283
POEZIJA MARIE DE FRANCE - V drugi polovici dvanajstega stoletja je francoska kultura doživela svoj prvi srednjeveški vrhunec: na jugu Francije se je s trubadursko liriko, ki je opevala idealizirano ljubezen (fin amor) in poveličevala plemiško žensko, razcvetela dvorska kultura. Hkrati se je tudi na severu razcvetela književnost, ki pa je bila bolj pripovedne narave: njen vrhunec so junaški epi, na primer Pesem o Rolandu. Najpomembnejše središče kulture severa v tistem času ni bil Pariz, temveč angleški dvor Plantagenetov. Tedanje angleško plemstvo je bilo večinoma normanskega rodu, to so bili potomci zavojevalcev, ki so iz severne Francije prinesli mešano normansko-francosko kulturo in uporabljali francoščino. Stiki med obema državama so bili tesni in pogosti, dvor pa je doživel tudi velik vpliv kulture Francoskega juga, ko se je Alienor Akvitanska poročila z angleškim kraljem Henrikom II.
V tem stičišču kultur se je rodil eden od biserov francoske poezije, zbirka Lais, delo prve francoske pesnice, Marie de France. O njej vemo le malo:
Jan Jona Javoršek
284
morda je bila v sorodu s kraljevo družino, saj je iz njenih besedil razvidno, da je imela tesne stike z dvorom. Bila je tudi zelo izobražena, tako da domnevajo, da bi bila lahko opatinja kakšnega samostana. Napisala je vrsto proznih besedil, priredb antičnih basni, ki so zbrane pod naslovom Les Fables, zaslovela pa je predvsem s svojo pripovedno poezijo, dvanajstimi lais različnih dolžin, ki so v francosko literaturo uvedli bretonsko tematiko.
Zvezo z bretonsko tradicijo pesnica poudarja v vsaki pesmi, saj v skladu s tradicijo srednjeveških avtorjev ne išče izvirnosti, temveč skuša svoje delo potrditi s častitljivo tradicijo preteklosti. Tudi pesniška oblika lais je bretonskega izvora, čeprav njene bretonske oblike ne poznamo. Vemo le, da je bila pripovedna pesem, peta ob glasbeni spremljavi (običajno so jo spremljali z bretonsko liro). Toda Marie de France jim je dala pisno podobo in jim vtisnila svoj pečat. Preoblikovala pa je tudi motive bretonske snovi, ki jih je uporabila v svojih pesmih: čeprav je fantastično vedno prisotno, so veliko pomembnejši junaki in predvsem zgodba, ki jo podajajo stilno preprosti, a slikoviti verzi z zaporedno rimo. Zgodba je neposredna, podana brez zastrani-tev in vložkov, ki so tako značilni za srednjeveški roman. Prav zato se zdi njen stil izredno izpiljen in je današnjemu bralcu bolj dostopen.
Marie de France najpogosteje piše o ljubezni. V nekaterih pesmih se naslanja na motive trubadurske ljubezni, ki jih približuje resničnosti in psihološkemu slikanju oseb, v drugih pesmih pa trubadurskih zgledov ni čutiti. Večkrat se tudi odvrne od večne teme poezije, da bi se posvetila kakšni drugi človeški lastnosti ali napaki. V Ljubimcih je ljubezen v ospredju, vendar je pesnica ne obravnava kot pretanjeno psihološko dogajanje, temveč ohrani značilno bretonsko obravnavo in ljubezen predstavi s simbolom magičnega napitka, ki predstavlja neverjetno moč mladostne ljubezni. Pesnica se bolj zanima za starševsko oblastnost, ki kraljevi hčeri zapira prihodnosti in spočne nesrečo za mladi par. Druga usodna lastnost, ki jo pesnica predstavi, je mla-deniška zaletavost, ki zapečati prihodnost mladih ljubimcev. Kritika značajskih napak in čarobni motivi oblikujejo značilno pravljični vtis te kratke pesnitve, ki pa zaradi slikovite pripovedi in neposrednega, a učinkovitega stila ostaja zanimiv tudi danes.
Dela Marie de France so doživela velik uspeh že med sodobniki, tako na dvoru kot v ženskih sobanah. Poglobljena psihologija žene in mladostnika, ki se tako dobro sklada s pravljično pripovedjo, je odprla pogled na ljubezen iz novega zornega kota, ki ga sočasna provansalska poezija z motivom idealizirane dame ni mogla zajeti. Zaradi spretnosti, s katero se v njenih lais povezujejo trubadurski, bretonski in čisto življenjski motivi v skladno celoto, je delo Marie de France izredno lep primer književnosti dvanajstega stoletja. Zaradi čistega, jasnega in učinkovitega sloga, barvitega bretonskega občutja ter tem, ki so večne in splošne, pa so njene pesmi privlačne še danes.
Jan Jona Javoršek