IN KNJIZEVN UMETNOSTI Letnik 27 - it. 9-1 VSEBINA, Izidor Cankar: Obračun........281 France Bevk: Piju X. . . .......285 Silvin Sardenko: Ranjenec.......286 Ivan Pregelj: Ožep..........287 Dr. Ivan Knific: Matuška Moskva .... 291 Ivan Grafenauer: O Trubarjevem prevodu evangelijev...........297 Pavel Perko: Moško in odločno . . . . 303 Jos. Kostanjevec: Milijonar Peter . . . . 314 Leopold Turšič: Epikurejec......319 Jože Plot: Tragedija.........320 Jos. Lovrenčič: Drevo.........320 Alojzij Res: Umetnost in nravni zakoni . 321 Narte Velikonja: Požar........327 France Bevk: Segantini: Äve Maria . . 333 Jos. Lovrenčič: Življenje........324 --Pogovor v daljavo.......334 --V poletju na njivi........334 Književnost............335 To in ono.............339 SLIKE. Umetniške priloge. Fr. Tratnik: Risba. — Kovač. — Tri skice: Delo na polju. — Zločin. — Mati* Moskva ..............292 Moskva: Car kolokol.........293 Moskva: Spomenik Aleksandra II.....296 Anica Zupanec: Risba ......... 341 H. Smrekar: Inter arma silent musae. ... 344 »Dom in Svet« izhaja 25. dne vsakega meseca. — Naročnina: 10 K, za dijake 7 K, za Ameriko 3 dolarje, za Italijo 13 lir, za Nemčijo 11 mark. Sprejema lastništvo in upravništvo v Katoliški Tiskarni. Urednik: dr. Izidor Cankar v Ljubljani, Marijanišče. — Založnik in lastnik: Katoliško tiskovno društvo. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani. IZIDOR CÄNKÄR: OBRAČUN. m. a te Martine besede je Meliva planil pokonci in stopil korak k vratom. Zavedel se je, da pride njegova obiskovalka v veliko zadrego, naj stopi katerikoli njegovih znancev v sobo. Hotel je novi obisk zadržati pri vratih in ga hitro odpraviti, toda bilo je že prepozno. Brez odziva je stopil v sobo Brest, Ko je videl Marto v kotu zofe in nje prestrašeni pogled, s katerim je strmela vanj, je ostal na pragu in vprašal globoko zardel: »Oprostite, gospodična, ali , , - ali morda motim ?« Marta ni mogla izpregovoriti besede in tudi ne obrniti svojih široko odprtih oči od njega. Bila je kakor brez zavesti, Meliva se je hitro znašel in povabil prijatelja z roko v sobo, »Le naprej! Nikakor ne motiš. Gospodična Marta mi je le prinesla važno novico od Klunovih,« »Važno novico?« je vprašal Brest in pogledal Marto, »Ah, le zame važno,« je odgovoril Meliva hitro; »tiče se jutrišnjega dne,« »Da, govoriti sem morala z gospodom zaradi njegove zaroke,« je rekla hlastno Marta in izzivajoče pogledala Bresta, Ko jo je tudi on ostro pogledal, je pristavila: »To je res,« »Nimam vzroka, da bi dvomil, gospodična,« »In ne smete,« je dejala Marta razdraženo. Vzela je svojo torbico z mize, pozdravila z naglim poklonom in odšla proti vratom, Meliva je skočil za njo, da jo spremi, in ko sta bila na hodniku sama, mu je stisnila roko ter rekla: »Zmeniti se morava vendarle. Bodite ob štirih doma!« Meliva je šel nazaj v sobo. Brest je hodil z dolgimi koraki gorindol in se ni ozrl na pri- jatelja. Čez nekaj časa je obstal z rokama v žepu in vprašal: »Odkdaj te obiskuje Marta na domu ?« »Me ne obiskuje; danes je bila prvič tukaj.« »In kaj je hotela?« »Saj sem ti povedal prej. Sicer ti pa nič mar ni,« »Mar mi je, — Torej pojdiva k razpravi!« »Ah, še to! Bil sem popolnoma pozabil. Ali je že čas?« »Čas je,« Nato sta se napravila in odšla proti deželnemu sodišču. Na vsej poti nista izpregovorila besedice. Bilo je točno poldne, ko sta se vrnila na Meli-vovo stanovanje, Meliva je bil truden in razdražen, tako zelo, kakor le po hudem prepiru ali po močnem, pretresljivem strahu. Razprava se je vršila zaradi nekega nočnega pretepa in zmerjanja, ki v Ljubljani ni zelo nenavadno, in je bila brez vsakega pomena. Šlo je le zato, da se določi, kdo je napadal, kdo se je branil, kdo je prvi udaril in kdo je izzval. Brest in Meliva sta nehote videla in slišala ta prizor, ko sta se vračala proti polnoči iz kavarne, in sta bila klicana za pričo. Ko je Meliva vstopil v svojo sobo, je vrgel klobuk in palico na posteljo ter je legel, še v salonski suknji, na zofo. Od dogodka pred sodiščem je bil skoro omamljen, kakor od hudega udarca na glavo. In vendar je bila razprava popolnoma navadna, vsak dan se jih vrši mnogo takih. Priče so prisegale sem, prisegale tja, obe stranki sta skušali stvar po svoje razložiti, sodnik pa se je nervozno presedal na stolu v svojem posvaljkanem talarju, ker je že pričetkom razprave vedel, kako bo sodil. Kljub temu je moral letati vedno vun po nove priče, jih zaprisegati, izpraševati, vdajati se sitnostim zagovornika, ki je hotel vse speljati na politično polje — skratka, razprava je bila popolnoma šablonska, nezanimiva. Meliva je sodil drugače. Zdelo se mu je, da je spoznal nekaj novega in zelo važnega, kar je že dolgo slutil in kar je odločilno za njegovo mišljenje. Prvi trenutek, ko je sodnik zahteval od njega, naj priseže, da bo govoril samo resnico, se je hotel ustaviti; zdelo se mu je strašno. Nato je prišlo samo ob sebi, da je ponavljal za sodnikom tiste grozne, tako pretresljive besede sodne prisege, ki je v svojem golem, uradnem stilu le še strašnejša, »Vendar bi ne smel priseči,« si je rekel sedaj. Pri tem se je spomnil, da ima na sebi novo salonsko suknjo in da jo leže mečka, »Sleči bi jo moral,« si je rekel, »pa je ne bom,« »Na pisalniku je pismo zate,« mu je rekel Brest, ki je hodil molče po sobi, kakor bi še nečesa čakal, preden odide. »Ali misliš, da je bila razsodba pravična?« ga je vprašal Meliva, »Zakaj bi ne bila? Sicer pa sodnik ni mogel zgrešiti: če obsodi obadva ali obadva oprosti, ne bo storil nobenemu krivice, — Po vijolicah diši,« je pristavil ob pisalniku stoje, »Kdo ?« »Pismo, Ali si mislil, da sodnik ?« se je zasmejal Brest, »Poznam- Na levo ležeče črke, naslov je : ,ve-lečislani gospod', ali ne ?« »Je,« »Od Beate je. Daj ga sem!« Meliva je v tem dušnem razpoloženju zelo neprijetno dirnilo, da ga je doma čakalo njeno pismo, »Kaj mi hoče?« se je vprašal nevoljno. Ta hip se mu je zazdelo, da mu je Beata popolnoma tuja, daljna, neznana oseba, na katero ga ne veže nobena notranja skupnost. Kakor večkrat, kadar so se godili v njegovi notranjosti veliki prevrati, ko je bil močno zaposlen s samim seboj, se je tudi sedaj začudil, kako more biti še kdo, ki posega v njegovo življenje, ki zahteva zase pozornosti in pravic, »Kaj mi hoče?« Naravnost brezumno se mu je zazdelo, da se bo jutri zaročil z Beato; pred njegovimi očmi je bila naenkrat kakor vsiljenka, čudna, nepričakovana prikazen, za katero ni nikjer prostora v njegovem domu in njegovem srcu. In če je pomislil, da bo navezan na »to žensko« celo življenje, si ni mogel predstaviti, zakaj in kako bi se to moglo zgoditi, »Dobro, kaj naj govorim z njo?« Ni se mogel zamisliti v položaj, da bo hodila po njegovem stanovanju, stopala skozi vrata vun in noter, se nagibala nad njegovo knjigo preko njegove rame, ga vpraševala, kaj dela, misli, zlasti kaj misli, kaj želi. Ni si mogel razložiti te možnosti, da pride tuj človek, tuj, popolnoma tuj kljub ljubezni, ki je med njima, se razkorači v njegovi duši in hoče govoriti na glas. Da tukaj ne moreta skupaj bivati, mu je že bilo popolnoma jasno. Ne samo Beata, katerakoli ženska, najlepša in najduhovitejša, tudi mati in sestra, bi se mu zdela vsiljenka. Zdrznil se je tedaj skoro, ko mu je Brest izročil pismo in ko je zaduhal vonj vijolic. In v istem trenutku, ko je začutil tak močan odpor proti Beati, se je zgodilo tudi, da je nenadoma izgubil samozavest in da ga je obšlo čuvstvo, kakor bi ne bil več on sam, temuč da stoji pred njim neznan človek z njegovim obrazom, neskončno hladen, nezanimiv in brezpomemben, — »Kaj je vse to?« se je vprašal Meliva in je zatisnil oči, »Ali se godi vsem ljudem kakor meni?« »Kaj hoče Beata? Ali ne more počakati, da se vidita?« »Še nisem odprl. Ali ne pojdeš kosit?« »Tak odpri vendar, nehvaležnik!« Meliva je odprl in je bral naslednje pismo: »Predragi moj! Morda je to zadnje ljubavno pismo, ki ti ga pišem. Pomisli, zadnje ! Nekoč si mi rekel, da devlješ moja pisma pod vzglavje, preden ležeš spat, da čutiš celo noč njih vonj in da se ti prijetno sanja. Kmalu bo to vse drugače, in če bo usoda hotela, da se bova sploh kdaj za kratek čas ločila, ti bom pisala o našem domu, morda o bolezni, o kuhinji in o potrebah hiše. Kako bo to življenje vse drugačno, vse bolj resno, gotovo tudi bolj težko. Ali pa more biti bolj srečno ? Ta misel mi je prišla davi, še preden sem vstala, in me ni zapustila doslej niti za hip. Ali more biti prihodnje življenje lepše in srečnejše? Spričo te velikanske, nezaslužene sreče, ki sem jo doživela ob tebi, se mi zdi to nemogoče. Kaj naj mi rečeš, da bi me še bolj opojil, ko si mi že enkrat rekel, da me ljubiš ? Ali je še ena sama lastnost tvoja, ki je že nisem v molitvi blagoslovila ? Ali mi bo bolje, ko te bom smela videti vsak hip, kot mi je sedaj, ko moram vsak hip misliti nate ? Nič ne vem, kaj bo, vem le to, da sem danes še vsa srečna in da sem bolj tvoja, ker si ti manj moj kot boš jutri. Ne pozabiva tega dne, preljubljeni, ki stoji na koncu mnogih mesecev neskaljene sreče. Pridi, čisto gotovo pridi ob dveh popoldne k najini klopi v gozdu nad vodovodom, in ko prideš, mi reci, da me ljubiš. Tako naj bo, še enkrat, morda zadnjikrat, kakor tiste prve dni, ko sva gledala v tla pred ljudmi, ki so naju srečavali, in sva se plašila ptic, ki so se preletavale. Nič ne vem, kaj mi je, da te moram videti tam na samem, ne doma, vendar pridi, prav gotovo!« Neprijetni občutek se je v Melivu še poglobil, Tako nekako mu je bilo, kakor če ga kdo obišče, ko je pri zelo važnem delu, in mu pripoveduje mnogo stvari, ki njega ne brigajo, medtem ko so njegove misli ves čas pri nujnem delu, Nehote si je obrisal ob hlače prste, katerih se je prijelo nekaj vonja močno dišečega pisma, »Ko bi jaz bil sodnik,« je rekel Brestu, »bi si ne upal tako razsoditi. Stvar vendar ni tako jasna,« »Ah, kaj ni jasna! Kdorkoli je v takem slučaju obsojen, je po pravici obsojen, in če sta obadva, se nobenemu ne zgodi krivica. Kaj jim je treba pijanim hoditi ponoči okrog in razgrajati po cestah ?« Meliva je vedel, da govori tako zdrava, naravna pamet, in vendar je, kakor mnogokrat, zlasti sedaj neposredno po sodni obravnavi čutil, da zdrava, naravna pamet nima prav. Zlasti si je bil o tem na jasnem, ko je videl Brestovo mi-šičasto telo pred seboj, njegova široka pleča in močne prsi, katerim je bil suknjič pretesen, tako da se je pri vsakem koraku tvorilo vse polno drobnih gubic ob ramah, »Človek, ki ima tako čudovita bedra, ne more imeti prav,« si je mislil Meliva natihem in s skritim sovraštvom, kateremu sam ni vedel vzroka, »Zakaj hodita pijana okrog, je nama vseeno,« je odgovoril Meliva, »vprašanje je le, ali sva govorila resnico. In jaz mislim, da je eden od naju po krivem prisegel,« »Kako po krivem prisegel ?« »Saj sva vendar izpovedala vsak bistveno drugače, In prisegla sva obadva,« »Lagala nisva. Kdo ti je porok, da si ti govoril prav o istem hipu pretepa kakor jaz ?« »To je, 0 istem hipu sva govorila; kako se je Krmec za korak umaknil in nastavil dežnik,« »Torej sva videla vsak drugače, toda izpovedala vsa, kakor meniva, da sva videla, in ne moreš govoriti o krivi prisegi. Ali veš, kaj je to ?« »Kakor meniva, da sva videla? Ali ti prav res meniš, da si tako videl, kakor si povedal ?« »Seveda, Kaj sitnariš, človek božji ?« »Zato, ker jaz niti o tem nisem prepričan, da sem izpovedal samo subjektivno resnico!« V tem hipu se je Meliva odločil, da sleče svojo suknjo. Vstal je, jo vrgel na posteljo in zopet legel na zofo. »Kako je to mogoče? Ali si vede govoril drugače, kot si mislil?« »Ne, govoril sem tako, kot se mi je zdelo, da je bilo,« »Rekel si tedaj sodniku; mislim, da je tako, morda je bilo malo drugače, S tem je stvar opravljena, »Ne, Tedaj, ko sem prisegel, da bom govoril čisto resnico, sem vedel, da mora biti vsaka besedica, ki jo izpregovorim, resnična, dasi bi se tudi brez prisege ne hotel lagati. In tedaj, ko sem začel dogodek popisovati, sem spoznal, da mi je enostavno nemogoče govoriti samo resnico. Iz srca sem želel, da bi bil ubogi Krmec oproščen, toda resnico je bilo vendarle treba govoriti, tudi če je zanj neugodna. Mislim, daje bil zato obsojen, ker moja izpoved ni bila točna. Prevzel me je tolik strah, da bi rekel kaj določneje, nego smem, da je vse pričevanje , , ,« »Tvoje pričevanje je bilo tako, kakor bi tudi sam bil pijan tisto noč,« »Da , , , saj me je sodnik vprašal, ali sem bil popolnoma trezen. Počakaj tedaj, da ti to povem. Če sem hotel na vprašanje odgovoriti, sem se najprej skušal domisliti položaja. Ko mi je bil pred očmi, sem rekel: Bilo je tako in tako. Tedaj sem pa opazil, da mi je ena malenkost nejasna, Rekel sem tedaj: Mislim, da je bilo tako, morda je bilo drugače,« »Torej je vse prav,« »Ni, kajti precej sem se zavedel, da iz srca želim, naj bi bilo tako, ker bi v tem slučaju bil Krmec oproščen. In sebi nisem njkdar zaupal, dragi moj; poznam se, da mnogokrat subjektivno izpreminjam dejstva, da jim dajem vsaj drugačen pomen, če so mi osebno prijetna ali neprijetna, Kakorhitro sem se torej spomnil, da Krmca s svojim pripovedovanjem opravičujem, ni bilo v mojih lastnih očeh nič več zanesljivo. Spredaj, pred vsem pa je stala prisega, to grozno sredstvo, ki ga je Bog odločil v druge namene, ne zato, da pomaga opraščati pretepače in pijance. Toda prisegel sem vendar in bilo je treba govoriti resnico. Zato sem rekel sodniku: Meni je Krmec simpatičen; moje besede so najbrže zelo subjektivno pobarvane, V istem hipu, ko sem to izgovoril, pa je že zopet stal dogodek sam pred menoj, v svoji resničnosti — saj se ga dobro spominjam. Videl sem tedaj, da je vse res, kar sem prvotno trdil in pozneje preklical, ter da nisem držal, kar sem prisegel. Vse to izpraševanje mi je bila neizrečna muka,« »Tega ne razumem, to so prazne marnje, ljubi moj,« je odgovoril Brest. »Kam pelje ta pot, če ne v popoln razkroj duševnosti, v paralizo? Ti boš bolje storil, namesto da polegaš doma in skozi okno premišljuješ svet, če greš vun in dobiš potrebno dozo kisika, če se spotiš in razmaješ mišice. To je glavna reč. Kaj hočeš s svojimi tesnimi prsi, tenkimi nogami in dolgimi, trepetajočimi prsti? Kaj bodo vse te prazne besede, ki jih postavljaš slučajno drugo poleg druge, in te misli brez zveze, ki jih nasilo vežeš?« »Brest, tiho bodi!« »Meni je vseeno, ali si zdrav, ali bolan, toda poslušal te ne bom, če si bolan, In pravzaprav je to vse sebičnost, drugega nič, Stotisoče ljudi je povsod, ki so veseli, da imajo jesti, piti in streho nad glavo — in kaj hočeš ti? Vrag vzemi tvoja razmišljanja! Ali je prisega upravičena, ali sem govoril resnico, kako da je nisem; pravzaprav sem govoril resnico in vendar sem lagal, krivoprisežnik sem, dasi se ne zavedam greha — to so samoljubne bedarije, batjuška!« Brest se je res razjezil in je bil ves rdeč, »Privadi se misli, da je treba živeti do smrti, da je treba delati, mnogo prenesti, z veseljem užiti, kar nam pride dobrega pod roko, in modrovati, kolikor je prav. Dovoli, da ti rečem v obraz: Ti si sebična mevža, dragi moj! Kadar ti bo hiša gorela nad glavo, boš najprej premišljeval, ali ti je dovoljeno braniti se ognja, in se ne boš takoj krepko lotil dela, ne ker si prevesten, temuč ker si prelen. Zdaj pojdi dobro kosit in potem na sprehod; to je najpametnejše, kar še moreš danes ukreniti, Dovoli še eno besedo: Ne misli, da je v vsem tem, kar uganjaš, nekaj posebnega, nekaj osebnosti, kakor se sedaj izražate. To bi bila velika zabloda! To je zgolj priskutna mešanica ibsenizma, tolstojanstva in osebne slabot-nosti. Jej, kar je prav, spi, pane preveč, zadostno se giblji, krivice ne delaj in se ne pusti varati, pa je amen,« Meliva se je bolj čudil Brestovi postavi nego njegovim besedam; stal je velikan pred njim in umerjeno mahal s svojimi mišičastimi, lopatastimi rokami, ki so bile utrjene od telovadbe in športa. Meliva je komaj poslušal, kar mu je Brest govoril. Mnogokrat si je že sam očital, da zanemarja svoje telo, in da bo v tem pravzaprav vzrok njegovega notranjega nemira. Toda videl je tudi, da so najbolj zdravi ljudje najbolj brezpomembni, in slednjič mu je postalo vseeno, ali mu traja glavobol en dan več ali manj, »Zavidam te za to trdnost in prepričanje, s katerim daješ drugim nauke,« je rekel Brest trudno, »Toda pojdi, jaz nisem danes za pogovor!« »Samo še nekaj. Zato sem prišel, da te to vprašam. Zakaj je bila Marta danes pri tebi?« »Ali ti nisem že povedal?« »Torej nečeš govoriti resnice ? Ali naj res mislim, da Klunovi nimajo dekle, ki jo pošiljajo po mestu?« »Kako smeš , , , ?« »In vendar ne govoriš po pravici; na očeh ti poznam, Kako se to ujema s tvojo tenko-vestnostjo, ne vem; jaz bi ne mogel tako ravnati, Z Bogom, Meliva!« Preden mu je utegnil odgovoriti, je bil Brest že zunaj- Meliva mu je hotel prvi hip vse povedati, toda potem je bil vesel, da mu je ta želja prišla prepozno. Vendar se je zgrozil pred samim seboj, V njegovi notranjosti je bil tak kaos čuvstev, načel, dolžnosti, krivd, želja in najna-sprotnejših spoznanj, da si je rekel: »Vse življenje moram popolnoma od kraja premisliti.« Videl je, da je zadnji čas nastal v tem mehanizmu, ki ga je imenoval sebe, silen nered, ki se je moral slabo končati. »Vse bo treba preurediti, sicer obupam,« si je rekel, dasi ni prav nič vedel, kaj naj začne preurejevati. Sestanek z Beato, na katerega ga je povabila za drugo uro, mu ni bil le neprijeten, sedaj se ga je naravnost bal, »Kaj naj ji rečem, kako naj ji v oči pogledam?« Vzel je še enkrat njeno pismo v roko, da ga prebere, pa ga je takoj zopet odložil. »Ob tričetrt moram zdoma,« je izpregovoril glasno in je zatisnil oči, Takoj nato je zaspal globoko spanje brez sanj. (Dalje.) PIJU X. Mrtev si! . . . Morje šumi ... Mi Te kličemo: Kje si, naš kapitan, ki poznaš pota in zvezde? Solnce umira, nagiblje se dan in groza noči in brezno valov nam pljuska čez krov in jadro hrešči! — — In le en odgovor, kot glas iz grobov: Mrtev si! . . , Trdi ljudje smo: v viharju izbrušeni in v boju izkušeni, pa smo zajokali, kakor otroci ob mrtvem očetu: Kje si — ki človeku človeka bi dal, svet vrnil svetu, zemlji ljubezen vdahnil do dna korenin, da bi spoznali se mati in hči, si ne pili krvi, ne morila se oče in sin? Mrtev si! . . . In vidim Te v Večnem življenju v Njegovem objemu: »Moj romar, odkod?« Tvoje ovce sem pasel, sledil Tvojo pot . . . Kot Kristusa: — Tebe dal svetu ubožen je rod. Kot Kristus: — Ponižnost in delo življenje celo. In Kristus: — Sveto resnico oznanjal in branil si smelo. Kristus: — Cel svet si hotel v Njem prenoviti, srca izčistiti, nove gorečnosti vliti — da, če božja volja, še v katakombe bi radostni šli, umirali srečni ob himni Stvaritelju vseh stvari. In kot Kristus: Pustite male k meni! — Ves obraz jim blaženost sije in iz teles in duš kipi moč svete Evharistije. Mrtev si! — — A ob grobu stojimo in vidimo Tvoje oči in spoznamo: Tvoj jezik govorimo, jezik ljubezni in vere globoke in živ živiš v nas in naš čoln je varen, kot prej nikdar v besnosti valov, in ko nov bo krmar z nami moč združil, zaklicali bomo: »Pozdravljena noč in vihar!« — — — France Bevk. RANJENEC. MATERI. Težko povem. Težko molčim. Tvoj up iz srčnih globočin — Izpolnjen? Ni! Ne bo nikdar! O, večnost! Prej gre vanjo sin. Ah, mati! Ti šele za njim. Moj up je tudi pokopan. Sem upal, da bo ista prst grob tvoj in moj odevala. Prišla je smrt iz bojnih vrst, izkoplje grob mi v bojno plan. A zvezde — znanke med seboj, čeprav jih loči daljni tir — nad nama bodo sevale: Na severu moj sladki mir, na jugu sladki pokoj tvoj. OČETU. Mimo sto gora visokih sto pozdravov Vam globokih, V prošnjah prosim Vas iskrenih : Naše njive ,Na slemenih' — ne posejte je z ovsenim, ne semenom več ječmenim, Z deteljo mi rožnoživo vso posejte ono njivo. Kadar boste jo kosili, tiho boste govorili: Padajte ruaeče glave kakor kaplje prekrvave. Sinova je tekla živa kri — da prosta ti si, njiva! DEKLETU. Po planinah vaših jasnih lovec tvoj ne bo več stopal. In v očeh se tvojih čistih moj pogled ne bo več kopal. Več nikdar. Dekle, kaj je bojno polje? Bojno polje — rdeče morje. Plavati po njem sem videl in prostake in majorje. Bridka stvar. Nisem rekel, da utonem? Nisem rekel tebi prvi? Prej v očeh sem tvojih tonil. Danes tonem v gorki krvi — v zarji zmag. In poroka ? Bo ! Prerano ! Ali tebe ne bo zraven. Ti nosila lep bi venec, jaz bi nosil zmagoslaven lovor drag. A sedaj sem z drugo ženo zaročen pod smrtnim mečem, Kajkrat sem ti v okno klical, zadnjikrat nocoj ti rečem: Z Bogom, Manica! Silvin Sardenko. IVAN PREGELJ: OŽEP SPOMINI. Vsako leto, ob času žetev in romanj in božjih poti prevzame moje podzavedno čutenje jasno izrazit občutek, nekak vonj: soparno opojen, trpko grenek, prijetno neljub. Čudovit vonj, čudovito bilje! Privil bi vršiček k obrazu in ga takoj odmaknil in zopet privil: Hyssopus, ožep. V tistih dneh sem se učil na pamet prvo poglavje iz knjige »Skalnica«, Knjigo je spisal Červ in jezik ji je pohvalil sam Levstik; radi Levstika sem moral jaz znati prvo poglavje napamet, v zadoščenje svojemu dobremu učitelju, ki je očividno pred Foersterjem po Foersterju vežbal mojo voljo. O dobri gospod, kako da je vendar nisi izvežbal? O dobri gospod, kako da sem od tedaj popolnoma pozabil Červovo prvo poglavje in kako da živi v meni iz tistih dni vonj, pomisli, vonj bilja s Svete gore, tudi Skalnica imenovane? Ožep! Slovenske zemlje zdravje, sama trpkost: po- laj, rožmarin, pelin in ožep . . , * * * Poznopoletna noč, čudovita, noč med poletjem in jesenjo, ura čudovita, med dnem in nočjo. Nočjo! Kako je to vsakdanje povedano. Kakor bi rekel »dan«. In je vendar jutro, poldan in večer. Tudi noč je dan, je prva in je druga, je v vsaki minuti druga noč med minutama solnca v jutru in solnca v večer, O poltreh zjutraj so zaškripala vrata za menoj in mojo staro materjo. Hiša je stala v bregu, nerodne kamenite stopnice so vodile od vrat na cesto po sredi vasi. Pokrajina je globel, bregovit polotok, ki pada v dvoje razritih rečnih strug, tostran v soško, onstran v idrijško. Zemlja med rekama sliči gorenji polovici kraguljevega kljuna in pije v sovodju Soče in Idrijce, V tistem hipu, ko sva stopila z materjo iz hiše, je bila dolina kakor kotel, Zapadni greben gore se je črtal ostro s svojimi bukvami na nebu, ki ga je onstran razsvetljeval mesec. Dolina sama — kotel — je bila temna in veliko se je zibalo orijonovo ozvezdje nad njo, tem svetlejše, ker je sijalo v kotel, kakor v vodnjak, kjer ves dan ne ugasnejo zvezde, V dolini je tiho. Ne pojo petelini. Samo z leve in desne šumi in bobni, šumi tisočletja noč in dan. Vajen sem bil tega šumenja in ga nisem slišal v tisti minuti, Čujem ga tem živeje zdaj, zjutraj in zvečer in v sanjah nemalokrat in daleč , , , »Glej, da ne padeš!« Glas moje stare matere je bil rezek in trd. Zato mi je še zdaj ljubša trda beseda od božajoče, ki se je bojim in ji ne zaupam in se je sam izogibljem. »Kaj pa!« V hipu sem bil po nerodnih stopnicah na cesti pred Blažem, Tedaj je Blaževka odprla vrata, Blaževka je bila nezdravo zalita žena. Svoje žive dni je nisem nikoli slišal, da ne bi tožila in tarnala z zoprnim, sitnim glasom. Moja stara mati je že prejšnji večer godrnjala nad njo, da hoče biti pri vsakem romanju zraven, samo da potem stoka in na poti zaostaja, »Saj vem, tja bo že še hodila, nazaj je pa ne bo spraviti!« — »Oh, kaj bo huda vročina?« je v resnici začela Blaževka takoj na pragu svojo pesem. Moja mati je nekaj zagodrnjala, da so zvezde jasne. Ali pomeni to vročino, še danes ne vem, »Malo žganjčka sem kupila snoči za po poti,« je zdihovala Blaževka, »pa mi ga je ta dedec Blaž ponoči polovico popil,« Z zvonika Sv, Lucije je udarilo tri, »Stopimo!« je velela rezko moja stara mati, »Pri Cungovih čakajo!« Pri Cungovih so od nekdaj pri vsaki božji poti čakali. Nocoj so imele čakati stara Cungovka in župnikova kuharica Pepa, Potrkali smo, in ko so nam odprli, smo vstopili, Skozi temno vežo smo šli v kuhinjo, ki je bila svetla od ognja na ognjišču, Pred nami je šla deklica, ki nam je prišla odpret. Videl sem, da je vzela, vrnivši se v kuhinjo, skodelico, katero je bila odložila na ognjišče, in sedla na nizek stolček. Ni me zanimala, toda opazil sem bledo, nekam široko obličje z velikimi očmi tesno pod pisano ruto, izpod katere je kipelo nekaj kodrov. Zdaj ne dvomim, da si je ta otrok že tedaj skrivaj žgal lase. Vsega drugega značilnega v tem neznanem obrazu se spominjam iz poznejših trenutkov, ko so se najine poti dotek-nile za hip in se nato razdelile in pustile v meni nekaj spominov, ki jim ne vem imena; tisti hip me je zanimala skupina oseb, ki so mi bile bližje in bolj znane, Pepa je sedela v nekakem častnem naslanjaču ob ognjišču. Stara Cungovka je pozdravila mojo mater in Blaževko in nalivala kave v skodelice, katere je bila očividno že prej pripravila. Čudovito varno in preudarjeno se kre- «sf 287 «s» tajoč, vidim Cungovko še sedaj v nekaki aristo-kratom lastni pozi: uživala je, da more postreči s pravo kavo, pomešano s sadjevcem. Edino Pepa ji je bila nekoliko podobna v svoji avtoriteti, do-čim je moja mati kazala nekam neumljivo ponižnost in je Blaževka prešla iz tožečega v hvalisa-joč glas. »Oho, naš študent,« je dejala Pepa. Cungovka se je z umerjenim nasmehom dobrohotno ozrla name: »Kako dolgo še?« »Dvanajst let,« sem odvrnil, in potem da bom pel novo mašo, »Predolgo je, ne bom dočakala,« je vzdihnila Cungovka, »Boš, boš,« je rekla moja mati. To je rekla vselej tako čudno prepričujoče, da se je Cungovka umirila, Cungovka je bolehala. Vendar je dejala vdano: »Ne bom učakala, ne. Ti že, Anca, Ti delaš. Jaz pa za delo nisem več!« »Naj bo, kar bo,« je pripomnila Pepa, »Samo da bo res gospod; ali boš molil za nas?« »Bom!« Bog ve, da nisem lagal, kadar me je tako vpraševala. In vendar mi je bilo tesno in sem gledal vstran. Zdi se mi, da mi Pepa ni zaupala, Cungovka mi je šla nalivat kave. Moja mati je menila, da ni treba, da mi bo že ona od svoje dala, »Saj je študent in ni otrok, Anca!« je odvrnila Cungovka in potolažila strogost moje matere in ublažila njeno trdost, Trdost! Samo poznati je bilo treba mojo mater. Poznati je bilo treba sploh obnašanje teh žensk nasproti meni, in potem bi ga rad videl, ki bi mi ne smel očitati, da sem bil nehvaležen. To je treba namreč doživeti, kako je Cungovka izpraševala: kako dolgo še? In sem odgovarjal: Še deset, še sedem, še pet let. Še štiri, še tri, nisem več rekel. In Cungovka je še živela! Hipoma se je Pepa dvignila: »Moje ljube, zdaj pa pojdemo!« Tisti hip sem zopet opazil deklico, ki je nisem poznal. Segla; je bila po majhen zveženj in je stala ob meni. Za glavo višja je bila od mene, dasi mojih let. Za hip je šinilo iz njenih oči. Ne vem, ali je bilo pomilovanje, ali začudenje, ali zasmeh. Iz tistega trenutka se spominjam tudi njenih ustnic, trpkih, trmastih, otročjih. Prisežem, da je otroški izraz njenih ustnic še vedno isti, tako čudno je zrasel z duševnostjo takih bitij. Povesil sem oči. Tedaj sem se bal deklet. Bile so mi tuje, tako tuje, da nisem videl niti otroka v njih. Sestre nisem imel! Bog ve — sestre ne imeti ni manjše zlo od zla izgubiti mater. »V božjem imenu, otroci, pojdimo!« je velela še slovesneje Pepa, Pepa, ki ni nikoli imela otrok, je nazivala otroke ljudi, ki jih je ljubila, brez dvoma iz navade, kakor pastirji in pastirice na paši, »Oh, Pepa, otroci!« je rahlo očitala Cungovka, Cungovka s svojim bledim, aristokratsko bolnim licem ni bila otrok. Otroci pa smo vendarle bili jaz in mati in Blaževka in ti, Pepa! In še nekdo. Ona, nepoznana, ki si je žgala kodre. Ali je bila ona otrok? Cungovka je razmetala polena, V zadnjem svitu in dimu pojemajočega ognja sem iskal izraza dekličinih ustnic. Bile so trpke in otroške. Ali nemirni odsev jih je pačil, da je bilo videti, kakor bi se rogale. Ali je bila ona otrok? Ko smo šli čez soški most, je rekla moja mati: »Ob štirih bomo na Kozmericah!« »Ob jutranjici na poklonu, kakor ponavadi!« je avtoritativno pridejala Pepa, Blaževka je polglasno zaječala za nami, ali glasno dovolj, da je vznevoljila mojo mater. Meni ob strani je šla tiha in mirna nepoznana deklica. Na Kozmericah se je oglašal edini petelin, * Podsel so velele žene meni in moji mladostni romarici, naj se sezujeva, da naju čevlji ne užu-lijo. Tako sva zaostala, sede na cestnih kamenih, vsak na svojem. Jaz sem bil prvi gotov in sem hotel mimo nje za ženami. Tedaj je velela: »Čakaj!« Dobro vem, da sem se zavedal pred njo svojega dostojanstva kot »študent« in da sem jo imel za otroka. Vendar sem obstal. Bilo je v njenem glasu. Bila je to mehka, proseča in poveljujoča beseda, beseda v skrajni sili poveljujočega, zahte-vajočega. Brez naglice si je sezula rdeče nogavice, jih potisnila v čevlje in se dvignila, »Prehitro gredo!« je rekla. In vendar je začela obenem tako hiteti, da sem skoro tekel za njo. Deset korakov za ženami je začela hoditi počasneje, postala je in rekla: »Čigav pa si ti?« »Lovrčev študent!« Prikimala je. Čez hip pa je dejala: »Jaz sem Gašperjeva iz Kobarida.« Ni se ozrla name, nego je uprla oči v noge, s katerimi je iskala prašnih mest, mehke stopinje. In zopet je nenadoma vprašala: »Ali rad študiraš?« »Rad!« Vselej sem sunkoma in težko odgovoril na tako vprašanje. O Bog, študiral bi marsikdo. Ali tista bridkost, tisto domotožje, ki grize otroško dušo. Jaz sem cele mesece mrl na tej bolezni. Vendar sem skrival resnico, da ne bi rekli doma, da nočem biti »gospod«, »Kaj se pa učiš?« »Vse! — Nemški!« »Ali že znaš?« »Znam!« In zopet se je zagledala predse pod noge, »Pa ali boš res »gospod«?« »Bom!« »Si premajhen!« »Dvaindvajset let bom star, mi bo pa škof leta kupil,« sem govoril poučen od matere in Pepe in povedal celo, da so mi župnik odločili za novo mašo zeleni plašč, da pa je Pepa rekla, da bo ona novega kupila, »Pa da ravno za »gospoda« študiraš!« »Da bom piščance jedel,« sem brbljal kakor star liberalec, pomneč bratovo reklo: Mi bomo močnik otepali, ti boš piščance obiral, »Ali tudi učiteljice piščance jedo?« »Ne vem. — Zakaj?« Čez hip je rekla: »Jaz bom učiteljica,« »Učiteljica,« se je ustavila pred nami Pepa, »prava reč. Ti študent boš škof, če boš hotel.« Cungovka pa je dejala dekletu: »Za kuharico mu boš, če te bo hotel!« »Ne bom!« je vzkliknila jezno in do Deskel me ni več pogledala. Nad Desklami pa me je nenadno vprašala, ali se vidi z vrha Svete gore do Gorice, »Še morje,« sem odvrnil, »Morje?« Oči so se ji razširile, vse lice ji je zadrhtelo čudnega hrepenenja. Njena strastna nrav je pogledala izza lic otroka morda prvikrat, »Morje? Ali je res tako veliko, ali se bo videlo tako veliko?« »Da,« sem rekel. Obljubljal sem ji neskončnost morja, ki ga sam nisem poznal. O, kolikrat sem še pozneje nič manj brezvestno obljubljal. Šli smo tihi in zasopli v breg. Tedaj je zaklicala pred nami Pepa: »Otroci, se že vidi Sveta gora,« Med nami in cerkvijo je ležala ploščata bre-žina, pokrita z ostrim kraškim kamenjem. Pokora je, hoditi bos čez to kamenje, izza katerega poganja nizko zelenosivo bilje, ožep, opojno in soparno vonjavo troseč med kamenjem, hrastovjem, robido in brinjem. Zemlja gadje zalege. Ali tukaj je ni. Noga Gospe je hodila mimo in ob vsaki stopinji je klil nebeški ožep pod nogami. In ože-pov duh je silen, da beže gadje, »Le natrgaj jih rož s Svete gore!« je rekla mati, ko sem se sklonil po vršič. Stali smo pred prvim znamenjem. Mati me je potisnila naprej, »Ali imaš križ?« »Imam!« Položil sem droben lesen križec v znamenje. »Kristina, ali ti svojega ne boš?« je velela Cungovka. Sunkoma je tedaj stopila za menoj, iztrgala mi ožepov vršič in ga vrgla v znamenje. Jaz edini sem videl, da je brez križa. Ozrl sem se nanjo. Njen pogled je bil miren, le ustnice je grizla. In potem je bila čudo dobra z menoj. Meni je bilo hudo, kot da sem deležen prvikrat v življenju tujega greha, * Nenadoma me je prijela za roko in zašepetala: »Ali slišiš, o meni govore!« »O tebi?« »Teta je rekla, da se zame boji. Zakaj se boji?« »Ne vem,« Čez hip pa sem vprašal: »Ali je Cungovka tvoja teta?« Ni odgovorila. Še danes ne vem, ali je bila Cungovka njena teta. Par korakov pozneje so se ženske ustavile in Pepa je rekla: »Otroci, zdaj bomo molili,« In smo molili. Kdovekako je naša gruča na-rastla v močen sprevod in se je molitev množice razrastla v en klic po rešenju, tolažbi, miru in sreči. V tistem hipu je sinila v žarkem popoldanskem solncu na hribu tik nad nami bazilika in ob baziliki stolp. Iz stolpa je zabrnelo, zabučalo, opojno kot ožepov duh, slovesno z višine v nižavo. Kristina me je zopet prijela za roko. Ozrl sem se nanjo. Bleda in drhtečih ustnic, kakor dvignjena od misli k Bogu, je šepetala: »Sveta gora, Sveta gora!« V nekakem hodniku z lesenim podom smo ležali, Z materjo sva ležala tik ob oknu, tako da me je na eno stran zeblo, dočim me je druga polovica telesa srbela. Potem, ko sem se kake tri ure premetaval in sem videl, da mati dremlje, sem ji rekel, da grem v cerkev. Mati je nekaj zagodr-njala. In šel sem. Cerkev je bila polna ležečih, sedečih in čepečih ljudi. Klečalo jih je manj. Oni, ki so klečali, so vzdihovali in vzklikali in zopet molili šepetaje, zategnjeno, eni zehajoče. Ob meni je hipoma kriknila mlada ženska, zakrilila z ro- kami in udarila z glavo ob tlak, venomer govoreč neumljive besede. Stresla me je groza. Čudovito neznano in nepojmljivo mi je bilo vse to ljudstvo in ta somrak in sence po stenah in visoki neobo-kani strop. Bežal sem na prosto do ograje in po stopnicah navzdol, kjer sem videl v svitu petrolejke skupino mož ob nekakih praznih zabojih, pokritih s steklenicami najrazličnejše velikosti. Debel človek za zaboji je zdajpazdaj posegel med te steklenice, nalil iz velike zelenkaste posode pijače in jo podal v množico onstran zabojev. Na vsaki strani zabojev je sedel mož. Oni na desni je držal ves čas steklenico šestnajstinko med prsti, oni na levi je vlekel vivček. Vsi drugi so stali v polu-krogu tega središča, čigar pravo osišče je bil oni, ki je točil. Tisti hip je govoril mož s šestnajstinko med prsti: »Po robeh je zagrmelo in zaškrtalo. Ljubi Bog, sem rekel, skale se lomijo, sodnji dan bo. Pa se je pridrsal mimo z rdečim jezikom in skale so grmele za njim v dolino. Tako me je vozil vso noč in v najhujše robe me je spravil. Še ubil bi me bil, pa je k sreči zazvonilo jutro. Saj razumete?« »Razumemo!« »Mene je vozil lansko zimo od devetih zvečer do šestih zjutraj,« je pripomnil mož z vivčkom in je trikrat prikimal. Za gručo sem poslušal najrazličnejše zgodbe, kako jih je hudič vozil, zavajal v skale in čeri, vodo in brezdna, gozde in močvirja. Eni so ga videli z rdečim jezikom, drugi z ognjenimi očmi, eni so ga samo slišali in drugi so ga vohali. Tisti, ki je točil, se je venomer upiral: »Kvante! Pijača, pa ne hudič!« Toda mož s šestnajstinko med prsti se je vselej pridušil, da niso kvante, oni z vivčkom je venomer odkimaval in se včasih pokrižal. Tedaj me je sunil močen fant iz gruče, rekoč: »Kaj, bi tudi ti že rad pil?« Vrnil sem se pred cerkev in sem ob cerkvenem zidu obšel baziliko. Za cerkvijo je ležalo nekaj ljudi. Stisnil sem se v kot, se zleknil po pesku in položil glavo na kamen. Videl sem preko bregov daljno, prvo slutnjo dne. Morda sem nekaj hipov spal; ko sem odprl oči, je bila zarja na vzhodu ostrejša; pred menoj, med zarjo in mojimi očmi, je sinil obraz Kristine. Eno lice je bilo svetlo in lasje, s katerih ji je bila zdrknila ruta, so ji žareli. Rosni lasje v prvi, najbolj prvi zarji. »Kristina!« Ostrmela je, V senci me ni takoj spoznala, »Oh, študent!« je vzkliknila, stopila k meni in sedla na kamen. »Mraz je!« sem rekel. Njena roka se je doteknila moje. Bila je vroča, »Ob šestih pokažejo Mater božjo,« je rekla tiho. »Da! Ali veš, da je vsa črna?« »Vem!« Potem je rekla hitro in burno: »Ali misliš, da bo jokala?« »Zakaj?« »Zato —« »Ker nisi križa —« »Da!« Njen glas je bil rezek, Pomolčal sem in dejal čez nekaj trenutkov: »Morda bo! Moli, da ne bo!« »Ne bo!« je rekla kljubovalno in vstala. Ko je zopet stala pred menoj, pol v zarji in dnevu, pol v noči in temi, kot tista čudna jutranja ura, je rekla: »Morja tudi nisem videla!« Prožno se je zavrtela in vzkliknila že iz daljave: »Ti nič ne veš, boš videl, da ne bo jokala,« Trepalnice so se mi zaprle in sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem imel vse rosne lase, Nad menoj je šumel bron svetogorskega zvona: eno veliko morje. In drugo morje je bil dan, veliki nad vrhovi. In tretje morje je bil pritajeni klic množice v cerkvi. Kako sem se preril do olta'rja, ne vem. Tedaj se je razmaknilo v oltarju in sem videl Kraljico, črno, ovenčano, z biseri odeto. Mraz me je stresel po mozgu, ozrl sem se po ljudeh. Za seženj od mene je klečala Kristina, Oči so ji gorele, o kolike oči! Ustnice so ji drhtele, brezbarvne, kakor mrzlične. Ali je videla jokati Brezmadežno v oltarju? * Tihi, trudni, skoro slabe volje smo se vračali v najhujšem solncu, Blaževka je tarnala in vzdihovala, Radi nje smo posedali vsak hip v senco. Zvečer smo bili v Ovinkih. S Kristino sva bila prehitela žene. Tedaj je rekla: »Ti, učiteljica ne bom! Tvoja kuharica tudi ne!« »Kaj pa boš?« »Umrla bom!« »Umrla?« Videl sem ji v obraz. Nisem ga poznal. Bilo je, kakor da je starejša od stare Cungovke. Zdaj razumem, zakaj. Solze in jok, ki so ji ležali na duši, so iskale poti, a je niso našle. Ona ni mogla jokati, ni bila otrok. »Kristina,« sem vzkliknil. Nisem se je več bal, bilo mi je neskončno bridko, kakor da je že mrtva pred menoj, »Kaj je?« »To ni prav!« »In kaj je prav?« * »Ne vem! Pa ti ne smeš!« Tisti zadnji njen pogled. Brezkončno in ne-izrazno med svetlobo in temo, opojni, odbijajoči in zopet vabeči pogled, podoben ožepovemu vonju. Tisti prvi in zadnji pogled otroški v otroško dušo, ko že nisi bila več otrok in že nisem bil več ves otrok, Kristina! »Umrla bom,« Kristina je umrla, Kristina živi; v Trstu, pravijo, In izraz ob njenih ustnicah? Hočem, moram verjeti vanj; prisežem, da je otroški izraz njenih ustnic še vedno isti. □ n a □ □ □ □ D= IVÄN KNIFIC: MÄTUSKÄ MOSKVÄ. Glava ruske države je Petrograd,1 srce pa je Moskva, Velik je razloček med obema mestoma, Petrograd leži ob morju in je tako moderno mesto, kot so druge evropske prestolice. Navzelo se je zahodnih, ponajveč francoskih navad. Tujec komaj opazi, da je v Rusiji; da ne gleda cirilskih napisov in ne čuje mehke slovanske govorice, bi menil, da prebiva kje v srednji ali zapadni Evropi, Tod je središče ruskega državnega in političnega življenja, sedež brezobzirne birokracije, vojaštva in svetega sinoda, Moskva pa se dviga sredi celine in je po vsej zunanjosti pristno rusko mesto, kjer so se najbolje ohranile narodne tradicije. Turistu, ki stoji poleg Kremla, se zdi, da tod še danes sto-lujejo moskovski carji in patriarhi. Mesto je še vedno središče ruskih pisateljev, umetnikov in znanstvenikov ter duševnega življenja sploh, za politiko se pa ne briga. Ruski satirik Gogolj označuje2 razloček med obema stolicama tako-le: »Moskva je stara mamica, ki peče piroške (testenine); ne dvigne se iz naslanjača, ko ji pripovedujejo, kaj se godi po svetu. Petrograd pa je gibčen mladenič, ki je vedno z doma, je vsekdar elegantno opravljen, se baha pred Evropo in dvori prekmorskemu narodu. Petrograd se posmehuje okorni, neolikani Moskvi, Moskva pa draži Petrograd, da še ruski govoriti ne zna, Moskva je Rusiji potrebna, Petrograd pa potrebuje Rusije,« Ruski bojär in mužik se s strahom ozirata na Petrograd in se bojita vsega, kar prihaja odtod, Moskvo pa ljubita in jo nazivljeta »mamico«. Kakor pa dober sin spoštuje svojo mater, tako tudi 1 Vsled carskega ukaza z dne 1, septembra 1914 se glavno mesto Rusije ne nazivlje več (Sankt-)Peterburg, kakor se je nazivalo nad 200 let, marveč: Petrograd. 2 Schlesinger, Rußland im XX. Jahrhundert, str. 57. pravemu Rusu hitreje bije srce in milo se mu stori, ko izgovarja besedici: »Matuška Maskvä!« Stal sem nekoč na Vrabčevih gorah poleg Moskve, odkoder se prav lepo vidi na prostrano mesto. Priredili so vzvišen prostor z ograjo. Preprost delavec je stal na ploščadi, na ograjo pa je posadil sinčka, ki je mahal z ročicama proti Moskvi ter klical očetu: »Smatri, smatri!« (Glej, glej!) Oče ga je pritisnil k sebi in ponosno, pa dobrodušno pripomnil: »Ti vidiš Maskvü?« Ruski pregovor pravi: »Kdor ni videl Moskve, ne ve, kaj je lepo.« Neglede na rusko domoljubje moramo priznati: Izvzemši stari pa novi Rim (Carigrad) je malo mest tako zanimivih in tako izvirnih, kot je — »ruski Rim«, * * * Jasno nebo se je razpenjalo nad pokrajino, ko smo se poletnega jutra ustavili na Kijevskem kolodvoru v skrajnem moskovskem predmestju. Niti kolodvor, niti njegova okolica nista kazala, da smo prispeli v eno največjih svetovnih mest, ki šteje nad 1,600.000 prebivalcev, zavzema pa prostora, da bi na njem zložno prebivalo vsaj dvakrat toliko naroda. Ljudje po ruskih mestih ne bivajo tako tesno drug poleg drugega kot pri nas; njih »široka narava« zahteva večje prostosti, mnogo vrtov in nasadov. Zato pa v predmestjih ne ugledamo večnadstropnih poslopij, marveč samo pritlične, kvečjemu enonadstropne hiše; ulice so silno dolge, slabo tlakane, s plotovi ograjene; tudi lesenih hišic se na periferiji mesta vidi prav mnogo, Rus ne hlepi po lepih palačah, marveč po udobnem sta-novališču, kjer ga ne motijo nadležni sosedje. Posledica tega je, da so v pristno ruskih mestih hiše razmeroma majhne, zato pa je tod vse polno vrtov in mesto postane zelo razsežno. Iz predmestja me je izvošček zapeljal v šumno velikomestno vrvenje. Kočije, električni tramvaj ag> 291 «S» 39* in avtomobili so drčali mimo naju, prehitevala pa sva »teljege«, preproste vozove, na katerih so kmetje pripeljali zelenjavo in druge poljske sadeže. V daljavi ugledam visoko, rdečkasto zidovje. Izvošček je vedel, da sem tujec, ker sem bil izvlekel Bädekerja in sem po priloženem načrtu zasledoval, kod da se voziva; vzdignil je knut1 in pokazal na zidovje: »Kremi!« Čudno dirne turista kratka besedica, ki znači zibelko ruske velesile, slopja: vojašnica, arzenal in sodišče; od vseh sten štrle brezštevilni stari topovi, ki so jih Rusi ugrabili sovražnikom, sredi dvorišča pa visok križ naznanja mesto, kjer so z bombo umorili nekega velikega kneza. Vrhutega je premetavalo voz po trdem, okroglem kamenju, da je odmevalo od zidovja in sem bil prav vesel, ko sva zdrknila skozi Nikolajeva vrata in zapustila moskovski Kapitolij, Moskva. Akropolo mogočnega severnega carstva, središče pravoslavja. »Belokamnata« (bjelokämennaja) se nazivlje Moskva, njena trdnjava pa je rdeča! Hitela sva čez velik park. Najbrž je izvošček želel, da že ob prihodu okusim Kremlovo moč, ker je naravnal kočijo po klancu navzgor. Pod širokimi vrati sv. Trojice sva prekoračila debelo zidovje in privozila na široko dvorišče, ki me je skoraj z grozo navdalo, ker ga obdajajo pusta po- 1 V ruščini je »knut« (bič) moškega spola! Naša »knuta« je prirejena po nemškem vzorcu. Nastanil sem se v preprostem hotelu, nedaleč od notranjega mesta. Na podlagi dvakratnega več-tedenskega bivanja v Rusiji sodim o ruskih hotelih takole: Dražji so nego pri nas. Da ne govorim o prvovrstnih prenočiščih v Petrogradu in Moskvi, ki so silno draga, je cena v navadnem, »meščanskem« hotelu za sobico najmanj 2 rublja (5 K). Odejo, perilo in razsvetljavo je treba plačati posebej; »sčot« (račun) navaja vsako malenkost, in če gospodar pripiše k vsakemu komadiču 10 ali 20 kopejk, se stanovanje znatno podraži. Ob odhodu čakajo na darila: vratar, hlapec, soba- rica, poslovodja, in če je s hotelom združena restavracija, še par natakarjev in neizogibni pikolo. Potniku kar odleže —- v žepu, ko izvošček od-drdra izpred hotela. Postrežba je pomanjkljiva, pohištvo zanemarjeno, za snago premalo skrbe; v južnih pokrajinah v poletnem času gosta nadleguje tudi mrčes. Na pročelju pa bleste napisi: Grand-hotel, H, Evropa, Francija, Anglija, Pariz, Bristol. V boljših hotelih govore za silo nemški pa francoski, v navadnih pa samo ruski. Najceneje prenočujejo tisti, ki se ponoči vozijo po železnici; vlaki teko mirno in počasi; vsak potnik ima svoje ležišče, bolj ali manj mehko, kakor si sam postelje; sobica je zračna in snažna; in kar ni najslabše, v takem hotelu se prenočuje — zastonj. Ko sem si v bližnji čajnici utolažil glad, sem odšel v osrčje mesta, ogledovat njegove znamenitosti, Dasiravno je Moskva zelo velika, je zanimivo samo notranje mesto; predmestja so dolgočasna, le tuintam potniku nudijo kako drobtino. Središče Moskve je svetovnoznani Kremi, paladij pravovernega Rusa, V njem so stolovali ruski carji do Petra Velikega, tu še dandanašnji kronajo »imperatorja vserossijskega«. Na nizkem, komaj 40 m visokem gričku leži, ob reki Moskvi, ki v več ovinkih teče skozi mesto. Ruski pregovor pravi: »Nad Moskvo je samo Kremi, nad Kremlom samo nebo,« Ta pregovor, čeprav neokusno, tolmačimo lahko tudi krajevno, ker je Kremi najvišje ležeči del cele milijonske metropole. Beseda »kremi« pomeni v ruščini utrjen grad ali trdnjavo (= Citadelle), »Kremla« nima le Moskva, marveč skoraj vsako večje, starejše rusko mesto. Prvotni prebivalci tistega kraja so si na kakem griču sezidali grad, koder je stoloval knez; krog gradu so zgradili še druga poslopja in vse skupaj obdali z močnim zidovjem. Tako so nastali »kremli«. Moskovski Kremi je mestece v mestu. Sezidali so ga v obliki nepravilnega trikotnika in krog-inkrog obdali z debelim, 20 m visokim kamnitim, zobčastim zidom, ki je sedaj rjavo-rdeče prebarvan, 19 stolpov z vitkimi nastavki in strelnimi linami krasi to zidovje; posebno masivni so tisti, ki stoje na ogliščih. Petero vrat vodi skozi zid, vsaka vrata zavarovana z mogočnim stolpom. Kjer so bili svojčas jarki, so sedaj lepi nasadi ali pa prostorni trgi. Znotraj ozidja so širni trgi, 2 carski palači s pripadajočimi poslopji, 3 katedrale, 12 navadnih cerkva, 2 samostana, nadškofova palača, par muzejev, vojašnice, arzenal, sodišče in pa ogromni spomenik Aleksandra II. Kremi je značilen Za Rusijo, kjer sta tesno združena cerkev in carstvo: nebroj cerkva obdaja carsko palačo. S ponosom zre Rus na svoje največje narodno svetišče. Kremi je »okamenela zgodovina ruske države«; bil je priča vse sreče, pa tudi vse nesreče, ki je Ruse zadela, Moskva je združila vse ruske rodove v veliko državo; sama sebi je pridržala prvenstvo, medtem ko so druga mesta izgubila ugled. Čim bolj pa je rastla moč ruskega carstva, tem bolj je naraščala tudi Kremlova slava. Ko se je Peter Veliki s carskim dvorom preselil v Moskva: Car kolokol. Petrograd, ni Kremi kljub temu izgubil svojega sijaja. Vsak novi car mora priti semkaj, da ga v glavni katedrali mazilijo in venčajo kot imperatorja, Šele tedaj, ko zvonovi »Ivana Velikega« naznanjajo Rusom, da je njih car zasedel prestol svojih prednikov, je samodržec tudi cerkveno potrjeni vladar, Dasiravno Kremi ni moderna trdnjava, vendarle zelo skrbe za zidovje, da ga v prvotnem slogu vestno popravljajo in lepšajo. Kremi pa je pravoslavnemu človeku tudi svet kraj, božja pot. Neštevilne procesije dohajajo v njegove katedrale, da se tamkaj klanjajo Spasitelju, Bogo-rodici in ruskim narodnim svetnikom. Slikovit je pogled na Kremi z nasprotnega brega reke Moskve, posebno še v dopoldanskih urah, ko v solnčnih žarkih odsevajo zlate glave Kremlovih cerkva. Navdušeni potopisci trdijo, da na vsem svetu ni čarobnejšega pogleda, nego je ta. Mogočno rdečkasto zidovje, trdnjavski stolpi z zelenimi strehami, razsežna nova carska palača, snežnobele katedrale z zlatimi kupolami, malo v stran pa pisane čebulaste kupole Vasilija Blaženega ne očarajo samo domoljubnega Rusa, marveč tudi še tako mrzlega tujca. Naslonil sem se na ograjo kraj reke in dalj časa užival to krasoto. Vstopimo v Kremi, da si natančneje ogledamo njegove posebnosti! Najimenitnejša vrata, ki vodijo v Kremi, so Zveličarjeva vrata (Späskija varöta) na oni strani, kjer zidovje meji na največji moskovski trg: Kräsnaja ploščad (Rdeči trg), Nad širokimi vrati se dviga visok stolp, z zlatim dvoglavim ruskim orlom na vrhu, Nazivljejo se ta vrata po veliki Zveličarjevi podobi, ki so jo 1, 1647, obesili na zunanji strani. Slika predstavlja Zveličarja, pred katerim klečita sv, Sergij in Varlaam, V levici drži odprt evangelij, v katerem beremo besede: »In Gospod reče k Njemu došlim Judom: Jaz sem vrata,« (Jan. X, 9.) Desnico je obrnil navzdol, kakor da blagoslavlja one, ki gredo skozi vrata. Pred sliko gori večna luč, velika svetilka. Podobi se pripisuje zmaga nad Tatari. Car Aleksej, drugi vladar iz rodu Romanovih, ki je podaril to ikono, je obenem pod kaznijo zaukazal, da se mora odkriti vsak možak, ki hoče skozi vrata, in se prikloniti podobi; kdor bi tega ne storil, bi moral za kazen stokrat poklekniti pred kapelico poleg vrat, Dasi ta zapoved dandanašnji ne velja več, vendar vsakdo sname pokrivalo in preprosti Rusi gredo skozi vrata odkriti. Ko bi kak tujec ne vpošteval te navade, bi ga domačini nanjo opomnili; kakor je sicer dobrodušen, v verskih stvareh Rus ne pozna šale. — Na obeh straneh Zveličar-jevih vrat sta prizidani kapelici, kjer je vedno dosti ljudstva, ki po ruski šegi pred ikonami prižiga svečke. Skozi ta vrata se carji vozijo h kronanju. Tod so se v prejšnjih stoletjih vršili slavnostni vhodi cerkvenega in političnega značaja. Na cvetno nedeljo je skozi ta vrata korakala v Kremi procesija. Patriarh je jezdil na oslu, car pa je sivca vodil za uzdo. Ta cerkveni obred je odpravil Peter Veliki stem, da je zatrl moskovski patriarhat. Če se komu ta ceremonija zdi za carja poniževalna, naj pomisli, da še dandanašnji na veliki četrtek dvanajsterim starčkom umiva noge vladar, ki je mogočnejši, kot so pa bili moskovski carji. Samodržec se ni ponižal pred patriarhom, marveč pred Kristusom, ki ga je nadomeščal patriarh; pri ljudstvu car ne samo ni prav nič prišel ob veljavo, marveč se je vernim podanikom še bolj prikupil. Ko stopimo skozi vrata, se nam odpre na levi velikanska ploščad: Carski trg, na desni pa stoji nekaj poslopij: tri cerkve in ženski samostan. Pravoslavne redovnice ne žive tako strogo kot naše. Skupno življenje in nekaj molitve je njih edino pravilo. Oblečene so črno, na glavi nosijo dolgo ruto, drugače pa ni mnogo razločka med preprostimi ženicami ter nunami. V cerkvi, ki jo v Kremlu oskrbujejo, so pokopane velike kne-ginje in carice do časa, ko se je dvor preselil v Petrograd. Nekoč sem hodil krog rdeče pregr-njenih rakev in čital napise, kar se me lotijo nune, ki prodajajo za vrati cerkveno drobnjav. Ženska je pač vsaka radovedna, pa bodi tudi redovnica. Vse so hotele vedeti: odkod sem, kaj sem, kako mi ugaja v Rusiji, kakšna je moja domovina, je li rodovitno polje ali stepa, s čim se pečajo prebivalci, kako žito raste pri nas. Čudile so se, da se v naših šolah ruščina niti ne poučuje, da samo najučenejši profesorji znamo brati cirilico, da ruščino malokdo ume. Ko sem pravil, da so pri nas 4000 aršinov visoke gore, ki so tudi poleti s snegom pokrite, si tega niso mogle predstavljati; tudi jim ni šlo v glavo, da je naše podnebje kljub temu toplejše nego v Moskvi. Skoraj verjeti mi niso hotele, da v guberniji, kjer sem doma, ni pravoslavnih, da tudi jaz nisem »pravoveren«, »Kako boste pa doma pripovedovali o Rusiji?« me slednjič vpraša neka jezičnica. Odvrnem ji: »Ja skažu: V Rasiji harašo.« (Rekel bom: V Rusiji je lepo.) To jim je bilo tako všeč, da so prasnile v smeh: »Harašo, harašo!« Ko sem odhajal, so klicale za menoj: »Do svidänja!« Poleg samostana stoji »mali kremlovski dvorec«, nizka, nedostopna palača, njej nasproti pa v ozadju Carskega trga velikanski spomenik Aleks a n d r a II. Šest in pol metra visoki bronasti kip znanega carja (1855—1881) se dviga na podstavu iz rdečega granita pod štirioglato, balda-hinu podobno streho, ki je krita z bakrenimi, pozlačenimi ploščami. Od tal do vrha zlatega državnega orla meri vsa stavba 36 m. Spomenik obdaja od treh strani galerija s stolpiči. Nad tem hodnikom so na stropu vzidali 33 prav lepih mozaičnih podob, ki nam predočujejo ruske vladarje od Vladi-mirja Svetega do Nikolaja I. (980--1855). Spomenik so odkrili 1. 1898. Dospeli smo do velike Kremlove posebnosti, do mogočnega zvonika, ki se navadno nazivlje Ivan Veliki, Sezidal ga je neki car, ko je po Rusiji razsajala huda lakota; z vseh strani so drle v Moskvo lačne množice; da bi jih zaposlil, je sezidal na najvišjem kraju Kremla 97 m visok zvonik, ki nadkriljuje okolico in vse mesto. Obsežna kupola je pozlačena s čistim zlatom, istotako tudi 16 m visoki križ. Ko je Napoleon plenil po Moskvi, je snel in v Pariz odpeljal prejšnji orjaški križ, ker so mu pravili, da je iz čistega zlata in da je med ljudstvom razširjena vera: Kadar bodo sneli ta križ, bo propadla ruska država. Toda njegovi ljudje si niso upali ponj brez odrov; da bi postavili odre, pa niso imeli časa. Tedaj se mu ponudi kmet-domačin, spleza po vrvi na kupolo, sname križ in ga spusti po vrvi na tla. Za plačilo ga je dal Napoleon ustreliti, zvest svojemu geslu: »J'aime la trahison et je deteste le traitre,« (Ljubim izdajo in črtim izdajalca,)1 Stavba ima pet nadstropij: spodnja štiri osmerokotna, vrhnje pa okroglo, V zvoniku visi nad 30 zvonov. Največji tehta 4000 pudov (65.500 kg); z njim zvone samo dvakrat v letu: o Božiču in o Veliki noči. Ob vstajenju — pravijo — se zbere malo pred polnočjo med Kremlovimi katedralami z gorečimi svečami na tisoče vernega ljudstva, ki željno čakajo, da opolnoči zazvoni največji zvon, za njim pa se oglase vsi zvonovi Ivana Velikega in vseh moskovskih cerkva, ki jih je 450. Tedaj vstopijo verniki v bajno razsvetljene cerkve, duhovniki jih pozdravijo: »Hristos voskrese!« (Kristus je vstal!), oni pa odgovore: »Vo istinu voskrese!« (Res je vstal!) — Drugi največji zvon tehta 2000 pudov, do 33.000 kg, 330 metrskih ali 600 starih centov, Z njim zvone le ob večjih praznikih, Slučajno sem čul ta zvon, ko sem se prvikrat mudil v Kremlu. Bilo je na državen praznik, ko so Rusi slavili rojstni dan carjeviča Alekseja, V glavni katedrali se je služila liturgija, krog poldne je minula, in ko so se množice vsipale iz svetišča, so četrt ure zvonili s tem zvonom. Ker so line odprte in velike, sem videl, kako so korenjaki s štirimi vrvmi potezali tolkač, da je bobnelo po celem mestu. Zvon sam miruje; ko bi ga premikali, bi se sčasoma porušilo zidovje, Ivan Veliki je značilna stavba; po njem na slikah izpoznamo Kremi in Moskvo. Imajo pa Rusi ta zvonik tudi v veliki časti. Ko pride kdo v Moskvo, si najprej ogleda Kremi in spleza na Ivana Velikega, da uživa z njega čudovit razgled. Ko sem stal pred zvonikom, sem našel vrata zakle- 1 Roskoschny, »Rußland, Land und Leute«, I, 30. njena. Bil sem v zadregi: v Moskvo priti, pa ne vzpeti se na Ivana Velikega, se pravi, romati v Rim, pa ne videti papeža. Rešil me je možak poleg vrat, ki mi je pravil, da nihče ne sme sam vrh zvonika, ker se je nekaj samomorilcev odtod strmoglavilo; kogar pa spremlja od oblastva potrjeni vodnik, sme vsakdo na vrh. Nekaj posebnega je razgled s petega nadstropja. Krog sebe ugledamo vse znamenite Kremlove stavbe, ki jih oklepa silno zidovje; nebroj zlatih in modrih kupol se lesketa pred nami, na kupolah pa mogočni zlati križi. Kakor srebrn trak se v mnogih zavojih vije reka Moskva skozi mesto. Strehe so krite s pločevino, ki so jo zeleno prebarvali; tako zelenje prav ugaja očesu. Nepregledno morje hiš se širi v daljavo, med njimi pa vrtovi in parki. Na obodu mesta se dviga mnogo dimnikov, saj Moskva ni samo najbolj kupčijsko, ampak tudi najbolj obrtno mesto ruskega carstva. Spremljevalec mi je razlagal posamezne stavbe s prav italijansko zgovornostjo in vsiljivostjo, Napoleon je z maršali odtod gledal na mesto, ki je ležalo pred njim fizično in moralno. Nemški Moltke se je čudil razgledu in je dejal, da se mu zdi, kakor da se nahaja v Ispahanu ali Bagdadu, Duhovita madame Stael je na zvoniku zaklicala: »Voilä Rome tatare!« (Glejte, tatarski Rim!) Hrvat dr. Rački omenja vse to in pristavlja: »Kjer je Nemec videl Perzijo in Arabijo, je francoska pisateljica gledala Samarkand ali Carigrad. Jaz pa sem zrl vse kaj drugega. Ona množica cerkva te spominja na Rim; z Ivana Velikega vidiš toliko svetišč in še več kot z Monte Pincio ali kupole sv, Petra. To mesto ni tatarski Rim, ampak Rim pravoslavja. Zvonikov in kupol ne diči polumesec, marveč križ; ne čuješ glasu mujezina, pač pa srebrozvočne zvonove. Moskva ni ne Ispahan in Bagdad, ne Samarkand in Carigrad, ona je stolica naroda, ki si je na razvalinah Tatarov in Turkov ustvaril samostojnost.«1 Pred Ivanom Velikim na tleh počiva največji zvon sveta, svetovnoznani »car zvonov«: car-k 6 1 o k o 1. Namestili so ga na kamenitem pod-stavu, S koreninami, kroglo in križem vred je visok 8 m, je torej štiri do petkrat tolikšen kot odrastel možak; v obsegu meri 20 m, v premeru 6 m; pod njim bi stalo dvajset korenjakov; stena je debela nad pol metra (56 cm); tehta pa 200.000 kg ali 2000 metrskih stotov, Neumljivo nam je, čemu so v življenje vzbudili takega orjaka, pred katerim se naši največji zvonovi skrijejo kot palčki. Vlili 1 Hoič, »Slike iz občega zemljopisa«, kniiga peta, dio prvi, str. 306 si. so ga 1. 1735.; liv se je pokazil, zvona niso mogli rabiti, nikdar niso zvonili z njim. Obesili so ga pa vendarle na leseno stebrovje pred Ivanom Velikim. Dve leti kesneje, ob velikem požaru, je padel na tla, pri čemer je odletel mogočen kos, da ima car-kölokol veliko luknjo. Zvon je obležal na tleh in se je boljinbolj vdiral v zemljo, razmeh-čano od dežja, da ga slednjič skoraj ni bilo več videti. Po sto letih so ga dvignili, postavili na sedanji granitni oder, odbiti kos pa položili na tla in prislonili k podstavu. Kako velik je ta »košček«, se prepričamo, če pomislimo, da je tako visok kot odrastel človek in da tehta 11.000 kg, mnogo več nego največji zvon v naših krajih. Na trgu pred Ivanom Velikim nas zadržujejo razni nadležniki: prodajalci razglednic, zgovorni ciceroni, limonadar in slaščičar, pa tudi slepi in 4 iESEK f ■ Moskva: Spomenik Aleksandra II, kruljevi berači. Vsi lazijo za tujcem, da bi mu izvabili kar največ kopejk. Za Ivanom Velikim stoje tri slavne moskovske katedrale: Uspenskij, Arhangelskij in Blagovješčen-skij sabor; v prvi kronajo carje, v drugi so jih pokopavali, v tretji so jih poročali in krščevali prince. Najimenitnejši med njimi je Uspenskij sabor (cerkev Marijinega Vnebovzetja). Tu je svojčas gospodoval vserusijski patriarh. Ko je naraščala moč ruskega carstva, so tudi moskovski nadškofje dobivali vedno večjo oblast. Ruska cerkev je izšla iz grške carigrajske. Sčasoma so se pa Rusi osvobodili grške cerkvene nadoblasti in 1. 1589. je takratni car moskovskega nadškofa proglasil za »patriarha«, t. j, za neodivsnega cerkvenega poglavarja vseh Rusov, Patriarhi so se pa ohranili samo dobrih 100 let. Ko je 1, 1700, umrl deseti patriarh, je Peter Veliki kot najvišjo cerkveno oblast ustanovil sveti sinod in s tem zatrl moskovski patriarhat, Uspenskij sabor je pa vendarle še vedno prva, najimenitnejša ruska cerkev, — Znano je to svetišče, ker se v njem od Ivana * Groznega dalje mazilijo in kronajo ruski carji, kar se vselej izvrši z največjo slovesnostjo, — Stolnica je obenem grobnica nekdanjih patriarhov, V ozadju cerkve stoje na tleh kamnite rakve; bronaste plošče naznanjajo ime in kratke podatke cerkvenega kneza, ki v rakvi počiva. Cerkev sama je temna in vsa poslikana; celo z mogočnih stebrov nas pozdravljajo visoke postave ruskih svetcev. Silno bogat je ikonostas; ves blešči v zlatu in dragih kamenih; pravijo, da tehta zlato vsega ikonostasa 5400 kg. Posebno imenitna je ikona Bogorodice na levi strani »svetih« vrat, podoba, ki je znana pod imenom: VI a dimi r-ska Mati božja. Pravoslavni trdijo, da je podobo naslikal sam sv. Lukež in jo z dvema drugima pokazal Mariji; ta pa je rekla: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,« in je pristavila: »Blagoslov mojega Sina in moj bodi s temi ikonami!«1 Iz Carigrada so sliko prinesli v Kijev, odtod v mesto Vladimir, odkoder ima tudi svoje ime, pozneje šele v Moskvo, Pravoslavni jo visoko časte. Vsa je v zlatu in dragih kamenih, tako da se zlati okvir ceni na 200.000 rubljev, biseri v kroni pa na 30.000 rubljev. Ko so Francozi ropali po mestu, so okradli tudi ta ikonostas; kazaki pa so jim plen ugrabili ter ga vrnili Uspenskemu saboru. Arhangelskij sabor (cerkev sv. nadangela Mihaela) je campo santo moskovskih knezov in carjev. Rakve stoje ob stenah, so iz opeke in so pokrite z leseno streho; na kamnitih ploščah ob strani beremo, kdo da počiva v sarkofagu. Tod so pokopali v 47 grobovih vladarje do Petra Velikega, ki je zase in za naslednike izbral kot grobišče vojaško cerkev petropavlovske trdnjave v Petro-gradu. Blagovješčenskij sabor (cerkev Marijinega Oznanjenja) z devetimi kupolami je dvorna cerkev in je s hodnikom v zvezi z veliko carsko palačo. Tod so krščevali prince, tod je carska rodovina prisostvovala liturgiji, tod so se poročali člani vladarske rodovine. Odkar stoluje car v Petrogradu, je izgubila cerkev svoj pomen, je pa še vseeno bogato okrašena. Tri katedrale na malem prostoru so ruska posebnost. Vse tri pa so v tesni zvezi s carskim dvorom. Nehote se človeku vzbuja misel, da je v Rusiji cerkev samo nekak privesek države, ________(Dalje.) 1 Ruski popis Uspenskega sabora. □ □ o □ □ □ □ Fr. Tratnik: Kovač. IVHN GRÄFENÄUER: O TRUBARJEVEM PREVODU EVANGELIJEV. Ali je Trubar »Novi Zakon« prevajal iz grščine ? V tem vprašanju še danes ni dovolj jasnosti, čeprav je že I. Pol o vi č v Trubarjevem Zborniku (Z. S. M., X, 1908, str. 59) mimogrede povedal, da se Trubar tesno oklepa Luthrovega teksta. Vzrok nejasnosti je Trubar sam. Pred nami stoji namreč več njegovih izjav, ki niso medseboj v soglasju. V eni namreč trdi, da je prevajal iz grškega, v drugih pa o tem molči, ali pa navaja dejstva, ki tej izjavi naravnost ugovarjajo. V »Predgovoru« svoje knjige »Ta evangeli svetiga Matevsha« (1555) piše namreč Trubar o sebi: ». . . de mi (namreč Vergerij in Trubar) uletim nashim preurazhenu fmo ueden imeili pred febo, ta praui ftudeniz tiga Nouiga Teftamenta, kir ie Gershki piffan, rauen tiga fmo mi tudi gledali na tu preurazhene tih nouih inu ftarih vuzhe-nikou, kateri fi (m. fo) ta nou Teftament is tiga Gerskiga Iefika vta Latinski, Nemshki inu vlashki preobernili, Ner vezh pag na Erafmou Rotero-damou nou Teftament, htimu fo nom nega anno-tationes fylnu pomagale.«1 Trubar naj bi bil torej prevajal iz grščine in primerjal še razne prevode, latinske, nemške in laške. Za tistega, kdor pozna Trubarjev jezik in slog ter je le nekoliko pogledal tudi v Lu-throve spise, je ta trditev kaj malo verjetna. In cela vrsta Trubarjevih izjav potrjuje ta dvom. V prvi vrsti tisto, kar govori o pričetku svojega prevajateljskega dela v nemškem predgovoru svoje knjige »Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta« (1557). Tam pravi namreč, da ga je Vergerij silil k temu delu, da se ga je pa branil zato, ker ne pozna hebrejsko niti črke, grško pa 1 Ta evangeli svetiga Matevsha, sdai pervizh vta Slovenski Ielig preobernen . . , 1555, list A3. — Prim. Sket, Slovstvena čitanka, II. izd., str. 57. — Erazem Rotterdamski, ki ga Trubar na tem mestu navaja kot vir, je izdal prvič 1. 1516. v Baslu in pozneje še večkrat grški »Novi Zakon« z latinskim, humanistično prikrojenim prevodom in z racionalističnimi opomnjami; Erazem Rotterdamski je bil prvi, ki je na Nemškem obrnil zanimanje izobražencev na grško pisani izvirnik »Nove Zaveze«, in šele na tej znanstveni podlagi je bil mogoč Luthrov nemški prevod, ki v jezikovnem oziru brez dvoma kaže velik napredek, čeprav ni ne prvi, ne brezhiben. da ne zna dobro brati.1 — Dočim bi človek po tem mestu smel še sklepati, da je Trubar le znal grško brati in da je tudi jezik morda razumel, pravi isti predgovor nekoliko pozneje popolnoma jasno, da Trubar ni znal ne hebrejsko, ne grško.2 Isto potrjuje tudi Trubarjeva korespondenca. V pismu z dne 13. septembra 1555 se namreč Trubar obrača do Heinricha Bullingerja v Ziirichu z namenom, da bi dobil denarne podpore za svoja literarna podjetja in mu obenem pripoveduje, kako da se je lotil slovenskega prevoda »Novega Zakona«. Vergerij da mu je tisto leto silno prigovarjal, naj bi iz latinskega in nemškega jezika »Novi Zakon« prevedel v slovenščino; on pa da ni hotel o tem nič vedeti, ker ne zna ne grški, ne hebrejski. Šele ko mu je to delo naložila cela (luteranska) cerkev njegove domovine, se je lotil dela in ko je zgotovil prevod Matevža, gaje Vergerij silil, naj ga da hitro v tisk.3 Iz grščine torej Trubar gotovo ni mogel prevajati, ker tega jezika ni znal. Prevajal je torej, kakor moremo soditi po tem pismu, »iz latinščine in nemščine«; Trubarjevo pismo (Bullingerju) z dne 13. marca 1557 omenja tudi laščino in se v tem oziru sklada s predgovorom »Evangelja sv. Matevža« iz 1. 1555., ki omenja (razen grščine) tudi te tri 1 Dem Herrn Vergerio . . , hab . . . auff dise weiß geantwortet. Ich kenne kein Hebreischen Buchstaben, Griechisch kann nicht wol lesen, welche zwo Sprachen einem jeden, der die Bibel dolmetschen wil, zur forderst von nötten seind, das er sie wol vnd grundtlich verstehe. O. c., Teutsche Vorred, list a iiij. — Besedilo v Kopitarjevi slovnici (1808) in (po njej) v Sketovi Slovstveni čitanki (II. izd., str. 60, op., I. izd., str. 374) je nekoliko samovoljno prikrojeno. 2 . . . ich hab mit diser Teutschen Vorred wollen mäniglich geben zuouersten, auß was doch vrsachen vnd bewegungen, ich, der weder Hebreisch noch Griechisch kan, mich dises dolmetschens hab vnderstanden 0. c., b. iiij. 3 Der Herr Vergerius . . . hat dits jar vili mit mir gehandelt, damit mich unterstuende aus lateinundteutsch das neu testament in die windisch sprach zu verdolmetschen, welches ime, nachdem mich untüglich, dieweil griechisch noch hebräisch nicht khan, erkhen, abgeschlagen, bis mir von der ganzen khirchen meines vatter-landes ist aufferlegt. Und als ich Mattheum allein het ver-tirt, hat den der h. Vergerius von stunden wollen druckhen lassen von wegen etlicher Ursachen . . ,« Elze, Primus Tru-bers Briefe, Tübingen 1897, str. 20 -21. jezike, latinski, nemški in laški. V tistem pismu hvali namreč Trubar laški prevod »Svetega Pisma« (menda pač novega zakona), ki mu ga je iz Zü-richa po lal neki Bernhard iz Siene (Ochino), da mu je zelo všeč-in mu je pri delu zelo v korist; laški da zna iz Trsta, kjer ga je vzgajal škof Bo-nomo; zdaj ta jezik sicer nekoliko težko govori, a pisanega in govorjenega razume zelo lahko.1 V že znanem nemškem predgovoru iz 1. 1557. pa pove Trubar še več. Pritožuje se namreč, kako je težko prevajati, ko mora imeti pri delu zmeraj dva latinska, dva nemška in en laški Novi Zakon, zraven pa še hrvaški mi s al, ki je pred kratkim izšel v Benetkah z latinskimi črkami (glagolice Trubar ni znal). In preden pregleda vsako besedo v teh prevodih in zraven še opomnje Erazmove in druge komentarje, se izgubi dosti časa.2 — Tako skrbno, kakor se tukaj hvali, Trubar ni delal, kakor bomo ob besedilu samem videli,3 pač pa je mesto važno, ker našteva vse Trubarjeve vire. 0 načinu Trubarjevega dela pa dobimo zanesljivejše podatke, nego je to mesto, zopet v Trubarjevi korespondenci. V svoji pritožbi proti Stjepanu Konzulu, ki jo je Trubar 4, novembra 1561 poslal Ungnadu o priliki prepira radi hrvaških luteranskih glagolskih knjig (tiskali so jih v Ungnadovi tiskarnici v Urahu na Wiirttemberškem), pravi Trubar med drugim: Ko sem prišel včeraj v tiskarnico, sem slišal neko besedo, ki ni bila prav prevedena, in sem dejal, naj prevaja (Konzul) tako, kakor sem jaz po 1 Porro rogo tuam pietatem, ut me fideliter com-mendes tuis symmistis, collegis et fratribus, praecipue tum domino Bernhardo de Senis (t. j. iz Siene), et dicas si, quod ilia translatio italica, quam nuper a quodam italo Geneve factam, mihi apprime placet et me multum juvat in mea versione schlavica, cum peroptime sicuti germanicam vel latinam intelligo. Nam Tergesti ab episcopo Petro Bonomo docto et viro piissimo sum a teneris annis educatus . , . Illic Tergesti didiceram linguam italicam; licet eam nunc difficulter loquor, attamen cum illam lego sive audio intelligo facillime. Elze, o. c., str. 27—28. — Prevod, ki ga Trubar omenja, utegne biti Bruciolijev. 0. c., str. 27, op. 12. 2 Vnd nach dem mein dolmetschen gehet langsam von stat, von wegen meines schwären Predigampts, dem ich zuoforderst außwarten muoß. Vnd das ich im dolmetschen alweg zwey Lateinisch, zwey Teutsch vnd ein Wälsch neu Testament, Item ein Croatisch Meßbuch, wölches newlich zur Venedig mit Lateinischen Buochstaben gedruckt worden, vor mir muoß haben, vnd ehe ich ein jedliches wort, jnson-derheit einer jeden Translation, auch die Annotationes Erasmi, vnd andere Commentaria darüber besihe vnd er-wege, wölcher Translation ich volgen soll, mit dem gehet vil zeit hin. 0. c. list b ij. 3 Gl. tudi Elze, o. c., str. 148, kjer pravi Trubar: . . dollmetschen dem, der die sprachen kan, ist kain arbeit,« kar ne priča o veliki vestnosti pri delu. Luthru in drugih prav prevedel.1 Luther torej mu je glavni vir, drugi so mu samo nekako postrani v pomoč, S tem pismom se sklada tudi poročilo, ki ga je poslal Verger i j 9. februarja 1555 vojvodi Krištofu Württemberskemu, da je Trubarja nagovarjal, naj bi prevedel »Novi Zakon« na slovenski jezik; sledil naj bi prevodu Luthrovemu, potem pa naj bi delo primerjali tudi z drugimi prevodi,2 Temu ne nasprotuje, če se pozneje Vergerij hvali, kako je prevajatelje (prevajal je le Trubar sam) zalagal s prevodi, ki so po mnenju pobožnih mož najboljši;3 Trubar jih je rabil mimogrede poleg Luthra, ki je bil temelj slovenskemu prevodu. Kako so mu ti prevodi služili, to nam nekoliko pojasnjuje Trubarjevo priznanje v Nemškem predgovoru iz 1, 1557,, da namreč nemščine ne zna posebno dobro,4 To pač ne bo veljalo za nemščino kot občevalno narečje,5 pač pa za Luthrov pisni jezik, ki mu je delal v posameznih slučajih brez dvoma težave ; saj vemo, da so dodajali južnonemški tiskarji svojim ponatiskom Luthrovega prevoda Svetega pisma v prvem času (1. 1522—1532) posebne besednjake, v katerih so razlagali južnim Nemcem neznane Luthrove srednjenemške besede.6 Drugi pripomočki somu služili v prvi vrsti (nikakor pa ne samo) za točnejše razumevanje Luthrovega prevoda, ki mu je bil najbolj avtoritativen tekst, mnogo bolj seveda od vseh katoliških, 1 . , . alls ich gestern in die truckherei kam, hört ich ain wort, daz nicht recht verdollmetscht war, sprach ich, er soll dollmetschen wie ichs dem Luthero unnd andern nach recht verdollmetscht hab. Elze, o. c., str. 149, 2 ». . . monebam illum ipsum ministrum (t. j. Trubarja), quo pacto procedere deberet in negotio versionis in linguam Sclavicam, ut scilicet Martini Lutheri versionem seque-retur, donec conferremus cum aliis versionibus . . .« Gl. E. v, Kausler und Th. Schott, Briefwechsel zwischen Cri-stoph, Herzog von Württemberg und P. P. Vergerius (Bibliothek des liter. Vereines in Stuttgart, CXXIV.) Tübingen 1875, str. 92 sl. — Prim. LMS. za 1881, str. 134. 3 . , cogor dies noctesque in textu ipsius evangelii laborare, videlicet, ut possim subministrare his, qui laborant vertendo Novum Testamentum in linguam Slavicam, ex multis eas versiones, quae iudicio piorum habentur meli-ores.« Briefwechsel, str. 93, - LMS. za 1881, str. 134. 4 ». . , In der Teutschen sprach (dieich nicht sonderlich w o 1 kan),,, O. c,, list b iij. 5 Za to velja, kar piše Trubar Bullingerju (13. marca 1557, da razume laško prav dobro (peroptime), kakor nemško in latinsko. Elze, o. c., str. 27 in zgoraj. 6 Gl. Fr, Kluge, Unser Deutsch, Quelle und Meyer, Leipzig, 1907, str. 53—54. Da si Trubar res ni bil zmeraj na jasnem, razvidimo iz mesta Matth. 5, 22, kjer je izraz »des hellischen Fewrs« prevedel »plamenskiga (m. peklen-skiga) ogna«. bodisi latinskih, laških ali hrvaških; saj je bil Luthrov prevod po Luthrovih izjavah prirejen po originalu in boljši še celo od Hieronimove Vulgate. Originala pa Trubar ni mogel porabiti, ker — grščine znal ni. To nam potrjujejo vsi ti dokumenti, ki enoglasno nasprotujejo oni prvi (in edini) besedi v predgovoru »Evangelija sv. Matevža«, ki trdi, da je Trubar prevajal iz originalnega grškega teksta. Isto govore tudi teksti sami. Ti namreč pravijo jasno in določno: Trubar je prevajal po Luthrovem prevodu. Na nekaterih mestih pa se je približal nekoliko boljVulgati, kjer se mu je zdel Luthrov prevod presvoboden; nekatera mesta je prevedel nekoliko po Luthru, nekoliko po Vulgati. Ostane pa še čisto majhen ostanek, kjer se je držal Trubar morda drugih virov, ki jih bo pa treba še natančneje preiskati, v prvi vrsti Bullingerjevo izdajo Biblije (»Die gantze bibel«, Zürich 1559), ki jo je Trubar kot drugi nemški prevod imel v rokah,1 Erazma Rotterdamskega latinski prevod, ki bo pač drugi Trubarjev latinski vir, ter Erazmove opomnje in Ant. Bruciolijev laški prevod. Določiti se bo moralo seveda tudi, ali je rabil tudi schiavetto (cerkvenoslovenski misal hrvaške recenzije, tiskan v latinici), kakor pravi v Nemškem predgovoru iz 1. 1557. To bo pa treba obravnavati na drugem mestu. Zanimivo bi bilo tudi zasledovati vzroke, zakaj je Trubar v predgovoru »Evangelija sv. Matevža« 1. 1555. zapisal neresnico, da je »u letim preurazhenu« imel »pred febo ta praui ftudeniz tiga Nouiga Testamenta, kir ie Gershki piffan.« Mislim, da je bil glavni povod zato ugled Luthrove umetnosti prevajanja. Znano je, da je bil Luther silno ponosen na svoj prevod Svetega pisma, da je zmeraj poudarjal svoje zasluge, da je prevajal iz grškega, ozir. hebrejskega jezika. Celo nasproti Hieronimovi Vulgati pravi ponosno, da ima v njegovem (Luthrovem) prevodu nemški jezik boljšo Biblijo nego je latinska, in se sklicuje pri tem na pričevanje bralcev.2 Da ima Hieronimov pre- 1 Trubar Bullingerju dne 20. decembra 1557: »Traduxi etiam illud compendium et scopum totius sacre scripturae ex vestris bibliis..., to je iz Bullingerjeve izdaje. Elze, o. c., str. 33. 2 Ich aber, wie wol ich mich nicht rhumen kan, das ich alles erlanget habe, thar (NB. getraue mich) ich doch das sagen, das disse deutsche Bibel, liechter und gewisser ist an vielen ortten denn die latinische (NB. Vulgata), das es war ist, wo die drucker sie mit yhrem vnvleys (NB. Un-fleiß) nicht verderben, hat gewifslich hie die deutsche sprach eyn bessere Bibel denn die latinische spräche, des beruff ich mich auff die leser. (Vorrede auff das Alte Testament.) — Dr. Mart. Luthers Bibelübersetzung nach der letzten vod menda več napak kot pa njegov, trdi Luther še na drugih mestih,1 kar pa seveda ni res.2 To je bil vzrok, da se je Trubar v začetku branil prevzeti slovenski prevod Novega zakona, češ da ne zna ne grškega, ne hebrejskega jezika.3 Iz istega razloga se je pa menda tudi v predgovoru sramoval priznati manjšo vrednost svojega prevoda, ker ni bil zgotov-ljen po Luthrovih načelih. In zapisal je neresnico. Napeljal ga je pa k temu bržkone niče-murni P. P. Vergerij; pozneje namreč, ko Vergerij ni več kumoval Trubarjevim delom, je postal Trubar odkritosrčnejši in se ni več bahal z grščino, ki je ni znal. * * * V naslednjem hočem priobčiti nekaj mest iz Trubarjevega prevoda evangelija sv. Matevža po izdaji iz 1. 1555. (pod črto so izpremembe v izdaji 1. 1557.) in jih primerjati z grškim tekstom, z Vulgato in z Luthrom. Iz evangelija sv. Matevža sem jih izbral zato, ker Trubar ravno v predgovoru svojega prevoda tega evangelija trdi, da je prevajal iz grškega jezika, dočim v poznejših izdajah tega ne pravi več. Naj se torej ob Matevžu vidi neresničnost njegove trditve. Kajti odvisnost od Luthra je popolnoma jasna in jo zasledujemo lahko do najneznatnejše malenkosti, večinoma sta še stava besed in zgradba stavkov ista kot pri Luthru. Če bi bil prevajal Trubar res iz grščine, bi bil njegov prevod mnogo bolj odgovarjal duhu slovenskega jezika, tako pa je Trubar le prečesto prevajal čisto suženjski ter je natezal ubogo slovenščino na prokrustovsko posteljo pristno nemške frazeologije Luthrove. O tisti skrbnosti, ki mu jo na podlagi »Nemškega predgovora« iz 1. 1557, prisoja n. pr. dr. Ivan Prijatelj v svoji panegirični brošuri »O kulturnem pomenu slovenske reformacije« (str, 41), pisani v prezaupni veri v izjave naših luteranskih pisateljev, ne najdemo v Trubarjevem prevodu mnogo sledov; izjeme so zelo maloštevilne. Deloma to Trubar v »Nemškem predgovoru« iz 1, 1557, sam priznava, ko se opravičuje, da časih kake besede ni prevedel v prvotnem pomenu bodisi radi revščine slovenskega jezika, bodisi da dotične besede ni poznal ali pa da mu ravno tačas Originalausgabe kritisch bearbeitet von Dr. H. E, Bindseil und Dr. H. A. Niemeyer, VII. Theil. Halle, Cansteinsche Bibel-Anstalt 1855, str. 315. « 1 Prim. Luther von H, Grisar S. J. III. Bd., Freiburg im Breisgau 1912, Herdersche Verlagshandlung, str. 450, pa tudi str. 449-452. 2 Luther von H. Grisar S. J„ III. Bd., str. 432 si. 3 Gl. Elze, o. c., str, 20. «©f 299 40* ni prišla v s p o m i n.1 To zadnje je brezdvomen dokaz za — netemeljito delo : dollmetschen dem, der die sprachen kan, ist kain arbeit.2 Za lažjo orientacijo so tiskana v Trubarjevem tekstu tista mesta, ki ne odgovarjajo grškemu Novemu Zakonu, ozir. Vulgati, pač pa Luthrovemu prevodu, z ležečimi črkami, istotako dotična mesta v Luthrovem besedilu. Mesta pa, kjer se 1 Das ich aber etlich Wörter hab improprie verdoll-metscht, geschieht . , . auß mangel der Windischen Wörter, oder es mag auch sein, das ich dieselbig nicht kont, oder villeicht dazuomal in mein gedechtnuß nicht sind kommen. O. c., Teutsche Vorred, c ij. 2 Prim, še Nemški predgovor (1557) list b ij: ». . . het ich auß beuelch des Herren Vergerii den Matthäum Euangelisten in einer eil verdollmetscht. Trubar od Luthra loči, so tiskana razprto; če se je na dotičnih mestih držal Vulgate, so tiskana razprto tudi dotična mesta.1 1 Grški tekst je tiskan po izdaji »Novum testamen-tum graecae recensionis Tischendorfianae ultimae textum . . . Oscar de Gebhardt. Ed. stereot. nona, Lipsko, B. Tauchnitz 1912. V okroglem oklepaju sem dodal, kar ima izdaja Fried, Brandscheida (Novum Testamentum graece et latine, Herder, Breisgau 1906), po izdaji Tregellesa, oziroma Westcotta in Horta, več besedila, v oglatem, kar ima drugače. — Tekst Vulgate je tiskan po cerkveno potrjeni izdaji, Trubarjevo besedilo je iz knjige »Ta evangeli svetiga Matevsha . , .« iz 1. 1555., Luthrov prevod pa je pre-tiskan iz kritične izdaje »Dr. Martin Luthers Bibelübersetzung nach der letzten Originalausgabe, kritisch bearbeitet von Dr. Heinrich Ernst Bindseil . . . und Dr. Hermann Agathon Niemeyer... VI. Theil, Halle, Canstein'sche Bibel.-Anstalt 1854. Teksti: Grški Novi zakon. 13. 'Ava/wpYjcavTiov Ss au-twv, toob ayy-acc y,upiou £v 8ta 'Ispep-tcu tou tcpocp^tou ASyOVTO?• Vulgata. 13. Qui cum recessissent, ecce angelus Domini appa-ruit in somnis Ioseph, dicens: Surge, et accipe puerum, et matrem eius, et fuge in Ae-gyptum, et esto ibi usque dum dicam tibi. Futurum est enim ut Herodes quaerat puerum ad perdendum eum. 14. Qui consurgens accepit puerum, et matrem eius nocte, et secessit in Aegyptum: 15. Et erat ibi usque ad obitum Herodis: ut adimple-retur quod dictum est a Domino per Prophetam dicentem: Ex Aegypto vocavi filium meum. 16. Tunc Herodes videns quoniam illusus esset aMagis, iratus est valde, et mittens occidit omnes pueros, qui erant in Bethlehem, et in omnibus finibus eius a bimatu et infra secundum tempus, quod exquisierat a Magis. 17. Tunc adimpletum est, quod dictum est per Jere-miam prophetam dicentem: Trubar. 13. Kadar Jo pag oni biLi prozh vlekli, Pole, ta Angel tiga Gofpudi le prikashe Io-shefu vtih saneh, inu praui, Vftani inu ufami gfebi tu deite inu nega mater, inu befshi vto Egiptouo deshelo, inu oftani tamkai, dotle ieft tebi po-ueim, Sakai htimu pride, de Erodesh bode iskal tu deite, tu istu pogubiti. 14. Ina on vltane tar vfame gfebi tu deite inu nega mater po nozhi, inu beshi uto Egiptouo deshelo, 15. inu tukai oftane d o Erodesheue fmreti. De fe ie dopelnilu, kar iebilugouo-rienu od Gofpudi skufitiga preroka, kir praui, Is Egipta fem ieft muiga finu poklizal. 16. Kadar pag Erodesh uidi, de ie on od tih Modrih bil obnorien, fe fylnu referdi, inu poshle te sholnerie, pufti pobyii vtim Betleemu vfe otroke, inu kar ie nih bilu po vfeh Betleemifkih kraih, kir fo po duei leti oli ofdolai ftari bili, po tim zhafu, kateri ie on bil ffliffom if p ras h al od tih Modrih. 17. Tedai ie napelnenu, kar ie bilu gouorienu od tiga preroka Jeremiafa, kir praui. Luther. 13. Da sie aber hin weg gezogen waren, da erschien der Engel des HERRN dem Joseph im trawm, vnd sprach, Stehe auff, vnd nim das Kindlin vnd seine Mutter zu dir, vnd fleuch in Egyptenland, vnd bleib alda, bis ich dir sage. Denn es ist fur banden, das Herodes das Kindlin süche, das selb vmb zu bringen. 14. Vnd er stund auff, vnd nam das Kindlin vnd seine Mutter zu sich, bey der nacht, vnd entweich in Egyptenland, 15. und bleib alda, bis nach dem tod Herodis. Auff das erfüllet würde, das der HERR durch den Propheten gesagt hat,derdaspricht, AusEgypten hab ich meinen Son geruffen. 16 Da Herodes nu sähe, Das er von den Weisen betrogen war, ward er seer zornig, Vnd schicket aus, vnd lies alle Kinder zu Bethlehem tödten, vnd an jren gantzen Grentzen, die da zwey jerig vnd drunten waren, Nach der Zeit, die er mit vleis von den Weisen erlernet hatte. 17. Da ist erfüllet das gesagt ist von dem Propheten Jeremia, der da spricht, Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta (1557), Variante : II. 13. ufami ] vfami — gfebi ] kfebi — befshi ] beshi — 14. gfebi — kfebi — uto ] vto — 15. tukai [ ondukai — dopelnilu ] dopolnilu — finu ] fynu — 16. uidi ] vidi — ffliffom ] sfliffom — 17. napelnenu ] napolnenu. 18. oo) v r, ev rPajj.a^xo6(j'0-Y), y.Aaulty.oc /.al ošupp.bc ttoAuc, Payr}. xXabuaa ta Tey.va auTvjc, "/.at out. "/j&e^ev ^apa-•/.Xrj^vat, ott ou/, eh'.v. 18. Vox ex Rama audita est ploratus, et ululatus mul-tus: Rahel plorans filios suos, et noluit consolari, quia non sunt. 18. Na tih Gorah le ie ena ftyma slishala, veliku klago-uane, plazh tar yok. Rahel fe plazhe po luih otrucih (!), inu fe tie pufti potroshtati, lakai n i h n e i. 18. A uff dem Gebirge hat man ein geschrey gehöret, viel klagens, weinens vnd heu-lens. Rahel beweinet jre Kinder, vnd wolt sich nicht trösten lassen, Denn es war aus mit jnen. Matth. V. 17—26. 17. Mr, vg[JtioY)ts ct'. yjxilov y.a-caAücai tov vö;j,ov rj tou<; ^posr^ac* ouy. ov y.axa-Xucat aAAa TüAYjpwaai. 18. a;;.r(v vap aevw gjjuv, eo)c av TtapeX-O-Y] 6 oupavo? y,al rt v-^ ?ö)ta ev rt jj.ta y.epai'a ou |j,Y] zapeXO-Y) aico TOU VCJJ.OU, eo>c av Trivia ye'vvjTat. 19. oc eav ouv xucy] piav ttov £vt0a0)v toutojv tü)v £Aa- ytatwv y.at Stoa^r, outioc toüc av&povrcouc, eXaytaTO? %7^0-r;-ceTat ev tt] ßaatAeva twv ol-pavwv Sc o' av tco^cy] y.al otba^/j, outoc [JÄ-yacq vJ\rt&rr aexat Iv tt( ßactAeia twv oü-pavoiv. 20. Ae-fco ujjav OTt eav \xrt -eptaaeucY] Gij.wv rt Sr/.aio-a6vvj TrXeiov twv y.at (J>ap'.aai(ov, ou [xr( ebeA-i>y]xe e'tc tyjv ßaatXei'av töv oupavaW. 21. Uy.ousaTe oti eppe&yj toi? dpyatoic • ou ©oveuoeic • oc s' av (poveuaY), evoyoc ecTat tt) V.piGZl. 22. eyo) be Aeva> utj.iv ots o opY^ojxevo? T(o äoi/.ou) auxou evoyc<; sata t tt) -/„picer o? o av eitcy] to) aoeAao) au-tou paya [15. Pa/.a], evoyoc eVcac to) auveSpi'a) * oc o' av eitiy] ;xo)p£, evoyoc eutat etc tyjv yeevvav tou 7;up6c# 23. eav ouv Trpoa^epr); to Swpov oou £7ii to -O-uaiact^piov y.ay.ei j/.VYjff'ö-Yfe oti o aoeaoo^ cjou eye', xt y.aTa tjou, 24. d£v tou ■o-uataat^pi'ou 17. Nolite putare quoniam veni solvere legem, aut pro-phetas: non veni solvere, sed adimplere. 18. Amen quippe dico vobis, donee transeat caelum et terra, iota unum, aut unus apex non praeteribit a lege, donee omnia fiant. 19. Qui ergo solverit unum de mandatis istis minimis, et docuerit sic homines, minimus vocabitur in regno cae-lorum: qui autem fecerit et docuerit, hic magnus vocabitur in regno caelorum. 20. Dico enim vobis, quia nisi abundaverit iustitia vestra plus quam Scribarum, et Pharisaeorum, non intra-bitis in regnum caelorum. 21. Audistis quia dictum est antiquis: Non occides: qui autem occiderit, reus erit iudicio. 22. Ego autem dico vobis: quia omnis, qui irascitur fratri suo, reus erit iudicio. Qui autem dixerit fratri suo, raca: reus erit consilio. Qui autem dixerit, fatue: reus erit ge-hennae ignis. 23. Si ergo offers munus tuum ad altare, et ibi recor-datus fueris quia frater tuus habet aliquid adversum te: 24. Relinque ibi munus tuum ante altare, et vade prius 17. Vi ne imate meniti, de fim ieft preshal, to poltauo oli te preroke refgiati, jeft ne fem preshal refgiati, temuzh de napelnim, 18. fakai rifniznu ieft vom poueim, dotle tu nebu inu ta femla fe ne refdei, ner ta manshi pushtab oli zherka od poftaue fe ne refdei, dotle vfe fturienu bode. 19. Kateri tedai eno is letih nermanshih fapuuid gori refueshe, inu te ludi taku bode uuzhil, ta bode ner manshi imenouan utim nebeskin kra-leuftvi, kateri pag fturi inu uuzhi, ta bode uelik imenouan unebeskim kraleuftvi. 20. Sakai ieft uom poueim, Aku uasha prauiza o b i 1 -neshi ne bode koker ie tih Pifarieu inu Farifeiou, taku vi utu nebesku kraleu-stuu ne pridete. 21. Vi fte slishali de ie htim ftarim rezhenu, Ne vbyai, kateri pag ubye, ta ie del-shan tiga obfoiena. 22. left pag vom poueim, kateri fe fuiem bratom ferdi, ta ie delshan tiga obfoiena, kateri pag knega bratu praui, Raha, ta ie tiga fuetunane delshan, kateri pag praui, ti Norez, ta ie delshan tiga pla-menskiga ogna. 23. Satu kadar ti tui dar na ta Altar offruiesh, inu tllkai fpomenish, de tui brat ima nekai fubper tebe, 24. taku pufti tukai per Altariu tui dar , inu puidi 17.1r solt nicht wehnen, das ich komen bin, das Gesetz oder die Propheten aufzulösen, Ich bin nicht komen auffzulösen, sondern zu erfüllen. 18. Denn ich sage euch warlich, Bis das Himel vnd Erde zurgehe, wird nicht zur-gehen der kleinest Buchstab, noch ein Tiitel vom Gesetze, bis das es alles geschehe. 19. Wer nu eines von diesen kleinesten Geboten auff-löset, vnd leret die Leute also, Der wird der kleinest heissen im Himelreich. Wer es aber thut vnd leret, Der wird gros heissen im Himelreich. 20 Denn ich sage euch, Es sey denn ewer Gerechtigkeit besser, denn der Schrift-gelerten vnd Phariseer, So werdet jr nicht in das Himelreich komen. 21. Ir habt gehört, das zu den Alten gesagt ist, Du solt nicht tödten, Wer aber tödtet, Der sol des Gerichts schiildig sein. 22. Ich aber sage euch, Wer mit seinem Bruderzörnet, Der ist des Gerichts schiildig, Wer aber zu seinem bruder sagt, Racha, der ist des Rats schiildig. Wer aber sagt, du Narr, der ist des hellischen Fewrs schiildig. 23. Darumb, wenn du deine Gabe auff den Altar opfferst, vnd wirst alda eindenken, Das dein Bruder etwas wider dich habe, 24. So las alda fur dem Altar deine Gabe, vnd gehe V. 17. refgiati ] refdiati (bis) — napelnim ] napolnim — 18. rifniznu ] rifnizhnu — vom ] uom — vfe 1 ufe — 19. nermanshih ] ner manshih — nebeskin ] nebeškim — 20. vi ] ui — 21. vbyai ] ubyai — delshan tiga obfoiena ] to praudo Tapadel — 22. vom ] uom delshan liga obfoiena ] fapadel to praudo — fuetuuane ] uelikiga fueita — delshan ] dolshan (bis). «SP 301 ^ •/.al UTiaye TupwTOv SixXXayrjO-t tw aosAcpo) aou, y.a 1 tot£ £A-8wv 7Tppa«£p£ TO SwOOV ffOU. 25. i'cO-i eüvowv to> avTt-oty.w oou xa'/u ewc otou si [just'auTou sv tv] c3w- [j.r^KOzi c£ TrapaBw o avTi'Stxoc TW y,p!TY] y.a: 6 y.priTjc (a£ xapaSw B.) tw uTCYjpSTY], /.at £tc s'jAay.vjv ßX^O-v^aY). 26. a[J,Y)V A£VO) CGI, OU [J.T( »£ ' n 5 J a " v £C£/v\7T(c £y,£W£V £w? av a~o-8w; tov šcr/atov y.ospavnjv. reconciliari fratri tuo : et tunc veniens offeres munus tuum. 25. Esto consentiens ad-versario tuo cito dum es in via cum eo: ne forte tradat te adversarius iudici, et iudex tradat te ministro : et in car-cerem mittaris. 26. Amen dico tibi, non exies inde, donec reddas novissimum quadrantem. poprei feJpraui ftuim bratom, inu potle pridi tar offrai tui dar. 25. Bodi dobreuole ftuiem lupernikom hitru, dotle fi shnim na tim potu, de tebe ta Supernik timu Rihtariu zhes ne da, inu ta Richtar tebe potle zhesda timu hla-pzu, inu bosh uershen vto keho. 26. Sa rifnizo ieft tebi po-ueim, od tot ti uunkai ne pridesh, dotle ti tudi platish to pusledno shkufizo. zuuor hin, vnd versüne dich mit deinem Bruder, vnd als denn kom vnd opffer deine Gabe. 25. Sey wilfertig deinem Widersacher bald, die weil du noch bey jm auff dem wege bist, Auff das dich der Widersacher nicht der mal eins vberantworte dem Richter, vnd der Richter vberantworte dich dem Diener, vnd werdest in den Kercker geworffen. 26. Ich sage dir warlich, Du wirst nicht von dannen eraus kommen, bis du auch, den letzten heller bezallest. Matth. VIII. 1—4. 1. KaTaßxvTt §£ auTW [B. y.aTaßavto? ce auTou (TH)] atco toö opoyc, ^y.oXo6{b]cav auTw o^Aot tskkoi. 2. y.a! 18 ou Ä£7rpo; ~poc£A-&WV [B. eX&Wv] XpOCTHXUVSt autw Advtov y.6p:s, lav -O-eXyjc, ouvaaa: [it xaO-aptaat. 3. y.a: e/.tct'va; ty)v /sipa rfyaio auTou (o 'Irjaouc B.) xsv wv ihaiij, y.a{kyp''7\)r,t'., 7.7.'. ejö-ew; £y.aO-£p(cr&r, [iy.a-■o-apta&r] B.] autou rt aeirpa. 4. y.a 1 A£V£: ai>tw o 'I^ooDq-opa ;j,y]oev: strr/]<:, aXXa utzays aeautov ce'iqcy tw hp-', xai Trpcosvsy/.ov to owpov o 77pOC-£Ta';£V Mw'jffvjc, sie tj.apvjpisv auTOtc. 1. Cum autem descendisset de monte, secutae sunt eum turbae multae. 2. Et ecce leprosus veniens, adorabat eum, dicens: Domine, si vis, potes me mun-dare. 3. Et extendens Iesus ma-num, tetigit eum, dicens: Volo. Mundare. Et confe-stim mundata est lepra eius. 4. Et ait illi Iesus: Vide, nemini dixeris: sed vade, ostende te sacerdoti, et offer munus, quod praecepit Moy-ses, in testimonium illis. 1. Kadar on pag is gore doli gre, fa nim gredo ueliku ludi. 2. Inu pole, en gobouez pride, inu nega pomoli tar praui, Gofpud, aku hozhes, ti mo-resh dobru mene ozhiftiti. 3. Inu Iefus iftegne fuio roko, fe nega dotakne inu praui, left hozho, bodi ozhi-ftzhen. Inu fdaici (!) ie on zhi-Jtzhen bil od fuih gob. i. Inu Iefus praui Anemu, Gledai nekomer ne pouei, temuzh poidi inil fe iskashi timu faryu, inu offrai ta dar, kateri ie Moifes fapouedal kani prizhi zhes nee. 1. Da er aber vom Berge her ab gieng,»folgete jm viel Volcks nach. 2. Vnd sihe ein Aussetziger kam, vnd betet jn an, vnd sprach, HERR so du wilt, kannstu mich wol reinigen. 3. Vnd Jhesus strecket seine Hand aus, rüret jn an, vnd sprach, Ich wils thun, sey gereiniget, Vnd als bald ward er von seinem aussatz rein. i. Vnd Jhesus sprach zu jm. Sihe zu, sags niemand, Sondern gehe hin, vnd zeige dich dem Priester, Vnd opffere die gäbe, die Moses befolhen hat, zu einem zeugnis vber sie. Matth. XXVI. 30-35. 30. Kai u|j.vr(!jav~£<: i£,rfk-■0-OV EtC TO opoc T tov EAatwv. 31. TOT£ A syst auTOtc 6 Mr^ou;- TravTeq üjj.sic cy.avBa- xw'öt^c'ö-e SV S^.ot, SV xfl V'jy.Tt TaÜTrt. yeypaTCTa'. yap- ^aTa^w tov tocp.sva, v.a! ouy.G7.cpTj.c&rr aovTa: T? TrpößaTa Tvjc Ttci'jj.VYjc. 32. ptsTa o£ TO £V£p-v)-^va'. [xs zpoiHw stc tyjv Fa-AtAatav. 33. OTTOy-pt-O^lc 8s 0 IIŠTpOC swcev autw • st TcavTsc 315 <©> 42* V šoli je torej bilo, med poukom nekega pomladnega jutra, ko so cveteli kostanji po drevoredih in so vele tople sape čez brda in travnike. Tedaj se ji je ulila kri in se je zgrudila. Pripeljali so jo domov in prišel je brat iz pisarne. Samo enkrat je še dvignila oči in objela z njimi moža in hčerko. Potem so ugasnile za večno. Brat dolgo ni mogel verjeti, da se je zgodilo. Dan za dnem se je čudil, da je opoldne še ni iz šole, večer za večerom je vpraševal, čemu je prazen nje stol ob mizi, Včasi, takole poleti v mraku, se je zgodilo, da jo je nenadoma poklical, da so se njegove roke iztegnile po nečem. Ob takšnih prilikah ni potem izpregovoril več z nikomer nobene besede. Zaklenil se je v svojo sobo in se prikazal iz nje šele drugo jutro, V tihi bolesti so potekala leta, a še danes ne vem, ali so že prinesla pozabljenje. Popolnega gotovo ne. Vso svojo ljubezen je med tem časom osredotočil na Pepco, Ljubezen, napolnjeno z bridkostjo in z vednim strahom pred izgubo. Zaradi tega strahu je ni dal na učiteljišče. Rajši ji je privoščil trgovsko izobrazbo, dasi jih je tam že danes po sto, kjer bi bila nastavljena samo ena. Ko se je uprav trudil, da bi ji dobil kje, četudi morda samo brezplačno mesto, ga je zadelo najhujše. Tako je postal čuden, tako zakrknjen vase, da se bojim tudi za njegovo zdravje, Čuda bi ne bilo, ako bi zblaznel,« Teta Ana je umolknila in zrla tja čez vrt na znane zarastle holme. Gospa Amalija je zdihnila in si otrla zopet debele kaplje raz čela. Kako bi bilo lepo na svetu, ako bi bilo drugače, si je mislila, Ako bi ne bilo pozimi mraza, poleti vročine, ako bi ne bilo bolezni, bridkosti in žalosti, Ako bi bil tudi drugačen, precej drugačen — knjigovodja Osojnik, Solnce se je počasi nižalo nad smreke na zahodu, rdelo in se večalo. Teta Ana se je zagledala vanj, kakor bi ga videla prvič. Ali res že zahaja? »Še teh par dni mi pustite solnce, teta,« se je oglasil v bližini bolesten glas, Starka se je stresla in ozrla, »Kaj ste rekli, gospa Amalija?« Gospa Amalija se je začudila in sramežljivo povesila oči, »Jaz, teta Ana?« je zajecljala, »Oh, nič , . ,« II. V kontoarju tvrdke Winter in sin je dokon-čaval knjigovodja Peter Osojnik mesečne račune, Nizko nad veliko knjigo je bila sklonjena njegova glava. Precejšnja pleša se je zibala nad njo kakor leščerba, vsak hipec se zasvetila, vsak hipec skrila. Ozke rame so segale do ušes, bile so špičaste, da je skelelo. Obraza ni bilo videti, samo koščena desnica s peresnikom med palcem in kazalcem je polzela enakomerno ob robu knjige navzgor in navzdol, obračala liste in pisala številke- Okrogle, lepe številke. Na njih obliko je bil Peter Osojnik včasih ponosen- No, tudi to je že minilo, Peter jih pač še piše, natančno in kaligrafično lepo kakor nekdaj, a vidi jih ne več. Kakor ne vidi stroj svojega dela. Petrov šef, stari Winter, je vstal izza svojega pulta. Stopil je nekoliko korakov po sobi in se pretegnil, »Koliko časa ste že uslužbeni pri nas, gospod Osojnik?« Peter je osupnil, roka je zastala na sredi črte, »Petindvajset let in dva meseca ravno danes, gospod šef. Natančno.« »Dolga doba, lepa doba,« je pripomnil šef, »Malokdo zdrži toliko časa na enem mestu. Ali gre prej sam ali ga pa dajo,« Petru je dobro dela ta pohvala in dvignil je glavo nekoliko više iznad knjige, »Koliko lepih novcev ste že zaslužili pri nas,« je nadaljeval šef, »Premoženje, lepo premoženje, kajne, gospod Osojnik?« Osojnik se je začudil, »Premoženje, gospod šef? Kje naj ga vzamem, premoženje,« »Kako ne, gospod Osojnik? Pomislite nekoliko. Saj znamo računiti, Izprva ste res imeli samo po petdeset goldinarjev, a pozneje se Vam je plača višala vsakih pet let in zdaj imate že nad deset let mesečnih dvestoinpetdeset kron. Kakor kak baron, gospod Osojnik, Ali ni res?« Gospod Winter se je smehljal, Osojnik ni vedel, kaj bi. Še nikdar ni šef tako govoril z njim. Zato je rastlo Petrovo začudenje od hipa do hipa. Nehote je odložil pero ter se obrnil s polnim obrazom proti Wintru. Izkušal se je nasmejati, »Izvolite se šaliti, gospod šef. Sami veste, kako težko je življenje dandanašnji in kako . . .« »Računimo nekoliko, gospod Osojnik,« ga je prekinil Winter ter prisedel prav tik knjigovodje. »Videli boste, da ne pretiravam. Torej, pet let po sto kron na mesec znaša šesttisoč kron, pet let po stoinpetdeset pa znaša devettisoč. Prvih deset let torej petnajsttisoč kron, Razumete, kajne?« Peter se je prijel za glavo, Z izbuljenimi očmi je strmel v šefov razblinjeni obraz. Čemu mu to pripoveduje? Winter pa je nadaljeval: »Potem ste imeli zopet pet let po dvesto, torej skupaj dvanajsttisoč kron. Sedaj pa, dragi Osojnik, že deset let po dvestoinpetdeset, znaša celih tri-desettisoč kron. Bože moj, gospod Osojnik, ali znate računiti, ali ni to lepo premoženje? Celih sedeminpetdesettisoč kron ste torej zaslužili pri nas in še dva meseca čez. O, Vi srečni človek, gotovo ste si prihranili večji del te vsote. In to nalahko, sede, takorekoč samoobsebi in brez skrbi. A mene to veseli, res me veseli. Zaradi Vas, gospod Osojnik.« Winter se je še vedno smehljal in se tolkel s plosko roko po tolstih bedrih. Osojnik pa je glupo prikimaval z glavo, češ, res je tako, kakor pravite. A razumel ni ničesar in tudi prikimavati ni hotel. Kar samaobsebi je cincala glava gori-indoli in mislila: čemu mi to pripoveduje, kaj namerava? »Lepo je to od Vas, da priznate, gospod Osojnik. In meni je tako lahko pri srcu, da Vam je ravno naša tvrdka pripomogla do sreče. Oj, lahko bodete živeli, ko nas zapustite. In mi bomo imeli zadoščenje, da nismo pustili svojih uradnikov stradati. Da smo jih preskrbeli za starost.« Osojnikova glava je še vedno prikimavala, a obraz se je daljšal in daljšal. Vedno bolj se mu je vsiljevalo vprašanje: Čemu mi to pripoveduje, kaj namerava? Rad bi bil nekaj odgovoril, toda ni mogel. Kakor v sanjah se mu je godilo, ko človek krčevito odpira usta, a se mu jezik samo valja po njih in namesto besed prihajajo iz njih neartiku-lirani glasovi. Winter pa je vstal in ga potrepal po stisnjeni rami. »Da, v svojem govoru bi bil kmalu pozabil, da Vam moram danes izplačati Vašo mesečnino. Oprostite, Prosim tukaj.« Osojnik je mehanično vstal in pravtako mehanično spravil denar. Ves tuj se mu je hipoma zazdel ta prostor, kjer je preživel v njem večji del svojega življenja. Kakor bi bil stopil danes prvič vanj, so ga gledali razni pulti in so se čudile mize in knjige, so zijali iz kotov napolnjeni predali. Čemu prihajaš semkaj, tujec? Česa iščejo tvoje zbegane oči pri nas? »Ali se bom mogel kdaj privaditi tem prostorom?« si je mislil Osojnik. Vedno bolj zbegane so postajale njegove misli; vedno niže mu je klonila glava pod njih težo, S tresočo roko je prijel palico in klobuk ter počasi stopal mimo šefa iz pisarne. Pozabil ga je pozdraviti, Gospod Winter se je prenehal smehljati, za hipec se je potemnil njegov vedno zadovoljni obraz. Kakor bi mimo njega stopali pogrebci , , , * * * Osojnika je silno žejalo. Česar ni storil že dolgo, je storil danes. Vstopil je v bližnjo gostilno in si naročil čašo piva, Izvrnil jo je naglo, pijača je padala kakor na žerjavico. Kako to, da si še vedno žejen, Peter? Poklical je še drugo čašo. Hlastno jo je prijela njegova trepetajoča desnica, ko se je oddaljila natakarica. Ni je odložil od ust, dokler ni bila prazna. Kaj se je zgodilo s teboj, Peter Osojnik? Vprašal se je tako ubogi knjigovodja, a odgovora si ni vedel. In v sobi ni bilo nobenega, ki bi mu bil odgovoril, A čutil je vedno večjo, vedno bolj žgočo žejo. Kakor bi bila v njegovi notranjščini živa apnenica, Apnenica se ne gasi s pivom, se mu je naenkrat zasvetilo, Toda sedaj si v gostilni, Peter, in da bi šel iz gostilne žejen, to bi bilo čudno. Torej še eno čašo. In ko je poklical, se je zopet vprašal: Kaj je s teboj, Peter Osojnik? »O-o, Peter, hočem reči gospod Osojnik, Vi tukaj? Kam naj zapišemo! Velika čast za nas, da se srečamo enkrat v teh svetih prostorih,« Peter je dvignil glavo. Prihajal je poslovodja tvrdke Winter z dvema tovarišema, trgovskima pomočnikoma, »Mi smo namreč redno vsak večer tukaj, gospod Osojnik,« je nadaljeval poslovodja, »Kajne, Rezika-a?« Pomencal si je roke, da je zašumelo in plosk-nil. Potem je potrepal brhko Reziko s palcem in sredincem po jamici v licu, zasmejal se in prisedel k Osojnikovi mizi, Peter se je zdramil. Kako to, da sem tukaj, mu je šinilo v glavo. In stopila mu je pred oči nizka postelj z belimi rjuhami in visokim vzglavjem in gledale so ga velike motne in bolestno začudene oči hčerkine žalostno in očitajoče, Peter se je stresel in zdihnil. Hotel je oditi, »Samo še čašico, gospod Osojnik,« je hitel poslovodja, »Počastite nas s tem. Zlasti, ko menda že zapuščate našo tvrdko,« Peter ga je prestrašeno pogledal, »Zapuščam? Kako to?« je vprašal plaho, «He-he, hm, ne delajte se no! Nam lahko zaupate. Ali Vam ni morda šef že odpovedal?« Peter ni ničesar odgovoril. Mehanično je potrkal s čašo ob mizo in Rezika jo je zopet vrnila ste jih doslej opravljali Vi, Šef je pomišljal. se mu je hipoma, da Osojnik še ničesar ne ve. In zasmilil se mu je osiveli in sključeni mož, »Kaj je?« je vprašal Osojnik čez nekoliko hipov hripavo. Tresel se mu je glas, tresle roke in noge. Poslovodja je bil v zadregi in je pogledaval svoja tovariša, kakor bi iskal pomoči pri njih. Ta dva sta pa zrla pod mizo in stiskala namizni prt med svojimi prsti, »Kaj je?« je vprašal Peter vnovič in njegov glas je bil tih in proseč. Tedaj se je ojunačil poslovodja in je začel pripovedovati hitro in presekano, »To je tako, gospod Osojnik, Kakor sem izvedel od strani, iz šefovih pogovorov. Šef ima nekega bratranca. Visokega uradnika, ki je stopil te dni v stalni pokoj. Baje ima šesttisoč kron pokojnine. Pa ima še premalo. In je še čvrst za delo. In skop, da bi vse pograbil. In ta se je ponudil šefu, da prevzame za polovično plačilo posle, ki ste jih dosedaj opravljali Vi, Šef je pomišljal. Menda se mu vendar ni zdelo posebno pošteno, da bi se spuščal v takšne kupčije. Pa oni ni odnehal, Trkal je na sorodstvo in na dobiček, ki ga pridobi s tem tvrdka. Bil je sleherni dan nad njim, dokler se šef ni vdal in ga sprejel, Sko-puštvo je menda premagalo vse pomisleke.« Poslovodja je končal in nagnil čašo na usta. Ko se je ozrl na Petra, se je začudil, da je ta tako miren, Niti najmanjše izpremembe ni bilo na njegovem obrazu. Samo oko je nekako obsteklelo in zrlo nepremično nekam v oddaljeni kot. »Čemu sem mu pripovedoval, ko je pa sam vedel?« si je mislil poslovodja, »Lepo me je potegnil,« Trgovska pomočnika sta se oddahnila in si prižigala cigarete. »Manjka se služb gospodu Osojniku!« je rekel mlajši. »Samo roko mu je treba iztegniti, pa je. Tako spreten in točen izvedenec. Winter se bo še kesal,« Petru se je naenkrat razlil po obrazu čudovit žar, kakor bi bilo solnce posijalo na zimsko rušo. In smehljaj okoli njegovih usten je razodeval veliko srečo njegovega srca, »Gospod poslovodja,« je dejal veselo, »nekaj bi Vas prosil. Mlade noge imate. Pojdite v banko in dvignite mi dvatisoč kron na tole knjižico, Vidite, ravno milijon kron je naloženih nanjo.« Potegnil je iz žepa svoj zapisnik in ga ponudil čez mizo. Poslovodja in tovariša so se spogledali, »Toda, dovolite, gospod Osojnik, nocoj je banka že zaprta,« je dejal poslovodja in mu vrnil knjižico. Peter je pogledal na uro, » Oh, saj res. Nisem mislil na to. Malo bi bili poveseljačili nocoj s tem drobižem. Pa jutri, gospoda, vas povabim,« Skrbno je spravil knjižico v žep. Nato je počasi vstal, nataknil klobuk in vzel palico. »Zbogom, gospodje. Ne pozabite priti,« S smehljajem na ustnih je počasi drsal iz gostilne, Ko je že bil odšel, je prišla Rezika in vprašala po njem, »Hudo je z njim,« je dejal poslovodja, »Vse drugačne so bile moje misli, ko sem gledal prej njegovo mirnost. Ubogi človek, škoda ga je, Pa takšno lopovstvo naše tvrdke! Fej!« »Plačal ni, kar je izpil,« je opomnila Rezika, »Plačam jaz , , ,« III. Topel in vonjiv večer je legel nad mesto. Za vrtom gospe Amalije je pel potok svojo pesem med cvetjem in zelenjem glasno in veselo, kakor bi hitel v svate. Nič ga ni motilo, kar se je godilo okoli njega. Gospa Amalija je sedela na nizkem bregu, zamišljena in utrujena od popoldanskega brezdelja in vročine, Semtertja je ujemala vodo v pergišče in jo izlivala na tolste, do komolca razgaljene roke. Udobno ji je bilo in vesela je bila sama sebe in svojega lepega brezskrbnega življenja, Vsega ji je Bog dal v izobilju, zdravja in drugih posvetnih dobrot. Česar še ni dal dozdaj, bo pa še dal, namreč namestnika za dobrega prvega moža, ki ga nikdar ni pozabila, ko je mislila, kje in kako bi dobila drugega. Tedaj je zaslišala stopinje, Sklonila se je za hipec na lakteh kvišku in pogledala skozi presledek pri ograji na cesto. Sramežljivo je zardela, ko je zagledala svojega najemnika Petra Osoj-nika. Kaj se mu je neki prigodilo, da stopa danes tako mladeniško in si celo natihoma žvižga kakor mlad fant, ki gre k dekliču v vas, Danes bi bila prilika, je pomislila gospa Amalija. In takoj je dozorel nje sklep. Zakašljala je glasno, kakor bi se ji bilo zaletelo in stopila je k ograji, »Gospod Peter, oj, gospod Peter,« Peter Osojnik se je ustavil in pogledal skozi presledek. »Vi ste, gospa Amalija? In mene kličete?« »Veseli ste, gospod Peter, zato sem si mislila, da smem. Ni Vas strah, ker ste sami. Mene pa je, gospod Peter. Stopite noter, že dolgo se nisva ničesar pomenila.« Peter se je glasno zasmejal. »Pa grem, ker me kliče moja dečva,« Takoj potem se je prikazal pri vratih, »Ali še ni moje žene iz šole?« je vprašal začudeno. Gospa Amalija se je zdrznila. Ni vedela, kaj bi odgovorila, Osojnik se je pa oziral po nasadih in njegove oči so iskale. Udaril je s palico po bližnjem grmu in povesil glavo. »Sem vedel, da je še ni,« je dejal otožno. »Vsak dan se zamudi. Ali jo poznate, gospa Amalija?« Gospa Amalija je za korak odstopila. Zapazila je v njegovih očeh, da ga ni doma. Približal se ji je naglo in se sklonil k njenim ušesom, »Stopite ponjo, gospa Amalija, Povejte ji, da težko čakam. Pol milijona Vam dam, ako pride takoj, Tačas grem v banko po denar. To bo ženi-tovanje, še midva se vzameva, gospa Amalija, Pa hitite!« Neka grozna tesnoba se je polastila gospe Amalije, Dušilo jo je in tlačilo k tlom, Peter pa jo je gledal in se čudil, zakaj ne odide, V tem trenotku je prestrašeno viknila pri oknu teta Ana, »Za božjo voljo, pomagajte, Pepca umira, Pepca-a.« Peter se je za hipec zavedel. Gospa Amalija ga je prijela za roko in ga vlekla za sabo navzgor. Pepca se ni več ganila. Nje voščeni obraz se je smehljal kakor v snu. Teta Ana je klečala pri postelji in jokala, Peter je pristopil boječe in položil Pepci roke na glavo, »Ubogi otrok, kako trdno spi. In nje še ni iz šole,« je dejal smehljaje in utrujen omahnil na stol, Teta Ana je planila kvišku. Nje pogled je begal od brata do gospe Amalije in nazaj. Begal, begal , , , Ko je nenadoma razumela, se je zgrudila na tla brez vsakega glasu. Gospa Amalija je hitela po ljudi, Peter pa se je opiral v dlani in se je smehljal. □ □ EPIKUREJEC. Z ugankami nerazrešnimi, z željami srca neutešnimi grenimo si sladke trenutke življenja: V mladosti odbegli, nezabljeni, opojno so naši vrtovi dehteli — čemu? in v pisanih poljih škrjančki žgoleli — čemu? in vince šumeče mladost je ogrevalo in solnce jo s toplimi žarki obsevalo — čemu, čemu? Bedak si, sam kriv, če mladost ti pojenja: Še vedno opojno vrtovi dehte — potrgaj za cvetom jim cvet! in v pisanih poljih škrjančki žgole — poslušaj zavzet! •v Se vedno te vinčece vabi šumeče — o bratec, le pij! ugasnilo ni ti še solnce goreče — zapodi skrbi! — Leopold Turšič. «s>j> 319 TRÄGEDIJÄ. Vse mesto zmučeno molči in sanja sanje^težkih noči , , . Gigant le črni čuje, vso noč že dela, vso noč kuje, kuje. Ko da pošast bi bruhala —- iz žrela plameni in iskre švigajo, črno temo užigajo — in plamen vsak — ko curek rdeč krvi bi šinil v vzduh, v razpaljene plasti, s kipečim puhom jih oškropil in usahnil, , . In gledam, skozi noč prodirajo oči: železje vse očrnjeno bobni in kladivo ob kladivo udarja, jek jeku jezno odgovarja, kolesja se vrte in hrujejo, jermeni sičejo, s trenutki v diru mrzličnem tekmujejo, ki nedosežni v noč se umičejo . . . Usahle, medle roke v prah se sklanjajo in pitajo trepetajoč giganta — in žrela se odpirajo, požirajo požrešna in priganjajo, roke se sklanjajo . . . »Otroci, tiho! Še ne spite? Ste žalostni? . . . Seveda . . . zdaj mamice ni več in očka ni pri vas, le glad prihaja vsak dan v vas, iz kota vsakega vas gleda s pošastnimi očmi sestradan volk . . . Bolestna misel, na smrt žalostna, vso noč ob posteljicah, s solzami rošenih, vas straži, v sanjah vam kramlja in z vami plaka in z vami čaka dne zaželjenega . . .« DREVO. Moj sad je bil že zibelka stoterih in stoterih je bil že zadnji dom — a jaz še tebi šumim Trenutki beže, stroji vsi divji bobne, besne in priganjajo ... »Nikar, nikar ne plakajte! Samo do jutra še zatisnite oči . . , Seveda . . . Obleke ni za Ivančka ... in ti za svečo si prosila, da prvič k svetemu bi obhajilu šla, in svečice nisi dobila . . . In ti tudi nimaš mirnega sna? Le tiho, mali, sladko zaspi , . . pa ko se zbudiš, bo očka pred tabo in štruco, prebelo štruco bo prinesel s sabo in bo izbrisal solze iz oči . . .« Srce z otroki se zgovarja in mož že šteje hipe in pomlajen se sklanja v prah. Orjak rohni, udarja . . . Usahle mišice v rokah so zadnje kapljice iztisnile. Gigant besni, široko žrelo zazija, en hip — en mah — in v hrušč jermeni siknejo, skoz vzduh glasovi viknejo pretrgani — — In zahrešče kosti, srce pod sikajočo pesmijo vzdrhti, izpod zobov zabrizgne zadnji curek očetove krvi — — In krik sirot je planil v noč bolno, v brezdanjo temo je začrtal življenja pot. Jože Plot. in še tebe preživim, in ko me še kdo bo poslušal ob lepih večerih, mu pesem od kraja ponovim. Jos. Lovrenčič. ALOJZIJ RES: UMETNOST IN NRAVNI ZAKONI. Vedno bolj pereče postaja to vprašanje. Kaj je pravzaprav z nagoto v upodabljajoči umetnosti? Ali je, in če je, v koliko je upravičena? Vedno novi obrazi tega problema vstajajo iz temne zmedenosti in zahtevajo rešitve, ki postaja tem težja, čim bolj se je izogibljemo. Moderna estetika zahteva večinoma brezpogojno prostost umetnosti od vsake moralne obveznosti, Pogostoma čujemo besede, kakor absolutnost lepote, kult čiste umetnosti, estetsko svetovno naziranje, nedolžna nagota in podobne fraze, ki pričajo o blodnjah modernega umetniškega življenja in posredno tudi umetnosti same. Upodabljajoča umetnost je pritirala kult nagote do vrhunca, zmaterializirano življenje je privezalo nase tudi velik del umetnikov in zato tako malo solnčnih strani in iskrenega smeha in prisrčne radosti, A vendar smo brezdvomno tudi priče silnih umetniških stremljenj, iz katerih so se porodile nove umetniške vrednote, novi svetovi lepote. Toda to je drugo vprašanje. Podati hočem tukaj nekaj novih misli o naslovnem problemu, ne z namenom, da bi ga rešil in izrekel odločilno besedo o njem, ker se zavedam težkoč in dalekosežnosti njegove, ampak poizkusil bom osvetliti ga z novih strani,1 Dr, Joseph Popp je napisal za letošnji »Kunstwart« članek, ki obravnava ta problem s stališča umetnostne znanosti,2 I, Dolgo časa že razpravlja estetika o medsebojnem razmerju umetnosti in morale, A še nikdar ni bilo težje uveljaviti zmerna mnenja o tem, kakor dandanes. Ta se boji za svobodo umetnosti, oni za obveznosti morale. Javno mnenje pa je popolnoma različnega mnenja, v splošnem nič kaj nagnjeno k morali. Jasno se je zopet pokazalo, kako težak boj bije danes moralnost na vseh poljih javnega in zasebnega življenja: človek velja rajši v nravnem kot v duševnem oziru za manjvrednega, 1 Primerjaj: Jungmann: Ästhetik,3 — Gietmann-Sören-sen: Kunstlehre (in 5 Teilen) — Herder — Freiburg im Br, Müller: Eine Philosophie des Schönen — Mainz. — Mogoče naslednja mnenja izvajanja navedenih estetikov omilijo, ali bolje: pojasne! 2 »Kunst und Moral« — Kunstwart, erstes Märzheft 1914. Hrsg. F, Avenarius. München, G. D. W. Callweg. — Popp, eden najuglednejših nemških katoliških duhovnikov na polju umetnosti, je vseučiliški pofesor umetnosti v Mo-nakovem, — A, R, S tem je že v kali temelj našega razmotrivanja ranjen. Beseda največjega nemškega esteta F, Th, Vischerja »das Moralische versteht sich von selbst,« pravi Popp, velja za vsakega človeka in njega delovanje; torej tudi za umetnika in njega ustvarjanje. Nravnost je povzdignila človeštvo, ne umetnost! V kolikor pa umetnost nravno učinkuje, je prejela duha in vsebino za to od zunaj. Ako pripoznamo s tem oblast morale nad umetnostjo kot nekaj samoposebi umevnega, nikakor ne trdimo, umetnost imej moralo za cilj. Umetnost je tudi svet zase! V naslednjem mislim predvsem in največ na upodabljajočo umetnost; vendar velja to tudi o drugih umetniških strokah. Umetnost ima sredstva, da ustvarja oblike in življenje; tvarine, ki vpliva z njimi najprej na naše čute. Od tega vpliva nas nikdar ne oprošča. Zato moramo predvsem razumeti govorico umetnine, poglobiti se moramo vanjo, da jo lahko dojmemo in občutimo. Odpreti moramo dušo nastežaj, da se lahko izlije vanjo vsa njena lepota. Tu se šele začne doživljanje novih vrednot in pravo umevanje umetnika. Umetnost ima to prednost pred življenjem, da so njene oblike in učinki prijetnejši in čistejši, ker nas ne silijo ne osebno, ne tvarno, da zavzamemo praktično stališče napram njim. Kakor iz ptičje perspektive uživamo predstavljeno. Temu dejstvu ne nasprotuje, če so umetnine ustvarjene s kakim namenom: da nas navdušijo za kako zgodovinsko dejstvo, izpodbujajo k čednosti ali porajajo v nas religiozno občutje. To so izvenumetniški nameni, ki nimajo z umetniškim užitkom in umetnino samo nič bistvenega opravka. Da, dogaja se večkrat, da umetniško pomanjkljiva dela s silo vsebine močneje učinkujejo, kot umotvor z lepoto in notranjo karakterizacijo. Dokazano je, da je z naraščajočo lepoto grških bogov padal njih religiozni vpliv, medtem ko so primitivni idoli vzbujali več pobožnosti. Drugo vprašanje nastane, ako nas res umetniško delo moralno zgrabi. Dogaja se to vedno najprej in največ po poti estetičnega užitka in radi njega, V Michelangelovem Bogu-Očetu nas zagrabi predvsem ogromna sila upodabljanja. Šele potem se uveljavi vsebina kot poznejši učinek. Vedno in vedno nas pa vabi oblika, ki je v njej umetnik obvladal vsebino, da se potem iz porojenih dojmov poglabljamo zopet v vsebino. 321 <«sj> 43 Tako je v umetnosti vsebina pač važna, a važnejši je način izražanja; v umetnosti ne določa »kaj«, ampak »kako« upodabljanja. Kljubtemu pa moramo z važnostjo vsebine tudi pri najpopolnejšem upodabljanju računiti. »Es meint der Mensch, wenn er nur Worte hört, es müßte sich dabei doch auch was denken müssen.« Ta Faustova beseda ugotavlja človeški nagib, da si za vsem nekaj mislimo. — V umetnosti pa leži izjema tega pravila. Najbolj jasno se pokaže to v muziki. Z njo dosežemo celo čuvstvo sreče brez potrebnih določnih predstav in pojmov. A to velja v umetnosti le tedaj, ako ne oblikuje nobene določene vsebine. Kakorhitro pa jo upodabljamo, mora vsak opazovalec kakorkoli prej ali slej na to reagirati, to vsebino oceniti. Brezmiselna fraza je tedaj, če kdo trdi: v umetnosti naj velja in učinkuje le »kako« in ne tudi »kaj«, naj velja le upodabljanje, ne tudi vsebina. Tako se vsili estetu vprašanje o razmerju vsebine do oblike in še eno vprašanje, katere vsebine so moralno dovoljene in katere so tudi pri najpopolnejšem umetniškem upodabljanju nedopustne. Iz tega sledi še nadaljnje vprašanje: v koliko je grdost v moralnem zmislu dovoljen predmet umetnosti? Ali obstoja v umetnosti pravica grdosti? Da, v zmislu vsebine, oblike, upodabljanja. Lahko orišemo n, pr. delavca tako zasužnjenega pod pritiskom težkega dela, da nas to boli, da, razdraži. A lahko ga tudi predstavljamo v zmagujoči moči nad materijo, tako da nas dviga, da seva iz njega neka posvečenost. Millet je ustvaril kmete na oba načina: v eni sliki postane človek skoraj bedasta žival, v drugi stopa blagoslavljajoč preko polja. Umetnost nam lahko tudi telesno grdost zanimivo podaja. Ohromeli dvorni pritlikavci, ki jih je naslikal Velasquez, nas mogoče v prvem hipu odbijajo, kljubtemu pa umetnika občudujemo, kako je te pohabljence karakteri-ziral, kako govori iz njih pokvarjenega telesa zdravo, nezlomljeno duševno življenje. V tej zmožnosti umetnosti: z upodabljanjem zainteresirati preko vsebine, leži pravica izražanja krivega in slabega do neke mere. Radi tega nas more v drami zanimati celo zapeljevanje in umor. Iz istega vzroka je dovoljeno upodabljati to, kar je v navadnem življenju zakrito, namreč nagoto in ljubezensko življenje. Razkrivanje radi tvarnega mika imenujem v upodabljajoči umetnosti nuditeto, v lepem slovstvu umazanost. Vedno se ponavljajoča zahteva, da morajo biti taki motivi, predmeti in snovi v sebi upravičeni, gre predaleč in je raditega kriva. Umetnost more z upodabljanjem ne le pomagati preko kočljive vsebine, ona jo celo lahko postavi v novo sfero opazovanja in ji pridobi nove vrednote. Končno leži v nagoti sami neka upravičenost, da, poziv k upodabljanju, neglede na nevarnost, ki grozi temu ali onemu. V koliko slučajih pač smemo in moramo po istih načelih delovati! Umetnost podaja upodabljanje človeškega telesa v naravni lepoti ali značilni posebnosti; to pa je s popolnim učinkom često mogoče le z nagoto. Resničnost, ki tudi pri najlepših telesih ne podaja popolne harmonije, je s tem takorekoč popravljena, povišana: iz umetnosti vstane idealna, rajska praoblika človeka. Tudi telesnoduševni izrazi življenja govore o lepoti večkrat neposred-neje v nezakritem telesu. To je bil gotovo tudi vzrok, zakaj je Michelangelo upodabljal celo Kristusa golega, v plastiki in slikarstvu. Čudovito medsebojnost telesa in duše opazujemo tako v popolni harmoniji. Končno vstane iz zgodovinskega opazovanja zelo interesantna slika o idealu telesne lepote raznih umetnikov, narodov in časov — kot dragocen dokaz, da je pojem lepote pri vsem enakomernem temeljnem občutju vendar nekaj nestalnega. Vprašanje o dovoljenosti golega in erotičnega predstavljanja je odvisno po krščanskem pojmovanju od tega, v koliko tako upodabljanje vzbuja čutnost, nižje instinkte. Jaz priznam, pravi Popp, to zahtevo tudi pri umetnosti, mislim pa, da je treba zelo razločevati, česar navadno ne delamo. Obstoja namreč upravičena razdražljivost in zadovoljitev naše čutne narave, in sicer v tem zmislu, da objame umetniško upodabljanje tudi naše telo do neke meje in se ga prijetno dotakne. Tak učinek leži že splošno v linijah, barvah, oblikah in luči. Zakaj naj bi ravno ta vtis izključili in mu tako odtegnili naivno učinkovanje, ako izhajajo ti učinki polnejši in gorkejši iz upodabljanja človeške kože ali celotnega telesa? Zakaj naj bi ga ravno iz umetnosti izključili, ko se nam v življenju tak učinek večkrat zavedno odkriva, ali pa nas z očitno gesto zakrit srečuje? Ako sploh kdaj, je ta kot »užitek« v umetnosti mogoč — in zato dovoljen, »Umetnost izhaja rada in bolj neženirano, kot more to morala, s stališča, da je človeška narava po sebi dobra. Toda tudi tu so meje! Če si umetnost in poezija izgovori in ustvari to svobodno sfero, tedaj naj nas tako prevzame, da smo popolnoma in brezpogojno v občutju, v katerem nam ni treba misliti na konflikte med čutnostjo in nrav-nim redom,« (F, Th. Vischer,) To jasno začrtano pojmovanje o dovoljenosti golih in erotičnih motivov nima s kričavo frazo »o lepi čutnosti« nič skupnega, Tako pojmovano, more tako upodabljanje celo vzgajati našo čutnost, jo očiščevati, ji v zdravem in plemenitem zmislu vlivati poguma. Tako učinkuje n, pr, Ti-zianova Venera v primeri z Giorgionovo očitno polteno, enako medicejska Venera v primeri z otroško Praksiteia. Tudi sirove postave prakato-liškega Rubensa se drže z umetniško silo in resnobo upodabljanja v mejah vestnega nravnega pojmovanja, Z Rubensom pridemo do zelo pomenljive razlike med običajem in nravnostjo. Kar je v različnih časih, pri različnih narodih veljalo in velja kot dovoljeno upodabljanje nagote, ima z nravnostjo večkrat malo skupnega. Da je marsikaj, kar je za nas danes nenravno, bilo plemenitnikom prejšnje, napredne umetniške kulture nravno, dokazuje, kako zelo moramo biti previdni pri formulaciji nenravnosti v umetnosti. Veliko vpliva pri kvalifikaciji nagote ima tudi navada, ki je pri različnih različna. Tudi strogi moralist jezuit Lehmkuhl zelo razločuje med učinki naravne in umetniške nagote, So ljudje, ki jim je pretirana sramežljivost in skrupulantnost do nagote že prirojena. Da se po teh ne tu, ne nikjer drugod ne moremo ravnati, je jasno. Oni oskrunjajo sramežljivost, ker iščejo nečistost tam, kjer ne najde nepokvarjen človek nič dvomljivega. To ima na vesti večkrat tudi kriva vzgoja sramežljivosti in pa pomanjkljivo umevanje umetnosti: nagoto gledamo z naravnimi očmi, tudi če nam umetniško upodabljanje ne daje za to nika-kega povoda — in jo raditega po krivici obsojamo. Če je katoliška Cerkev pripustila do današnjega dne tisoče golih podob, deloma tudi popolnoma nemotiviranih in celo neutajno sirovih (kakor v kripti San Zeno v Veroni); ako je papeški muzej v Vatikanu z golimi upodabljanji vsako leto tisočem odprt, ne da bi si Cerkev ali papež imela kaj očitati: tedaj bi se lahko pošteno misleči učili od te velikodušnosti in dobili več zaupanja do dobrih lastnosti in plemenitih moči človeške narave — neglede na to, da se kristjani veselimo posebnega varstva milosti božje. Umevno je, da umetnost kljub precejšnji moči ni popolnoma prosta: tudi oni, ki se na umetnost najbolje razume, se vsebini, posebno govoreči vsebini, ne more popolnoma odtegniti. Radi posebnih nevarnosti, ki jih ta predmet vsebuje za fantazijo in občutni svet, moramo tembolj že v začetku izključiti vse elemente, ki navadno erotično silno dražijo, S tem so že eo ipso prepovedani nekateri motivi in situacije, posebno pa se morata razkri- vanje in poudarjanje spolnih znakov na razvitem telesu obzirno in občutljivo obdelovati. Važen je pri tem najbolj način upodabljanja, V splošnem moramo dati prednost idealizirajočemu oblikovanju pred realističnim. In pozabiti ne smemo, da celo tako velik umetnik kot je Rembrandt rani v marsikateri sliki našo čutnost. Tudi moramo razločevati med posameznimi umetniškimi strokami samimi, Nasladna godba je radi neposrednega in silno čutno vplivajočega vtisa lahko nevarnejša kot tak literaren opis; in ta zopet lahko z razvijanjem takega predmeta nevarneje učinkuje kot pa slikarsko ali plastično upodabljanje, ki hipoma postavi pred nas vso dvomljivost in nas s tem hitreje odbije: tako ilustrirano knjigo odločneje odložimo kot tak tekst sam. Jasno je tudi, da naga predstavljanja ne spadajo v najširšo javnost. Ako pa že morajo taka predstavljanja na javne trge in ulice, morajo imeti res plemenito obliko in utemeljen motiv. Energično moramo odstraniti iz javnosti vse, kar je dvomljivega; z naših ulic in trgov, iz ljudskih knjižnic in izložb. Tudi reprodukcije klasičnih del so večkrat sumljive vrednosti, ker podajajo original le v odlomku s kvarnim vplivom, ki bi ga celoten ne imel. Naš boj, neizprosen in konsekventen, velja množici knjig, razglednic in fotografij v naših izložbah, ki so tudi literarno in umetniško manjvredne, da, ničvredne! Tudi umetniške razstave so neka javnost v ožjem pomenu besede. Da se tu često greši in močno greši, je kriva jurija, ki obstoja navadno iz samih umetnikov. Umetniki niso tu odločilni faktorji, ker so s študijami aktu privajeni in imajo posebno zmožnost, da morejo uživati tudi v slabem motivu, kar je formalno interesantnega. Sicer pa greši lepo slovstvo in gledališče v tem oziru bolj kot upodabljajoča umetnost. Boj velja tedaj vsej brezsramnosti, ki nima z umetnostjo nič opravka, a boj velja tudi zlorabljanju umetnosti od brezobzirnih umetnikov —- in to ne le v imenu nravnosti, ampak v imenu in interesu umetnosti! II, Z novega stališča izkuša osvetliti ta problem benediktinec p, Sigisbert Meier,1 Segel je globlje v človeka in iz njega hoče zajeti formulo za zdravo razmerje med umetnostjo in moralo, 1 »Zur Frage der Nacktdarstellung in der bildenden Kunst« — »Der A a r«, 1912/13, str. 49. nasi. — Hrsg. Dr, Otto Denk. — Verlag Fr. Pustet, Regensburg-Rom. Rešitev vprašanja o nravni dovoljenosti nagote v umetnosti leži v večnih, neizpremenljivih principih, Nasprotje med zakoni morale in razvojem umetnosti ne obstoja in ne more obstojati. Kar je po estetiki dopustno, je tudi nravno dovoljeno, Obstoječe nesoglasje izvira le iz zmote, iz napačnih mnenj, naj si bo na tem ali na onem polju. Prava resnica, prava lepota in dobrota har-monirajo nujno med seboj, zakaj vse, kar je in v kolikor je, predstavlja le raznovrsten živ odsev ene večne resnice, dobrote in lepote. Odločitev problema ni tedaj stvar nestalnih čuvstev. Tudi nimajo morda navada, duh CclScl* okus, vzgoja in olika, kultura in naziranje zadnje besede. Tu odločajo edino določbe, ki jih je Stvarnik postavil pri ustvarjanju človeške narave za vse čase, V neizpremenljivem bistvu človeške narave najde razum pravec za umetniško ustvarjanje. Močno se pregrešimo tedaj, ako hočemo iz duševnih učinkov, ki jih poraja pogled nagote v raznih osebnostih, absolutno sklepati o nravnosti takega predstavljanja. Tudi odklanjamo razsodbo onih, ki sicer s pravico zahtevajo, da jih smatramo za resne, ki pa pripisujejo na podlagi svojega filo-zofičnega mišljenja nravnosti, v jazu utemeljenim nravnim zakonom, le pogojen, subjektiven, od začasne kulture oblikovan pomen. Jasno je tudi, da nravno propali tu ne pridejo v poštev: z zlorabo prostosti so izgubili v tem pogledu zmožnost razsojanja. Ne le socialni položaj in socialno stališče, ne le vzgoja in pouk, ne le starost in izkustvo, ne le spol in osebno nagnjenje, ne le svetovno naziranje in narodnost, ampak sploh vsa kultura, ki v njej človek živi, ki ga je prežela in se vsesala v zadnjo stanico njegovega telesnega organizma in njegove duševne rasti — vplivajo na razmerje umetnosti in morale, K temu se pridružijo še razna mnenja raznih merodajnih in nemerodajnih ljudi in vsa reč je silno zamotana. Iskati pravca za rešitev našega problema v tej zmešnjavi naziranj — je nemogoče, brezciljno. Podlaga našega razmotrivanja je človeška narava, ki je vedno enaka, človek, kakor je bil od začetka, je in bo do konca koncev. Od tedaj, ko je bil človek sramotno pregnan iz paradiža, se mora zakrivati. To je zahteva vzbujajoče se naravne sramežljivosti in — z ozirom na nravno slabost in neredno spolno razdražljivost — še bolj stroga zahteva nravnosti. Že nežno zgrajeno telo samo išče brambe. Izjema je mogoča le pri otroku, kjer se čutnost še ni razvila, pri starcu in mrtvecu, kjer je čutnost že ugasnila. Zakon oblačenja gospodari z vso strogostjo pri razvijajočih se in razvitih ljudeh. Ognjišča ne-nravnosti nastanejo tam, kjer tega zakona ne spoštujejo, Vsi poizkusi izločiti to postavo iz življenja, so se usodepolno končali. Zgodovina kulturnih narodov govori grozne besede o tem. Nikdar več ne bo mogoče pridobiti si nazaj rajske čistosti in nedolžnosti. Lasciate ogni speranza! To je torej človek, to je človeška narava, ki jo srečujemo v zgodovini, v resničnosti, v idealnem kraljestvu naturae purae in v bodočnosti. In ta človeška narava nam podaja normo za določitev meja, med katerimi lahko podaja upodabljajoča umetnost v soglasju z nravnostjo nagoto kot pravo umetnino. Umetnost tvori k veliki celotnosti objektivnega sveta veliki odsev, kjer vidimo boj in končno zmago idej živeje in nazorneje kot v objektivnosti, Zrcalo je, in ako noče varati, mora prav odsevati. Za upodabljajočo umetnost pravi rajski in nebeški človek ne pride v poštev. Predaleč je, da bi ga umetnikova domišljija objela, naj gori v nas še tako pekoče hrepenenje po izgubljenem raju. Za nebeškega človeka pa veljajo besede sv, Pavla: »Oko ni videlo . , ,« Zato sta n, pr. Raffaelova Sikstina in Disputa le medel odsev nebeške lepote. Tudi Michelangelovi »Pogubljenci« niso pravi pogubljenci, kljub temu, da vpliva njih pro-palost in groza s titansko silo predstavljanja na gledalca, Dantejeva »Divina Commedia«, vrhunec, ki ga je doseglo leposlovje v tem oziru — je le poizkus, četudi popoln, podati vso bolest vic, vse brezdanje trpljenje pekla, ves čar nebes in vso brezmejno sladkost božje lepote. Iz tega še ne sledi, naj umetnik ne zajema iz tega sveta; nasprotno, združi naj vso svojo ustvar-jajočo moč, da poda človeštvu vsaj sliko drugega življenja. Drugačno stališče zavzema umetnik do idealnega sveta, do čistega, od posledic greha očiščenega človečanstva. Kakor si ga lahko filozof sezida v pojmih, tako si ga lahko on predstavlja in v umetnosti udejstvuje. Dokaz za to so predvsem številni kipi nagih bogov antike. Kdor je hodil med temi bogovi v vatikanskih muzejih, v Sali Chiaramonti, kdor je opazoval Laokoonovo gručo, belvederskega Apolona, borgeškega borilca i. dr,, ta si ne upa trditi, da stopa tu umetnost v nasprotje z nravnostjo. Vdal se bo čistemu užitku. Zakaj? Grkom se je posrečilo, da so izklesali iz marmorja čista človečanstva, dosegli so polno harmonijo duše in telesa, podali so telo popolnoma podrejeno ideji, ki so jo hoteli predstaviti. In če so telesne oblike, linije in udje že sami zase harmonični, so hkrati tudi polni plemenitega duha; ne učinkujejo le sami po sebi, ampak se zlijejo v misel, ki jo utelešajo. Telo, kljub izredni lepoti barvnih nians, oblik in linij — je brez življenjskega principa, brez duše mrtvo. Samostojne vrednosti nima. Tudi umetnost naj mu je ne pripisuje, sicer ravna proti naravi in postane neresnična. V idealnem svetu mora med telesom in dušo obstojati fizična in moralna enotnost. To je predpogoj. K temu se pridruži — in to je prednost, ki je nikdar zadostno ne cenimo — da more umetnik iz akta, ki ga predstavlja, iztrgati podžigljaj greha. On more padlega človeka v sliki dvigniti, očistiti in ga vpeljati v naravni paradiž. Če umetnik misli in čuti plemenito, bo tudi delo plemenito. Michel-angelova dela ne učinkujejo nikdar čutno, zakaj vsaka mišica priča o zmagi ideje nad mesom, Tudi moderna umetnost ima celo vrsto umetniških nagot, ki nravnosti ne ranijo, n. pr, Rodinov »Penseur« (Mislec), Klingerjeva »Drama«, Meu-nierjevi delavci. A ne le lepi idealni svet, tudi idealni svet nepopolnosti, pomanjkljivosti, da, grdosti lahko uporablja pravi umetnik. Ko pripusti duhu zopet polno gospostvo nad telesom, se klanja resnici in s tem nravnosti, Laokoonova gruča izraža le bolest, »Pogubljenci« Michelangelovi silo obupa, besnost muk, Meunierjev »Trudni mož« razodeva le trudnost, trudnost v vseh udih in vsej duši, Stuckov »Greh« predstavlja golo gornje telo še mlade ženske, z valovitimi črnimi lasmi. Izpre-minjasta kača se vije na desni preko prsi okoli vratu in sika divje v gledalca. Težak nasmeh leži na obrazu ženske in izdaja gnusno, odbijajočo strast, Hkratu izlije slikar preko izpreminjastih barv višnjevkast hlap, poda s tem občutju enotnost in gotovo ubranost, poveča pa predvsem učinek skrivnostne groze: delo je popolnoma nravno. Jasno je, da nima vsak umetnik ne daru, ne volje, da tako predstavlja greh, da proseva njega umazanost in gnusnost ostro iz oblik in da človeka odbije, očisti. Posebno tedaj, če je sam frivolen, mu manjka moči, da bi strgal grehu masko lepote z obraza, ki si jo je protipravno nadel. Bistvo nravnega upodabljanja nagote je torej: zmaga duha nad mesom, plemenitih duševnih moči nad telesom in čutnostjo. Tedaj so taka dela plemenita, nravno dobra in zdrava. Tako je človeška narava učiteljica upodabljajoče umetnosti v predstavljanju nagote. Narava je podlaga umetniškim zakonom tudi v tem oziru, kakor je v drugem, Ako se drži umetnik te norme, tedaj ne bo v imenu umetnosti nikoli nenravno deloval. Za nravno škodo, ki jo kdo občuti pri njegovih delih, ni več odgovoren. Potem sme vse lepe telesne oblike podati zamaknjenim očem, a le v podrejenem razmerju do duha in v odvisnosti od njega, III. Z veliko resnostjo in ljubeznijo do umetnosti obravnava to vprašanje tudi pedagog Fr. W. Foer-s t e r1 z ozirom na umetnika samega in njegovo veliko misijo. Moderna umetnost bojuje danes vroč boj za pravico, da sme predstavljati lepoto človeškega telesa. Reči moramo: golo človeško telo ni ne oblak in ne skala, pri katerih predmetih nas mika samo estetično ugajanje. Pač pa dražijo oblike razkritega telesa, ki vabi spola k združitvi. Ta nagon je že brez tega dražljaja dovolj gospodovalen — duševni človek ne čuti po tej predstavi, da je dvignjen in oproščen, ampak bolestno opominjan na čutno odvisnost in v njej okrepljen. In posebno okrepljen s tem, da predstavlja umetnost oblike in mike le v izbrani popolnosti in tako podaja človeku faustovsko čašo ljubezni, ono zelo stopnjevano čutno iluzijo, da vidi »Heleno v vsaki ženi«. Ali je umetnost dolžna prezreti ta učinek in klicati v imenu svobode ustvarjanja: Čistemu je vse čisto — lepota naj živi? Ali sme prezreti, da je žalibog zelo malo takih čistih in res trdnih ljudi, in da večina v resnici ob pogledu gole ženske lepote ni ne očiščena, ne utrjena, ampak razrvana, razpaljena od nečistih fantazij? Ali naj bi ji ne bilo prepovedano tako ustvarjanje — ne od policije in postave, pač pa od zavesti globokejšega izvora in pomena vse njene misije, ki jasno proseva iz del genija? Oglejmo si to vprašanje s tega stališča. Znano je, da umetnost ni le fotografija resničnosti. Kaj je tedaj oni zagonetni »več« vse prave umetnosti? Na vsak način obstoja v nekem »več« umetnika samega, ki resničnost opazuje. Več je kot fotografičen aparat, a tudi več kot samo spolno bitje: poln najglobokejšega sočutja živi z vsem stvarstvom, sodeležen je vse tragike in vse veličine človeka, da, on nosi oboje globlje v sebi kot mi. Ravno zategadelj se more in mora svojega doživljanja opraščati, mora razodevati svet duše v svetu snovi in ga izraziti že s premočjo osebnosti nad materijo. In tako obstoja njega dar v tem, da 1 »Lebensführung«2 — str, 180. nasi. — Berlin. Georg Reimer — 1911, zna prešinjati resničnost zunanjega življenja z resničnostjo notranjega življenja: vsa minljivost postane le prispodoba, zunanjost je priča notranjosti. Le s tem postane vsej resničnosti bitja pravičen. Zakaj ne le življenje, ampak tudi bolest nad življenjem in zmaga nad njim spada k življenju. In ne le lepota, ampak tudi demonska bol, ki izhaja iz nje in zmgga nad njo, spada k predstavljanju lepote —- za reo univerzalnega umetnika, ki v celotnosti živi in iz celotnosti ustvarja: ne kot fotografična leča, ki registrira le zunanji svet. Toda ravno ker ustvarja umetnik v tem zmi-slu in iz te globine, mu je popolnoma nemogoče, da bi videl nago lepoto, ne da bi v umetniško stopnjevani meri okusil tragike, ki jo v notranjem človeku vzbudi, ne da bi bil deležen duševnih moči, ki hočejo to tragiko maščevati in se je rešiti. In ta notranja izkustva se pojavljajo v njegovem razmerju do nagote. On bo nagoto ali zakril ali jo poduševil in združil z višjim stremljenjem človeka, da ne učinkuje več tlačeče in razdražujoče, ampak pomirjevalno in opraščajoče. To je oni »več« umetnika. Ako pogledamo v tem zmislu viške umetnostnega razvoja, vidimo, kako stopa predstavljanje nagote popolnoma v ozadje umetniškega ustvarjanja. Kajti slečeni človek izraža le materijo človeka. Pravi umetnik poizkuša že z zakrivanjem telesa dvigniti človeka. Gotovo ni slučaj, da je grška umetnost ravno na svojem vrhuncu, kakor n. pr. v pročelju Parthenona, dala prednost oblečenim figuram. Kjer pa pravi umetnik upodablja nagoto, dela to v prejšnjem zmislu najglobljega p o -duševljenja. On občuti demonstvo v nagoti, on sam se bori s tem demoničnim - - in doživi ne le boj, ampak tudi zmago strastneje od nas. Zato so njegova upodabljanja nagote vedno spomeniki zmage, ki pripovedujejo o triumfu duha nad mesom. Kipi velike dobe grške umetnosti niso le »slečeni ljudje« z onim nagim in neduševnim izrazom obraza, kakor ga večina modernih predstavlja. Pač pa stoji na golem telesu božansko obličje, ki podaja takorekoč duševno protivesje napram moči in sili telesa. Tudi glava mileške Venere ni le glava lepega telesa, temuč telo je simbol in svetišče božanske plemenitosti, ki seva iz potez obraza: porojena iz duševnega stremljenja človekovega, pomirja vso telesnost in podjarmlja demone bogovom, V istem duhu je tudi Michelangelo povsod upodabljal nagoto. Njegove ženske figure niso »modeli«, sploh niso toliko predstavljanja telesa, kolikor upodabljanja dušnih moči, ki nam dajejo gospostvo nad telesom. Nagoto postavlja v okvir vzvišenih predstavljanj, združuje čutnost z nad-čutnim svetom, »Poveličana telesa« upodablja, Ako si tedaj ogledamo z vseh teh vidikov moderni kult nagote, vemo, da ni obsojen le z etičnega stališča, ampak tudi s stališča prave umetnosti, Brezbrižnost umetnikov do suženjsko učin-kujočega vpliva nepoduševljene nagote ni znak pravega in prostega umetniškega stremljenja, temuč ravno znak, da ni pravih umetniških osebnosti, Kajti te zagrabi vedno »vse trpljenje človeštva«, oni dožive tragedijo človeške zdvojenosti, uganko sfinge v notranji notranjosti in se dvignejo z ustvarjajočo duševno močjo nad njo. To se jasno pokaže ravno v rezerviranosti, s katero upodabljajo golo telo, ali v duševnosti, ki mu jo vlijejo. Umetnost pa, ki se odtrga od najglobljih sil duše, nima več moči, da bi vdahnila materiji življenje in dušo: manjka ji ustvarjajočega diha, ki je bistvo božanskega poklica velike umetnosti. Končno ni vse to moderno dobrikanje s telesom nič drugega, kot žalostno znamenje deloma fundamentalne neskromnosti, s katero se mali človeček z lastno osebo opaja in poživlja — deloma znak posirovelosti in pozunanjenja tudi umetniških interesov, ki se osredotočujejo v telesu, ker so izgubili duha. Kdo naj si prikriva dejstvo, da je moderna gola plastika le z malimi izjemami tendenciozna razstava nagote — tako, da le prejasno opazimo, da služi ideja le motivi-ranju razgaljenja, medtem ko služi telesnost v pravi umetnosti velikemu duševnemu dogodku, ki jo takorekoč posveti in zakrije? * * * Še ena ločitev pojmov je tu sila važna: ločitev med golim in slečeni m,1 Golo v ožjem pomenu besede je človeško telo tedaj, ko ta položaj naravno učinkuje, ko je samostojno upravičen, ko ga občutimo kot nekaj samo zase obstoječega. Kot slečeno pa vpliva človeško telo vedno, ko se učinku nehote pridruži ali pa direktno vzbudi misel, da je bil predmet prej oblečen. Le nagota v ožjem pomenu besede ima v upodabljajoči umetnosti velik pomen, ker je motivirana z naravo stvari same. Predvsem, ker najpopolneje podaja človeško telo, potem pa, in to še posebno poudarjam, je učinek te nagote 1 »Nackt und Entkleidet.« — Hochland I., zv. 2., str. 622 in nasi. Hrsg. Karl Muth. — Kempten und München. Verlag Jos. Kösel. eminentno simboličen, česar pri slečenem predmetu nikdar ni. Popolnoma gola kapitolinska Venera učinkuje simbolično kot ideal ženske lepote. Nag, mišičast mož je izrazitejši in lepši simbol moči in zdravja kot oblečena figura. Tudi trpljenje postane na golem telesu simbolično, posebno pri Kristusu na križu. Obleka bi ta vtis največjega trpljenja zmanjšala, oslabila, V modernem slikarstvu učinkujejo gola telesa večinoma kot slečena, posebno v pokrajinah in v interieurjih: slikar jih je v ta namen slekel in mi to čutimo. Klingerjevega Beethovna imenuje hudomušni Berlinčan »Beethoven v kopeli«, este-tično ne po krivem. Tu nagota ne učinkuje simbolično, kajti Beethovnova posebnost ni nič, po-popolnoma nič odvisna od golega telesa. Gluhih ušes ne moremo predstavljati in ostalo telo je v tem slučaju brezpomembno, torej mora biti zakrito; Beethoven sedi tu v kopeli. Simbolično učinkuje le nagota, ki je naravna in sama v sebi upravičena. Nasprotno leži vse, kar je nemoralnega, lascivnega in pohotnega, v slečenem objektu; to moramo z moralnega in umetniškega stališča zavračati. Nagota v ožjem pomenu pa lahko učinkuje čisto ali moralno indi-ferentno. Diskusija o nenravnosti veljaj tedaj le slečenemu predstavljanju teles, * * * Globoko v vso moderno kulturo sega to vprašanje, v življenje posameznikov sega in v mase. Tu se tudi začenja novo delo socialne vzgoje, ki smo ga doslej zanemarjali: prave nravstvene in umetniške vzgoje naše mladine in našega naroda.1 Krivda zablod leži globlje, kot se je zavedamo, in širje, nego slutimo: v nas samih je, v umetnosti in umetnikih, v razliki nravnih idealov in nrav-nostnih naziranj, predvsem pa v kulturnem življenju sploh, ki se je odtujilo trdni in zdravi podlagi nravnosti. 1 Glej: Johannes Volkelt: Kunst und Volkserziehung. Betrachtungen über Kulturfragen der Gegenwart. — München 1911. OD □ □ □ DD NÄRTE VELIKONJÄ: POZÄR. i. Strežnica Marja je odprla vrata in se ogledala, kakor bi se česa bala. Poznalo se ji je, da je zadovoljna, ker je našla doktorja samega v sobi, Napravljen je bil v potno obleko in je še nekaj stikal med papirji, »Gospod, ne zamerite, da motim; to-le sem našla v zadnji sobi,« Ko je pomolila pismo, se ji je roka tresla; nato je naglo oddrsala. Poznalo se ji je, da je izvršila težko delo. Doktor Josip Erže, odvetniški kandidat pri advokatu Velcu, se je posmejal starkini neokret-nosti in položil prvi hip pismo na mizo. Ker je zapazil na ovitku naslov, ki ni bil njegov, je bil spočetka nevoljen, dokler ni zmagala radovednost. Potegnil je pisanje iz kuverte in onemel. Na obrazu se mu je bralo ogorčenje, nato razburjenje in maščevalnost, Ko je parkrat preletel z očmi vrste, je stisnil beli papir v roki in se naslonil na mizo, »Erna, Erna, torej si res tega zmožna!« V sobi je dišalo po jutranjem zraku, po strehah so se pretepali in vreščali vrabci, Na ulici je zvonila električna železnica, med ropotom in pokanjem biča se je tupatam slišala krepka kletev voznika, ki se je jezil nad tlakom in stresal svojo jezo nad konji, Koncipijent je sedel nepremično na stolu in zrl nemo predse. Stroge poteze na čelu so ga delale starejšega nego je bil v resnici, ustnice je imel ozko napete, kakor bi vsak hip napadal. Ko se je zganil, je segel z roko v lase in bral in bral. Čim dalje je bral, tem bolj se mu je čelo napenjalo, tem bolj so mu ustnice podrhtavale razburjenja in boja. Premotril je pazljivo ovitek in ga nato spustil na mizo. »Zlodej!« Vstal je, stopil parkrat po sobi in se ustavil pred zrcalom. Nasmejal se je bolestno, ko se je videl zamišljenega in z grdim pogledom. Pritisnil je na zvonec na steni, Marja je spet pridrsala s starim korakom v sobo in si boječe brisala roke, »Zvonili ste!« Gospod se ni ozrl, ostal je pri mizi in segel po papir. »Recite še enkrat, da je to bilo v zadnji sobi, in Vas pošljem od hiše, ker ne trpim laži, — Govorite!« c£g> 327 Starka se je stresla in motrila gospodov obraz; ker je videla, da se ne šali, je bila v zadregi. Ovila si je s trakom modrega predpasnika palec in sredinec ter povzela počasi: »Gospod , , ,« Doktor je ponovil strogo in jezno: »Zdaj govorite!« Marja je medtem ovila palec in sredinec že petkrat, razpletla ovojek z enim samim poteglja-jem in nato menila počasi in boječe: »Ne, lagati nečem in zato molčim,« »Molčite?« »Rajša, mi vsaj ne bo treba od hiše!« »Torej res?« je vprašal doktor tiho, Marja je spustila predpasnik in stopila bliže. »Ampak, gospod . . ,« »Dobro — zdaj lahko greste!« Ko je oddrsala, je obstal nekaj časa na mestu, nato se je udaril s stisnjeno pestjo po čelu, »To je tvoj dom!« Stopil je k pisalni mizi in otipal v predalu drobno kuverto; ko jo je odprl, je ležal pred njim suh šopek vijolic. Nekaj toplo-bolestnega mu je bušilo v obraz, nato je vzpel roke kvišku in vzdihnil: »To je tvoj dom!« Zasmejal se je cinično in vstal. Ko je stopil k oknu, si je rekel polglasno: »Vlak, vlak , . .« Ko so škrtnila vrata, se je ozrl. V sobo je stopila njegova žena in obstala — zdelo se mu je — v čudni zadregi, »Ali pojdeš?« Zavedel se je, da je odpravljen na pot, in je zardel. Ko jo je pozorno pogledal, se mu je zdela grda. Nekaj nedoločnega kakor ogabnost ga je spreletelo, vsi njeni pogreški, ki so mu nekdaj vzbujali začudenje, so stopili jasno v ospredje. Stisnil je pesti in si zašepetal v srcu: »Grda je!« Prišla je bliže; ker ji ni odgovoril, je stopila k njemu z zapovedovalno gesto, ki jo je v tem hipu sovražil, ter mu položila roko okoli vratu, »Zakaj ne pojdeš?« »Rad bi bil enkrat pri tebi,« je rekel, »da ne boš vedno sama,« Zganila se je, roka ji je lahno zatrepetala, prek obraza ji je letel pol začuden, pol osupel nasmeh, »Zakaj si to misliš?« Vprašal se je, zakaj se je zlagal, V prvem hipu ga je bilo sram, potem ga je spreletel občutek, kakor bi zmagoval, »Veš, ženka moja, zadnje čase se mi je zdelo, da ti ne ugaja več tukaj, — Pusti roko na rami!« je opomnil, ker je čutil, da jo je hotela odtegniti, »Hočem reči, da ti ne ugaja več to mesto,« Prijel jo je za roko in jo gladil, kakor bi gladil otroka. Gospa je pustila roko na rami, zasmejala se in ga pritisnila k sebi, »Bogve, kaj pleteš. — Iz česa sklepaš?« Pogledala mu je otroško v obraz, da je za trenutek bil prevzet njenega pogleda, nato mu je šinilo skozi srce kakor curek strupa, da je stisnil zobe, drugače bi bil zavpil na glas. V sencih je čutil odmev vlaka, slišal je šklepet šip in smeh sredi spomina, vse le hipen hip. »Iz česa sklepam? Zamišljena mi postajaš zadnje dni. — Glej, Erna, tu na čelu je lahna gubica.« Obrnila se je v stran, pogledala preko preproge po sobi in menila v zadregi: »A tako!« — Zasmejala se je, »Ker sva komaj šest mesecev poročena? — Ti si res čuden!« »Povej, Erna, ali si ne laževa oba?« Prebledela je, skočila pokoncu in se ga plašno oklenila, kakor bi jo bil sunil v srce, »Josip, ne reci tega!« Pogledal jo je pazljivo in videl trepet na njenem licu in v njenih očeh strah. Tesno se ga je oklenila in zašepetala: »Zakaj govoriš tako?« »Zato, ker je resnica; da je resnica, priča tvoj glas in tvoje razburjenje,« V njegovih besedah je bilo toliko prepričanja, da je prvi hip spustila roke v naročje, nato se je zavedla in vstala, »Če lažeš ti — jaz ne!« Zagorelo mu je v duši, da bi zlomil stol. Iz-nova je čutil zoprnost v srcu, ponovil si je besedo laž in bilo mu je žal, da jo je izrekel, ker je čutil, kako mu bije v sence: »Laž, laž,« Žena si je popravljala lase pred zrcalom; zdelo se mu je, da ga skrivoma opazuje izpod trepalnic. Ostal je na mestu ter oprezoval skozi gardine. Zaničeval je samega sebe, da jo tako zasleduje. Žena si je popravila lase in se obrnila. Na ustnah ji je počival nasmeh, kakor bi oznanjal samozavestno zmago. Stopila je k njemu in mu pogla-dila lase. »Josip, zakaj si žalosten?« Zgodilo se je v hipu; začutil je neskončno žalost v duši in je prijel za roko, ki mu je gladda čelo, »Pusti — zakaj bi bil žalosten!« »Zdelo se mi je , , ,« Potegnil jo je k sebi, »Sedi k meni!« 328 <®> Fr. Tratnik: Zločin. Fr. Tratnik: Mati. Ko je hotela sesti na zofo, je prinesel žametno klopico izpod stola in jo položil predse, »Tako sedi, roke položi na kolena in glej mi v oči!« II, Ko je sedla, jo je prijel za obe roki in ji gledal v obraz. Njen pogled je bil nejasen, v njeni zenici je daleč, daleč ždelo vprašanje in tesna napetost, kakor bi pričakovala, česar ne more odvrniti. Mrzel veter je potegnil skozi sobo, da so zavese zavalovile v oknih. Zunaj je škripal po ulici težak voz, kolesa so šklopotala. Siv prah je polnil ulice in veter ga je dvigal do okna. Gospa se je ozrla; da bi osvobodila roki, se je dvignila, »Okna moram zapreti,« »Ne! — Pride Marja.« Držal jo je za roki in pozvonil. Ko je pri-capljala strežnica, je zaukazal, »Zaprite okna!« Pomenljivo je zakašljala in rekla v zadregi: »Saj so bila zaprta,« Pri odhodu je zmajala z glavo in se ozrla spet med vrati, »Hudo bo!« je rekla sama pri sebi in je zaprla za seboj, »Naj bo,« je šepetala v brado, »jaz sem si umila roke,« Kakor da so še mokre, si jih je zavila v predpasnik in odšla v kuhinjo. Gospa je sedela na klopici in skrivaj izkušala osvoboditi roko; Josip je zatisnil oči in počakal, da so se vrata zaprla, »Ali se še spominjaš, Erna, kdaj sva tako sedela?« »Moj Bog, kolikokrat, , ,« Pogledala mu je v obraz tako nedolžno, da ga je obšla zona pred lažjo, ki je spala v njenih očeh, »Z menoj samo enkrat!« je poudaril, »Bilo je na verandi , , , Ostani tako in ne umikaj rok!« Položila je roke nazaj na koleno. Njegov obraz je postajal vedno bolj napet, ustnice so se mu ozko stisnile in so trepetale, »Zakaj praviš: z menoj?« je povprašala in se izkušala dvigniti, »Kanarčku moram dati vode!« »Zato je v hiši postrežnica!« je opomnil, » Ali naj jo pokličem?« »Ne, Josip; pusti rajši in povej, zakaj si danes tak? Imaš spet, , , ah, pustiva!« Pobožala ga je po licu in nadaljevala: »Zakaj ne govoriš kakor nekdaj? Včasih je bilo vse drugače, zdaj , , ,« premolknila je in se igrala z njegovimi prsti, »Ti trpinčiš sebe in mene, Nič ti ni pogodu; v hiši je težka atmosfera,« »Atmosfera? — To je učena beseda,« Gospa Erna ga je stresla za roko in vprašala, »Govoriš, kakor . , , Ti si slabo spal!« »Zakaj ne končaš stavka? — Ne, jaz bom slabo spal!« je popravil in izvlekel cigareto, »Torej misliš odpotovati?« »Ne!« »Pa si vendar tako oblečen,« Kakor bi se bila domislila srečne misli, je rekla: »Drugo obleko ti prinesem, da se preoblečeš.« »Ostani tako! — Če je nevarnost, da« — pomislil je in obrnil cigareto v roki, »no, da bi gorelo, je dobro, da je človek opravljen na pot. Tako, da sem vsaj stavek končal. Sedi!« Potisnil jo je za ramo nazaj, da je klopica škrtnila. Gospa ga je osuplo pogledala in se delala, kakor bi bila besede preslišala, »Slišiš, Josip, ali ni bolje, da sedim na stolu; če kdo pride,« »Kdo bi prišel tako zgodaj; saj ve, da je vse v neredu! — Tak človek bi bil indiskreten.« »Res indiskreten!« je ponovila za njim. »Toda jaz sedim rajša na stolu.« »Ostani tako!« Opazil je, da je na njeno lice legla temna senca. Čutil je njen upor, zato mu je bila njena navidezna vdanost tem bolj zoprna. Pogled mu je šinil na zmečkani papir na mizi, prsti so se mu skrčili notranjega razburjenja; bilo ga je sram prikrite igre. Prižgal je cigareto in vrgel ogorelo žveplenko daleč v kot; ko je potegnil prve dime, se je po-smejal in menil: »Kako čudna misel mi je švignila mimo; Erna, poglej mi v oči: ali me imaš še rada?« Zasmejala se je in ga udarila po kolenih, »Moj Bog, kaj vprašaš!« Pogledal jo je strogo, »Ti, ne imenuj Boga!« Zasmejala se je drugič in ga stresla nagajivo za roko, »Ti si strašno čuden!« »Nisem kriv, — Saj ni kriv nihče tega na svetu. Vendar —« — Hotel je še nekaj reči, pa je zamahnil z roko in menil: »Čemu vse to , , ,« Otre-sel je pepel s cigarete in se prisiljeno zasmejal. Čudno, si je mislil, človek se še smejati ne more več naravno. Gospa je čutila njegovo prisiljeno vedenje ter ga prijela priliznjeno za podbradek, »Josip, kako se vedeš danes? Gotovo si ostal doma radi nujnega dela. Motim te!« <<©*> 329 44 Premaknil se je na sedežu. »Najbrž jaz tebe; pa nič ne de, če opustiš svoje opravilo; danes ostaneva skupaj!« Ozrla se je vanj; polprikrita gesta je razodevala zadrego, ki je ni spregledal, ker se ji je na licu pokazala lahna rdečica in so ji prsti komaj čutno trepetali. Zato je naglo in nepričakovano vprašal: »Katera kazen je najboljša za strahopetnega hinavca?« Nastal je hipen molk. Smrtna tišina je legla v sobo, zdelo se je, kakor da je ura zastala za trenutek. Gospa se je zdrznila, pozorno napela mišice okoli usten in pogledala moža, kakor bi hotela vprašati: »Kaj veš?« Na njegovih ustnah pa je ležal za hip zmagovalen nasmeh, za njim pa je legla v srce tesna žalost. Zapazil je, da se je nekaj zganilo na ženinem licu, kakor bi bil močan klic vesti priklical neprijeten spomin. Po par hipih se je njeno lice smehljalo kljubovalno kakor prej. »Saj nisem sodnik!« je rekla in se igrala s prstanom na roki. V sobi je zopet nastal molk, Josip se je dvignil, stopil parkrat po sobi in pogledal na ulico, Na cesti je bilo živahno vrvenje; ljudje so hiteli, kakor bi morali do večera obiti celo mesto. Vse se je naglo križalo, le na voglu je stal stražnik, znamenje miru in reda, prijazen vsakemu in vendar nezaupljiv tudi bratu, Josip je potegnil parkrat cigareto in nato vrgel ogorek v kot. »Kakor misli, . ,« je zamrmral, ko je potegnil s prstom po šipi in se obrnil. Dobro se mu je zdelo, da je našel tako primero uličnemu življenju. Skozi ozko odprtino med hišami se je videl kolodvor; slišal je rezek pisk lokomotive in zdelo se mu je, da ga je nekaj zabolelo ob strani, »Vida, Vida , , ,« mu je švignilo skozi možgane, da sam ni vedel, kako in kaj; za hip je videl spet ozki obraz, naslonjen na šipo železniškega voza, potegnil si z roko preko čela in nevede zatisnil oči. Slišal je razločno daljen smeh in čutil še nežen pritisk na roko. »Vida . , .« je zašepetal ob spominu in tiščal oči, ko je slišal ropot vlaka, »Glejte, gospod, kako lepa hiša v pobočju! , , , Srečen, kdor tam v miru živi, , ,« Z žalostjo ovenčan je živel ta spomin v njegovem srcu, Okrenil se je in čutil ženo ob sebi, ki ga je držala za roko in naglo vprašala: »Kaj si mislil?« Vprašanje ga je zadelo neprijetno. Izpustil je njeno roko in se otresel, »Ah, nič , , ,« Ko je šlo skozi njegove misli vprašanje: »Kje je svetli dom na prisoju?« mu je bila žena tako zoprna, da se je obrnil od nje. Zdelo se mu je, da stoji neznanki tujec naproti; žena pa je nadaljevala: »Josip, nekdo te je razžalil!« Skomizgnil je z rameni in menil: »Dva sta; če me je sploh mogoče žaliti , , ,« »Dva?« — je povlekla, trgajoč s prsti zaveso ob oknu; nato se ga je oklenila in rekla s prikritim trepetom, ki je razodeval ali čudno usmiljenje ali zasmeh, »In tista dva sta strahopetna hinavca? — Pojdi, pojdi, ti vidiš samo strahove,« Ni je poslušal, ampak nadaljeval počasi. ». . . če me sploh more žaliti tak človek kakor je naprimer Požar . , ,« Za hip se ji je obraz streznil; kakor neprijetna vest je vplivalo nanjo. Zavedla se je naglo in se zasmejala. »Ne, gospod Požar tebe ne more žaliti, Josip, ker te ne doseže nikjer in nikakor. Kako sploh prideš na tako misel? Ti pa — Požar!« Sedla je in se začela smejati na glas, med smehom so ji kipeli vzkliki: »Ti pa — Požar, ti pa ■—- Požar!« Nekaj časa jo je gledal, nato je čutil v duši gnus, da je stisnil pesti. Udaril bi jo bil, da se ni premislil. »Ne, saj ga še nisem imenoval; rekel sem samo naprimer in takih primerov je mnogo.« Veselje se ga je polastilo ob tem prizoru; vedel je, da ima vse niti v rokah in je čutil, da se je začela zanjka že zategovati. Začel se je smejati, »Da, to je tak človek; čudno, da mi ni prišlo že prej na misel, Pomisli, čudno , , ,« Gospa je stopila naglo k njemu in mu pogledala naravnost v oči. »Ti, govori! — Zakaj čudno?« »Zakaj čudno? — Ali ni to tak človek, ki govori samo zato, da sebe sliši, in ljubi ženske samo, da si laska in množi škandale? V družbi se hvali. — Ti gotovo ne uganeš, česa , . ,« Molčala je in mu gledala v obraz, », . , tistega hudodelstva, ki ni kaznivo, ker tožnik navadno molči: Nezvestobe! — Občuje z ženskami, ki jim je to junaštvo ... To je dobro, da ga še ne poznaš . , ,« Pogledal jo je in hotel še nekaj reči, pa mu je presekala besedo, »Toda, Josip, Požar? — Tega ne morem umeti in ne verjeti,« »To je še dobro, da ne verjameš,« Če bi bil mogel, bi si bil pljunil v lasten obraz, tako zaničevanje pred seboj in žalost je začutil v tistem hipu v srcu. Ta način igre se mu je za trenutek priskutil, »Ne, tega ne verjamem , , ,« je ponovila z nedolžnim glasom, »In ti si ga vedno hvalil , , ,« mu je očitala z otroškim poudarkom, »Seveda! V obraz, — To sem moral!« Pogledala ga je začudeno in presenečeno ter oprezno nadaljevala: »Zakaj pa?« »Potreboval sem ga do danes -— in nikdar ni bolj smešen, kakor kadar ga hvalim,« Zasmejal se je zaničljivo, da je njen obraz postal živa pozornost: »Zakaj si ga potreboval?« Zakrilil je z rokama kakor desetleten deček in odgovoril nedolžno: »Za igro. Igral je vedno za kraljico,« Zdrznila se je in za trenutek je nastal molk, »Pri šahu, misliš?« Prijel jo je za roko in ji pogladil drobne prste, »No, kje pa?« -— Napetost v njenem obrazu je izginila, stopila je nazaj k mizi s korakom, ki je oznanjal tiho zmago. Ko se je ozrla skozi okno, mu je na obrazu zaigral zaničljiv nasmeh; siknil je skozi zobe polglasno: »Hinavka!« Ura je bila tričetrt na devet, III, Gospa Erna si je popravljala lase, da bi prikrila napeto nervoznost. Štela je udarce in si pri-vihala nagajiv koder na sence, »Josip,« se je obrnila, »meni se hoče vedno smejati, kadar se spomnim: Požar je tebi strahopetec, praviš , , ,« Dvignil je navidez malomarno roko in menil prepričevalno: »Razodeva ga igra, sem rekel. Zanimiv je, kadar lovi mojo kraljico,« Poudaril je besedo: zanimiv in dal zadnjemu zlogu tako zaničevalno barvo, da je ženi kri udarila v obraz. Preden se je zavedla, je že rekla s čudnim poudarkom: »Zanimiv?« Zapazil je njen prikrit strah, ki je tičal v vprašanju, in se nasmehnil, da mu ni bilo treba takoj odgovoriti. Dvignil je roko, ki ni dosegla namenjene višine in pograbil na mizi zmečkani popir, »Smešen, recimo —- s skrivno potezo napada — ali nisi zapazila? — Moj Bog, česa ne vidiš! Pusti okno zaprto!« je pristavil, ko je videl, da se igra v zadregi s kljuko, »Jaz vaju sicer nisem opazovala,« se je obrnila k njemu in se zazrla v svoje nohte, »Toda, Josip, ali je raditega že strahopetec?« , , , Zapazila je skriven smeh na njegovih ustnah in povesila oči pred njegovim pogledom, »Tega ne trdim, ampak narobe: način njegove igre je posledica in ravno raditega je silovito zanimiv,« Stopil je bliže k njej in ji del roko okoli vratu. Njegov glas bi bil tujemu ušesu sama milina in usmiljenje, »Ti, povej,« je nadaljeval, »ali ni že raditega zanimiv?« Molčala je za trenutek; videlo se ji je, da naporno premišljuje, nato je zganila z glavo in jo vrgla ponosno pokoncu, »Meni se ne zdi , , ,« je rekla. Ker se je spet zasmejal, mu je zakrila z roko usta, kakor bi mu hotela nagajati in je opomnila: »Ta smeh ni lep; zakaj zasmehuješ svojega prijatelja?« Spustila je roko, obrnila se v stran in brskala z nogo po tleh. Zapazil je njeno priučeno stojo in nadaljeval mirno: »Zakaj bi se sramoval resnice! — Ali hočeš imeti še drugih dokazov?« Okrenila se je in naglo zaprosila: »Pusti to; jaz grem,« Pridržal jo je, »Počakaj, da končam, — Ali veš naprimer, koga prvega pozdravi, kadar vstopi?« Njen obraz je bil zavzet in osupel; poznal se mu je trudni napor, s katerim je odbijala nevidni napad, »Ne vem!« je rekla, »Kdo , , , Ah, nič!« — Zamahnila je z roko in se posmejala, »Ti veš, da ne opazujem, koga pozdravi, , ,« »Že res! — Vendar veš prav dobro: prišel je boječe v hišo kakor tat in mene pozdravil prvega , , ,« Vsa napetost v njenem obrazu je izginila; pričakovala je gotovo nekaj drugega, »Ti si gospodar v hiši in zato —« »In zato bi moral pozdraviti tebe,« Nastal je molk. Gospe so se prsi silno naglo dvigale, Skrivaj je pogledala na uro in vzdihnila, Josip je pozorno motril njene kretnje in občutil v srcu fantovsko razposajenost. Že je hotel izpre-govoriti toplo besedo, pa mu je zastala v grlu, ker mu je legla, preden je mogel izreči, trpka žalost na srce. Ko je za en sam hip zatisnil oči, ga je prevzela bridkost, da je stisnil ustnice, V duhu je videl solnčni dom na pobočju in desnico, ki je kazala nanj, »Bogve, koliko let je imela?« se je natihem vprašal; preden se je spet zavedel, na koga misli, je videl ozki obraz na šipi. Neznana bolest ga je prešinila in občutek, da je uklenjen, »Vida, Vida! , , ,« Zanj sploh ni živelo telo, opajal se je ob zvoku, ki je klical v srcu: »Vida, Vida , , ,« Živelo mu je to ime kot znamenje nečesa, kar mu je nekdaj bilo rojeno v duši, ta zvok mu je bil pojem nedosežne in zavržene lepote. Obšlo ga je ko-prnenje po dolini, kjer je stala svetla hiša. Domišljija mu je slikala vse tako jasno, da je skoraj kriknil: Zagledal je tik pred seboj dvoje modrih, tako toplih oči, da je zamahnil z roko, »PrečU« , , , je dahnil in si popravil lase. »Erna,« je rekel, »stopi v spalnico po revolver,« Njegov glas je zvenel tako odločno in jasno, da je obstala, »Po revolver? Kaj boš , , .« Hotela je vprašati začudeno, pa je padel v besede rahel drget, zato je obstala sredi stavka, »Da,« je potrdil mirno, »V omarici je vse skupaj, če nisi preložila, Brez orožja ne morem nikamor in treba je pač pregledati, ali je v redu,« »V redu? — Saj ne pojdeš nikamor, praviš,« Odgovarjal je trmasto, da bi ohranila mirnost in zavest. Pogledala je spet na uro in nervozno stisnila pest, kakor bi ji elektrika prešinila roko, »Orožja se bojim — pojdi sam; moram še telefonirati . , ,« »Telefonirati? — Komu pa?« Nastavil ji je tako naglo vprašanje, da je za hip obstala. »V trg , , , ne, gospe Požarjevi moram,« Trdo je izgovorila zadnje besede, kakor bi ga hotela z naglasom prepričati, »Stari gospe? — Ali ni sin pripovedoval, da je šla na deželo?« Zmedla se je za hip, pa je vendar vztrajala. »Povprašala bom, ali se je vrnila . . .« Skomizgnil je z ramo in menil. »Kakor veš . . .« Ko je zaprl vrata za seboj, je odprl nož in prerezal telefonsko žico na hodniku. Kakor bi ga nekaj sunilo, se mu je zdelo, ko je škrnil nož ob žici, »Do tega je že prišlo,« si je rekel. Stopil je naglo v spalnico in odprl v omarici predalček; v njej je ležal nov revolver. Stisnil je drobno orožje v pest in obsedel nem na postelji. Ko je videla, da je odšel skozi vrata, je naglo pogledala na uro in si popravila lase. Oprezno se je splazila k oknu in pogledala na ulico, kakor bi koga pričakovala. »Vsaj danes še in nikdar več!« je vzdihnila in krčevito pritisnila roki na prsi. Obstala je za hip in zakrilila nato z rokama. »Svobode in solnca!« V tem hipu je bila kakor naučena institutka. Nasmehnila se je sama sebi in pritrdila kljubovaje: »Moram zmagati!« -— V oči so ji prišle solze. Ko se je spomnila svojega moža, si je ponavljala venomer: »Sovražim ga, sovražim ga,« Sama ni vedela, kako je prišla do teh besed. Sedla je zamišljeno v kot na zofo in vzdihnila: »Moj Bog, moj Bog!« Spomnila se je, ko se je zavedla: »Ne imenuj Boga!« in v grlu jo je nekaj stisnilo; vest ji je očitala, da nima prav. Stisnila se je na zofo boječe, kakor bi pričakovala smrtne obsodbe, Zazdelo se ji je, da je zaslišala iz spalnice korake, tako močno ji je bilo srce; dvignila se je, da bi odšla k telefonu. Ko je stopila na hodnik, je pridrsala naproti Marja in jo pogledala postrani, polsovražno, polškodoželjno; nato je začela brisati prah na zrcalu. Gospa je stopila v sprejemnico, pa se je kmalu vrnila. Z obraza ji je bila izginila vsa kri, držala se je za senca in se skoro opotekala, »Gospa,« je rekla Marja prestrašeno, »ali Vam je slabo? Bledi ste,« Erna je s težavo prijela za kljuko in odšla v svojo sobo. Sedla je za mizico, stegnila prste po njej in strmela predse. Sledila je strašna tišina. Par hipov je bila kakor okamenela, nato je sklju-čila prste, kot bi jo bilo kaj zbodlo, »Ničvrednica!« Ko je izpregovorila to besedo, jo je zabolelo, potem se ji je zdelo veselo. Prijela se je za glavo in tuhtala, »Saj ničesar ne ve, pa sem v takem strahu, da se sama izdajam,« Sama sebi se je zdela smešna v tem strahu, »Zakaj je tak?« se je potolažila; kaj je mislila pod tem, se ni vprašala. Odšla je v spalnico in srečala na vratih Marjo, ki jo je ošinila z ostrim pogledom; mož je sedel na postelji in se igral z revolverjem. Sedla je k njemu, ga stresla za ramo in bušila v smeh, »Dragi moj, ti si ljubosumen!« Njegovo čelo je preletela temna senca; obrnil se je v stran in stisnil zobe v krčevit smehljaj. Za trenutek ni bilo besede iz njegovih ust. Ponovil si je v duhu parkrat njene besede, nato je odrinil njeno roko in rekel zategnjeno: »Kaj ti ne pride na misel?!« »Glej,« je rekla v zadregi, »ravnotako se držiš in jaz sem mislila . , .« »Česa ti ne misliš!« je odgovoril trdo. Pogledala ga je osuplo in se primaknila bliže. Ker se ni ozrl od revolverja, je počasi nadaljevala: »Josip, telefon se je pokvaril , , .« » Tako? « Ni zganil z glavo, niti ozrl se ni. V srcu je čutil nejasno čuvstvo, ki je bilo skoro veselje. »Ti bi torej rada telefonirala?« »Saj sem že rekla , . .« »Prav, ženka moja! Žico sem prerezal jaz sam!« Nastal je molk. Njene ude je spreletel krčevit sunek, roke so ji postale težke kakor svinec. Le tiktakanje ure na steni je motilo to tišino. Ko se je zopet zavedla, se ga je oklenila, vzkliknila: »Ti?!« in ga stresla. »Da, da, ti si ljubosumen, ti si ljubosumen,« je hitela, kakor bi se radovala, da je spoznala njegovo notranjost. »Na svojega prijatelja si ljubosumen!« »Ne! — Tako sem gotov, da nisem ljubosumen; ljubosumnost je samo izraz negotovosti. Čakaj, da ti dokažem!« Dvignil je desnico in pritisnil na vzmet. Na nasprotni strani se je sesulo steklo na podobi. Gospa je za trenutek oledenela, nato se je dvignila in se vrgla bleda in prepadena nazaj na posteljo, »Moj portret!« je vzkliknila. Naslednji hip je stopila tik pred njega in siknila: »Kaj si storil?!« Potegnil je še kadečo se patrono iz valjca in rekel mirno: »Sliko sem razbil,« Zdelo se mu je, da je v sobo planil nov zrak, da je laže dihal. Ogledal si je patrono, preden jo je vrgel v kot. »Torej vidiš, da nisem ljubosumen!« »Ti si blazen!« Erna je odšla naglo iz sobe in trdo zaloputnila vrata za seboj. (Dalje.) □ □ □ □ □ □ □ SEGANTINI: AVE MARIA. Večer. Ave Maria. Zarja gori v luči zlati, na valovih čoln drhti . , , Z brega zvoni -- Na trudne prsi lega mir noči. In vse se ponavlja v zrcalu valov: Dve zarji, dve cerkvi, dva brega, dva glasa zvonov , , . Vesla škripljejo — čoln poln ovčic gre domov s paše v onostran — prepoln je krov . . . Zlata svetloba se z volno igra. In žena z otrokom, ko sveta Devica, in dva jarčka poleg nje in močno moževo srce — njuna duša — plaha ptica , . , Zaspanec lega na vse--- France Bevk, ŽIVLJENJE. Knjiga s sedmimi pečati, zaprta si bila — rad bi te odprl, zdaj — pečat za pečatom se je stri — rad bi te zaprl — a moram brati. Prvi dan — trpljenje, drugi dan — trpljenje, tretji dan — trpljenje: iz dneva v dan se plete, od ure do ure cvete — — Zadnji dan — vzdih, hrepenenje : Ostani, življenje! — Bog je dober in ga sklene. POGOVOR V DÄLJÄVO. »V mojem oknu lilije cveto . , .« Moja misel se tehta pod nebom ko sokol . . . »Ali vidi golobico, belo golobico? —« Vidi. »Srce te kliče, pridi, pridi!« Budilka. Dan se je zazoril. Govoril sem s tabo in nisem govoril. Ali so lilije zardele, oškropljene s krvjo golobice bele? — — Jos. Lovrenčič. V POLETJU NA NJIVI. . . Pel je srp, pel je na njivi pesom pridno: da bi vse požel . . . pel je obraz, pel je obraz dekličji ljubeznivi in rdel, rdel . . . In pesem in obraz sta šla, kot goloba dva — oblaka, žarka — v višave, čez nebo v predaljni kraj, in sta padla na divji smrekov gaj . . . Pesem sekir in žag in šum padajočih smerek, bobnenje hlodov skoz riže in klici, kot iz veka v vek, vse dalje, dalje, vse bliže, bliže . . . Dolga vrsta jeklenih postav — v rokah cempin . , . Trenutek samo: ustavi se bajtarski sin, posluša pesem in gleda obraz — potem jasneje, trdeje popadajo udarci na hlode — ves čas najostreje čuje njegov se glas . . . Dekletov obraz je rdel in pel, postala je roka minute tri--- Prepelica je klicala izza klasov tančic: »Zanjica, sedi, sedi!« France Bevk. KNJIŽEVNOST. Dr, J, Debevec: Grška drama. (Nadaljevanje.) Z dvema slikama in eno prilogo. Jahresbericht des k k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach, veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1913/14 durch den Direktor Dr. Laurenz Požar. Laibach, 1914. — Kulturo našega naroda tvorijo trije činitelji: grška in rimska antika, krščanstvo in narodova individualnost, ki se javlja v samoraslem mišljenju in čuvstvovanju, s katerim si slovenski narod prilašča in asimiluje tuje umske pridobitve. Kdor hoče torej moderno kulturo prav umevati, mora poznati postanek in razvoj teh treh sestavin naše kulture in njihov vpliv v moderni dobi. Tu je predvsem klasična kultura, zlasti grški klasicizem. Vsa moderna umetnost — in naj se na videz še tako daleč oddaljuje od njega — sloni končno na klasicizmu. Doba petdesetih let po perzijskih vojskah — pentekontaetija — doba Perikleja, Feidija in grških tragikov pomenja pri Grkih višek umetniškega udejstvovanja. Kakor je bil Homer v vseh časih učitelj Grkov in Atene učiteljišče Grške, tako so tragiki — Ajshil, Sofokles, Evripides — danes vsemu svetu doslej še nedoseženi učitelji v dramatiški umetnosti. Če je drama najplemenitejši literarni proizvod — kritika življenja v predstavljanju življenja samega — tedaj je za poznavanje in presojo prave dramatiške umetnosti predvsem treba poznati najstarejše in najpopolnejše dramatiške proizvode grških tragikov. — Slovenci imamo zelo malo grške literature v prevodu. Grška lirika n. pr. bi bila vredna genialnega tolmača. Kar se tiče dramatike, imamo dosedaj, kolikor mi je znano, tri drame prevedene: Sofoklov Ojdip na Kolonu, prevedel R. Perušek, Narodna biblioteka, 43. snopič (1892); Kračmanov Matija--Valjavec je poslovenil Ajanta v Janežičevem Glasniku (1860), prof. Fr. Omerza pa Filokteta v dijaškem listu »Mentor« 1913/14.1 O drami kot taki je napisal Perušek kratek uvod svoji prestavi. Kaj temeljitejšega o tem za razumevanje grškega življenja tako eminentno važnem predmetu v slovenskem jeziku doslej nismo imeli. Zato je pač vsak, kdor je le par hlač raztrgal po gimnazijskih klopeh, z zanimanjem segel po lanskem in letošnjem izvestju prve državne gimnazije, v katerih profesor dr. J. Debevec z njemu lastno živahnostjo in nazornostjo analizira vsebino in tehniko grške drame. Lansko leto je obdelal sedmero ohranjenih tragedij Ajshilovih, letos je prišlo ravno toliko ohranjenih Sofoklovih dram na vrsto. Dr, Debevec piše znanstvene razprave kot umetnik; ne pričenja z dolgim uvodom »ab ovo«, ampak te po znanem pravilu, ki ga Horac že pri Homeru hvali, prime za roko in te pelje in »medias res«, V Trstu se 1, 444. pred Kristusom poslovita od slovenske zemlje, v atenskem pristanišču Pireju izstopita na Dionizov praznik in pisatelj te pelje k predstavi Sofoklovega Ajanta. Preden se igra prične, ti pisatelj na tihem razloži ustroj starogrškega gledališča; ti hitro predstavi vsako osebo, ki nastopi, razloži kretnje in gibanje in povzame vodilne misli 1 Sofoklova Antigona se je svoj čas predstavljala v deželnem gledališču, a je skoro gotovo ostala v rokopisu. iz dejanja. Vmes pa ti vrže kak duhovit migljej na frapantno podobnost, analogijo iz modernega življenja, zlasti iz cerkvene liturgije, n. pr. trije grški igralci in služba božja z leviti, grški oder in ikonostaza v pravoslavni cerkvi itd. Osupneš in se čudiš, komaj se zaveš, da je res, že ti živahni Mentor pokaže kaj drugega. Hočeš nočeš, do zadnjega moraš z napetostjo slediti prizorom, ki se vrše pred teboj. Pri vsakem novem prizoru zveš nekaj, vedno bolj spoznavaš preprosto in vendar dovršeno tehniko Sofoklove drame, razumevaš razvoj dejanja, vedno bolj pa tudi uvidevaš idejni razvoj drame in Sofoklovo svetovno naziranje. Exodus — kor zapusti orkestro — drama je končana; pri eni predstavi si bil, pa poznaš grško gledališče, grško dramo, pesnika in njegovo srce, poznaš velik kos, skoroda bistvo grške kulture. Pa reci, da to ni umetnost, kar je napisal Sofokles — in Debevec o Sofoklu! Pisec teh vrstic bi si želel obširnejšo analizo idejne vsebine, ta bo pa morda bolj na mestu, ko bomo poznali še filozofa na odru — Evripida. Zanimiva je namreč paralela med srednjeveškim, oziroma modernim gledališčem in med starogrškim, oziroma rimskim. V obeh slučajih je prvotno gledališče del službe božje, predstavljajo se svete zgodbe, veličastne osebe. Sveta vsebina pa se začne kmalu umikati človeški, iz žalo-igre nastane igrokaz in šaloigra. Toda ostanimo pri Grkih. Pri Ajshilu grandiozna vsemogočnost bogov, spričo katere se človekov značaj ne more razviti, a bi nasproti bogovom tudi ne imel nobene veljave. Človek, prah si . . . Pri Sofoklu pa že značaj določa razvoj dejanja (Antigona, prim, kor jio/Jm vä dsiva. ..), njegove osebe imajo že človeško kri in življenje, a voljo bogov morajo izpolniti (prim, kralj Ojdip). Pri Evripidu pa je vsebina že popolnoma človeška, skepti-cizem in sofistika Evripidove dobe. Evripidova umetnost je predhodnica srednje in nove komedije, grške in latinske. — Toda počakajmo, da nam dr. Debevec pokaže še Evripida in Aristofana. Čas bi že bil, da nam kdo posloveni grške tragike; fino, čuteče razumevanje, filološko akribijo in izurjenost v slovenskem izrazu bi moral dotičnik imeti združene. Dr. Debevčev spis »Grška drama« se mi zdi vzor za spise, kakršne naj bi priobčevala naša gimnazijska Izvestja. Živahni, zanimivi opisi vprašanj, ki so v zvezi s šolskimi predmeti; seveda na višku modernega znan-stva, a vedno vsaj v splošno razumljivi, če ne v poljudni obliki. Kaj imamo od učenih spisov, če jih nihče ne bere, razen par strokovnjakov. Dr. Debevčevo razpravo pa bo z zanimanjem in s pridom bral dijak in strokovnjak. Svoj čas smo v osmi šoli prebrali Antigono do prvega kora ['Axvig dehiov), o grškem gledališču nismo dobili niti pojma. Utile et dulce se mi zdi tukaj pravo načelo. Morda se bo vendar enkrat izpolnila želja usta-novnika tega lista dr. Fr, Lampeta: »Pravemu uvajanju klasične starodavnosti v naše slovensko slovstvo želimo najboljšega uspeha«, (Dom in Svet I. [1888] str. 95.) Dr. J. Samsa. <*s» 335 «e* Prejeli smo še to-le oceno: Grška drama. Spisal dr. J, Debevec. [Nadaljevanje,] (Jahresbericht des k, k. I, Staatsgymnasiums zu Laibach, 1913/14.) Za uvodom v grško dramo in Ajshilom je izšel letos pregled dram Sofoklejevih, Za prihodnji dve leti se nam obetata (?) Evripid (str, 17) in Aristofan (str, 24). O delu velja isto, kar smo rekli že lansko leto glede primernosti takih razprav za gimnazijsko letno poročilo bodisi glede splošno zanimive vsebine bodisi glede vzorne oblike za programno razpravo. Vsebino Sofoklejevih dram, zvezano s pojasnilom takratnih političnih, kulturnih in verskih razmer, bo bral ponosno že drugošolec, ker si je v teku leta pridobil potrebno zalogo mitologičnega in zgodovinskega znanja. In kjer ga bo to zapuščalo, mu bo segel pod ramo pisatelj in ga ljubeznivo vpeljal v predzgodovino igre. (Prim, tozadevno zlasti uvod v »Trahinjke« na str. 27!) Višjegimnazijec se bo učil tudi iz opomb pod črto, umeval estetske opazke in si na podlagi zgledov pojasnil mnogo terminov, katerih pomen mu je bil znan samo površno (n, pr, prvo vznemirjenje [das erregende Moment] str. 12, peripetija str, 22, katastrofa str, 15, tragična ironija str. 20, 21 in drugod, usodna tragedija str, 24), S čim večjo predizobrazbo se bo kdo lotil razprave, s tem večjim zanimanjem in dobičkom jo bo bral. Prazen pa ne bo šel nihče od dela, ki ga je rodil obširen študij ad hoc, oplojen po temeljiti literarni in splošni izobrazbi. Na primernih mestih citira pisatelj tudi slavne verze Sofoklejeve (n. pr. str. 13 verz iz Antigone: »Ne z drugimi vred sovražit, ampak z drugimi vred ljubit, zato sem prišla na svet,« besede, ki so »izmed najlepših, najprisrčnejših, kar smo jih prejeli iz klasične literature«; ali str. 39 pesimistični življenjski resume 91 letnega Sofokleja, »pretresljivi krik starega veka«: »Ne biti rojen, je najboljše; drugo pa: če smo rojeni, kar najhitreje se vrniti tja, odkoder smo prišli. Kajti, kadar mladosti mine cvet in z njo nora lahkomiselnost, kateri težki udarec gre mimo tebe, katera nadloga ti prizanese?«) Kot nekaj novega, česar nisem našel še nikjer, naj omenim primero uprizoritve stare tragedije z liturgijo (str, 7, 8, 14), na katero opozarja pisatelj mimogrede. Kot sklep naj dodamo še citat o tragični krivdi (str, 16), ki je zanimiv za vsakega, kdor je imel kdaj v šoli opraviti z njo (seveda le teoretično): »In kaj je z Antigonino »tragično krivdo« ? Mnogo se je že o tem pisalo — po nepotrebnem. Z naj-ostrejšim drobnogledom namreč ne moremo zaslediti na njej nobene krivde, nobenega zločina. Mar je to zločin, krivda, če je bila božjim zakonom bolj pokorna nego človeškim, ki so bili v tem slučaju naravnost nasprotni božjim ? Ne, na Antigoni ni sledu o zločinu, o krivdi. Pa porečete: Kako pa naj si razlagamo tisto težko kazen, ki jo mora nesrečnica pretrpeti, če ni storila nobenega greha, zločina, krivde ? Tako vprašujejo premnogi estetiki, ki menijo, da mora vsake nesreče, ki človeka zadene, biti človek sam kriv (vsaj v poeziji). Tem estetikom in kritikom jako dobro odgovarja dr. Jos. Müller (»Philosophie des Schönen in Natur und Kunst«, Straßburg, 1912, str. 144 nsl.): »Zakaj naj bi junak moral imeti neko krivdo na svoji vesti? Ker je grozno, po nedolžnem trpeti? Toda, mar nam ne izpričuje vsakdanja izkušnja, da plemenitega človeka (večkrat) zadene trpljenje, ne da bi bil kriv? In ali ni naloga tragedije, razlagati življenje? Mar naj umetnost iz vsakega velikega značaja samo zato naredi napol lopova, da bo tista lažniva pravičnost (v poeziji) zadovoljna in sita? Če si ljudje (v predzgodovinski dobi) zbog svojih pomanjkljivih pojmov o svetovnem redu niso znali razlagati pogina plemenitega, cvetočega življenja, n. pr. smrti Adoni-zove ali Ahilove, drugače kakor da so si izmislili zavist bogov, mar nismo mi o teh pojavih zdaj po krščanstvu bolje poučeni ? Mar ni življenja po smrti in nimamo (vsled tega) etične opravičbe trpljenja?« — »Ako bi res kakršnakoli krivda junakova bila neizogibno potrebna za tragedijo, potem bi morali celo vrsto najboljših dram kar črtati kot pogrešenih. Kje je pri Antigoni, Ojdipu, Desdemoni, Ofeliji kakšna krivda?« Naj bi se torej že enkrat nehalo v vsaki tragediji iskati »tragično« krivdo. Ta ni bistvena. K bistvu tragike spada troje: velikost ali vzvišenost značajev, njih trpljenje, njih boj. To troje.« Spisu je priložena pregledna tablica, ki kaže shemo Sofoklejevih dram; pisatelj opozarja tudi na to, da ima novodobna tragedija prav tako petero bistvenih delov kakor starogrška (str. 41). Zgodovinski pomen učenja grščine obstoji glavno v tem, da kaže izvir nebroj panog današnje kulture in zvezo naše dobe z antiko, J. Dolenec. Dr. Anton Breznik: Začetna poglavja iz slovenske srednješolske slovnice. IX. izvestje knezoškofij-ske privatne gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano za leto 1913/14. Širšemu občinstvu morda še ni znano, da je profesor dr. Breznik vsled prošnje »Društva slovenskih profesorjev v Ljubljani« prevzel težko nalogo, spisati za naše srednje šole novo slovensko slovnico, ker je Janežič-Sketova v marsičem zelo zastarela. Dr. Breznik ima rokopis že pripravljen; vendar pa — ker več oči več vidi — želi, naj bi strokovnjaki izrekli svoje mnenje vsaj o začetnih poglavjih, preden se celotno delo natisne in da učencem v roke. Iz tega namena torej je objavil en kos rokopisa v šentvidskem gimnazijskem izvestju. In zdaj bi bilo res prav, da bi se dosti strokovnjakov oglasilo in povedalo svoje misli, ker gre za velevažno knjigo, ki bo prihodnji rod učila spoznavati pravila in svojstva materinščine. Dozdaj sta se dva oglasila: tisti, ki je v prvi vrsti poklican, pater Stanislav Škrabec, na platnicah Cvetja, 1914, 7. zv., kjer pravi, da »more le veliko hvalo izreči« gospodu pisatelju, glede malenkosti pa mu je pisal zasebno pismo, drugi pa g. L. P. v Ljubljanskem Zvonu (št. 8), Tudi naš list je dolžan, da se pozivu svojega odličnega sotrudnika odzove. Vendar pa bodi takoj poudarjeno, da sodba podpisanega ne more biti strogo strokovnjaška (ker mu absolutno manjka potrebnega lingvističnega znanja), ampak bo izrečena bolj s prak-tično-pedagogičnega stališča, s stališča — recimo — učitelja, ki bo poučeval to tvarino, in s stališča tretje-ali četrtošolca, za katerega bodo po vsej priliki prišla baš ta poglavja v poštev. Najmodernejša in, kakor se vidi, najboljša nemška šolska slovnica Wiesnerjeva (A. Holder, 1913), kateri bo po duhu in ustroju Breznikova slična, obravnava nekako na 5 straneh poglavja, katerim je dr. Breznik posvetil 30 strani. Ali ne bo njegovo delo za šolo preobširno ? Temeljni nauk o tvorbi glasov (fonetiko) podaja Breznik na str. 3—7. To je jako zanimivo poglavje, katero bo učitelj lahko v eni uri ob- «sf 336 delal, saj bo učenec imel pred seboj sliko govorilnih organov in tvarina mu bo čisto domača, le da bo zdaj proizvajal z zavestjo, kar je dotlej nezavestno. Že pri tej točki vidimo načelni razloček med Janežič-Sketovo slovnico in Breznikovo. Dočim Janežič samo našteva naše samoglasnike in soglasnike, nasprotno Breznik uči, kako jih tvorimo; po tej metodi si bo učenec za zmerom zapomnil, kateri glasovi so prepiš-niki, zaporniki itd., kateri zopet so nemi, kateri zveneči; tu ni nič mrtvega naštevanja, ampak je vse orga-nično, živo. To poglavje naj le ostane, kakršno je; če je nekoliko obširno, bo pa zato dijaku dalo fonetično podlago za učenje tujih jezikov (prim, naš dvoustični v in angleški w — wine, water itd.) Le str. 7 naj bi se natančneje označila češka znamenja (da je namreč že Jan Hus vpeljal č, ž, š za č, ž, š) in — samo stilistična opazka! — jaz bi rajši pisal mesto: »Nos-niki nastajajo, ko gre - - <« kadar gre, ali (str. 6) »tedaj, ko gre zračni tok . . .« zopet kadar gre ... — Drugo poglavje: »Raba samoglasnikov v pisavi in izreki« zavzema str. 7 —17; Janežič-Sket ima o tem poldrugo stran! Ali ne bo ta odstavek preobširen? Menim, da tudi ne. Jaz bi si ga upal v 5—6 učnih urah s tretješolci predelati in sem prepričan, da bi učenci z največjim veseljem sodelovali. Je namreč res metodično izvrstno sestavljeno. Jaz bi vzel glasova i in u skupaj in ju obravnaval obenem, na šolski deski seve; o obeh veljajo paralelno skoro isti zakoni, katere dr, Breznik pojasnjuje domala z istimi besedami. Učitelju bo prava igrača, doma se pripraviti in v šoli — brez knjige ped seboj — z učenci obdelovati, [Zaradi simetrije bi jaz tisto (jpombo str, 19 igo, imeti , , , postavil takoj za prvi odstavek i, torej str. 8 kot prvo opombo zgoraj. Tudi v tisku bi se ta paralelnost lahko izrazila. Omahovanja pa bodi čimmanj. Čemu nihati med pisanjem vun in ven (str, 16), če pa avtor sam trdi str, 21, da se pravilno govori: vun? O dvoustičnem u (v) govori avtor dvakrat, str, 16 in 20, in istotako o svoboščinah pesnikov glede teh dveh glasov; enako o izreki v in u pred raznimi soglasniki v Beli Krajini, str. 16 in 21. To bi se dalo skrčiti s tem, da bi za glasom i takoj prišel na vrsto j, in za u takoj v (v tisku pa, kakor že omenjeno), in potem naj bi se krajše reklo: pesniki po potrebi smejo zamenjavati ta dva glasova. Isto velja za i in j.] — V eni lekciji bo zopet učitelj lahko obvladal glasova e in o, ker je avtor zopet lepo paralelnost pokazal. [Zaradi še večje simetrije zopet bi pri o predlagal isto zaporednost kakor pri e, torej 1. ozki o, 2, ozki o, 3, široki o. Glede besede dehor bi pripomnil, da se deloma na Notranjskem izgovarja dthür kakor mehür; potemtakem bi morali pisati tudi mehör ? Gos je ponekod z o: gus, kakor must, kust.] — Sledil naj bi zdaj a s svojo zgodovino in izreko, in za njim šele polglasnik (t). Ta odstavek se mi namreč zdi sam na sebi nekam suhoparen; druga bo, če po dr. Breznikovi razlagi učencem pokažem, kakšno zgodovino ima stari polglasnik, da je namreč največkrat (v narečjih) onemel, sicer pa je ali tudi še zdaj polglasnik (pisan kot e), ali je a ali o, ali pa ga pišemo celo z i ali u. [Po mojem mnenju bi bilo bolje začeti s polglasnikom v korenskih delih (1.) in potem (2,) v končnih delih. Str, 12 v sredi: »Pri glagolih je prešel a iz nedoločni-kovega debla , , .« je najbrž napaka m,: iz sedanji-kovega debla ... Ib, (stilistično) m, tedaj v pomenu igitur pišemo rajši torej. Pri blagor (str. 13) bi kazalo morda omeniti dial.: »Bügi>r se vam!«] — Nekaj novega je 3. poglavje: dvoglasniki. Janežič(-Sket) pravi namreč kar odločno: »Dvoglasnikov (diftongov) slovenščina nima. (Str. 3.) Tu pa vidimo, da jih ima tako, kakor vsi drugi jeziki. [Dr. Breznik razločuje str. 18 grmovje (pl. die Büsche) od grmowje (das Gebüsch) in pravi, da ima prvo pravi ustničnozobni v, drugo pa diftong. Kolikor je meni znano, se plural rabi samo: grmovi, sinovi, drugo se pa govori ali grmüje ali grmowje.} — Pri razlagi o r-u mi je neumljivo, zakaj ne bi smeli pisati bisern ? Saj bi bilo to vendar po pravilu! Čemu izjema ? Istotako je nepotrebna izjema: Štajerec, Štajerca. (Ib.). — Soglasnika n in 1 sta zopet paralelno razdeljena v tri točke, trojni ri in trojni /, in pri vsakem polno zanimivih zgodovinskih dejstev, zlasti pri 1-u. Novo je, da bomo odslej razlogovali: z dlan-jo, Ločan-je, jelen-ji, tan-ji, in s tem vzporedno: s sol-jo, kobil-ji, vesel-je. Da bi smeli pisati: panjje ?! (Str. 25.) Saj se govori le: panji ali panjovi. Prvi dve točki gresta lepo vzporedno; tretja pri 1-u (trdi 1, 1) je pa kar cela monografija, ki seza menda najgloblje v razdrapanost našega pravopisa in pravorečja. S hladnokrvnostjo, ki je občudovanja vredna, uči dr. Breznik, kaj je jezikovno prav in kaj je vsled navade obveljalo; ve, da je prvotno upravičeno: bravec, a ne reče nobene trde besede zoper novejšega bralca; z veseljem (če smemo pri slovni-čarju sumiti to čustvo?) navaja besede, ki se še splošno pišejo z —vec (brivec . . .), a tudi kaže, kdaj je samo —lec upravičen (prišlec itd.). [»Volilec« in »volivec« razločuje dr. Breznik, in sicer volilec = tisti, ki je v posameznem primeru volil', to je po mojem mnenju preveč umetno narejeno. »Morivec, ubijavec!« pravijo tudi takemu, ki je samö v enem slučaju umoril, ubil. »Prebivalec« piše dr, Breznik; ali je to oseba, ki je kaj storila ali trpela? Prav dobro našteva petero toček srednjega 1-a na koncu (str, 29, 30).] — K poglavju: pravopisje in pravorečje, ki dobro označuje našo pisavo kot fonetično in etimologično obenem, moram priznati, da se s točko 1, ne strinjam v celoti; zdi se mi deloma nepotrebna. Zakaj bi moral izrekati nigdar, negdanji itd, m, nikdar itd? »Vzšel« naj bi se izrekalo: wššel ? Dvoumno bo; ljudstvo si zato pri nas pomaga drugače in pravi n. pr, kruh je wzdtšd, testü je wzdtSlü. Dvojen cilj zasleduje torej dr. Breznik v svojem glasoslovju, kolikor nam ga je podal: naučiti učenca pravopisja in — pravorečja. To drugo je za naše slovnice nekaj čisto novega. Oboje je obdelano tako zanimivo in živahno (rekel bi skoro: po biološki metodi), da se učenec tistih strani v slovnici ne bo bal, ampak jih bo morda še posebno vzljubil. Glede pravopisja zavzema avtor odločno stališče: kar je večina sprejela, to se piši; v dvoumnih slučajih pa vladaj še za enkrat svoboda. Na teh skromnih straneh je nakopičenega ogromno dela in truda pisateljevega. Želeli bi pa še, naj doda slovnici — po spisu v Dom in Svetu — prav kratek pregled razvoja in utrjevanja vseslovenske pisave; iz prakse vem, kako dr. Breznikov dotični spis vzbuja zanimanje. Tudi glede pravorečja je avtor izrekel odločno besedo: v olikanem govoru se govori n. pr. rektw ali rektl, nosiw ali nosil, ne pa: reku, nosu itd. Dobro, vse dobro, toda res je pa tudi, da gre med tema dvema pojavoma našega kulturnega življenja globok razdor in razpor, katerega dr. Breznik ni premostil: pri pravopisju odločuje večina, pri pravorečju pa često — manjšina. Kozu, reku, nosu , , . govori večina našega naroda. Posredovalni predlog, naj bi govorili v olikani besedi: rektw , . ., se mi zdi jalov, ker mi tega ni moči izgovoriti; ne preostane torej drugega kot: rektl, koztl . . . Priznam pa, da je to velik napredek proti spakovanju s širokim e: rekel, kozel . . . Tudi Prešernovega ukaza: »Trpi brez miru!« po dr. Breznikovi zahtevi (da se čuj čisti i, čeprav kratki) ne morem izgovoriti; kaj drugega bi bilo: potrpi . . .! Trptw bom torej samo na tihem. Dr. J. Debevec. Milan Pugelj: Mimo ciljev. (Knjižnica Slovenskega Ilustrovanega Tednika II.) V Ljubljani, 1914. — Tisk Zadružne tiskarne v Krškem. — Str. 180. Pugelj ugaja samo takrat, kadar opazuje in opisuje pojave zunanjega življenja: diči ga bogata fantazija, strogo začrtani kontrasti in tem primerna barvnost jezika. Takrat vidim v njem slikarja, ki dela (še preveč) minuciozno; ko pa se spusti v analiziranje in niansiranje notranjih čuvstev, se v par stavkih izgubi; vez med zunanjim in notranjim življenjem hipoma preneha; pisatelj postane cinično-hladen, njegove osebe so nam priskutne, njih življenje nejasno in zagonetno. S Cankarjevimi vagabundi in čudaki imamo sočutje, Pugljevi nas odbijajo. — Ko sem prebral to Pugljevo zbirko deseterih drobnih povestic, oziroma črtic, sem ostal popolnoma hladen. Niti ena struna se mi ni oglasila v duši. Tako se bo gotovo zgodilo še marsikomu, dasi je okus zelo različen. Kakor bi sedel pozimi v lepi, a mrzli sobi, ki se ne da razgreti: Nakladaš v vabljivo peč vedno novega netiva, pa soba se ne raz-greje; gorkota uhaja kdovekam. Poleg vsega pa dihajo iz razpokane peči še težki, zadušljivi plini. — Pugelj ima bujno fantazijo, drzne primere, originalnost, pomešano s precejšnjo mero pikantnosti, bogat, včasi preumeten jezik — pa dasi požiga vse svoje zmožnosti, ki niso ravno majhne, te kljub vsemu netivu obdaja neprijeten hlad. Škoda netiva ob tej literarni draginji! — »Mimo ciljev« hodijo njegovi ljudje, bolje rečeno, cilji beže mimo njih. So vsi zelo enaki ti ljudje, nenaravno majhni in brez volje, deloma tudi neresnični, pa naj bo Janez Piškur in njegov prijatelj v prvi črtici »Zanešeni«, ali prismode in obiskovalec panoptika Melhijor Kliš v »Heleni«, ali bajni, a s cinizmom obrizgani »Zaljubljeni kmet«, ali ljudje iz sicer tuintam pretresljivega »Labuda«, ali gospodična v »Utešenju«, ali literat Peter Slava v »Petih kronah«, ali navsezadnje »velika opičja duša« v zadnji sličici iz opičjega življenja. Tista o Melhijorju Klišu je pravcato literarno komedijantstvo, ki priča, kam pisatelj lahko zabrede, če preveč hlasta za originalnostjo! So čudaki na svetu, a Klišev ni; in če si je Pugelj enega izmislil, ne spada v literaturo. Treba je le pogledati vsebino. Kliš si naroči, da bi utešil potrebo po ženski »vilinsko nežni in lirski zunanjosti«, ker ga ne vleče več »njena notranjost, njena duša«, nekje na Francoskem voščen avtomatičen kip ženske, »narejene strogo življenjsko«. Ta kip, posnet po fotografiji, mu predstavlja izvoljenko mladih dni, Heleno, in se navija »na levi bradavici njenih prsi«, Kliš hodi poljubno in po potrebi navijat avtomat in se tako naslaja ob lirski zunanjosti, kakor je videl v »Panoptiku«. Ko izve, da se je Helena poročila, vzame nož in razreže v divji besnosti voščeni avtomat. Sam se javi, da je umoril svojo — ženo. Ali misli Pugelj, da imamo res tako dobre želodce ? — Ob takih literarnih zablodah se ga bomo izogibali, pa naj hlasta še tako za realistično originalnostjo. — Edino, kar je lepega v vsej knjigi, so tri pesmi v prozi, »Trije meseci«: Maj, oktober, februar. Leooold Turšič. Ivo Trošt: Moja setev. Zbrani mladinski spisi. I. zvezek. Oživela resnica. Povest. V Ljubljani, 1914. Last in založba »Društva za zgradbo učiteljskega konvikta«. Natisnila »Učiteljska tiskarna«. — Pisatelj je posvetil svoje spise slovenski mladini in trdno upa na žetev svoje setve. Ker bi bilo drugače težko oceniti zgodbo o hudobnem Kljunovem Gašperju in pridnem Maličevem Lovru, jo orišem. Fabula prične z neverjetnostjo: Lovro reši sina pl, Kržana iz Ljubljanice, Gašper pa ugrabi v zadnjem hipu rešenca in se prezentira publiki kot rešitelj. Žanje zato pohvalo in vse mogoče nagrade, pravi rešitelj je žalosten; ker ne more prepričati občinstva na bregu, ostane pozabljen. Pa tolaži se z rajnega očeta sentenco: »Resnica se že izkaže. Kakor olje priplava na vrh.« Gašper pa zahaja v zahvalo radi namišljenega junaštva v Kržanovo hišo in je tako pokvarjen dečko, da uči rešenega Egona kaditi, piti, kvartati in krasti — torej same slabosti in vsega obsojanja vredne napake. To se izve in Gašper mora od hiše, dovrši trgovsko šolo in ostane lump, tako popoln lump, da ima še pošten človek nad njegovo popolno pokvarjenostjo srčno do-padajenje. Lovro pa je marljiv in priden, angel brez vsakega greha, breztelesno bitje, ki sprejme le to, kar sam zasluži, ki varčuje, ki ne pije in ne kadi. Edina misel, ki vrti njegovega življenja kolo, je misel kupiti — rojstno hišo, pa vendar noče dokazati, da je sam pravi rešitelj Egonov. Zgodi se drugo čudo; Gašper, ki se je pisal tudi Kaspar, pa Lovro sta isto leto potrjena za vojaka, služita pri isti stotniji, k isti stotniji je premeščen tudi poročnik Egon pl, Kržan. Gašper avanzira do narednika, Lovro postane nadzornik v kuhinji in dobi dve zvezdi. Pa naenkrat dokaže Gašper v knjigah veliko sleparijo, Lovra vtaknejo prvič pod ključ. Po gostilnah pripoveduje narednik, kako hinavsko ga je hotel Lovro že nekdaj oslepariti radi nagrade pri rešitvi pl. Kržana. To izve poročnik Egon in se izkuša prepričati. Da se prepriča, je treba tretjega čudeža: Egon, ki je bil nezavesten, ko se je potapljal, se še spominja, kako ga je rešitelj prijel pod vodo. Izkaže se, da Gašper laže in Lovro trdi resnico, »resnica splava na vrh«. Nepravilnosti v knjigah je povzročil Gašper, da bi uničil Lovra, Zdaj pride pod ključ Gašper, Lovro pa dobi po posredovanju pl. Kržana službo ključavničarja v vojnem arze-nalu na cesarskem Dunaju. Nagrado, ki mu jo izplača pl. Kržan, odkloni v prid sestre Metke. Na Dunaju se nauči nemščine, češčine in poljščine. Gašper pa gre v Ameriko, piše na Lovrove predstojnike »brezimenski list« ter ga očrni. Zdaj pride Lovro drugič pod ključ; seveda ga reši Egon, Ne manjka četrtega čudežnega dogodka: Lovro pusti iz milega domotožja, dasiravno mu je njegovo opravilo obetalo najlepšo prihodnost, službo in kupi doma svojo rojstno hišo, že polraz-palo bajto, ter tam životari. Sedaj se zgodi peti čudež: Gašper Kljun se vrne iz Amerike, prileze pijan na Lovrovo podstrešje in tam zapali z žganjem, ki mu zagori iz ust, streho nad Lovrovo glavo; sam umre, opeče pa še pri reševanju Lovru obe roki. Kmalu nato pride polk v vas in ž njim pl. Kržan, ki obišče Maliča. To je zgodba, kar je vmes, je nerodno pripo- vedovanje in dolgočasno filozofiranje o sreči, resnici, bogastvu, zavisti, zlu in časti. Človek, ki bi se vprašal po umetniški vrednosti, pogleda samo napise nad poglavji, pa je na jasnem: »Junaštvo; Čuden človek; Z nagrado in brez nagrade; Greh in krepost; Denar in usluga; Kdo je na boljšem? — Naprej, naprej — do sreče! — Sreča. Dodatek. »Trošt že sam morda ne smatra povesti za umetniško delo, najbrž je hotel napisati samo knjigo za nazorni pouk o resnici in hotel dokazati, da nekje živi in diha, čeravno je abstraktnost. Zato ga ne ženira, če kopiči slučaj na slučaj brez notranje nujnosti svojih literarnih kombinacij. Morda je hotel pisatelj obogatiti naše mladinsko slovstvo, kar je hvale in priznanja vredno, dasiravno imamo že Schmida v slovenskem prevodu: »Pridni Janezek in hudobni Mihec«. Kar mi je najbolj na srcu, je pa to-le: Naša mladina si ne sme vzeti za zgled Maliča, ker je človek brez krvi, usmiljenja vreden v svoji popolnosti in ponižnosti, starec po mislih in dejanjih, kopija svojega očeta modrosti brez odporne sile; res čuden človek, kakor poudarja večkrat pisatelj, kot bi čutil, da ga mora opravičiti. Življenje dvojice je opisal Trošt, pa ni nobenega razvoja v njiju: eden je že prvi dan in prvo uro perfekten lump, drugi že prvi dan perfektna mevža, in naj je še tako skromen. Kakor otrok s punčko dela ž njim življenje in to je, kar bije najbolj resnici v obraz. Pisatelj je vzgojitelj in trdno sem prepričan, da ni še nikdar čutil simpatije do takega dečka, kakor je Lovro, da pa ni našel še nikjer tako zrelega ptička za vislice, kakor je Gašper. Če je hotel pisatelj, in to se čuti iz spisa, postaviti mladim fantom za zgled Lovra in če bi si vsi prisvojili Lovrovo življenjsko modrost, potem bi prvi rod prišel ob kulturni napredek in ob ljudi. Za tako zgodbo in filozofiranje je škoda knjige 85 strani. Povest je v nasprotju z lastnim prepričanjem pisateljevim, ki pravi v nagovoru: »Spoznal sem, da lahko dosežeš (namreč: mladinaj vse, česar se lotiš, dosežeš, samo če hočeš. Velikanska moč je v tebi, ako jo le hočeš in znaš prav rabiti!« Drugi zvezek naj bi bil bolj resničen, več otroške duše naj bi bilo v njem in pa nič modrovanja. Narte Velikonja. TO IN ONO. Tratnikove risbe. »Dom in Svet« prinaša v tej številki pet prilog z reprodukcijami nekaterih Tratnikovih risb. Reprodukcije so se vse zelo dobro posrečile in so kljub znatni pomanjšavi precej verna slika originalov. Celo prva priloga (idealni ženski portret), katere original je izvršen z barvnimi svinčniki, podaja dobro, kar je umetnik hotel. Na podlagi teh risb, ki jih priobčujemo sedaj, ni mogoče pisati o Tratniku, kot bi zaslužil. Zbrane so slučajno, ker velike večine njegovih del za enkrat nismo mogli dobiti v porabo. Nekatere so pri zasebnikih, druge, najboljše, leže v ministrstvu. Ko bodo okoliščine ugodnejše, bo »Dom in Svet« priobčil o Tratniku daljšo študijo in bo zbirko njegovih risb vsestransko izpopolnil. Sedanja je zelo nepopolna. Od njegovih akademičnih del do del zadnjih zrelih let je bila, kar zadeva formo in duševno vsebino, dolga pot, ki jo moramo za umetnikom prehoditi, če mu hočemo biti pravični. V tem oziru so med našimi prilogami velike vrzeli, presledki časa, razvojne stopnje mišljenja in čuvstvovanja. Te vrzeli bodo bralci »Dom in Sveta« čutili. Frapanten kontrast dobimo, če postavimo idealni »Ženski portret« poleg »Zločina«, kontrast v formalnem stremljenju, zlasti pa v čuvstvovanju. Na prvi pogled si skoro ni mogoče misliti, da se je zamisel za obe sliki porodila v eni glavi, da je obe izvršila ista roka. Naša zbirka je nadalje nepopolna tudi zato, ker prikazuje Tratnikovo delo enostransko. Za pravično sodbo o njem bi potrebovali večjih kompozicij ter mnogovrstnejših predmetov. Da popolnoma umemo njegovo hotenje, bi morali zlasti pogledati nekatere njegove pokrajine. Toda kljub pomanjkljivosti naše zbirke, se nam iz teh maloštevilnih risb vendarle takoj razodene krepak in samostojen talent. Tratnik je brez dvoma naš najboljši risar, in ko bi se ne omejeval zgolj na grafiko, bi bil najizrazitejša osebnost našega sodobnega slikarstva, slikar-vodnik. Njegovo umetniško teženje je obenem tako, da bi ne pritegnil k sebi le mlajšega slikarskega naraščaja, temuč da bi živo zainteresiral tudi občinstvo in ga spravil s težnjami sedanje umetnosti, kar se mnogim drugim ni posrečilo. Njegovo delo je lepo in »lepo«. Širši javnosti bosta v prvi vrsti gotovo ugajali prvi dve prilogi »Ženski portret« in »Kovač«. Obe predstavljata dva idealizirana tipa in te vrste slike so izza romantike in dobe klasicizma še vedno zelo v čislih. Nastali sta v času Tratnikovih akademičnih študij v Pragi in imata, dasi sta formalno dovršeni ali morda ravno zato, popolnoma dijaški značaj. Na prvi vidimo, kako se slikar trudi predstaviti skladni oval mladega obraza, kako skrbno razvršča luč in senco, da izrazi mehkobo in plastičnost lic. Na tem obrazu ni nobene nepravilnosti, perfektno je lep. Tudi druga slika je popolnoma istega značaja. »Kovač«, krepak, delaven mož, idealno razbrazdanega obraza, romantično zmršenih las, poln moči in samozavesti, v skoro heroični pozi. Obedve sliki kažeta ljubezen, včasih prisiljeno ljubezen mladih akademikov za »lepe« modele in sta, dasi neoporečni v izvršitvi, komaj kaj značilni za Tratnika-umetnika. Vse drugo sliko dobimo o Tratniku, če pogledamo tretjo in četrto prilogo s skicami za večjo, že izvršeno kompozicijo »Delo na polju«. V celotni sliki stoji žena, reproducirana na tretji prilogi, med obema deklicama četrte priloge, tako da tvorijo vse tri visok trikotnik. Kdor se potrudi, da si v duhu sestavi to skupino, bo videl, kako tesno, krepko drži ta sistem linij, kako so vse tri postave ena in nerazdeljiva celota. Ta skupina je tako enotna, nemehanična, marveč orga-nična, da posamezne osebe nimajo življenja zase; če opazujemo vsako posebe, je videti, kakor bi bile njih 339 «®j> 45* kretnje nenaravne, iskano-mučne, neresnične; v celoti pridobe resničnost in življenje. V tej sliki vidimo, da je prvotno, šolarsko idealiziranje izginilo. Nobeni izmed teh treh ženskih postav ni mogoče očitati, da bi bila »lepa«. In vendar tudi niso brutalno realistične, kopirane po naravi. Na mesto idealiziranja zunanjih oblik je stopila karakteri-zacija duševnosti. V »Kovaču« še vidimo, kako se slikar ukvarja z mnogimi malenkostmi, kako ga veseli vsaka guba moškega obraza in vsak kos kovaškega orodja; v »Ženskem portretu« se očividno trudi podati lesk bogatih las in z vso ljubeznijo riše koketno rdečo kapo z ničemurnimi cofki na tilniku. Sedaj vsega tega ni več; malenkosti so izginile. Obleka je obdelana sumarično, rekviziti so omejeni na najnujnejše in služijo bolj sistemu črt kot pripovedovanju, ves značaj obrazov je izražen v konturi profila, ne v detajlih. Jasno je, da hoče umetnik nekaj čisto drugega, nego v dveh prejšnjih, par let starejših slikah. Ne pripoveduje nam več o zunanji obliki, temuč o skriti duši, o trdnem, nemem naporu brez nehanja, o avtomatičnih gibljajih izmučenih teles — o poljskem delu. »Ženski portret« kljub idealiziranemu, slavnostno drapiranemu obrazu, če je tak izraz dovoljen, ne skriva prvotnega modela; ta še živi v sliki. O treh ženskih postavah »Delo na polju« ni mogoče tega trditi. Očividno je, da so ti obrazi daleč od svojih modelov, da so abstrakcije. Ko je prijatelj ogledoval original teh skic, mi je rekel s tihim očitkom: »V teh ženskah ni nič našega!« Bolje bi ne mogel zadeti umetnikovega hotenja. Takih žensk, kot je stoječa središčna, ni nikjer, ne samo, da jih ni pri nas. Umetnik je celo zabrisal sledove rase, ostalo je eno samo težko, trudno: Delo. Na peti prilogi prinašamo dve risbi, ki sta za zadnjo Tratnikovo dobo morda najbolj značilni; »Mati« in »Zločin«, Njegova »Mati« je tipična; beda, ljubezen in groza materinstva- V tej sliki vidimo le nadaljevanje formalnega hotenja, ki se nam je razodelo že v »Delu na polju«. Kar zadeva snov, piše Tratnik sam: »Večkrat so me vprašali, zakaj zajemam snovi iz življenja ljudi bednih in trpečih, takorekoč iz ,dna življenja'. To vprašanje je bilo nekak očitek. Jaz bi lahko odgovoril, da ravno zato, ker je tam v resnici dno življenja. Bil sem med njimi, sam sem veliko pretrpel, videl sem in čutim, da je tam naiveč lepote.« Višek te abstraktne karakterizacije dosega risba »Zločin«. V ozadju nekak grad, ječa, ki je potrebna za umevanje predmeta, pa tudi v formalnem oziru; dvojici v ospredju drži na desni ravnovesje. Krepkeje ni mogoče izraziti groze zločina. Mož je ravnokar odšel iz zapora, žena in otrok sta ga sprejela. Sedaj gre njihova pot nazaj v zločin; otrok nosi v levici igračo, lesenega moža, otvezenega na vrvico . . i S temi slikami je Tratnikovo delo le kratko in površno označeno. Ob ugodnejši priliki bo treba več spregovoriti o tej zanimivi in močni umetniški osebnosti. Izidor Cankar. Hrvatska Prosvjeta o Silvinu Sardenku. Hrvatska Prosvjeta je prinesla (str301—307) študijo: »Ante Petravič: S. Sardenko. Literarni portret iz moderne slovenske lirike«, ki končuje s sledečim rezultatom: Silvin Sardenko je čisto religiozen pesnik; a ni pesnik religiozne filozofije, temuč lirik nežnega verskega čuvstvovanja. V njegovi liriki redko naletiš na globlje refleksije. Ako reflektira, so to refleksije njegovega srca. Pri njem vedno govori srce, srce nežno, otroško, iskreno. Pamet molči, ne modruje. Njegova živa vera se ne spotakne nikjer ob kakšni težkoči, dosledno se umika razmišljanju. Problemi, življenjska vprašanja, notranje duševne borbe se mu nikdar ne sprožijo. Edina misel, ki ga prevzema, je minljivost vsega na svetu (»Le mladosti ni«, »Via Appia«): pa ta misel mu še močneje utrjuje vero. Za njega torej obstoji le versko čuvstvo, ki se mu je vcepilo v srce še v otroški dobi in ki ga vedno izreka in odeva umetniško. Enkrat se je spustil v daljše razmotrivanje (»Trenutki«): Zdi se mu, da počiva njegova radost na cvetu, v tem občutku se pripogne, pa radosti ni. Spet misli, da se veselje skriva v sorodnih očeh, a v njih najde zase mrtev smeh. Včasih čuti, da njegova radost diha v poeziji: piše stihe, pa mu teko vsi žalostni. Zopet mu pride na misel, da na nebu sije vse veselje; gleda gor in ga sluti, a do njega ne more. To meditiranje ga takoj utrudi, pa prosi milostno nebo, da mu poda krila kakor ptici ali mu okrajša življenje, ki mu dušo mori. Tako odžene s čuvstvom »žalostnega srca« vsak duševni nemir, ki bi mu včasih skalil njegovo veselost. — Kar se tiče formalnosti Sardenkove lirike, mu gre eno prvih mest ob »novostrujarjih«, ki so vlili novo življenje slovenski liriki in jo obogatili z novimi muzikalnimi formami. (Župančič, Kette, Aleksandrov.) Vsi so v tem dobri poznavatelji francoske moderne lirike. Že v zbirki »V mladem jutru« se je zlilo mehko čuvstvo v muziko verzov. Še boljši artist forme je v »Romi«, kjer mu je forma vedno neoporečna in kjer redno odgovarja nežnosti izraženih občutkov, — Sardenko je po izrazu in stilu neoromantik, po vsebini pa tudi realist (»V mladem jutru«), ker je predstavil versko življenje vasi, kakor je res v naših selih. Religija zavzema dober del vaškega življenja. Kadar pisatelji opisujejo druge strani selskega življenja, jih imenujemo realiste; toda ali ni Sardenko pokazal v izražanju verskih občutkov resnično duševno življenje vaškega ljudstva ? Pismo Janeza Šubica.t Rim 28. januarja 1875, Dragi prijatelj! Prav vesel sem bil, ko sem prejel tvoje prijazno pismo, nikar mi ne zameri, da ti nisem prec odgovoril. Veselilo me je slišati, da se dobro počutiš in tudi to, da si zdaj v Radolci, mislim, da ti bode več koristilo kot v Duplah, Jaz bi ti od mene imel pač veliko pisati, odkar se nisva vidila je že precej časa preteklo in jaz sem že marsikaj lepega videl tačas, marsikaj poskusil, prehodil in občudoval na mojim potovanji iz Benetk v Rim toliko lepote in umetnosti. Kako je lepa laška dežela, to je pretežko popisati. Od Benetk sem ti marsikaj (ako se prav spominjam) že doma v Poljanah pripovedoval, in res to mesto ima nekaj posebnega, 1 To zanimivo, za Janeza Šubica zelo značilno pismo je naslovljeno na Štef. Čadeža, podobarja v Spodnjih Dupljah. Izvirnik hrani g. Peter Bohinjec, župnik v Dupljah. neko nenavadno lepoto in zanimivost, po kateri mi je tukaj zlo dolgčas. Sploh moram reči, težko mi je bilo zapustiti Benetke, tako sem se bil privadil tega mesta, da se mi je zdelo skoraj domače, in žalosten sem sedel v vagonu, ki me je odpeljal od ljubljenega mesta, od prijateljev, ki so me spremili do kolodvora, in kar mi je še bolj težko bilo, odpeljal se vedno bolj daleč od doma, od ljube domovine. Bilo je zgodaj v jutro, ko sem se odpeljal iz Benetk proti Padovi. To mesto mi je bilo znano že odpred, kjer sem večkrat bil prišel sem iz Benetk, in zato sem se peljal zdaj kar naprej do Bologne, kamor sem opoldne prišel. To je zlo lepo mesto kot Ljubljana in kar me je zlo veselilo, tu so ljudje zlo podobni Krajncem, posebno ženske, čisto tako napravljene kakor naše Maričke, z rutico na glavi, v obraz bele in rudeče, lepe, zdrave punce. Mesto je polno lepih cerkva, narveči je cerkev sv, Petronio, gotička, pa žalibog nedodelana. Na fasadi so tri portali, neizrečeno lepi, druga stena je gola, nedovršena. Od znotraj cerkev naredi veličasten vtis, ljudje pri velikem oltarju so od vrat viditi kot mali otroci, V tem mestu je tudi akademija in zraven galerija raznih podob, med katerimi je tudi ena najbolj imenitnih Rafaelovih, sv, Cecilia in ti podobi ravno nasproti na drugi steni visi podoba, ki predstavlja Marijo z svetniki, od Rafaelovega mojstra, obedve podobi neizrečeno lepe. In koliko druzega, tako da ni zapovedati. V tem mestu je nar-lepše pokopališče, kar sem jih jaz do zdaj vidil, vse obzidano skoraj vsi grobi so pod streho in polno lepih monumentov. Firence je veliko veči in veliko lepši od Bologne. Tu sta dve galeriji, galeria Uffizi in Pitti, toliko lepih podob še nisem nikdar tako blizu skupaj vidil, kakor tukaj. Jaz sem šel enkrat zjutraj ob devetih v eno teh galerij, bil sem notri do 3. popoldne in sem komaj polovico slik videl. Tu so lepe podobo od Rafaela, od Fra Bartolemeo in toliko drugih slikarjev, in vsake sorte, podobe po štiristo, po petsto let stare. In koliko lepih cerkva je zopet tukaj in lepih palač in lepih tergov. Tu je eno narboljših del Michel Angela, David, velikanska podoba izsekana iz Mramorja. Celo mesto je lepo, ima lepa poslopja in posebno lepo okolico, a ko sem jaz bil tam je žalibog na bližnih hribih ležal sneg. Od Firence do Rima sem se vozil 14 ur in to podnevi, tako da sem videl lepe kraje skoz katere sem se peljal. V Rim sem se pripeljal zvečer ob 8. uri, Koj drugi dan sem šel ogledovati večno mesto. Videl sem cerkev sv, Petra, neizrečeno velika in lepa. Videl sem Coloseum, rimsko poslopje, ki je skoraj 2 tav-žent let staro in še veliko večji kot cerkev sv. Petra. In tako polno drugih zanimivosti. Ogledal sem nekaj, pa še ne popolnoma, poslopje Vatican, tu papež stanuje, perve dni nisem mogel priditi notri, ker k temu je treba posebnega privoljenja. Zdaj pa lahko grem vsak dan, ako hočem. Tu so imenitne freske od Rafaela, od Michael Angela, sploh celo poslopje je velikansko in neizrečeno lepo. Dan 17. januarja sem bil dobil tudi privoljenje, da sem smel idti gledati sv. očeta papeža. Bilo nas je okoli 2 sto ljudi skoraj sami Nemci, papež je govoril po italijansko. Neizrečeno prijazen in ljubezniv starček je in dasi ravno tako star je vidi čisto pri moči. Zdaj pa moram nehati, ker ni več prostora. Ti bodem pa drugikrat iz Rima kaj več pisal. Upam, da bodeš pismo prejel in te prosim, da mi pri priliki kaj odpišeš, me bo vedno zlo veselilo. — Ti vse dobro iz srca želim in te prijateljsko pozdravljam. Janez Š—, Pisma iz Bleiweisove dobe.1 Priob. Peter Butkovič. Dragi gospod! Vaša pesem Radetzkimu bi bila do 1. febr. že prestara. Pošljite jo Novicam ali zg, Danici, da prej na svetlo pride. Glasnika bom Vam že pošiljal bez plačila; samo prosim, da mi večkrat pošljete kak dopis iz Gorici (!) o živlenju literarnem, družtvenem in sploh Anica Zupanec: Risba. narodskem, Razglaševati se morejo po teh dopisih tudi razne misli in želje. Pisal sem že na vse strani v Prago, Varaždin, Reko, Ljubljano, Celje, Maribor, Trst itd,, da bom dobival rednih dopisov o raznih predmetih, Prosim Vas, ali bi ne hotli Vi prevzeti redno dopisovanje iz Gorice. Saj do 20.—24. vsakega mesca bi dopise potreboval. Ali bi mogli še za prihodnji mesec kaj malega dopisati? Zastran naznanjenih pesem bom Vam poznej pisal; za zdaj imam jih preobilo. Z Bogom _T 0 Vaš Ant. Janežič. V Celovcu 15./1, 58. 1 Glej mojo priobčitev v „Času", 1914, št. 2. pod gore-njim naslovom in uvod! <«©*> 341 «s» Častiti gospod! 2198. Laibach 20. May 1858. Po bolezni v pervi polovici tekočega mesca za-deržan, morem Vam še le danes odgovoriti. Pred vsim drugim Vam moram naznaniti, da bi Vaših pretresov v šaljivo-pikavni obliki, če se grajajo resnične napake naše pisave, iz serca rad prejemal v Glasnika in Vam pošiljal tudi Glasnika, vendar si svoje volje ne morem nobenemu dopisniku zastaviti, da bi moral vsak dopis in brez vsake premembe ali kakor Vi pravite: vse do pičice po rokopisi natisniti dati. Tega Vam ne morem obljubiti; zato Vam pošljem doslej poslane reči nazaj. Zagotoviti Vas moram pa, da mi Vaša pisava, sosebno v nevezani besedi, zelo zelo dopade, če ravno so si Vaše in moje misli v marsikterih rečih navskriž. Toliko v naglici, Serčno Vas pozdravljam starega borivca za milo slovenščini (!) Z Bogom Vaš udani An t. Janežič. V Celovcu 22./1. 64. 2179. Laibach 14. May 1858. Hochverehrter Herr! Jetzt endlich kann ich die Pronumerationslisten in so weit abgeschloßen betrachten, um den Druck des Vodnik-Album's beginnen zu können. In wenig Tagen ist der 1. Bogen vollendet. Nun aber muß ich Sie noch in einer dringenden Angelegenheit belästigen. Obwohl Vodnik erst vierzig Jahre todt ist, sind wir doch nicht im Stande, die einzelnen Daten seines Lebens genau festzustellen. Alle Arhive Laibach's habe ich bereits erforscht — vergebens. Meine einzige Hoffnung ist jetzt noch auf das Franziskanerkloster in G ö r z gerichtet. Valentin Vodnik tratt 1775 in das Laibacher Franciscanerkloster mit dem Namen Marcellianus. Zwey Daten sind es nun, die sich in Görz erheben laßen werden: das Jahr seiner Ordination und das Jahr seines Austritt's aus dem Orden (dieses letztere wahrscheinlich 1784); eine weitere Frage nömlich: was Vodnik vom Austritte aus dem Kloster 1784 bis zu seiner im J. 1793 erfolgten Versetzung auf die Lokalie Goriuše in Oberkrain — gemacht habe — wird sich wohl in Görz nicht beantworten laßen. Ich bitte Sie nun, verehrter Herr, diese Punkte sobald als möglich zu erforschen (außer dem Franziskaner Ordens Provinz Arhiv — dürfte auch das bischöfliche Arhiv einige Andeutungen geben) und mir sogleich sobald Sie etwas bestimmtes erfahren, mitzutheilen, damit die nöthigen Correcturen im Satz vorgenommen werden können. Ich bitte um Verzeihung wegen dieser Belästigung, die Sie aber wegen Ihres mir bekannten Interesses an der Sache sicherer nicht übel aufnehmen werden. Mit vollster Hochachtung Ihr ergebener Dr, E, H. Costa. Hochwürdiger Verehrter Herr! Ich bedaure es sehr, daß Ihre freundlichen Bemühungen wegen biographischen Daten über Vodnik keinen günstigen Erfolg hatten.1 Ich danke Ihnen übrigens dafür, so wie überhaupt für das rege Interesse, das Sie an diesem gewiß echt nationalen Unternehmen, das sich auch einer unerwarteten Theilnahme erfreut (die Anzahl der Pronumeranten beträgt schon mehr als 1000), nehmen. Es versteht sich von selbst, das der Preis mit einem Gulden fixirt bleibt. Ob ich ein Pronumeranten-Verzeichniß beigeben werde, weiß ich noch nicht, doch dürfte es wahrscheinlich geschehn, und dann versteht es sich von selbst, daß nicht bloß die Pro-numeranten-Samler, sondern vornömlich die Pronumeranten selbst aufzunehmen seyn werden. Dagegen ist es rein unmöglich, daß das Album vor Ablauf des Schuljahres erscheine. Sie brauchen sich übrigens darob keine Sorgen zu machen. Ich hoffe, daß Sie — wenn auch ein oder der andre Pro-numerant in Abfall komt — leicht Abnehmer des schönen und schön ausgestatten, dabey auch so wohlfeilen Buchs finden werden. Sollten Ihnen doch einige Exemplare übrig bleiben, so werde ich dieselben gerne zurücknehmen. Noch eine Bitte. Ersuchen Sie doch den hochw, Herrn Stefan Kočiančič auch um einen gefalligen literarischen Beitrag zu dem Album, an dem er so großen Antheil. Noch sind 10 —14 Tage Zeit bis ich zur 3. Abtheilung des Albums komme, und ich möchte doch die Anthologie slovenischer Schrifsteller so vollständig als möglih haben.2 Es würde mich ungemein freuen, wenn Herr Professor Kočiančič meiner Bitte gütigst entsprechen wollte. Ihren für Ihre freundliche Theilnahme und wirksame Bestrebungen meinen verbindlichsten Dank sagend verbleibe ich Euer Hochwürden ganz ergebener Dr. E. H, Cost 1 »Vodnikov Spomenik« pa je vendar prinesel date o Vodnikovem kaplanovanju v Sori, na Bledu in v Ribnici itd. Kdaj je bil ordiniran in kdaj in kje je novo mašo pel, nam je še danes neznano. 2 Tej prošnji Kočiančič ni ustregel, ker v »Vodnikovem Spomeniku« ni nobenega njegovega prispevka. «g» 342 «ts» Simona Gregorčiča literarni prvenci v letu 1865 in 1866. Priobčil Peter Butkovič. III. Ladija in človek. Radi primerjajo človeško življenje z raznimi stvarmi in prikazni naravnimi: prispodobljajo ga reki, dnevu, letnim časom, trdijo, da je enako potovanju, in tako nahajajo brezštevilno prilik, ki so res manj ali bolj dobre in resnične. Primeriti bi se dal človek mimo drugih stvari tudi ladiji in življenje njegovo vožnji po širokem morji; misel je sicer stara, vendar ker se mi ta primer jako prikladen in istinit dozdeva, dovolite, da ga tudi jaz na kratkem vsaj nekoliko natančneje razložim, — Z glasnim streljanjem in radostnim krikom zapušča novi brod mirno bregovje, kjer ga je mojstrova roka stesala; veselo pevanje mornarjev, ki se iz odplava-joče ladije razlega, oznanja radostne čute in sladke nade, ki je njeni prebivavci v prsih gojijo. Prijatelji in znanci njihovi pa tužno z brega za njimi gledajo, jih iz daljave pozdravljajo in marsikdo izmed njih kako gorečo molitvico za njih srečno pot k nebu pošlje, — Radosten, poln zlatih upov loči se mladeneč od tihega rojstnega kraja in stopi v šumni vrtinec življenja. Veselja se mu žari lice, srce širi radosti, ozira se predse po namenjeni cesti: povsod mu nada sije nasproti. Ali roditelji njegovi, ljubeči bratje, zveste sestrice, vdani prijatelji z rosnim očesom za mladenčem zrejo in srce njihovo kliče za njim ljubeznipolno: Z Bogom! srečen pot! Njihov blagoslov spremlja ga zvesto v daljna mesta, — Mornarji se radujejo, toda tiho in resno za krmilom sedi krmar, skušeno oko vpira zdaj na pred seboj ležeče načrte, zdaj na brezmejno, krog in krog razprostirajoče se morje, Severnica, zvesta voditeljica, kaže s vedno na tisti kraj vprtim koncem krmarju razne strane sveta; na njo mora ozirati se, ako hoče brod do namenjenega konca privesti, — Tudi v brodu telesa našega postavljen je krmar, kteri naj bi vodil človeka do danega mu namena. Krmar je — naš um, njemu je izročeno krmilo, s kojim naj obrača ladjico našo v nevarnem valovji živetja, Severnica, ki mu vedno na strani stoji in stalno kaže vedno na tisto mesto, da se po njej lahko orientujemo vselej in povsod, severnica, ta zvesta kazateljica je — vera naša, sveta cerkev! Morske mape, ki poti, vseh zmot proste, kažejo, te so nam sveti listi, ki nam povsod varno stezo naznanjajo, ako po nji le hoditi hočemo. Gorje brodarju, ki bi na severnico i morske mape gledati ne hotel, koj bi zašel na širokej počini; — gorje človeku, ki bi se le od uma vladati pustil, kteremu vera ni voditeljica, on ne bode priplul do rešivnega proda! Po sredi morja ladja plava, globoko vodovje in sinji neskončni oblok je edino, kar se pod njo in nad njo razprostira. Pa, glej, po mirni gladini od nasprotne strani prijadra druga, ki je z enako namembo mokro pot nastopila, Ladija ladijo sreča: veselo se pozdravljati, roko podaja mornarju mornar, sklepa prijateljstvo z nepoznanim tujcem, ki mu ga je previdnost nasprot prinesla. Od kod? Kam? se glase vprašanja. Zdravi! Z Bogom! doni koj za tem: po malih trenutkih odrinejo vsaka na svojo stran, Bog ve, ali se srečati še kedaj njuni poti! — Tudi v življenju ljudje drug drugega srečujejo. Toda ne sklepajo se prijateljstva tako lahko in tako naglo. Eden mimo druzega hiti, eden je drugemu tujec, neznanec. Enak namen sicer imajo vsi, vendar razna pot je na različne strane podi, Ako se pa vendar na poti dve sorodni, enako-misleči srci najdeti, koji vez prijateljstva združi, kaj je te zveze brzi nasledek? Brza ločitev! Komaj prijateljstvo skleneta, že ju dolžnost, poklic na razne kraje žene. Tebe drvi na desno, na levo njega, bosta li se kedaj vidila? Kdo zna! Noč zavije v temno svojo odejo morje, zakrije steze mornarju, da ne vidi kam plava. Kdo ga bode tu otel? preti mu gotovi pogin! Kam naj se ozira, kdo mu bode pot kazal? 0, ni nevarnosti ne! Akoravno tmine zagrinjajo vse krog in krog, mornarju svetijo luči, ki ga ne zapeljajo: on pogleduje na jasno obnebje, mile zvezdice ga zvesto spremljajo čez nevarne globo-čine, mu s svitom svojim kažejo, kje da je in kam naj plove, da se reši pogube, — Ako ti mrakovi duh otem-nijo, ako ti dvombe in zmote um omrače, kedär se iz neizmernih labyrintov sveta več oteti ne moreš, ozri se nad zvezde, ki se nikdar ne zmotijo, ki zmiraj po enakih tirih tekajo; od zgorej bo ti prisijala svitloba v nočno dušo, da iz zmot in dvomb srečno izlaziš! Stoji otok sred valovja, mlada zelen obrasta njegova obrežja. Od daleč ga vidi mornar, vabivna lepota ga mika; približa se radosten krasnim tratam, senčnatim gajem, Ondi vstavi svojo ladjo, da se nekoliko opočije; ali za malo dni ladija zopet odplava, — Pride človek do krajev, kjer misli, da je našel svoje stano-vališče. Naseli se tam, govoreč: Tukaj bodi moj dom. Toda: Naprej, naprej! veleva Previdnost, tu si ne moreš doma iskati, drugje je tvoj dom! — Le naprej tedaj barka plava in človek se dalje drvi. Polna je ladija blaga, človek upov poln. Vendar nevarno je morje in lahko skrhljivo brodovje; življenje preteče, naš brod pa, če se prav trden vidi, jako slaboten. Glej, že se obzorje robi z oblaki; rahli so sicer, vendar izvedeno mornarjevo oko jih resnobno pozoruje; »bode nevihta«, reče, »zabranimo se!« Mornarji poslušajo opomin in iščejo zavetja, ako je še mogoče do njega prispeti. Nevihte ti pretijo, mladeneč, na tvojej poti, znotranje in zunanje: razbrzdane strasti in nezgode, ki te znajo v življenji srečati. Krmar ne zamore vtolažiti razjarjenih vetrov, ti boš težko vkrotil strasti, ko bodo v tebi že na vso moč divjale; zatorej, ko zagledaš, da se obnebje srca tvojega z meglicami preprezati začne, razpodi jih koj — ako se boš mudil, zna biti prepozno! Če te pa zunanja nesreča žuga, ogibaj se jo, ako te pa vendar zadene, vdaj se v višo voljo in prenašaj jo možko. Glej, tudi mornar, ako do varnega zavetja uteči ne more, ako mu silna vihra krasni brod razbije, le zlato in biserje in kar ima dragih kamenov seboj vzame ter se iz razcepljene ladije na majhen čolniček preseli: vse drugo bogastvo valovju izroči in veliko po njem ne žaluje; saj ve, komu da je zaupal! — Zakladi, s kojimi je tvoj brod obložen, so prazne, zemeljske nade, brez resnične cene, zraven tudi nestanovitne, Oj, kako lahko se znajo potopiti na dolgem potovanji; nikar na nje pretrdno navezovati se: po zgubi bi te lahko bolelo srce, čeravno niso vredne, da oko po njih le eno solzico porosi. Pusti, naj vtonejo, po njih ne žaluj, le biserje in drago kamenje, to je: dobra dela sabo vzemi. Mornar si kupi, ko do suhega na slabem čolniču privesla, za rešene dragocenosti novo lepšo stanovališče. Tebe pa čaka, ko se tvoj čolniček razbije, rajska domovina na onih presrečnih bregovih, kamor ti severnica tvoja — sv, vera kaže. Tam ti zgubo zemeljskih zakladov stotero povrne nad zvezdami vladar. Listnica uredništva. Tudi naš list je moral plačati težkemu času svoj tribut. Trije njegovi najvnetejši sotrudniki so zamenjali pero s puško, Stanko Majcen, dr, Franc Stele in dr, Jakob Šile so morali sredi dela v Galicijo. Dr, Šile nam piše: »Tu sedim v Budimpešti v bolnišnici in vsak dan mi izginja kapljica za kapljico korajže. Prvič smo bili v ognju 26. avgusta in potem neprestano do 2. septembra. Prvi dan takozvane lvovske bitke (mislim v torek 8. septembra) sem dobil dva strela iz strojne puške v levo in desno stegno . . . Padel sem med tri ranjene Ruse, eden, mrtev, mi je bil za zglavje. Do naših tri ure nazaj. Slednjič pride Bošnjak in tega poprosim, naj privede še dva, da me v mraku odneseta k našim. Res so me dobri fantje odnesli ... V Budimpešti mi je zdravnik desno rano operiral,« — 0 Stanku Majcenu in dr. Steletu nimamo nobenih glasov. * * * Ni čas, da bi odgovarjali na »V edino« polemiko. Medtem se bo »Vedin« slovstvenik morda tudi naučil podpisovati vsaj v polemikah, če je že sklenil, da ostane anonimen v ocenah. Inter arma silent musae. Hinko Smrekar: Ob vojski. Vzajemno podporno irištvo v Ljubljani Druätveno lastno premoženj* znaša čez 600.000 K. Deležnikov je bilo koncem leta 1912. 2906 z 18.167 deleži, ki repre-zentujejo jamstvene glavnice za 7,085.130 K. NaSelstvo: Dslflflovlieaa leta 1M3. registrovana zadruga z omejenim jamstvom 50 f eprejeraa ia obrestni« ©/ /O kraaila« vlog« po /9 Rentni davek plačuje iz svojega. Zunanjim vlagateljem so za pošiljanje denarja na razpolago brezplačno položnice poštne hranilnice. Daje tudi svojim članom predujme na «sebni kredit, vračljive v 7V« leta (90 mesecih) v tedenskih oziroma mesečnih obrokih, kakor tudi posojila na zadolžnice in menice. Predsednik: Andr») Kalaa, prelat In stolni kanonik v Ljubljani. I. podpredsednik: Iraa Sninik, stolni kanonik v LjubljanL II. podpredsednik: Karol Pollak ml., tovarnar v LjubljanL DSlftflOYljSBfl IßlS ISS3. Leposlovna knjižnica prinaša prevode prvovrstnih leposlovnih del svetovnega slovstva kakor tudi najlepša originalna slovenska leposlovna dela. Ta zbirka je namenjena predvsem slovenskemu izobraženstvu, — Doslej so izšli naslednji zvezki: L zvezek: Bourget, Bazporoka. Roman. K 2 —, vez. K 3'—. II. zvezek: Turgenjev, Stepni kralj Lear. Povest — Stepnjak, Hiša ob Volgi. K 120, vez. 2 20. IIL zvezek: Prus (Äleks. Glowacki), Straža. Povest K 2'40, vez. K 3*40. IV. zvezek: Dostojevskij, Ponižani is razžaljeni. Roman, K 3 —, vez. K 4*20. V. zvezek: Ševčenko, Kobzar. K 2*40, vez. K 3'6Q. VL zvezek: Champol, Moi Simono. Roman. K 190, vei.K 3'—. VIL zvezek: SevCenko, Hajdamaki (Kobzar IL del}. K 130. (VL in VIL zvezek »kupno K 340, vez. K 4'30.) VIII. zvezek: Sheehan, Dolina krvL Povest iz irskega življenja. K 4'20, vez. 5 80. IX. zvezek: Charles Dickens, Povest O dveh mestih. K 550, vez. K 6 50. X. zvezek: Finžgar Frn Pod svobodnim solnctm. L knjiga K 3 —, vez. K 4"—, XL zvezek: Finžgar Fr., Pod svobodnim solncem. IL knjiga K 3-80, vez. K 4'80l Zbirka slovenskih povesti ki prinaša najlepše pripovedne spise izključno samo naših slovenskih pripovednikov. Posamezni zvezek te zbirke, ki jo urejuje profesor Iva a Grafenauer, stane K —60. — Dosedaj sta izšla dva zvezka. L Ogrinec, Vojnimir ali poganstvo in krat. K —'60. n. Erjavec, Hudo brezdno ali gozdarjev rejeaec. — Ni ▼at zlato, kar a« sveti. — Izgubljen moi itd. K — 60. V tisku: UL Vesel« povesti: Fr. Jaklič, Zm možem. — V puetiv j« Sla. — Jos. Jurčič, Pravda med bratoma. Ta zbirka bo kakor nobena draga badila ia gojila v aaSem ljudstva vetalje do dobrega berila. Katoliška Bukvama v Ljubljani. TEODOR KORN pokrivalec streh in klepar ter vpeljavec Ljubljana 000 vodovodov Poljanska cesta št. 8, v lastni hiši se priporoča p. b, občinstvu za izvrševanj« vsakovrstnih kleparskih del ter pokrivanje streh z angleškim, francoskim in tuzemskim škriijem, z asbest-cementnim škri-ijem ETERNIT, patent Hatschek, dalje x izbočeno in ploščnato opeko, lesnocementno in strešno lepenko. Vsa stavbinska ia galanterijska kleparska dala v priznano solidni izvršitvi. - Poprav« točno in ceno. - Proračuni brezplačno ia poštnine prosto. Stavbno In pohištveno mizarstvo Alojzij Trink Llnbliana. Linhartova ulica it. 8 se priporoča cenj. občinstvu v Ljubljani in na deželi za izvršitev vsakovrstnih ▼ njegovo stroko «padajočih del po primerno zmernih cenah in v solidni izvršitvi. Mestna hranilnica ljubljanska Ljubljana, Prešernova ulica št. 3 največja slovenska hranilnica! Denarnega prometa do konca leta 1913 . Obstoječih vlog.......... Rezervnega zaklada ...... K 700,000.000'— „ 43,500.000'— „ 1,330.000'— Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje po 4 % % brez odbitka. Hranilnica stoji pod kontrolo Cm kr* deželne vlade, ki nadzoruje po svojem komisarju dovoljevanje posojil in vrši večkrat na leto nepričakovano revizije vsega poslovanja, zlasti blagajne in vrednostnih papirjev. Vsled te izredne varnosti vlagajo v to hranilnico sodišča in jerobi denar mladoletnih otrok in varovancev in župnišča cerkven denar. Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. PritijilM Hill, tistimi! Jnšlia 11mm prej EL Ničman priporoča poleg raznih devocijonalij, lolskfli hi pisarniikih potrebščin različne molitvenike, kakor: Dušni vodnik, Razlaga sr. maš«, Jez«* dobri pastir, Večna molitev, Getzemani ia Gol-gata, Pot ▼ nebesa, Molite bratje, Šolski mo-litvenik, Večno življenje, Lepo življenje in «rečna smrt, Marija Kraljica arc, Sv. Anton, Tolažba dušam ▼ vieah, Družbenik Marijin, Vodilo Marijine dražbe, razne brošuriee in podobiee. papirna trgovina 3yan Gajšek Jerneja Bakovec naslednik Xjabljaaa, Sy. petra ccsta 2 (palača )\ssicur. Generali) priporoča svojo veliko zalogo vseh pisarniških in šolskih potrebščin. — Najboljši pomnoževalni aparat ŠAPIROGRAF vedno v zalogi. — Vsi predmeti za veselice, kakor: zavitki z vlogami za srečolov, razglednice za šaljivo pošto, različni balončki, papirni servieti itd. v veliki izbiri. — Umetniške in druge razglednice. Tovarniška zaloga papirja ii šolskih zvezkov. Solidna postrežba ki zmerne cene. — Trgovci popust!