Revija za univerzalno odlicnost Journal of Universal Excellence Letnik 10, številka 3, september 2021 Volume 10, Issue 3, September 2021 ISSN2232-5204 ISSN 2232-5204 Izid publikacije je financno podprla ARRS iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih znanstvenih periodicnih publikacij. The journal is subsidised by the Slovenian Research Agency. GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK / EDITOR IN CHIEF BORIS BUKOVEC UREDNIŠKI ODBOR / EDITORIAL BOARD Milan Ambrož - Fakulteta za organizacijske študije, Slovenija Janez Gabrijelcic - Združenje rastoce knjige sveta, Slovenija Hiroko Kudo, Univerza Chuo, Japonska Cornell W. Clayton, Državna univerza Washington, ZDA Petr Jüptner, Karlova univerza v Pragi, Ceška Annmarie Gorenc Zoran - Fakulteta za organizacijske študije, Slovenija Luca Brusati, Univerza v Udinah, Italija Mirko Markic - Univerza na Primorskem, Slovenija Matjaž Mulej - Univerza v Mariboru, Slovenija Marija Ovsenik - Univerza v Ljubljani, Slovenija Daniel Klimovský - Komenskega univerza, Slovaška Anca-Olga Andronic - Spiru Haret University, Romunija Razvan-Lucian Andronic - Spiru Haret University, Romunija © COPYRIGHT FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU. FACULTY OF ORGANISATION STUDIES. VSE PRAVICE ZADRŽANE. ALL RIGHTS RESERVED. KAZALO VSEBINE STRATEŠKE DILEME IN ALTERNATIVNE USMERITVE NEPROFITNIH ŠPORTNIH KLUBOV 250 Igor Ivaškovic ENVIRONMENTAL MANAGEMENT SYSTEM ISO 14001 AND NATIONAL ECONOMIES IN EU MEMBER STATES 267 Stojan Crv 195 SISTEMATICNI PREGLED RAZISKAV NA FOŠ Franc Brcar 204 IZZIVI OBVLADOVANJA SPREMEMB V LABORATORIJIH Milan Simoncic 217 USPOSOBLJENOST ZA KAKOVOSTI PRI MENEDŽMENTU PROJEKTOV Ladi Galjot, Mirko Markic 233 VREDNOTENJE ZAZNANIH KORISTI IN TVEGANJ JEDRSKE TEHNOLOGIJE V DRUŽBI Maja Kozole DOI: 10.37886/ruo.2021.036 Sistematicni pregled raziskav na FOŠ Franc Brcar* Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, Ulica talcev 3, 8000 Novo mesto, Slovenija franc.brcar@gmail.com Povzetek: Raziskovalnovprašanje(RV):Kakšna je bila raziskovalna aktivnost na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu (FOŠ) v zadnjih letih? Katere raziskovalne metode so bile najpogosteje uporabljene? Namen: Za fakulteto je raziskovanje velikega pomena. Raziskali smo najpogostejša raziskovalna vprašanja, najpomembnejše teme in najveckrat uporabljene raziskovalne metode (kvalitativne, kvantitativne in mešane). Metoda: Kot raziskovalna metoda je bil uporabljen sistematicni pregled opravljenih doktorskih disertacij na fakulteti. Rezultati: Na FOŠ je do sedaj doktoriralo35študentov. Vecje biložensk (54,3 %). Pet (14,3 %) je bilo tujih državljanov. Najvec je bilo uporabljenih kvantitativnih metod (71,4 %), sledijo mešane metode (25,7 %), kvalitativna metoda je bila samo enkrat uporabljena. Za zbiranje podatkov je bila najveckrat uporabljena anketa inza analizo program IBM SPSS. Organizacija: Z ugotovitvami bo fakulteta dobila pregled nad raziskovanji v zadnjih letih. To bo v pomoc vodstvu fakultete pri usmerjanju nadaljnjih raziskovanj. Družba: Fakulteta lahko veliko prispeva pri povecevanju inovativnosti na ravni družbe. Originalnost: To je prva tovrstna raziskava na fakulteti pa tudi ena redkih na ravni družbe. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Raziskava je izvirna. Zaradi pomembnosti inovativnosti pa so potrebne še dodatne raziskave. Kljucne besede: izobraževanje, raziskovanje, raziskovalne teme, raziskovalne metode. 1 Uvod Vsaka družba želi biti cim bolj inovativna. Pomembno vlogo pri tem ima znanstveno­raziskovalno delo. Znanstveno-raziskovalne aktivnosti se izvajajo predvsem v znanstveno­raziskovalnih organizacijah. Fakultete nedvomno to so in morajo biti. Na fakultetah in visokošolskih organizacijah se izvajajo tri vrste dejavnosti: (1) pedagoško delo, (2) strokovno delo in (3) znanstveno-raziskovalno delo. Najvec zaposlenih v teh organizacijah je predavateljev in študentov. Predavatelji morajo biti tudi raziskovalci, raziskovalec pa je lahko tudi predavatelj ali pa ne. Predavatelji in študentje se ukvarjajo s pedagoškim delom tako, da prvi predavajo, drugi pa opravljajo svoje pedagoške obveznosti. Strokovnodelo predavateljev in študentov se izvaja s strokovnim raziskovanjem, manifestira pa se najpogosteje z objavo strokovnih del. Enaod oblik je objavastrokovnegaclanka v strokovni reviji.Znacilnost teh del je uporabnost v praksi. Predavatelji, raziskovalci in študenti pa morajo opravljati tudi * Korespondencni avtor / Correspondence author Prejeto: 22. marec 2021; revidirano: 25. marec 2021; sprejeto: 26. marec 2021. / Received: 22nd March 2021; revised: 25th March 2021; accepted: 26th March 2021. znanstveno-raziskovalno delo in najpogostejši dokaz te dejavnosti je objava znanstvenega clanka v znanstveni reviji. Poudarek teh del je na izvirnosti in manj na prakticnosti oz. aplikativnosti v praksi, npr. v tovarni. Eno od meril izvirnosti je rang revije, tj. faktor vpliva revije. Sštevilom in kakovostjo izvedenih raziskav deležnikov fakultete,le-ta pozicionira svoje mesto v akademski sferi. Znanstveno-raziskovalno delo na fakulteti se najpogosteje izvaja preko projektov in preko doktorskega študija. Študentje doktorskega študija se morajo v casu študija ukvarjati z znanstvenim raziskovanjem, patudipred zacetkom in po zakljucku študija. Namen tega clanka je narediti pregled narejenih raziskav v okviru doktorskega študija na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu (FOŠ). Cilj pa je narediti pregled uporabljenih znanstvenih metod pri izdelavi doktorskih disertacij. Izbira relevantne znanstveno-raziskovalne metode pri izdelavi doktorskedisertacijeje enaod kljucnih postavk uspešneobrambe doktorske disertacije. 2 Teoreticna izhodišca Znanstveno-raziskovalno delo je proces. Zacnesezidejo, zakljucisezrezultatomin porocilom, vmes pa imamo posamezne aktivnosti oz. opravila. Avtorjev, ki se ukvarjajo z metodologijami je veliko, tako da je izbira literature zelo obsežna. Punch (2009, str. 31) je opisal raziskovalni model s (a) štirimi pred-empiricnimi koraki: (1) raziskovalno podrocje, (2) raziskovalni problem umešcen v raziskovalni kontekst in podprt z relevantno literaturo, (3) raziskovalno vprašanje in (4) hipoteze na osnovi teoreticnih izhodišc in (b) štirimi empiricnimi koraki: (1) zasnova raziskave, (2) zbiranje podatkov, (3) analiza podatkov in (4) testiranje hipotez. Mesec (1998, str. 103) za kvalitativne raziskave navaja šest korakov: (1) urejanje gradiva, (2) dolocitev enot kodiranja, (3) odprto kodiranje, (4) izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij, (5) odnosno kodiranje in (6) oblikovanje koncne teoreticne formulacije. Field, Miles in Field (2012, str. 3) opisujejo raziskovalni proces kvantitativnih analiz v petih korakih: (1) zacetno opazovanje oz. raziskovalno vprašanje – podatki, (2) generiranje teorije, (3) generiranje hipotez – identifikacija spremenljivk, (4) zbiranje podatkov za testiranje teorije – merne spremenljivke in (5) analiza podatkov – grafi, prileganje modela. Vsi trije opisipoudarjajo tri kljucne aktivnosti vsake metode: (1) kako podatke zbrati, (2) kako podatke analizirati in (3) kako rezultate prikazati in interpretirati. Kako bomo podatke zbrali, analizirali in predstavili je specificno za vsako raziskavo. Pri teh opravilih imajo racunalniška orodja cedalje vecji pomen. Tehnike in uporabo orodij opisujejo mnogi avtorji. Iz podrocja kvalitativnih analiz omenimo Silverman in Marvasti (2008, str. 233–256) in Fries (2019), iz podrocja kvantitativnih analiz Harkiolakis (2017) in Muijs (2011) in iz mešanih analiz J. W. Creswell in J. D. Creswell (2018). Cilj raziskav je odkrivanje novih spoznanj in objava rezultatov. Samo z objavo lahko bralec spozna naše ugotovitve. V primeru znanstveno-raziskovalnih spoznanj so to najpogosteje znanstvene monografijein izvirni znanstveni clanki. Med publiciranjem monografijeinclanka obstajajo sorodnosti pa tudi razlike. Osnova so in morajo biti tudi izsledki doktorskih disertacij. V literaturi imamo veliko avtorjev, ki so objavili svoje izkušnje iz pisanja znanstveno­raziskovalnih del (Glasman-Deal, 2010; Silvia, 2019). 3 Metoda Kot metodo raziskovanja smo uporabili sistematicen pregled vseh obranjenih doktorskih disertacij na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu. Od leta 2013 do 2020 jih je bilo 35. V osmih letih to pomeni nekaj veckot štiri obrambe naleto (4,4). Sistematicni pregled je vseboval pregled Povzetka, poglavja Metoda in poglavja Rezultati. Praviloma povzetki ne vsebujejo vseh iskanih podatkov, nasprotno pa mora poglavje Metoda vsebovati vse. Da pa so zbrani podatki res popolni, so bila pregledana še poglavja Rezultati. Podatki so bili zbrani in urejeni s programom Excel in koncno je bila s programom R narejena frekvencna statistika. Rezultatianalizeso prikazani v tabelarni obliki in sicer frekvence, in deleži, kjerje to smiselno. Vrstice v tabelah si sledijo po vsebini in ne po padajocih frekvencah. V prvem sklopu so demografski podatki(spol, državljanstvo) in vrstauporabljene raziskovalne metode (kvalitativna, kvantitativna, mešana). V drugem sklopu so podatki o kvalitativnih metodah in uporabljeni programski opremi. V zadnjem tretjem sklopu pa so podatki o kvantitativnih metodah in o uporabljeni programski opremi. 4 Rezultati in razprava Od 35 promoviranih doktorjev znanosti je bilo 54,3 %žensk in45,7 %moških, kar pomeni, da ženske na intelektualnem podrocju prekašajo moške. Pri tem je bilo 30 Slovencev in 5 oseb iz drugih držav, kar predstavlja 14,3 odstotni delež. To pomeni, da je FOŠ že uveljavljena in renomirana fakulteta v mednarodnem prostoru, kar je razveseljivo (Tabela 1). Tabela 1. Demografski podatki Frekvenca Delež [%] Moški 16 45,7 Spol Ženske 19 54,3 Skupaj 35 100,0 Slovenec 30 85,7 Državljanstvo Tujec 5 14,3 Skupaj 35 100,0 Raziskovalnih tem oz. raziskovalnih vprašanj je bilo toliko, kolikor je bilo doktorskih disertacij. Raziskovalna vprašanja zajemajo prakticno vse. Od osebnega življenja, družbenega življenja, do profesionalnega življenja. Lahko bi našteli vse. Odlocili smo se, da jih združimo in prikažemo v tabeli 2, po raziskovalnih podrocjih. Najveckrat je bila obravnavana kakovost v izobraževanju in menedžment znanja. Menedžment znanja je posebej zanimiv v organizacijah zaradi aktiviranja potenciala zaposlenih. Sledi menedžment zdravja in menedžment samega življenja. Kako živeti? Kako ostati zdrav? Kako se ubraniti vseh mogocih tegob? Cedalje bolj postaja aktualno obravnavanje življenja v tretjem življenjskem obdobju. Populacija se stara. Cedalje vec ljudi je v pokoju in cedalje vec je s tem povezanih problemov, ki so primerni in potrebni za raziskovanje. Na tretjem mestu je obravnavanje organizacij in organiziranosti le­teh. Dobro je zastopana družbena odgovornost, odnos do okolja in trajnostni razvoj. V zadnjih letih se je odnos do zemlje bistveno spremenil in posledica je aktualizacija teh tem. Menedžment v zdravstvu je bil tudi nekajkrat obravnavan. Dvakrat so bili obravnavani odnosi med ljudmi in menedžment v turizmu. Zadnja tri podrocja, informatika, inovativnost in logistika so bila obravnavana po enkrat. Tabela 2. Raziskovalna podrocja Frekvenca Delež [%] Menedžment izobraževanja in znanja 9 25,7 Menedžment zdravja in življenja 9 25,7 Organizacija in menedžment 4 11,4 Družbena odgovornost in ekološki menedžment 3 8,6 Menedžment v zdravstvu 3 8,6 Menedžment odnosov 2 5,7 Menedžment v turizmu 2 5,7 Informatika 1 2,9 Inovacijski menedžment 1 2,9 Logistika 1 2,9 Skupaj 35 100,0 V tabeli 3 so prikazane vrste uporabljenih raziskovalnih metod. Samo v enem primeru je bila uporabljena kvalitativna metoda, v veliki vecini pa so bile uporabljene kvantitativne metode (71,4 %). Pri kvalitativnih metodah analiziramo kvalitativne podatke. To so intervjuji, zvocni zapisi, slikovno gradivo, filmi, in tako dalje, v zadnjem casu pa tudi blogi, twiti, itd. Tipicno grezapodatke, s katerimi nemoremo racunati. Nasprotno pri kvantitativnih analizah operiramo s številskimi podatki. Najpogostejesoto ankete. Lahko paje vir bazastatisticnih podatkov (npr. Statisticni urad republike Slovenije) ali kakršnakoli baza z numericnimi podatki s katerimi lahko izvajamo matematicne operacije. Ena od slabosti kvantitativne analize (tipicno anketa) je, da smo omejeni s spremenljivkami, si so nam na voljo. Ena od prednosti kvalitativne analize (tipicno intervju) pa je, da lahko preko poglobljenega intervjuja zberemo bistveno vec informacij, kot bi jih zbrali npr. z anketo z omejenim naborom vprašanj. Za mešane metode uporabljamo tudi izraz triangulacija. Trianguliramo lahko po vec kriterijih: po podatkih, po casu, po kraju, po vzorcih, po opazovalcih, po teorijah in po metodah. Najpogosteje mešano metodo uporabimo tako, da uporabimo dve metodi, in najpogosteje uporabimo eno kvalitativno in eno kvantitativno metodo. Takih analiz je bilo izvedenih 9, oz. 25,7 %. Ugotovimo lahko: pozitivno je, da je bilo uporabljeno relativno veliko mešanih metod in dabi bilo priporocljivo, dabi bil deležkvantitativnih manjši, oz. dabi bildeležkvalitativnih metod vecji. Z uporabo mešanih metod združujemo prednosti posameznih uporabljenih metod. Revija za univerzalno odlicnost / Journal of Universal Excellence, Clanek / Article September 2021, leto / year 10, številka / number 3, str. / pp. 195-203. Tabela 3. Vrsta uporabljene raziskovalne metode Frekvenca Delež [%] Kvalitativna 1 2,9 Kvantitativna 25 71,4 Mešana (kvalitativna, kvantitativna) 9 25,7 Skupaj 35 100,0 Pri kvalitativnih metodah je najpogostejša analiza podatkov zbranih z intervjuji. Ta tehnika je bila uporabljena štirikrat. Z usmeritvenimi vprašanji intervjujev imamo možnost zbrati poglobljene informacije (podatke). Pomembna je priprava nanje in intervjuvanecmoracimbolj spontano in odkrito izpovedati svoje mnenje. Problem izvajanja intervjujev je v številu intervjuvancev, ki je omejeno. V enem primeru je bilo to preseženo s skupinskim intervjujem, tj. s fokusno skupino. DELFI metoda ni bila uporabljena. Po eni strani je zahtevna, po drugi strani pa lahko dobimo odlicne rezultate. Pri tej metodi pošljemo vprašanja vecim ekspertom. Le-ti odgovorijo. V naslednjem koraku koordinator naredi sintezo odgovorov in to sintezo ekspertom pošlje nazaj, da svoja predhodna mnenja dopolnijo. Tako v nekaj iteracijah pridemo do koncnega rezultata. Ostale kvalitativne tehnike, ki v tabeli 4 niso navedene, v doktorskih disertacijah niso bile uporabljene. Mehka logika (Fuzzy logic) je metoda, ki se uveljavlja v zadnjem casu. V kvantitativnih metodah imam npr. odgovor »Da-strinjanje« ali »Ne-nestrinjanje«.V mehki logikipaneoperirano s takimidiskretnimivrednostmi, ampak odgovore »pozicioniramo« bliže proti »Da-strinjanje« ali bliže proti »Ne-nestrinjanje«. S takim parametriranjem spremenljivk izvajamo simulacije, da pridemo do želenega rezultata. Tabela 4. Kvalitativna metoda Frekvenca Intervju 4 Fokusna skupina 1 DELFI metoda 0 Mehka logika 1 V tabeli 5 so navedeni nekateri racunalniški programi, katere uporabljamo v kvalitativnih analizah. Kodiranje lahko izvajamo rocno, ali pa uporabimo nek programski paket. ATLAS.ti je bil uporabljen dvakrat. NVivo je priznan program, a ni bil uporabljen. Poleg navedenih dveh, je na trgu vec komercialnih programov, na voljo pa je tudi vec odprto-kodnih programov, ki niso placljivi. Zanimiva je predvsem uporaba brezplacnih programov. V kvalitativnem raziskovanju lahko dolocene analize naredimo tudis programom R. Napodrocju mehkelogike je bil uporabljen brezplacen program xfuzzy. Od bolj znanih in priznanih programov, ki je licencen in placljiv FuzzyTECH ni bil uporabljen. Tabela 5. Programska oprema za kvalitativno analizo Frekvenca ATLAS.ti 2 NVivo 0 xfuzzy 1 FuzzyTECH 0 Kvantitativna metoda je bila pri izdelavi doktorskih disertacij uporabljena petindvajsetkrat in kar štiriindvajsetkrat je bila izvedenaanketa. Prednost ankete je v tem, da imamo relativno malo vprašanj oz. spremenljivk in da jo lahko pošljemo velikemu številu anketirancev. S prehodom iz klasicne na elektronsko pošto se jeto enormno povecalo. V nekaj »sekundah« lahko anketo pošljemo na tisoc ali milijon naslovov. V tabeli 6 so navedene uporabe posameznih statistik. Vsaj nekaj frekvencnain opisne(deskriptivne) statistikeje prakticno v vecinikvantitativnih, pa tudi v mnogih kvalitativnih, doktorskih disertacijah. Ti dve statistiki sta za preverjanje hipotez manj pomembni. Podobno velja tudi za korelacije, ki so bile relativno velikokrat uporabljene. T-test je bil uporabljen osemkrat. Z linearno multiplo regresijo poizkušamo napovedovati odvisno spremenljivko na osnovi vecih neodvisnih spremenljivk in ta metoda je bila uporabljena trinajstkrat. Binarna logisticna regresija je bila uporabljena samo enkrat. Gre za uporabno statistiko, saj zanjo velja mnogo manj omejitev kot za linearno regresijo. Uporabimo lahko nominalne spremenljivke, ordinalne spremenljivke in nismo omejeni z normalno porazdelitvijo podatkov. Analiza varianc (Analysis of variance – ANOVA) je bila uporabljena devetkrat. Relativno pogosto je bila uporabljena raziskovalna (eksploratorna) faktorska analiza (Exploratory Factorial Analysis –EFA).V veciniprimerov je šlo zaanalizo glavnih komponent (Principal Component Analysis –PCA). To statistiko uporabljamo za preverjanje vprašalnikov in za zmanjševanje števila spremenljivk, tj. za redukcijo spremenljivk. HI-kvadrat test je bil tudi relativno velikokrat uporabljen, devetkrat. Za analizo nominalnih in ordinalnih spremenljivk ali pa za analizo intervalnih spremenljiv, pri cemer niso izpolnjeni pogoji za izvajanjeparametricnih testov, naredimo ne-parametricne teste (Wilcoxon test, Mann–Whitney test, Kruskal–Wallis test, Friedman ANOVA). Te statistike so bile uporabljene sedemkrat. Potrjevalno faktorsko analizo (Confirmatory Factorial Analysis – CFA) pa izvajamo z modeliranjem strukturnih enacb (Structural Equation Modeling – SEM). Za to statistiko je znacilno, da imamo lahko v modelu vec odvisnih spremenljivk. Statistike, kot so faktorska ANOVA, ANCOVA, MANOVA, vec-nivojski linearni modeli, itd., niso bile uporabljene. V relativno velikem številu (5) pa je bila uporabljena klasicna matematika, oz. matematicno modeliranje. Tabela 6. Kvantitativna metoda Frekvenca Anketa 24 Frekvencna statistika 13 Opisna statistika 18 Korelacije 13 T-test 8 Linearna regresija 13 Binarna logisticna regresija 1 Analiza varianc (ANOVA) 9 Faktorska analiza 12 HI-kvadrat test 9 Neparametricna statistika 7 Modeliranje strukturnih enacb (SEM) 8 Matematicno modeliranje 5 V tabeli 7 je zbrana nekatera najbolj znana programska oprema za kvantitativne analize. Dalec na prvem mestu na podrocju statistike je IBM SPSS. Odprtokodni program R je bil uporabljen samo štirikrat, kar je premalo. SPSS in R sta funkcionalno gledano povsem enakovredna, cena pa je seveda bistveno razlicna. R je brezplacen. Poleg tega R omogoca bistveno vec. Program Statistica, ki je tudi licencen program, je bil uporabljen enkrat. Podobno kot R, je SAS/STAT brezplacen program in ni bil uporabljen. Na podrocju modeliranja strukturnih enacb je najbolj znan in najbolj priznan program Lisrel, ki je bil uporabljen štirikrat. IBM SPSS Amos, ki je tako kot Lisrel cenovno drag, je bil uporabljen štirikrat. Nasprotno pa brezplacna in funkcionalno popolnoma ekvivalentna R in SAS/STAT CALIS nista bila uporabljena, kar je povsem narobe. Vzpodbujati je potrebno uporabo brezplacnih odprtokodnih programov. Tabela 7. Programska oprema za kvantitativno analizo Frekvenca IBM SPSS 28 R 4 Statistica 1 SAS/STAT 0 Lisrel 4 IBM SPSS Amos 4 R (sem, lavan) 0 SAS/STAT CALIS 0 Matematicno modeliranje 5 V tabeli 8 so prikazani na levi strani licencni placljivi programi, na desni pa brezplacni popolnoma ekvivalentni programi. Logicno je, da bi tudi na podrocju znanstvenega raziskovanja uporabljali, kjer je to mogoce, cenovno ugodnejšo programsko opremo. Za ATLAS.ti je nekaj deset alternativnih možnosti. QDA Miner Lite ni ekvivalentna alternativa, je samo približek. Poiskati je potrebno svojim potrebam primerno nadomestilo. Pri vseh ostalih programskih alternativah pa lahko govorimo o prakticno ekvivalentnih karakteristikah. Tabela 8. Programska oprema za kvantitativno analizo Placljiva programska oprema Brezplacna programska oprema Operacijski sistemi Windows LINUX (Ubuntu, Fedora) Pisarna MS Word, Excel, Powerpoint, Access OpenOffice Write, Calc, Impress, Base Kvantitativne metode SPSS R, SAS/STAT, PSPP Lisrel R (sem, lavan), SAS/STAT CALIS Kvalitativne metode ATLAS.ti QDA Miner Lite 5 Zakljucek Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu je v zadnjih osmih letih doktoriralo 35 študentov in študentk. Vecje bilo študentk. Precejšen deležpredstavljajo študentjein študentke iz drugih držav. Raziskovalna podrocja so bila zelo razlicna. Najveckrat so bile obravnavane teme iz menedžmenta izobraževanja, menedžmenta znanja, menedžmenta zdravja in menedžmenta življenja ljudi. Vse to je povezano s kakovostjo življenja. Kvantitativne raziskovalne metode prevladujejo, s tem da velik delež zavzemajo mešane metode. Pri kvalitativnih raziskovalnim metodah prevladuje tehnika intervjuja in ATLAS.ti kot programsko orodje. Pri kvantitativnih raziskovalnih metodah pa anketa in IBM SPSS. Za fakulteto je znanstveno-raziskovalno delo kljucnega pomena. Izrednega pomena je seveda tudizaštudente. Stem clankom so osebjefakultetein študentidobili pregled nad uporabljenimi metodami pri doktorskem študiju. Na osnovi teh rezultatov se bodo predavatelji lažje odlocali kako naprej. Uporabo dolocene metodealiorodjalahko v prihodnostivzpodbujajo ali zavirajo. Na osnovi teh rezultatov se bodo tudi študentje lažje odlocali. Za njih je pomembno, da raziskovalnemu problemu izberejo relevantno metodo. Študent mora do potankosti poznati raziskovalno metodo in tudi raziskovalno orodje. Samo tako lahko izbere pravo metodo in naredi korektno analizo podatkov. Reference 1. Creswell, J. W., & Creswell, J. D. (2018). Research design: qualitative, quantitative, and mixed methods approaches. Los Angeles, CA: SAGE. 2. Field, A., Miles, J., & Field, Z. (2012). Discovering statistics using R. London: SAGE. 3. Fries, S. (2019). Qualitative data analysis with ATLAS. ti (3. izd). London: SAGE. 4. Glasman-Deal, H. (2010). Science research writing: For native and non-native speakers of English. London: Imperial College Press. 5. Harkiolakis, N. (2017). Quantitative research methods: From theory to publication. CreateSpace Independent Publishing Platform. 6. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. 7. Muijs, D. (2011). Doing quantitative research in education with SPSS (2. izd). London: SAGE. 8. Punch, K. F. (2009). Developing effective research proposals (2. izd.). London: SAGE. 9. Silverman, D., & Marvasti, A. (2008). Doing qualitative research: A comprehensive guide. Thousand Oaks, CA: SAGE. 10. Silvia, P. J. (2019). How to write a lot: A practical guide to productive academic writing (2. izd). Washington, DC: American Psychological Association. *** Franc Brcar je univerzitetni diplomirani inženir strojništva, magister informacijsko-upravljavskih ved in doktor menedžmenta kakovosti. Dalj casa je bil zaposlen v vecjem avtomobilskem podjetju. Na zacetku je delal kot specialist na podrocju operacijskih sistemov in baz podatkov. Sledilo je delo na podrocju uvajanja in vzdrževanja sistemov za racunalniško konstruiranje in ERP rešitev. V zadnjem obdobju se raziskovalno ukvarja z menedžmentom, menedžmentom informacijskih tehnologij, menedžmentom poslovnih procesov, inovativnostjo in kakovostjo. Je predavatelj na vec fakultetah na visokošolski, magistrski in doktorski stopnji. Izvaja individualne konzultacije in organizira seminarje za skupine iz statistike (R, SPSS, SAS, Lisrel, … ), analize kvalitativnih podatkov (ATLAS.ti) in pisanja strokovnih in znanstvenih del (kvalitativne in kvantitativne raziskovalne metode, Word, Excel, PowerPoint, Windows, linux, … ). *** Abstract: Systematic Research Review at FOS Research Question (RQ): What kind of research activities were conducted on Faculty of organisation studies in Novo mesto (FOS) in the last few years? Which research methodologies were implemented most frequently? Purpose: Research activities are essential for a higher education institution. This article presents the most common research questions, the most important topics and methodologies (quantitative, qualitative, and mixed methods) in doctoral dissertations. Method: The systematic research review of successfully defended and completed doctoral dissertations at the Faculty of Organisation Studies (FOŠ) was used as the research methodology. Results: 35 students received their doctorates at FOŠ. There were more women (54.3%). Five students (14.3%) were foreign nationals. Quantitative methods were most often used (71.4%), mixed methods follow (25.7%), and the qualitative method was used only once. The survey was most often used for data collection, and IBM SPSS was most commonly used for analysis. Organization: FOŠ will be providedwithanoverviewoftheresearchactivitiesinthe last fewyears. This will help management in directing further research. Society: FOŠ can contribute a great deal inincreasing innovations at society's level. Originality: This is the first such research at the Faculty of Organisation Studies and one of a few in society. Limitations / further research: The research is unique. We need additional research on this area, namely because of the importance of innovation. Keywords: education, research, research topics, research methodologies. Copyright (c) Franc BRCAR Creative Commons License This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. DOI: 10.37886/ruo.2021.037 Izzivi obvladovanja sprememb v laboratorijih Milan Simoncic* Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, Ulica talcev 3, 8000 Novo mesto, Slovenija milan.simoncic@fos-unm.si Povzetek: Raziskovalno vprašanje (RV):. S kakšnimi tveganji in izzivi se srecujejo preskuševalni in kalibracijski laboratoriji, ob nadgradnji merilne opreme? Namen: Raziskati, kako slovenski laboratoriji obvladujejo spremembe pri nadgradnji in/ali zamenjavi svoje merilne opreme. Metoda: Za raziskavo smo razvili vprašalnik. K sodelovanju smo povabili predstavnike iz 86 kalibracijskih in preskuševalnih laboratorijev v Sloveniji. Za vrednotenje podatkov smo poleg opisne in frekvencne statistike, uporabili Kruskal-Wallisov test. Rezultati: Kot najpogostejši razlog za posodobitev merilne opreme so laboratoriji navedli dotrajanost, sledi povecanje kapacitet. Naložba vnovo merilno opremo je vveliki vecini upravicila pricakovanja. Prav tako smo potrdili, da je vecina instalacij potekala korektno. Laboratoriji so bili po spremembi bolj ucinkoviti, nova merilna oprema pa zagotavlja zanesljivejše rezultate merjenj. V manjšem deležu uvedene spremembe niso bile uspešne. Upoštevajoc število merilnih sistemov, število oseb, ki obvladuje laboratorijsko opremo in zahtevnost, nismo dokazali statisticno znacilnih razlik. Organizacija: Slovenski laboratoriji se soocajo z enakimi izzivi in obvladujejo tveganja, kot primerljivi tuji laboratoriji, toje pomembno sporocilo raziskave. Družba: Laboratoriji uvajajo nenehne spremembe in jih uspešno obvladujejo. To krepi zaupanje v porocane rezultate. Ti vplivajo na kakovost in sprejemljivost razlicnih produktov in storitev, podpirajo industrijske procese in so v funkciji monitoringa okolja. Originalnost: Rezultati so neposredno uporabni in relevantni v slovenskem in mednarodnem prostoru. Gre za prvo takšno raziskavo v Sloveniji. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Omejili smo se zgolj na spremembe, ki so v zvezi z merilno opremo. Nadaljnje raziskave lahko usmerimo v bolj poglobljeno analizo, s poudarkom na razlicne ravni obvladovanja in tudi drugih vplivov, npr. cloveških virov. Prav tako bi lahko proucili odzive laboratorijev, loceno za transakcijske in transformacijske spremembe. Kljucne besede: obvladovanje tveganj, obvladovanje sprememb, laboratorijska dejavnost, merilna oprema. 1 Uvod Med spremembami, s katerimi se dnevno soocamo na vseh podrocjih, je tudi razvoj merilne opreme. Zaradi navedenega dejstva se organizacije nenehno spreminjajo, tudi tiste, katerih dejavnosti vkljucujejo preskušanje ali kalibriranje. Posodabljanje merilne opreme preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev, standardizacija, nižanje meja zaznavnosti dolocanih parametrov, težnja po vecji natancnosti in tocnosti ter vedno bolj celovit nadzor nad * Korespondencni avtor / Correspondence author Prejeto: 13. maj 2021; revidirano: 14. maj 2021; sprejeto: 17. maj 2021. / Received: 13th May 2021; revised: 14th May 2021; accepted: 17th May 2021. merjenjem so procesi, ki jih laboratoriji kontinuirano izvajajo. Procese sprememb v laboratorijih, v funkciji doseganja vedno višjih ciljev, želijo izvesti s sistematicnim nacrtovanjem in z uvajanjem stalnih izboljšav. Glavni generator teh sprememb je nenehen tehnološkirazvoj merilneopremein programskih orodij (posledicno zastarelost, nedobavljivost rezervnih delov in globalizacija). Spremembe v laboratorijih lahko spodbujata zakonodajalec ali narocnik, ki vplivata na kompleksnost izbranih analitskih pristopov in merilne tehnike. Laboratoriji spremembe izvajajo tudi zaradi standardizacije, ki spremlja proizvodne procese. Ob vsaki izvedeni spremembi v laboratoriju obstaja dolocena stopnja tveganja. Pricakujemo, da novi merilni sistemi ali spremenjene/nadgrajene analitske metode ne poslabšujejo obstojecega stanja. Še vec, tovrstne spremembe uvajamo s ciljem izboljšanja dobre laboratorijske prakse, višje razpoložljivosti merilne opreme in zanesljivejših rezultatov. Pomemben cilj v vsaki laboratorijski dejavnosti je vzdrževanje sistema kakovosti, ki bo ucinkovit in robusten v vseh okolišcinah delovanja. Uspešnost realizacije navedenega cilja se izraža s pravilnimi rezultati preskušanja,s cim manjšo merilno negotovostjo in obvladljivimi stroški za laboratorij in organizacijo. Zanima nas, kako spremembe pri nadgradnji in/ali zamenjavi merilne opreme obvladujejo preskuševalni in kalibracijski laboratoriji v Sloveniji. Kakšna tveganja prepoznavajo v teh primerih in kako jih omejujejo? K sodelovanju v raziskavi smo povabili preskuševalne laboratorije z akreditacijo po ISO 17025:2017, pri Slovenski akreditaciji. Omenjeni standard predpisuje splošne zahteve za usposobljenost preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev. 2 Teoreticna izhodišca Manuele (2012) utemeljuje, da je namen menedžmenta sprememb tudi opredelitev, analiza in ocena tveganja. Izpostavlja študije in primere, ki kažejo pomen nacrtovanja in priprave sprememb pred uvedbo, v funkciji omejevanja tveganj in obvladovanja. (str. 35) Tveganje lahko opredelimo kot odstopanje od pricakovanega. Obvladovati ga je potrebno v vseh delih organizacije, za kar je odgovoren vsak posameznik v organizaciji. Obvladovanje tveganj je sestavni del organizacijskega namena, upravljanja, vodenja in zavezanosti, strategije, ciljev in dejavnosti. (ISO 31000:2018, 2018, str. 1, 5) Pri obvladovanju zahtevnejšegain vecdimenzionalnegakonkurencnegaokolja, veckot milijon organizacij po vsem svetu od leta 1987 uporablja standard ISO 9001 (Fonseca, 2015, str. 170). Standard ISO 9001 izhaja iz nacel vodenja kakovosti uspešnih organizacij. V celoto povezuje dobreposlovneprakseinje v pomocorganizacijam pri doseganju najvišjih ciljev. Standard ISO 17025 pa je bil razvit s ciljem, da bi vzpodbudili zaupanje v delovanje laboratorijev. Preskuševalniin kalibracijski laboratoriji, ki delujejo skladno zISO 17025, nasplošno delujejo tudipo nacelih ISO 9001 (ISO 17025:2017, 2018, str. 9). Najnovejšiin trenutno veljavni reviziji mednarodnih standardov ISO 9001:2015 (Sistemi vodenja kakovosti) in ISO 17025:2017 (Splošne zahteve za usposobljenost preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev) prinašata nove zahteve za obravnavo tveganj in priložnosti, katere je potrebno celovito obvladovati. (Fonseca, 2015, str. 174; ISO 17025:2017, 2018, str. 38) Razmišljanje na podlagi tveganj je ena od posebnih novosti Mednarodne organizacije za standardizacijo. Standardi za obvladovanje tveganj ne predpisujejo nobenega specificnega orodja. Nekatere organizacije so sprejele nekatera formalna orodja, pri tem so bolj ali manj uspešna. (Corpuz, 2020, str. 149) Ucinkovitost obvladovanja tveganj v laboratorijih je tesno povezana z menedžmentom organizacije in vodenjem. Žagarjeva (2017) za organizacije prepoznava sledece dejavnike tveganj: vodenje, usklajenost pogledov na vizijo in cilje organizacije in (ne)zavedanje in (ne)poznavanje ali (ne)priznavanje delovnih pogojev, ki vplivajo na produktivnost organizacije. Vodstvo je najpomembnejšidejavnik v ustvarjanju uspešneorganizacijein tako tudivir tveganj. Zavedanje vodij o pomembnosti poznavanja svojih mocnih podrocij in drugih kompetenc ter prepoznavanje in priznavanje šibkih podrocij, ki lahko vplivajo na uspešnost, je korak k dejanjem, s katerimi seta lahko zmanjšajo alipreprecijo. Pravslednjasotista, ki jih vodje lahko uspešno kompenzirajo s pridobivanjem ustreznih znanj in vešcin ali pa z vkljucitvijo ustrezno kompetentnih ljudi v delovanje organizacije. (str. 22–23) Poleg menedžerjev in vodij, so za obvadovanje tveganj v laboratorijih odgovorni in pomembni tudi vsi ostali, sploh tisti, ki so neposredno vkljuceni v laboratorjisko dejavnost. Jayantha (2020) navaja, da mora biti upravljanje tveganj integrirano na vseh ravneh upravljanja in v vseh funkcijah organizacije. Vsi v organizaciji so odgovorni za upravljanje tveganj. Upoštevati morajo namen in cilje organizacije. Opravljanje dejavnosti vkljucuje tveganja in iskanje priložnosti zadoseganje uspeha. Organizacijasenebi smelazanašatisamo naublažitev tveganj, ampak bi morala spodbujati in olajšati ucinkovito obvladovanje tveganj in priložnosti. Obstajajo razlicni standardi in okviri, ki podpirajo organizacijenapodrocju upravljanja tveganj. Organizacije morajo izbrati najboljšiokvir, ki ustrezanjihovim ciljem, in jih prilagoditi svojim potrebam. (str. 366–370) Upravljanje s tveganji v organizacijah postaja nelocljiv element upravljanja, pravi Pacana (2018). Pri tem izpostavlja tudi pomembnost nadzora nad merilno opremo. Predlaga upravljanje tveganj po vecstopenjski metodologiji, z namenom preprecevanja napacnih merjenj. Tveganja razvršca po pomembnosti in predpostavlja, dajih ni mogoce v celoti odpraviti. Za tveganja, ki predstavljajo grožnjo doseganju ciljev kakovosti, morajo biti sprejeti ustrezni ukrepi. Pomembno je, da za prepoznana tveganja, ki niso bila v celoti odpravljena, obstaja nacin spremljanja in nadzora. Dodaja, da je to mogoce storiti pred vodstvenimi pregledi oz. pred obcasnimi pregledi upravljanja. Osnovni pogoj ucinkovitosti sistema za obvladovanje tveganj za nadzor merilne opreme je njegova primernost za organizacijo. Podroben postopek ocenjevanja tveganj bo morda težko opraviti. Tveganje je posledica negotovosti, glede na pricakovane rezultate. (str. 10–11) Organizacije, ki v obsegu svoje dejavnosti izvajajo tudi (ali samo izkljucno) laboratorijsko dejavnost preizkušanja ali kalibriranja, so primorane k stalni nadgradnji in posodabljanju merilne opreme. Samo tako obstanejo v konkurencnem okolju in delujejo uspešno. Podjetje Lab Manager, s sedežem v ZDA, je v marcu 2020 izvajalo raziskavo med obiskovalci njihove spletne strani. Ta je namenjena analitikom v laboratorijih, ki upravljajo z instrumenti za spektrofotometrijo, kromatografijo, masno spektrometrijo, NMR, elementarno analizo, TOC analizo, rentgensko analizo, dolocanje velikosti delcev, kalorimetrijo, potenciometrijo, viskozimetrijo, refraktometrijo, spektrofotometrijo, titracijo in tehtanje. Vecina laboratorijev v analizni kemiji uporablja manjši ali vecji nabor tovrstne opreme. Sodelujoci so izpostavili sledece (Brown, 2020): . vzdrževanje merilne opreme ima zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju pravilnih rezultatov; . približno 40 % sodelujocihje porocalo, da vzdrževanje opreme pretežno zagotavljajo z lastnim osebjem, pri tem so jim najbolj v pomoc prirocniki za uporabo; . 36 % sodelujocih uporabnikov za vzdrževanje uporablja izkljucno pooblašcene servise proizvajalcev opreme, kot slabe izkušnje pa so najpogosteje navedli visoke stroške pogodb za storitve vzdrževanja in pocasen odziv nekaterih serviserjev; . približno 84 % sodelujocih nacrtuje v bližnji prihodnosti kupiti vsaj en analiticni instrument (najvišji odstotek sodelujocih bo kupilo analizator za tekocinsko kromatografijo); . glavni razlog za nakup nove merilne opreme je zamenjava stare (47 %), sledita povecanje kapacitet obstojecih merilnih sistemov (36 %) in nabava povsem nove opreme (8 %); . vec kot 90 % anketirancev se je strinjalo, da so najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na izbiro nove merilne opreme zanesljivost, natancnost in trpežnost; . zelo pomemben dejavnik, ki ga upoštevajo pri nakupu analiticnih instrumentov, je tudi spremljajoca programska oprema, številni anketiranci so komentirali, kako pomembno je, da je uporabniku prijazna in kompatibilna zanaliticnimi instrumenti, opozorili so, da pogostost posodobitev programske opreme lahkomoti njihov potek dela in bi želeli biti bolj obvešceni, ko so na voljo posodobitve; . manj kot polovica jim meni, da so pri izbiri med najpomembnejšimi dejavniki tudi varnostne funkcije, garancijski pogoji in kompatibilnost z obstojeco opremo; . še manj sodelujocih (24 %) smatra, da je pri izbiri merilne opreme pomemben dejavnih tudi velikost (zaradi omejenosti delovnih površin). Serpa, Ferreira, & Sá (2020) zagovarjajo stališce (kot tudi Mitchell & Berlan, 2018), da lahko SWOT analiza, ce je primerno izvedena, pomaga pri odlocanju v profitnih ali neprofitnih organizacijah, vkljucno z obvladovanjem tveganj. Diagnosticna ocena SWOT v svojo sistematicno analizo vkljucuje perspektivno razsežnost za izboljšanje svoje ucinkovitosti v organizacijski strategiji. (str. 93) Preskuševalni laboratorij v eni od slovenskih organizacij, ki izvaja akreditirano dejavnost in politiko kakovosti upravlja skladno s standardom ISO 17025:2017, je obravnavo tveganj in priložnosti izvedel s samoocenjevanjem, ki je vkljucevalo poglobljeno SWOT analizo. Pri vrednotenju prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti, so se sistematicno osredotocili na merilno opremo laboratorija. Med nevarnostmi so prepoznali tudi »hiter tehnološkinapredek napodrocju merilne opreme in zahtevnejša programska orodja«. To so utemeljili na lastni študiji primera. V preteklosti je laboratorij namrec zamenjal dotrajano merilno opremo, instaliral novejšo in po zagotovilih dobavitelja zmogljivejšo, vendar ta ni zadovoljila želenih pricakovanj. Na splošno pa laboratorij ni imel slabih izkušenj z nadgradnjo svojih analitskih metod. (Simoncic &Žnideršic, 2019, str. 4–8) 3 Metoda Na sliki 1 smo prikazali vplive in generatorje sprememb, ki jih morajo obvladovati uspešni preskuševalni in kalibracijski laboratoriji ter dejavnike, ki so odvisni od ucinkovitosti izvedbe nadgradnje ali instalacije nove merilne opreme. Slika 1. Slika raziskave. V januarju 2021 smo k sodelovanju v raziskavi povabili 148 predstavnikov iz 86 kalibracijskih in preskuševalnihlaboratorijev, ki v Republiki Sloveniji izvajajo akreditirano dejavnost skladno z ISO 17025 in so akreditirani pri Slovenski akreditaciji. Seznam akreditiranih organov in obsegi njihovih laboratorijskih akreditiranih dejavnosti, so javno objavljeni na spletni strani Slovenske akreditacije. Kontaktne podatke sodelujocih smo pridobili na uradnih spletnih straneh akreditiranih laboratorijev, oz. organizacij, za katere izvajajo svojo dejavnost. Sodelujoci so izpolnjevali spletno anketo, s katero smo ugotavljali, kako obvladujejo nadgradnjo ali zamenjavo merilne opreme in kako to vpliva na morebitna tveganja za porocane rezultate. Uporabili smo objektivni merilni instrument, ki je v funkciji spremenljivk, ki smo jih merili. Za namen raziskave je bil razvit vprašalnik z 9 vprašanji zaprtega tipa. Zanesljivost vprašalnika smo preverili s testom Cronbach alfa. Po vrednotenju (a = 0,728) smo zakljucili, da je njegova zanesljivost dobra. Sodelujoci so izražali strinjanje s trditvami, pozvali smo jih, da se pri odgovorih osredotocijo na zadnjo izvedeno instalacijo ali nadgradnjo merilne opreme, ki so jo v laboratoriju izvedli. Dodatno smo sodelujocim postavili še vprašanja, na osnovi katerih smo ugotavljali, kdaj in kako pogosto izvajajo laboratorijske spremembe, obseg in zahtevnost merilne opreme, ki jo obvladujejo in število oseb, ki sodeluje v laboratorijski dejavnosti. Raziskava je ponovljiva, tako je mogoce preveriti njeno konsistentnost. Obseg ne odstopa bistveno od raziskave, ki jo je izvajalo ameriško podjetje Lab Manager. Pri analizi zbranih podatkov smo uporabili opisnoin frekvencno statistiko ter Kruskal-Wallisov test, s katerim smo ugotavljali statisticno znacilne razlike. 4 Rezultati Od 4. 1. 2021 do 31. 1. 2021 smo pridobili podatke od 56 predstavnikov razlicnih slovenskih laboratorijev. 2 od sodelujocih laboratorijev sta svojo merilno opremo opredelila kot »manj zahtevno« za uporabo, 24 kot »srednje zahtevno«, 23 pa kot »zelo zahtevno«. Najvec sodelujocih laboratorijev (19) ima v laboratorijsko delo vkljucenih do 5 analitikov, 8 laboratorijev pa vec kot 20. Vecina laboratorijev redno posodablja svojo merilno opremo, kar je razvidno iz slike 2. Vecina (42) laboratorijev je v letu 2020 kupilo in instaliralo vsaj kakšen merilni sistem (33 od tega vec kot enega). Samo 2 (manjša) laboratorija v zadnjih štirih letih nista izvedba nobene nove instalacije oz. nista posodobila svoje merilne opreme. Slika 2. Leto zadnje posodobitve merilne opreme. Kot najpogostejši povod za posodabljanje merilne opreme, so sodelujoci navedli dotrajanost obstojecih sistemov (v 44,2 % primerih). Sledijo posodobitve zaradi povecanja kapacitet laboratorija (kjer izstopajo vecji laboratoriji in tisti, ki obvladujejo zelo zahtevno opremo), potrebaza novo analizno metodo, nezadovoljstvo zobstojeco opremo (7,7 %), v enem primeru pa nabava manj zahtevne opreme. Kot druge razloge je 5 sodelujocih navedlo opustitev dejavnosti in nezadovoljstvo s servisom oz. podporo proizvajalca, slika 3. Na sliki 4 je razviden delež strinjanja in popolnega strinjanja s ponujenimi 9 trditvami. V prepricljivi vecini so naložbe v novo merilno opremo upravicile pricakovanja, postopki izbire in instalacije so potekali po pricakovanjih, nova merilna oprema pa je prispevala v vecji ucinkovitosti laboratorija in zagotavlja zanesljivejšerezultate. Zaokvirno polovico instalacijin posodobitev velja, da je sprememba zahtevala veliko dodatnih cloveških virov, za postavitev novih ali prilagajanja obstojecih analiznih postopkov. V 67 %velja,dajenovamerilnaoprema zmanjšala tveganja za podajanje nepravilnih rezultatov merjenj. Slika 3. Razlog zadnje posodobitve merilne opreme. Slika 4. Delež strinjanja in popolnega strinjanja s trditvami. Sodelujoci so imeli možnost izbrati najvec 3 vplivne dejavnike, ki so zanje najbolj pomembni pri izbiri nove merilne opreme (slika 5). Skoraj vsi so na 1. mesto postavili »zanesljivost in natancnost nove merilne opreme«. Sledijo ostali dejavniki, kot npr. »razmerje med ceno in zmogljivostjo«, »navodilazauporabo, usposabljanjein servis«, »prijaznaprogramska oprema« in drugo. Slika 5.Vplivni dejavniki, ki jih uporabniki najbolj upoštevajo pri izbiri nove merilne opreme. Ugotavljali smo še, kako na strinjanje s postavljenimi trditvami vplivajo število merilnih sistemov, ki jih laboratoriji obvladujejo (obseg dejavnosti), število oseb, ki dela z merilno opremo in zahtevnost uporabe merilne opreme. Za nobeno trditev nismo dokazali statisticno znacilnih razlik, ki bi potrdile vpliv omenjenih delavnikov. Rezultate smo navedli v tabeli 1. Tabela 1. Kruskal-Wallisov test, upoštevajoc število merilnih sistemov, oseb in zahtevnost opreme. Trditev df H p Postopek izbire in instalacije nove merilne opreme sta število merilnih sistemov 2 0,449 0,799 potekala po pricakovanjih laboratorija. število oseb 3 5,256 0,154 zahtevnost opreme 2 2,122 0,346 Nova merilna oprema je zahtevala veliko dodatnega število merilnih sistemov 2 1,522 0,467 angažiranja osebja zaradi postavitev novih ali število oseb 3 3,144 0,370 prilagoditev obstojecih postopkov merjenja. zahtevnost opreme 2 0,845 0,656 Nova merilna oprema je zahtevala veliko dodatnega število merilnih sistemov 2 0,127 0,939 angažiranja osebja zaradi odprave nepricakovanih število oseb 3 1,269 0,736 težav po instalaciji. zahtevnost opreme 2 1,798 0,407 Nova merilna oprema je zahtevala veliko dodatnega število merilnih sistemov 2 0,096 0,953 angažiranja zaradi neucinkovite podpore dobavitelja število oseb 3 1,550 0,671 oz. proizvajalca, ali zaradi slabih uporabniških navodil. zahtevnost opreme 2 4,889 0,087 Nova merilna oprema je za uporabo zahtevnejša od število merilnih sistemov 2 0,837 0,658 prejšnje. število oseb 3 3,819 0,282 zahtevnost opreme 2 3,313 0,191 Naložba v novo merilno opremo je upravicila število merilnih sistemov 2 2,661 0,264 pricakovanja laboratorija. število oseb 3 6,884 0,076 zahtevnost opreme 2 3,258 0,196 Nova merilna oprema je prispevala k vecji število merilnih sistemov 2 3,900 0,142 ucinkovitosti laboratorija. število oseb 3 5,365 0,130 zahtevnost opreme 2 1,857 0,395 Nova merilna oprema zagotavlja zanesljivejše število merilnih sistemov 2 2,541 0,281 rezultate merjenj. število oseb 3 6,840 0,077 zahtevnost opreme 2 4,737 0,093 Z novo merilno opreme smo tveganja za nepravilne število merilnih sistemov 2 1,969 0,374 rezultate zmanjšali. število oseb 3 6,143 0,105 zahtevnost opreme 2 4,099 0,129 Opomba. df: prostostna stopnja; H: K-W testna statistika; p: statisticna znacilnost (p < 0,05 pomeni, da obstaja statisticno znacilna razlika). 5 Razprava Natancnost, tocnost in pravocasnost porocanja izmerjenih rezultatov, kot produktov laboratorijskih merjenj, pomembno vplivajo na kakovost koncnega izdelka ali sprejemanje pravilnih odlocitev. Ce navedemo samo konkreten primer iz medicine: laboratorijski izdatki obicajno predstavljajo manj kot 5 % vecine bolnišnicnih proracunov, vendar pa je pomen laboratorijskih meritev veliko vecji, laboratorijski testi namrec vplivajo na 60 % do 70 % vseh zdravstvenih odlocitev (Eaton et al., 2017, str. 1833). Zelo pomembno je, da laboratorijska oprema delujezoptimalno ucinkovitostjo zadoseganje najbolj zanesljivih rezultatov. Analogijo bi lahko, poleg medicine, navedli tudi za primere monitoringa okolja, pridelavo zdrave hrane, farmacijo, raziskovalne laboratorije in za številne industrijske procese. V zacetku leta 2021 smo izvedli raziskavo, v kateri so sodelovali slovenski preskuševalni in kalibracijski laboratoriji. Zanimalo nas je, kako obvladujejo spremembe pri nadgradnji in/ali zamenjavi svoje merilne opreme in zagotavljajo zaupanja vredne rezultate. Raziskava odgovarja na vprašanja, s katerimi se soocamo pri tehnoloških spremembah merilne opreme in celovitem upravljanju kakovosti v laboratorijski dejavnosti. Pokazala je, da slovenski laboratoriji redno skrbijo za nadgradnjo svoje merilne opreme in uvajajo stalne izboljšave. S tem nadgrajujejo standarde in dvigujejo kakovost svojih storitev. Njihovo odzivanje na nenehen tehnološki razvoj in pozicioniranje na zahtevnem konkurencnem trgu, je primerljivo z laboratoriji, ki so bili vkljuceni v ameriško raziskavo, ki jo je izvedlo podjetje Lab Manager. Upravljanje s tveganji, v okolju nenehnih sprememb v organizacijah, postaja pomemben element upravljanja. Mednarodna standarda ISO 9001:2015 in 17025:2017 uvajata nove zahteve za obravnavo tveganj in priložnosti. Slovenski laboratoriji, ki vsaj del svojih merjenj izvajajo v sklopu akreditirane dejavnosti, tveganja uspešno obvladujejo. V veliki vecini, z naložbo v novo merilno opremo ali nadgradnjo analitskih metod, zadovoljujejo svoja pricakovanja in povecujejo svojo ucinkovitost, uvedene spremembe pa vplivajo na bolj zanesljive rezultate. Okvirno vsaka druga nova instalacija merilne opreme zahteva dodatno ali vecje angažiranje cloveških virov, vsaj za nekaj casa, ko je razglašena polna operabilnost nove ali nadgrajene analitske metode. Pricakovanja neposrednih in posrednih odjemalcev laboratorijskih storitev so vedno višja, merilna oprema pa vedno bolj avtomatizirana in kompleksna. Obvladovanje laboratorijskih sprememb zahteva ucinkovito vodenje laboratorijev, podporo in razumevanje vrhnjega menedžmenta organizacije. Postopki izbire nove merilne opreme in vzpostavitve za delovanje, v slovenskih laboratorijih potekajo po pricakovanjih za vecino realiziranih instalacij. To kaže na visoko strokovnost ne le izvajalcev laboratorijskih storitev, temvec tudi ponudnikov merilne opreme in strokovnih podpornih služb (pooblašceni servisi). Konkurencnost na zahtevnem trgu ponudnikov merilne opreme je tukaj v prid izvajalcem laboratorijskih storitev. V manjšem deležu izvedenih sprememb, so sev laboratorijih tveganja za nepravilno porocanje rezultatov vendarle tudipovecala. Razlogi za to so bili po mnenju sodelujocih razlicni. Nekateri so navedli, da nova oprema zahteva znatno dodatno angažiranje osebja zaradi postavitve novih metod, zaradi odprave nepricakovanih zapletov pri instalaciji, zaradi vecje zahtevnosti analizatorjev ali zaradi manjše zanesljivosti rezultatov, kot posledice drugih vplivov. Pomembno je, da so laboratoriji ta tveganja prepoznali in ovrednotili, predvidevamo, da so uvedli tudi potrebne korektivne ukrepe za odpravo prepoznanih odstopanj. Upoštevajoc število merilnih sistemov, število oseb, ki izvaja merjenja in zahtevnost analitskih metod, rezultati niso pokazali statisticno znacilnih razlik. S podobnimi izzivi se torej soocajo vsi, ki izvajajo laboratorijsko dejavnost. 6 Zakljucek Slovenski preskuševalni in kalibracijski laboratoriji se soocajo z enakimi izzivi, tveganji in hotenji, kot primerljivi tuji laboratoriji, to je pomembno sporocilo raziskave. Pomembno sporocilo izvedene raziskave je, da se slovenski preskuševalni in kalibracijski laboratoriji, ki vsaj del svojih nalog izvajajo kot akreditirano dejavnost, uspešno prilagajo spremembam injih uspešno obvladujejo. Redno posodabljajo svojo merilno opremo in uvajajo izboljšave, podobno kot primerljivilaboratoriji v tujini. Odzivajo senatehnološkinapredek, nadomešcajo zastarelo merilno opremo in povecujejo svojo kapaciteto. Naložbav novo merilno opremo, v zadnjih treh letih, je v prepricljivi vecini upravicila pricakovanja laboratorijev. Prav tako je za skoraj enak delež raziskava potrdila, da so nove instalacije in izbira merilne opreme potekale po pricakovanjih laboratorijev. V le manjšem deležu uvedene spremembe, po mnenju uporabnikov, niso bile uspešne. Nove instalacij in posodobitve v laboratorijih prispevajo k vecji ucinkovitosti, nova merilna oprema pa zagotavlja zanesljivejše rezultate merjenj. To je pomembno sporocilo za organizacije, kakor tudi za širšo družbo, ki ob tem prepoznava dodano vrednost pri kakovosti izvedene storitve, izdelka ali zaupanju v porocani rezultat, na osnovi katerega se sprejemajo razlicne odlocitve. Rezultati so neposredno uporabni in relevantni v slovenskem in mednarodnem prostoru. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji. Proucili smo zgolj dolocene in omejene vidike obvladovanja sprememb v preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijih. Pri tem smo se omejili na laboratorijsko opremo. Nadaljnje raziskave lahko usmerimo v bolj poglobljeno analizo, s poudarkom na razlicnih ravneh obvladovanja: na osebni, skupinski in organizacijski. Prav tako bi lahko podrobneje analizirali organizacijske spremembe v laboratorijih iz vidika obvladovanja cloveških virov ter odzivanje laboratorijev v primeru transakcijskih (postopnih, evolucijskih) in transformacijskih (enkratnih, radikalnih) sprememb. Reference 1. Brown, C. C. (30. 3. 2020). Results from the Lab Manager Analytical Instrument Survey. Pridobljeno na Lab Manager: https://www.labmanager.com/surveys/results-from-the-lab­manager-analytical-instrument-survey-22109 2. Corpuz, R. S. (2020). ISO 9001:2015 Risk-based Thinking: A Framework using Fuzzy-Support Vector Machine. Makara Journal of Technology, 24(3), 149–159. doi: 10.7454/mst.v24i3.3944 3. Eaton, K. P., Levy, K., Soong, C., Pahwa, A. K., Petrilli, C., & Ziemba, J. B. (2017). Evidence-Based Guidelines to Eliminate Repetitive Laboratory Testing. JAMA Internal Medicine, 177(12), 1833–1839. 4. Fonseca, L. M. (2015). From quality gurus and TQM to ISO 9001:2015: A review of several quality paths. International Journal for Quality Research, 9(1), 167–180. 5. ISO 31000:2018, Risk management — Guideline, Second edition. (2018). Geneva: ISO. 6. Jayantha, C. (2020). An Overview of ISO 31000: 2018 Risk Management and Role of Chartered Accountants. The Chartered Accountant, 69(03), 363-370. 7. Manuele, F. A. (2012). Management of Change, Examples from Practice. Professional Safety, 57(7), 35–43. 8. Mitchell, G. E., & Berlan, D. (2018). Evaluation in nonprofit organizations: An empirical analysis. Public Performance & Management Review, 41(2), 415–437. doi: 10.1080/15309576.2017.1400985 9. Pacana, A. (2018). Supervision of measuring equipment based on risk management and ISO 9001. Production Engineering Archives, 21, 8–11. doi: 10.30657/pea.2018.21.02 10. Serpa, S., Ferreira, C. M.,& Sá, M. J. (2020). The Potentialof Organisations’ SWOT Diagnostic Assessment. Academic Journal of Interdisciplinary Studies, 9(4), 93–104. doi: 10.36941/ajis­2020-0065 11. Simoncic, M., & Žnideršic, J. (2019). Tveganja in priložnosti pri monitoringu tekocih in plinastih efluentov, Samovrednotenje, 2/2019 (interni dokument). Krško: Nuklearna elektrarna Krško. 12. Slovenska akreditacija. (11. december 2020). Slovenska akreditacija. Pridobljeno na Akreditirani organi: https://www.slo-akreditacija.si/ 13. Splošne zahteve za usposobljenost preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev (ISO/IEC 17025:2017). (2018). Ljubljana: Slovenski inštitut za standardizacijo. 14. Žagar, T. (2017). Vodstvo, tveganja in priložnosti. Obvladovanje tveganj, 23. letna konferenca (str. 22–23). Murska Sobota: Pomursko društvo za kakovost. *** Milan Simoncic je diplomiral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu je pridobil naziv doktorja znanosti s podrocja menedžmenta kakovosti. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu je bil izvoljen v naziv docenta. Zaposlen je v Nuklearni elektrarni Krško, kot vodja Kemije. Objavil je vec clankov,aktivno deluje v strokovnih domacih in mednarodnih organizacijah. Raziskovalno se ukvarja s proucevanjem koncepta družbene odgovornosti, izzivov organizacijske odlicnosti, priložnosti energetike v trajnostni družbi, sistemov vodenja kakovosti in kemije vodnih medijev jedrskih elektrarn. *** Abstract: Challenges of Managing Changes in Laboratories Research Question (RQ): What risks and challenges testing and calibration laboratories face when upgrading measuring equipment? Purpose: Investigate how Slovenian laboratories manage changes in the upgrade and/or replacement of their measuring equipment. Method: As a tool for obtaining the necessary information, we used a questionnaire developed for this purpose. In addition to descriptive and frequency statistics, we used Kruskal-Wallis tests to evaluate the data. Results: As the most frequently cited reason for the modernization of measuring equipment, they stated wear and tear, followed by an increase in capacity. The vast majority of investment in new measuring equipment was in line with expectations. We confirmed that most of the installations went correctly. The laboratories were more efficient after the change, and the new measuring equipment provides more reliable measurement results. To a smaller extent, the introduced changes were not successful. Considering the number of measuring systems, the number of persons dealing the laboratory equipment and the complexity, we did not prove statistically significant differences. Organization: Slovenian laboratories face the same challenges and manage risks as comparable foreign laboratories, which is an important message of the research. Society: Laboratories introduce constant changes and successfully manage them. This strengthens confidence in the reported results. These affect the quality and acceptability of various products and services, support industrial processes and are in the function of monitoring the environment. Originality: The results are directly useful and relevant in Slovenia and internationally. This is the first such research in Slovenia. Limitations / further research: We have limited to changes related to measuring equipment. Further research can be focused on a more in-depth analysis, focusing on different levels of management as well as other impacts, e.g. human resources. Laboratory responses could also be examined separately for transactional and transformational changes. Keywords: risk management, change management, laboratory activity, measuring equipment. Copyright (c) Milan SIMONCIC Creative Commons License This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. DOI: 10.37886/ruo.2021.039 Usposobljenost za kakovosti pri menedžmentu projektov Ladi Galjot* Domel d.o.o., Otoki 21, 4228 Železniki, Slovenija ladi.galjot@domel.com Mirko Markic Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, Ulica talcev 3, 8000 Novo mesto, Slovenija mirko.markic@guest.arnes.si Povzetek: Raziskovalnovprašanje(RV):Kakšna je usposobljenost sodelavcevzakakovost pri menedžmentu projektov? Namen: Namen raziskave je bila empiricna raziskava o usposobljenosti za kakovost z vidika metod, orodij ter tehnikpri menedžmentu projektov inpodati predloge za izboljšanje stanja. Metoda: Kvantitativno raziskavo smo izvedli med 164 zaposlenimi sodelavci v obravnavani organizaciji, ki so pristojni in odgovorni zaizvajanje postopkov, ki so doloceni sstandardi sistemov menedžmenta kakovosti. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da vecina anketiranih pozna metode, orodja in tehnike kakovosti. Zaposleni z višjo stopnjo izobrazbe ne izkazujejo višje ocene poznavanja metod, orodij in tehnik kakovosti. Število let delovne dobe ne vpliva na število opravljenih usposabljanj. Organizacija: Predlagali smo izboljšave, ki bodo koristne za vse tiste, ki skrbijo za planiranje, organiziranje, vodenje inkontroliranje izobraževanja ter usposabljanja na podrocju metod, orodij in tehnik kakovosti. Družba: Pomembno je spodbujanje in podpora menedžmenta pri nadaljnjem izobraževanju ter usposabljanju zaposlenih, pridobivanju znanj in vešcin, ki so temeljna vrednota ter konkurencna prednost organizacij vdružbenem okolju. Originalnost: Najvec usposabljanj je bilo za metode, orodja in tehnike, ki spadajo v pet stebrov kakovosti avtomobilske industrije (APQP, plan obvladovanja, FMEA, PPAP), poleg tega pa še 6 Sigma ter 8D. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: V raziskavi smo obravnavali zgolj poznavanje in mnenje o uporabnosti metod, orodij ter tehnik pri vgradnji kakovosti proizvod. Na podlagi rezultatov smo pripravili predloge za nadaljnje raziskovanje. Kljucne besede: menedžment, menedžment kakovosti, metode kakovosti, orodja kakovosti, podjetje, tehnike kakovosti, usposabljanje. 1 Uvod V avtomobilski dobaviteljski verigi je vpeljava novega izdelka ali storitve (v nadaljevanju proizvoda) zahteven proces, ki zahteva vkljucenost zaposlenih, ki so usposobljeni za izpeljavo postopkov, ki jih predpisujejo standardi sistema menedžmenta kakovosti. Potrebna so stalna *Korespondencni avtor / Correspondence author Prejeto: 19. maj 2021; revidirano: 20. maj 2021; sprejeto: 29. maj 2021. / Received: 19th May 2021; revised: 20th May 2021; accepted: 29th May 2021. dodatna izobraževanja in usposabljanja zaposlenih. Usposobljeni zaposleni pripomorejo k razvoju kakovostnih proizvodov in ucinkovitih procesov, ki organizaciji zagotavljajo konkurencno prednost na tržišcu. Raziskovalni problem s katerim smo se v naši raziskavi soocali je bil proucitev poznavanja in izvajanja standardov sistemov menedžmenta kakovosti v proucevani organizaciji. Namen raziskaveje bilprouciti v teoriji najpogosteje omenjenemetode, orodjain tehnike kakovosti ter v praksi preveriti, ali jih v obravnavani organizaciji uporabljajo. Poglobili smo se predvsem v poznavanje metod, orodij in tehnik kakovosti, katera znanja so najpomembnejša, kje je znanje pomanjkljivo ter kje so potrebna dodatna usposabljanja. Izvedli smo kvantitativno raziskavo o usposobljenosti za kakovost z vidika poznavanja metod, orodij in tehnik na cenzusu 164 zaposlenih sodelavcev, ki so sodelovali pri menedžmentu projektov v izbrani organizaciji ter zasnovali priporocila konkretnih izboljšav na podrocju usposobljenosti za kakovost iz vidika poznavanja metod, orodij in tehnik v izbrani organizaciji. 2 Teoreticna izhodišca Menedžment projektov je v današnjem casu nujno potreben za obvladovanje tveganj, ob vpeljavi novega proizvoda (Brcar & Markic 2017, str. 26). Menedžment projektov je uporaba znanja, vešcin, tehnik in orodij v aktivnostih projekta za izpolnitev zahtev projekta (PMBOK 2008, str. 8). Anantatmula (2010, str. 3) ugotavlja, daštevilnidejavniki, ki vplivajo nauspešnost projekta, izhajajo izcloveškega dejavnika. Stare (2011, str. 40) definira menedžment projektov kot ciljno usmerjen dinamicen proces, ki vkljucujeobvladovanje casa, stroškov, kakovosti, ljudi in drugih prvin, znamenom ucinkovite izvedbeprojekta. Thomsett (2002, str. 72) navaja, da je bil tradicionalni pogled na uspešnost projekta dolocen z »železnim trikotnikom«. Projekt je bil uspešen, ce so smotre in cilje projekta dosegli v dogovorjenem roku, v okviru planiranih stroškov ter pricakovani kakovosti(Markic Hrast & Markic 2010, str. 68). V avtomobilski industriji je varnost potrošnika na prvem mestu, zato je pomembno zagotavljanje kakovosti v vsej dobaviteljski verigi. Od vseh je zahtevana uporaba standardov kakovosti ISO in IATF 16949, ki zahtevajo dokazila o izvajanju metod, orodij ter tehnik kakovosti in uporabe orodij kakovosti. Naložbe v doseganje kakovosti so cedalje vecje in postanejo cedalje pomembnejša postavka v financiranju razvoja. Zahtevajo cedalje veccasa in zmogljivosti, še posebej, ce govorimo o zagotovitvi kakovosti procesov, kar se dokazuje s pridobitvijo certifikatov (Hauc 2017, str. 15). Sistem ISO za menedžment kakovosti je bil zasnovan kot skrbno pripravljen model dobre poslovne prakse v uspešnih organizacijah, ki ga lahko vsaka organizacija prenese k sebi z dolocenimi prilagoditvami (Piskar & Dolinšek 2006, str. 14). Eno od temeljnih nacel sodobnega menedžmenta kakovosti je »kakovost planiramo, zasnujemo in vgradimo –in nekontroliramo«(PMBOK2008, str. 184). Zato je pomembno, da so zaposleni usposobljeni za uporabo metod, orodij in tehnik kakovosti ter da so seznanjeni z zahtevami standardov, ki jih zahtevajo v avtomobilski industriji (Unterlechner, Štok & Markic 2009, str. 27; VDA 2017, str. 6). Marolt in Gomišcek (2005, str. 168) pravita, da bolj, ko so problemi kompleksni, vecja je potreba po uporabi metod, orodij ter tehnik, s pomocjo katerih si pomagamo razumeti vzroke problema in bolje predstavljati dejansko situacijo. V nadaljevanju predstavimo najpogosteje uporabljene metode, orodja in tehnike na podrocju menedžmenta kakovosti v avtomobilski industriji. Razdelili smo jih v tri skupine, glede na nacin obravnavanja problema. V skupino statisticnih metod smo uvrstili tiste, ki do identifikacije problema pripeljejo s statisticno obdelavo podatkov (6 Sigma, Measurement System Anylysis -MSA, kontrolne karte, Pareto diagram). Metode razreševanja problemov v skupini so nestatisticne metode, ki spodbujajo razmišljanje posameznika in pripeljejo do novih idej za razrešitev problema (Ishikawa ter viharjenje možganov). Metode preventivnega zagotavljanja kakovosti po predpisanih postopkih pripeljejo do izidov, ki preprecijo pojavitev napak v procesu (diagram poteka, Failure Mode and Effect Analysis -FMEA, metoda 8D, plan obvladovanja, Statistical Process Control -SPC). Z metodama kakovosti Advanced Product Quality Planning -APQP in Product Part Approval Process -PPAP na sistematicen nacin obvladujemo dokumente, ki so potrebni za celovit sistem menedžmenta kakovosti v projektu (Galjot 2020, str. 18). V gospodarskih družbah oz. organizacijah so izvedene raziskave, na podrocju uvajanja standardov kakovosti in uvajanja sistemov menedžmentakakovosti v organizacije (npr. Snedec 2010 & Marko, 2013). Raziskave so usmerjenje v pregled zahtev standardov kakovosti, v metode za zagotavljanje kakovosti in vpliv teh na uspešnost organizacij. Veliko je raziskav z namenom ugotavljanja, ali zaposleni poznajo zahteve standardov, jih razumejo in izpolnjujejo zahteve. V vseh raziskavah je zaznati pozitiven vpliv vpeljave standardov kakovosti na poslovanje. Organizacije, ki uporabljajo standarde kakovosti, dosegajo vecjo kakovost dobav, odzivnost dobaviteljev intocnost odprem. Markova (2013) je v raziskavi v izbrani organizaciji ugotovila, da zaposleni teoreticno poznajo veliko metod, orodij in tehnik. V praksi se jih uporablja prevec in ker jih ne znajo v celoti izkoristiti, niso ucinkovite. Tudi Debeljak (2017) poudarja pomembnost uvajanja standardov, ki zagotavljajo celovito in trajno obvladovanje tveganj. Pomembni vzvodi za širjenje zavesti so usposabljanja zaposlenih in sprotna ter stalna opozarjanja. Dolenec (2005) je v raziskavi ucinkov vpeljave standardov vorganizacijo zapisal, da je standard kakovosti bolj jasno definiral organizacijsko strukturo organizacije in izboljšal ucinkovitost procesov. Napodlagi opredelitve teoreticnih izhodišc, identificiranega problema in zaznane raziskovalne vrzeli, smo oblikovali ter preverili naslednje hipoteze: H1: Zaposleni z višjo izobrazbo izkazujejo višjo stopnjo seznanjenosti z metodami, orodji in s standardi kakovosti. H2: Delovnadoba zaposlenega statisticno znacilno vpliva naštevilo opravljenih usposabljanj s podrocja standardov kakovosti. Raziskovalni problem, ki ga bomo v prispevku obravnavali, je bil proucitev poznavanja in izvajanja standardov sistemov menedžmenta kakovosti v proucevani organizaciji. Namen empiricne analize je bil raziskati v teoriji najpogosteje omenjene metode, orodja in tehnike kakovosti ter v praksi preveriti, ali jih v obravnavani organizaciji uporabljajo. Poglobili smo se predvsem v poznavanje metod, orodij in tehnik kakovosti, katera znanja so najpomembnejša, kje je znanje pomanjkljivo ter kje so potrebna dodatna usposabljanja. 3 Metoda V empiricnem delu raziskave smo opravili kvantitativno raziskavo, kot jo opisujejo Easterby-Smith, Thorpe in Lowe (2007, str. 163). Kot pripomocek za pridobivanje primarnih podatkov smo uporabili vprašalnik. Easterby-Smith, Thorpe in Lowe (2007, str. 169) opredeljujejo kot glavni namen ankete pridobitev podatkov ter informacij s strani dolocenega kroga ljudi. Vprašalnik smo posredovali vsem zaposlenimnatreh izbranih podrocjih (razvoj, tehnologija in kakovost), ki sodelujejo na projektih. Vprašalnik je bil dostopen na spletu v spletni aplikaciji 1KA. K sodelovanju smo jih povabili preko elektronske pošte. Anketiranci so odgovarjali anonimno. Vprašalnik je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu so se vprašanja nanašala na demografske podatke o anketirancu. Drugi del je vseboval vprašanja glede poznavanja metod, orodij in tehnik kakovosti ter opravljenih usposabljanjih s tega podrocja. Vprašanja smo oblikovali na podlagi podatkov, pridobljenih v teoreticnem delu raziskave. Vprašanja so zaprtega tipa z vnaprej pripravljenimi odgovori oziroma s trditvami na podlagi Likertove 5­stopenjske lestvice (1 – sploh ne drži ..., 5 – popolnoma drži). V zacetnem delu vprašalnika so respondenti opredelili, v katerem od treh podrocij, razvoj, kakovost ali tehnologija, so zaposleni. Z drugim vprašanjem so opredelili, ali vecji del delovnega cas delajo na avtomobilskem programu ali na ostalih programih. Nato sta bila v vprašalniku dva sklopa vprašanj s 13 podvprašanji. Nanašala so se na metode, orodja in tehnike kakovosti, ki so bile v teoreticnem delu magistrske naloge prepoznane kot najpogosteje uporabljene, oziroma je njihova uporaba dolocena s standardi. Pri vprašanju, ali poznajo naštete metode, orodja in tehnike kakovosti, so izbrali eden odgovor med naslednjimi možnimi: Zelo dobro – poznam pomen in uporabo postopka ter uporabljam pri delu, Dobro – poznam pomen in uporabo postopka, Povprecno – mi je poznano, vendar ne poznam postopka izvedbe, Sem že slišal – ne poznam postopka izvedbe, sem že slišal zanj ter Ne poznam. Pri vprašanju po mnenju o uporabnosti posamezne metode, orodja in tehnike pri vgradnji kakovosti v proizvod, je bilo možnih pet odgovorov: Zelo uporabna, Uporabna, Povprecna, Manj uporabna in Neuporabna. Pri petem vprašanju so anketiranci oznacili, katerih izobraževanj in usposabljanj so seudeležili terkaterih bi seželeli udeležiti v prihodnosti. Nato je bilo odprto vprašanje, kjerso anketiranci lahko napisali svoje predloge k povecanju usposobljenosti zaposlenih za kakovost. Zadnji del vprašalnikaje vseboval vprašanja o demografskih podatkih: izobrazba, starost, delovna dobain spol. Metode, orodja in tehnike menedžmenta kakovosti • 6 Sigma • APQP • Viharjenje možganov • Diagram poteka • FMEA • Ishikawa • Kontrolne karte • Metoda 8 D • MSA • Pareto diagram • Plan obvladovanja • PPAP • SPC Slika 1. Model raziskave Vprašalnik smo poslalina164 elektronskih naslovov zaposlenih v oddelkih razvoj, kakovost in tehnologija. Anketiranje je bilo anonimno, vprašalnik je vseboval vprašanja zaprtega tipa, eno vprašanje je bilo odprtegatipa, zmožnostjo vpisa mnenja. Anketiranjesmo izvedlinapopulaciji zaposlenih v oddelkih razvoj, kakovostin tehnologija v obravnavani organizaciji. Vkljuceni so bili vsi zaposleni iz teh treh oddelkov, saj so v teh službah pristojni in zadolženi za izvajanje postopkov, ki jih predpisujejo standardi ter morebitne dodatne zahteve potrošnikov. V teh oddelkih nastaja razvojna, tehnološka in kontrolna dokumentacija. Uporaba metod, orodij in tehnik se zacne že v samem zacetku razvoja novega proizvoda, da se razvije proizvod, ki bo ustrezal potrebam potrošnika ter ga bo možno izdelovati v zahtevani kakovosti v pogojih serijskega proizvajanja. Tudi pri razvoju procesa in postavitvi tehnologije je potrebna uporaba metod, orodij ter tehnik, da se zagotovi proces, ki je sposoben proizvod zagotavljati v zahtevanih kolicinah in predpisani kakovosti, s cimnižjimistroški, s cimmanj zastojev in brez izmeta. Prav tako je oddelek kakovosti vkljucen v razvoj proizvodain procesa, pripravlja plan obvladovanja, standarde kakovosti ter merilno opremo za izdelavo prototipov in za serijsko proizvajanje. Podatke smo analizirali, obdelali in interpretirali v spletnem programu za izvedbo anket 1KA ter v programskem orodju Microsoft Excel. 4 Rezultati in razprava 4.1 Demografski podatki anketiranih Vprašalnik je bil poslan na 164 elektronskih naslovov. Vrnjenih smo dobili 162 izpolnjenih anket. Vse niso bile izpolnjene v celoti, zato smo jih izlocili. V analizo smo vkljucili 127 v celoti izpolnjenih anket, to je 77 % odzivnost celotnega vzorca, ki je skladna s pricakovanji za družboslovno raziskovanje (Flere 2000, str. 34). Vprašalnik je bil poslan zaposlenim iz obravnavane organizacije, ki delajo v razvoju, kakovosti in tehnologiji. Demografski podatki o starosti, delovni dobi, izobrazbi in delovni dobi so predstavljeni v Tabeli 1. Revija za univerzalno odlicnost / Journal of Universal Excellence, Clanek / Article September 2021, leto / year 10, številka / number 3, str. / pp. 217-232. Tabela 1: Število anketirancev po spolu, starosti, delovni dobi in izobrazbi Spol Frekvenca Delež (%) Moški 103 81,1 Ženski 24 18,9 Skupaj 127 100 Starost do 20 let 0 0,0 21–30 let 28 22,1 31–40 let 45 35,4 41–50 let 30 23,6 51–60 let 23 18,1 61 let ali vec 1 0,8 Skupaj 127 100 Delovna doba do 10 let 48 37,8 11–20 let 26 20,5 21–30 let 25 19,7 Nad 31 let 28 22,0 Skupaj 127 100 Izobrazba Srednješolska izobrazba 19 14,9 Višješolska izobrazba 26 20,5 Visokošolska izobrazba 33 26,0 Univerzitetna izobrazba 31 24,4 Magisterij 12 9,5 Doktorat 6 4,7 Skupaj 127 100 V raziskavi je sodelovalo 81,1 % moških in 18,9 % žensk. Najvecji delež sodelujocih v raziskavi je starih od 31 do 40 let (35,4 %) in od 41 do 50 (23,6 %). Nihce ni bil mlajši od 20 let, eden (0,8 %) je bil star vec kot 61 let. V vzorcu je bil najvecji delež zaposlenih z do 10 let delovne dobe (37,8 %), ostala populacija se je enakomerno porazdelila v preostala starostna obdobja. Najvec respondentov ima visokošolsko izobrazbo (26,0 %), najmanj pa doktorat (4,7 %). 4.2 Poznavanja metod, orodij in tehnik Pri prvem vprašanju smo anketirane vprašali, koliko poznajo posamezne metode, orodja in tehnike kakovosti. V Tabeli 2 so predstavljene osnovne statistike o poznavanju metod, orodij in tehnik. Tabela 2. Poznavanje metod, orodij in tehnik Standardni Poznavanje metode Povprecje Modus Mediana odklon 6 sigma 3,2 3 3 0,98 APQP 2,97 4 3 1,26 Viharjenje možganov 3,63 4 4 1,23 Diagram poteka 3,77 5 4 1,19 FMEA 3,9 4 4 1,07 Isikawa 2,97 4 3 1,37 Kontrolne karte 3,14 3 3 1,26 Metoda 8D 3,75 5 4 1,15 MSA 3,2 4 3 1,31 Pareto diagram 2,92 3 3 1,33 Plan obvladovanja 4,03 5 4 1,1 PPAP 3,83 4 4 1,16 SPC 2,87 1 3 1,45 Iz zgornje tabele so razvidne povprecne vrednosti, ki prikazujejo, da so anketirani v povprecju opredelili vecjo vrednost od 2,87. Najvecja povprecna vrednost (4,03) je pri poznavanju plana obvladovanja, najnižja povprecna vrednost (2,87) pri metodi SPC. Standardni odklon kaže, daso ocene poznavanja najbolj razpršene pri poznavanju metodeSPC in najmanj pri poznavanju 6 sigme. Da bi preverili, koliko zaposleni poznajo metode, orodja in tehnike kakovosti, smo najprej pogledali splošno stanje. Na Sliki 2 je prikazana povprecna ocena poznavanja metod, orodij in tehnik v izbrani organizaciji. Anketirani najbolj poznajo plan obvladovanja (ocena 4,03), najmanj pa SPC (2,87). Dobro poznajo tudi FMEA, PPAP, diagram poteka, 8D, viharjenje možganov. Medmanj poznanimi so 6 sigma,MSA, kontrolnekarte, APQP, Ishikawa in Pareto diagram. Pri 6 sigma je najmanjšistandardni odklon (0,89), ki zocenamimed 3,15 in 3,25 kaže, da jo v vsi poznajo približno enako. Najvecji standardni odklon je 1,45 pri metodi SPC. Povprecna ocena je nizka (2,87). V razvoju so ocenili z 2,11, v kakovosti s 3,64. Visok standardni odklon je posledicaspecificnosti te metode, ki sejo uporablja za analizo sposobnosti merilnih sistemov, ki jo izvaja oddelek kakovosti. Slika 2. Poznavanje metod, orodij in tehnik kakovosti 4.3 Uporabnost metod, orodij in tehnik kakovosti Pri drugem vprašanju smo anketirane vprašali po mnenju o uporabnosti posamezne metode, orodja ali tehnike pri vgradnji kakovosti v proizvod. Slika 3. Ocena uporabnosti metod, orodij in tehnik kakovosti Zanimalo nas je mnenje anketirancev, koliko metode, orodja in tehnike pripomorejo pri vgradnji kakovosti v proizvod. Na Sliki 3 so prikazane povprecne ocene za celotno populacijo. Anketiranci se strinjajo, da so vse zelo uporabne pri zagotavljanju kakovostnih proizvodov. Najvišjo oceno so podaliFMEA (4,32), planu obvladovanja (4,31), PPAP (4,1), sledijo metoda 8D, viharjenjemožganov, APQP, diagram poteka, MSA, kontrolnekarte, 6 sigma, SPC(ocene od 3,98 do 3,62). Po mnenju vecine anketiranih k vgradnji kakovosti v proizvod najmanj doprineseta Isikawa (3,34) in Pareto diagram (3,32). Mnenja o uporabnosti posamezne metode, orodja ali tehnike pri vgradnji kakovosti v proizvod neodstopajo v tolikšnimeri, kot so pri odgovorih navprašanje onjihovem poznavanju. Najnižji standardni odklon je pri oceni uporabnosti metode FMEA. Nihce je ni ocenil kot neuporabno, kot manj uporabno pa 1,5%. 48 %jo je ocenilo kot zelo uporabno. Najvecjistandardni odklon je pri metodi SPC (1,11). Tu je velika razlika med razvojem, kjer jih 10 % meni, da ni uporabna, in kakovostjo, kjer jih 40,9 % meni, da je zelo uporabna. 4.4 Preverjanje hipotez H1: Zaposleni z višjo izobrazbo izkazujejo višjo stopnjo seznanjenosti z metodami, orodji in s tehnikami kakovosti. Slika 4. Povprecje ocene poznavanja metod, orodij intehnik glede na izobrazbo V grafu na Sliki 4 je prikazano poznavanje metod,orodij in tehnik gledena izobrazbo. Najvišja povprecna ocena poznavanja vseh metod, orodij in tehnik je izracunana pri zaposlenih z višješolsko izobrazbo (3,71), sledi višješolskaizobrazba (3,63), univerzitetna izobrazba (3,37) ter doktorat (3,23). S slike je razvidno, da poznavanje metod, orodij in tehnik kakovosti ni pogojeno z višino stopnje izobrazbe. To je kazalnik, da poznavanje metod, orodij in tehnik ni pridobljeno s formalno izobrazbo, ampak je pridobljeno z delovnimi izkušnjami ter dodatnim usposabljanjem glede na potrebe delovnega mesta. Hipoteze 1 ne potrdimo, saj zaposleni z višjo stopnjo izobrazbe ne izkazujejo višje ocene poznavanja metod, orodij in tehnik kakovosti. H2: Delovnadobazaposlenegavplivanaštevilo opravljenih usposabljanj spodrocja standardov kakovosti. Za preverjanje hipoteze smo izracunali povprecno število opravljenih usposabljanj na zaposlenega in jih razvrstili glede na število let delovne dobe. Na Sliki 5 je prikazano, da so najvec usposabljanj opravili anketirani, ki imajo med 21 in 30 let delovne dobe, povprecno 3,62. Sledijo jim anketirani z vec kot 31 let delovne dobe, ki so opravili 3,48 usposabljanj na posameznika. Anketirani z do 10 let delovne dobe so opravili 3,35 usposabljanj. Najmanj usposabljanj je bilo v skupini anketiranih z od 11 do 20 let delovne dobe, to je le 2,62 usposabljanj na posameznika. Hipotezo 2 zavrnemo. Število let delovne dobe ne vpliva na število opravljenih usposabljanj. Slika 5. Opravljena usposabljanja glede na delovno dobo 5. Zakljucek V empiricnem delu raziskave smo v izbrani organizaciji opravili anketo o poznavanju metod, orodij in tehnik za menedžment kakovosti, ki so dolocene s standardom IATF 16949. Najprej smo preverili, koliko anketirani poznajo metode, orodja in tehnike, ki predstavljajo pet stebrov kakovosti v avtomobilski dejavnosti. APQP, PPAP, FMEA in plan obvladovanja so v celotnem povprecju dobile visoko oceno poznavanja. SPC in MSA v celotnem povprecju nista dosegli visoke ocene, saj jih uporablja le del zaposlenih. To sta specificni metodi, ki se ju uporablja za preverjanje stabilnosti merilnih procesov in analizo sposobnosti procesov. Uporabljajo ju v oddelku kakovosti, kjer je ocena poznavanja precej višja kot v razvoju. V njihovo izvedbo so delno vkljuceni tudi zaposleni v tehnologiji, kar se kaže tudi pri višji oceni. Podobni izidi so bili ugotovljeni tudi pri oceni njihove uporabnosti pri vgradnji kakovosti v proizvod. V povprecju so bile ocene uporabnosti višje od ocene poznavanja, kar nakazuje na zavedanje zaposlenih, da so metode, orodja in tehnike uporabne ter bi jih izvajali v vecji meri, ce bi jih znali pravilno izvajati in uporabljati. Pri raziskavi poznavanja metod, orodij in tehnik glede na stopnjo dosežene izobrazbe, je bilo ugotovljeno, da zaposleni z višjo stopnjo izobrazbe ne izkazujejo višje stopnje njihovega poznavanja. Rezultati so pokazali, da jih najbolje poznajo zaposleni z višješolsko izobrazbo, manj pa zaposleni z visokošolsko izobrazbo. To nakazuje, da se jih ne naucijo v formalnem izobraževanju, temvec z dodatnim usposabljanjem za potrebe delovnega mesta. Pri mnenju o uporabnosti metod, orodij in tehnik za vgradnjo kakovosti v proizvod ni bilo vecjih razlik med zaposlenimi, razdeljenimi glede na stopnjo izobrazbe. Rezultati so pokazali, da so se udeležili najvec usposabljanj za metode, orodja in tehnike, ki spadajo v pet stebrov kakovosti avtomobilske industrije (APQP, plan obvladovanja, FMEA, PPAP), poleg tega pa še 6 Sigma ter 8D. Najvec zanimanja je za dodatna usposabljanja APQP, PPAP in FMEA. Zaposleni v podjetju dobro poznajo metode, orodja in tehnike kakovosti. Prav tako se zavedajo njihove uporabnosti pri vgradnji kakovosti v proizvod. Glede na razliko v indikatorju Likertove lestvicepri oceni poznavanja in mnenju onjihovi ucinkovitosti, predvidevamo, da se zaposleni zavedajo pomanjkanja usposobljenosti za izvajanje metod, orodij ter tehnik. Naši izidi se v celoti ujemajo z izidi Markove (2013), ki je v raziskavi v izbrani organizaciji ugotovila, da zaposleni teoreticno poznajo veliko metod, orodij in tehnik kakovosti. Investiranje v kakovost zahteva cedalje vec casa in virov, še posebej, ce govorimo o zagotovitvi kakovosti procesov, kar se dokazuje s pridobitvijo certifikatov (Hauc 2017, str. 15). V empiricnem delu smo raziskali usposobljenost zaposlenih v oddelkih razvoj, kakovost in tehnologija v izbrani organizaciji. Izidi raziskave so pokazali, da zaposleni poznajo metode, orodja in tehnike kakovosti ter jih uporabljajo pri svojem delu. Strinjajo se, da pripomorejo k vgradnji kakovosti v izdelek in proces. V nekaterih skupinah zaposlenih se kaže pomanjkanje usposobljenosti, zaznana je nizka zainteresiranost za dodatna usposabljanja. V raziskavi smo ovrgli hipotezo, da je število usposabljanj pri anketiranih z vec let delovne dobe vecje kot pri ostalih zmanj let delovne dobe. Povprecno število usposabljanj naposameznika zleti res raste, vendar se to v raziskavi ni potrdilo, saj se je zaradi hitre rasti podjetja, predvsem na avtomobilskem programu, v zadnjih desetih letih zelo povecalo število novo zaposlenih, ki so zaradi potreb delovnega mesta opravili vec usposabljanj. Tako je bilo povprecno število usposabljanj na posameznika v skupini anketiranih z delovno dobo do deset let vecje kot pri skupini z delovno dobo od 11 do 20 let. Zasnovali smo predloge za izboljšanje stanja, ki bodo imeli prakticne koristi za obravnavano organizacijo in koristne informacije za vse tiste, ki se ukvarjajo z uvajanjem metod, orodij ter tehnik kakovosti v podjetja in druge ustanove. Raziskava je bila izvedena z naslednjimi predpostavkami: Pridobivanje podatkov s pomocjo vprašalnika je najprimernejši nacin za izvedbo kvantitativne raziskave. Zaposleni v razvoju, tehnologiji in kakovosti so kljucni pri uvajanju ter uporabljanju metod, orodij in tehnik kakovosti, zato so najprimernejša populacija za to raziskavo. Vkljuceni v projektne time lahko najbolje ocenijo stanje poznavanja standardov kakovosti v organizaciji. Omejitve pri obravnavanju problema so bile naslednje: Kakovost raziskave je bila odvisna od pripravljenosti anketirancev za sodelovanje v anketi in povzema subjektivno oceno anketirancev. Zbiranje podatkov z vprašalnikom, kjer prevladujejo vprašanja zaprtega tipa z v naprej pripravljenimi odgovori, so lahko slabost, saj je vedno podano le omejeno število odgovorov. Vendar pa je uporaba vprašanj zaprtega tipa najprimernejša za kvantitativno raziskavo. V raziskavi smo obravnavali zgolj poznavanje in mnenje o uporabnosti metod, orodij ter tehnik pri vgradnji kakovosti v proizvod. Smiselno bi bilo raziskati razloge za nezainteresiranost zaposlenih za dodatna usposabljanja. Predlagamo podrobnejšo raziskavo o opravljenih usposabljanjih, v kateri bi pridobili natancnejše podatke o opravljenih usposabljanjih, o izvajalcih usposabljanj in oceno njihove kakovosti izvedbe. Predlagamo raziskavo, s katero bi preverili ponudbo strokovnih izobraževanj in kakovost ponudnikov usposabljanj za izvajanje metod, orodij ter tehnik kakovosti. Standardi kakovosti organizaciji prinašajo prednosti in slabosti. Prednosti se kažejo v sodelovanju s potrošniki v avtomobilski industriji, ki so pripravljeni investirati v razvoj in opremo, slabosti pa so v povecanih stroških zaradi vzdrževanja zahtev standardov. Teh stroškov se v obravnavani organizaciji ne nadzoruje loceno, so strošek projekta uvedbe novega proizvoda v proizvajanje. Zaradi tega jih je težje identificirati in ukrepati za njihovo znižanje. Predlagamo raziskavo, kjer bi se identificiralo in ovrednotilo dodatne stroške zaradi zahtev standardov. Menedžerji bi imeli natancnejše informacije, do kolikšne vrednosti sofinanciranja v investicijo je projekt še donosen za organizacijo. Taka raziskava bi menedžerjem prinesla koristne informacije pri odlocanju za nove projekte. Reference 1. Anantatmula, V. S. (2010). Project Manager Leadership Role in Improving Project Performance. Engineering Management Journal 22 (1), 3–8. 2. Brcar, M. & Markic, M. (2017). Menedžment projektov in financna dodana vrednost. Revija za univerzalno odlicnost 6 (1), 25-38. 3. Debeljak, C. (2017). Prenova procesa poslovanja, skladna s smernicami standardov vedenja kakovosti. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. 4. Dolenec, M. (2005). Vpeljava standarda kakovosti ISO 9001:2001 v podjetje Kovinar Jesenice in ocena ucinkov pridobitve standarda. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. 5. Easterby-Smith, M., Thorpe, R. & Lowe, A. (2007). Raziskovanje v managementu. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. 6. Flere, S. (2000). Sociološka metodologija. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. 7. Galjot, L. (2020). Usposobljenost za kakovost pri managementu projektov v izbranem podjetju: Magistrska naloga. Koper: Univerza na Primoskem, Fakulteta za management. 8. Hauc, A. (2007). Projektni management. Ljubljana: GV Založba. 9. IATF 16949, Automotive Quality Management System Standard, 2016. 10. IATF Auditor Guide for IATF 16949, 4th Edition, 2019, AIAG. 11. Markic Hrast, S. &Markic, M. (2010). Management projektov v zavodih za zdravstveno varstvo. Organizacija 43 (2), A67–A77. 12. Marko, T. (2013). Sistem vodenja kakovosti z metodami zagotavljanja kakovosti. Magistrska naloga. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za logistiko. 13. Marolt, J. & Gomišcek, B. (2005). Management kakovosti. Kranj: Moderna organizacija. 14. Piskar, F. & Dolinšek, S. (2006). Ucinki standarda kakovosti ISO: od managementa kakovosti od poslovnega modela. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za Management. 15. PMBOK. (2008). Vodnik po znanju projektnega vodenja. PMBOK vodnik. Kranj: Moderna organizacija 16. Snedec, B. (2010). Ucinki standarda kakovosti ISO 9001: študija primera. Magistrska naloga. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za Management 17. Stare, A. (2011). Projektni management: teorija in praksa. Ljubljana: Agencija Poti. 18. Thomsett, R. (2002). Radical project management. Upper Saddle River (NJ): Prentice Hall PTR 19. Unterlechner, M., Štok, M.Z. & Markic, M. (2009). Inoviranje, kakovost in Lean Six Sigmav v proizvodnem procesu. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. 20. VDA. 2017. Quality Management in the Automotive Industry: Assesment of Quality Management Methods, Guideline. Online-document. Verband der Automobilindustrie. Quality Management Center. Berlin. Pridobljeno na http://www.vda-qmc.de/publikation/download. *** Ladi Galjot je diplomirala na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem na temo Psihološka pogodba zaposlenih vcasu gospodarske krize.Na isti fakulteti je koncala magisterij na temo Usposobljenosti zaposlenih za kakovost pri managementu projektov. Zaposlena je v podjetju Domel, v oddelku Razvoj in raziskave. Je vodja projektov za razvoj motorjev in motornih komponent. *** Mirko Markic je doktoriral na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru s podrocja organizacijskih ved na temo inoviranja. Po dvanajstih letih delovanja v gospodarstvu se je zaposlil na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem. Je redni profesor za podrocje menedžmenta in znanstveni svetnik ter vodja ali clan 17 raziskovalnih projektov in projektov z gospodarstvom. Njegova bibliografija obsega vec kot 650 enot s podrocja upravnih in organizacijskih ved ter javnega zdravstva (varstvo pri delu). *** Abstract: Skills for Quality in the Project Management Research Question (RQ): What are the skills of employees for quality in the project management? Purpose: The aim of the research was to conduct an empirical research about the skills for quality from the view of methods, tools, and techniques on project management and give suggestions for improvement of current state. Method: Quantitative research was conducted on 164 employees in the organisation, which are competent and responsible for implementation of procedures defined by quality management system standards. Results: It was found out that most of the respondents know the quality methods, tools and techniques. Employees with a higher level of education do not show the higher level of knowledge of the quality methods, tools, and techniques. The number of years of service does not affect the number of completed trainings. Organization: We proposed the improvements that will be useful for all those who take care of planning, organizing, leading and controlling education and training in the field of quality methods, tools, and techniques. Society: It is important to encourage and support management in further education and training of employees, acquiring knowledge and skills that are a fundamental value and the competitive advantage of organizations in the social environment. Originality: Most of the training was performed for the methods, tools, and techniques that belong into the five pillars of quality of the automotive industry (APQP, control plan, FMEA, PPAP), in addition to the 6 sigma and to the 8D. Limitations/Future Research: We considered only the knowledge and opinion on the applicability of methods, tools, and techniques in the implementation of quality in product. We prepared the proposals for further research. Keywords: enterprise, management, quality management, quality methods, quality techniques, quality tools, training. Copyright (c) Ladi GALJOT, Mirko MARKIC Creative Commons License This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. DOI: 10.37886/ruo.2021.039 Vrednotenje zaznanih koristi in tveganj jedrske tehnologije v družbi Maja Kozole* Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, Ulica talcev 3, 8000 Novo mesto, Slovenija maja.kozole@fos.unm.si Povzetek: Raziskovalno vprašanje (RV): Zanima nas katere koristi in tveganja jedrske tehnologije družba zazna, hkrati pa želimo ugotoviti kljucne dejavnike na podlagi katerih si oseba zgradi percepcijo in mnenje o jedrski tehnologiji. Namen: Namenraziskave je ovrednotitizaznane koristi intveganja jedrske tehnologije vdružbi, na podlagi pregleda relevantne strokovne in znanstvene literature. Metoda: S pomocjo integrativnega pregleda literature želimo narediti kvalitativno vsebnostno analizo, zbrati podatke,jihpreuciti, ovrednotiti in ustvariti splošen model zaupanja. Rezultati: Ugotovili smo kljucne dejavnike za zaznavanje tveganj in koristi pri jedrski energiji. V grobem smo te dejavnike delili na okoljske in socialne. Pri zaznavi tveganj so prevladali okoljski dejavniki, medtem ko sta bila pri koristih prisotna oba. Organizacija: Razumevanje percepcije javnosti je kljucnega pomena za razvoj jedrske energije v prihodnosti. Potencialna korist jedrske energije je vnacinu cistega pridobivanja elektricne energije, prepoznana kot pristop vsmeri brezogljicne družbe. Družba: Raziskava poudarja povezavo med jedrsko tehnologijo, družbo in okoljem. Ljudje danes skorajda ne znamo živeti brez elektricne energije, zato je zanimivo raziskovati o vprašanju ali smo za to pripravljeni živeti vokolju z jedrsko elektrarno insprejemati vsa njena tveganja. Originalnost: Na osnovi pregleda literature bomo pridobili vpogled v miselnost družbe o jedrski tehnologiji. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Pri nadaljnjem raziskovanju bi se lahko osredotocili na ukrepe, kako izboljšati javno miselnost v dobrobit in podporo jedrskemu razvoju. Kljucne besede: koristi, tveganja, zaupanje, jedrska energija, jedrska tehnologija, vrednotenje, okolje. 1 Uvod Že od samega zacetka je razvoj jedrske tehnologije vprašanje družbenega dojemanja in sprejemanja. Njeni podporniki so jo zagovarjali v smislu rešitve v okoljsko dobrobit zaradi nizke emisije ogljika in ustvarjanja zanesljive in visoke proizvodnje elektricne energije. V nacionalni energetiki politiki pa se odnos polarizira v dve smeri. Nekatere države so sprejele odlocitev za zaprtjejedrskih elektrarn (Švica, Belgija, Francija, Nemcija), medtem ko so druge * Korespondencni avtor / Correspondence author Prejeto: 5. marec 2021; revidirano: 7. marec 2021; sprejeto: 10. marec 2021. / Received: 5th March 2021; revised: 7th March 2021; accepted: 10th March 2021. v fazi projektov nacrtovanja njihove gradnje (ZDA, Združeno kraljestvo, Indonezija, Tajska). (Ho, Looi, Chuah, Leong, & Pang, 2018, str. 436) Prihodnost jedrske energije sloni predvsem na dejstvu, kako jo bo javnost sprejemala. Še pred vecjimi jedrskimi nesrecami na otoku Three Mile in Chernobly, je bilo družbeno zaznavanje najbolj kriticen dejavnik, ki je narekoval prihodnost jedrske energije. V sedemdesetih letih se je prvic opazila potreba po preucevanju in izboljšanju javnega sprejemanja, ter opredelitev zaznavanja jedrskega tveganja s številnimi psihometricnimi testi. Prvi rezultati ameriške javnosti so kazali na to, da je jedrska moc najbolj tvegana tehnologija glede na posledice in neobvladljivost. (Nguyen & Yim, 2018, str. 1) Strah v ljudeh, ki so ga povzrocile vecje jedrske nesrece, je bil prav gotovo glavni razlog za upad podpore jedrski energiji. Veliko ljudi na Japonskem je po nesreci v Fukušimi-Daici nasprotovalo proizvodnji jedrske energije, gradnji novih jedrskih elektrarn in proucevanju možnosti za proizvodnjo elektricne energije. Z drugimi besedami lahko recemo, da je upadlo zaupanje in sprejemanje jedrske energije. Samo zaupanje povezujemo z zaznanimi koristmi in tveganji. Gre torej za odnos ljudi, ki vpliva na energetsko politiko. Po katastrofi je Japonska vladaumaknilain odpovedala vsenacrtenamenjenejedrskemu razvoju in odredilainšpekcijske preglede jedrskih elektrarn skupaj z vzpostavitvijo novih varnostnih predpisov. (Ryu, Kim, & Kim, 2018, str. 1, 2) Zaupanje v jedrsko energijo je kljucno, ce želimo da se ljudje lahko pocutijo varni. Le to pa ne zavisi samo od varnostnih vprašanj v primeru nezgod, temvec tudi od varnostnih vprašanjih ravnanja z jedrskimi odpadki in razpoložljivosti virov. Zaupanje je kljucno, da se ljudje lahko pocutijo varne. (Ryu et al., 2018, str. 2) Z raziskavo želimo poiskatikoristiin tveganjajedrske tehnologije, ki jih družba zazna. Odkriti si želimokljucnedejavnike, napodlagi katerih si posameznik lahko ustvari percepcijo o jedrski tehnologiji, bodisi pozitivne ali negativne narave. Namen in cilj raziskave je ustvariti model, ki bo prikazoval splošno sliko zaupanja v jedrsko tehnologijo. Le ta lahko deluje kot primerno izhodišce za nadaljnjo nacrtovanje energetske politike in pripomore k boljšemu razumevanju javne percepcije. 2 Teoreticna izhodišca V zadnjem desetletju se je zaupanje pojavilo kot pomemben teoreticni koncept v družboslovnih raziskavah, ki naj bi bil precej zapleten in vecdimenzionalen. Ce želimo zaupanje opredeliti na institucionalni ravni, govorimo o institucionalnem zaupanju, ki zadeva politicno in upravno podrocje. Temelji na odnosu do politicnega sistema in prepricanje ljudi v povezanost z varnostjo razmer z varnostnim postopkom in strukturo. (Ryu et al., 2018, str. 2) Odnos do jedrske energije je povezan s splošno okoljsko zaskrbljenostjo v smislu pozitivnega odnosa do podnebnih sprememb. Obstajajo dokazi, da odnos posameznikov do jedrske energije postane pozitivnejši, ce so mnenja da tovrstna energija blagodejno deluje na podnebne spremembe. Odnos družbedo jedrske energije in ublažitve podnebnih sprememb je odvisen od sociodemografskih spremenljivk. (Vainio, Paloniemi, & Varho, 2017, str. 2,3) Izvedenih je bilo že veliko teoreticnih in empiricnih raziskav o zaupanju. Zaupanje je zelo abstrakten pojem in ima veliko pomensko razsežnost. Lahko ga delimo na relacijsko, ki predstavlja odnos med osebo ki zaupa in ostalimi, kalkulativno zaupanje pa se nanaša na preteklo vedenje in/ali omejitve prihodnjega vedenja. Siegrist v Ryu et al., 2018 je pokazal vzrocne povezave med zaupanjem, tveganjem in sprejemanjem. Dokazal je, da zaupanje v institucije pozitivno vpliva na zaznane koristi in na zmanjšano zaznavanje tveganja biotehnologije. Oboje skupaj, tako zaznane koristi kot tveganja, pa vplivajo na sprejemanje biotehnologije. (Ryu et al., 2018, str. 3) V študijah tveganja je bilo ugotovljeno, da tudi zaupanje v vlado vpliva na zmanjševanje zaznavanja tveganj in s tem povecanje sprejemljivosti jedrske energije. Vendar pa se tovrstni ucinki razlikujejo od države do države. Poznamo tri ocene vlad, ki vplivajo na zaupanje v predpise, to so: vrednostna podobnost, splošno zaupanje in skepticizem. Dokazano je, da je zaupanje v vlado povecalo realno, lokalno, prakticno in alternativno obliko sprejetja jedrske energije. (Ryu et al., 2018, str. 6) Okoljski aktivizem pomeni, da so posameznikipripravljeni, da seaktivno vkljucujejo v ukrepe za zmanjševanje okoljskih težav ali tveganj. Z raznimi peticijami in demonstracijami se lahko spodbuja jedrska energija za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida ali pa se ukrepa proti jedrski energijiza zmanjšanje možnosti nesrec zjedrskimiodpadki. Okoljski aktivizem temelji predvsem na morali in gre za premišljenost v smislu kaj je pravilno in kaj ne. NAM (Norm activation model) je ustrezen model za preucevanje podrocja zaznavanja tveganj na okolje. Izhaja predvsem in osebnih norm ljudi (PS-personal norms). Vse negativne in pozitivne posledice jedrske tehnologije po pomembne za razlago PN in pripravljenost za ukrepanje bodisi za ali proti jedrski energiji, se pa podporniki in nasprotniki razlikujejo pri nacinu poudarjanja pozitivnih in negativnih posledic jedrske energije. Pricakuje se, da imajo zagovorniki mocnejši PN in so bolj pripravljeni protestirati v prid jedrski energiji, kadar zaznajo vec koristi in manj tveganj. Nasprotniki pa, kadar zaznajo ravno obratno, torej vec tveganj in manj koristi. (De Groot & Steg, 2010, str. 1364, 1365) V industrijskem svetu se jedrska energija kar precej spodbuja, medtem pa javnost postaja vse boljprevidna, šeposebej v obdobju po nesreci v Fukušimi. Zaznavanje tveganj je precejšnje in predstavlja precejšen vpliv na oblikovanje politike. (Wu, 2017, str. 2, 3) Koerner (2014) je raziskal vpliv jedrskih nesrec in medijev na dojemanje javnega tveganja in na ameriško jedrsko politiko. Ugotovil je, da kadar mediji in vlada uporabljajo negativne primere, s tem zlahkapreusmerijo pozornost naen vidik problema in ljudje težjevidijo splošna vprašanja. Omenja, da ne obstaja dostopnega medija, kjer bi lahko znanstveniki predstavljali informacije širši javnosti. (Koerner, 2014, str. 241, 246) Vsekakor je dejstvo, da jedrska energija proizvaja radioaktivne odpadke, ki se hranijo v posebnih pogojih in so radioaktivnišestoletja. Uporabljajo segloboka geološkaodlagališca, ki so primerno izolirana in oblikovana na nacin da ne potrebujejo dolgorocnega vzdrževanja. (Pance, 2017, str. 30, 31) Še posebej prebivalci, ki živijo v bližinijedrske elektrarne, sebojijo potencialnih nevarnosti za okolje zaradi jedrskega sevanja ali morebitnih nesrec. Pomanjkanje informacij in premajhna komunikacija z javnostjo prav tako negativno vpliva na ljudi in prispeva k neuspehu jedrskega programa. Vedenje ljudi pri iskanju informacij je posledica vrzeli v znanju in zato si prizadevajo za pridobitev informacij. Študija je pokazala, da je kolicina znanja kljucnega pomena pri napovedovanju zaznanega tveganja. Pretekle jedrske nesrece sicer lahko povzrocajo povecano znanje o jedrski energiji, ampak setemu sorazmerno prikljucujejo tudi zaznave tveganj. Ljudje z vecjim znanjem o jedrski energiji so bolj izpostavljeni tako pozitivnim kot negativnim informacijam. K negativnim informacijam štejemo zaznavo tveganj. Prebivalci nimajo nikoli dovolj znanja, da bi lahko presodili tveganje gradnje jedrske elektrarne v bližini, vendar jih pomanjkanje znanja motivira k iskanju le teh. (Zeng, Wei, Zhao, Zhu, & Gu, 2017, str. 740 ­751) Ugotovljeno je bilo, da študije kjer strokovnjaki ocenjujejo jedrska energetska tveganja s pomocjo vprašanjo stopnjitveganja priodlaganju radioaktivnih odpadkov, zlorabi radioaktivne snovi ali jedrskem preizkušanju, so odgovori zaznani kot manj tvegani od tistih, ki jih ocenjujejo laiki. Prav tako so pogledi in stališca znanstvenikov drugacna od pogleda splošne javnosti. Neenotni pa so si tudi znanstveniki med seboj. Strokovnjaki fizike so zaznali najmanj tveganj v vseh fazah procesa skozi katerega gre jedrski odpadek, medtem ko so ostali (predvsem biologi, biomedicina, klinicna medicina) zaznali vec tveganj. Vseeno pa v splošnem velja da znanstveniki, neglede na stroko zaznajo manj tveganj kot splošna javna skupina ljudi. (Harris et al., 2018, str. 30) Ljudje z vec znanjem jedrske energetske tehnologije imajo bolj pozitiven pogled na njeno varnost. Ugotovljeno je bilo nekaj demografskih faktorjev od katerih je zaznavanje tveganj odvisno, in sicer (Harris et al., 2018, str. 30): . Razlika glede na spol, znanstvenice zaznavajo veliko vec tveganj kot njihovi moški kolegi. . Razlika glede na stroko, kjer fizikalni znanstveniki (neodvisno od spola) zaznajo veliko manj tveganj od ostalih. . Laiki in znanstveniki –laikiimajo v primerjavi zznanstvenikidrugacen kontekstualen okvir za dolocanje samih koristi in tveganj. Strokovnjaki si sami izberejo svojo pot do kariere na podlagi katere potem tudi delujejo, živijo in se na nek nacin socializirajo z dolocenimi vrednostmi in zaznavanjem tveganj. Socializacija je zato tudi dejavnik, ki pojasnjuje razliko med dojemanjem tveganj pri laikih in znanstvenikih. Poznamo širok spekter varnostnih tveganj, ki se nanašajo na cloveka (vse od vojaških, teroristicnih napadov in cloveške napake), poznamo pa tudi tveganja, ki zavisijo od naravnih nesrec. Najvecje tveganje in grožnja za zdravje ljudi in vpliv na okolje je izpust radioaktivnih snovi. (Grahek, 2014, str. 19) Ena izmed koristi jedrske tehnologije, je prav gotovo nizka emisija toplogrednih plinov. Medvladna skupina za podnebne spremembe je leta 2014 v svojem porocilu prepoznala doprinos jedrskeenergijek znižanju izpustov toplogrednih plinov. Jedrskaenergijaneproizvaja škodljivih snovi, kot je dušikov monoksid in žveplov dioksid, ki negativno vplivata naozonsko plast in povzrocata kisel dež. FORATOM (2016) meni, da morabiti vsaj 25%delež elektricne ponudbe pridobljen iz jedrske energije referencni cilj za leto 2050, v nasprotnem primeru bo razogljicenje družbe veliko težje dosegljivo. Povecala pa se bi tudi poraba fosilnih goriv, kar lahko opazimo iz primera Nemcije, kjer opušcajo jedrsko energijo in imajo posledicno višje stroškein vecje izpustetoplogrednihplinov. V nasprotju s tem paavtorjiporocilaGlobal energy Assessment Towards a Sustainable Future (2012) ocenjujejo, da bi bilo doseganje trajnostnih ciljem mogoce tudi z opustitvijo jedrske energije. Vse je odvisno od nacionalnih vlad ali bodo jedrsko energijo uporabljale kot orodje za doseganje okoljevarstvenih ciljev, ali pa se bodo lotili zadeve z drugimi pristopi. (Pance, 2017, str. 27, 28) Mnogokrat javnost ni seznanjena z možnostjo, da obstaja predelava radioaktivnih odpadkov. Izrabljeno gorivo se predela in obogati, vse do mešanega oksida. Reaktorji morajo biti za uporabo tega goriva primerno prilagojeni in imeto dovoljenje za obratovanje. Glavne prednosti uporabe tega goriva so ponovna uporaba plutonija iz izrabljenega goriva, prihranki pri gorivu in omejevanje širjenja jedrskega orožja. (Pance, 2017, str. 30, 31) Recikliranje gorivaprispeva k zmanjšani potrebi Evropskeunijepo uvozu urana, kar izboljšuje varno oskrbo z energijo. Vecina clanic EU uporabljeno gorivo še vedno dojema kot odpadek, in ne kot potencialni vir goriva. (Euratom, 2016, str. 22) Družba GEN energija je na podrocju Slovenije predstavila nekaj prednosti jedrske energije v svetu in Sloveniji (GEN energija, 2010): . Obratovanje je brez izpustov toplogrednih plinov. Jedrske elektrarne znatno prispevajo k zmanjšanju cloveškega faktorja vpliva na podnebne spremembe. Pri izdelavi goriva nastane majhna kolicina ogljikovega dioksida, ki je primerljiva z izpusti pri gradnji drugih alternativnih tehnologij za pridobivanje elektricne energije. . Ekonomska konkurencnost v svetu in Sloveniji. Konkurencnost izvira predvsem iz dejstva, da jedrska elektrarna proizvede ogromno kolicino energije iz majhne kolicine goriva. Cena goriva predstavlja približno 12% delež stroškov proizvodnje elektrike. Nihanja v ceni goriva na tržišcu so dosti manjša od nihanj cen fosilnih goriv. Hkrati elektrarnanimastroškov zizpusti ogljikovegadioksida, s katerimimadostivecopraviti termoelektrarna. . Proizvodnja pasovne in trapezne elektricne energije. Proizvodnja elektricne energije v pasu pomeni, da se moc tekom obratovanja ne spreminja, medtem ko se pri trapezni obliki moc prilagaja dnevni porabi. Vecinoma so elektrarne primerne za prvi nacin uporabe, vendar je vse vec takšnih, ki obratujejo glede na potrebe, predvsem tretja generacija jedrskih elektrarn. . Jedrska elektrarna obratuje ucinkovito in zanesljivo. Faktor razpoložljivosti jedrske elektrarne nam pove, kako dobro elektrarna izpolnjuje proizvodne cilje in cilje obratovalnega casa. . Varnostni sistemi so v nuklearni elektrarni Krško (NEK) najmanj podvojeni. V NEK je elektrarna opremljena z varnostnimi sistemi na tehnicno razlicne nacine. Ti sistemi so sposobni zaznati in obvladati vse odklone od normalnega obratovanja. . Obratovanje NEK je pod stalnim nadzorom pristojnih državnih organov, Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost. Njeno delovanje prav tako nadzirajo tudi druge institucije v skladu z zahtevami (nacionalna zakonodaja in mednarodne smernice). Jedrsko gorivo je pod nadzorom EURATOM-a in mednarodne agencije za atomsko energijo. Vecji delež znanstvenikov fizike in tudi drugih so mnenja, da lahko sedanje tehnologije v zadostni meri obvladujejo odpadke jedrskih tehnologij (Harris et al., 2018, str 30). Nekaj preteklih jedrskih nesrec je v ljudeh vzbudilo dvom o varnosti njihovega delovanja in pustilo posledice na zaupanju javnosti. Odnos javnosti se sicer spreminja glede na cas od nastalih preteklih nesrec, energetsko politiko države, javnega znanja, medijske interpretacije, ozavešcanja, ipd. Na zaupanje v jedrsko energijo ima velik vpliv zaznavanje njenih koristi in tveganj. Preveriti želimo, kako pretekle raziskave na tem podrocju opredeljujejo koristi in tveganja, ki ji javnost zazna, pa tudi kaj je povod za takšno dojemanje. Postavili smosledeco hipotezo: »Pregledanaliteratura, ki smo jo vkljuciliv raziskavo prikazuje pretežno zaznana tveganja zaradi preteklih jedrskih nesrecin posledic naokolju, medtem ko je najveckrat zaznana korist razogljicenje družbe.« 3 Metoda Nazacetku smo predpostavili, daobstajaliteratura, ki navajakljucnazaznanatveganjain koristi jedrske tehnologije v javnosti. S pogledam v ta dva dejavnika lahko hitro vidimo kakšna je sprejemljivost in zaupanje družbe na splošno. Pri iskanju literature se nismo posebno osredotocali na obmocja celin ali držav. Teoreticna izhodišca podajajo dejanska tveganja in koristi jedrske elektrarne, medtem ko pregled literature temelji na konceptualni strukturi, ki preveri katera tveganja in koristi so študije zaznale, šeboljpapoudarjajo napodlagi cesadoloceno korist ali tveganjedružbazazna. Podatke smo zbirali s pomocjo integrativnega pregleda literature, ki je samostojna oblika raziskovanja. Ziskanjem po spodaj navedenih kljucnih besedah (glej tabelo 1), smo poiskali14 clankov (glej tabelo 2). Zanesljivost in veljavnost raziskave lahko zagotavljamo s pregledom novejših clankov, iz indeksiranih revij, katerih faktor vpliva je vecji od 1. Hkrati pa lahko raziskavo tudi ponovimo in tako preverimo njeno konsistentnost. Model izvedene raziskave je prikazan na sliki 1. Tabela 1: Iskanje clankov zapodrocje zaznanihkoristi in tveganj jedrske tehnologije v javnosti (uporabljene baze podatkov, kljucne besede pri iskanju) Tuja literatura Slovenska literatura Google Ucenjak, ScienceDirect, Scopus, Web of Science Kljucne besede: »benefits+and+risks+of+nuclear+technology« »acceptance+of+a+nuclear+power+plant« »public+doubt+about+nuclear+energy« »benefits+and+risks+of+nuclear+energy« »nuclear+energy« Kljucne besede: »koristi+in+tveganja+jedrske+tehnologije« »sprejemljivost+jedrske+elektrarne« »javni+dvom+o+jedrski+energiji« »koristi+in+tveganja+jedrske+energije« »jedrska+tehnologija« »varnostna+tveganja+jedrke+elektrarne« Slika 1. Model raziskave 4 Rezultati V poglavju rezultati prikazujemo pregledano in uporabljeno literaturo tega podrocja. V obliki tabele smo predstavili zaznanatveganja, koristiin pasplošno zaupanje vsakeraziskaveposebej (glej tabelo 2). Tabela 2: Prikaz rezultatov vplivnihdejavnikov na zaznavo tveganj, koristi in splošno zaupanje Literatura Zaznava tveganj Zaznava koristi Zaupanje 1. (Vainio et al., 2017) 2. (Ryu et al., 2018) 3. (Wu, 2017) Povecano zaznavanje tveganj vpliva na vecjo WTP (Willingness to pay) za alternativne vire. Povecano zaznano tveganje in jedrska energija kot pozitivna za podnebne spremembe. Tistim, katerim je pomembna ublažitev podnebnih sprememb, so kriticni tudi do jedrske energije zaradi velike zaskrbljenosti zaradi okoljskih tveganj. Nezaupanje lahko hitro ustvari sama energetska družba, ki je seveda usposobljena za delo, vendar pa je njihov motiv tudi napredovanje po svojih nacrtihin ciljih. To je lahko sporno. Ženske in tisti, ki so volili levo usmeritev nacionalne koalicije bolj zaupajo nevladnim okoljskim organizacijam. Zaupanje v vlado in predpisi vplivajo na zaznano tveganje in sprejemanje jedrske tehnologije. Zaupanje neposredno vpliva na zaznano tveganje in sprejemanje. Vir verodostojnosti ne vliva bistveno na zaznano tveganje- ucineklahko pride že samo z zaupanjem v vlado in regulativo. Posamezniki ne tehtajo tveganj med seboj, ceprav bi jedrska tehnologija lahko zmanjšala vpliv na podnebne spremembe. Vlada je verodostojen vir informacije, vendar obstaja vrzel v komunikaciji med vlado in javnostjo. Pomembno je da industrija jedrske tehnologije kot institucija deluje kot zaupen vir informacij. Javnost in nevladne organizacije niso vkljucene v oblikovanje politike. Obstaja »železni jedrski trikotnik« sestavljen iz vladnih organizacij, državnih jedrskihindustrij in raziskovalnih ustanov, ki sodelujejo tako da v svoj krog ne sprejemajo novincev. Potreba po razbitju tega trikotnika za doseganje sprememb za 240 Ublažitev podnebnih sprememb je bila zaznana korist, povezana z zmanjšano pripravljenostjo (WTP-willingness to pay) placati za druge možnosti. Naklonjenost jedrskih elektrarn okolju jim pomaga zgraditi zaupanje v njihovo dobronamernost. Vseeno pa lahko nekateri to zaznavajo kot proti komercialno akterstvo. Moški in tisti, ki so povezani z desno usmeritvijo nacionalne koalicije, bolj zaupajo v jedrska podjetja. Vecje zaupanje v javne ustanove se veca z ravnjo strokovne izobrazbe, hkrati pa vecja izobrazba pomeni tudi vecje dojemanje jedrske energije kot nacin za blaženje podnebnih sprememb. Verodostojen vir informacij prvi pogoj za pozitivni vpliv na zaupanje v vlado kot akterja za ureditev. Na Kitajskem kar 72% delež tistih, ki podpirajo gradnjo novih jedrskih elektrarn. Zelo dobro je študija zaznala dojemanje javnosti »ne na mojem dvorišcu« -sindrom NIMABY. Kljub temu da so se bili anketiranci podporniki jedrske energije, se je njihovo mnenje ob vprašanju, ali podpirajo gradnjo v njihovem kraju, hitro spremenilo. Razmerje med podporniki, nevtralnimi in nasprotniki se je spremenilo. Analize stroškov predstavljajo pomembno korist. Zaupanje v javne institucije povezano z dojemanjem jedrske energije kot sprejemljiv nacin za ublažitev podnebnih sprememb. Pozitivno zaupanje v razlicne vire informacij, le pri okoljskih nevladnih organizacijah ni ucinka v prid jedrski tehnologiji. Okoljske nevladne organizacije imajo zelo razlicne vrednote in stališca napram jedrskem podjetju. Razlika v zaupanju glede na vlogo posameznika: ocenjevalec (ministrstvo), nadzornik (okoljske nevladne organizacije), trgovci (jedrski energenti). Da bi obogatili zaupanje kot sredstvo, da se ljudje pocutijo varne, bi vlada morala zgraditi komunikacijske strategije zapovecanje verodostojnosti virov in zaupanja. Izboljšati ureditev predpisov in nastaviti prednosti med razlicnimi vrstami zaupanja. Najvecji vplivni dejavnik je sprejem javnosti, medtem ko znanje, zaupanje, starost, izobrazba le vmanjši meri vplivajo na sprejetost. Ljudje so ocenili, da je vlada najbolj vreden vir informacij jedrske energije (67,3%), sledijo mednarodne organizacije (53,4%) in nevladne organizacije (49,4%). »senadaljuje« »nadaljevanje« varno in trajnostno uporabo jedrske energije. 4. (Nguyen & Yim, 2018) 5. (Ho, Oshita, Looi, Leong, & Chuah, 2019) 6. (Ho, Looi, et al., 2018) Povecevanje gospodarske rasti in demokratizacija družbe kažeta na splošno nepovraten trend javnega nasprotovanja. Negativen vpliv na sprejemanje ima ženska populacija, BDP-bruto domaci proizvod, politika glede na soglasje akademske literature o teh vprašanjih. Manjše sprejemanje jedrske tehnologije v javnosti je kot organ, ki daje prednost alternativnim, obnovljivim virom energije. Tveganja zaradi cloveških napak in naravnih nesrec. Na Tajskem in v Vietnamu so udeleženci vseh starostnih skupin soglasno omenili jedrsko nesreco kot potencialno nevarnost jedrske energije. Omenjali so pretekle nesrece. Hudi in dolgotrajni ucinki na zdravje ljudi. Sevanje je nevidno, kar povecuje strah. Nesporazumi glede jedrskih elektrarn, napacne predpostavke o delovanju. Tveganja pri gradnji in obratovanju, negativen vpliv na biotsko raznovrstnost države. Netocne informacije spodbujajo napacno predstavo. Vrsta komunikacijskih medijev vliva na tveganje, kot kljucna, za dojemanje informacij o jedrski energiji. Tiskani mediji so se izkazali kot najbolj verodostojen komunikacijski kanal. Proizvodnja radioaktivnih odpadkov lahko odtehta škodljive ucinke toplogrednih plinov. Jedrski odpadki kot jedrsko orožje. Razviti potrebno javno znanje za natancno oceno tveganja. Napacne predpostavke, npr., da vsakodnevno obratovanje jedrskih elektrarn oddaja sevanje, ki škoduje okolju iz zdravju ljudi. 241 Pozitiven ucinek na sprejemanje jedrske tehnologije ima edukacija­neprekinjeno, dolgoletno izobraževanje. Ljudje vdržavah z jedrsko energijo vidijo vec prednosti, kot tisti ki je nimajo. Med primernimi geološkimi razmerami za jedrsko elektrarno (potresno obmocje) in javnim sprejemanjem je pozitivna korelacija. Koristi povezane z nacionalnim razvojem in okoljska prednost jedrske elektrarne kot tehnološki preboj. Prispevekkdružbenemu napredku. Jedrska tehnologija spodbuja gospodarsko rast in prispeva k visokokakovostnim cloveškim virom. Nova priložnost za naravoslovno izobraževanje. Prednost stabilne elektricne energije, brez izpadov (npr. zaradi sušne sezone pri vodni energiji). Okoljske koristi, kot so lokalno zmanjšano onesnaževanje in krcenje gozdov, izboljšana kakovost zraka, vode. Mlajši so opredelili jedrsko energijo kot primerno korist za nacionalni razvoj. Zaupanje v uveljavljene glavne medije, kot so prispevki ali dokumentarci uredniškega nadzora. Stroškovno ucinkovit vir energije­nizki stroški energije. Velik je predvsem zagonski strošekin stalno usposabljanje strokovnega znanja, kar predstavlja velik financni vložek. Možnost izvoza presežka energije v druge države. Javno komuniciranje in strategije sporocanja. Vpliv medijev vpliva na politicno usmeritev. Zaupanje potencialnim kljucnim deležnikom. Problem je pomanjkanje zaupanja v vladno nizko raven strokovnega znanja. Izvajanje pobud in javnega izobraževanja o jedrski energiji. Ozavešcanje lahko izboljša ucinkovitost programa. Oblikovalci politike lahko razmislijo o vkljucevanju osnovnega jedrskega znanja v sklop naravoslovnega izobraževanja (osnovne in srednje šole). »senadaljuje« »nadaljevanje« 7. (Ho, Leong, Looi, Chen, & Pang, 2018) 8. (Genys & Krikštolaitis, 2017) 9. (Portugal­pereira et al., 2018) 10. (Zeng et al., 2017) Ženske zaznavajo vecje nevarnosti jedrske energije kot moški spol, saj povezujejo s pojmom nesreca inpa vojaška uporaba. Zaznava tveganj se je povecala, ko so ljudje zaupali verodostojnosti vlade. Neucinkovito javno posvetovanje spodbuja socialno nezaupanje. Splošno znanje morda ne bo zadostovalo razjasnitvi razmerja med znanjem in stališci v okviru jedrske energije. Nezaupanje v državne organe pelje do nezaupanja in nasprotovanja odlocitvam iz njihove strani. Zaznano je pomanjkanje informacij vjavnosti. Ljudje ne poznajo tocnih prednosti in slabosti jedrske elektrarne. Ekonomsko manj aktivni ljudje in tisti ki so odvisni od programov socialne varnosti so veliko bolj neodloceni. Ne znajo se opredeliti na trditve o prednostih in slabostih jedrske energije. Projektna tveganja (zamuda gradnje, prekoracitev financnih stroškov) lahko ogrožajo financno vzdržnost prihodnjih in sedanjih projektov. Zato se predlaga preusmeritev kapitala odlocevalcev vskladu z dobrimi naložbenimi strategijami v varnejše intrajnostne nizko ogljicne projekte. Zaznano znanje je kljucnega pomena za napredovanje zaznanega tveganja. Jedrska nesreca vFukušimi je pustila globok vpliv na javno poznavanje tveganj jedrske nesrece. Zaznana tveganja pomembna kot psihološki dejavnik pri napovedovanju odzivov ljudi na okoljske nevarnosti in katastrofe. Povezava med znanstvenim znanjem in zaznavanjem koristi ne vpliva na zaupanje. Zaznava koristi je ob pomanjkanju znanja pridobljena iz vrednostnih predispozicij in druge hevristike. Moški povezujejo jedrsko tehnologijo z pojmi: korist, upanje, tehnološki napredek. V državah kjer ljudje mocno zaupajo v svoje sposobnosti, zaupajo oblasti da varujejo blaginjo državljanov, bo vec podpore tudi pri sprejemanju jedrske energije. Ljudje ki so dobro izobraženi, aktivno delajo in prispevajo k državnem gospodarstvu so bolj naravnani k zavedanju energetskih težav. Trend bolj kompleksnih reaktorjev z varnejšimi pasivnimi stenami in zaostritev regulativnih postopkov. Vec znanja ljudem pomaga pri presoji informacij. Ljudje raje spremljajo kanale, ki ponujajo kombinacijo uporabnosti jedrske elektrarne tako s podrocja koristi, kot tudi dostopnosti (stroški). Polariziranje tveganja med spoloma. Krepitev javnega zaupanja za povecanje javne podpore javnim odlocitvam. Velikost ucinka zaznave tveganj in koristi odvisna od medkulturnih razlik. Kultura zajema mnoge pod komponente, kot so obicaji, prepricanja in socialno vedenje dolocene družbe. Javno dojemanje jedrske energije se kaže v raznolikem odnosu javnosti. 49,1% jo je podprlo, 24,1% je ni, 26,8% pa ni opredeljenih. Pomembne so verodostojne, formalne in dostopne informacije. »senadaljuje« »nadaljevanje« Ljudi skrbi lastna varnost in varnost svojih otrok. Vprašanja ogroženosti. 11. (Harris et al., 2018) 12. (De Groot & Steg, 2010) 13. (Valic & Vecje nesrece povecujejo Lamut, negativne percepcije jedrskih 2011) objektov. Strokovnjaki STEM (strokovnjaki za znanost, tehnologijo, inženiring, matematiko) so zaznali posledice jedrske energije bolj negativne kot jedrski strokovnjaki. Med laiki je povecano tveganje, povezano s strašljivimi in slabo razumljivimi dogodki. Ocena negativnega tveganja ima pocasnejšo povezavo s tistimi, ki vedo o jedrski energiji manj. Negativen odnos med jedrsko energijo in obcutkom moralne dolžnosti ukrepati pro-okoljsko. Tisti ki so zavezani delovati okolju prijazno imajo vec postavkin vecja merila. Nasprotniki verjamejo da bi povecanje jedrske energije privedlo do negativnih tveganj in bolj se pocutijo moralno zavezani k ukrepanju proti njej. Zaznavanje tveganj je povezano z osebnimi normami (PN) in pripravljenostjo ukrepati proti zagovornikom. Jedrska tehnologija je povezana s socialnimi in okoljskimi tveganji. Ima kombinacijo individualnih in kolektivnih koristi. Vecje zaupanje v jedrsko tehnologijo (vec zaznanih koristi in manj tveganj), ce poznamo nekoga kateremu zaupamo in dela v tej panogi. Še posebej ce ima visoko integriteto in usposobljenost. Dodatno znanje, poznavanje jedrske energije, proces socializacije pojasnjuje pozitivna stališca. Povecana ekonomska rast, vec zaposlenih, cenovno ugodnejša energija, zmanjšanje odvisnosti oskrbe za energijo iz drugihdržav, zmanjšanje podnebnih spremen, zmanjšanje emisij in uporabe fosilnih goriv. Zagovorniki jedrske energije so pripravljeni ukrepati v odvisnosti od pricakovanihprednosti jedrske energije. Vec koristi so zaznali privrženci jedrske energije in cutijo mocnejšo moralno obvezo k njenem spodbujanju. Pripravljenost za ukrepanje in naklonjenost jedrski energiji je mocno povezana z PN. Bolj kot so pripravljeni verjeti v koristi, vec so pripravljeni ukrepati za promocijo povecane ponudbe in porabe jedrske energije. Bolj kot imajo možnost sodelovati vsamihdejanjih, vecjo moralno obveznost imajo in bolj so pripravljeni ukrepati in spodbujati uporabo jedrsko energijo. Tisti anketiranci, ki so videli vec koristi, so manj cutili moralno obveznost da ukrepajo. Vprašanja podnebnih sprememb vbrizgavajo ljudem moralni zagon za poudarjanje prednosti jedrske energije. Zaznati je vecje nasprotovanje gradnji odlagališca za jedrske odpadke NSRAO (nizko in srednje radioaktivni odpadki), medtem ko Stopnja zaupanja se med razlicnimi strokovnjaki ne razlikuje bistveno. Pozitiven odnos med zaupanjem in sprejemanjem nuklearne energije. Zaznavanje tveganje in koristi vpliva na pripravljenost za ukrepanje, ker izzovejo moralne obveznosti Težava je pasivno sprejemanje informacij. Iz smeri agencije ki ne stori dovolj da bi bilo lokalno prebivalstvo »senadaljuje« »nadaljevanje« Ni opaziti toliko nasprotovanja kot je odnos do obstojece JE (jedrske je opaziti zadržkov ali »jemanja z elektrarne) veliko bolj pozitiven. rezervo«. Ena izmed boljših opcij Dolgorocni in dolgotrajni procesi pridobivanja elektricne energije. tovrstne energije. Vecja konkurencnost Pasivni sprejem informacij. gospodarstva. 14. (Koerner, Fiziki, kemiki in inženirji imajo Znanstvene informacije se morajo 2014) manjše zaznavanje tveganj kot infiltrirati v družbene in politicne drugi znanstveniki. kulture, da se metoda odlocanja na Zaznava tveganj glede na prepricanja o okolju, znanosti, podlagi strahu premakne v bolj znanstveno voden proces. tehnologiji, glede na individualne Uspeh jedrske energije je mocno preference in prednostna podrocja. odvisen od dobre javne podpore, Vpliv novinarjev na osebne vrednote in odlocanje. Njihovo porocanje lahko vpliva na dojemanja, celotno politiko in vzorce glasovanja katere ni mogoce doseci brez vkljucevanja znanstvenikov, objav pozitivnih jedrskih dosežkov (izboljšave varnosti, ucinkovitosti, zanesljivosti). ustrezno seznanjeno, pasivno pa je tudi prebivalstvo, ki teh podatkov ne zahteva. Pomembno je da znanstveniki ali agencije predajo informacije stanja jedrske tehnologije, ne da bi jih pri tem oblikovali v institucionalni ali politicni kontekst. 5 Razprava Skozi pregledanih 14 preteklih raziskav o zaznavah koristi in tveganj jedrske tehnologije smo opazili nekaj skupnih tock, kjer so si ugotovitve študij precej enotne. Ugotovili smo, da lahko zaznavo tveganj in koristilahko ljudje zaznamo izdveh razlicnih vidikov. Eden je bolj okoljske narave, ki zajema skrb za okolje, biotsko raznovrstnost, ohranjanje pestrosti naraven, zdravja ljudi in živali, skrb za podnebne spremembe ipd., medtem ko je drugi socialne narave in vkljucuje socialne, ekonomske, gospodarske, politicne poglede na jedrsko industrijo. Zaznava tveganj je bila najveckrat zaznana zaradi strahu pred morebitnimi nesrecami, kjer bi lahko prišlo do izpusta radioaktivnosti v okolje. Tveganja izhajajo iz skrbi za ublažitev podnebnih sprememb. Faktor, ki mocno vplivananjihovo zaznavo je sama informacija, ki pride v javnost. Zaupanje ljudi v vlado in regulativo je odvisno tudiod nacina, kako bodo informacijo sprejeli. Sama verodostojnost vira zato ni ravno glavni kriterij, ki doloca upravicenost za morebitno zaznavo tveganja. Pomembno je zgraditi dobro komunikacijo med javnostjo in institucijo ki porocaonovostih, saj lahko letako zgradimo zaupen odnosmed njima. Doseganje zaupanja v javnosti rezultira v zaznavanju manj tveganj in manj ne dvomljivosti, navsezadnje pa se z zaupanjem veca tudi podpora tehnologiji. Vlada se smatra za verodostojen vir, vendar je naš sprejem odvisen od osebnih norm, prepricanjin kulture. Vrzeliv komunikaciji in netocne informacijepovzrocijo, daimajo ljudje napacno predstavo ali predpostavke o samem delovanju elektrarne, kar pav realnosti nebi smelo opravicevatirazlogov zanjihov dvom. Gledenanacin komunikacije se je tiskana oblika predaje znanja in informacij zaznala kot najbolj verodostojna. Ženski del populacije je bil v vec študijah zaznan kot bolj dvomljiv v jedrsko energijo, saj sam pojem pretežno povezujejo s preteklimi nesrecamiin vojaško uporabo. Ljudje, ki so ekonomsko manj aktivni so velikobolj neodloceni v sprejem jedrsketehnologijenapramdobroizobraženim in aktivno delujocim v prispevanju za gospodarski razvoj. Javno znanje o jedrski tehnologiji je kljucnegapomena za nacin zaznavetveganja.Jedrski strokovnjaki zaznavajo posledicejedrske energije veliko manj negativne kot strokovnjaki s podrocja fizike, inženirstva, matematike. Vseeno pa oboji zaznavajo manjša tveganja od preostalih znanstvenikov na drugih podrocjih. Lahko bi rekli, da se stopnja zaznavanja tveganj obnaša obratno-sorazmerno s širino znanja, torej vec zaznave tveganj pride z manjšo širino znanja. Laiki pa pogosto povezujejo tveganja s strašljivimidogodki. Razlicna tveganja semedsebojno neizkljucujejo, lahko sele seštevajo. V raziskavah ni opaziti nasprotovanj v jedrsko tehnologijo v tolikšni meri kot je opaziti skepticnosti oz. zadržkov. Ljudje zaznavajo tveganje tudi zaradi radioaktivnih odpadkov, ki lahko predstavljajo jedrsko orožje in zahtevajo gradnjo odlagališc. Koristi setako kot pri tveganjih vvecini navezujejo naublažitev podnebnihsprememb. Tokrat iz drugega zornega kota, in sicer z zaupanjem v jedrsko tehnologijo kot kljucno za trajnostni razvoj in doseganje brezogljicne družbe. Okoljske prednosti, ki jih prinaša JT so zaznana kot tehnološki preboj. Moški del populacije je JT (jedrski tehnologiji) veliko bolj naklonjen. Ugotovili smo, da višja izobrazba pomeni vecje prepoznavanje koristi jedrskih energije. Zanimiva ugotovitev raziskave (Wu, 2017) je sindrom NIMABY, ki govori o tem da so ljudje, ki se sicer strinjajo z jedrsko energijo in so njeni podporniki, vendar je ne želijo imeti v svoji bližini. Primerne geološke razmere za gradnjo JE so tudi pogoj za pozitiven sprejem javnosti. Javnostzaznakoristitudinapodrocju gospodarskein ekonomskerasti, napodrocju družbenega napredka, v nacionalnemu razvoju, in novih priložnostih zaizobraževanje o JT vizobraževalnih ustanovah. Ljudje lažje zaupamo in zaznamo vec koristi panoge, ce poznamo nekoga ki dela v njej, še posebej ce ima visoko integriteto in je usposobljen. Dve pomembni koristi sta tudi cenovno ugodna energija in energetska neodvisnost države. Javnost bolj kot verjame v koristi, bolj je pripravljena ukrepati za njeno promocijo in podporo porabejedrske energije. Navecjo pripravljenost po ukrepanju v prid JT paima veliko moc tudi možnost sodelovanj ljudi v samih dejanjih, bodisi zgolj vkljucenost v dogodke informativne narave. Na podlagi naših ugotovitev smo ustvarili model, ki ponazarja splošno zaupanje v jedrsko tehnologijo (glej sliko 2). V njem so predstavljena tveganja, koristi in drugi faktorji zaupanja, ki smo jih zaznali tekom naše raziskave. Slika 2. Model dejavnikov zaupanja v jedrsko tehnologijo Postavljeno hipotezo, ki je bila postavljena predvsem iz okoljskega vidika zaznave tveganj in koristi lahko delno potrdimo. Pri zaznavi tveganj jenajveckrat izražen strah, dvom, vprašljivost in skepticnost do okoljevarstvenosti. Medtem, ko so pri zaznavi koristi je poleg ugodnosti za podnebne spremembe zaznanih še veliko ne-okoljskih oz. socialnih koristi. Predvsem gre za gospodarske in ekonomskekoristi, tehnološkinapredek države, razvoj industrije, izobraževanja in še vrsto drugih koristi, ki ji tako mocna panoga s svojim delovanjem prinese v družbo. Menimo, da je pomembno da se javnost (vsaj lokalna) izobražuje o jedrski tehnologiji, spoznava njene koristi in tveganja, zanima za aktualne dogodke in stalno spremlja novosti. S tem sezgradi dobro zaupanje, ki je kljucno za uspeh jedrskega energetskega plana v sedanjosti in prihodnosti. Na podlagi vecjega obsega informacij in znanja si lahko posameznik zgradi realno in širšo sliko o JE. 6 Zakljucek Rezultati so pokazali, da ima zaznava tveganj in koristi kljucno vlogo pri zaupanju v jedrsko energijo. Pogledali smo, kaj vse vpliva na zaznavo le teh in ugotovili, da v grobem lahko delimo okoljski in socialni pogled. Kar se tice tveganj, jih javnost zazna predvsem zaradi okoljskega vidika, tj. strah pred jedrsko nesreco in dolgotrajnimi posledicami ki jih ta pušca na okolje in ljudi. Zaznane koristi pa so zajele oba vidika, tako socialnega kot tudi okoljskega. Pomembno je, da energetski koncepti vkljucujejo vlogo dobrega odnosa z javnostjo v svoje delovanje. Javnosti je potrebno predstaviti prihajajoce plane in pridobiti od njih povratne informacije (dvosmerna komunikacija) o sprejemljivosti. Odgovorni v jedrskih elektrarnah so za svoj uspeh primorani graditi pozitivno podobo o sebi, saj potrebujejo podporo javnosti. Vedno pa bo obstajala polarizacija družbe na sprejemanje (podporniki) in zavracanje (nasprotniki) jedrske tehnologije. Kljub prizadevanjem za varno delovanje ne bomo dosegli popolne naklonjenosti. Jedrska energija je mocna industrijska panoga v proizvodnji elektricne energije. Glede na to, da v okolje ne sprošca toplogrednih plinov, jo lahko štejemo kot eno najcistejših oblik pridobivanja elektricne energije. Iz tega razloga je pomembno razpravljati o njenem sprejemanju v javnosti. Tako nadružbo kot naokolje ima ob varnem delovanju velik doprinos. Razlicne interesne skupine, ki delujejo v stroki jedrske energije bodo rezultate raziskave lahko uporabile za lažjo realizacijo svojih ciljev. Raziskava je omejena na izbor clankov, ki smo jih vzeli v svoj obseg pregleda, kar lahko predstavljadolocenostopnjo negotovosti. Zanadaljnjeraziskovanje bi sebilo smiselno usmeriti še na druge dejavnike, ki lahko vplivajo na zaupanje in družbeno sprejemljivost jedrske tehnologije ali pa poiskati ukrepe, s katerimi bi izboljšali javno miselnost. Reference 1. De Groot, J. I. M., & Steg, L. (2010). Morality and nuclear energy: Perceptions of risks and benefits, personal norms, and willingness to take action related to nuclear energy. Risk Analysis: An International Journal, 30(9), 1363–1373. 2. Euratom. (2016). Evropska skupnost za jedrsko energijo. Euratom Supply Agency Annual Report 2015, Luxembourg. Retrieved from https://ec.europa.eu/euratom/ar/ar2016.pdf 3. GEN energija. (2010). Prednosti jedrske energije za Slovenijo. Retrieved February 1, 2021, from https://www.gen-energija.si/files/materials/19/pdf/prihodnost_jedrske_energije_za_SLO.pdf 4. Genys, D., & Krikštolaitis, R. (2017). The public perception of nuclear energy in Lithuania. Journal of Security and Sustainability Issues. Vilnius : Generolo Jono Žemaicio Lietuvos Karo Akademija, 2017, Vol. 7, No. 1. https://doi.org/https://doi.org/10.9770/jssi.2017.7.1(2) 5. Grahek, S. (2014). Stališca slovenskih državljanov do varnostnih tveganj pri obratovanju Nuklearne elektrarne Krško: magistrsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. 6. Harris, J., Hassall, M., Muriuki, G., Warnaar-Notschaele, C., McFarland, E., & Ashworth, P. (2018). The demographics of nuclear power: Comparing nuclear experts’, scientists’and non-science professionals’ views of risks, benefits and values. Energy Research & Social Science, 46, 29–39. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j.erss.2018.05.035 7. Ho, S. S., Leong, A. D., Looi, J., Chen, L., & Pang, N. (2018). Science Literacy or Value Predisposition ? A Meta-Analysis of Factors Predicting Public Perceptions of Benefits , Risks , and Acceptance of Nuclear Energy Factors Predicting Public Perceptions of Benefits , Risks , and. Environmental Communication, 0(0), 1–15. https://doi.org/10.1080/17524032.2017.1394891 8. Ho, S. S., Looi, J., Chuah, A. S. F., Leong, A. D., & Pang, N. (2018). “I can live with nuclear energy if…”: Exploring public perceptions of nuclear energy in Singapore. Energy Policy, 120, 436–447. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j.enpol.2018.05.060 9. Ho, S. S., Oshita, T., Looi, J., Leong, A. D., & Chuah, A. S. F. (2019). Exploring public perceptions of benefits and risks, trust, and acceptance of nuclear energy in Thailand and Vietnam: A qualitative approach. Energy Policy, 127, 259–268. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j.enpol.2018.12.011 10. Koerner, C. L. (2014). Media, fear, and nuclear energy: A case study. The Social Science Journal, 51(2), 240–249. https://doi.org/10.1016/j.soscij.2013.07.011 11. Nguyen, V. P., & Yim, M.-S. (2018). Examination of different socioeconomic factors that contribute to the public acceptance of nuclear energy. Nuclear Engineering and Technology, 50(5), 767–772. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j.net.2018.02.005 12. Pance, T. (2017). Prihodnost jedrske energije v Evropski uniji: magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. 13. Portugal-pereira,J., Ferreira, P., Cunha,J., Szklo, A., Schae, R., & Araújo, M. (2018). Better late than never , but never late is better: Risk assessment of nuclear power construction projects, 120(February), 158–166. https://doi.org/10.1016/j.enpol.2018.05.041 14. Ryu, Y., Kim, S., & Kim, S. (2018). Does Trust Matter? Analyzing the Impact of Trust on the Perceived Risk and Acceptance of Nuclear Power Energy. Sustainability . https://doi.org/10.3390/su10030758 15. Vainio, A., Paloniemi, R., & Varho, V. (2017). Weighing the Risks of Nuclear Energy and Climate Change: Trust in Different Information Sources, Perceived Risks, and Willingness to Pay for Alternatives to Nuclear Power. Risk Analysis, 37(3), 557–569. https://doi.org/https://doi.org/10.1111/risa.12640 16. Valic, T. B., & Lamut, U. (2011). Percepcije javnosti do sprejemljivosti jedrskih objektov/Public perceptions of nuclear facilities aceptability. Raziskave in Razprave, 4(3), 59. 17. Wu, Y. (2017). Public acceptance of constructing coastal/inland nuclear power plants in post-Fukushima China. Energy Policy, 101, 484–491. https://doi.org/https://doi.org/10.1016/j.enpol.2016.11.008 18. Zeng, J., Wei, J., Zhao, D., Zhu, W., & Gu, J. (2017). Information-seeking intentions of residents regarding the risks of nuclear power plant: an empirical study in China. Natural Hazards, 87(2), 739–755. https://doi.org/10.1007/s11069-017-2790-x *** Maja Kozole je leta 2019 diplomirala na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, smer Kemijsko inženirstvo. Še istega leta se je v sklopu magistrskega študija na Fakulteti za organizacijske študije Novo mesto udeležila Erasmus+ prakticnega usposabljanja vpodjetju vZagrebu, kjerje pridobila nove kompetence in vpogled v sistem zagotavljanja kakovosti na podrocju jedrske varnosti. Zaposlena je v elektrarni v službi strokovnega usposabljanja. *** Abstract: Evaluation of Perceived Benefits and Risks of Nuclear Technology in Society Research Question (RQ): We would like to know what benefits and risks of the nuclear technology the society is capable of noticing. At the same time, we want to identify the key factors on the basis of which a person builds a perception and opinion about nuclear technology. Purpose: The purpose of the research is evaluated known benefits and risks of nuclear technology society, based on the review of relevant professional and scientific literature. Method: By means of interactive literature review, we wish to make a qualitative content analysis, collect data, study them, evaluate them and create a general trust model. Results: We have found out a key factor for the perception of risks and benefits in nuclear technology. We roughly divided these factors into environmental and social. Environmental factors predominated in the perception of risks, while both were perceived in the benefits. Organization: Understanding public perception is crucial for the development of nuclear energy in the future. The potential benefit of nuclear energy is in the way of clean electricity generation recognized as an approach towards a carbon-free society. Society: The research highlights the link between nuclear technology, society and the environment. It is difficult for people today to live without electricity, so it is interesting to research the fact whether we are willing to live in an environment with a nuclear power plant and accept all its risks. Originality: Based on a review of the literature, we will gain insight into the mindset of society about nuclear technology. Limitations/Future Research: Further research could focus on measures to improve the public mindset for the benefit and support of nuclear development. Keywords: benefits, risks, trust, nuclear energy, nuclear technology, evaluation, environment. Copyright (c) Maja KOZOLE Creative Commons License This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. DOI: 10.37886/ruo.2021.040 Strateške dileme in alternativne usmeritve neprofitnih športnih klubov Igor Ivaškovic* Ekonomska fakulteta, Kardeljeva plošcad 17, 1000, Slovenija igor.ivaskovic@ef.uni-lj.si Povzetek: Raziskovalno vprašanje (RV): Katere so kljucne strateške odlocitve, o katerih odlocajo vodstva športnih klubov in katere strateške alternative so jim na voljo? Namen: Namen prispevka je pomagati vodstvom neprofitnih športnih klubov pri identifikaciji kljucnih strateških dilem in strateškihalternativ, ki so na voljo tem organizacijam. Metoda: Uporabljena je analiza ekonomskih, politicnih in drugih družbenih dejavnikov, ki so vplivali na športno industrijo na obravnavanem podrocju. Nato so s pregledom literature s podrocja poslovnih ved pojasnjene posebnosti procesa produkcije in identifikacijo treh kljucnih strateških dilem. Rezultati: Ugotovljene tri dileme so: a) fokus na tekmovalnih rezultatih ali na razvoju lokalne skupnosti, b) hitrejše doseganje ciljev ali manjša stopnja tveganja, c) zmanjševanje stroškov ali rast organizacije. Na podlagi razlicnihkombinacij clanek na koncu predstavi pet temeljnihalternativnih usmeritev, in sicer: a) strateški fokus na športnih rezultatih, b) strategija anorganske rasti, c) strategija organske rasti, c) strategija razvoja okolja ter d) strategija povecevanja rezerv oz. preživetja. Organizacija: Študija ponuja novo klasifikacijo strategij neprofitnihšportnih klubov. Družba: Študija poudarja pomen odnosa med športnimi klubi in lokalno skupnostjo in prikazuje, kako se ta odnos spreminja glede na izbrano strategijo. Originalnost: Nova klasifikacija strateških alternativ. Ena prvih raziskav o kljucnih poslovnih odlocitvah neprofitnihšportnih klubov vJugovzhodni Evropi. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Priporocljive so nadaljnje raziskave med športnimi klubi skozi daljše casovno obdobje, vrazlicnih okoljih in vrazlicnih športnih panogah. Kljucne besede: športni klubi, neprofitne organizacije, tranzicija, strategije, poslovno odlocanje. 1 Uvod V okolju z omejenimi viri in konkurenco med organizacijami vsaka izmed njih teži k vzpostavitvi dolocene lastnosti, ki ji bo omogocila konkurencno prednost. Menedžment je v tem kontekstu proces, ki poteka prek vec funkcij, pri cemer je planiranje zagotovo ena najpomembnejših, še posebej to velja v primeru neprofitnih športnih organizacij (Škoric in Bartoluci, 2014, str. 120). Strateško planiranje je pri tem usmerjeno v kljucne dejavnike uspešnosti, za katere vodstvo predvideva, da bodo dolgorocno pomembno vplivali na organizacijo, oz. smatra, da bodo omogocili njeno doseganje in ohranjanje konkurencne prednosti (Porter, 1987, str. 2). Pri tem so v specificnem položaju neprofitni športni klubi v *Korespondencni avtor / Correspondence author Prejeto: 17. maj 2021; revidirano: 20. maj 2021; sprejeto: 25. maj 2021. / Received: 17th May 2021; revised: 20th May 2021; accepted: 25th May 2021. September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. (post)tranzicijskih državah, saj morajo kot storitvene organizacije, ki so tesneje vezane na lokalno okolje, in zaradi posebnostih produkcijskega procesa nekoliko vecenergijevlagatitudi prilagajanju lokalnem družbenem kontekstu (Ivaškovic, 2020, str. 668). Obenem vsaj formalna neprofitnost teh klubov implicira širši spekter potencialih temeljnih razlogov obstoja in posledicno tudi vec potencialnih strateških usmeritev, med katerimi njihova vodstva lahko izbirajo (Ivaškovic, 2019a, str. 159). Namen prispevka je spodbuditi razpravo o nacinu delovanja športnih klubov v Sloveniji in državah s podobnim zgodovinskim kontekstom, in sicer z identifikacijo strateških alternativ, ki so na voljo športnim klubom v (post)tranzicijskih evropskih državah, kateri delujejo na podrocju ekipnih športov in še vedno ohranjajo status neprofitnih organizacij. V prvem delu so pojasnjeneposebnosti procesa produkcije športnih klubov in širšidružbeni kontekst, v katerem obravnavane organizacije delujejo. Nato so s pregledom literature s podrocja strateškega menedžmenta identificirane tri kljucne dileme, s katerimi se vodstva teh organizacij soocajo, na kar so na podlagi razlicnih kombinacij odlocitev predstavljene opcije, ki se v obliki alternativnih strateških usmeritev ponujajo tem športnim klubom. 2 Teoreticna izhodišca 2.1 Posebnosti produkcijskega procesa Športni klubi se primarno ukvarjajo z izvajanjem športne dejavnosti v obliki aktivne udeležbe na športnih tekmovanjih. Njihov temeljni produkt je torej storitev, ki poleg splošno znanih znacilnosti (nelocljivosti produkcije od porabe, nezmožnosti skladišcenja itd.) implicira tudi nujnost sodelovanjadrugegakluba,ki v športnem smislu predstavlja nasprotnika, v poslovnem pa partnerja. Povprecni športni navdušenecbo po vsej verjetnosti brezprevelikegarazmišljanja kot konkurenco dolocenega športnega kluba navedel njegove športne tekmece iz iste panoge. Tako bo na primer za nogometni klub Real iz Madrida najvecji konkurent nogometni klub Barcelona, za košarkarski klub Olimpija iz Ljubljane pabo to košarkarski klub Krka iz Novega mesta ipd. Res je, omenjeni klubi so športni konkurenti, ki konkurirajo za športne lovorike v istih tekmovanjih, posledicno tudi za denarne nagrade in posredno za povecanje interesa pri potencialnih sponzorjih. Navedeni klubi si konkurirajo tudi za kader oziroma za vrhunske športnike, ki jih želijo pritegniti v svoje vrste. Vendar istocasno klubiv dolocenem tekmovanju ne bi mogli poslovati, v kolikor ne bi obstajali njihovi športni tekmeci. Možnost uresnicevanja poslanstva športnega kluba je torej odvisna od obstoja športnih konkurentov v okviru organiziranih ligaških in pokalnih tekmovanj. Slednja so organizirana pod okriljem krovnih organizacij, najpogosteje so to zveze klubov. Športni klubi se torej prostovoljno združujejo v zveze ravno s svojimi športnimi konkurenti, proti katerim nato tekmujejo na športnih igrišcih. V tem primeru lahko torej govorimo o specificnem konkurencno-partnerskem odnosu. Ravno ta ambivalentnost je najpomembnejša lastnost klubskih športnih tekmovanj. Poleg tega pa imajo seveda klubi tudi konkurencne organizacije v klasicnem smislu, pri cemer gre vecinoma za športne klube iz drugih športnih panog. September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. Produkcijski proces športnih klubov je le na videz enostaven. Klubi morajo namrec najprej sestaviti tekmovalno ekipo, ki se neposredno udeležuje športnih tekmovanj. Na slednjih poskušajo doseci cim boljši rezultat. V kolikor je posamezen klub pri tem uspešen, ima vecje možnosti za spodbuditev interesa javnosti. S tem bo posledicno povecal število tako fizicno prisotnih gledalcev na tekmah kot tistih, ki klub spremljajo prek razlicnih medijev. Slednjeima poleg neposrednega financnega ucinka še bolj pomemben posredni ucinek. Vecji interes javnosti obicajno poveca tudi interes vlagateljev, kar klubu omogoci pridobivanje novih virov sredstev in posledicno ustvarjanje vecjih letnih proracunov za naslednjo tekmovalno sezono. To omogoca sestavo še bolj kakovostne ekipe in omogoca pozitivno spiralo ucinkov v produkcijskem procesu. V nasprotnem primeru, ob eventualnih športnih neuspehih, pa klub lahko zaide v tok negativnih posledic. V tem kontekstu je potrebno opomniti na evropski sistem športnih tekmovanj, ki za razliko od profesionalnih tekmovanj na severnoameriški celini implicira višjo stopnjo tveganja za vodstva klubov. Eventualni slabši rezultat v doloceni tekmovalni sezoni in posledicni izpad iz trenutnega ranga tekmovanja namrec pomeni, da bo klub potreboval najmanj eno leto za vrnitev v prejšnji rang tekmovanja. Na osnovi modela produkcijskega procesa, ki je bil razvit na primeru italijanskih nogometnih klubov, so Kern, Schwarzmann in Wiedenegger (2012, str. 180-182) predlagali, da se ocenjevanje uspešnosti tekmovalnih športnih klubov izvaja na treh ravneh, in sicer na ravni menedžmenta, športnega rezultata in tržne ucinkovitosti. Iz modela je razvidno, da je s strateškega vidika najpomembnejše dolgorocno zagotavljanje financnih sredstev, ki omogoca delovanje kluba, predvsem pa olajšuje proces strateškega planiranja. V tem pogledu sešportni klubinerazlikujejo bistveno od vecineostalih organizacij, vendar pa dejstvo kompleksnosti športa kot družbene dejavnosti in povezanih številnih nepopolnosti trga vpliva na to, da same športne organizacije obicajno ne morejo delovati povsem brez vpletanja javnega sektorja. To implicira že sama ekonomska teorija, saj je korist od športatako zasebna kot javna, zato je razumno, da tako zasebni kot javni sektor sorazmerno upravicita koristi od športnih dejavnosti. Downward, Dawson in Dejonghe (2009, str. 196) so dokazali, da šport ni potrebno povsem prepustiti trgu, saj se pojavljajo tako monopolna stanja, kot eksternalije, prihaja tudi do nepopolnih informacij itd. Jasno je, da bi v primeru popolnega prepušcanja trgu potencialnim športnikom v komercialno manj zanimivih panogah bistveno zmanjšali možnost ukvarjanja s športom, kar pa je v nasprotju s samim poslanstvom športnih organizacij. Po navedbah Sveta Evrope (2021) je to omogocanje enakih pravic vsakemu pri možnostih ukvarjanja s športom in dostopu do športa. Posledicno je razumljivo, da se država oziroma enote lokalne samouprave postavljajo v vlogo agentov, ki poskušajo s financiranjem dolocenih športnih organizacij zmanjšati vpliv tržnih nepopolnosti. FINANCNA SREDSTVA PLACILA ŠPORTNIKOV Strategija Ucinkovitost menedžmenta POVECANJE PRIHODKOV Tržna ucinkovitost Slika 1. Tri ravni ucinkovitosti vprodukcijskem procesu športnih klubov, po Kern, Schwarzmann, & Wiedenegger, 2012, Sport, Business and Management: An International Journal, 2(3), str. 181. Športneorganizacije imajo v kontekstuevropskegasistema financiranja vecpotencialnih virov prihodkov, in sicer clanarine, prodaja vstopnic, oglaševanje in sponzorstva, televizijske in ostale medijske pravice, prihodke s strani krovnih organizacij oziroma zvez, prodaja ostalih artiklov, prihodke s strani pravnih subjektov javnega prava in drugo (Evropska komisija, 2007, str. 26). Javne institucije financirajo športne klube tako z direktnimi donacijami iz državnih, pokrajinskih ali obcinskih proracunov, deležem sredstev, pridobljenih z igrami na sreco, s pomocjo posebnih davšcin oziroma z zmanjšanjem davcne stopnje samim športnim organizacijam, z oddajanjem športne infrastrukture pod tržno ceno in podobno. Raziskave na podrocju financiranja športa potrjujejo, da je delež javnih sredstev v skupnem financiranju športaše vedno nekoliko vecji v (post)tranzicijskih državah in se ni bistveno spremenil od leta 1990 (Andreff, 2006, str. 272-273; Škoric, Bartoluci, & Custonja, 2012, str. 183; Andreff, Dutoya, & Montel, 2009, str. 1). Izredno pomemben posreden vir prihodkov zavecino športnih klubov predstavlja tudi volontersko delo. V državah EU naj bi po nekaterih ocenah že v letu 2006 znotraj približno 700.000 športnih klubov delovalo okoli 10 milijonov volonterjev (Arnaut, 2006, str. 19). Najnovejše raziskavekažejo, da sestruktureprihodkov športnih klubov niso bistveno spremenile, obstajajo pa pomembne razlike med prihodki amaterskih klubov in tistih z višjo stopnjo profesionalizacije ter med športnimi klubi v razlicnih panogah. Višja stopnja profesionalizacije namrec implicira vecji delež sredstev iz zasebnih virov, medtem ko najvec sponzorstev uspeta pritegniti nogometna in košarkarska panoga (Sanchez, Barajas, & Sanchez-Fernandez, 2019, str. 328-329; Ivaškovic, 2018, str. 190-191; Barget & Chavinier-Rela, 2017, str. 9-13). USTVARJANJE TEKMOVALNE EKIPE ŠPORTNI REZULTAT 2.2 (Post)tranzicijske implikacije Športni klubi v (post)tranzicijski jugovzhodni Evropi so se že v casu centralno-planske gospodarske ureditve, v kateri je prevladoval koncept državne oziroma družbene lastnine, udeleževali mednarodnih tekmovanj, kjer so se soocali s športno konkurenco iz držav s tržno ekonomijo. Seveda so to možnost imeli le najboljši klubi, ki so imeli dostop do najboljših kadrov in najvecjega obsega financnih sredstev. Z ambicijo po enakopravnem konkuriranju profitnim klubom so neprofitne organizacije morale zagotoviti zadosten obseg sredstev, ki pa ga niso mogle dobiti iz zasebnih virov. Glavne vire financiranja športne dejavnosti so predstavljala podjetja v »družbeni« oziroma državni lasti, v katerih so se kljucne odlocitve sprejemale v skladu s filozofijo politicnega sistema. Slednji je istocasno zagotavljal pravni okvir, ki je onemogocal odliv športnih talentov v tujino, kar je vsaj v doloceni meri omogocalo uspešno tekmovanje na nekaterih športnih podrocjih. Institut družbene lastnine je impliciral izjemno velik vpliv državnih oblasti, ki so izbirale klubskeparadnekonje za zastopanjedržave navzven. To je po eni strani omejevalo konkurenco navznoter, saj so bili le izbranci deležni vecje pomoci s strani državnih podjetij, istocasno pa je tedanja deležniška struktura v športnih klubih implicirala tudi zasledovanje neprofitnih motivov. Športni rezultat je namrec služil kot sredstvo promocije države in posredno državnega sistema navzven. Obenem so bili vsi klubi dolžnivlagati v razvoj mladinskih pogonov, saj je bilo za klube tako s pravnegakot s financnega vidika nemogoce angažirati športne kadre izven države. S spremembo politicno-gospodarskega sistema je nastopilo tranzicijsko obdobje, v katerem so se klubi soocili ne le s postopno liberalizacijo trga športne delovne sile, temvec tudi s spremembo strukture interesnih skupin, ki so bile vpete v delovanje klubov. To je bila posledica postopne privatizacije vecine podjetij, ki so do tedaj sodelovala pri financiranju športnih klubov. Zacetek zasledovanja profitnega motiva lastnikov podjetij je postopoma privedel tudi do racionalizacije vlaganj v šport. Kljub temu so klubi vecinoma ohranili neprofitno obliko delovanja. Klube v posameznih državah na to silijo krovne športneorganizacije, v drugih pa se za tem skriva poskus zmanjšanja tveganja za prelivanje ucinkov neuspeha s športnega na poslovno podrocje. Skrb za razvoj vrhunskega športaseje posledicno zrelacije kubi –politicni (državni ali lokalni) odlocevalci prenesel na odnos med klubskimi vodstvi in zastopniki zasebnih interesov in njihovega kapitala. To je povecalo pritiske na klube v smeri iskanja cim boljših kadrov in vse bolj tudi zasledovanja modela uspešnosti, ki je prevladoval pri športnih klubih iz držav z neprekinjeno tradicijo tržnegagospodarstva. Drugi institucionalni dejavnik, ki vpliva na posebnost klubov v (post)tranzicijskih državah, je sistem evropskih ligaških tekmovanj. Klubi se morajo namrec za sodelovanje v najkakovostnejših tekmovanjih obicajno kvalificirati prek nacionalnih tekmovanj (Fort, 2000, str. 431-433). Posledicno najuspešnejši športni klubi iz jugovzhodne Evrope hkrati sodelujejo v evropskih tekmovanjih s pretežno profitno usmerjenimi tekmeci in v domacih državnih ligah z neprofitnimi športnimi konkurenti. Raziskave z drugih podrocij nakazujejo na to, da se vodstva neprofitnih organizacij pogosto zacnejo obnašati bolj stroškovno ucinkovito in zacnejo zasledovati poslovno logiko v primerih, ko so njihove organizacije soocene s konkurenco, ki jih vodi profitni motiv (Ko in Liu, 2020, str. 8). Analogno bi lahko pricakovali, da bo sodelovanje v mednarodnih tekmovanjih in proces profesionalizacije pri neprofitnih športnih klubih pospešil proces prilagajanja v smeri nacina poslovanja profitnih organizacij. Prelomnico za evropske športne klube in posledicno tudi za preucevane neprofitne klube iz (post)tranzicijske Evrope je predstavljalo sprejetje t. i. Bosmanovega pravila, ki je prispevalo k liberalizaciji trgašportnedelovne sile. To jezomogocanjem lažjegaprehajanja športnikov med klubi iz razlicnih držav povecalo pogajalsko moc vrhunskim poklicnim športnikom, dodalo novo dimenzijo pri menedžmentu cloveških virov (HRM) in povecalo konkurencno prednost financno mocnejših klubov. Istocasno je to povzrocilo dodatne težave financno šibkejšim klubom iz (post)tranzicijskih držav, ki so morali z omejenimi sredstvi in ob dejstvu lažjega odhoda talentiranih mladih športnikov ustvariti pogoje za doseganje zadovoljivih športnih rezultatov, s katerimi bi spodbudili pozitivne ucinke v lastnem produkcijskem procesu. Proces tranzicije iz centralno-planskega v tržno gospodarstvo ter posledicni proces liberalizacije trga športne delovne sile sta med klubi (post)tranzicijske Evrope povzrocila še nekoliko vecje razslojevanje glede virov financiranja. Tisti klubi, ki so želeli ostati konkurencni tujim profitnim klubom, so ob zmanjšanju državne vloge morali poiskati pomoc zasebnih investitorjev, kar je vplivalo na celo vrsto sprememb v poslovanju klubov s ciljem zadovoljevanja interesov zasebnih sponzorjev. Produkcijski proces športnih klubov v (post)tranzicijsko-neprofitnem kontekstu torej poleg posebnosti, ki so znacilne za vse športne organizacije, kot je na primer dejstvo krajše delovne dobe športnikovin razvittrgvrhunskih športnikov, zaznamujejo tudi kompleksni HRM sistemi in dvojnost organizacijske strukture. HRM procesi se namrec razlikujejo glede na to, ali se nanašajo na administrativno-vodstveno osebje ali na športni kader (Ivaškovic, 2018, str. 195). Pri tem se drugi del HRM procesov lahko razdeli še na dva podsegmenta, in sicer tistega, ki se nanaša na športni kader, ki ga klubi pridobivajo na trgu, drugi del pa predstavlja HRM v kontekstu razvoja lastnih kadrov skozi otroške oziroma mladinske ekipe. Dvojnost organizacijske strukture je posledica kombiniranja profesionalnega in amaterskega dela znotraj iste organizacije. Slovenska zakonodaja na podrocju športa sicer ne opredeljuje locnice med profesionalnimi in amaterskimi klubi, na drugi strani pa hrvaški Zakon o sportu (2019) jasno navaja pogoje profesionalnosti.1 Potrebno je poudariti, da profesionalnost in neprofitnost nikakor nista nujno povezana pojma, saj je vsak klub ne glede na svojo potencialno neprofitno naravnanost še vedno lahko tudi profesionalni klub. Istocasno pa je lahko znotraj kluba, ki izpolnjuje pogoje za status profesionalnega, tudi ogromen del organizacije, ki nima profesionalne narave, v katerih so angažirana in se trošijo sredstva za povsem amatersko dejavnost. Na primer, doloceni klubiimajo znotraj organizacije tudimladinski pogon alidrugo clansko ekipo, celo posebne oddelke, ki se ukvarjajo z volontersko dejavnostjo spodbujanja 1 V svojem 24. clenu namrec omenjeni zakon pravi, da so profesionalni športni klubi tisti, ki imajo v tekoci tekmovalni sezoni med prijavljenimi športniki vclanski vrsti vec kot 50 % profesionalnih športnikov. Obenem 8. clen istega zakona opredeljuje kot profesionalnega športnika tistega, ki ima sklenjeno pogodbo o profesionalnem igranju za klub, ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s klubom, ali pa opravlja samostojno športno dejavnost z udeležbo na športnih tekmovanjih. pozitivnih družbenih procesov v lokalnem okolju, in ki delujejo povsem na amaterskih principih. Kljub temu da je njihovaprva clanska ekipa profesionalizirana, obstajamožnost, da opravijo vec amaterske dejavnosti, kot jo opravijo ostali deklarirani amaterski klubi. Prav takšna dvojnost oziroma kombinacija profesionalnega in amaterskega dela organizacije je znacilna za klube iz evropskih (post)tranzicijskih držav. 2.3 Strateške dileme V literaturi obstaja vec tipologij strategij (Porter, 1985, str. 11; Tan & Litschert, 1994, str. 12­13; Pucko, 1999, str. 176), a se z ozirom na navedene posebnosti klubov v ekipnih športnih panogah (predvsem konkurencno-partnerski odnos med klubi in pravila tekmovanja, ki determinirajo koncno obliko produkta, ter neprofitni status, ki omogoca veliko širši spekter temeljnega cilja obstoja) pri klubih iz iste športne panoge zdi najbolj smiselno razlikovanje glede na pristop k produkcijskemu procesu. Ta je sicer v svoji osnovi enak vsem klubom, a imajo vodstvav opredeljenih kriticnih tockah možnost sprejemanja razlicnih odlocitev.V kateri tocki produkcijskega procesa športnih klubov prihaja do kljucnih strateških odlocitev, sta opozorila že Baroncelli in Lago (2006, str. 20-22), medtem ko so to empiricno potrdili Kern, Schwarzmann in Wiedenegger (2012, str. 177-178). Slednji so namrec na primeru profitnih nogometnih klubov opazili, da se pri vodstvih športnih klubov pogosto pojavlja dilema, kako in v kolikšnem deležu naj se porabijo klubska letna proracunska sredstva. S to dilemo se ukvarjajo tako manj kot bolj uspešni klubi. Ravno iz procesa delitve letnega proracuna kluba, v kolikor ga spremljamo skozi vec let, v najvecji meri lahko razberemo dejanske strategije, ki jih posamezen klub zasleduje. Omenjeni avtorji so pri tem opozorili na potencialni konflikt, do kateregalahko pridemed tistimi, kieventualni presežek prihodkov nad odhodki želijo usmeriti v razvoj športne infrastrukture, in na drugi strani tistimi, ki bi se raje osredotocili na pridobivanje novegašportnegakadra zvecjo tržno vrednostjo tervecjim športnimpotencialom od obstojecega. Pri tem lahko športne klube razdelimo natiste, ki zasledujejo vzdržno oziroma stabilno strategijo, in tiste, ki zasledujejo strategijo hitrega doseganja vrhunskih športnih rezultatov. Medtem ko prvi vecino svojih financnih presežkov vlagajo v razvoj infrastrukture in razvoj lokalne baze mladih športnikov, se drugi usmerjajo na takojšnje vlaganje vecine financnih presežkov v angažiranje novih športnikov, ki so trenutno bližje vrhuncu svojih fizicnih in takticnih sposobnostiterjih je mogocezrazpoložljivimi financnimi sredstvi pridobiti na trgu. S slednjimi lahko namrec v krajšem casu uresnicijo ambicije po vrhunskem športnem dosežku. Ta strategija omogoca hitrejšo rast oziroma pospešuje dinamiko pozitivnih spiralnih ucinkov, vendar je obenem zaradi vecjih financnih vložkov tudi bolj tvegana od t. i. stabilne strategije. S tem se dotaknemo kljucnega momenta v produkcijskem procesu športnih klubov, in sicer problema izbire strategije oziroma strateškega fokusa klubskega vodstva, ki se manifestira pri procesu delitve proracuna, kateri je determiniran s strukturo lastnikov in njihovih interesov. Z ozirom na to in stopnjo agresivnosti strategije, ki jo opredeljujeta Tan in Litschert (1994, str. 4), lahko izpostavimo tri kljucne strateške dileme neprofitnih športnih klubov: . VSEBINA -V kolikšni meri poudarjatipomembnostvrhunskih tekmovalnih rezultatov (intenzivno športno delovanje)naracun željepo razvoju lokalneskupnosti(ekstenzivno delovanje)? Gre za temeljno dilemo športnih klubov, ki je posledica združevanja pojmov športa, ki implicira tekmovalnost, in kluba, ki predstavlja organizacijo, vpeto v lokalno skupnost. Ceprav semordanaprvi pogled obasmotradelovanjašportnegakluba nezdita izkljucujoca, sevodstvo prej alislej moraopredeliti, alibo vecjipoudarek dalo na vkljucevanju domacega prebivalstva tako clanov kot neclanov kluba v klubske aktivnosti, alipabo povsem internacionaliziralo svojo dejavnost in bo poskušalo klub z najboljšimi resursi, ki se ponujajo na mednarodnih trgih, pripeljati do tekmovanj na najvišji državni, evropski in svetovni kakovostni ravni. Gre torej za opredeljevanje temeljnega cilja in s tem poslanstva organizacije. . CAS -V kolikšni meri zahtevati hitre rezultate (sprejemati vecje tveganje) nasproti dolgorocnemu delu in manjšemu tveganju?To je klasicnadilema,ki sepojavljapri vseh investicijskih odlocitvah. Gre za odlocitev vlagatelja, kdaj želi realizirati donos od investicije. Krajši rok povracila vloženega in pricakovana visoka donosnost seveda predstavljata vecjo korist zainvestitorja. Vendar to obicajno impliciratudivišjo stopnjo tveganja. V primeru športnihklubov gre v tem kontekstu obicajno za odlocitev vodstva o tem, kako hitre pozitivne spiralne ucinke želiin koliko je pri tem pripravljeno tvegati. Najhitrejši spiralni ucinki se ponujajo pri zasledovanju t. i. strategije anorganske rasti (velik deležproracuna za zunanjo rast in številne dejavnosti na mednarodnih trgih), a je to tudi strategija z najvišjo stopnjo tveganja. . RAST -V kolikšnimeri zasledovaticilj rastinasproti ambiciji po optimizacijistroškov? Ta razmejitev odraža dve dimenziji Tanove in Litschertove (1994, str. 3-5) delitve strategij, in sicer stopnji napadalnosti in proaktivnosti. Bolj napadalna in proaktivna vodstva namrec poskušajo izboljšatiin povecati obseg delovanja organizacije, medtem ko tista z manjšo stopnjo proaktivnosti zavirajo spremembe in se ne spušcajo v nove projekte. Organizacija lahko raste na vec nacinov. Lahko namrec povecuje svoje clanstvo ali povecuje obseg organizacijskih dejavnosti, vendar pa tudi povecevanje obsegaorganizacijskeaktive predstavljaorganizacijsko rast. Ambicija po zmanjševanju stroškov ni povsem v nasprotju s slednjo, vendar je obicajno v neskladju s klasicnim razumevanjem rasti organizacije, ki se nanaša na povecevanje clanstva in obsega dejavnosti. Tudi v primeru športnih klubov se vodstva soocajo z dilemo povecevanja clanstvain posledicno povecevanja aktivnosti naeni in konservativno politiko nadrugi strani. Rast organizacije predstavlja potencial tudi za vecje prihodke, vendar je v ta namen najprej potrebno vložiti dolocen obsegsredstev. To vkljucuje vlaganje v klubsko infrastrukturo, v trženjske dejavnosti za privabljanje mladih, investicije v trenerski in administrativni kader itd. 3 Metoda Na temelju analize ekonomskih, politicnih in drugih družbenih dejavnikov, ki so vplivali na športno industrijo na obravnavanem podrocju, in pojasnjene posebnosti procesa produkcije ter identifikacije treh kljucnih strateških dilem smo najprej želeli razviti alternativne strateške možnosti, ki so na voljo športnim klubom. Pri tem smo kombinirali dihotomije pri treh September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. strateških dilemah. Nato smo z željo preverjanja, v kolikšni meri klubi dejansko zasledujejo posamezno strategijo, izvedli raziskavo med 73 košarkarskimi klubi iz Bosne in Hercegovine (BIH), Hrvaške, Slovenije in Srbije. Ta vzorec predstavlja 29,3 % od skupnega števila (249) košarkarskih klubov, ki so v tem casu obstajali v predmetnih štirih državah v vseh kakovostnih rangih tekmovanj pod okriljem nacionalnih panožnih zvez. 27 izmed 73 klubov je sodelovalo v prvih ligah (9 izmed teh tudi v mednarodni ABA ligi), 31 v drugih in 15 v nižjih. Podatke smo pridobili s strani clanov uprave ali izvršnega direktorja v posameznem klubu. Pridobljeni podatki so bili obdelani s pomocjo programa SPSS, pri cemer sta bili opravljeni deskriptivna statisticna analiza (izracuni povprecij in razlik med skupinami) ter korelacijska analiza. 4 Rezultati in razprava 4.1 Alternativne usmeritve Na osnovi do sedaj navedenega lahko razvijemo alternativne strateškemožnosti, ki so navoljo vodstvom športnih klubov. Pri tem se zaradi širšega manevrskega prostora, ki ga omogoca neprofitno poslanstvo, pojavlja nekoliko širši spekter strateških ciljev, ki pa se glede same vsebine odlocanja ne razlikuje bistveno od tistega v profitnih športnih klubih. Tudi neprofitni klubi se namrec soocajo z dilemo razdelitve letnega proracuna. Razumljivo je tudi, da želijo slednjega tudi vodstva neprofitnih klubov povecati, saj vecji obseg sredstev ob predpostavki ceteris paribus omogoca lažje uresnicevanje njihovega poslanstva. Ceprav kombiniranje treh odlocitev omogoca hipoteticno osem razlicnih kombinacij, se pred kljucnimi odlocevalci v neprofitnih športnih klubih v praksi ponuja pet razlicnih možnosti usmerjanja denarnih sredstev, in sicer: a) v amaterski del kluba, b) v profesionalni kader, c) v klubsko infrastrukturo in izboljšanje notranjih organizacijskih procesov, d) v lokalno skupnost in e) v povecanje klubskih rezerv. V odvisnosti od tega, v kateri element vodstvo kluba najvec vlaga, se lahko oblikuje pet temeljnih strateških alternativ. Pri tem je potrebno še enkrat poudariti, da se klubi glede treh strateških dilem redko odlocajo za ekstremne odlocitve, ki bi povsem izkljucile dolocen cilj, vendar se bolj ali manj nagibajo k doloceni strateški usmeritvi. Posledicno se tudi opredeljenestrateškealternativeneprofitnih športnih klubov v praksi skorajnikoli nepojavljajo v cistih oblikah. Vodstva senamreclahko odlocijo,daklubskaproracunskasredstva porazdelijo tako med lokalno skupnost, kot tudi za povecevanje clanstva, vlaganje v obstojeco ekipo in pridobivanje novih, boljkakovostnih športnikov namednarodnih trgih. Ne nazadnje je dejstvo, da so ucinki teh odlocitev pogosto tudi povezani, saj na primer vlaganje v lokalno skupnost posredno lahko privede do povecevanja baze mladih športnikov iz lokalnega okolja. Tabela 1 prikazuje, v kakšnih pogojih (glede na razreševanje treh temeljnih dilem) se pojavlja pet opredeljenih strateških alternativ. Revija za univerzalno odlicnost / Journal of Universal Excellence, September 2021, leto / year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. Clanek / Article Tabela 1. Strateške alternative glede na kljucne strateške odlocitve Fokus Športni rezultat Hitri rezultati in Fokus na športnih rezultatih ali zmanjševanje stroškov strategija anorganske rasti Lokalna skupnost Strategija povecevanja rezerv Hitri rezultati in rast Strategija anorganske rasti Strategija razvoja okolja Dolgorocno delo (manjše tveganje) in zmanjševanje stroškov Fokus na športnih rezultatih Strategija preživetja ali strategija razvoja okolja Dolgorocno delo (manjše tveganje) in rast Strategija organske rasti Strategija organske rasti ali strategija razvoja okolja (1) Strateški fokus na razvoju lokalnega okolja. To strateško usmeritev zasledujejo klubi, ki so mocno nagnjeni k zasledovanju interesov lokalne skupnosti na racun doseganja vrhunskega športnega rezultata. Gre za zmerno defenzivno strategijo, pri kateri obicajno ni pritiskov za doseganje hitrih rezultatov, medtem ko je rast nasproti zmanjševanju stroškov nekoliko manj pomembna komponenta. V stvarnosti se sicer pogosteje pojavlja pri tistih klubih, ki rastejo, saj seklubi, ki seukvarjajo s težavo lastnegapreživetja, težje osredotocajo na razvoj okolja. Klubi, ki dajejo poudarek tej strateški usmeritvi, vecino svojih financnih presežkov vlagajo neposredno nazaj v lokalno okolje oziroma v lokalno skupnost, ki ni nujno vclanjena v klub. Pogosto je to posledica pricakovanj lokalne javnosti, saj naj bi za neprofitne organizacije, posebej pa športne klube, ki imajo mocno lokalno oziroma regionalno komponento delovanja, ravno ožja skupnost predstavljala primarni krog uporabnikov klubskih storitev. Poznamo vec razlicnih vrst vlaganj v lokalno okolje, na primer vlaganja v športno infrastrukturo ali organizacija razlicnih športnih prireditev. Vse te aktivnosti naj bi vplivale na dvig ravni konkretne športneorganizacijein povecale stopnjo vkljucenosti lokalne skupnosti v delo kluba, kar naj bi bilo v skladu z zasledovanjem trajnostne strategije. Poslanstvo takšnih organizacij je povecevanje priljubljenosti športa nasploh (zato obicajno niso omejene le na eno športno dejavnost), rast števila rekreativnih športnikov in posledicno boljšepsihofizicno stanjeclanov lokalne skupnosti, znotraj katere klub deluje. Ceprav jih širša javnost obicajno ne zaznava, saj ne polnijo stolpce športnih rubrik v dominantnih medijih, je organizacij s takšnim strateškim fokusomrelativno veliko. (2) Strateški fokus na športnih rezultatih. Nekatera klubska vodstva postavljajo vrhunske športne rezultate kot koncni cilj delovanja športnega kluba. Kljucnega pomena pri tem je torej odlocitev zasledovanja strategije vrhunskega rezultata na racun razvoja lokalnega okolja. Takšniklubiobicajno nestremijo k rasti, in sicer niti zvidikapovecevanja klubskega clanstva niti z vidika povecevanja obsega dejavnosti. Rast v teh klubih se obicajno odraža le preko povecevanja vrednosti sredstev v aktivi bilance. Njihova vodstva obicajno niso naklonjenapretiranemu tveganju, zato je zanjih boljznacilen dolgorocni cikel, ato ni nujni pogoj, saj jeodvisen oddolgorocnostiodnosov z glavnimi viri denarnih sredstev. Vsekakor pa je vrhunski športni rezultat predpostavljen cilj vsem drugim in predstavlja prestiž, s September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. katerim se lahko poistovetijo vsi deležniki, vkljuceni v delovanje kluba. Med neprofitnimi klubi izstopajo tisti, ki imajo višjo stopnjo profesionalizacije in tekmujejo v mednarodnih tekmovanjih skupaj z profitnimi klubi. Ti obicajno vecino svojih presežkov namenijo za investicije v izboljšave notranjih procesov, infrastrukture ter v športni kader. To naj bi povecalo konkurencnost klubske ekipe in možnost doseganja vrhunskega športnega rezultata. Zaradi posebnostievropskih ligaških tekmovanj oziromazaradi odprtegasistema, v katerem boljši klubi napredujejo, slabši pa nazadujejo v nižje kakovostne range tekmovanja, si klubi s fokusom na doseganje vrhunskih športnih rezultatov kontinuirano skozi daljše casovno obdobje nemorejo privošciti slabših tekmovalnih sezon. Tveganje za slednje zmanjšujejo tako, da med posameznimi sezonami izboljšujejo notranje procese in infrastrukturo kluba, kar deluje privlacno za športnike. Obenem zadržijo jedro dosedanje ekipe, kar obicajno vkljucuje trenerja in kljucne nosilce igre ter prispeva k izboljšanju notranjih procesov zaradi ucinkov krivulje ucenja. Ostale športnike nadomestijo s tistimi, ki imajo visok potencial za vrhunske športne dosežke v prihodnosti. Glede na navedene strategijesepoagresivnostinahajajo v samisredini med naštetimi strateškimiusmeritvami. V svetu profesionalnega športarelativno lahko zaznamo športneklube s takšnim strateškim fokusom, saj je za njih znacilno, da skozi daljše obdobje tekmujejo v visoko-kakovostnih tekmovanjih in imajo obenem ugled organizacij z vrhunskimi notranjimi procesi. (3) Strateški fokus na anorganski rasti organizacije. Gre za najbolj agresivno strategijo izmed vseh naštetih. Ta strategija je znacilna za klube, kjer investitorji zahtevajo hitro povracilo vložka, klub pa je osredotocen na vrhunski športni rezultat. Te organizacije stremijo k rasti z vidikapovecevanja vrednosti igralske ekipe. V slednjo vlagajo prakticno vse svoje presežke, medtem ko na drugih podrocjih stroške zmanjšujejo. Ceprav je v dolocenem pogledu lahko sorodna strategiji zasledovanja vrhunskega športnega rezultata, ta usmeritev predstavlja alternativo kontinuiranemu doseganju vrhunskih športnih rezultatov nadolgi rok. Njena temeljna ambicija je hitri preboj med najboljšeoziromaželja po cim hitrejšem doseganju pozitivnih spiralnih ucinkov. Gre za najbolj tvegano strategijo, ki jo obicajno uporabljajo klubi, kateri trenutno ne tekmujejo v najkakovostnejših tekmovanjih, s svojim obsegom financnih sredstev pa bistveno presegajo konkurenco v svojem rangu in si lahko privošcijo zamenjavo celotne ekipe s pridobivanjem novih kakovostnejših športnikov na mednarodnih trgih. Medtem ko se prejšnji pristop zanaša na postopno izboljšanje notranjih procesov, kar vkljucuje postopno grajenje ekipe s ciljem doseganja vecje stopnje zaupanja in kohezivnosti, ta strategija sledi prepricanju, da je za športni rezultat pomembnejša trenutna psiho-fizicnain takticnakakovostposameznikov, ki se odraža preko njihove tržne vrednosti. Dražji športniki naj bi torej bili sposobni doseci tudi boljši športni rezultat in so posledicno sposobni pomagati klubu pri hitrejšem generiranju presežkaprihodkov nad odhodki, vendar pato ni nujno. Študije namreckažejo, davrhunski športni rezultat nevodi nujno do višjih dobickov, obenem paje dobrofinancno poslovanje mogocetudiob odsotnosti izrednih rezultatov (Kase et al., 2006, str. 7). Poskusi hitrega povecevanja možnosti za vrhunski športni rezultat lahko resno ogrozijo financno stabilnost kluba, zato to strategijo opredeljuje kot tvegano, saj temelji nafinancnem vzvodu s kratkorocnimi interesi, kar nasprotuje nacelom trajnostne strategije. (4) Strateški fokus na povecevanju rezerv oziroma na preživetju kluba. Gre za najbolj defenzivno strategijo izmed vseh pet opredeljenih. Kljucna odlocitev teh klubov je zmanjševanje stroškov. V obdobju gospodarske stagnacije ali celo recesije športni klubi najhitreje obcutijo upad sponzorskih in donatorskih sredstev. V takšnem obdobju se zato vse vec športnih klubov ukvarja s težavo preživetja, saj obseg razpoložljivih financnih sredstev pogosto ne zadošca niti za izpolnjevanje osnovnih obveznosti kluba, kot so na primer kotizacija za nastop v dolocenem tekmovanju, pokrivanje stroškov sojenja, prevoza na tekme itd. Vodstva teh klubov zato poskušajo odložiti vse investicije, ki niso nujne in enostavno poskušajo preživeti težke case s poravnavanjem dolgov ali ustvarjanjem rezerv zaradi negotovosti glede prihodnjega denarnega toka. Posledicno vodstva teh klubov ne angažirajo novih športnikov, v kolikor niso brezplacni. Ti klubi se ne odlocajo za fokus na vrhunske športne rezultate, saj obicajno odprodajajo pravice, ki jih imajo do najboljših športnikov v svoji ekipi. Obenem se nekoliko bolj usmerjajo na delo z lokalno skupnostjo in si tako poskušajo zagotoviti stalen dotok sredstev iz javnih virov. (5) Strateški fokus na organski rasti organizacije. Športni klubi, ki zasledujejo strategijo organske rasti, so bolj naklonjeni rasti kot zmanjševanju stroškov, obenem pa stremijo h kontinuirani dolgorocni rasti. Klubsko vodstvo sepri tem namesto vlaganj vclansko športno ekipo in profesionalni del organizacije osredotoca na vlaganje financnih presežkov v amaterske dele kluba. Osnovni cilj takšnih pristopov ni krepitev tekmovalne ekipe, temvec izboljšavadolgorocnih notranjih procesov in rast organizacije, ki temelji nadelu zmladimi. Obicajno je ta strateški fokus primeren za športne klube, ki sodelujejo v manj kakovostnih tekmovanjih in nimajo velikih financnih kapacitet. Vodstvo klubov, ki zasledujejo strategijo organske rasti, je obicajno nenaklonjeno tveganju. Ta strateški fokus implicira poskus izboljšave kapacitet organizacijskega menedžmenta, kar naj bi služilo kot izhodišce za povecanje ucinkovitosti notranjih procesov. Pri tem je kljucnega pomena izboljšanje pogojev za razvoj lastne baze športnikov, ki bi v prihodnosti lahko omogocili doseganje vrhunskih športnih rezultatov. Ravno slednji so obicajno v tej strategiji nekoliko bolj poudarjeni od ciljev lokalnega okolja. Želja po rasti in napredovanju v višje kakovostne range uvršcajo ta strateški pristop v sfero zmerne agresivnosti. Takšni klubi se ob pomanjkanju sponzorskih sredstev vecinoma financirajo iz transferjev športnikov, zato vcasih veljajo tudi za »izvoznike« talentov. Neredko se tudi zgodi, da so športniki, ki so svojo športno pot zaceli ravno v teh klubih, nadproporcionalno udeleženi v izbranih nacionalnih vrstah. Število reprezentantov namrec pogosto presega kakovost klubskih rezultatov. 4.2 Dejanske strateške usmeritve košarkarskih klubov Tabela 2 prikazuje rezultate opredeljevanja anketirancev glede strateških usmeritev klubov. Slednje so bile merjene na 7-stopenjski Likertovi lestvici, pri cemer so višje vrednosti predstavljale vecje poudarjanje rasti od zniževanja stroškov, vecje poudarjanje ciljev lokalne skupnosti od športnegarezultata in vecje poudarjanje manjšegatveganja od hitrih rezultatov. Iz rezultatov lahko razberemo, da so klubi nižjega ranga dosegali višje vrednosti pri vseh treh postavkah. Tabela 2. Razlike vstrateških usmeritvah med klubi na razlicnih kakovostnih ravneh Kakovostna raven Pomembnost rasti organizacije nasproti zmanjševanju stroškov Pomembnost razvoja lokalnega okolja nasproti vrhunskemu športnemu rezultatu Pomembnost dela na dolgi rok in manjšega tveganja nasproti hitrim rezultatom ABA liga 1,78 1,56 3,22 Prva liga Druga liga 3,26 4,45 3,78 5,35 4,85 5,90 Nižje lige 4,40 5,80 6,40 Skupaj 4,00 4,86 5,62 V nadaljevanju smo preverili še, kako se vplivnost posameznih deležnikov na strateško odlocanje v klubih odraža na dejanske strateške odlocitve. Pri tem smo vplivnost interesnih skupin merili v skladu s priporocili Ivaškovic (2019b, str. 1464). Rezultati v tabeli 3 kažejo, da klubi z vecjo vplivnostjo prostovoljcev in obcinskih oblasti bolj poudarjajo rast, razvoj lokalnega okolja in manjše tveganje, podobna pa sta tudi ucinka panožnih zvez in lokalne skupnosti. Nasprotno ucinkujejo zasebni sponzorji. Njihov vpliv se namrec odraža na vecjem poudarjanju optimizacije stroškov, športnih dosežkov in hitrem uresnicevanju ciljev. Tabela 3. Korelacija vplivnosti interesnih skupin inpomembnosti strateških usmeritev Pomembnost rasti Pomembnost dela Interesna skupina organizacije v primerjavi z zmanjševanjem stroškov Pomembnost razvoja lokalnega okolja v primerjavi z vrhunskim športnim rezultatom na dolgi rok in manjšega tveganja v primerjavi s hitrim rezultatom Obcinske oblasti ,34** ,48** ,26* Državne oblasti ,18 ,11 -,10 Mediji ,11 ,06 ,15 Sponzorji -,49** -,34** -,24* Košarkarske zveze ,37** ,37** ,20 Košarkarji in trenerji -,22 -,10 -,16 Zaposleni -,04 -,10 ,33** Prostovoljci ,40** ,65** ,39** Širša javnost ,01 -,04 ,06 Lokalna skupnost ,21 ,40** ,41** Legenda: ** -P < 0,01; * -P < 0,05. Rezultatinas napeljujejo nasklep, davecja vplivnostzasebnih sponzorjev nastrateškeodlocitve košarkarskih klubov potiska te organizacije v smeri fokusa na športnih rezultatih oz. v smeri strategije anorganske rasti. Na drugi strani se vecja vplivnost prostovoljcev, obcinskih oblasti, košarkarskih zvez in lokalnih skupnosti odraža v bolj pogosti izbiri strategije organske rasti ali strategije razvoja okolja. September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. 5 Zakljucek Prispevek prikazuje strateške alternative, ki so na voljo športnim klubom v (post)tranzicijskih evropskih državah, kateri delujejo na podrocju ekipnih športov in še vedno ohranjajo status neprofitnih organizacij. Na izbor slednjih vpliva kontekst, v katerem klubi delujejo, predvsem viri financiranja. V primerjavi z državami z neprekinjeno tradicijo tržnega gospodarstva so klubi v (post)tranzicijskih državah še vedno nekoliko bolj odvisni od podjetij, medtem ko gospodinjstva prispevajo primerjalno majhen delež v njihove proracune. Poleg tega opazovane športneklube zaznamujedejstvo, dadelujejo v evropskem tekmovalnem sistemu, kjerje vecina tekmovanj še vedno odprtega tipa in omogoca tako napredovanje v višje kot nazadovanje v nižje range tekmovanja, obenem pa morajo ob pomanjkanju sodelovanja šolskega in visokošolskega sistema klubi sami skrbeti za razvoj športnih kadrov. V (post)tranzicijskem kontekstu še vedno prevladujejo neprofitne statusne oblike, kar poleg splošnih znacilnosti športnih klubov (krajša delovna doba športnikov in posledicno relativno razvit trg vrhunskih športnikov) vplivanamešanje amaterskega in profesionalnega dela znotraj iste organizacije. Ti klubi imajo posledicno v svojih organizacijahposebnepogonezamlajše starostne kategorijein dvodelne HRM sisteme. V okviru tega se pred klubskavodstva postavljajotri kljucnestrateške dileme, in sicer: . Vsebinska dilema: v kolikšni meri poudarjati pomembnost vrhunskih tekmovalnih rezultatov (intenzivno športno delovanje) na racun želje po razvoju lokalne skupnosti (ekstenzivno delovanje)? . Dilema tveganja: v kolikšni meri zahtevati hitre rezultate (sprejemati vecje tveganje) nasproti dolgorocnemu delu in manjšemu tveganju? . Dilema rasti: v kolikšni meri izpolnjevati cilj zmanjševanja stroškov nasproti ambiciji po rasti organizacije? Glede na razrešitev teh dilem se klubom ponuja osem kombinacij, v katerih lahko zaznamo pet temeljnih strateških alternativ, in sicer: strategija fokusa na športnih rezultatih, strategija anorganske rasti, strategija organske rasti, strategija razvoja okolja ter strategija povecevanja rezerv oz. preživetja. Klubi z vecjo vplivnostjo prostovoljcev in obcinskih oblasti bolj poudarjajo rast, razvoj lokalnega okolja in manjše tveganje, podobna pa sta tudi ucinka panožnih zvez in lokalne skupnosti. Nasprotno ucinkujejo zasebni sponzorji. Na podlagi tega lahko sklepamo, da vecja vplivnost zasebnih sponzorjev potiska klube v smeri fokusa na športnih rezultatih oz. v smeri strategije anorganske rasti, medtem ko se vecja vplivnost prostovoljcev, obcinskih oblasti, košarkarskih zvez in lokalnih skupnosti odraža v bolj pogosti izbiri strategije organske rasti ali strategije razvoja okolja. Rezultati te študije služijo kot pomoc vodstvom klubov pri lažjemdoseganju konsenza znotraj posameznih organizacij pri opredeljevanju in izbiri strateških usmeritev, ki bodo najbolj ustrezala njihovemu poslanstvu. Obenem lahko zakonodajalcu olajšajo odlocanje v procesu priprave inštrumentov, ki bodo opredelili diferencirane vloge javnih inštitucij v klubih, ki zasledujejo razlicne strategije. Reference 1. Andreff, W. (2006). Sport and financing. V: Andreff, W. & Szymanski, S. (ur.). Handbook on the Economics of Sport. Cheltenham: Edward Elgar, 271–281. 2. Andreff, W., Dutoya, J., & Montel, J. (2009). A European model of sports financing: under threat? Pridobljeno na https://www.playthegame.org/news/news-articles/2009/a-european-model-of-sports-financing-under-threat/, dostop 5. 5. 2021. 3. Arnaut, J. L. (2006). Independent European Sport Review. Pridobljeno na http://eose.org/wp­content/uploads/2014/03/independant_european_sports_review1.pdf, obiskano 16. 3. 2021. 4. Barget, E. & Chavinier-Rela, S. (2017). The analysis of amateur sports clubs funding: A European perspective. Athens Journal of Sports, 4(1), 7–34. 5. Baroncelli, A. & Lago, U. (2006). Italian Football. Journal of Sport Economics, February, 13–28. 6. Downward, P., Dawson, A. and Dejonghe, T. (2009). Sports Economics: Theory, Evidence and Policy. Oxford: Butterworth-Heinemann. 7. Evropska komisija (2007). Commission staff working document: The EU and sport: background context. Accompanying document to the white paper on sport. Pridobljeno na http://eur­ lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:52007SC0935, dostop 9. 5. 2021. 8. Fort, R. (2000). European and North American sports differences? Scottish Journal of Political Economy, 47(4), 431–455. 9. Ivaškovic, I. (2018). Analiza razlik v sistemih ravnanja z ljudmi pridelu v košarkarskih klubih Jugovzhodne Evrope. Šport: revija za teoreticna in prakticna vprašanja športa, 66(1/2), str. 189– 195. 10. Ivaškovic, I. (2019a). Za kaj si prizadevajo neprofitni športni klubi? Economic and business review, 21(pos. št.), 159–163. 11. Ivaškovic, I. (2019b). The stakeholder-strategy relationship in non-profit basketball clubs. Economic Research, 32(1), 1457–1475. 12. Ivaškovic, I. (2020). Ucinkijavnega financiranja na neprofitna športna društva. Teorija in praksa: revija za družbena vprašanja, 57(2), 664–680. 13. Kase, K., Gómez, S., Urrutia, I., Opazo, M., & Martí, C. (2006). Real Madrid–Barcelona: business strategy vs. sports strategy, 2000-2006. Occasional Paper, 6(12), str. 1–26. 14. Kern, A., Schwarzmann, M., & Wiedenegger, A. (2012). Measuring the efficiency of English Premier League football: A two-stage data envelopment analysis approach. Sport, Business and Management: An International Journal, 2(3), 177–195. 15. Ko, W. W. & Liu, G. (2020). The Transformation from Traditional Nonprofit Organizations to Social Enterprises: An Institutional Entrepreneurship Perspective. Journal of Business Ethics, v tisku. Pridobljeno na https://link.springer.com/article/10.1007/s10551-020-04446-z, dostop 20. 9. 2020. 16. Lange, D. (2020). Share of people who volunteer in sport in the European Union (EU) 2013-17, by country. Statista. Pridobljeno na https://www.statista.com/statistics/602010/european-union­ volunteering-in-sports-by-country/, dostop 20. 12. 2020. 17. Porter, M. E. (1985). Competitive Advantage. New York: Free Press. 18. Porter, M. E. (1987). From Competitive Advantage to Corporate Strategy. Boston: Harvard Business Review. Pridobljeno na https://www.academia.edu/6689159/From_competitive_advantage_to_corporate_strategy, dostop 22. 4. 2021. 19. Pucko, D. (1999). Strateško upravljanje. 2. izdaja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 20. Sanchez, L. C., Barajas, A., & Sanchez-Fernandez, P. (2019). Sport finance: Revenue sources and financial regulations in European football. V: Garcija, J. (ur.). Sports (and) Economics. Madrid: Funcas, str. 327–366. 21. Svet Evrope (2021). European Sports Charter. Pridobljeno na https://www.coe.int/en/web/sport/european-sports-charter, dostop 8. 5. 2021. 22. Škoric, S., Bartoluci, M., & Custonja, Z. (2012). Public financing in Croatian sport. Financial Theory & Practice, 36(2), 109–227. 23. Škoric, S. & Bartoluci, M. (2014). Planning in the Croatian national sport federations. Kinesiology, 46(Supplement 1), 120–126. 24. Tan, J. & Litschert, R. J. (1994). Environment–strategy relationship and its performance implications: An empirical study of Chinese electronics industry. Strategic Management Journal, 15(1), 1–20. 25. Zakon o sportu (2019). Procišceni tekst NN 98/19. Pridobljeno na https://www.zakon.hr/z/300/Zakon-o-sportu, obiskano 21. 3. 2020. September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 250-266. *** Igor Ivaškovic je diplomiral iz prava, zgodovine, južnoslovanskih študijev, pedagogike in andragogike in ekonomije, doktoriral je iz prava, poslovnih ved in politologije ter je trenutno zaposlen na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. *** Abstract: Strategic Dilemmas and Alternatives of Non-Profit Sports Clubs Research Question (RQ): What are the key strategic decisions made by sport club management and what strategic alternatives are available to them? Purpose: The purpose is to help the management of non-profit sport clubs by identifying key strategic dilemmas and their strategic alternatives. Method: The analysis of economic, political and other social factors that influenced the sports industry was used. Then, a review of the management literature is used for an explanation of the production process specifics and identification of three key strategic dilemmas. Results: Three dilemmas identified are: a) the focus on sport results vs. the development of the local community, b) quick achievement of goals vs. reducing the level of risk, c) reduction of costs vs. organizational growth. Based on different combinations, the article presents five basic alternative orientations, namely: a) strategic focus on sports results, b) strategy of inorganic growth, c) strategy of organic growth, d) strategy of local community development, and e) strategy of increasing organizational reserves. Organization: The study offers a new classification of strategies for non-profit sports clubs. Society: The study emphasizes the importance of the relationship between sports clubs and the local community, and shows how this relationship changes according to the chosen strategy. Originality: A new classification of strategic alternatives. One of the first surveys on key business decisions of non-profit sports clubs in South-East Europe. Limitations / further research: Further research between sports clubs over a long period of time, in different environments, and in different sport branches is recommended. Keywords: sports clubs, non-profit organizations, transition, strategies, business decisions. Copyright (c) Igor IVAŠKOVIC Creative Commons License This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. DOI: 10.37886/ruo.2021.041 Environmental Management System ISO 14001 and National Economies in EU Member States Stojan Crv* ITW Appliance Components d.o.o., Poljubinj 89E, 5220 Tolmin, Slovenija stojan.crv@gmail.com Abstract: Research Question (RQ): In terms of the rising environmental awareness importance our main research question was if national economies in EU member states have any effect on the number of ISO 14001-certified organizations. Purpose: The primary purpose of the research was to obtain the answer to our research problem of whether national economies in EU member states affect the number of organizations that have the certified ISO 14001 environmental management system in place and to explore the trend of the number of certificates in the European Union. Method: An empirical analysis was conducted using the data of ISO, the International Organization for Standardization, on the number of ISO 14001 certificates in 2019, and the data of Eurostat for selected national macroeconomic indicators. Our research included a survey of 28 EU member states in 2019. The distribution of data is shown by bar charts. Statistical processing of numerical data used in the analysis was done by means of the Minitab software. Prior to statistical processing, non-normally distributed data was transformed with the Johnson transformation method. The hypotheses were verified on the basis of the calculated Pearson correlation coefficients »r« between the examined factors. Results: In 2019, there were 92,290 organizations in EU member states that held the ISO 14001 certificate. In absolute numbers of certificates, the top five countries are the so-called »older EU member states«, namely Italy, Spain, the United Kingdom, Germany and France. The highest number of certificates per one billion EUR of GDP was identified in the so-called »new member states«, namely Bulgaria, Croatia, Romania, the Czech Republic and Estonia. The main finding of our research is that the level of GDP affects the number of ISO 14001 certificates in EU member states since, according to the calculated Pearson correlation coefficient, there is a strong correlation between the two studied factors. Other examined national macroeconomic factors, such as general government expenditure for environmental protection, environmental tax revenues and global competitiveness index rating, have no effect on the number of ISO 14001 certificates. Organization: The research provides organizations with an overview of the current situation regarding the number of ISO 14001 certificates in EU member states. The shown positive trend in the growth of the number of certificates can be an additional motivation factor for those organizations that have yet to decide on certification. Society: The finding that the certified ISO 14001 environmental management system is a useful and effective management tool is important both for organizations as well as wider society because it brings enhanced environmental performance and sustainability, competitive advantage as well as financial and organizational performance. Originality: Considering that our research included all 28 EU member states in 2019 and the fact that the latest publicly available data on the number of ISO 14001 certificates in 2019 was used, it is our belief that our research is unique from this point of view. Limitations / further research: The research was narrowed down to 28 EU member states. The hypotheses were verified on the basis of the latest publicly available data for year 2019 published by ISO. It would make sense to continue our research and, in addition to our four discussed factors, to examine other national macroeconomic indicators. Thus, it would be possible to establish whether there are other factors, in addition to GDP, that have a positive impact on the growth of the number *Korespondencni avtor / Correspondence author Prejeto: 28. avgust 2021; revidirano: 1. september 2021; sprejeto: 7. september 2021. / Received: 28th August 2021; revised: 1st September 2021; accepted: 7th September 2021. of ISO 14001 certificates. Moreover, the research could also include other countries on the European continent that are not necessarily EU member states. Keywords: environmental management system, ISO 14001, certification, environmental protection, national economic indicators, European Union. 1 Introduction In today’s business environment, organizations are faced with increasing market and institutional pressures to act in a socially responsible and environmentally friendly manner (Treacy, Humphreys, McIvor, & Lo, 2019, p. 319). Therefore, today’s organizations that wish to be competitive in the global market need to meet the demands of an ever-greater number of stakeholders, both internal and external. Environmental sustainability is becoming a determining factor enablingorganizations to succeed (Preziosi, Merli, & D’Amico, 2016, p. 1). The challenge of achieving sustainable development is large and pressing for organizations (Polasky et al., 2019, p. 5237). Due to global environmental degradation over the past few decades, environmental management has become a top priority at a national and international level to achieve sustainable development and operations (Liu, Yuan, Hafeez, & Li, 2019, p. 1241). In this same period, the ISO 14001 environmental management system certification, integrating corporate environmental protection policies and programs, has become a growing practice among companies all over the world (Murmura, Liberatore, Bravi, & Casolani, 2018, p. 691). Therefore, voluntary environmental certification, such as ISO 14001, has gained momentum, since it was shown to have a positive impact on corporate environmental performance (Erauskin-Tolosa, Zubeltzu-Jaka, Heras-Saizarbitoria, &Boiral, 2020, p. 1145). The growing concern about the impact of human activities on the environment has also drawn the attention of governments. It has become a priority of organizations to demonstrate their adequate environmental performance, and they can do so by means of the international environmental management system standard ISO 14001 (Hikichi, Salgado, & Beijo, 2017, p. 242). ISO 14001 has become one of the main tools of organizations when it comes to their handling of environmental aspects and reducing impact on the environment (Campos, de Melo Heizen, Verdinelli, & Cauchick, 2015, p. 286). It namely stands out as one of the most widely used systems for proactively managing corporate environmental aspects and processes in organizations (Oliveira, Oliveira, Ometto, Ferraudo, & Salgado, 2016, pp. 1384-1392). The ISO 14001 environmental management system is an excellent strategy for increasing the satisfaction of community in which an organization operates, the awareness of employees who help shape the community through their work, and for enhancing sustainable development. Moreover, knowledge in environmental protection obtained by organizations can be used by them as strategic competitive advantage. (Chiarini, 2017, p. 852) 2 Theoretical framework ISO 14001 is a leading international standard for managing interaction between companies’ operating procedures and their natural environment. The trend of globalization and pressures from different stakeholders, including customers, governments and communities, has forced organizations to become environmentally friendly (Sorooshian, Qi, & Li Fei, 2018, pp. 103­104). The ISO 14001 standard thus arose out of the need for a wider use of a uniform environmental management system (Sousa Lira, Gomes Salgado, & Alberto Beijo, 2019, p. 276). Standardization of management practices involves harmonization of procedures among organizations from different countries. The benefits of standardization in the global economy have turned the adoption of certified management standards by means of which organizations reduce their impact on the environment into a global phenomenon (Orcos, Pérez-Aradros, & Blind, 2018, pp. 850-859). The ISO 14001 environmental management system has become a key success factor of competitiveness in the market. Since its first issue in 1996, the ISO 14001 standard has been revised twice. The first revision in 2004 only introduced minor, non-substantial changes. In 2015, however, the standard underwent substantial content revision. The revision was prompted by changes in the environmental context in which organizations operate, taking into consideration environmental issues (e.g. climate change, biodiversity loss, degradation of ecosystems, etc.) and experience obtained through the environmental management process. (Bravi, Santos, Pagano, and Murmura, 2020, pp. 2599-2600) The ISO 14001 environmental management system is a voluntary tool by means of which organizations manage the environmental aspects of their operations (Merli & Preziosi, 2018, p. 4532), while its adaptability makes it one of the most useful tools of environmental sustainability and worldwide competitive advantage. The ISO 14001-certified organizations have continuously demonstrated greater environmental performance, while the popularity of the certificate is increasing due to the growing concerns about climate change (Ikram, Mahmoudi, Syed Zulfiqar, & Mohsin, 2019, p. 1). This is also confirmed by the results of the survey conducted by Arimura, Darnall, Ganguli, and Katayama (2016, pp. 565-566) who note that the certified ISO 14001 environmental management system used as a voluntary tool by organizations to reduce their environmental impact is useful and effective. The environmental management standard is an important voluntary management tool that aims at reducing the environmental impact of firms’ activities (Ozusaglam, Robin, & Wong, 2017, p. 1318) and provides a systematic framework enabling companies to control their impact in the long run (Arocena, Orcos, & Zouaghi, 2020, p. 956). The ISO 14001 environmental management standard provides a guideline for organizations to continuously improve their environmental performance, while the certificate serves to demonstrate organizational commitment to sustainable production processes (Salim et al., 2018, p. 1). Despite the fact that ISO 14001 does not set requirements regarding the achieved performance but merely sets up a framework for an organization to reduce its environmental impacts, the findings of the study conducted by Maletic, Podpecan, and Maletic (2015, pp. 884-885) show that it can support actions required to improve corporate sustainability performance. But in order to use ISO 14001 as an effective tool for fostering the change towards sustainable development, organizations need to makea step beyond ISO 14001’s environmental focus and address the social aspect as well. The ISO 14001 certificate guarantees that an organization has a structured environmental management system in place. Thus, an organization can consistently control its significant impacts on the environment and continually improve operations and business (Reis, Neves, Hikichi, Salgado, & Beijo, 2018, p. 12). ISO 14001 is a standard based on the concept that better environmental performance can be achieved when environmental aspects are systematically identified and managed, contributing greatly to sustainability, pollution prevention, improved environmental performance and compliance with applicable laws (Ciravegna Martins da Fonseca, 2015, p. 37). It is also an effective management tool. The adoption of ISO 14001 in an organization’s operations is a positive strategic decision for its management because it does not only help them reduce their environmental impact, but also increases financial profitability (Arocena, Orcos, & Zouaghi, 2020, p. 964). The ISO 14001 standard is also a tool that improves process efficiency, reduces costs, improves corporate image and ultimately contributes to a positive economic bottom line (Maletic, Podpecan, & Maletic, 2015, pp. 884-885), as it is not focused on what is produced but on how this is done, also taking into consideration compliance with legislation. From the methodological point of view, the basic principle of ISO 14001 is continuous improvement, including the measurement and record of environmental performance (Di Noia & Nicoletti, 2016, p. 96). According to Reis, Neves, Hikichi, Salgado, and Beijo (2018, p. 12), the benefits found by certified companies can be classified into three categories: . internal benefits, such as organizational improvement, environmental performance and reduced costs of raw materials, . external benefits, such as improved image, expansion of customer base and investor market, and . relations benefits which include environmental awareness and competitiveness. Environmental management is a business practice that may bring various benefits to companies, such as improved efficiency, increased revenues, greater customer satisfaction and improved image (Tarí, Molina-Azorín, & Heras, 2012, p. 298). ISO 14001 certification is widely considered as the tool of choice for driving waste minimization efforts (Singh, Brueckner, & Padhy, 2015, p. 287) and eco-innovation which has become an important instrument to help companies reduce their environmental impact and gain a competitive advantage in increasingly competitive environments (Hojnik & Ruzzier, 2017, p. 581). The requirements of ISO 14001, such as environmental training, pollution prevention and waste reduction, have a positive impact on organizations’ performance (Treacy, Humphreys, McIvor, &Lo, 2019, p. 326). The findings of research conducted by Ikram, Zhang, Sroufe, and Shah (2020, pp. 218-229) show that through renewable energy consumption and the adoption of ISO 14001 certification, companies significantly reduce CO2 emissions. Certification of the environmental management system in compliance with ISO 14001 is becoming increasingly strategic in the global market. However, many organizations still tend to use the tool just because they are interested in grasping some short-term opportunities, such as simplifications in obtaining environmental permits and financial incentives offered by various governments. Moreover, in times of economic and financial crises, it seems that the business community is even less interested in organizations that give priority to economic, social and environmental sustainability (Di Noia & Nicoletti, 2016, p. 94). A study performed by Ejdys, Matuszak-Flejszman, Szymanski, Ustinovichius, Shevchenko, and Lulewicz-Sas (2016, p. 67) has demonstrated that the leading role and the involvement of the top management play an important role in the process of continuous improvement of the environmental management system. The »top down« approach constitutes a crucial element in improving management systems as the involvement of the top level management ensures the involvement of other staff members and motivates them for continuous improvement. ISO 14001 certification can also be viewed as an organizational response to institutional pressure to act proactively towards the environment (Riaz, Saeed, Baloch, Nasrullah, & Khan, 2019, p. 1). Environmental awareness is an important motive for certification, while environmental protection and improved image and reputation are considered by ISO14001­certified companies as major benefits (Murmura, Liberatore, Bravi, & Casolani, 2018, p. 694). A study conducted by Reis, Neves, Hikichi, Salgado, and Beijo (2018, p. 12) has shown that companies seeking ISO 14001 certification are usually companies already established in the market and having economic power, because they want to attract new customers, new investors and improve the company’s image. Bravi, Santos, Pagano, and Murmura (2020, pp. 2599-2600) have found through their research that companies of different sizes are driven by the same motives to obtain ISO 14001 certification; however, the size of an organization does affect the level of motivation for certification. Thus, it is the largest organizations that are most interested in the adoption of the ISO 14001 environmental management system, since this improves their public image and satisfies their need for continuous improvement of their environmental performance. Smaller organizations, on the other hand, primarily see the certified ISO 14001 system as an important element of their competitiveness. However, organizations, small ones in particular, see the adoption and certification of the environmental management system as a bureaucratic burden and something that increases their costs. They do not recognize it as a strategic business tool and do not acknowledge its positive environmental impact in the long run. Preziosi, Merli, and D’Amico (2016, p. 1) note that small companies are often faced with major challenges when implementing ISO 14001, which is due to the lack of human and financial resources. Additionally, they are driven by a short-term orientation that does not allow the exploitation of the advantages of sustainability investments, which generally have a long-term payoff. The most relevant factor for successful implementation of the environmental management system is involvement of employees, followed by top management commitment and development of environmental technical skills. Top management should not only be focused on defining an organization’s strategies, but should manage the process of raising awareness and informing employees of the proper attitude towards environmental issues (Chiarini, 2019, p. 801). When an organization prepares for ISO 14001 certification, this sends a positive signal to the market which usually responds favorably thereto (Lee, Noh, Choi, & Rha, 2017, p. 117). Some firms declare their environmental commitment through symbolic adoption of ISO 14001 to legitimize environmental practice but without necessarily improving their environmental performance. Such symbolic adoption of ISO 14001 might result in corporate behavior that undermines the trust in the standard (Ferrón Vílchez, 2017, pp. 37-38). Ferrón-Vílchez (2016, p. 892) notes in her research that there are four different approaches to adoption of ISO 14001: . the passive profile (non-certified firms that monitor a narrower array of environmental impacts (or none)), . the symbolic profile (certified firms that monitor a narrower array of environmental impacts (or none)), . the invisible profile (non-certified firms that monitor a broad array of environmental impacts), and . the factual profile (certified firms that monitor a broad array of environmental impacts). When compared with other three types of firm profiles, firms that comprise the factual profile achieve the greatest environmental performance in terms of the reduction of their negative environmental impacts. Firms that pursue a factual profile are also most likely to achieve positive business performance. Sartor, Orzes, Touboulic, Culot, and Nassimbeni (2019, p. 52) have found through their research that the greatest barriers to ISO 14001 introduction and certification are the certification procedure and costs related to the procedure and to future certification maintenance. Further barriers include the risk of dissemination of confidential information and difficulties in evaluating results or performance of the environmental management system. On the other hand, Tuppura, Toppinen, and Puumalainen (2015, p. 355) note that the adoption of ISO 14001 certification represents a reactive strategic approach, emphasizing customer satisfaction as a key motivation. Most organizations that discontinue their ISO 14001 certification are the small ones. The management of these organizations sees the certification maintenance as a cost. Additionally, these organizations do not have sufficient staff that would perform environment-related activities. Moreover, they have a limited capacity to reduce their negative environmental impacts. Therefore, system maintenance and certification become a huge burden, and the primary purpose of the system maintenance gets lost. One of the reasons for discontinuing ISO14001 can be a lack of interest from stakeholders due to which organizations do not communicate to them their operations aimed at the reduction of their negative environmental impact. (Mosgaard & Kristensen, 2020, p. 11) Given the urgent need for environmental protection, governments of different countries have developed control policies that set targets for energy consumption and emission ceilings. Such policies, however, are often criticized as ineffective. Therefore, since the mid-1990s, the more forward-looking organizations have adopted various voluntary measures to reduce their negative environmental impact with ISO 14001 being the most widely adopted certification (He, Liu, Lu, & Cao, 2015, p. 43). Traditional government regulations have resulted in significant reduction of industrial pollution, but organizations usually claim that the adoption of such regulations represents significant costs for them. Moreover, government regulations are criticized for setting the ceiling for permissible pollution. Organizations seek to achieve the ceiling levels but when they meet the requirements their activities for further reduction of pollution usually stop. Therefore, many governments have decided to promote organizations’ voluntary, permanent and long-term actions to reduce pollution beyond that which is required by law (Arimura, Darnall, Ganguli, & Katayama, 2016, p. 556). Arocena, Orcos, and Zouaghi (2020, p. 964) have found through their research that ISO 14001 adoption positively affects an organization’s environmental and economic performance. The impact of ISO 14001 is greater for organizations from countries with high environmental awareness of the society than from countries where environmental protection is a lesser issue. Theimpact of ISO14001 on an organization’s financial and organizational performanceproved positive as certified organizations not only attract more customers but also other stakeholders, which contributes to their organizational growth and increased competitiveness. And this greater competitiveness is essential for an organization to remain in the market (Reis, Neves, Hikichi, Salgado, & Beijo, 2018, p. 12). ISO 14001 certification has a positive effect on an organization’s long-term financial performance in terms of profitability and market benefits (Lee, Noh, Choi, & Rha, 2017, p. 118). He, Liu, Lu, and Cao (2015, pp. 43-55) have found through their research that the adoption of ISO 14001 increases an organization’s sales but also entails considerable costs, such as costs of pollution abatement equipment, costs of pollution control and prevention, costs of certificate maintenance and costs of employee training. Theintroduction of ISO 14001 does not have asignificant effect on an organization’s financial performance in terms of its return on assets (ROA), return on equity (ROE) and return on sales (ROS). Although the ISO 14001 standard was designed to improve environmental practices and performance related thereto, Boiral, Guillaumie, Heras-Saizarbitoria, and Tayo Tene (2017, p. 420) found that organizations that are more successful also focus on socioeconomic aspects, such as improved manufacturing efficiency, cost saving, customer satisfaction, market position, financial performance, investors’ returns and share price. Daddi, Frey, DeGiacomo, Testa, and Iraldo (2015, pp. 1239-1243) found that the environmental management system can fully deploy its effectiveness in the so-called post-industrial societies where the economies are September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 267-288. mature enough to adopt and use voluntary and market-based environmental instruments that overcome the traditional approaches, such as legal regulations and taxation. In view of the theoretical findings, we wanted to examine whether national economies in EU member states have any effect on the number of ISO 14001-certified organizations. We also wanted to explore the trend of the number of certificates in the European Union. The following hypotheses were thus suggested. Hypothesis 1: »The level of gross domestic product has an impact on the number of ISO 14001 certificates.« Hypothesis 2: »General government expenditure for environmental protection has an impact on the number of ISO 14001 certificates.« Hypothesis 3: »Environmental tax revenues have an impact on the number of ISO 14001 certificates.« Hypothesis 4: »Global competitiveness index ranking has an impact on the number of ISO 14001 certificates.« 3 Method Our research was based on the latest publicly available data for 2019. An empirical analysis was conducted on the basis of data on the number of ISO 14001 certificates in 2019, published by ISO, the International Organization for Standardization (ISO Survey 2019, 2021). Data on gross domestic product (hereinafter referred to as GDP), general government expenditure for environmental protection, environmental tax revenues and global competitiveness index ranking for 2019 was obtained from the statistical office of the European Union (Eurostat). Both the International Organization for Standardization and the statistical office of the European Union calculate the listed indicators on the basis of their proven methods. By making the data publicly available, they guarantee their reliability and credibility. Figure 1 illustrates the research model and the set hypotheses. Figure 1. Research model and the set hypotheses. The sample in our research consisted of the following 28 EU member states in 2019: Austria, Belgium, Bulgaria, Croatia, Cyprus, the Czech Republic, Denmark, Estonia, Finland, France, Germany, Greece, Hungary, Ireland, Italy, Latvia, Lithuania, Luxembourg, Malta, the Netherlands, Poland, Portugal, Romania, Slovakia, Slovenia, Spain, Sweden and the United Kingdom. The distribution of data that illustrates the number of ISO 14001 certificates by individual EU member states, the number of certificates in relation to gross domestic product in 2019, the number of certificates according to the NACE classification of economic activities and the trend of the number of certificates in the period between 1999 and 2019 is shown by bar charts. Statistical processing of numerical data used in the analysis was done by means of the Minitab software. Prior to statistical processing, non-normally distributed data on the number of ISO 14001 certificates and GDP was transformed with the Johnson transformation method. ThePearson correlation coefficient »r« was used to assess the correlation between the number of ISO 14001 certificates and GDP, general government expenditure for environmental protection, environmental tax revenues and global competitiveness index ranking for 2019. 4 Results 4.1 ISO 14001 certificates in European Union member states In 2019, there were 92,290 organizations in the European Union (hereinafter referred to as EU) member states that held the ISO 14001 certificate (ISO Survey 2019, 2021). The number of ISO 14001-certified organizations by individual EU member states is shown in Figure 2. Figure 2. The number of ISO 14001-certified organizations by individual EU member states. The greatest number of ISO 14001 certificates was held by Italian organizations, followed by those from Spain, the United Kingdom, Germany and France. The EU average number of certificates is shown with a black bar. The listed EU member states differ in the level of their GDP. Therefore, the number of issued ISO 14001 certificates per one billion EUR of GDP in 2019 in individual states was explored. The number of ISO 14001-certified organizations by individual EU member states by this criterion is shown in Figure 3. Figure 3. The number of ISO 14001-certified organizations per 1 billion EUR of GDP. Considering this same criterion, i.e. 1 billion EUR of GDP, the greatest number of ISO 14001­certified organizations was found in Bulgaria, followed by Croatia, Romania, the Czech Republic and Estonia. The number of certificates for EU is shown with a black bar in Figure 3. The number of ISO 14001-certified organizations in view of the Eurostat classification of economic activities (NACE) is shown in Figure 4. Figure 4 illustrates economic activities in which more than 1,000 ISO 14001-certified organizations performed their operations (ISO Survey 2019, 2021). Figure 4. The number of ISO 14001-certified organizations in view of the classification of economic activities. The greatest number of ISO 14001-certified organizations operated in the construction sector, followed by the basic metal & fabricated metal products sector, other services, wholesale & retail trade, repairs, and electrical and optical equipment sector. The trend in the number of ISO 14001 certificates in EU between 1999 and 2019 is shown in Figure 5. Figure 5. The number of ISO 14001-certified organizations in EU between 1999 and 2019. There was a constant increase in the number of issued certificates in the period between 1999 and 2010. There was a minimal decline in 2011, followed by resumed growth from 2012 to 2016. The number of ISO 14001 certificates dropped in 2017, as the method of counting the issued certificates in Italy changed. The drop in the number of certificates in EU in 2018 can be ascribed to the general economic crisis, while in 2019, the number of certificates started increasing again. The black line in the chart in Figure 5 illustrates a positive trend in the number of ISO 14001 certificates in EU. 4.2 Correlation between chosen factors of national economies and number of ISO 14001 certificates The impact of individual factors on the number of ISO 14001 certificates explored in the hypotheses was examined by means of the Pearson correlation coefficients »r«. Our research included a survey of 28 EU member states (N = 28). With regard to confidence level of 95% and significance level . at 0.05, the critical value of the Pearson correlation coefficient is at 0.361. In the examination of correlations illustrated in Table 1, the critical value of the Pearson correlation coefficient was taken into consideration. Potential correlations between the number of ISO 14001 certificates and GDP, general government expenditure for environmental protection, environmental tax revenues and global competitiveness index ranking for 2019 are shown in Table 1. Table 1. The Pearson coefficient values for correlation between the number of ISO 14001 certificates and chosen factors. No. of ISO 14001 certificates Gross domestic product (GDP) r = 0.844 Confidence interval (CI) = 0.688; 0.926 p < 0.001 Standard deviation = 888397 General government expenditure for environmental r = -0,004 protection Confidence interval (CI) = -0.376; 0.370 p < 0.984 Standard deviation = 0,3326 Environmental tax revenues r = -0,131 Confidence interval (CI) = -0.481; 0.254 p < 0.506 Standard deviation = 0,625 Global competitiveness index rating r = 0.250 Confidence interval (CI) = -0.136; 0.570 p < 0.199 Standard deviation = 6,46 The correlation coefficient between GDP and the number of ISO 14001 certificates has a significant positive value of 0.884, indicating a strong correlation between the two. There is an insignificant correlation between general government expenditure for environmental protection and the number of ISO 14001 certificates, as the calculated value of the Pearson correlation coefficient is that of -0.004. The same applies to the correlation between environmental tax revenues and the number of ISO 14001 certificates, where the calculated value of the Pearson correlation coefficient is at -0.131. The correlation coefficient between the global competitiveness index rating and the number of ISO 14001 certificates has a value of 0.250, indicating a weak positive correlation between the two factors. 5 Discussion Our research included a survey of 28 EU member states in 2019. At the time, there were 92,290 organizations that held the ISO 14001 certificate (ISO Survey 2019, 2021). The country with the highest number of issued ISO 14001 certificates was Italy (17,386 certificates), followed by Spain (12,871), the United Kingdom (11,420), Germany (8,465) and France (6,402 certificates). Fura and Wang (2017, pp. 114-115) found that the top three countries with the largest number of ISO 14001 certificates in as early as in 2011 and 2012 were Italy, Spain and the United Kingdom. Taking into account absolute numbers, the largest quantity of organizations having an environmental management system in accordance with the requirements of ISO 14001 occurs in the largest EU member states (Olkiewicz, Wolniak, & Skotnicka-Zasadzien, 2019, p. 873). The top five EU member states with the highest number of ISO 14001 certificates included in our research are the so-called »older member states«, followed by Romania, the Czech Republic and Poland which joined the EU after 2004. In view of the number of issued certificates, all listed states were above the EU average of 3,296 certificates (see Figure 2). 20 EU member states are below average. Due to the fact that European Union countries vary in size, number of inhabitants, economic indicators, etc., there is no point in comparing the absolute numbers of ISO 14001 certificates because, understandably, the larger the country the more certificates implemented (Olkiewicz, Wolniak, & Skotnicka-Zasadzien, 2019, p. 873).Thecomparison was thus madein viewof the number of certificates issued in individual states in 2019 per one billion EUR of GDP. Comparison of the number of certificates in view of the common denominator showed that the greatest number of ISO 14001-certified organizations was in Bulgaria. The four countries that followed were Croatia, Romania, the Czech Republic and Estonia. These are the so-called »new member states«that joined the EU after 2004. Organizations in thesecountries more frequently decide for ISO 14001 certification. ISO 14001 environmental certification occurs more frequently in countries with medium economic backwardness when compared with highly developed countries (Olkiewicz, Wolniak, & Skotnicka-Zasadzien, 2019, p. 877). Fura and Wang (2017, p. 115) also note that the interest of organizations in ISO 14001 certification is higher in less developed countries. The number of ISO 14001 certificates per one billion EUR of GDP in EU is six, whereby 17 member states exceed that number and 11 states are below it (see Figure 3). The distribution of the number of issued ISO 14001 certificates in relation to the economic activity in which a certified organization operates (according to the Eurostat classification of economic activities, NACE) shows that the greatest number of certified organizations operate in the construction sector, amounting to 10% of all certified organizations. 7% of all certified organizations come from the basic metal & fabricated metal products sector, while 5% of them operate in other services sector (see Figure 4). The number of ISO 14001 certificates issued over a longer period of time, between 1999 and 2019, was analyzed. There was a constant growth of the number of certificates from 1999 to 2016, with a minimal decline in 2011 (see Figure 5). Sousa Lira, Gomes Salgado, and Alberto Beijo (2019, p. 277) also note that the number of ISO 14001 certificates has significantly increased since it was first published in 1996. In 2017, there was a drop in the number of certificates, resulting from a change in the method of recording the issued certificates in Italy. Thus, the recorded number of certificates in 2016 in Italy was 26,655; in 2017, the number dropped to 14,571 (ISO Survey 2019, 2021). The economic crisis in 2018 had a negative impact on the interest of organizations in certification, and the drop in the number of certificates could also be ascribed to the decision of organizations to discontinue certification or to no longer maintain it. Mosgaard and Kristensen (2020, p. 11) note that it is mainly small and medium-sized companies that decide to discontinue certification, while in times of economic and financial crises, the business community seems to be even less interested in organizations that give priority to environmental issues (Di Noia & Nicoletti, 2016, p. 94). A resumed growth in the number of certificates is evident in 2019 when the numbers increased by 5% compared to 2018. The trend in the growth of the number of ISO 14001 certificates between 1999 and 2019 is positive. Hypotheses set in our research and presented in Chapter 2 have been verified by means of the Pearson correlation coefficients »r«(see Chapter 4.2.). Hypothesis 1: »The level of gross domestic product has an impact on the number of ISO 14001 certificates.« The calculated correlation coefficient between GDP and the number of ISO 14001 certificates in EU member states in 2019 (r = 0.884) has a significant positive value, as it exceeds the critical value of the Pearson correlation coefficient, which is 0.361. Thus, the correlation between GDP and the number of ISO 14001 certificates is strong (see Table 1). The results of research conducted by Fura and Wang (2017, pp. 117-118) have shown that the level of national socioeconomic development is a factor associated with the diffusion of ISO 14001 environmental management system in EU countries, while Olkiewicz, Wolniak, and Skotnicka­Zasadzien (2019, pp. 876-877) note in their research that there is a negative relationship between GDP and the number of ISO 14001-certified organizations in EU countries. Our finding is in opposition to the above written. On the basis of our calculations, Hypothesis 1 was therefore confirmed. Hypothesis 2: »General government expenditure for environmental protection has an impact on the number of ISO 14001 certificates.« The correlation coefficient between general government expenditure for environmental protection and the number of ISO 14001 certificates that was calculated in our research amounts to -0.004, indicating an insignificant correlation between the two factors (see Table 1). Orcos, Pérez-Aradros, and Blind (2018, p. 859) claim that state institutions have an impact on increased interest in ISO 14001 certification, which they can assert through their power at a macro-level and through their environmental strategies. Liu, Yuan, Hafeez, and Li (2019, p. 1259) state that governments of developing countries or those with low environmental awareness should establish strong environmental institutions and strategies that would encourage ISO 14001 certification and thus have a positive impact on national environmental management. On the basis of the calculated coefficient, Hypothesis 2 was rejected. Hypothesis 3: »Environmental tax revenues have an impact on the number of ISO 14001 certificates.« The correlation coefficient between environmental tax revenues and the number of ISO 14001 certificates amounts to -0.131 (see Table 1). Thus, there is an insignificant correlation between the two factors. Traditional approaches, such as taxation, do not contribute to an increased number of certificates or to the development of ISO 14001 environmental management systems. Daddi, Frey, De Giacomo, Testa, and Iraldo (2015, pp. 1239-1243) have found that the interest in ISO 14001 can only be increased in mature economies where it is possible to adopt and use voluntary and market-based environmental instruments that overcome the traditional approaches. On the basis of the calculated correlation coefficient, Hypothesis 3 was rejected. Hypothesis 4: »Global competitiveness index ranking has an impact on the number of ISO 14001 certificates.« The correlation coefficient between the global competitiveness index rating and the number of ISO 14001 certificates amounts to 0.250 in our research, indicating a weak positive correlation between the two factors. Thus, the global competitiveness index rating does not significantly affect the number of ISO 14001 certificates obtained by organizations in an individual country. Fura and Wang (2017, pp. 117-118) state that there is a higher interest in the ISO 14001 adoption by firms from less developed countries than by those located in the highly developed states. On the basis of the calculated correlation coefficient, Hypothesis 4 was rejected. Confirmation and rejection of hypotheses was made easier by the calculated Pearson correlation coefficients. In case of Hypothesis 1, the coefficient had a significant value on the basis of which a strong correlation was observed between the discussed factors, while with the remaining hypotheses, the correlation coefficient had an insignificant or weak value, indicating that there was no correlation between the examined factors. 6 Conclusion Our study presents the situation regarding the number of ISO 14001 certificates issued to organizations that operated in EU member states in 2019. ISO, the International Organization for Standardization, last published the data on the number of certificates for year 2019 (ISO Survey 2019, 2021). The primary purpose of the research was to obtain the answer to our research problem of whether national economies in EU member states affect the number of organizations that have the certified ISO 14001 environmental management system in place. The national economy parameters discussed in our research were GDP, general government expenditure for environmental protection, environmental tax revenues and global competitiveness index rating. The results of our research showed that there were 92,290 ISO 14001-certified organizations in EU member states in 2019 (ISO Survey 2019, 2021). In absolute numbers of certificates, it was the so-called »olderEUmember states«that stood out, with Italyinthe first place, followed by Spain, the United Kingdom, Germany and France. Olkiewicz, Wolniak, & Skotnicka-Zasadzien (2019, p. 873) also found in their research that the largest absolute number of organizations having an environmental management system in accordance with the requirements of ISO 14001 occurs in the largest EU member states. Unlike the research conducted by Fura and Wang (2017, p. 103) in which they explored the impact of socioeconomic development on the number of ISO 14001 certificates, our study analyzed the correlation between the national economy and number of certificates. In 2019, the highest number of ISO 14001 certificates per one billion EUR of GDP was observed in Bulgaria, followed by Croatia, Romania, the Czech Republic and Estonia. These are the so- called »new member states« that have overtaken the »older member states« in terms of these numbers. Our finding matches the results of study conducted by Olkiewicz, Wolniak, and Skotnicka-Zasadzien (2019, p. 877) who foundthat less developed countries are morelikelyto decide for ISO 14001 certification than the developed ones. Organizations from less developed countries want to enter international markets and perceive ISO 14001 certificates as a convenient way to prove that they operate in accordance with the modern environmental policy. Among the four hypotheses proposed, the most important -Hypothesis 1 -was confirmed. It was namely observed that there is a strong correlation between GDP and the number of ISO 14001 certificates in EU member states. Daddi, Frey, De Giacomo, Testa, and Iraldo (2015, p. 1250) also note that the increase in the number of certificates is related to the increase in selected macroeconomic indexes. Other three hypotheses were rejected because no correlation was found between general government expenditure for environmental protection, environmental tax revenues, global competitiveness index rating and number of ISO 14001 certificates. In this regard,Preziosi, Merli, and D’Amico(2016, p.8) note that animportant aspect thegovernments should consider is that measures, such as tax incentives, should be effective in the long run to facilitate ISO 14001 certification and avoid abandonments after obtaining the incentive. The situation in terms of the number of certificates in EU has been explored in a number of studies (Sousa Lira, Gomes Salgado, & Alberto Beijo, 2019, p. 276; Fura & Wang, 2017, p. 103; Olkiewicz, Wolniak, & Skotnicka-Zasadzien, 2019, p. 877; Salim et al., 2018, p. 1). An analysis of possible correlation between GDP as a macroeconomic indicator of a national economy and the number of certificates was found only in the study performed by Olkiewicz, Wolniak, and Skotnicka-Zasadzien (2019, p.871) who, contraryto thefindings of ourresearch, assert that there is a negative correlation between GDP and the number of ISO 14001-certified organizations in EU countries. In line with the confirmation of Hypothesis 1, our finding is in opposition to this observation. Olkiewicz, Wolniak, and Skotnicka-Zasadzien (2019, p. 871) included in their research 26 EU member states. They left out Croatia and the Czech Republic, while our study included all 28 EU member states. Considering the completeness of the study of EU member states and the fact that the latest publicly available data on the number of certificates in 2019 (ISO Survey 2019, 2021) was used, it is our belief that our research is unique from this point of view. Organizations and companies from EU member states can use our study to obtain information on the number of ISO 14001 certificates in individual EU member states or in the EU as a whole. Moreover, the evident positive trend in the growth of the number of certificates can be an additional motivation factor for those organizations that have yet to decide on certification. One of the main findings of our research is also the fact that the certified ISO 14001 environmental management system is a useful and effective management tool, bringing enhanced environmental performance and sustainability, competitive advantage as well as financial and organizational performance. Because our study did not find any positive impacts of tax expenditure and general government expenditure for environmental protection, state institutions could direct their resources into finding new strategies that would, contrary to the mentioned traditional approaches, stimulate organizations to obtain the ISO 14001 certificate. Given that Slovenia is an EU member state, our research was narrowed down to 28 EU member states. The hypotheses were verified on the basis of the latest publicly available data for 2019 published by ISO, the International Organization for Standardization. Based on our research, it would make sense to conduct a new research and, in addition to four factors that we discussed, examine other national macroeconomic indicators. Thus, it would be possible to establish which factors, in addition to GDP, have a positive impact on the growth of the number of ISO 14001 certificates. Moreover, the research could also include other countries on the European continent that are not necessarily EU member states. Thus, a better insight would be gained into the situation regarding environmental management system certification. References 1. Arimura, T. H., Darnall, N., Ganguli, R., & Katayama, H. (2016). The effect of ISO 14001 on environmental performance: Resolving equivocal findings. Journal of Environmental Management, 166, 556–566. doi: 10.1016/j.jenvman.2015.10.032 2. Arocena, P., Orcos, R., & Zouaghi, F. (2020). The impact of ISO 14001 on firm environmental and economic performance: The moderating role of size and environmental awareness. Business Strategy and the Environment, 30(2), 955-967. doi: 10.1002/bse.2663 3. Boiral, O., Guillaumie, L., Heras-Saizarbitoria, I., & Tayo Tene, C. V. (2017). Adoption and outcomes of ISO 14001: A Systematic Review. International Journal of Management Reviews, 20(2), 411–432. doi: 10.1111/ijmr.12139 4. Bravi, L., Santos, G., Pagano, A., & Murmura, F. (2020). Environmental management system according to ISO 14001:2015 as a driver to sustainable development. Corporate Social Responsibility and Environmental Management, 27(6), 2599-2614. doi: 10.1002/csr.1985 5. Campos, L. M. S., de Melo Heizen, D. A., Verdinelli, M. A., & Cauchick Miguel, P. A. (2015). Environmental performance indicators: a study on ISO 14001 certified companies. Journal of Cleaner Production, 99, 286–296. doi: 10.1016/j.jclepro.2015.03.019 6. Chiarini, A. (2017). Setting strategies outside a typical environmental perspective using ISO 14001 certification. Business Strategy and the Environment, 26(6), 844–854. doi: 10.1002/bse.1969 7. Chiarini, A. (2019). Factors for succeeding in ISO 14001 implementation in Italian construction industry. Business Strategy and the Environment, 28(5), 794-803. doi: 10.1002/bse.2281 8. Ciravegna Martins da Fonseca, L. M. (2015). ISO 14001:2015: An improved tool for sustainability. Journal of Industrial Engineering and Management, 8(1), 37-50. doi: 10.3926/jiem.1298 9. Daddi, T., Frey, M., De Giacomo, M. R., Testa, F., & Iraldo, F. (2015). Macro-economic and development indexes and ISO14001 certificates: a cross national analysis. Journal of Cleaner Production, 108, 1239–1248. doi: 10.1016/j.jclepro.2015.06.091 10. Di Noia, A. E., & Nicoletti, G. M. (2016). ISO 14001 certification: benefits, costs and expectations for organization. Studia Oeconomica Posnaniensia, 4(10), 94-109. doi: 10.18559/soep.2016.10.7 11. Ejdys, J., Matuszak-Flejszman, A., Szymanski, M., Ustinovichius, L., Shevchenko, G., & Lulewicz-Sas, A. (2016). Crucial factors for improving the ISO 14001 environmental management system. Journal of Business Economics and Management, 17(1), 52–73. doi: 10.3846/16111699.2015.1065905 12. Erauskin-Tolosa, A., Zubeltzu-Jaka, E., Heras-Saizarbitoria, I., & Boiral, O. (2020). ISO 14001, EMAS and environmentalperformance: A meta-analysis. Business Strategy and the Environment, 29(3), 1145-1159. doi: 10.1002/bse.2422 13. Eurostat. (2021). Retrived from https://ec.europa.eu 14. Ferrón-Vílchez, V. (2016). Does symbolism benefit environmental and business performance in the adoption of ISO 14001? Journal of Environmental Management, 183, 882–894. doi: 10.1016/j.jenvman.2016.09.047 15. Ferrón Vílchez, V. (2017). The dark side of ISO 14001:The symbolic environmentalbehavior. European Research on Management and Business Economics, 23(1), 33–39. doi: 10.1016/j.iedeen.2016.09.002 16. Fura, B., & Wang, Q. (2017). The level of socioeconomic development of EU countries and the state of ISO 14001 certification. Quality & Quantity, 51(1), 103–119. doi: 10.1007/s11135-015­0297-7 17. He, W., Liu, C., Lu, J., & Cao, J. (2015). Impacts of ISO 14001 adoption on firm performance: Evidence from China. China Economic Review, 32, 43–56. doi: 10.1016/j.chieco.2014.11.008 18. Hikichi, S. E., Salgado, E. G., & Beijo, L. A. (2017). Forecasting number of ISO 14001 certifications in the Americas using ARIMA models. Journal of Cleaner Production, 147, 242– 253. doi: 10.1016/j.jclepro.2017.01.084 19. Hojnik, J., & Ruzzier, M. (2017). Does it pay to be eco? The mediating role of competitive benefits and the effect of ISO14001. European Management Journal, 35(5), 581–594. doi: 10.1016/j.emj.2017.07.008 20. Ikram, M., Mahmoudi, A., Syed Zulfiqar, A. S., & Mohsin, M. (2019). Forecasting number of ISO 14001 certifications of selected countries: application of even GM (1,1), DGM, and NDGM models. Environmental Science and Pollution Research, Iea 2015, 1-17. doi: 10.1007/s11356-019­04534-2 21. Ikram, D. M., Zhang, P. Q., Sroufe, P. R., & Shah, P. S. Z. A. (2020). Towards a sustainable environment: The nexus between ISO 14001, renewable energy consumption, access to electricity, agriculture and CO2 emissions in SAARC countries. Sustainable Production and Consumption, 22, 218-230. doi: 10.1016/j.spc.2020.03.011 22. ISO. (2021). ISO Survey 2019. Retrived from https://www.iso.org/the-iso-survey.html 23. Lee, S. M., Noh, Y., Choi, D., & Rha, J. S. (2017). Environmental policy performances for sustainable development: From the perspective of ISO 14001 Certification. Corporate Social Responsibility and Environmental Management, 24(2), 108–120. doi: 10.1002/csr.1395 24. Liu, J., Yuan, C., Hafeez, M., & Li, X. (2019). ISO 14001 certification in developing countries: motivations from trade and environment. Journal of Environmental Planning and Management, 63(7), 1241–1265. doi: 10.1080/09640568.2019.1649642 25. Maletic, M., Podpecan, M., & Maletic, D. (2015). ISO 14001 in a corporate sustainability context: a multiple case study approach. Management of Environmental Quality: An International Journal, 26(6), 872–890. doi: 10.1108/meq-08-2014-0129 26. Merli, R., & Preziosi, M. (2018). The EMAS impasse: Factors influencing Italian organizations to withdraw or renew the registration. Journal of Cleaner Production, 172, 4532–4543. doi: 10.1016/j.jclepro.2017.11.031 27. Mosgaard, M. A., & Kristensen, H. S. (2020). Companies that discontinue their ISO14001 certification – Reasons, consequences and impact on practice. Journal of Cleaner Production, 260, 1-12. doi: 10.1016/j.jclepro.2020.121052 28. Murmura, F., Liberatore, L., Bravi, L., & Casolani, N. (2018). Evaluation of Italian companies’ perception about ISO 14001 and eco management and audit scheme III: Motivations, benefits and barriers. Journal of Cleaner Production, 174, 691–700. doi: 10.1016/j.jclepro.2017.10.337 29. Oliveira, J. A., Oliveira, O. J., Ometto, A. R., Ferraudo, A. S., & Salgado, M. H. (2016). Environmental management system ISO 14001 factors for promoting the adoption of cleaner production practices. Journal of Cleaner Production, 133, 1384–1394. doi: 10.1016/j.jclepro.2016.06.013 30. Olkiewicz, M., Wolniak, R., & Skotnicka-Zasadzien, B. (2019). Implementation of ISO 14001 standard in the european union countries. Rocznik Ochrona Srodowiska, 21(2), 868-880. 31. Orcos, R., Pérez-Aradros, B., & Blind, K. (2018). Why does the diffusion of environmental management standards differ across countries? The role of formal and informal institutions in the adoption of ISO 14001. Journal of World Business, 53(6), 850-861. doi: 10.1016/j.jwb.2018.07.002 32. Ozusaglam, S., Robin, S., & Wong, C. Y. (2017). Early and late adopters of ISO 14001-type standards: revisiting the role of firm characteristics and capabilities. The Journal of Technology Transfer, 43(5), 1318-1345. doi: 10.1007/s10961-017-9560-5 33. Polasky, S., Kling, C. L., Levin, S. A., Carpenter, S. R., Daily, G. C., Ehrlich, P. R., … Lubchenco, J. (2019). Role of economics in analyzing the environment and sustainable development. Proceedings of the National Academy of Sciences, 116(12), 5233–5238. doi: 10.1073/pnas.1901616116 34. Preziosi, M., Merli, R., &D’Amico, M. (2016). Why companies do not renew their EMAS registration? An exploratory research. Sustainability, 8(2), 1-11. doi: 10.3390/su8020191 35. Reis, A. V., Neves, F. de O., Hikichi, S. E., Salgado, E. G., & Beijo, L. A. (2018). Is ISO 14001 certification really good to the company? a critical analysis. Production, 28(0), 1-16. doi: 10.1590/0103-6513.20180073 36. Riaz, H., Saeed, A., Baloch, M., Nasrullah, & Khan, Z. (2019). Valuation of environmental management standard ISO 14001: Evidence from an emerging market. Journal of Risk and Financial Management, 12(1), 1-14. doi: 10.3390/jrfm12010021 37. Salim, H. K., Padfield, R., Hansen, S. B., Mohamad, S. E., Yuzir, A., Syayuti, K., … Papargyropoulou, E. (2018). Global trends in environmental management system and ISO 14001 research. Journal of Cleaner Production, 170, 645–653. doi: 10.1016/j.jclepro.2017.09.017 38. Sartor, M., Orzes, G., Touboulic, A., Culot, G., & Nassimbeni, G. (2019). ISO 14001 standard: Literature review and theory-based research agenda. Quality Management Journal, 26(1), 32–64. doi: 10.1080/10686967.2018.1542288 39. Singh, M., Brueckner, M., & Padhy, P. K. (2015). Environmental management system ISO 14001: effective waste minimisation in small and medium enterprises in India. Journal of Cleaner Production, 102, 285–301. doi: 10.1016/j.jclepro.2015.04.028 40. Sorooshian, S., Qi, L. C., & Li Fei, L. (2018). Characterization of ISO 14001 implementation. Environmental Quality Management, 27(3), 97–105. doi: 10.1002/tqem.21532 41. Sousa Lira, J. M., Gomes Salgado, E., & Alberto Beijo, L. (2019). ARIMA models as an alternative to predict the diffusion of the ISO 14001 standard in Europe. Journal of Environmental Planning and Management, 63(2), 275-286. doi: 10.1080/09640568.2019.1577721 42. Tarí, J. J., Molina-Azorín, J. F., & Heras, I. (2012). Benefits of the ISO 9001 and ISO 14001 standards: A literature review. Journal of Industrial Engineering and Management, 5(2), 297-322. doi: 10.3926/jiem.488 43. Treacy, R., Humphreys, P., McIvor, R., & Lo, C. (2019). ISO14001 certification and operating performance: A practice-based view. International Journal of Production Economics, 208(March 2018), 319-328. doi: 10.1016/j.ijpe.2018.12.012 44. Tuppura, A., Toppinen, A., & Puumalainen, K. (2015). Forest certification and ISO 14001: Current state and motivation in forest companies. Business Strategy and the Environment, 25(5), 355–368. doi: 10.1002/bse.1878 September 2021, leto/ year 10, številka / number 3, str. / pp. 267-288. *** Stojan Crv is a doctoral student of Quality Management at the Faculty of Organization Studies in Novo mesto. He has a Master’s Degree in Business Sciences and a BSc in Mechanical Engineering. He has also completed the Six Sigma Black Belt training. Mr Crv has been working in the field of quality for more than 20 years and is the quality manager at industrial enterprise ITW Appliance Components d.o.o., which is a part of the American multinational corporation ITW. He is also an external or leading auditor of the quality management system according to ISO 9001 standard, of the environmental management system according to ISO 14001 standard as well as of the occupational health and safety management system according to ISO 45001 standard. *** Povzetek: Sistem ravnanja z okoljem ISO 14001 in nacionalna gospodarstva v državah clanicah EU Raziskovalno vprašanje (RV): Glede na narašcajoc pomen okoljske ozavešcenosti je bilo naše glavno raziskovalno vprašanje, ali nacionalna gospodarstva v državah clanicah EU vplivajo na število organizacij scertifikatom ISO 14001. Namen: Primarni namen raziskave je bil pridobiti odgovor na naš raziskovalni problem, ali nacionalna gospodarstva vdržavahclanicahEU vplivajo na število organizacij, ki imajo certificiran sistem ravnanja z okoljem ISO 14001 in raziskati trend števila certifikatov v Evropski uniji. Metoda: Empiricno analizo smo izvedli na podlagi podatkov mednarodne organizacije za standardizacijo ISO oštevilu certifikatov ISO 14001 za leto2019 terpodatkov Eurostata zaizbrane makroekonomske kazalnike nacionalnih gospodarstev.V raziskavi smo obravnavali 28državclanic Evropske unije vletu 2019. Distribucijo podatkov smo prikazali s stolpcnimi grafikoni. Numericne podatke, uporabljene v analizi, smo statisticno obdelali z uporabo programske opreme Minitab. Nenormalno porazdeljene podatke smo pred statisticno obdelavo transformirali z uporabo Johnsonove transformacijske metode. Preverjanje hipotez smo izvedli na podlagi izracunanih Pearsonovih koeficientov korelacije »r« med posameznimi obravnavanimi faktorji. Rezultati: V letu2019 je bilo vdržavah clanicah EU 92.290 organizacij scertifikatom ISO 14001. Po absolutnem številu certifikatov so na prvih petih mestih tako imenovane »starejše clanice« EU, in sicer Italija, Španija, Združeno Kraljestvo, Nemcija in Francija. Najvecje število certifikatov na enomilijardoEURBDPimajotakoimenovane »nove clanice«Bolgarija,Hrvaška,Romunija,Ceška in Estonija. Glavna ugotovitev naše raziskave je, da višina BDP vpliva na število certifikatov ISO 14001 v državah clanicah EU, saj glede na izracunani Pearsonov koeficient korelacije med obravnavanima faktorjema obstaja mocna povezanost. Ostali obravnavani makroekonomski faktorji nacionalnih gospodarstev, kot so izdatki države za varstvo okolja, prihodki od okoljskih davkov in ocena indeksa globalne konkurencnosti, nimajo vpliva na število certifikatov ISO 14001. Organizacija: Raziskava omogoca organizacijam vpogled v stanje na podrocju števila certifikatov ISO 14001vdržavahclanicahEU.Prikazanpozitiventrendrastištevila certifikatov je lahko dodaten motivacijski faktor organizacijam, ki se za certifikacijo šele odlocajo. Družba: Glavna ugotovitev, da je certificiran sistem ravnanja z okoljem po standardu ISO 14001 koristno in ucinkovito orodje upravljanja, ki prinaša vecjo okoljsko ucinkovitost in trajnost, konkurencno prednost ter financno in organizacijsko uspešnost je pomembna tako za organizacije, kot tudi za širšo družbo. Originalnost: Glede na to, daje naša raziskava vkljucevala vseh28držav clanic EU vletu2019 in, da so bili uporabljeni najnovejši javnodostopni podatki oštevilucertifikatovISO 14001vletu2019, menimo, da je naša raziskava s tega vidika edinstvena. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Raziskavo smo omejili na 28 držav clanic EU. Hipoteze smo preverjali glede na zadnje javno dostopne podatke za leto 2019, objavljene s strani mednarodne organizacije za standardizacijo ISO. Smiselno bi bilo nadaljevati našo raziskavo tako, da bi poleg štirih faktorjev, ki smo jih obravnavali, obravnavali še dodatne makroekonomske kazalnike nacionalnih gospodarstev. Na ta nacin bi lahko ugotovili, ce še kateri drugi faktorji, poleg BDP, pozitivno prispevajo krastištevila certifikatov ISO 14001. Lahko pa bi vobravnavo zajeli še ostale države evropskega kontinenta, ki niso clanice EU. Kljucne besede: sistem ravnanja z okoljem, ISO 14001, certifikacija, varovanje okolje, kazalniki nacionalnega gospodarstva, Evropska unija. Copyright (c) Stojan CRV Creative Commons License This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.