Zaveza slovenskih učiteljskih društev. ii. ^ri sprejerau na kolodvoru se je predsednik »Zaveze" gospod L. Jelenc krajevnerau odboru tako-le zahvalil: ,,Dovolite, čestita gospoda, da se Vam za lepi, v resnici sijajni sprejem in za presroni pozdrav zahvalirn iskreno v imenu ,,Zaveze slov. učiteljskih društev." Z velikirn veseljem prihaja k Vara, v narodno Ljubljano, v središče Slovenije, slovensko in istrsko-hrvaško učiteljstvo, da proslavi dostojno jubilej Njega Veličanstva presvetlega cesarja in desetletnico obstanka ,,Zaveze", prihaja tem rajši, ker je bilo preverjeno, da ga sprejmete z odprtimi rokami. In res, nisrno se varali, prišli smo svoji k svojim. Niste nara prinesli k sprejerau v znak slovanskega gostoljubja hleba in soli, prinašate nara svoja srca. Zaveza je ponosna na tako veličastnem sprejerau. Kaže ji, da je na pravem poti, da je zadača, ki si jo je postavila pred 10. leti v beli Ljubljani, prava ter ji je v spodbudo v še intenzivnejše delo za naše pravice in za prospeh narodnega šolstva. Slavnerau krajevnemu odboru izrekam za skrbno in vzorno prireditev vsega, kar je treba za zborovanje nZaveze", za vso res bratsko ljubav najiskrenejšo zahvalo! Vrli krajevni odbor naj živi!" 0 častnem večeru, ki ga je priredil krajevni odbor na čast slovenskemu uoiteljstvu, smo izpregovorili že v zadnji številki nekaj besedi. Drugi dan je imel sejo upravni odbor nZaveze" in potem je zborovala delegacija. 0 tera bomo pozneje poročali nadrobneje. Za delegacijo je zborovalo društvo: »Jubilejska samopomoČ". V odbor so bili izvoljeni gg.: Avgust Kleč, učitelj v Ljubljani, predsednik in blagajnik; Jakob Dimnik, podpredsednik; E. Gangl, Al. Kcelj in J. Režek, odborniki. Najvažnejša točka tega dneva je pa bil jubilejski koncert. Vsi ljubljanski listi so pisali zelo laskavo o izidu in uspehu koncerta. ,,Slovenski Narod" piše: Jubilejski koncert, kateri se je vršil zvečer v Sokolovi dvorani, nas je prijetno iznenadil. Pričakovali smo ranogo, a učakali smo še veliko več, tako da moramo reči: koncert je nadkrilil najsmelejše naše nade in ga smemo postaviti v isto vrsto z najuspelejšimi koncertnimi priredbami, kar smo jih kdaj imeli v Ljubljani. Vzpored koncertu je bil na sebi jako obsežen, zbor pa je na zahtevanje občinstva dodal še mno^o točk. Med skladbarai, katere smo čuli ta večer, sta bili tudi dve novi: Grbiceva ouvertura njegovi operi ^Kres" in dra. B. Ipavca zbor ,,Zavezna", kateri sta obe občinstvu jako ugajali. Grbiceva ouvertura je zložena v slovanskem duhu in se odlikuje po veliki melodijoznosti in po originalnosti motivov, dočim je Ipavčev zbor krepka, a pri vsern tem slovanskoraila in prikupna skladba. Po Grbicevi ouverturi je g. Gangl deklamoval s prijetnim patosom in iskrenim oustvom svoj poetiško lepi prolog, potem pa je zbor s spreraljevanjem orkestra zapel večnomlado cesarsko pesera, katero je občinstvo sprejelo s patrijotiškim navdušenjem. 0 posamičnih koncertnih točkah nam z oziroin na tesni prostor in na nalogo tega referata pač ni možno obširnejše govoriti, konstatovati pa moraino, da je dosegel koncert nepričakovano velik umetniški uspeh in da je vse občinstvo soglašalo v najtoplejšem priznanju ter to izražalo z najživahnejšim ploskanjem. Zbori so peli jako precizno in so lepo nuancirali, tako da so zlasti s težkira zborom vaščanov iz ,,Prodane neveste" vse presenetili. Z raznih strani so se zbrali pevci in pevke, a peli so tako, kakor da bi vsak dan skupaj peli. In ti sveži, mladi, dobro izšolani glasovi, katerim se občinstvo ni raoglo načuditi! A tudi solistom gre vsa čast. Gdč. Mira Devova je odlična koncertna pevka, katero občinstvo pozna in kateri je že obilokrat dokazalo, kako jo čisla. V gdč. Anici Lapajnejevi smo spoznali pevko velike muzikalne sposobnosti in lepega, dobro izšolanega glasu. G. Štefančic se je predstavil občinstvu kot izboren tenorist s prijetnira glasom, g. Rudolf Vrabl pa kot simpatičen baritonist. Vse priznanje gre tudi gdč. Pavli Razinger in gdč. Pani Bilini ter g. Likarju in tudi imenitnemu goslaču g. Serajniku. Koncert je vodil g. učitelj P o t r e b i n iz Kostanjevice, kateri je dokazal veliko muzikalno sposobnost in fino razumevanje ter nas prepričal, da je nenavadno spreten in siguren dirigent, ki zna velik zbor z lahkoto in čudovito preciznostjo voditi, kar je bilo zlasti težavno in jako naporno, ker je bila mogoča le ena glavna skušnja. Kdor z eno skušnjo doseže tako lep uspeh, ni navaden talent. Kakor smo že rekli, koncert nas je presenetil po svoji umetniški dovršenosti in nam je dokazal, da ima gospa muzika med slovenskim učiteljstvom prera nogo zvestih in unetih čestivcev in čestivk. Koncert je bil tako obiskan, kakor še nobeden. Velika Sokolska dvorana je bila do zadnjega kotička napolnjena, na stotine ljudi pa niti vstopnic ni dobilo. Koncerta so se med drugimi udeležili: knezoškof dr. Jeglič, dvorni svetnik Schernerl kot naraestnik deželnega predsednika, podmaršal Hochsmann, brigadir Prank, polkovnik Nitzshe, podpolkovnik Tasch, majorja Kukic in Lukanc, župan Hribar, deželna odbornika dr. Tavčar in ces. svetnik Murnik, deželni šolski nadzornik Šuman, predsednik trgovinske zbornice Perdan, okrajni šolski nadzornik Levec, mnogo poslancev, občinskih svetnikov, profesorjev, častnikov itd. Sploh je bilo zbrano jako odlično občinstvo — in učiteljstvo si je lahko v svesti, da si je s koncertom pridobilo innogo ugleda in doseglo ž njim lep moralen uspeh. Koncertu je sledil ples v veliki dvorani MNarodnega doraa". Do jutra so se številni pari veselo sukali. Zabava je bila jako animirana in neprisiljena. III. V torek zjutraj ob 8. uri je bila v stolni cerkvi sv. Nikolaja sv. maša, katero je na prošnjo krajevnega odbora dragevolje daroval č. g. kanonik A. Zamejic in pri kateri sta stregla raestna kateheta č. gg. J. Smrekar in R. Mercun. Pri maši so peli učitelji-pevci pod vodstvora g. nadučitelja Jožefa Maierja Nedvedovo mašo ,,K Tebi srca povzdignimo". Gdč. Mira Dev, učiteljica v Ljubljani, je zapela krasno »Ave, Maria!" in gospod Rožanc, učitelj iz Šiške, pa nBone Deus". Oba je izborno spremljal na orglah g. J. Maier. Sv. opravila se je udeležil tudi knezoškof ljubljanski, prevzvišeni dr. Anton Bonaventura Jeglič. Po sv. maši se je v prostorih I. raestne deške šole v Kotnenskega ulicah slovesno otvoril šolski muzej. Predsednik BZaveze", g. nadučitelj Luka Jelenc, je prisotne tako-le ogovoril: Cestita gospoda! Dne 2. grudna letos bode minulo 50 let, odkar je Nj. Veličanstvo, naš presvetli cesar Pranc Jožef I. vzel v Svoje roke državno krmilo v mogooni in dragi nam Avstriji. Vsak, kdorkoli se ozre po širni naši domovini, mora priznati, da so silno napredovali razni narodi, prebivajoči pod žezlom Habsburške hiše. In če vprašamo, kdo je bil tisti, ki je ustvaril ugodna tla vsestranskemu napredku, tedaj moramo reci, da nihče drugi, nego naš preraili vladar. Njegovo človekoljubno srce je bilo, katero je razne narode v njih raznovrstnih, v obče koristnih in naprednih početjih podpiralo ter pripomoglo, da so se v teku Njegovega slavnega vladanja tako visoko popeli v vseh strokah človeškega uma. Zato se pa tudi ni čuditi, ako avstrijski narodi porabijo vsako ugodno priliko, da ljubezen, zvestobo in vdanost, ki jo goje v svojih srcih do presvetlega vladarja, tudi očitno kažejo. Taka prilika se ponuja letos. Po želji presvetlega cesarja naj se ne praznuje Njegov jubilej s hrupnimi veselicarai, marveč z ustanovljanjem dobrodejnih in obče koristnih naprav, zavodov in ustanov. Zato je ustanovilo slovensko in istrsko-hrvaško učiteljstvo v trajni sporain tega redkega praznika ,,Šolski muzej". Delo ni dovršeno; položili smo pač temelj, na katerem naj se naprava krepko razvija in raste ter postane nekako zrcalo našega narodnega šolstva in dober kažipot pri izbiranju za šolo potrebnih učil. Dolžnost moja je, da izrečera v imenu slovenskega in istrsko-hrvaškega učiteljstva najiskrenejšo zahvalo vsern onim, ki so pripomogli k ustanovitvi nŠolskega muzeja", v prvi vrsti gosp. poročevavcu pri lanski delegaciji, tovarišu Dimniku, ki je sprožil to misel ter deloval z jekleno vztrajnostjo in velikim naporom, da jo je tudi uresničil; slavnemu zastopu deželnega stolnega mesta Ljubljane, ki nam je podaril 200 gld. podpore; visokemu deželnemu zboru Kranjskertm za ustanovino 100 gld. in skozi deset let po 100 gld. podpore; slavni .»Slovenski in Glasbeni Matici" ter slav. »hrvatskemu pedagogiškemu književnemu zboru", ki blagovolijo sodelovati v »Šolskem muzeju"; slav. Zavezinim društvorn za njihove prispevke; bratom Cehora in Hrvatom za obile izdelke; dr. Holubu za poslane zbirke in vsem, ki so razstavili svoje izdelke, vsem najiskrenejša zahvala! Šolski rauzej je otvorjen. — Potem smo si ogledali krasne zbirke, ki so »Zavezi" v ponos in čast ter res lep spomenik na cesarjevo 501etnico. Med udeležniki otvoritve smo videli tudi župana Hribarja, dež. šolskega nadzornika Šuraana, okrajn<?ga šolskega nadzornika prof. Levca, ravnatelja Hubada in predsedstvenega tajnika Laha, dalje ceške in hrvaške goste. Muzeju so začasno odkazane tri sobe.*) Razstavljeni predmeti so jako zanimivi in lepo ter spretno razvrščeni. O posameznih razstavljenih predmetih bomo pozneje še nadrobneje govorili. V vodstvo šolskega muzeja je upravni odbor izvolil p. i. gg.: L. Jelenc, I. predsednik; J. Dimnik, II. predsednik; Pr. Gabršek, podpredsednik; E. Gangl in Al. Kcelj, odbornika. Obenem smo ogledali vzorno urejeno stalno razstavo učil I. mestne šole, katero je ob priliki deželne učiteljske konferencije 1. 1891. ustanovil tedanji nadučitelj in okrajni šolski nadzornik g. A. Žumer. Pod sedanjim spretnim vodstvorn je ta razstava s podporo mestne občine letnih 50 gld. že toliko napredovala, da lahko trdimo, da je ni šole na Slovenskem, ki bi bila tako bogato založena z raznovrstnimi učili, kakor I. mestna šola v Komenskega ulicah. IV. Slovensko učiteljstvo združuje s svojim čistim rodoljubjem resnično patrijotiško, avstrijsko raišljenje. Slovenski učitelj ni zvest sarao ožji svoji domovini in svojemu narodu, zvest je tudi prejasni dinastiji in je to posvedočil s slavnostno sejo v proslavo cesarjeve vladarske petdesetletnice na najlepši način. V veliki dvorani nNarodnega doma" ni bilo dovolj prostora za vse udeležnike, kateri so prihiteli, da izrazijo vladarju svojo vdanost in svojo ljubezen, a prišli so tudi *) Sedaj je že nastanjen v lastnih prostorih v Prešernovih ulicah št. 50, vendar uiejen še ni, ker nima še potrebne oprave. Uredn. zastopniki duhovskih in posvetnih oblastev, da prisostvujejo tej patrijotiški manifestaciji. Razen slovenskih in hrvaških učiteljev in učiteljic so bili navzoči: knezoškof dr. Jeglič s kanonikom Sušnikora, deželni glavar Detela, župan Hribar, zastopnik deželne vlade dež. šolski nadzornik Šuman, člen dež. šolskega sveta ces. svetnik Murnik, okrajni šolski nadzornik profesor Levec in učiteljiščni ravnatelj Hubad. Slavnostno sejo je otvoril Zavezin načelnik, nadučitelj Jelenc, tako-le: Slavni zbor! Petdeseto leto mineva, odkar vlada Nj. Veličanstvo, presvetli cesar Franc Jožef I. s krepko roko in očetovsko ljubeznijo mogočno svojo državo. Ta slovesni, vse stanove, vse različne narode širne Avstrije osrečujoči dogodek prešinja slovensko in istrsko-hrvaško ueiteljstvo z veliko radostjo. Učiteljstvo ima posebno dolžnost, da se spominja z občutki najglobokejše hvaležnosti in vdanosti zlatega jubileja presvetlega cesarja, ki je uteraeljil z novim šolskim zakonom naš stan, ljudskemu šolstvu pa dal zdravo in krepko življenje. In res! V teku preslavne vlade Njega Veličanstva se je razvilo ljudsko šolstvo po vsi Avstriji v nepričakovani meri, ker je to bila najplemenitejša težnja ljubljenega vladarja. Velikega skupnega napredka na Ijudsko-šolskem polju je deležno v obilni rneri tudi slovensko in istrsko-hrvaško šolstvo. Zato občutimo prav živo, da dolgujemo Nj. Veličanstvu najglobokejšo zahvalo. V znak globokega čutila hvaležnosti veljaj naš sestanek v teh dneh slavljenju cesarjevega jubileja! Izrekam iz dna svojega srca najiskrenejšo željo: Vsegamogočni Bog ohrani Nj. Veličanstva, presvetlega cesarja Pranc Jožefa I. v srečo in blagor mogočne Avstrije, slavni zbor pa pozivljem, da mu zakliče navdušeno ^Slava!" (Navzočniki so cesarju trikrat navdušeno zaklicali: Slava!) Te dni praznujemo tudi desetletnico naše »Zaveze". Ne bom navajal zaslug, ki si jih je stekla za slovensko šolstvo v minulem desetletju. V kratkih potezah bo poročal gospod tajnik o njenem delovanju. Smelo pa trdim, da je povsod nastopila dostojno, kjer so se vršile njene glavne skupščine, zadovoljila častno svojemu zvanju in tako povzdignila ugled našega stanu. Z ustanovljenjem Zaveze se je ustreglo splošni želji slov. učiteljstva. Slov. učiteljstvo je izprevidelo, da posaraezna okrajna učiteljska društva, ki jih je že bilo precejšnje število po slovenski zemlji, ne koristijo toliko, kolikor je bilo želeti, zlasti tedaj, ako ne postopajo soli"darno. Dokler je hodilo vsako poedino društvo svoj pot, ne ustrezajoč željam drugih enakih društev, ni mogel ves učiteljski stan povzdigniti uspešno svojega glasu, kadar so to zahtevale okolščine. Le vkupnost ima moč, ima vpliv. To je bil prvi povod našemu združenju. Do ustanovitve Zaveze smo bili ločeni slov. učitelji, komaj da smo se poznali po imenu — spoznati se skupno medseboj, za to nismo imeli priložnosti. Vsak pa ve dobro, da sodi med najplemenitejše užitke, kadar si morejo sorodne duše, kakor so to ljudje istega zvanja, povedati medsebojno svoje misli, težnje in čute, raed najlepše trenutke, kadar preživimo nekoliko časa v živem občevanju z bratom sodelavcem in sotrpinom na istem polju, ko vidimo in čujemo, da udeleženci dele med seboj žalost in skrb, da celo naše stališče. Vse to blaži in krepi čute poedincev ter povikšuje njihovo moralno veljavo. To je bil drugi povod našim vrlim tovarišem, da so nam pred desetimi leti ustanovili z velikim naporom našo Zavezo. Stekli so si s tem neminljivih zaslug za narodno šolstvo in učiteljstvo. Prav je, da jim izrečemo najiskrenejšo zahvalo. Ustanovniki »Zaveze slov. učit. društev", gg. nadučitelja Franč. Kocbek in Armin Gradišnik ter učitelj Tone Brezovnik, ki sta jih na Priraorskem podpirala gg. Matko Kante in Kristijan Bogatec, naj žive! In tako je pač moralo priti, da se je vsak tovariš, katererau je mar ugled našega stanu, ki gori in hrepeni po njegovi sreči, ki ljubi in spoštuje istinito svoj poklic, raoral pridružiti Zavezi, ki je v teku desetletja postala močna falanga neustrašljivih bojevnikov za pravice učiteljskega stanu in za prospeh narodne prosvete. Današnja skupščina kaže, da je res veliko število teh bojevnikov. Vas toraj pozdravljara vse, ki ste se zbrali danes v narodni naši Ljubljani. Presrčno mi bodite pozdravljeni, vi dragi sodeželani iz Kranjske, dragi bratje iz Štajarske, zavedni tovariši iz divne Liburnije, od bregov sinje Adrije in bodre Soče. Vi vsi sprejmite moj kolegijalni pozdrav! Lepše ne more praznovati Zaveza svoje desetletnice, nego da bo mogla z zlatimi crkami zapisati v svojo kroniko, da ste jo, presvetli knez in škof, v X. skupščini počastili s svojo navzočnostjo. Kako bi slov. uci.eljstvo ne šlo z veseljem in navdušenjem na svoje težavno delo, ko vidi, da se množe njemu in šoli toli vplivni prijatelji. Z gorečim navdušenjem ste, presvetli knez in škof, delovali v prid vzgoje in pouka mladine po nadškofiji vrhbosenski. Zato srao prepričani, da Vaša Prevzvišenost ne odtegne slične podpore tudi slovenski mladini in slov. učiteljstvu. Delo našega preljubega vladike pa naj blagoslovi Bog! Zahvaljujem se Vam, preblagorodni gospod deželni glavar, da ste blagovolili poeastiti našo skupšeino s svojo navzočnostjo kot:načelnik veleslavnemu deželnerau odboru in zboru kranjskemu. Prepričan sem, da bodete Vi, preblagorodni gosp. glavar, kakor tudi visoki deželni zbor ohranili v prihodnje tisto prijaznost do učiteljstva in ljudskega šolstva, kakor ste jo kazali letos pri izboljšanju našega gmotnega stanja. Pozdravljam nadalje velikega prijatelja slov. učiteljstva in narodnega šolstva, čestitega gospoda župana deželnega stolnega mesta Ljubljane. Vnet za prosveto naroda in ljudsko izobrazbo jo podpira in razširja z besedo in dejanjem z uspehora na svojem vplivnem mestu. Zahvaljujem se Varn, preblagorodni gospod deželni šolski nadzornik, da ste blagovolili pocastiti naš shod. Sprejmite moj iskreni pozdrav, čestiti gg. navzoči c. kr. šolski nadzorniki, naši zvesti svetovavci, poraočniki in prijatelji v trudapolnem našem delovanju! Med udeleženci naše skupščine vidim mnogo gostov neučiteljev, ki niso prišli kot odposlanci učiteljskih društev, nego kot odposlanci svojega srca. Njihovo srce, njihovo čustvo jih je spodbudilo, da so prišli ter da sami čujejo iz živih ust naše želje, težnje in napore. Bodite mi zato presrčno pozdravljeni! Nedostaja mi besedi, da bi mogel izraziti vsa ona čustva, ki so vzplaratela v naših srcih z žarkim plarae- nom navdušenja, da imamo tudi zastopnike češkega in hrvaškega učiteljstva v tolikem številu v svoji sredi. Klicem Vam: dobro došli, dični slovanski bratje, dobro došli, drugovi v zvanju, kličem Vam v imenu svojetn in v imenu slovenskega in istrsko-hrvaškega učiteljstva 1 Deseta slavnostna skupščina je otvorjena. — Na pozdravu se je najprej zahvaljeval prem. gospod knezoškof, kateremu so se priredile srčne ovacije. Dejal je nekako tako-le: Cestitam Vam, da se je učiteljstvo tako lepo zvezalo in zedinilo, da deluje z združenimi močmi za koristi svojega stanu. Le s slogo more svoje nevolje odstraniti in doseči, česar mu treba. Pri tem pa potrebujete tudi Gospoda Boga, njegovega blagoslova, da bodete raogli delovati v duhu slovenskega naroda, kateremu je sv. vera trdna podlaga. Razveselilo me je torej, da je učiteljstvo uvrstilo v vzpored tudi sv. rnašo. Udeležil sem se sv. opravila tudi jaz, da z Varai združim svojo molitev, da z Vami, ki imate toliko vpliva na narod, izprosim, naj podeli Bog ves svoj blagoslov Vara, mili učitelji dobrega slovenskega naroda. — Govor knezoškofov je izzval uprav frenetiono odobravanje. - Med slovenskim učiteljstvom je stal drugi Slomšek! Deželni glavar Detela je naglašal velikauski napredek ljudskega šolstva in opozarjal, kako se dandanes vsestransko priznava važnost šolstva, o katerem je Slomšek rekel, da je dar božji, Herder pa, da je šola svetišče. V ljudski šoli se poklada temelj narodovi prihodnosti in zato je govornik izrekel željo, naj bi slovensko učiteljstvo kakor doslej delovalo tudi v prihodnje za srečo domovine v srečni Avstriji. Zupan H r i b a r je ogovoril zborovavce nekako tako-le: Od vseh strani, koder se čujejo sladki slovenski glasovi, prihiteli ste serakaj, da dokažete svojo zavednost in stanovsko solidarnost. Ta dokaz se Vam je posrečil sijajno, kajti veličastno je število, v katerem ste se zbrali. In bela Ljubljana, v katere imenu Vas najpresrčnejše pozdravljam, sprejela Vas je radostno. Na čelu slovenskega gibanja stoječa in vsem dogodkom širom slovenske domovine s paznim očesom sledeča pozdravlja v Vas pijonirje prosvete in napredka. Pozdravlja Vas pa tudi kot odgojitelje narodove. Najdragocenejši zaklad, kar ga narod premore, izročen je Vam. Zbujati in bistriti iraate ura nežne rnladine in pripravljati jo za življenje. Velika naloga je to, saj je splošno znano, da raorate v največ slučajih, kar se prve vzgoje tiče, nadomeščati očeta in mater. Ker je pa znana resnica, da ravno prvi nauki najbolje segajo k srcu, pridobivate si za vzgojo narodovo neprecenljivih zaslug. Res, da te zasluge navadno ne prinašajo posameznikom izrned Vas časti in slovesnega priznanja; zasluge pa, katerih si pridobiva ves stan, katerih si pridobiva moderna šola za narod in domovino, ne bodo se pozabile nikdar. — Gospoda moja! Današnje Vaše zborovanje iraa dvojen namen. Prvi je, da letos — v cesarskem letu — daste duška svojira čutilom do Onega, kateremu se raorate zahvaliti, da Vam je raogoče tako saraosvestno in ponosno nastopati. Gospoda moja! Kaj je bila šola, kaj učitelj pred petdesetirai leti? Preprosti narod je zmatral prvo za nepotrebno zlo, poslednjega za vsiljivega siroraaka. V tistih, za učiteljstvo poniževalnih časih je mogla nastati prislovica »quem dii odere, paedagogum fecere". — Kako pa je dandanes v tem oziru drugače! Učitelj — seveda učitelj, ki se zaveda svoje vrednosti — zavzeraa sedaj vpliven položaj v človeški družbi; celota, stan pa je spo- štovan povsodi in od vseh. Gasi, v katerih se je moral ucitelj boriti za vsakdanji obstanek, v katerih je moral živeti takorekoč od miloščine, so minuli, minuli za vedno. Zato pa sedaj v zakonodajnih zborih tekmujejo vse stranke, da pokažejo imetost za šolo in naklonjenost do učiteljstva. Nič ni torej naravnejega, ko da se hvaležno sporninjate dobrotnega vladarja, ki je s potrditvijo šolskega zakona inavguroval Vam novo dobo. Drugi namen Vašega današnjega zborovanja je posvetovanje o stanovski organizaciji. Zares, itneniten namen, vreden, da rau posvetite vso svojo pozornost, kajti le v organizaciji je moč. Ako pa je važna učiteljska organizacija sploh, važna jo še posebno organizacija slovenskega učiteljstva. Njemii narnreo ne gre samo za varovanje stanovskih koristi, temveč tudi za svobodno gibanje v narodnem oziru. Skoro nekako čudno se to glasi, gospoda raoja! Saj bi moralo biti čisto naravno in sarao po sebi umljivo, da morajo tisti, ki so poklicani za odgojitelje naroda, pred vsera uglobiti se v nrav in dušo tega naroda, da morajo ta narod ljubiti, zanj se navduševati, zanj tudi zunaj šole delovati. Pa vendar se to ponekod — žal, da le prepogostoma — ne gleda rado ali zinatra še celo za nedopustno. Mnogi predsedniki c. kr. okrajnih šolskih svetov na Štajerskem in Koroškem — pa tudi na Kranjskem — se v tem oziru prav odlikujejo in ako drugega ne raorejo, z malenkostnimi šikanami kaznujejo one učitelje, ki svojega narodnega prepričanja ne prikrivajo. Gospoda moja! To bode postalo drugače, ako se dobro organizujete ter se vzpodbujate k složnemu delovanju v prospeh naroda in doraovine. Cim več enakornislečega učiteljstva bode združenega v tej organizaciji, tem večja bode raoralna zaslomba za vsakega posameznika. Deviza vsi Vaši organizaciji pa bodi: Učiteljstvo spoznavaj svojo veljavo! Ne slaba trstika, upogibajoča se v vsaki sapi, trden kakor hrast bodi učitelj. V šoli suženj svoje dolžtiosti, zunaj šole polnopraven, na svojo veljavo ponosen državljan. V tom ohlede at' je Vam, slične dam)r a cteni panove ! vzorein česke učitelstvo, jehož zastupce mam zvlaštni potešeni vitati ve stfedu Vašem. Ceske učitelstvo prave nasledkem sve vzorne organizace stalo se pravou moci v živote naroda; ono ve vefejnem živote, tak spolecenskem, jak politickem a literarnim hraje ulohu velice čestnou, ba namnoze rozhodnjici. Jeho vlastnosti jsou ale take odvaha a zniužilost. Vi, velecienjena braco! koji ste dohrlili ovamo iz kraljevskog Zagreba i koje ja u ime posestrime mu bijele Ljubljane najsrdačnije pozdravljam, pak cete u sviestnoru slovenskom učiteljstvu naci vriednih kolegova i prijatelja. Pa kad si cete na medjusobnih sastancih širiti ruke te ljubiti se u bratska lica, radovati ce s Vama Slovenija i Hrvatska, ove od vajkada najmilije si sestre. Slavna gospoda! Današnje Vaše zborovanje pa še posebno poveličuje dražestna kita tovarišic, ki so prišle od blizo in daleč. Jaz temu pripisujera posebno važnost. Nežno žensko srce, dovzetno vsemu lepemu in dobremu, je neprecenljiv zaklad v življenju narodov. Iz njega vre sreča in blagoslov, ki oživlja in blaži. V to srce zasadite, gospoda nioja! na svojih sestankih in po svoji organizaciji nevsahljivo cvetko ljubezni do doma in roda. In ako je zavezi slovenskih uoiteljskih društev, po kateri je Vaša organizacija postala enotna, čestitati na dosedanjih uspehih, pridobila si bode zlasti s tem, da tudi žensko učiteljsko osobje pridobi za skupno delo, neprecenljivih zaslug. Složno torej naprej sebi v čast, narodu v korist! V imenu čeških gostov je zborovavce pozdravil g. Adolf Schuster iz Prage, v imenu Hrvatov pa g. J. K i r i n iz Zagreba. Slavnostni govor je govoril gosp. nadučitelj Ravnikar iz Mokronoga, ki je opisal cesarjevo življenje in delovanje in predlagal, naj se presvetlemu cesarju izroči posebna adresa, kateri predlog je bil z navduŠenjem sprejet. Shod je takoj izvolil deputacijo petih členov (gg.: Jelenc, Porekar, Luznar, Dimnik in Križman), ki je ponesla adreso k deželni vladi ter jo izročila dvornemu svetniku Schemerlu. Adresa je dragocen umotvor in dostojna, da jo sprejme cesar v spornin na slovensko učiteljstvo. S tera je bil končan slavnostni del seje, in začelo se je zborovanje MZaveze". V. Po slavnostni seji je bilo redno zborovanje ,,Zaveze". Društveni tajnik, g. D. Gesnik, nadučitelj v Predosljah, je vsled sklepa upravnega odbora predlagal, da se imenujejo castnimi členi: J. Dimnik, učitelj v Ljubljani, za njegove zasluge, ki si jih je pridobil z ustanovitvijo šolskega rauzeja, za cesarja Pranca Jožefa I. ustanovo za učiteljske sirote na Kranjskera, za učiteljski konvikt in pa za zasluge, ki jih ima kot urednikaUčiteljskega To variša"; g. Pr. Kocbek, nadučitelj v Gornjemgradu in g. Arrain Gradišnik, nadučitelj v Celju, kot ustanovitelja naše dične ^Zaveze"; ta dva sta položila temelj, da je slovensko učiteljstvo danes tako lepo organizovano. Predlog g. Gesnika je bil enoglasno sprejet. Nadučitelj, g. Česnik je poročal potem o desetletnem društvenem delovanju. To zelo marljivo in vestno sestavljeno poročilo bomo priobčili pozneje v celoti. G. nadučitelj Božo Dubrovič je opisoval razmere slovenskega učiteljstva v Istri. To poročilo že prinaša naš list. S tem je bil dnevni red glavne skupščine dognan, in g. predsednik zaključi zborovanje s slava-klici na presvetlega cesarja. Po zborovanju se je sešla zopet delegacija, da izvoli upravni odbor. Voljeni so bili p. i. gg.: Predsednik Jelenec, 1. podpredsednik Bogatec, II. podpredsednik Porekar, I. tajnik Cesnik, II. tajnik Šega, blagajnik Luztiar, odborniki za Štajarsko: Petriček, Kocbek, Strmšek, za Primorsko: Križman, Brginec, Dubrovič, za Kranjsko: Dimnik, Gangl. VI. Po zborovanji se je vršil v Sokolovi telovadnici banket, katerega se je udeležilo toliko občinstva, da je bila vsa dvorana zasedena. Mnogi niti mesta niso dobili in so raorali oditi, ali so se morali zadovoljiti s tem, da so poslušali z galerije. Vrsto napitnic je otvoril nZavezni" predsednik gospod Jelenc, ki je s krepkirni besedami napil zaščitniku šolstva in učiteljstva, presvetlemu cesarju, na katero napitnico so navzočniki cesarju trikrat navdušeno zaklicali nSlava". Učitelj g. U i m n i k je napil deželuemu predsedniku baronu Heinu. Učitelj g. Božo Dubrovic iz Istre je napil beli Ljubljani in njenemu županu g. Hribarju. Zupan Hribar, zahvaljuje se za izrečeno napitnico, je omenil, da je bilo zadnji čas opazovati pojave nekega jako žalostnega separatizma. Oglašajo se možje, ki nečejo ali ne morejo uraeti, da je Ljubljana glavno mesto vse Slovenije in ki so izdali celo klic: »Proč od Ljubljane" (Klici: Zalostno! Škandal!) Govornik je rekel, da ga je v dno srca užalilo, da se je moglo kaj takega izreči, in izrazil je svoje ogorčenje. da se je to zgodilo, vprašujoč, s čira da je Ljubljana kaj takega zaslužila. Ljubljana ni nikdar ničesar storila, kar bi opravičevalo tak klic. Slovenci bi morali Boga hvaliti, da imarao tako rnes.o, kakor je Ljubljana. Kam pa naj Slovenci gravitujejo, če ne v Ljubljano? Ali v Gorico, v Trst ali v Celovec? Kolike važnosti je središče za narod, to se vidi pri ubogih Slovakih, kateri so si za svoje središče izbrali vas in se vsled tega ne morejo ganiti. Ko bi bilo mesto njihovo središče, bi se razvijali vse drugace. Ali naj Slovenci prenesemo svoje sredisče? Ljubljana je mesto, v katerem je več slovenske inteligence kakor morda v vseh drugih slovenskih krajih skupaj, in to je najvecjega pomena za narodov razvoj. Res, da tudi v Ljubljani še ni vse tako, kakor bi moralo biti, a če se zgodi kaka nerednost, so je vedno krivi le posamezniki, ne pa mesto, ne prebivavstvo, ne občinski zastop. Prebivavstvo in občiuski zastop storita svojo narodno dolžnost in skrbita, da ostane Ljubljana predvodnica slovenskega naroda. Slovensko učiteljstvo se je o tem samo prepričalo, in zategadelj je govornik apeloval na učiteljstvo, naj deluje povsod na to, da se utrdi prepričanje, da je Ljubljana mesto, ki z narodora čuti in za narod dela ter je dvignil čašo na čast slovenskemu učiteljstvu. Učitelj g. Gangl je z oduševljenimi besedarai pozdravljal Čehe in Hrvate ter napil brezmejni slovanski zemlji. Gosp. profesor Ivkanec iz Zagreba je čestital slovenskemu narodu na lepem napredku in je slaveč može, kateri so se s tolikim uspehom posvetili delu la narodovo bodocnost, zaklical slovenskemu narodu: »Naprej, zastava Slave!" Na predlog Zavezinega predsednika g. Jelenca so navzočniki soglasno sklenili, sporočiti biskupu Strossmayru brzojavnim potom svojo vdanost. Ceški učitelj g. T. Pilip iz Prage je v slovenskem jeziku v imenu češkega učiteljstva obetal, da si hočejo Slovani drug drugemu zvesto pomagati ter je napil Slovencera in Hrvatom. Naducitelj g. Strmšek je napil unetemu prijatelju šolstva in učiteljstva, dež. odborniku dr. Tavčarju, dalje državnemu poslancu dr. Ferjančiču, okr. šolskemu nadzorniku prof. Levcu in ravnatelju Hubadu. Dež. odbornik g. dr. Tavčar*) je v svoji zahvali naglašal, da je v našem življenju le prepogostokrat slišati puhle fraze, da pa je prav učiteljstvo tisti faktor, ki realno in plodonosno deluje na občo korist in to brez *) Zdravica g. dr. Iv. Tavčarja je bila sprejeta z velikanskim navdušenjem. S to napitnico in pa s tem, da je pripeljal k častnemu večeru vrle »Sokole", da se je udeležil koncerta iu banketa, je znova pokazal, da mu je pri srcu slovensko učiteljstvo, da se zanima za njega razvoj in napredek. Slovensko učiteljstvo pa tudi ve ceniti svoje prijatelje, in zato naj bo g. poslanec prepričan, da stojimo vsi kot en tnož za njim. Uredn. fraz. Slovenski ucitelj je bil in je še vedno siromak, ki se raora vsakemu smiliti in ki se je od nekdaj srailil tisti stranki, kateri pripada govornik. Koliko jih je, ki žive v razkošju in se vendar čmerno drže, a pravi mučeniki, slovenski učitelji, niso obupali, dasi jedva životarijo, ohranili so si svoje ideale. Slovensko učiteljstvo je v čast deželi in slovenskemu narodu, slovensko učiteljstvo je tisti steber, na kateri se narod oslanja, in dokler bo slovenski narod imel tako narodno misleče, idealno in požrtvovalno delujoče učiteljstvo, dotlej se ni bati za naš narod. Navzlic neugodnemu materijalnemu položaju si je učiteljstvo ohranilo poleg neskaljenega rodoljubja ljubezen do svoje proste duše in to mu je v največjo čast. Govornik je napil vseslovenskemu napredku in svobodi duha službujočemu učiteljstvu. Poslanec dr. Ferjančic se je v svoji zahvali na izrečeni mu napitnici ozrl na splošni avstrijski položaj, povdarjaje, da se za nas Slovence in Hrvate snujejo jako neugodne razmere. Na visokih, na odločilnih raestih prezirajo nas Slovence in se za nas ne menijo. Vsakogar kličejo na posvetovanja, da izrazi svoje ranenje o položaju, samo Slovencev, Hrvatov in Malorusov niso poklicali, dasi so ti najbolj zatirani v naši državni polovici. Slovenci in Hrvati čutirao to kot žaljenje, proti kateremu bo nastopiti z vso odločnostjo. To preziranje priča, da hočejo na odločilnih mestih napraviti spravo sarao med Gehi in Nernci. Ce se to zgodi, če se med Cehi in Nemci dožene sprava, potera smo Slovehci, Hrvati in Malorusi odslovljeni s svojirai težnjami in za desetleija potisnjeni nazaj. V tern mučnem položaju, katerega sami ne moremo preraeniti, ker srao preraajhni in ker je ponekod tudi premalo odločnosti — zanašamo se edino na prijateljstvo Gehov. To prijateljs.vo je naša nada. Zanašamo se, da se slovanska vzajemnost, ki se je o raznih slovesnih prilikah naglašala, izkaže v tistem kritičnem trenutku, ko se odloči, naj li borao Slovenci in Hrvatje zavrženi ali ravnopravni, kakor nam jamčijo temeljni zakoni. Beseda o slovanski vzajeranosti naj postane kri in meso in naj obrodi tisti sad, ki reši slovenski in hrvaški narod krutih sovražnikov. Govornik je napil slovanski vzajemnosti. Profesor Bezenšek iz Plovdiva je v slovenskem in v bolgarskem jeziku sporočil pozdrave bolgarskega uciteljstva in napil vzajemnosti med jugoslovanskimi narodi. Jasno je, da je občinstvo vsem govornikom živahno ploskalo in jim prirejalo presrčne ovacije. Učitelj g. Frluga z Opčin je razveseljeval družbo z daljšim humoristiškim govorora, a ko je še učitelj g. Režek napil koncertnerau vodji g. Potrebinu, so bili precitani mnogoštevilni, iz vseh slovanskih krajev došli brzojavni pozdravi. Šele proti večeru so se razšli udeležniki. Po banketu je ogledovalo učiteljstvo Ljubljano in nje prekrasno okolico. Drugi dan je poletelo ranogo izletnikov na divni Bled. Shod slovenskega učiteljstva v Ljubljani je bil s tem končan, in ljubi naši gostje so se zopet razšli. Ponesli so s seboj zavest, da so s prvira poskusom, prirediti s 1 o v a n s k i učiteljski shod, dosegli jako lep uspeh. Shod je dokazal, da je tudi slovansko učiteljstvo solidarno, in tako je ustvaril temelj za slovansko učiteljsko organizacijo, kar je z občenarodnega stališča najpresrčneje pozdraviti. In to utegne slovanskim narodom roditi zlatega sadu. Tudi Ljubljana ne pozabi te irnpozantne manifestacije slovenskega učiteljstva, in gotovo govorimo iz srca vsemu prebivavstvu, ako povdarjamo, da si je vrlo narodno naše učiteljstvo pridobilo s to svojo slavnostjo najsrčnejše sirapatije vsega narodnega prebivavstva in najiskrenejše spoštovanje. Na tako učiteljstvo je slovenski narod lahko ponosen!