev je zmiraj hvale vredno. Ali če delaš in moliš le zavoljo tega, da svoje nagnjenje podpiraš, kakošen sad imaš od tega ? Kristus pravi : ,;Na njih sadu jih bote poznali". Sad tacih pa, kakošen je? Od kod pride toliko opravljanja in obrekovanja, ki se še za greh nima ? Od kod toliko laži in graje, ki spet, če koga v očitno škodo ne pripravi, ali na vozu derv iz sosedove hoste ne odpeljd, ni greh ? — Ni nam treba dalje vprašati, zakaj se v ljubezni do bližnjega tolikokrat pregrešimo ; zakaj sosed soseda ne more ter-peti, zakaj se prijaznost v sovraštvo špreminja ? — ker kolikor glav, toliko misel; kolikor ljudi, toliko termastih sere, ki le vsak sebi streza, svoje nagnjenje redi in pase. Od tega pride, da so potlej naše serca vse obdivjane, kakor tista njiva, od ktere Salomon pravi: „ Sel sem čez njivo lenega in po vinogradu neumnega: in glej! polno je bilo kopriv in ternje je po verhu rastlo, zid pa je bil podert. In ko sem bil ogledal, sem si to za poduk k sercu vzel". — Nai bi tudi današnji kristjani za poduk si k sercu vzeli, da, kdor svojih strast ne premaguje, se greha ubraniti ne more , ravno tako ne, kakor se ne da njiva plevela očistiti, če se s korenino ne izruje. Zakaj da je pa treba, strasti že v mladosti iz svojega serca preganjati, pove nam spet Salomon, rekoč: „Če privoščiš svoji duši vse slasti, osramotili te bodo pred tvojimi sovražniki". Ne le, da nas k raznim grehom in hudobijam napeljujejo, nas tudi:
2. Store neobčutljive, vadostne in terdovratne grešnike. —
Da nas^storč neobčutljive, to spozna lahko vsak sam iz svoje skušnje. — Ce si grešil v svoji mladosti, pekel te je vsak majhen greh precej; bal si se precej ostre besede svojih staršev, in berž
te je od sramožljivosti rudečica oblila, če so ti kaj napčnega očitali; pred vsako senco in vsako sapico te je bilo strah in groza, ker si mislil, da se bo Bog zavoljo tvojih pregreskov nad tebo maščeval. Ali, kako kmalu je zginila tako tanka vest! kako kmalu minul tisti otročjepobožni strah ! Ne ginejo te več ne svar-jenje, ne prošnje , in še tako lepe ali ojstre pridige ti serca ne pretresejo. Veseli ali žalostni prigodki nimajo nate nobenega navtisa, solz v objokovanje svojih grehov ne poznaš; bodi pri smertni postelji umirajočega ali pri pogrebu svojega znanca. Smert, trohnoba in večnost, grom in blisk nad tvojo glavo , vse se ti dozdeva vsakdanje, postal si neobčutljiv. Mirno in veselo živiš , poješ in vriskaš, si dobre in židane volje, med tem, ko pregrehe in hudobije kakor vodo požiraš. Kako si tako neobčutljiv postal? Poglej! nagnjenje je jelo čez te gospodariti, je vso gerdobijo greha pred tvojimi očmi zbrisalo in vest ti je zaspala. Kar nam sv. pismo od nečistosti Sodomljanov, od Savlove nevošljivosti, in od skoposti Judeževe pripoveduje, vse to nam je v spričevanje, kako neobčutljivo postane serce tega, ki se ni precej s konca zoper-stavljal svojim strastim.
Strasti postanejo tudi v navado. Postavimo si pred oči kakega človeka, ki zna po vervi dobro plezati in skakati. Mi sami se bojimo zanj, ko vidimo, da v višavi po vervi hodi, in od strahu zamižimo, da bi doli ne padel, si roke ali noge ne zlomil, ali se ne ubil. Toda dolga navada mu je to igro že v natoro spremenila, tako, da se ni zanj bati, naj bi tudi po vervi po eni sami nogi skakal. Ravno taka moč navade se pa tudi kaže pri strastih. Grehe, nad kterimi se natora zavzema; preklinovanja in rotenja, nad kterimi je stermeti; goljufije, krivičnosti in dela mesa, ki z nebes kličejo oginj maščevanja; take grozovitne pošasti se človek privadi s smehom gledati, kedar vihar njihovih strast glas vesti prevpije, in če se drugi, viditi ga na kraji pogubljenja, jokajo po njem, posmehuje se on sam sebi in norčuje. In iz te navade zajde v terdovratnost.
Kajne, verjeti bi bilo, da bi tistega mornarja, kteremu se je že večkrat poprej na skalovji barka razdrobila in je le s kako diljo se smertne nevarnosti otel, ne bilo več na morje spraviti. Toda pri vsem željno pričakuje dneva in vgodne sape, kedaj bo spet morje se pomirilo, da bo razpel jadra in zastave, in se peljal v ptuje kraje. Memogrede so nesreče pozabljene. Tako prederzno ravna mornar, ker mu je bila sreča pri nesreči že dostikrat mila, in misli, da mu mora biti vselej.
Temu enak v prederznosti je grešnik, kteri po besedah sv. pisma pravi: „ Grešil sem, pa kaj se mi je žalega prigodilo ?" V tem pa ne pomisli, da, če greh na greh naklada, z vsakim dnevom mero svojih pregreh polni, in se z vsakim dnevom, z vsakim trenutkom časa peklu in večnosti bliža, bliža tisti strašni uri, ko ima v roke pasti razserjeni pravici Božji, pred ktero pekel in vsi hudobni duhovi trepetajo. — Kar bi take še prestrašiti za-moglo, bilo bi spoznanje njih nesrečnega stanu. Toda, kako ga hočejo spoznati, ker imajo od svojih strast meglene oči in serca vse oterpnjene ? Naj tudi nad njih glavami blisk za bliskom šviga, naj se zemlja stresa in pred njih očmi požira hudobneže, vse to jim ne da spregledati, ker pili so iz strupenega kelha omotice, in kakor apostel pravi: „Bog jih je pripustil njih spridenim željam in njih hudobija jih je oslepila, da se hvalijo s svojo lastno sramoto".
# Sklep.
Kristjani! da pa tudi nas naše strasti in nagnjenja tako neobčutljivih, vadostnih in terdovratnih ne store, premagujmo jih s tem, da bomo večkrat svojo vest izpraševali, sami nase ne zaupali, ampak v molitvi na Boga stavili vse zaupanje, s tem mu pokazali zatajevanje samega sebe, kije Bogu najprijetniši dar, pokazali voljo, starega človeka s hudim nagnjenjem sleči, in obleči novega, ki je po Bogu stvarjen v pravičnosti in svetosti resnice. Amen.
/
JO
Pridiga za cvetno nedeljo.
(Nezvestoba Judov in kristjanov do Jezusa; gov. A. L.)
„To ljudstvo me časti samo z ustini , njih serce pa je dalječ preč od mene".
Mat. 15, 8.
V vod.
•
Ko je po besedah današnjega sv. evangelja Jezus v zadnjič pred svojim terpljenjem v Jeruzalem šel, ozdravil je grede slepega iz Jerihe. Ko ljudstvo ta čudež vidi, častilo ga je visoko. Tudi je pred nekoliko dnevi Lazara od mertvih obudil, zavoljo česar ga je vse ljudstvo ljubilo in spoštovalo. Njegovo ime je torej slovelo po vsem Judovskem zlasti pa v Jeruzalemu. Ljudje pa zved6, da je Jezus na potu v Jeruzalem; zatorej mu gredo Jeruzalemljani slovesno nasproti. Z vejicami so cesto posuli, po kteri je imel priti, clo obleke se niso anali in so jo razgrinjali po potu, njemu v čast. In vsa množica, majhni in veliki, so mu neprenehoma vpili: „Hozaua Sinu Dayidovemu. Ceščen bodi, kdor pride v imenu Gospoda!"
Kako dolgo pa so Judje Jezusa častili in hvalili, kako dolgo ga ljubili in spoštovali, znano vam je vsem. Danes so mu s tolikim veseljem nasproti šli, ga s toliko častjo v Jeruzalem spremljali in ga tamkej s toliko slavo sprejeli. Malo dni pa samo mine, in veselo petje, veselo pozdravljenje: „Hozana" se spremeni v »Križaj ga, križaj ga!" — V nedeljo niso vedeli, kako bi bili Jezusa dovolj počastili, v četertek pa ne vedo, kako bi ga dovolj zasraniovali in zaničevali. Kdo bi torej Judom zavoljo tolike nezvestobe ne zameril; pa smo mi mar boljši od njih? Kako dalječ narazen je tudi pri nas „IIozana" od „križaj ga". V naše lastno svarjenje in poboljšanje premislimo danes nekoliko bolj to nestanovitnost in nezvestobo, in scer:
1.	Nezvesti so bili Judje Jezusu, ko je še na zemlji bil.
2.	Nezvesti smo mu sedaj kristjani, ko je v nebesih. Pripravite se!
Razlaga.
1. Ko je Jezus zadnjikrat pred svojim terpljenjem z oljske gore Jeruzalem gledal, tedaj se mu je milo storilo in britko se je zjokal, ker je vidil, kako bo mesto razdjano, in koliko duš pogubljenih. Prerokoval je tukaj svojim učencem terpljenje, ktero mu bo prestati, zaničevanje in gerdenje, ktero mu bodo Judje naklonili, molč&l pa je od tega, kako častitljivo ga bodo oni sprejeli. Oboje je vedel, koliko mu bo terpeti, pa tudi kako veselo ga bodo sprejeli, pa molčal je od tega, ker to veselje mu je le žalost, mu je terpljenje toliko britkeje storilo. Nikoli se ni veselil, če ga je ljudstvo hvalilo, ker previdil je njegovo nestanovitnost. Ne smemo misliti, da so Judje Jezusa zmeraj sovražili. O ne, ampak ljubili so ga in častili, kakor velicega preroka in čudodelnika. Pa ta njih ljubezen, ta njih hvala ni bila stanovitna. Ko je v Najmu mladenča od mertvih obudil in ga materi nazaj dal, prešinila je vse groza. „ Velik prerok je'med nami vstal, so rekli, in Bog je svoje ljudstvo obiskal". Jajrovo hčer je obudil, in vsi so ga hvalili. Ko je Lazara od mertvih obudil, stermelo je vse. Ko je slepega ozdravil, iz obsedenih hudiče izgnal, govorili so vsi: „Ta-kega v Izraelu še nismo vidili!" Ko je razburkano morje z mogočno besedo potolažil, takrat so se čudivši vpraševali: „Kdo je neki ta, ki so mu vetrovi in valovi pokorni ?" — Učil je v puščavi in tri dni je množica obstala brez jedi iz ljubezni do njega in njegove besede. Ko jih je toliko tisuč z malo kruhi nasitil, hotli so ga za kralja ipetl. Ko je v Jeriho prišel, hotlo ga je vse vi-diti in pri sebi imeti. Na njegovo besedo so se vzdignile cele množice ljudi in so za njim šli. Zavolj njegovih čudežev so vanj verovali in se mu čudili. Zavoljo njegovih dobrot do revnih, bolnih in grešnikov so ga častili, ljubili in mu hvaležni bili. Pa vendar zraven kolika nezvestoba! Farizej samo spregovori: „S pomočjo belcebuba hudiče izganja", in ljudstvo verjame. Ljudstvo , ktero je tolikokrat reklo: Velik prerok je on, naš Zveličar! to ljudstvo zdaj pravi, daje goljuf! — Kteri so ga za kralja imeti hotli, tožijo ga zdaj, da ljudstvo zoper cesarja šunta in ga hočejo umoriti. Kterega so tolikrat hvalili kot svojega dobrotnika, temu zdaj rečejo, da je njih sovražnik,
In o času njegovega terpljenja so ga vsi zapustili, ni jih ozdravljenih, ne njih bratov, ne sorodovincev. Nihče se zanj ne potegne, nihče ga ne zagovarja zoper vpitje divje druhali. Nobeden nima serca se dražečim farizejem protiti. Sto in sto, ki jih je ozdravil in jim grehe odpustil, nobenega ni, ki bi ga tolažil, nobeden ga z žalostjo ne spremi na križevem potu, nobeden mu ne da samo požirka merzle vode. Le Veronika in njegova žalostna mati, Janez, Magdalena in jokajoče žene Jeruzalemske se usmilijo njegove britkosti.
Tisto hudobno, nezvesto ljudstvo, ki ga je za kralja hotlo imeti, posadi mu ternjevo krono na glavo in se raduje njegove kervi. Tisto hudobno ljudstvo, kteremu je toliko dobrega storil, se veseli, ko ga bijejo in zasramujejo. Tisto grozno nehvaležno ljudstvo, ktero je vpilo: „Jezus, sin Davidov, usmili se mene", to ljudstvo prosi Pilata, naj Baraba spusti, Jezusa pa na križ pribije.
Kolika nestanovitnost, kolika omahljivost! Ko bi Judje poprej ne bili tako Jezusa spoštovali, občudovali, Jjubili in častili, ne bila bi ga ta njih hudobija tako žalila.. Žalilo ga je, ko je ljudstvo zapeljivim farizejem več verjelo, ko njegovim besedam in močnim delom, ko ga je vse ljudstvo, ktero mu je nekoliko poprej hozana vpilo, zapustilo, pa ne samo zapustilo, temuč tudi po njegovi kervi žejalo. O poznal je to ljudstvo in toraj popisal v preroškem duhu njih nezvestobo, rekoč: „To ljudstvo me časti samo z ustmi". In v svojih prevelikih bolečinah jih v svojem terpljenju nagovori rekoč : „Moje ljudstvo, kaj sem ti storil ?" — Pa tudi mi kristjani smo njegovo ljudstvo, tudi nam je dobrote skazoval, pa tudi mi smo mu ravno tako nezvesti, kakor so mu nekdaj Judje bili.
2. Kdor ljudi pozna, ve, kako malo se je na nje zanašati. Danes imamo prijatle, jutri bodo ravno ti naši sovražniki. Danes nas hvalijo, jutri bodo nas grajali. O, to moramo le premnogo-krat skušati. Pa nihče ni tega tako skusil, kot božji Sin , Jezus Kristus.
Da so mu bili Judje tako nezvesti, ni se čuditi. Ker oni so stanovitno terdili svoje nekdanje postave. Imeli so slabe vodnike, kteri so si na vso moč prizadevali, začeto vero v Kristusa podreti. K temu je pritisnila še - njih lastna terdovratnost , in kmalo se je ljubezen do Jezusa prevernila v grozno sovraštvo.
Ako smo mu pa mi kristjani, ktere je Kristus s svojo drago kervjo odkupil, ki smo zaznamnjani ž njegovim imenom , in se njegove brate imenujemo, enako nezvesti, da mu zdaj „hozana" zdaj „križaj ga" vpijemo, kaj nam je tedaj od božje pravice pri-
čakovati ? In žalibog, da so kristjani še bolj nestanovitni, še bolj Jezusu nezvesti, kot so Judje bili!
a)	Hvalijo ga z vsakdanjo molitevjo zjutraj, hvalijo ga zvečer, pa komaj so hozano izgovorili, že ga križajo s pregrešnim govorjenjem, z jezo , nečistostjo, z opravljanjem bližnjega in s pregrešnim življenjem. Kdor ne živi tako, kakor moli, Kristusa samo z ustmi na videz časti, in se samo v tem od Judov loči, da je njegova nezvestoba toliko veča, ker je kristjan.
b)	Ne kakor nekdaj beriči v zasramovanje, ampak iz časti pripoguje kristjan koleno pred Jezusom in pred njegovim presv. Imenom, in vendar nečast dela svojemu Gospodu in Učeniku s svojim življenjem. Nezvesti ga zapusti malo pozneje, komur se je poprej ukianjal.
c)	Jezus tebi živim, kliče v cerkvi, kader ugleda sv. Rešnje telo; komaj iz cerkve stopi, že živi grehu in hudiču. Hinavščina nezvestih Judov ni bila veča.
d)	Presv. Rešnje telo je kristjanu naj bolj častitljivo, hvali ga in ga moli, kader je žegen v cerkvi, ali kader ga k bolniku nes6 ali pri procesiji o sv. Rešnjem telesu. Kakor Judovsko ljudstvo v Jeruzalemu, tako mu tudi on po poti zelene vejice po-klada, hiše zalša in poje trojno sveto presv. Rešnjemu telesu. — Pa ne terpi dolgo in on že preklinja to skrivnost v svojem divjem djanju. Molči, ko njegovi strašno in zmeraj preklinjajo in sam s svojim pregrešnim življenjem sramoti sv. imenitno skrivnost, ktero je s svojimi ustmi tako visoko častil. Objame kot Judež svojega Gospoda, ga izda in križa v nevrednem sv. Obhajilu. O Gospod, ni>em vreden, reče z evangeljskim stotnikom, da greš pod mojo streho, pa komaj ga je sprejel, že dela gerdo ž njim, kot s svojim sovražnikom, ga s svojimi grehi bije, ga ne porajta, je mlačen in merzel, in ga odžene s svojim svetim duhom. Tako nezvesti še Judje niso bili.
e)	Lepo pozdravljenje je voščilo: „Hvaljen bodi Jezus Kristus". Vsak dan hValimo s svojimi ustmi v Češčena si Marija Jezusa rekoč: „In žegnan je sad tvojega Telesa". Pa kolika nezvestoba do Jezusa, ko ga toliko njegovih otrok tako pridno z ustmi časti, pa kmalo z ravno tistimi ustmi ga zasramuje in preklinja. Taki ne spoznajo svoje laži in hinavstva, ki v molitvi z drugimi kristijani Odrešenika hvalijo in časte, kmalo potem pa v grešnih družbah, po kerčmah in druzih hišah naj svetejše reči za-smehljavajo, Kristusove služabnike obrekujejo in zaničujejo, čeravno Kristus govori: „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje!"
f)	Kader k zakramentu sv. pokore pristopimo, kličemo: „Jezus, sin Davidov, usmili se me". On se nas usmili, in nas
Slov, Prhata'-.	8
ozdravi. Pri pervi skušnjavi pa pozabimo njegove dobrote, in nehvaležni ga zapustimo, kakor hitro začne divja druhal zoper njega vpiti: „Križaj ga!"
g) In ali ne pričajo nedelje in prazniki naše nezvestobe do Jezusa, ali niso ravno nedelje in prazniki podaljšana cvetna nedelja in veliki petek. Dopoldne se povsod hozana glasi, ljudje molijo, božjo besedo poslušajo, se uklanjajo, roke proti nebu dvigujejo. Popoldne pa, (če še tako dolgo sterpč), vpijejo, križaj ga! Ne služijo več Bogu, ampak hudiču, grešijo mnogotero! O velika binavščina kristjanov , nesrečna omahljivost, nesramna nezvestoba do Jezusa! Ja, „to ljudstvo me samo z ustmi časti, njih serce pa je deleč od mene", tako se Kristus po pravici čez nas pritožuje. (Mat. 2, 62.)
Sklep.
c
Sramujmo se toraj hinavščine, kristjani, obžalujmo svojo nestanovitnost in nezvestobo do Jezusa, in bojimo se kazni, ktera bi kot Jude tudi nas zadela namreč nesreča in revščina na zemlji, oterpnjenje serca in unkraj večno pogubljenje. Hvalimo in molimo Boga v duhu, v resnici, iz serca in kažimo v življenju, da nam je z molitevjo resnica. In nikoli ne zabimo besed Zveličarja , ki pravi: „Ne slehern, kdor reče: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, ampak kdor spolnuje voljo mojega Očeta, kteri je v nebesih, bo zveličan". Amen.
/
Pridiga za veliki petek.
(Jezusova ljubezen in naša nehvaležnost; gov. J. A—st.)
„Z večno ljubeznijo sem te ljubil". Jerem, 21, 3.
Y vod.
Sv. mati kat. cerkev danes obhaja spomin terpljenja in smerti svojega Ženina — oh pač žalosten spomin! — Zato danes altarji brez kinča stojč, zato so orgle tiho, zato zvonovi molčč!
Vse danes žaluje — vse je tiho — vse molči; eden le bi imel govoriti — eden le bi imel danes svoj glas povzdigniti — in ta je keršanski pridigar. — Kjer cerkev molči, kjer angelci niso v stanu govoriti, kje bom jes besede našel, to povedati, kar je neizrekljivo ?
Iz starodavnih časov pripovedujejo od umetno izdelane podobe, ktera je žalost staršev zavoljo smerti otroka pred oči stavila. Z veliko umetnostjo je podobar žalost očeta zmalal; ko je pa na to prišel žalost matere zmalati, odpovedala mu je roka službo in naredil je nad glavo matere gosto černo zagrinjalo. Zakrito obličje matere pa je več povedalo kakor vse; oznanjalo je žalost, ktera je tako velika bila, da se ni dala zmalati.
Tako bi tudi jes v polnem občutju svoje nezmožnosti Kristusovo terpljenje, spodobno popisati, naj rajši molčal in tako Kristusovo terpljenje z zagrinjalom zakril, in samo to bi vam povedal, da je „neizrekljivo", in potlej bi ta sveti kraj zapustil, in bi vam premišljevanje neizmernega terpljenja prepustil. — Gotovo bi to ne bila nar slabša pridiga za veliki petek — bila bi pridiga, kakor jo je nekdaj imel Sv. Ludovik Granaški, ki jo je veliki petik s temi besedami začel: „Terpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa", potlej so ga pa od žalosti solze polile, in ni mogel dalej govoriti , ampak je molče prižnico zapustil. Njegovo molčanje in njegove solze so vse poslušavce po cerkvi v vek pripravile.
In ko bi jes danes z zagrinjalom molčanja Kristusovo terpljenje zakril, storil bi ravno to, kar tudi sv. kat. cerkev stori^ ktera ob tem času božjo martro z zagrinjalom nam zakrije.
Toda cerkev božjo martro, ki je od tihe nedelje zakrita bila, današnji dan spet odkrije, zato da bi gledali in premišljevali svo-iega Odrešenika kervave rane in neizmerne bolečine, in grenko smert.
O stopimo torej danes okoli križa, kakor dobri otroci okoli smertne postelje svojega očeta, kakor ovčice okoli svojega umirajočega pastirja; obstopimo križ, in premišljujmo strašne bolečine , med kterimi Jezus, naš nar priserčniši prijatel, za nas umerje. To premišljevanje bo >v naših sercih ljubezen obudilo, ker gledali bomo smert božjega Sina, kteri nas je ljubil do smerti, in scer do smerti na križu. To premišljevanje bo tudi stud in jezo v našem sercu obudilo, če pomislimo, da naši grehi so te britke in sramote polne smerti krivi.
Mi torej danes ne bomo samo zunanjega zagrinjala odgernili, da bi gledali samo rane Gospodove, ampak še drugo zagrinjalo hočemo danes proč vzeti, da bomo gledali
1.	ljubezen križanega Jezusa, in pa
2.	svojo nehvaležn ost.
O križani Zveličar! pod tvojim križem mi stojimo; oh, poglej s svojo gnado na nas in usmili se nas !
Razlaga.
1. Komaj je Jezus s kervavimi stopinjami na goro Kalvarijo prišel, že ga popadejo neusmiljeni vojaki, in mu oblačilo potegnejo s raztepenega života, na ktero so se bile rane že nekoliko pri«n-šile. Oh, naj bi bila ravno Njegova preljuba mati rahlo iu uioiko to delo opravljala, koliko bolečin bi bil moral Jezus terpeti! Zdaj pa, ko so terdoserčnih rabeljnov neusmiljene roke s serdito naglico oblačila ž Njega potegnile, oh kdo bi zamogel popisati velike nove bolečine, ko se je Jezusu zopet iz sto studencev presveta kri na tla ulila ? — Se več pa je Jezus terpel zavoljo sramote, ker je slečen tamkej pred obilno množico ljudstva stal, ki so vsi v njega gledali.
Ko je cesar Trajan nekdaj v vojski ranjenega vojšaka našel,
raztergal je svoj kraljey plajšč, da je njegove rane obezal, in celi svet še do današnjega dne hvali to delo. Jezus, božji Zveličar, je p a za nas ljudi vse že dal; iz ljubezni do nas je zapustil lepe nebesa, in je človek postal; v svojem življenju je po vsi pravici zamogel sam od sebe reči: „Ptice imajo svoje gnjezda, lesiee svoje berloge, Sin človekov pa nima, kamur bi svojo glavo položil".
Le eno še ima — oblačilo, ki mu ga je njegova sveta mati naredila , ko so pa rabeljni slekli ga, da bi nagega križali, tudi (o oblačilo da iz ljubezni do ljudi. On svojega oblačila ne razdeli , kakor sv. Martin, da bi polovico za-se prihranil, — nak on celo oblačilo da.
Zdaj razpnejo Jezusa na križ, nastavijo velike žeblje na roke in noge, in rabeljni z velikimi kladvi tako neusmiljeno pribijajo, da so žeblji roke in noge prederli. Ali pa tudi veš, o duša moja! kako se trem žebljem pravi, s kterimi se je dal Jezus na križ pribiti? Pervemu žeblju se pravi ljubezen in drugemu žeblju se pravi ljubezen in tretjemu žeblju se pravi ljubezen. Zakaj ljubezen, in edina ljubezen je bila, da je Jezus na križu hotel terpeti in umreti.
Kader so bili Jezusa na križ pribili, vzdignejo križ od tal, in ga po koncu zasadč v jamo , ktera je bila za križ že pripravljena. Kakoršne neizrečene bolečine on zdaj terpi, noben jezik ni v stanu popisati, noben človek zapopasti. Toda terpljenje še ni prestano, kelih še ni spraznjen, nar grenkejše kaplje še spiti ima.
Zdaj se s križa razlega ljubezniva, sladka beseda, beseda, ktera bolj kakor vse drugo ljubezen Jezusovo oznanuje, beseda, ktera nas zagotovi: da ljubezen v Jezusovem sercu je tako velika, da clo nar večo bolečino premaga, in nar hujše sovražnike ljubi: „Oče! odpusti jim, saj ne ved6, kaj delajo!"
Ljudstvo se krog križa tare, zasramnje in preklinja Jezusa, o ljudstvo ne vč, kdo je ta, ki terpi, ne ve, da se je Jezus iz ljubezni na križ povzdignil, zato pravi, zato kliče Kristus: „Oče! odpusti jim, saj ne vedč kaj delajo!"
Terplienje še ni bilo dostano, kelih še ni bil spraznjen, nar grenkejše kaplie tndi te je Zveličar moral spiti. Zapuščen od zunai, bil je tndi od tolažbe božje zapuščen, in v tem neizmernem terpljeniu je zaklical: „Moj Bog! moj Bog! zakaj si me zapustil?" Tako strašno je bilo to terpljenje, tako grozepolna ta zapuščenost, da je solnce otemnelo, da se je zagrinjalo v tempeljnu raztergalo, da so skale pokale. Cela natora po vesoljnem svetu je žalovala,
ljudje pa niso žalovali; skale se zmajajo in stresajo, ljudje pa ga zasramujejo in pravijo: „Če si Sin božji, stopi s križa". — Sv. Avguštin vpraša tukej: „Zakaj Jezus ni s križa stopil, da bi bil zasramovanje svojih sovražnikov vstavil ? Mi ne dvomimo, da bi bil to lahko storil, moč je imel".
Tam na širokem morju sta enkrat, pred nekaj stoleti, ko se je barka razbila, plavala dva moža; valovi so se visoko vzdigovali, in so žugali vsaki trenutek, oba vtopiti; — kar je eden dosegel bruno ali tram razbite barke, za kterega se je nad vodo deržal, drugi je pa v zmiraj veči nevarnosti bil vtopiti se. Uni, ki se je za tram deržal, je bil duhoven iz Jezusove družbe, ta pa je bil Jud. Govorila sta še nektere besede med sebo, in glej! duhoven prepusti tram Judu, on pa se vtopi v valovih. Kaj je vendar duhovna k temu djanju nagnilo; kaj sta med sebo govorila? Bila je ljubezen; da dušo Juda reši, prepustil mu je duhoven tram proti temu, da bo, kader srečno iz vode pride, kristjan postal. To je bilo, kar sta govorila; in ko je Jud to obljubil, vtopil se je duhoven vesel v valovje, umeri je smert ljubezni.
Tako smert ljubezni umerje tudi Zveličar. Ko bi bil s križa stopil, potlej bi bil zmagal svoje sovražnike, zmagala bi bila njegova vsegamogočnost. — Toda ne stopi s križa, ampak umerje na križu, in zdaj zmago obhaja njegova ljubezen. Jezus umerje, da bi mi živeli in zveličani bili. ja, kristjani moji, iz ljubezni, iz same ljubezni, nagne božji Zveličar svojo glavo v smerti in — umerje. —
Pripognite tudi vi svoje glave , in molite njegovo ljubezen. Potlej se pa vstopite v duhu pod Kristusov križ, in premislite še enkrat kervave rane, in njegovo ljubezen. Njegova glava je le mislila nas odrešiti, in zdaj je s ternjem kronana; njegov jezik je govoril le ljubezen, in zdaj je z jesihom in žolčem upojen; njegove ušesa so uslišale marsiktero prošnjo, in za to zdaj slišijo preklinje-vanje; njegove oči so marsikterega grešnika milo pogledale, in zdaj so vgasnile; — njegovo serce nas ljubi z božjo ljubeznijo, in zdaj ne bije več; — njegove noge so v ljubezni prehodile mesta in dežele, prinest oznanilo večnega življenja, in zdaj so na križ pribite ; njegove roke so celi svet blagoslovile, in zdaj so z žeblji prebodene.
Jezus, ljubezen, je umeri iz ljubezni. Pa še clo v smerti oznanuje njegovo oterpnjeno telo njegovo ljubezen, na križu razpete roke proti nam razprostira, da bi v neskončni ljubezni umirajoč nam sladko besedo zaklical: »Pridite k meni vi vsi, ki se trudite in ste obteženi".
Tako se glasi s križa oznanilo božje ljubezni, in ko bi na križu ne stal napis: „Jezus Nazarenski, kralj Judovski", bi jes z velikimi čerkami nanj napisal: „Tako je Bog svet ljubil", ali pa: „Jezus Nazarenski, kralj ljubezni".
Pa s križa doli, poslušavci moji, se razlega tudi mila in žalostna pritožba, ktera naše serca pretresti in giniti mora.
2. Sv. Remigi je kralja Klodoveja v keršanski veri pod-nčeval in na sv. kerst pripravljal. Ko mu je ta sv. učenik britko terpljenje Jezusa Kristusa razkladal, zavpije kralj ves živ in goreč za Jez lisa : „0 da bi jes bil tedaj s svojimi Franki pričujoč, Kristusa bi jim bil iz rok otel. Kervavo bi se bil nad njimi maščeval , na male kosce bi jih bil razsekal!" Pa Remigi ga boljšega poduči, in mu reče: „Kar je Kristusa križalo, to so grehi in tudi tvoji grehi".
Kdo zmed nas, če usmiljeno serce ima, se ni v sveti gorečnosti vnel zoper uno hudobno derhal, ki je na Pilatovem dvorišču s strašnim rjovenjem vpila: „Na križ ž njim!" Komu se ne studi nad unimi sovražnimi farizeji, nad neusmiljenimi rabeljni, nad iz-dajavcem Judežem ? Ne samo Judež, ne samo rabeljni, ne samo farizeji, ne samo Pilat, ampak tudi grehi, tudi naši grehi so Jezusa'križali. „Zavoljo vaših grehov", tako se umirajoče serce Zveličarja pritoži s križa doli, „ zavoljo vaših grehov sem jes križan!"
Ja, kristjani! naši grehi so krivi, da je Jezus terpel in umeri, naši grehi so tisti žeblji, ki so ga prebodli, naši grehi so tisti žolč, ki ga je upojil, naši grehi so tisto zasramovanje, ki ga je preklinjalo, naši grehi so tista sulica, ki je njegovo serce ranila. O, pa ko bi se bilo to enkrat le zgodilo, ko bi naši grehi le enkrat Zveličarja križali! ^Dopolnjeno je!" je zaklical Zveličar kratko pred svojo smertjo, dopolnjeno je! — O da bi pač bilo dopolnjeno terpljenje ! dar je dopolnjen, terpljenje pa se vsak dan še ponavlja, vsak dan božjega Zveličarja s svojimi grehi križamo. ^Grešniki", pravi sv. apostelj Pavi, „ Jezusa v novic križajo". Zato je Zveličar, potem ko je rekel: „Dopolnjeno je!" še enkrat velik glas zagnal, in potlej še le je dušo izdihnil. Z močnim klicem se je vtergala bolečina iz njegovih pers, bolečina zavoljo nehvaležnosti ljudi. Iz ljubezni do ljudi je Zveličar terpel in umeri, in s križa doli se raziega glas: „Ljubimo Boga, saj nas je on poprej ljubil". Ljudje so pa le merzli proti Bogu, ne povračujejo ljubezni z ljubeznijo, nimajo usmiljenja, Jezusa v novič križajo, zmiraj še vpijejo: .Križaj ga! križaj ga!"	t ..
Bil je enkrat nek oče, ki je edinega sina imel. Z ljubeznijo in z veliko skerbjo ga je zredil, in vendar je na krive pota zašel, in poslednjič tako hudoben postal, da je svojemu očetu po žiy-
ljenju stregel, in že je hotel morivce najeti, kteri bi bili očetu življenje vzeli. Nikoli mu oče ni kaj žalega storil, le ljubezen mu je skazoval, in zdaj si je še več prizadjal, da mu pokaže, kako zlo ga ljubi. Pa vse ni nič pomagalo. Enkrat nek dan pa je oče pod svoj plajšč skril ojster meč, in je nagovoril sina, da bi šla v bližnji gojzd se sprehajat. Molčč sta šla skupej noter v hosto. Tam pa je oče vzel meč spod plajšča, in je rekel: „Moj sin, mi dva sva zdaj sama. Ti že dolgo časa misliš me umoriti, in mi po življenju strežeš, jes sem že star mož, in imam le malo dni še živeti, pripravljen sem umreti; nikoli nisem pozabil, da ti si moj sin, zato sem te sem na samoten kraj zapeljal, da tukaj na skrivnem svoj naklep dopolniš, nikdar se ne bo zvedlo, kar z meno storiš, in jes bom tolažbo sebo v grob vzel, da sem še v smerti sramote te obvaroval, in rabeljnovim rokam te odtegnil. Jes se ne bom zoperstavil, vzemi tukaj ta meč, in potisni mi ga v serce!"
Tedaj je sin vzel meč, ga je vzdignil visoko in je prebodel — nak ni prebodel očeta — ni vzel meča — ampak je k očetovim nogam padel, ginjen od tolikošne ljubezni, in je za odpuščanje prosil, in poboljšanje obljubil.
Kaj pa, ko bi bil ta sin za meč prijel, ko bi ga bil očetu v serce potisnil ? Ko bi se bilo to zgodilo, potlej bi bil storil, kar ste vi že dostikrat storili.
Glejte ga tukaj svojega Očeta na križu, kdaj vam je kaj žalega storil? Že je preboden za vas in od vas, za vas, da vam večno življenje pridobi, od vas v vaših grehih.
Ali še ni zadosti? Ali še ni zadosti terpel? Tako pa stopite sem pred ta križ, poteptajte ga z nogami, zapljuvajte ga v obraz, zaničujte, zasramujte ga, vzamite gajžlo, in tepite to telo, prinesite kladvo, in zabijte žeblje še globokejši v njegove roke in noge, ja pojdite po nož, in zabodite ga v stran!
Groza vas obhaja zavoljo take hudobije, zakaj pa vas groza ne obhaja zavoljo vaših grehov?
Zakaj vas ne obide groza, ker v grehih nečistosti bič sučete ? Zakaj se ne tresete, kader se kakor zaničevavci vere med zasra-movavce farizeje vstopite? Zakaj vaše roke ne vdarijo s težkim kladvom po žebljih , ker ste vendar z lakomnostjo in krivičnostjo dobrotljive Kristusove roke zdavnej že na križ pribili? Kaj še čakate? Primite za sulico, prehodite ž njo serce, saj ste ga z nevrednimi obhajili zdavnej že prebodli.
Sklep.
O grešniki, o grešnice! ne bodite vendar tako kamnjenih sere, imejte z Jezusom usmiljenje, in nikar ne ponavljajte njegovega terpljenja. Ne hodite pred spod Jezusovega križa, dokler svojih pregreh ne prekolnete, svoje nehvaležnosti do Jezusa ne obžalujete, in terdno ne sklenete, v prihodnje na tanko po Jezusovih naukih živeti.
Ti pa, za-me in za moje poslušavce zaklano nedolžno Jagnje Božje, usmiljeni Jezus! bodi nam revnim grešnikom milostljiv, usmili se nas, zanesi nam ! Amen.
Pridiga za sv. Velikonoc.
(Velika noč, naša tolažba in veselje; gov. J. S.)
»Nikar se ne ustrašite! Jezusa iščete Nazarenskega; vstal je, ga ni tukaj! Glejte kraj, kamor so Ga bili položili". Mark. 16 , 6.
V vod.
Aleluja! vesela Aleluja se prepeva danes od enega kraja sveta do druzega. Aleluja! Hvalite Gospoda! kličejo danes hvaležne serca okoli 200 miljonov katoliških kristjanov*! Ja, čast in hvala Tebi, večni Oče! ki si svojega edinorojenega Sina spet obudil; čast in hvala Tebi, vsmiljeni Jezus! ki si iz svoje lastne moči, kakor premagovavec smerti in hudiča častitljiv od smerti vstal !
Res žalostno, preljubi moji! je bilo te dni. Jezusova nevesta, sv. cerkev je žalovala nad smertjo svojega nebeškega ženina. Ka-
zala vam je britko martro, ktero ste pobožno poljubovali. Peljala vas je tudi tje pred božji grob; tje kamor so Jezusovo mertvo trnplo položili. Zdelo se vam je, kakor bi vam vedno njena žalostna pesem na ušesa donela: ^Jeruzalem! Jeruzalem! oberni se k Gospodu Bogu svojemu!"
Pa glejte jo danes Jezusovo nevesto, sv. cerkev; glejte jo lepo okinčano; poslušajte njene vesele pesmi! Kaj neki pomenja vse to ? O ni mi treba tega praviti , saj smo ravno zdaj v veseli procesiji Jezusovo častitljivo podobo vidili, in glejte jo zdaj na altarji! V roci derži banderce, s perstom pa kaže proti nebesom ; podoba častitljivega Jezusovega od smerti vstajenja je. Ja vstal je, kakor je rekel; in ta veseli praznik ravno danes sv. cerkev obhaja. Jezus je od smerti vstal in spet živi! Kamen od groba je odvaljen in prazen je grob ! Njegovi sovražniki so osramoteni, prijatli razveseljeni. Bogaboječe žene pridejo pred grob, da bi Jezusa mazilile; pa kako se ustrašijo , ko najdejo silni kamen odvaljen, prazni grob in lepega mladenča, ogernjenega z belim oblačilom. „Nikar se ne ustrašite", nebeški angel ženam reče, „nikar se ne bojte! Jezusa iščete Nazarenskega križanega; vstal je , Ga ni tukaj ! Glejte kraj, kamor so Ga bili položili". „Nikar se ne bojte, Kristus je od mertvih vstal!" S temi besedami nebeškega angela tudi jes vas danes, preljubi moji bratje in sestre! z veselim sercem pozdravljam. Ne bojte se, timveč veselite se; saj danes je vesel praznik Kristusovega od smerti vstajenja , sv. velika noč!
Veselite se, nedolžni otročiči! veselega praznika, svete velike noči. Vesel praznik je danes, lep Gospodov dan tudi za vas od-raščene, toraj veselite se sv. velike noči! In kaj pa ti, sivi starček' Tudi ti si prilezel danes v to hišo božjo k veselemu prazniku ! Gotovo te je privabil semkej mili glas zvonov in priklical te je veseli strel, ki je že o polnoči častitljiv Gospodov dan ozna-noval. Segel si po svoji palici, ktera je celo zimo tamkej v kotu stala , in prišel si, morebiti slednjokrat, semkaj obhajat Kristusovo vstajenje. O le veseli se starček, veseli se stara ženkinja, veseli se sv. velike noči! Glej mnogo tvojih bratov in sestric že tukaj v hladni zemlji spi. Vesele Aleluje ne slišijo več; tebi je pa Bog dal še dočakati presveto veliko noč; torej le veseli se! Ja preljube Jezusove ovčice! z veselim obrazom danes med vas stopim in vas z besedami sv. Pavla nagovarjam : „Veselite se vselej v Gospodu; še rečem, veselite se! In ker sem vam sv. postni čas od Jezusovega britkega terpljenja govoril, danes bi vam rad nekaj veselega povedal. Ktero pa je tisto veselje, ktero nam Jezusovo častitljivo vstajenje prinaša? O silno veselo za nas je, da:
1.	Njegovo vstajenje nam poterduje našo vero;
2.	Nam odkriva marsikaj, kar nam bi drugači ne bilo znano, in
3.	Nam da tudi sladko upanje, da tudi mi bomo enkrat od smerti vstali.
In glejte, ravno od tega vam bom tudi danes govoril. In kaj bi v začetku svoje pridige druzega storiti zamogel, kakor vzel bi v roke Davidove harfe in bi ž njim veselo prepeval: „Aleluja! hvalite Gospoda in kličite na pomoč Njegovo ime! Oznanujte med ljudstvom Njegove dela. Pojte Njemu, pojte Njemu hvalo; govorite od vseh Njegovih čudežev!" Aleluja!
Razlaga.
1. Rekel sem, da Jezusovo vstajenje nam poterduje našo vero. In res, karkoli vemo od Jezusa, vse nam priča, da on je pravi Sin živega Boga. Čudno že je Njegovo spočetje in rojstvo. Angel Gabriel se prikaže rožni devici Mariji in ji oznanja, da bo spočela od sv. Duha in rodila Sina Božjega. Trume nebeških angelov oznanujejo pastircem rojstvo že tako dolgo in željno pričakovanega Zveličarja. Tamkej iz dalnih jutrovih dežel pelje čudna zvezda modre pred nar višega kralja nebes in zemlje, in tje v tempelj poglej ! vidil boš brumnega starčeka Simeona. Rahlo dete v svoje roke vzame in terdi, da to dete je Jezus,^od-rešenik celega sveta. O res, vse čudno! In glej ga, kako sam spriča z božjim naukom in čudeži, da je resnično od svojega nebeškega Očeta poslan, zato je pa tudi Judom rekel: „Ako meni ne verujete, da sem jes v Očetu, in Oče v meni, mi vsaj verjemite zavoljo mojih del!"
Ozrite se pa tudi na Njegov križ! Poglejte Njegovo vse bledo obličje! Že umira, pa čudeži se še zmiraj godč. Zdaj nagne svojo glavo in dušo spusti, pa o čudež! Razterga se v tempeljnu lepo zagrinjalo, solnce zgubi svojo svitlobo, zemlja se trese, mertvi vstajajo in še clo ajdovski stotnik se čudi in kliče: „Resnično, ta je bil Sin božji!" Res zadosti prič, da Jezus je bil pravi Bog, njegov nauk je sama resnica in da le naša sv. katoliška vera je prava in resnična. Pa naj veča priča vseh prič je da ta, da je Jezus tretji dan od smerti vstal.
Ko je Jezus na križu visel, majal' so njegovi sovražniki z glavami in ga zasramovali rekoč: .,Ako si Sin božji > stopi doli s križa; in verovali ti bomo1'. Pa Jezus tega ni hofel, ampak je botel še veči čudež storiti. Še niso nedelje jutro prijazni solnčni žarki Jeruzalemske hribe zlatili; ko se zemlja strese, Kristus vstane
—	angel iz nebes prileti in težki kamen od groba odvali. Tako ie Kristus od smerti vstal, kakor blisk se sveti Njegovo obličje in kakor sneg belo je njegovo oblačilo. Varhi se od prevelikega straha vsi stresejo in hitro tečejo v mesto povedat, kaj se je zgodilo. „Jezus je od smerti vstal", gre zdaj po mestu od ust do ust. ..Gospod je od smerti vstal!" o vesela novica za Jezusovo mater! Ja, le veseli se nebeška kraljica, Aleluja! Kterega si pod sercem nosila, je zdai častitljiv iz groba vstal. Aleluja! ,,Naš učenik je od smerti vstal", o presladke besede za žalostne učence in Jezusove prijatle! „Kristus je od smerti vstal!" strašne besede za Jezusove sovražnike! Jezus, kterega so križali, gre zdai častitljiv iz groba, spet živi in ne umerje več. „Jezus, naš Zveličar je od smerti vstal". O vesela novica za. nas vse! S tem je pokazal, da je Sin božji in naš Zveličar. Pokazal ie. da vse je res, kar je učil, kar je obetal, pa tudi res bo spolnil, karkoli je žugal. Zatorej predrage Jezusove ovčice! le zvesto se deržite te sv. vere, ktero je sam božji Sin iz nebes prinesel in jo s svojim vstajenjem noterdil, da je edina prava zveličanska vera ! Glejte časi so viharni, Jezusovih sovražnikov se še zdaj ne manjka; pa kakor Judje in Farizeji bodo tudi ti krivi učeniki enkrat osramoteni in v peklenskem breznu bodo želi, kar so tukaj sejali. Kakor vaši očetje, ohranite tudi vi sv. Jezusovo vero, živo in čisto; pa tudi živite tako, kakor vas ona uči! Ja preljubi! le ostanite dobre, Jezusove ovčice, in kakor se zbirnio bučelice krog svoje matice; tako se zbiraite tudi vi krog svojih dušnih pastirjev in poslušajte radi njih nauke! Te jim je Kristus izročil, ktere je danes s svojim vstajenjem poterdil, da so resnično nebeški nauki. Kar tukaj ne vidite, bote pa enkrat v nebesih gledali; saj: „Blagor jim", je rekel Jezus Tomažu, ..blagor jim, kteri niso videli, in so verovali!"
—	ja, o Jezus! poterdi nam našo vero!
2. Kristusovo od smerti vstajenje nam pa tudi odkriva, kar bi nam drugači ne bilo znano; le poslušajte!
Res čudno se večkrat na svetu godi. Našel boš večkrat boga-boieče, brumne kristiane, da se jim slaba godi; med tem. ko se hudobni bogato gostijo in vesele svojega lepega dnarja in bogastva. — Videl boš. kako se pravični zaničuje, hudobnemu pa se vse priklanja. — Mislil boš svojemu bližnemu prav kaj dobrega storiti, pa napčno ti bodo obračali. Večkrat te bo serce bolelo, ko
boš na svetu vse narobe vidil in mislil si boš: kako je vendar to? Ali je Bog na poštene, pravične kristjane pozabil? O preljubi moj! nikar tako misliti; poglej Jezusa in vse ti bo odkrito, česar ti z slabo pametjo zapopasti ne moreš. On naj čistejši, naj svetejši in ne-dolžniši, je bil zaničevan, preklinjan in preganjan. Nebeško lepo je učil. Storil je toliko dobrega ljudem, pa za vse te velike dobrote je žel le gerdo nehvaležnost. On, naj nedolžnejše Jagnje, je bil po nedolžnem k smerti obsojen in na težki križ pribit. Zaničevan in preklinjan od svojih sovražnikov je med neizrečenimi bolečinami izročil dušo svojemu nebeškemu Očetu. Dasiravno je prosil na oljski gori svojega Očeta: „Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih terpljenja od mene!" dasiravno je na križu glasno klical: „Moj Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil?" vendar je moral v grozo-vitno smert na križ. In še mertvega so Judje preganjali, s stražo so obdali grob in kamen zapečatili. Veselili so se svoje strašne krivice, pa kako dolgo? Le malo časa! Prijazno velikonočno jutro je napočilo in glej! častitljivo zmago obhaja Jezus čez svoje sovražnike. Ti so žalostni; prijatli Jezusovi se pa veselijo. Veselje hudobnežev je torej le kratko terpelo. Glej, tako se bo godilo tudi z vsemi hudobneži. Ont se zdaj scer veselijo, pa tega... veselja bo kmalo konec, nastopilo bo tudi za nje sramota in britka žalost. Naj le zdaj povzdigujejo prevzetno svoje glave in nakladajo grehe na grehe; pa kako dolgo bo to terpelo? Oh morebiti je že za marsikterega od teh letos sledna velikanoč! O preljubi moji i Večidel ste sv. velikonočno spoved že opravili; pa serce mi je nekako žalostno postalo, če pomislim, da bi vtegnil kdo izmed vas Jezusa po nevredno prejeti; toraj vam dam važno vprašanje: Ali ste pa tudi vsi svoje grehe v spovednici popustili? Ali ste res tako storili, kakor ste z ginjenim sercem božjemu namestniku obljubili? Morebiti je kdo izmed vas le tako iz navade brez prave gre-venge k spovedi prišel; le zavoljo lističa, pa komaj od spovedi je že spet začel preklinjati in druge strašne grehe vganjati? In oh groza! komaj si upam izgovoriti; morebiti je kdo še nalašč ali iz sramote kakšen greh zamolčal? O za vse te bo enkrat napočila strašna velika noč! Kristus, pred kterim nič zakritega ne ostane, jih bo osramotil pred celim svetom in jim mesto odločil, kjer bo jok in škripanje z zobmi. In kaj bi še le od teh rekel, ki božji glas popolnoma preslišijo, ki še o veliki noči svoje vesti ne očistijo in se ne zmenijo ne za božje, ne za cerkvene zapovedi ? Oh naj na toliko veseli praznik molčim od njih; saj božji pravici gotovo odšli ne bojo! Priporočil bi jih danes božjemu vsmiljenju. Pa tudi vas, preljube Jezusove ovčice, bi prav lepo poprosil, molite za nje, posebno zdaj, ko se bo Jezus daroval za naše grehe tam na oltarju, molite za terdovratne, nespokorjene grešnike, da tudi oni vredni postanejo Kristusovih obljub! — Pa k vam, brumne duše, se danes
posebno obernem, k vam pošteni zakonski in nedolžni mladenči in dekleta! le pustite danes svojo žalost in veselite se! Ce ravno se vam na tem svetu slabo godi, poglejte v Jezusov grob! Prazen je zdaj. Kristus je od smerti vstal. Ne sklijo ga več njegove rane in sovražniki mu zdaj škodovati ne morejo. Zmagal jih je, glejte ban-deree častitljive zmage v njegovi roci! O tudi za vas zveste duše! ne bo zmiraj zima; pa prišla bo vesela vigred; in iz puščave se bote preselile v obljubljeno deželo! Konec bo vašega terpljenja, ko vam sledna solza iz oči priteče. Po viharnem življenju pride večni mir. O le poterpite še malo časa, bodite stanovitni, molite in zaupajte v Boga; gotovo vam bo v svojem času pomagal in vam dal krono življenja! Pa tudi vi, spokorjeni grešniki in grešnice! ki ste že vstali iz groba svojih grehov, veselite se danes ; saj vsmiljen je Jezus, ki vam odpustiti hoče vaše grehe, le nikarte se v stare grehe nazaj poverniti! O varujte se spet pogrezniti v staro jamo grehov!
3. In še nekaj: Kristusovo od smerti vstajenje nam daje pa tudi sladko upanje, da bomo enkrat od smerti vstali tudi mi.
Kratko in težavno je naše romanje na svetu. Z jokom pozdravimo zemljo in s solzami jo spet zapustimo; in čaka nas temni grob; kjer se bodo naše telesa v prah razsule. Le sami pomislite, kako žalostno bi bilo za nas; če bi ne bilo unkraj groba novega življenja! Kakor prijazno se prisveti po hudi uri zlato sonce, tako lepo nam sije tudi verska resnica, da vsi bomo enkrat od smerti ystali. Ja kristjani! to je tako gotovo, kakor gotovo je Jezus od smerti vstal, ki nas je to božjo resnico učil. ,,Kako je vendar to mogoče?" boš vtegnil barati. Poslušaj ljubi moj! Včeraj sem zraven pota veliko rumenih, belih in višnjevih rožič vidil, kdo jih je zbudil? Bog. — Kdo je nebo in zemljo in vse, kar je, stvaril ? — Bog. Mu je bilo to mogoče ? Ja, saj On je vsegamogočen. Ker je torej Bog vsegamogočen, ali bo mogel tudi tebe enkrat obuditi? „Pride ura, da bodo vsi, ki spijo po grobih, glas Sina božjega slišali, in vsi pojdejo iz grobov!" Tako nam govori večna resnica, Jezus sam. Torej mi vsi bomo enkrat od smerti vstali, z ravno temi telesi, ktere imamo zdaj. Svetile se bodo telesa pravičnih in bodo častitljive, po nebeško spremenje. To sladko upanje naj vas, bogaboječe duše! tolaži, ki zdaj toliko revšine in nadlog terpite, zaničevanja in preganjanja, bolezni in druzih težav! S tem veselim upanjem se tolažite, ki ste svoje ljube že k grobu spremili. Prišla bo vesela velikanoč in svoje ljube bote spet videli. Le zvesto Jezusu služite, on, ki je današni dan častitljiv od smerti vstal, obudil bo enkrat tudi vas!
Sklep.
Res vesel praznik, preljubi bratje in sestre moje! je danes; spomin Jezusovega od smerti vstajenja. Njegovo vstajenje nam poterduje našo vero; nam odkriva marsikaj, kar bi nam drugači ne bilo znano, daje nam pa tudi sladko upanje, da bomo enkrat od smerti vstali tudi mi. Ja res bomo vstali; o da bi pa tudi vstali k večnemu življenju, ne pa k pogubljenju! — In kako bi jes danes svojo pridigo boljše sklenil, kakor da vdarim še enkrat v Davidove arfe in ž njim hvaležno prepevam: „Aleluja! Hvalite Gospoda [vse ljudstva; hvalite Gospodovo ime. Hvaljeno bodi Gospodovo ime zdaj in vekomaj. Od sončnega izhoda do zahoda naj bo ime Gospodovo hvaljeno! Aleluja! Amen.
Pridiga za velikonočni pondeljek.
(Homilija; gov. K. KJ „Kakšni so ti pogovori?" Luk. 24, 17.
Žalostna potujeta dva učenca Jezusova po današnem sv. evangelju iz mestnega hrupa Jeruzalemskega proti neki tihi vasi Emavs blizo mesta in lehko je vganiti, kaj jima serce terga in ga ne pusti k zaželjenemu miru in veselju priti. To nam tudi razodevajo govori, ki jih po potu imata; zakaj česar je serce polno, tega usta kipijo; pogovarjata se namreč o Jezusu, nebeškem nče-niku svojem in o tem, kar se je ravno pretekle dni prebritkega ž Njim godilo, kako so Ga veliki duhovni in oblastniki izdali v obsojenje k smerti in Ga strašno križali. „Mi pa — pravita na dalje — mi smo upali, da bo On Izrael odrešil, in danes je že tretji dan, kar se je to prigodilo", in ni Ga še nazaj — pristavita v svojih mislih, in prej ko ne Ga tudi ne bo. Da sta res te misli
bila, priča nam njuna prevelika, obupna žalost, ki jo tukaj na znanje dajeta.
1. Ozrimo se zdaj na naše sedanje čase in videli bomo, da se nam skoraj enako godi kot tistima dvema učencema. Sv. velika noč nam je po božji milosti napočila, obhajamo naj veseljiši praznik cerkvenega leta, vstajenje Kristusovo, in vendar noče se velikonočno veselje zbuditi v našem sercu; neka otožnost nas ima, nebeški glas Aleluja zadušijo britki zdihljeji in na licu vsakega kristjana bereš zapisano skerbipolno prašanje: kaj bo z nami? kaj nas zanaprej čaka ? Kristus je scer častito od smerti vstal, kakor Oa namreč sv. mati cerkev te dni živega pred oči postavlja, ali vendar med nami zopet umira, le s tem razločkom od nekdaj, da, dokler je Njegova Rešnja smert na Kalvarski gori nam vsem zve-ličanje prinesla, nam sv. nebesa odperla, smert Jezusova med nami nam nič prida ne obeta, nam le žuga dosti časnih zmešnjav in nadlog, enkrat pa za veliko jih večno pogubo. — Pa me boste vprašali: Kako pa, da bi bil ljubi Jezus naš Gospod umeri med nami ? Umerla je Njegova sv. vera v veliko njih, ki se kristjani imenujejo, pri veliko drugih pa sedaj pojemlje in v smertnih stiskah ječi. Merlič pa hoče tudi svojo razsvečavo imeti, kakor je pri mertvaških parah stara navada. Videli ste jo, in jo še vedno vidite v praznih cerkvah, v nesramnem prelomljenji vseh cerkvenih zapoved, in ne le samo prelomljenji, ampak celo tudi taptanji tistih, t. j. v očitnem zaničevanji in zasramovanji. Tako daleč je že prišlo, da vsakteri kvantač in postopač, ki še šoli ni odrastel, se prederzne zoper sv. katoliško cerkev, njene resnice, njene sv. šege in zakramente, njene predstojnike, škofe in maš-nike, njene postave in pravice govoriti in jih s svojim vmazanim jezikom gerditi. In cerkev ne bi žalovala,, ko vidi svoje otroke dirjati proti časni nadlogi in večni nesreči? Zares slabo se nam godi, da Bog se vsmili! Pri marsikterem hramu: „Otroci prosijo kruha in ni ga, ki bi jim ga lomil", velja tudi dan današnji. Revščina tare veči del ljudi, od ktere v poprejšnih dnevih slišati ni bilo. Edina tolažba na tem trudapoluem svetu, edina podpora v vseh teh revah bila bi še sv. vera, ktera bi nas tukaj krepčala po besedah Jezusovih: „Pridite k meni vsi i. t. d." Mat. 11, 28. pa tudi tamkej na vse večne čase nas zadovoljne, bogate, srečne storila, kedar bi mi svoje umerljive oči zatisnili in tje stopili v neznano večnost. Ali glejte! Ravno to zveličansko palico, sv. vero, nam hočejo spodbiti in jo nam spodbijajo res dan na dan, da, kader bi tako naprej šlo, povem vam, ne čez predolgo let bi sv. kerš. vera celo zginila zmed nas, pravični Bog znal bi svečnik kat. cerkve iz naših krajev prestaviti v druge in nas zasluženi pravioi zročiti, ker smo prenemarni varhi svoje sv. vere.
2. Zopet vas prašam, ljubi moji! cerkev ne bi bila vsa V solzah potopljena, ali bi mogla se veseliti v takih prebritkih okoljščinah ? Zares, tudi od kat. cerkve velja beseda prerokova (Threni 1, 12.): „Oj vi vsi, ki memo greste po potu, pomislite in glejte, če je kaka bolečina, kakor je bolečina moja ?" Oj da bi nas le tudi kak prijatel srečal, ki bi nas ravno tako potolažil, kakor ptujec, kteri se je dvema učencema pridružil in kteri ni bil nobeden drugi, kot Jesus sam, pa je bil še njunim očesom skrit zavoljo- pomanjkljive njune vere. Tolažil ju je, rekoč: „0 vi nespametni in kesnega serca, verovati vse, kar so preroki govorili! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to terpel in tako noter šel v svojo čast?" Potem jih je pa tudi učiti začel, od Mojzesa in od vseh prerokov razlagaje, kar je bilo v vseh pismih od Njega zapisano. O da bi bil tudi jes tako srečen, in bi vas v sedajnih stiskah, v kterih se sv. cerkev znajde, potolažiti in prav podučiti zamogel! — Zualo bi komu na misel priti, da dvomi nad sv. cerkvijo , kakor da bi ona nevesta Kristusova ne bila, ker je vedno preganjana in na videz od svojega neb. ženina zapuščena, kteri je vendar očitno terdil: „Glejte, jes sem z vami vse dni do konca sveta".
Današnje sv. evangelje nam vse te britke prigodbe naše sv. cerkve razjasnuje. Tako je bilo treba, da je Kristus terpel in šel v svojo nebeško čast, in taka bo tudi ž Njegovo nevesto , sv. cerkvijo , da drugega pota za njo v nebesa ni, kakor je ternjevi pot križa. In zares nevednež bi moral biti, kdor bi to tajil ali pa mislil, da cerkev božja naj po rožah in cvetlicah proti ne-besorn bodi. „Ako so Mene, hišnega gospodarja, Belcebuba, t. j. satanovega družnika imenovali, koliko bolj njegove domače". (Mat. 10, 25.) Zatorej ne čudimo se temu, saj tako nam je od Jezusa samega naprejpovedano, da ne bi se pohujšali; zdi se, kakor bi bili danes tisti časi nastopili, od kterih Jezus govori (Jan. 16, 2.): „Iz shoduic vas bodo devali; pride celo ura, ko bode vsak, kteri vas umori, menil, da Bogu službo stori. In to vam bodo storili, ker ne poznajo ne Očeta, ne Mene". Pa je tudi veselo obljubo nam storil, rekoč: „Zveličani, kteri za pravice del itd." „Sovraženi bote od vseh zavoljo Mojega imena; toda nobeden las na glavi vam ne bo poginil; nikar se ne bojte". Luk. 21, 17—19. Mat. 10, 31.
Po tem takem se nam ni bati nobene nevihte, nobene sile. Ako je Bog, ako je Jezus z nami, kdo bo zoper nas ? Naj ravno nas krivo sodijo, naj nas dolžijo in obtožijo, naj nas zasmehujejo, saj je le Bog pravičen Sodnik , ki bode enkrat pravdo razsodil med nami in med oslepljenim svetom. Naj lepšo krono si služimo, ^ko voljno poterpimo in prenašamo in tako po Jezusovih kervavih stopinjah bodimo. Za nas se tedaj ni bati; zakaj tudi mi lehko
Slov. PrijateL	9
porečemo, kakor Jezus jokajočim Jeruzalemskim ženam: „Ne jokajte itd." Tudi za sv. cerkev sploh se nikakor ni bati, zakaj ona ne more konca imeti, ker ima obljubo večnega obstanka: kakor ljubo solnce na eni strani te naše zemlje za gore gre in na drugi zopet prisije, zna se tudi z nami zgoditi, da sv. vera, to nebeško solnce, nas zapusti in se k drugim, sedaj znabiti še ajdovskim ljudstvom prenese, kteri bi boljši sad rodili. Za vas, ljubi moji! za kristjane sploh se je pač bati, da jim ne bi vgasuila sv. vere luč, kteri so se nevredni skazali. Brez sv. vere pa veste, da ni mogoče ne Bogu dopasti, ne zveličati se.
3. Kaj pa vam je tedaj storiti, vam pravim, kteri si še to skerb k sercu vzemete, skerb namreč za edino zveličavno, sv. kerš. vero? — Pervič vam je treba nevarnost spoznati, ktera sv. veri .proti, zakaj ložeje sovražnik zmaga, ako za kakim kotom tiči in svoje zadrege skrivaj nastavlja, kakor pa oni, ki smo si že njegovih sovražnih namenov svesti. Da tedaj vam po svojem naj boljšem prepričanji povem, sv. vera je v nevarščini sedajne dni, za sv. vero gre, karkoli tudi cerkveni nasprotniki lažejo, skrivljajo in se cerkvi prijatle delajo, dokler so le volkovi v ovčjih kožah. Zakaj kdor bi tajil, da se danešnji dan za sv. vero in nevero, za" Boga in hudiča, za nebesa in pekel vojskuje, bil bi ali prostovoljno slep ali pa očiten lažnik. — Zogibajte se toraj takih družb, take tovaršije, kjer so sovražniki Kristusovi zbrani, da vas s svojim smertnim strupom ne pokvarijo in spačijo; dan danešni, ker se toliko črez sv. cerkev in njene naredbe laže, toliko zmot od nasprotne strani se trosi med ljudi, je težko, zdravo pšenico od škodljive ljulike razločiti; lehko se moti v svojo naj večo časno in večno škodo! Zatoraj pazite zvesto, ne verjamite vsakemu duhu ampak: (I. Joan. 4, 1.) „Kdor misli, da še stoji (v veri), naj gleda, da ne pade". Ne dajte se zmotiti, ne v krive nauke malopridnih prerokov zaplesti, kteri vam pravijo: „ Glejte, to je Kristus ali pa tam". Ne hodite za njimi, ampak deržite se nepremakljivo sv. cerkve, ktera je steber resnice, skala v sredi penečega valovja, na kteri se odbijajo vsi serditi napadi sovražnikov božjih. Cerkev, tako stara kakor keršanstvo samo, cerkev od Jezusa postavljena, ktero On veleva poslušati, cerkev, kterej je On obljubil, da, kar koli >'t>de odvezala i. t. d. leta sv. cerkev ti naj bo tvoja voditeljica v se-dajnih nevarnih časih, da tje na stranske pota ne zabredeš in svojega nebeškega cilj in konca ne zgrešiš. To svojo vero na sv. cerkev in njene nauke pri vsaki priložnosti pričaj, z besedo in djanjem se kaži kat. kristjana, zvestega sina svoje sv. matere. Vidi se, kakor da bi se zdaj časi preroka Elija ponovili, kteri je milo Gospodu tožil: „Glej, tvoje preroke so pomorili, tvoje altarje poderli in jaz sem ostal sam in mi strežejo po življenji". (Rim. 11,3.^ Ali kaj mu reče Bog za odgovor? »Prihranil sem si 1000 mož,
kteri niso vklanjali kolen pred Balom". O da bi tudi ti moj kristjan ! med temi ostanki bil. Ca bi ti zvest ostal svoji cerkvi, pa tudi svojemu Bogu , stanoviten in neprestrašen spoznovavec sv. vere, ktera je danes toliko zamečevana, ktera je pa vendar tisti dragi biser — skriti zaklad —, kteri vse pozemeljske bogastva in dobrote presega.
4. Ali ravno, ker se sv. vera dandanestoliko zaničuje, je tudi njena cena tem drajša in plačilo , ktero te čaka, ako se vkljub vsemu nasprotnemu vabljenji le še svoje stare vere deržiš, tem veče. Zakaj tudi ti vabiš tako rekoč Jezusa pod svojo streho, kakor dva učenca v Emavs gredoča, ako sv. kat. vero ohraniš. Pomenljivo je obnašanje onih dveh učencev, ktera sta bila z Jezusom na kraj svojega popotovanja prišla. Prijazno silita Ga, ž njima ostati, rekoč: „Gospod! i. t. d." Tukaj mi pride v spomin neka evangeljska prigodba, kako je Jezus svoje dni v kraje ajdovskih Gerazenov prišel, oni pa so Ga prosili, da naj bi proč šel od njih, ker bali so se kakošne posvetne škode, ki bi se jim znala po Jezusu primeriti. Tem nemarnim ljudem so tudi sedajni kristjani podobni, kteri zavoljo časnega dobička ali škode Jezusa zapustijo in še želijo, naj jih tudi On zapusti. Tega nas Bog obvaruj! Povabimo Ga rajši z dvema učencema, rekoč: „Gospod ! ostani i. t. d." To vam povem, da naj bi se tudi celi svet Kristusu odpovedal, On ne bo imel od tega ne škode ne haska. PaČ pa bo sreča lo naša, ako On, studenec vseh dobrot, z nami ostane. (Jan. 6, 61. b7 —70.) Zato Ga toraj ponižno prosimo, posebno sedajni čas, naj nam svoje sv. vere dar ne odtegne, naj nam svoje gnade luč ne odvzame! Potem bomo tudi mi, kakor ona dva učenca, z Jezusom večerjali in Ga bomo spoznali in serce nam bo gorelo v persih in se nam raztopilo samega veselja in nebeškega hrepenenja. To naj bo tudi naša tolažba v sedajnih viharjih! Kristus bo zopet vstal in se nam prikazal! Naj Ga tudi pogrebejo, naj težek kamen zavalijo na Njegov grob in ga zapečatijo. — Kristus razterga smertne vezi in se svojim prestrašenim sovražnikom, kakor svojim zvestim učencem prikaže. Upajmo, pa tudi molimo in prosimo, da bi se Kristus tudi med nami oživel in mi ž Njim vred živeli. Amen.
Pridiga za 1. povelikonočno ali belo nedeljo.
(Sv. vera naj terdniša podlaga srečnih deržav; gov. M. T.) „Mir vam bodi!" (Jan. 20 , 19.)
V vod.
Ko se je Kristus po dokončani zadnji večerji od svojih učencev ljubeznjivo poslovljal, hotel jim je v spornim na se posebno dragocenost zapustiti. Ta dragocenost pa ni bila ne iz zlata in srebra, ne kak posveten dar, ampak zapustil jim je svoj mir, rekši: »Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne kakor svet, ga jaz vam dam".
In česa bi si bili tudi učenci mogli bolj želeti, kakor tistega duhovnega miru, tiste srečne tolažbe, ki je njih nebeškega mojstra in učenika v vsem preganjanji in terpljenji, ja celo v smerti preobilno napolnovala ? ^sa bi si bili zamogli bolj želeti, kakor Kristusovega miru v tistem velikem in hudem boji, ki je tudi njih v raznem terpljenji in preganjanji od hudobnega sveta čakal? Zato jim je bil pač ta mir, ki jim ga je v spomin nase dal, njegova naj dražja zapuščina.
Za tega del ga slišimo zopet danes, ko se jim po svojem vstajenji častitljivo spremenjen skozi zaperte vrata prikaže, nivno s tem voščilom jih pozdraviti. „Mir Tam bodi!" jim reče.
To voščilo miru pa ne velja le apostelnom, ampak tudi nam, in je kakor zanje, tako za nas oveselivno. Zakaj ktere stvari bi si mogli v mnogoterem terpljenji in v revah svojega trudapolnega popotovanja v dolini solz bolj želeti, kakor miru svojega serca, ki nas v vseh nadlogah in težavah tako rekoč neobčutljive storja ? Kaj bi bilo tudi keršanskim družinam, keršanskim soseskam in deželam v večo srečo, kakor ljubi mir, ki bi jih vse med sebo v eno veliko družino zedinil, vsem eno serce in ene misli vdihnil in
jih tfcko vse med sebo v ljubeznjive brate in setre povezal, in se tako spolnovale besede Kristusove: „Novo zapoved vam dam, da se ljubite med sebo , kakor sem jaz ljubil. Na tem vas bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med sebo*. — V resnici, kjer je ta mir, ondi je gotovo sreča in veselje, ondi butara terpljenja ne teži, ondi se že na tem svetu okuša sladkost rajskega veselja. Brez tega miru pa gre kakor v posameznih družinah, tako v celih deželah in kraljestvih vse pod zlo; brat vjeda brata, deželan deželanu ne prizanaša; otroci ne poznajo pokorščine, podložni ne spoštovanja do svojih predpostavljenih. Kristusovega miru nam je toraj vsem naj pred in naj bolj potreba, kjer koli hočemo, naj sreča cvete. Ta mir pa se ne da drugod najti, kakor v zvestem spolnovanji naukov sv. vere.
Zato vam bom danes v kratkem popisal srečo ljudstva, ki po naukih sv. vere živi; zavernil vas pa tudi na nesrečo, ki zade va Ij udstvo, ki imalemerzlo, oterp-njeno vero. Poslušajte!
Razlaga.
1. Kakor je človek Božja stvar, tako so vse pozemeljske dobrote brez razločka dela njegovih rok, darovi njegove dobrotlji-vosti. „Zakaj ves svet je moj", govori po preroku in sv. Jakob pravi: „Vsak dobri dar in vsako popolno darilo nam dohaja od zgorej od Očeta luči". (1, 17.)
Komu pa hoče Bog te svoje pozemeljske dobrote posebno deliti? kteri kraj, ktero ljudstvo hoče s svojimi blagodari napol-novati ? Brez vse dvombe gotovo tiste, ki po naucih sv. vere živč in pri kterih se pravo keršanstvo nahaja. Takim zagotovlja svoj blagoslov in svoje varstvo.
a) Bog v svoji očetovski ljubezni nam ni le večnih dobrot pripravljen dati, ampak nam hoče tudi časnih toliko podeliti, kolikor jih potrebujemo. To obljubo nam je storil sam Sin Božji. Da pa mora vera in spolnovanje njegovih zapoved podloga naše časne sreče biti, nam pri sv. Matevžu (6.) na ravnost pravi: »Iščite naj pred Božjega kraljestva in njegove pravice"; to je: prizadevajte si v čednostih rasti, varujte se hudega in storite dobro, in časno vam bode kot za nameček priverženo. Iz teh besed Kristu-
Bovih je gotovo, da Bog sam hoče poslopje naše sreče, ako mu mi poprej s pravim kerščanskim življenjem terdno podlogo postavimo, preskerbljevati, kviško zidati in vterjevati. In to njegovo ravnanje je prav natorno, kakor namreč gospodje plačujejo svoje služabnike po njih veči ali manjši pridnosti. „Ako pa že vi, pravi, ki ste hudobni, veste dobre darove dajati svojim otrokom, koliko več bo vaš Oče v nebesih dal tistim, ki ga prosijo!" Tako govori Sin Božji in sveto pismo nam pred oči stavi celo versto tacih izgledov.1.
Ozrimo se na Salomona kralja! Ali ni bil Bog, ki ga je , ne le z modrostjo, ktere je bil profil, ampak tudi s časnim bogastvom oblagodaril, da je bilo srebra in zlata v Jeruzalemu, kakor kamnja na ulicah? (Kralj. III. 10, 27.) Ali ni bil Bog tisti, ki je Jozafata tako blagoslovil, da je od njegovega bogastva rečeno, da je bilo neskončno in slava njegova obilna? (II. Kron. 17, 5.) Pa blagoslovil ga je zato, ker je hodil po njegovih zapovedih, in ne po grehih Izraelovih. Mar ni bil Bog tisti, ki je na gnojnem kupu v poterpežljivosti uterjenega Joba dvakrat bogatejšega, in dvakrat bolj srečnega storil, kakor je bil še poprej ? Temu pa se ni čuditi, ako v sv. pismu beremo prisege, ki jih je storil svojemu ljudstvu rekoč: „Ako poslušaš glas svojega Gospoda, in spolnuješ njegove zapovedi, prišli bodo nad te vsi blagoslovi. Blagoslovljen boš v mestu in na polji. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa in tvoje zemlje, in sad tvoje živine, čede tvojih goved in tamori tvojih ovec. Blagoslovljene tvoje žitnice, in tvoje zaloge. Tvoji sovražniki bodo popadali pred tvojimi očmi; po enem potu bodo prišli nad te, in po sedmero potih bodo bežali pred tvojim obličjem". (V. Moz. 28.) Vidite! tak blagoslov obeta Gospod ljudstvu, ki živi po njegovih zapovedih. Zraven blagoslova mu zaterjuje
b) svoje varstvo. Varuje ga posebno lakote, draginje, bolezen, vojsk in vsakoršnih zaderg. Priča tega nam je vsa zgodovina. Poglejte! 4U let ga ni bilo med Izraelskim ljudstvom, kterih je bilo brez žen in brez otrok čez 600 tavžent mož, ne enega bolnika; 40 let se jim obleka ni ne raztergala, ne se postarala. Je bilo ljudstvo lačno, kruh jim je rosil z nebes; je bilo žejno, iz skal jim je dajal teči studenčine; so jih sovražniki napadli, osramoteni in vžugani so morali bežati, ali pa so bili pobiti. Da se zidovje Jerihonskega mesta razvali, jim druzega ni treba, kako skrinjo zaveze okoli njega sedemkrat nesti in trobiti. Še hoče Bog človeške moči poslužiti, mu je 300 serčnih mož zadosti, da premagajo brezštevilno vojsko Madijancev, in edina Judit poniža ošabnost Asircev. Kako mogočno da je varstvo. Gospodovo pri
ljudstvu, ki se njega derži, vidi se iz te prigodbe: Judovsko kraljestvo, čegar kralj je bil Abija, je vedno služilo Bogu; Izraelovo pa, čegar kralj je bil Jeroboam, se je k molikom obernilo in vse hudobije vganjalo. Vname se med obema strašna vojska. Pripravljenih ima Abija 400 tavžent, in Jeroboam 800 tavžent mož. Pred bojem moli Abija na Semeronskem hribu k Bogu, pričako-vaje zmage nad sovražniki zavoljo spolnovanja zapoved, ki jih je dal njih očetom. In komej duhovni zatrobentajo in pred bojem vsa armada silen krik zažene, Jeroboam in ves Izrael prestrašen pobegnejo z bojišča, in 500 tavžent ranjenih in pobitih pride v Abijeve roke. — Tako srečen je konec vojske, za ktere se Gospodova moč bori; bori pa se za tiste, ki spolnujejo Gospodove zapovedi.
Prav modro je toraj svetoval Ahior Holofernu, rekši: „Pre-vdari, predno se z Judi v vojsko podaš, kako da stojč pri svojem Bogu, in le če veš, da so se pred njim zadolžili, pojdi zoper nje; padli bodo ter nosili tvoj jarm in tvoje železje. Ako njih Bog nad njimi ne najde nobene krivice, nam bodo ž njegovo pomočjo zoperstali, in vsi deželi bomo v zasramovanje". (Jud. 5,25.) In tako se je tudi zgodilo. Glava Holofernova je padla pod mečem, Asirci so bili premagani, Judje pa so pod varstvom svojega Boga naj slavnišo zmago pridobili.
Tega vam bodi zadosti, da spoznate, da podloga vse sreče je spol-novanje naukov sv. vere, da je blagoslov in varstvo Božje le ondi, kjer živi ljudstvo po njegovih zapovedih. — Nesreča nasproti nikoli ne praznuje, in iz jame v jamo pogrezuje se posamezna družina, kakor cele cesarstva, ki Boga in sv. vero od sebe otresejo.
2. Kako živo nam zopet to resnico Judovsko kraljestvo skozi in skozi dokazuje! Kako močno, lepo in cveteče je bilo ob času Salamonovem! Ko je pa ljudstvo s kralji vred od vere odpadlo, zginila je vsa poprejšna moč in slava. Rekel je Gospod Salomonu: „Ker nisi ohranil moje zaveze in mojih zapoved , bom razderl in razcepil tvoje kraljestvo, in ga dal tvojemu hlapcu". (III. Kralj. 11, 11.) In tako se je tudi zgodilo. Že po njegovi smerti je 10 rodov od njegovega sina Roboama odpadlo in so k Jeroboamu prestopili, in samo rod Juda z Benjaminovim sklenjen mu je zvest ostal. In ker so bili kralji Judovski in Izraelski, razun nekterih, silno hudobni in terdovratni na vse opominjevanje prerokov, se je Gospod naj prej nad Izraelovimi rodovi razserdil, poslal v njih dežele Salmanazarja, Asirskega kralja, ki jih je premagal in odpeljal v Asirsko sužnost.
KakorSna se je pa zavoljo greha zgodila Izraelskemu kraljestvu , taka tudi Judovskemu. Ob dnevih hudobnega kralja joakima pride Babilonski kralj Nabuhodonozor s svojimi trumami v Jeruzalem, požge in razdene sčasoma tempelj in kraljev dvor, razspe mesto in zidovje, kralju Sedekiju oči izkopa, njegove sinove pomori in ljudstvo v sužnost odpelje. Ni se zastonj Jeremija prerok usedel na groblje Jeruzalema in zdihoval: „Kako zapuščeno je mesto, ki je bilo polno ljudstya. Ceste v Sionu žalujejo, ker ni nikogar k prazniku. Vse njegove vrata so razderte, duhovni zdihujejo, device so brez lepotičja, in vse je z britkostjo napolnjeno".
Bavno tako so Judje v sužnosti zdihovali po Jeruzalemu, po tempeljnu, po Božji službi in po lepi domačiji. Na verbe so obesili vesele citre in le glas žalovanja se je razlegal iz njih ust. „Ob Babilonskih vodah, pravijo, smo sedeli in jokali, ko smo se Siona spominjali. Tisti, ki so nas v sužnost peljali, so prigovarjali : Zapojte nam hvalnico, kakoršne se v Sijonu poj6! Pa smo odgovorili: Kako bomo peli Gospodovo posem , ker smo v ptuji deželi in deleč od svojega doma?"
Tu imate izglede, v kolike reve in nadloge, v koliko žalost se zakoplje ljudstvo, pri kterem vera in Božja služba razpade, in da si vera in sreča ljudstva roci podajate. Kolikor terdniša vera, toliko terdniše kraljestvo; kolikor bolj pa je vera omajana, toliko bolj so omajani stebri in podloge dežel in cesarstev, toliko manj blagoslova z nebes in časnega teka imajo vsi posamezni viri sreče in blagostana.
Ljubi moji ! vse to je dobro znano sovražnikom kraljestev in cesarstev. Zato vidimo, da vsi, kteri želč kako deželo spodkopa--vati, vzdignejo se naj prej zoper sv. vero, prepričani, da, ako vero ljudstvu vzamejo, vzeli so mu dušo iz telesa in ga položili merliča na mertvaški oder. Britkih solz vredne prigodbe o tem nam hrani zgodovina. Ni še dosti nad 70 let, kar so brezbožni modrijani na Francoskem ljudstvo preslepili, da so vso vero od sebe otresli, svojega kralja v smert vlekli, 130 škofov, 40 tisuč duhovnov in brez števila drugih vernih kristjanov ob premoženje pripravili, jih ali v ječo vergli, ali ob glavo djali ali jih pa v pregnanstvo izgnali. In ta kervava kopel, ki je enake svet ni videl, s čim se je začela? Vidite, sv. vero so naj prej napadli; sv. Rešnje Telo naj nesramniše oskrunili, in neko očitno znano nesramnico v procesijah po ulicah Pariškega mesta okoli nosili in jo potem v veliki cerkvi na mestu svojega patrona v altar postavili in jo ondi za boginjo modrosti častili. In sedaj od 1. 1^48 sem kaj druzega si z besedo, z izgledi, s pismi in z vsakterim peklenskim počet-
jem brezverneži po našem cesarstva kakor po vseh deželah Evrope prizadevajo, kakor naj prej vero, za njo pa tudi cesarstva spodkopati in v nedopovedljive reve in nesreče pogrezniti ? Spoznajte kristjani! v teh žalostnih znamenjih velikost tiste nevarnosti, ki nam žuga, ako je vera omajana, in bodo naj vam v svarjenje, da se naukov sv. vere zvesto deržite, ter spolnovanje Božjih in cerkvenih zapoved od svojih otrok in poslov pred vsem drugim naj poprej tirjate, ako hočete sebi in svojim otrokom stanovitno podlago časne in večne sreče postaviti. Ohranite v spominu besede kraljevega preroka, ki vam jih tudi jes v spomin glasno zakličem: „Ako Gospod hiše ne zida, se zastonj trudijo, kteri jo zidajo; ako Gospod mesta ne varuje, zastonj čuje, kdor ga varuje". (Ps. 126,1.)
Sklep.
Učite se sploh spoznati, da pedanj zemlje več ali manj ni naš namen, in da srečen, miren in zadovoljen ni tisti, kdor veliko ima, ampak tisti, kdor zna z malim zadovoljen biti. Srečen je tisti, pravi Kristus, kdor vero ima in jo ohrani, ker le v spolno-vanji naukov sv. vere vživa tisti mir, ki so ga angeli pri Kristusovem rojstvu Zemljanom oznanovali, in ki ga je Kristus svojim učencem kot naj večo dragocenost v zapuščino dal. Ta mir doseči in ga do smerti ohraniti, bodi vaše prizadetje, in zato iz globočine svojega serca vsem zakličem: „Mir Gospodov vam bodi", in ostani vselej z vami! Amen.
Postne pridige.
Peta postna nedelja.
(Sv. križ svitla zvezda ob smertni uri.)
»Vsi umiramo, in ie razlivamo, kakor vode na zemljo, ki as ne vernejo".
II. Kralj. 14, 14.
V vod.
•
Sv. Matilda je bila žena mogočnega nemškega cesarja Henrika I. Ko je ta cesar umeri peljala je žalostna vdova Matilda svoje petero otrok k mertvemu truplu svojega moža, in jim je rekla: „0 moji ljubi otročiči! poglejte tukaj, kaj je človek. Vaš rajni oče so bili naj mogočniši cesar na svetu, pa hitro jih je Bog iz tega sveta poklical. Pred- smertjo jih ni mogla obraniti ne mogočna vojska, ne kraljeva čast. Kraljeva krona, bogastvo in častne znamenja so tukaj ostale, mertvo truplo bo pa v kratkem prah. Duša vašega rajnega očeta je že stala na rajtingi božji, in Bog vč, kako se ji v večnosti godi ?
Tako je govorila ta sveta cesarica, in prav je imela, ker pred smertjo nas res ne obvaruje nobena čast, nobena moč, nobena sila. Ker sta še Adam in Eva v paradižu grešila, sta s tem smert priklicala črez se in vse nas, njune otroke.
Da umreti moramo, nas že vsakdanja skušnja uči. Le poglejmo okoli sebe, kako se vse spreminja. Da umreti moramo, uči nas zlato sonce, ktero po dne zemljo ogreva in razsvitljuje, na večer se pa spet skrije; nas učijo rože in drevesa, ki zelenč in veselo cvetijo, čez nekoliko se pa spet obletijo; nas učijo posvetne veselice, posvetne bogastva, ktere se hitro v britko žalost in revščino spremenijo; nas uči naše telo, ktero bo skoraj ležalo na mertvaš-kem odru, in ničesar čulo in čutilo, kar se okoli njega godi. V kratkem, da umreti moramo, nas vsa narava uči.
Da umreti moramo, nas uči sv. pismo, „Prah si in v prah se boš povernil," rekel je že Bog pervemu človeku: „Vsi umiramo," govori sv. Duh, „in se razlivamo kakor vode na zemljo, ki se ne vernejo. Kdo je človek, ki živi in ne vidi smerti?" In sv. apostel
Pavi pravi: „Ljudem je odločeno enkrat umreti." Hebr. 9, 27. „Nimamo tukaj obstoječega mesta, temuč prihodnega iščemo." Da umreti moramo, ravno to nas učijo tudi sv. cerkveni očetje: „Če večkrat travo, seno in lepo rožo pogledaš," govori sv. Efrem, „pomisli na slabost svojega telesa, in spomni se besede Izaija preroka: Vse meso je kakor seno, in vsa lepota človeka kakor cvetlica."
Pa preljubi častilci sv. križa! vsi bomo enkrat umerli, pa ne vemo kdaj? Kdo bo v britki smertni uri naša tolažba? Sv. križ in vsmiljeni Jezus na križu. Sv. križ bo svitla zvezda, ktera nam bo svetila iz solzne doline v neizmerno večnost.
Zvezde na nebu se po svoji velikosti in svitlobi ena od druge razločijo, tako tudi sv. križ ne bo za vzacega enaka zvezda ob smrtni uri.
Sv. križ bo na smertni postelji:
1.	kervavo žareča zvezda vsem terdovratnim grešnikom in grešnicam;
2.	zgodnja danica vsem nedolžnim;
3.	morska zvezda vsem spokornikom.
To troje, ljubeznivi! vam želim danes v svoji slednji postni pridigi v kratkem razložiti. Prosimo križanega Jezusa, naj bi mi-Iostljivo blagoslovil tudi naše današnje premišljevanje; priporočimo se tudi Mariji žalostni materi!
Razlaga.
1. Na nebu se vsaki jasni večer viditi more precej velika zvezda, ktera se po svojej nekoliko rdeči svitlobi od drnzih lahko razloči. Arabi, ki se z zvezdogledjem posebno radi pečajo, ti zvezdi „Betegueze" pravijo. Kervavo rdeča zvezda je tudi sv. križ vsem nespokorjenim grešnikom in grešnicam ob njih smerti. Oh ni je veče nesreče na svetu, kakor je smert nespokornih grešnikov in grešnic!
Mislite si, ljubi moji! take grešnike in grešnice na smertni postelji: Kako je ž njimi?
Grešnik, nespokorjeni grešnik se trese pred smertjo. Vest, ktero je z grehi zadušil, se zbudi, in ga peče kakor ogenj. Tak nesrečni grešnik vidi za seboj zgubljene leta, — zamujene gnade, — storjene pregrehe! — Kje je grešno veselje, ktero je tako skerbno iskal? Zginilo je in se v britkost spremenilo, — le madeži tega veselja so še ostali. — Kje je posvetno bogastvo, ktero je po krivici dobil? Strupen modros je zdaj za njega! —Kje so lažnjivi prijateli, nesramne tovaršice, s kterimi se je pregrešil? Oh strašeq
spomin! — Kje so lepe oblačila, kje vsa telesna lepota? Skadila se je kot dim! — Kje so ure, ktere je s pijančevanjem in nečistostjo zapravil? Ni jih več, — za vselej so zgubljene! Kje so sveti časi, kje obilne gnade. ktere mu je Bog ponujal? Oh, zamudil jih je! Le grehi, te strjpene kače, so še ostali. Kakor peklenske pošasti stojijo okoli njegove smertne postelje; ja vse, karkoli on za seboj vidi, je za njega žalostno, je strašno. — In kaj vidi pred seboj? Britko smert, — neznano večnost, — toliko pohujša-nih duš, ktere ga tožijo, vidi s kervjo oškropljeni Jezusov križ, pa ta je za njega zdaj le kervavo rdeča zvezda. Ni več ta križ za njega znamnje milosti, timveč le ojster tožnik. — Kaj vidi nad seboj? Razžaljenega Sodnika, — ojstro rajtengo! — Za njega ni več milosti, ampak le ojstra sodba! — In kaj vidi pod seboj? Žareči pekel, — peklenskih duhov strašno derhal, ktere svojega novega soseda željno čakajo! — O mertvaško oko, kaj vse vidiš na smertnej postelji?! O grešno serce, kaj moraš občutiti?! Oz rešno kervjo oškropljeni križ, ti si žalostna, kervavo rdeča zvezda vsem nespokornim grešnikom in grešnicam! „Smert grešnikov," pravi sv. Dub, „je silno huda.''
Kako strašna da je smert terdovratnih grešnikov in grešnic, priča nam sv. pismo. Kdo se, postavim, ne spomni strašne smerti puntarjev Koreta, Datana in Obirona? Komu je neznana čudna smert kralja Antioha in Herodeža i. t. d.? Kdo z žalostnim ser-cem ne misli na nesrečno smert izdajalca Judeža, ali terdovrat-nega razbojnika na križu? Ja, ja smert grešnikov je silno huda."
Ob času strašnih prekucij in hudega punta na Francoskem je pribežal med drugimi tudi nek francoski vojvoda na Nemško. Skrije se pri nekem Gospodu, ki se je Bertram imenoval. Pa tudi tukaj ni bil varen pred sovražniki in je moral dalej bežati. Ker je bil pot gorat in nevaren zavoljo tatov in potepuhov, spremlja ga Bertram s koso. Ko že globoko v les prideta, umori hudobni Bertram vojvoda s koso, mu vse vzame, in njegovo mertvo truplo v zemljo zakoplje. Nibčer ni te strašne hudobije vidil, kakor Bog vsegavedoči. Ker je bil vojvoda bogat, kupil si je Bertram sedaj lahko tisto posestvo, ktero je imel do zdaj v najemu. Pozidal je lepo hišo, začel dobro jesti in piti, in trebuh je bil sedaj njegov Bog. Ljudčm, ki so se čudili, da je revni najemnik na enkrat tako bogat postal, rekel je, da mu je francoski vojvoda, kterega je pri sebi imel in ga po tem dalej spremil, iz hvaležnosti toliko denarja dal. Nekteri so mu verjeli, drugi pa so s glavami majali, in si čudne reči na ušesa pripovedovali, posebno ker je bil Bertram večkrat zmešan in je dostikrat zdihoval: „ Vojvoda! vojvoda! kerv! kerv!" Svoja oba sina, ki sta bila pridna mladenča, je Bertram v veliko mesto v šolo poslal. Ko med tem Bertram hudo zboli, pošlje svojega hlapca po sina v mesto, naj bi prišla k njegovi oporoki. —
Vbogata in gresta za hlapcem, ki ju v očetov hlev pelje. „Kaj v hlevu oče ležijo"? se čudita sina. „Taka je," pravi hlapec, in odprč hlevne duri. Pa oh, čuden pogled za mladenča! Mala lučica raz-svitljuje hlev, v kterem je bolni oče ležal. Na steni visi černa, zarujevela kosa. Bertram leži na gnjili slami, in pod glavo ima vrečo, ktera je bila kakor s kamni napoljena. Oče težko diha, in nobenega zdravila noče vzeti. Ko vgleda svoja sina, zadere se: „Krivično blago nikoli dobro ne stori!"
„Oče! oče! kaj vam je?" kličeta žalostna sina. „Poverniti moram !" so bolnik škripavo zadere. Njegov glas je bil kakor glas razbitega zvona, in pogled strašen. Sina ga tolažita, oče pa zgrabi za koso, ktera je na steni visela, ter čudno zavpije: „Tukaj je njegova kri!" „Oh, Bog! Bog! — čigava kri?" vprašata žalostna sina. »Francoskega vojvoda kri! S to koso sem ga v gojzdu umoril. Ja, ja! jes sem njegov morivec! — Vzel sem mu vse, blago in življenje! S koso sem mu razbil glavo. — Ljudem sem se legal, in ti so mi verjeli, —meni vbijavcu!" — „Da vesta, da resnico govorim," pravi Bertram dalej, „poglejta človeške kosti v vreči pod mojo mertvaško glavo." In pri tej priči je izvlekel mertvaško glavo in druge kosti iz vreče, jih po hlevu metal, in kakor zmešan vpil: „To so njegove kosti!" To njegova buča! S svojo koso sem ga umoril! — Na nji se vidi njegova kri! — Nedolžna kri na kosi! In na moji duši strašen ogenj!" Sina zakrijeta od žalosti svoje obraze, padeta na kolena, in zdihujeta: „Jezus, Marija in Jožef vam bodita v pomoč!" „Moram zadostiti!" vpije bolnik. „Nikjer nisem našel pokoja. — S svojimi rokami sem po noči izkopal te koščice, kamor sem jih takrat pokopal, in jih imam sedaj v zglavje, pa krivično blago ne stori dobrega! Otroka, povernita vse, ja vse dajta nazaj! — To je moja oporoka!" Sina se prikloneta k nesrečnemu očetu, Bertram strašno zastoka, čudno z zobmi zaškriplje, pade nazaj na slamo, in bilo je po njem. Med tem se hlevne vrata odprč, gozpod fajmošter, po ktere je hlapec tekel, stopijo z Bogom v hlev, pa bilo je že pripozno! - Ja ljubi moji! resnične so besede sv. pisma: „Smert grešnikov je silno huda." Pa zapustimo strašno podobo nespokornih grešnikov na smertni postelji, ter poglejmo nedolžnega, kako lepo umira!
2. Še je rumeno sonce daleč za gorami, že se prikaže na juternem nebu prelepa zvezda, — zgodnja danica. Zgodaj je vstala, da napove vsem stvarem čarobni prihod kraljevega sonca. Taka zgo dnj a danica je sv. križ vsem nedolžnim na smertni postelji.
Kaj je smert nedolžnim, pokazal nam je nedolžni Jezus sam, ki je hotel na križu naj britkejšo smert okusiti, da bi našo smert oslajšal, naj bi nam toliko grenka ne bila. Nedolžnim je smert prijazna cesta, ktera jih pelje od dela k pokoju, od žalosti k veselju,
iz teme v luč. Nedolžni mladeneč, sv. apostel Janez, je slišal iz neba glas, ki mu je rekel: Zapi§i: „Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjejo! Odslej, reče duh, naj počivajo od svojega truda." Smert je nedolžnim dobri prijatel, mili angel, ki jih kliče iz revščine, od beraške mize, na nebeško gostijo. Nedolžni pozdravljajo z velikim veseljem na smertni postelji sv. križ, prijazno danico, ktera jim naznanuje prihod „ sonca pravice", in jim kaže na neizmerno ljubezen Tistega, ki je na križu umeri. Zgodnjo danico, sv. križ, je na svojem smertnem potu apostel, sv. Andrej, prav lepo pozdravil, rekoč: „Bodi pozdravljen, o sv. križ! S Kristusovim telesom posvečen in ž njegovimi udi kot z biseri olepšan. Verni ved6, kako častitljiv si sedaj, ko je naš Gospod na tebi visel. Križ presveti, dolgo sem te poželel, sedaj sem te našel. Z veseljem te objamem, z veseljem sprejmi tudi ti mene, ki sem učenec Tistega, ki je za mene na tebi visel." Ko je prišel do križa, objel ga je ko svojega naj boljšega prijatla in poljubil. Rabeljni ga slečejo, ga nabijejo na križ, in ga s križem vred na kviško povzdignejo. Dva dni je sv. Andrej živ na križu visel, ter učil svoje verne in jih ljubeznjivo tolažil, rekoč: „Terpljenje tega sveta se ne more primerjati z velikim plačilom izvoljenih v nebesih." — Ljudje so h krivičnemu sodniku Egeji vreli, in z veliko silo tirjali, naj se svetnik s križa sname, ker že drugi dan terpi. Egej se ljudstva zboji, in zapove sv. marternika z križa sneti. Egej sam pride h križu. Ko ga sv. Andrej vgleda, reče mu: „Čemu pa prideš sem, Egej? Hočeš v Kristusa verovati, ti v njegovem imenu odpuščanje tvojih grehov obljubim. Kar pa moj križ zadene, povem ti, da ne pridem več živ ž njega. Že vidim svojega nebeškega kralja, ga molim in pridem skoraj k njemu."
Ko so ljudje skušali tega apostelna s križa sneti, molil je on glasno, rekoč: „Ne dopusti o moj gospod, Jezus Kristus, da bi me s križa sneli, na kterem zavoljo tvojega sv. imena terpim. Vzemi me k sebi, moj mojster! vsaj sem te zmiraj ljubil, in se tvojega imena nikdar nisem sramoval. Moj Bog in Gospod, Jezus Kristus, v tvoje roke izročim svojo dušo!" Ko je bil to odmolil, pride kakor blisk iz neba svitla Juč, ktera ga tako obsvetli, da ga ljudje še gledati niso mogli. Čez pol ure se zgubi ta čudna svitloba; duša sv. Andreja pa gre med angelskim petjem k Tistemu, kterega je toliko ljubila. O blagor nedolžnim, kterim je sv. križ tako lepa danica, kakor sv. Andreju! O srečna smert nedolžnih, kako lepo te že sv. Duh hvali, rekoč: „Draga je pred Gospodovim obličjem smert njegovih svetih." psalm 115, 15.
3. Kader na morju močen vihar vstane, ozirajo se mornarji na neko zvezdo na nebu, da pravega pota ne zgrešijo; ali, če jih je veter na stran zanesel, da spet na pravi pot pridejo. To zvezdo imenujejo »morsko zvezdo". Kar je pa morska zvezda
voznikom na morju, to je sv. križ, in Kristusovo britko terpljenje vsem spokornikom.
„Čut in misel človeškega serca sta nagnjena k hudemu od njegove mladosti", tako že Gospod v stari zavezi govori. Lahko se toraj zgodi, da človek, od svojih slabost premagan, v greh zabrede. Podoben je takrat na svoji duši mornarjem na morju v hudi nevihti. Njegova duša je v vedni nevarnosti, se v peklenski brezen pogrezniti. Kam se bo revež obernil v tej strašni nevarnosti? K sv. križu, ki je morska zvezda vsem spokornim grešnikom in grešnicam v življenju in posebno ob smertni uri. In ker smo terdovratne grešnike, pa tudi nedolžne že gledali na smertni postelji, poglejmo na tej postelji pa še prave spokornike in spo-kornice 1
Tudi spokorni grešnik se boji smerti, ker dobro ve, kam bo šlo truplo, ne vč pa ne, kam bo šla duša. Boji se stopiti pred pravičnega Sodnika, kteremu nič skritega ne ostane. V tem strahu se mu prikaže morska zvezda — sv. križ, ki mu upanje daje. Tolaži ga resnična pokora, ktero je delal, dobre dela, ktere je storil. Storjeno krivico je že poravnal, pa tudi vse pohujšanje popravil. Scer mu prijatli, ki okoli njegove smertne postelje molijo, ne morejo več pomagati, pa tudi mokre rute ne, ktere mu na vrečo glavo pokladajo; ali njegovi duši pomaga duhovnik, ki prinese bolniku sv. popotnico in ga s svetim oljem mazili. Kristus se sklene z bolnikom, in bolnik s Kristusom, pred kterim bo bolnik skoraj na sodbi stal. Kristusovo britko martro bolnik prav pobožno poljubi, in zdi se mu, kakor bi tudi njemu usmiljeni Jezus rekel: „Zaupaj sin! zaupaj hči! tvoji grehi so ti odpuščeni". Ne boj se spokornik! spokornica! kakor spokorni razbojnik pojdeš tudi ti z Jezusom v paradiž. Bolnik se popolnoma v voljo božjo vda. — Ne boji se več. — Že mu lice bledi, očesa temnijo, sapa zaostaja in žila. — Na britko martro obrača še svoje oči, in zdaj: Z Bogom svet, in vse, kar je na svetu! — Zdelano truplo gre v zemljo počivat, spokorna duša pa nebeško veselje vživat.
Mogočni avstrijanski junak Laudon, kterega spomin še zmiraj živi, je ležal na smertni postelji. K smertni postelji zakliče svojega stričnika in mu reče: „Boj se Boga, in zvesto spolnuj zapovedi keršanske vere, ker brez vere ni nihčer prav človek, nihčer prav junak, nihčer zvest služabnik." — „Kaj se pa ti jočeš , moj stari tovarš Botta ?" je enemu okoli stoječih generalov rekel. „Zato", pravi ta, „ker naše dežele toliko dobrega očeta zgubijo". „0 jas sem naj manjši", odgovori keršanski junak Laudon; „Bog je oče vseh. On bi gotovo moje življenje podaljšal, ako bi vam še potreben bil". Za tem pa reče svojemu spovedniku: „Kakor slišim, ljudje za-me pridno molijo? O zahvalite te dobre ljudi v mojem imenu! Tudi jes bom pri Bogu za nje molil". Tako je govoril
ta keršanski vojvoda, ki je tako junaško naše dežele pred Turki branil. Kako vse drugače pa zdaj nekteri imenitni gospodje govorijo ! Tudi jes bom za vas vse molil, tako govori nedolžni, pa tudi pravi spokornik na smertni postelji, kteremu svitla zvezda — sv. križ v nebesa sveti. O Bog daj nam vsem skupaj tako srečno v Gospodu zaspati!
Sklep.
Hitro, kakor bistra voda, čas naprej dervi, pa se ne poverne. To smo skusili, preljubi moji! tudi mi v tem postnem času. Komaj se je post začel, bo skoraj tudi že pri kraju. Pri kraju so pa tudi moje letošnje postne pridige od Kristusovega terpljenja. Ali bomo še ktere postne pridige slišali, ne vemo, ker „vsi umiramo", pravi sv. pismo, „in se razlivamo, kakor vode na zemljo, ki se ne vernejo". Preden pa sklenem svoje današnje premišljevanje, vam moram še nekaj iz sv. pisma povedati:
Ko so Izraelci zoper Boga in Mozesa v puščavi godernjali , pošlje Gospod nad nje ognjene kače, ki so jih pikale in morile. Izraelci so k Mozesu hiteli in djali: „Grešili smo, ker smo govorili zoper Gospoda in tebe; prosi, da nam odvzame kače." In Mozes je molil za ljudstvo. In Gospod mu je rekel: »Naredi bronasto kačo, ter jo postavi v znamnje; kdor koli bo pičen, in jo bo pogledal, bo živel." Mozes je tedaj naredil bronasto kačo, in jo je postavil v znamnje; in ko so jo pičeni pogledali, so bili ozdravljeni.
Ste tudi vi, preljubi bratje in sestre v Kristusu! od smertnih grehov hudo pičeni, — vam britka žalost serce zaliva, in vas težki križi tlačijo; da bote ozdravljeni, pritecite tudi vi pod častitljivo znamnje sv. križa! Izročite se Tistemu, ki je iz ljubezni do nas na križu umeri; saj sv. križ, in Kristusovo britko terpljenje na križu je : za nas vse, naukapolno ogledalo, naše pribežališče in močno orožje, naukov polna podoba, prelep nebeški vert, in svitla zvezda ob smertui uri. Tu tedaj, preljubeznivi! imate petero lepih naukov, ktere sem vam v začetku sv. posta dati obljubil. Do tebe, moj križani Jezus! pa imam pohlevno prošnjo: Blagoslovil si v puščavi kruhe, blagoslovi tudi moje nauke, naj se v sercih mojih poslušavcev veselo ozeleni in obilno dobrega za večnost obrode! Priporočam tudi tvojemu usmiljenemu sercu, žalostna Mati! sebe, svoje poslušalce in vse častilce križa tvojega božjega Sina. Amen.
Odgovorni itdaj. In vred. Andr. Elnspieler. — Natisnil J. k F. L«on v Celovcu.