3wxic» izhaja vsak petek na eeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za četert let» 1 gld. 30 kr 7 tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld.. zaeetert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXV,	V Ljubljani, 7. mal. travna 1882.	Ldst 14.
Vstajenje Gospodovo.
Raduj priserčno dana se, duša moja! Povzdigni slavne Aleluje glas; Goreča zanj naj bode pesem tvoja, O ljubi, hvali ga na večni čas!
Podaj se tje na mesta posvečena, Pogrezni se globoko v misli tam; Narava že smehljd se zveseljena, Ljubezni rajske vse objemlje plam.
Raduje se z Zveličarjem, vse vstaja, Karkolj na zemlji diha in živi, Vstajenje Božje častno vse obhaja; Obhajaj, duša, z Njim ga tudi ti.
Sumljd veselo potok tam Cedronski, Kjer bil Getseman je molitvi last; Milotne zarje pas je hrib Sijonski Objčl, in Oljsko goro Njemu v čast.
Pod oljkami blišči se biser v rosi, In v duplu s potom lita Božja kri Ti ne osvete — milosti Je prosi, Prelil jo je, da rešena si ti!
Ves križev pot prebritkega terpljenja Mu zmagoslavja danes je spomin; Kamniček vsak, c'lo prahek vsak omenja: Odrešil nas je greha Božji Sin!
Na Goigati, glej! križ stoji v bliščavi, S kervjo oblit se v solncu lesketa! Zveličar vaš, zemlje narodom pravi, Na meni je umeri za dolg svetd.
In grob Njegov? Več stanje ni otožno;
V	obleki beli angelj tam sedeč Vedri, tolaži množico pobožno: Radujte se, — je vstal, ni tukaj več!
In rožic cvet, in tičic zbor stoglasni — Vstajenje Božje sladko vse slavi;
V	dolini Josafatovi prekrasni Aleluja! Zveličarju doni!
Hvaležno z njimi, verna duša moja, Objemi križ na Goigati in poj: Cešena. hvaljena ljubezen Tvoja, Neskonnno vsrailjeni Zveličar moj!
Radoslav.
Posnetek okroxto$če sv. Očeta M>ona XMtt <h> italijanskih škofov.
(Dalje.)
Posebno važno je, kar sv. Oče pišejo o brezbožnih spisih, bukvah, časnikih in enacih izdelkih, ki so živa kuga za miade in stare. Enako pa tudi to, kako papež dobre časnike priporočajo. Enciklika v posnetka se glasi dalje:
Potem pa je silno tektna reč, da se dobri spisi na svitlo dajejo in razširjajo na daijo in širjavo. Tisti, ktere smertna jeza loči od katoliške Cerkve, se vojskujejo s spisi in rabijo ravno pisanje kakor naj pripravniše orožje, da bi Cerkvi škodvali. Od tod je strahotna povodenj malopridnih bukev, od tod rovarski kužljivi časniki, ter njih vertogiavih napadov; ne postava in ne sramožljivost jih oberzdati ne more. Kar koli je bilo poslednje čase rogovilstev in uporov, vse to zagovarjajo, kakor da bi se bilo zgodilo po pravici; resnico zakrivajo ali kazč, Cerkev in papeža dan na dan napadajo, zasramujejo, laž-njivo tožijo in krivičijo; ni je tako brezglavne in škodljive misli, ktere bi po vsih krajih ne trosili.
Tolikemu hudemu, ki se vsak dan dalje razširja, se mora z marljivostjo jez staviti. Z resnobo in ojstrostjo se mora občinstvo nentrndljivo na to nagibati, da naj z vsim premislikom pazi in si z naj veči vestnostjo izbira to. kar ima brati.
Razun tega se mora enemu koraku drogi nasproti postaviti, da umetnost, ki je zmožna toliko škodo delati, naj bi se obernila v blagor in dobroto človeštvu, ter se naj zdravilo jemlje od ondod, od koder drugi jemljo hudi strup.
V ta namen je potrebno, da saj v vsaki okrajici se pogosto, ako je moč, z vsak dan izhajočimi časniki očitno pojasnujejo dolžnosti, ki jih kristjani imajo do sv. Cerkve. Pred vsim naj se pojasnuje, kolike preime-nitne zasluge ima katoliška vera za vse narode. Razlaga
naj se njena posebno rodovitna in blagerna moč za očitne in osebne zadeve človeštva, in dokazuje naj se, kolikanj potrebno je, da se Cerkvi nemudoma poverne tista veljava in tiste okolisine v deržavi, ktere zahteva ne manj njena božja velikost, kakor očitna korist narodov.
Zato morajo tisti, ki se s časnistvom pečajo, več reči prei očmi imeti: Vsi naj pri pisanji merijo naravno tisti narnen, previdno naj določujejo in delajo, kar je n:*] primerniše; nič naj vnemar ne pušajo, česir znanje je koristno in doželeno; naj pišejo resno in zmerno, zmote in pregrehe naj grajajo, vender tako, da je graja brez grenkoati in da se osebam prizanaša; tudi naj si prizadevajo pisati jasno in razumljivo, da občinstvo z lahkoto umeva. Vsi drugi pa, ki v resnici žete, da svete in svetne zadeve dobivajo brambo in razcvet po zmožnih pisavcih in njih spisih, naj sad pisanja in zmožnosti v varstvo jemljejo s svojo radodarnostjo, in kolikor premožnimi je kdo, toliko obilnise naj jih podpira z delom in s svojim premoženjem. Zakai tistim, ki se (dobremu) časništvu posvetijo, se morajo take podpore naklanjati. ker brez tega njihova marljivost ne bode imela nič ali pa le kaj malo in nezanesljivega vspeha itd.
Viui se iz trga nenavadno globokega segljeja v časnistvo, da sv. Oče silo veliko derže do dobrih časnikov, in kteri jih pridno podpirajo s pisanjem, z na-r<»čevarii»?m, razširjanjem itd., so iz besed samega sv. Očeta toliko bolj prepi i« aui, tla njih djanje je res hvale vredno in pri Bogu zaslužljivo.
(Konec nasl.)
Tri *reie yore.
(Govor v katoliški družbi.)
III. Vatikan.
Vatikan, eden sedmerih homcev, na kterih je Rim pozidan, je tretja imenitna in preslavna višava, ktera je v naši osnovi in bi imel o njem kaj spregovoriti. Ne sam na sebi je Vatikan sloveč, ampak zarad tega, kar se na njem nahaja, namreč Stol sv. Petra z vladajočimi papeži, ter z vsim zakladom Jezusove vere, s prestavno baziliko sv. Petra, pa zarad doma rimskih papežev, silovitega poslopja, ki se tudi samo za-se „Vatikan*' imenuje in ima 11.000 soban, stanic in sploh posameznih prostorov. Mi vse to le od cerkvene strani nekoliko malo premislimo.
Sin Božji je s svojo smertjo na Kalvariji in s svojim V!i«bohodom z Oljske gore doversil vidni tek svojega dianja na zemlji. Postavil pa si je namestnika Simona Galilejca, sina Jonovega in brata aposteljna Andreja, kt-ri ga je bil v pervo k Jezusu pripeljal. Gospod je precej pri tisti priliki pokazal svojo vsegavedočnost; ko je namreč Simon predenj stopil, ga je Jezus imenoval po imenu „Simon", ktero ime pa mu je spremenil v sirsko kaliejsko ime Kefa, gerško Petrus, po našem Skala, Skalar ali Skalni k. Tedaj smo zopet pri tem, s čimur smo premišljevanje pričeli, pri skali, pečini. Naj tukaj omenim nrko znamenito dogodbo.
Desetega majnika zvečer 1866 smo dospeli nekteri zmed romarjev (ker drugi so bili že prej odrinili naravnost t roti domu) v revno vas Banj as, visoko v Galileji, ki je pa silo imenitna v keršanski zgodovini. Beseda Banjas je to, kar Paneas, od pastirskega malika Pan a, ki so ga tukaj častili; posvečena je bila temu maliku jama nad vasjo, iz ktere spod strašanskih pečin izvira eden glavnih Jordanovih studencev, ali prav za prav mnogi viri vštric. Panova duplina, ravno ob znožji hriba „velikega Hermona" (Džebel Šejh), na kterem smo še sneg viddi, ima marsiktere v skalo vsekane podobe
in od daleč se vidi skorej kakor kaka podoba Matere Božje; kaže pa blezo le vodo, kako vre spod pečin. Pa za to nam ni kaj mar; poglavitna reč je naslednja.
Na nekem berdu velikega Hermona, kacih 1000 čevljev nad vasjo, na siloviti pelini, stoji naj slovečniši in še naj bolj ohranjena terdnjava vse Palestine, ki se imenuje „Kalaat-Subeibe1'. Misli se, da prav to ži\o skalo so imeli Kristus in aposteijni takrat pred očmi, ko je sv. Peter Jezusu na vprašanje: „kdo, menijo, Ga je?" odgovoril: „Ti si Kristus, Šin ž i vega tíoga44, Siu Božji pa precej na to Petru : „T i s i S k a 1 a; na to skalo bom sozidal svojo Cerkev, in peklenske vrata je ne bodo z m agal e" (Mat. 16... Vas Banja-» je namreč ravno nekdanja Cezareja Filipova, ki jo imamo v evangeliju, ker četertni oblastnik Filip v Itureji in Trahonitidi je bil svoje dni dal to mesto razširiti in zlepšati, ter ga :e sebi in cesarju Avgustu na čast imenoval „Cezarejo Filipovo".
Kakor tedaj je Peter po svojem imenu, tako je tudi po svoji veliavi in oblasti skala, prava pečina, na ktero je Kristus svojo Cerkev zidal Peter ni bil pervi med aposteijni h Kristusu prišel, ali posebej k temu poklican bil, ni bil v nobenem oziru naj stareji med uči-nei Gospodovimi; vender ie Kristus njemu zmeraj pervo mesto in pervo čast dajal, vselej je najprej med apost-ljni Peter imenovan. Pa tudi po Jezusovem vnebohodu se je vedno kakor od Kristusa postavljenega pervaka obnašal. Vso Cerkev mu je bil Jezus izroč i, rekoč: „Pasi moje jagnjeta, pasi moie «>vce!;- Sv. Pet« r tedaj je bil poglavar vse Jezusove Cerkve in vidni njegov namestnik na zemlji; kjer je bil on, tam je bilo Brediše Jezusove Cerkve.
Le kakih 7 lét pa je bil Peter še na Jutrovem, potem se je preselil v Rim. To se je zgodilo po božji naredbi, zakaj Rim je bil središe vsega takrat znanega sveta in vse te bilo Rimljanom podverženo. in zato j« bil Kim od Boga odmenjen, da od tam se bo keršanstvo razširjalo po vsem svetu.
S Petrom pa se je tako rekoč preselila vsa naprava keršanstva v Rim, sploh tam je postalo središe Kristusove vere. Kaj posebnega je n. pr., da v R>m so se preselile Jezusove jaslice, Jezusov križ (pozneje namreč, ko je bil najden), celó stopnjice (ss. stenge), j:o kterih je šel Jezus k sodbi pred Pilata, so bile prepeljane v Rim. Tam je bila sčasoma sozidana preslavna bazilika sv. Petra, naj veči cerkev na vsem svetu. V tej cerkvi je Petrov Stol, in v nji pred tako imenovano lodžio (nadlopo) sv. Helene se vsako leto na véliki ponedeljek izpostavlja v češenje čez sto raznih svetinj, med kterimi so n. pr.: Nekaj od Jezusovih jaslic, dva terna z Jezusove krone, Longinova sulica, več košev sv. križa, veliko svetinj od Matere Božje, sv. Jožeta, sv. Janeza Kerstn., od mnozih aposteljnov, in veliko število druzih svetnikov. Nekdaj je bil Rim gnjusoba vsih malikov; zdaj be tam zbirajo svetinje vsih svetnikov. Jezus sam je nevidno zmeraj pri svojem namestniku, ga vodi in varuje zmote po besedah: „Lejte, jaz ostanem pri vas vse dni — do konca sveta
Tako so tudi po več druzih cerkvah v Rimu cen dolgi zapisniki raznih svetinj, ki se o svojih časih kažejo. In koliko je svetnikov po katakombah, ter je Rim v resnici mesto svetnikov po vsi pravici.
Cvét vse časti in veljave za Rim ia Vatikan pa je, ker tam stanuje papež, poglavar vsega keršanstva. Papež je za Cerkev to, kar je glava za teio, pravi slavni Segur: „brez glave ni telesa, brez papeža ni Cerkve Cerkev se od papeža ravno tako malo dá ločiti, kakor se pri živem človeku truplo ne more ločiti od glave. Zedinjenje glave in života je pervi pogoj življenja. Ker je pa Jezus Kristus svojo Cerkev vstanovil, da živi in
življenje do konca časov razširja, je s tem vstanovil tudi edinost glave in udov, edinost papeža s škofi, z maš-niki in verniki, ki so skupaj telo Kristusovo." Iz Rima toraj se izlija moč keršanstva v vse telo, v vse vernike, ki so po vsem svetu. V papežu je naj više učeništvo, m&šništvo in pastirstvo, iz Rima se toraj blagri sv. vere razlivajo po vsem svetu, tam je svetiše in središe dobrot vsega keršanstva. Kristusov namestnik ima naj visi oblast, ,,ključe nebeškega kraljestva"; naj svetejši Dar, t-s. zakrament;, odpustki sv. Cerkve, vsa njena vlada in vravnava je v papeževih rokah, on ima pasti Gospo dove jagnieta in ovčice, njemu morajo vsi verniki podložni biti.
Po vs"m tem ni čudo, da se vesoljni katoliški svet, zlasti v duhovnih zadevah, v Rim obrača za nauk, za svét, za povelje, za duhovne milosti, za vsaktero pomoč. Tudi o nribcu Vatikanu tedaj veljá: „Levavi oculos meos in montes, unde veniet auxilium mihi — Svoje oči v goré (na Vatikan) obračam, od tam mi pomoč prihaja." Ves svet se torej ozira v Rim, in srečnega se šteje, kdor more sam kdaj v Rim popotvati. Bili so neki temni jožefinski časi, ko je bila zveza z Rimom skor pretergana — malokdo je z naših dežel tje popo-tovj. ziasti odkar pa vladajo sedanji presvitli cesar Frančišk Jožef tudi iz Avstrije prav pogosto verniki romajo v sveto mesto. Nikoli se ne bo pozabilo preslavno romanje lanskega leta, ko so b.li Slovani pred sv. Očetom, tudi njih pn ce:šno število iz na<e dežele, in so tam imeli celó slovensko pridigo pri sv. Klemenu, so sv. leto v Rimu opravili ird. Biii so v Rimu v velikih množicah te leta že tudi Francozi, Nemc;, Italijani itd., celó čez vélike morja, iz Amerike in druzih najdaljniših krajev so skor vedno kaki romarji in popotniki v Rimu; zdaj ravno pa se pripravlja zopet španjski narod v Rim, kteremu na čelu bodo škof|e in drugi slavni gospodje. To vse je zato, ker namestnik Kr:stusov tam prebiva, in dokler on tam prebiva.
Papeži so po Božji volji varhi in branitelji pravice in svobode za vladarje in narode, oni so bramba, pod-pornja in razširjavci čednost» in vsake spodobnosti ter sejavci prave olike. Ako bi svet papeže poslušal, bi bili vsi ljudje na zemlji srečni; ne bilo bi vojsk in rogo-vilstev, ne bila bi pravica nikoli in nikjer žaljena in zatirana. Vse hudo na svetu je odtod, ker svet namestnika Jezusovega ne posluša. Le kadar bodo vladarji in ljudstva to spoznali in rekli: Svoje oči obračamo na sveto goró: na Vatikan, od tam pomoči pričakujemo; takrat se bode zopet pričelo svitati, takrat bo zacvetla sreča po deže'ah. To tudi mnogi spoznavajo; naj veči nasprotnika papežev, razkolni Rus in kriv«.verski Prus, to resnico čutita, ker že precej časa se dogovarjata s papežem, da bi se kako p^razumljenje, kak mir vsta-novil med tema velikima cesarstvoma in sv. Stolom.
Kakor pa pregovor pravi, da tam, kjer Bog svojo Cerkev ima, tudi hudič svojo kapelo zida; tako si sovražnik luči in resnice zlasti dandanes napravlja svoje kapele po vsem svetu in celó v sam Rim je z divjo silovitostjo prigermel, ter tam krivoverske cerkve in šole zida, kntoiiške pa zatira in dela veliko razdjanje. Toda, bol) ko svet v te in druge satanove kapele sili, bolj je nesrečen, nemiren, nezadovoljen, -- godi se mu prav kakor zgubljenemu sinu, otrobe in želod jé. pa misli, da je pogača; — v živalskem hlevu se nahajajo priklenjeni, pa se bahajo, da so v palači zlate svobode. Rim je postal bivališe premnozih krivic, pregréh in rogovi lstev, odkar so ga po sili ugrabili papežu, — celó že papež merliči niso več varni pred temi čudnimi oli-kanci in „človekoljubi"! Tako se godi v slavnem Rimu, ako ni ondi papež gospodar. Le z gospostvom papeževim je Rim srečen in osrečuje, razsvitljuje ložej tudi vesoljni
svet; „le kjer je papež, tam je Rim"; brez papeža — v tujem gospostvu — pa je Rim stara „laterna" brez luči, tudi njegova posvetna velikost se gubi in propada. Kjer tedaj je papež, tam je naša „sveta gora", tje se bomo ozirali, od tam bomo „pomoči pričakovali". Bog živi našega svetega Očeta Leona XIII, pravega Kristusovega namestnika, on je sedanji čas Peter, „Skala", na ktero je zidana nespodmakljiva Kristusova Cerkev !
izgledi bogolfubnih otrok is rsih easor kermčan&tra. III.
1. Blaženi Janez Berhmans.
(Dalje.)
Veliko se je premagoval in zatajeval v dovoljenih rečeh, pa mu je Bog dal milost, da za prepovedane cel6 skušnjav ni imel. „Vekomaj ne bom terpel nikdar tudi naj manjše nepopolnosti, ktera bi utegnila nevarna biti angeljski čednosti. Zato bom v hrani zmeren, v pogledu zderžen, zastran prezaupljivega prijateljstva varen; kajti nečistnik je hujši, od satana.1' To je bil njegov terdni sklep, ki ga je znal čudovito natanko spolnovati.
Dobil je n. pr. za spodbudno branje „svetega Avguština obtožbe ali spoznavanja* , kjer sv. Avguštin s svetniško ponižnostjo očitno spoznava zmote svojih mladih let. Berhmans začne brati, a precej ne»e knjigo nazaj, rekoč, da mu to branje ne vstresa. Pri jedi je bil zmeraj zelo zmeren, in če mu kakšno je<iilo zarad zdravi l ni služilo, ni mkdar zahteval ničesar nosebej. Ka«l.r .e klečal ali sedel, se ni hotel naslanjati. Zla-ti pa je v» dil svoje oči tudi v dovoljenih rečeh močno berzdati. Prazne radovednosti ni nikoli terpel. Prav mnogih lepot'j po Rimu, ktere druge tolikanj zanimajo, ni hotel iti gledat; enako mu za očitne (če tudi poštene) veselice, z i ne-čimerne bliščeče slovesnosti ali za tako zvane „parade" ni bilo čisto nič mar. Kako zelo je imel oči v oblasti, kaže tudi to le. Njegovi s učenci so včasih nalašč k&k šum ali ropot napravili, premotiti ga, da bi se ozerl proti tisti strani, pa je bilo vse zastonj.
Rad je bil vesel, tako da so mu sploh rekli „bratec veseli", a zraven je bil pa tudi v vsem govorjenji in obnašanji tako moder, tako spo ioben, da so ga tudi sploh imenovali „patra Modesta" (Spodobnika) in da se je reklo: „Ko bi se zgubile cv. Ignacija pravila o spo dobnem zaderžanji, bi jih vse lahko spet na njem našli, ker ga jo spodobuo&t suma".
S tem in še mnogoverstniin drugim zatajevanjem, glejte, se je vrednega storil tolikih milosti.
Glede tretjega bisera redovr.ih obljub: svete pokorščine, moramo ponavljati, kar je bilo že rečeno, da je popolnoma daroval za vselej svojo voljo in bil pripravljen raji življenje dati, kakor pa v naj manjši reči ravnati bodisi zoper živo povelje svojih viših ali pa zoper pismeno pravilo svojega reda. „Raji tisočkrat umreti, kakor najmanjše izmed svojih pravil radovoljno prelomiti", je večkrat rekel.
Kako natanko se je deržal svojega sklepa, lahko razvidimo iz te-le dogodbe. Skolastik' m je bilo namreč v pravilih prepovedano, tudi na domačih vertih med sprehodom sadje terga!i ali pobirati. Nekega dne gre z dvema drugima tovaršema raemo drevesa, pod kterira je še nekaj orehov ležalo. Eden jih hoče pobirati, a berž se Berhmans oglasi, da ni dovoljeno sadja jemati. Uni pa meni, da „ni tako ostro in natauko umeti do-tična prepoved, ker pobiranje je že minilo, in kar ostane,
je tistega, kteri najde". Zdaj Berhmans omolkne, ven-
♦
dar pa omeni drugemu sobratu: „Jaz sam za se bi tega ne storil in bi nikdar ne hotel tako razlagati pravil."
Zlasti težko je v samostanu, kjer je toliko različnih ljudi, vedno ohraniti bratovsko ljubezen do slehernega. Pa tudi vtem je bil Berhmana izgled vsi m drugim. Svoje brate ljubiti se njemu ni težko zdelo; ne le zato, ker je v njih ljubil Jezusa samega, ampak imel je še drug vzrok. Berhmana je bil namreč silno zadovoljen s svojim stanom, in je goreče ljubil Jezusovo družbo, kakor svojo mater. Ponosen je bil, da se sme imenovati njenega sina; drago in ljubo mu je bilo vse, kar je bilo z družbo v zvezi. To vidimo iz neke posebne zjutranje pobožnosti, ki jo je imel v navadi in jo je tudi zapisal: „Če primes redovno oblačilo, poljubi g* priserčno preden ga oblečeš, in veseli se v sercu, da smeš zopet ta dan nositi obleko Kristusovo!" Nazaduje je tudi prosil, da smé v redovni obleki umreti.
Če je pa že jezuitovsko obleko tolikanj čislal, kaj se le one, ki so jo nosili! Nekikrat je srečal patra, ki ga še ni pred nikdar videl. Prav prijazno in ljubeznjivo ga pozdravi kakor starega znanca. Tovariš ga začuden vpraša, ali pozná onega patra, da ga je tako priserčno pozdravil? „I no", mu Janez nekako ponosno in živo odgovori, ,,saj je naš brat"! — Do vsih je bil vedno prijazen; nikogar ni prederzno sodil, o nikomur slabo govoril; kar ga je kdo prosil mu je storil, še prostovoljno je za druge opravljal naj ponižniša dela; posebno lepo pa je znal bolnim streči in jih tolažiti ter je naj raji take obiskoval, ki so bili od druzih manj obiskovani. Kako zeló dobro serce je imel do vsih, se naj lepše iz tega spozná, da si celó ni upal preveč hvaliti onih, ktere je vse hvalilo — „zato ne", je menil, ,,da bi ne bili ponižani drugi taki, ki niso enako pohvaljeni".
Sploh na vse strani je bil izversten, tako izversten, da si boljšega ni bilo želeti. Njegov predstojnik P. Ce-pari, ki je imel naj bolj priložnost ga poznati, piše med drugim: „Ko bi bil Janez le v eni čednosti izversten, bi se v velikem številu gorečih bratov še drugi dobili, da bi mu bili kos. Ali vse čednosti v tako popolni meri v jni duši združene videti: to preseže tako zeló vsakdanjost, da mora vsak stermeti in čuditi se takemu čudu milosti božje. Berhmans je z odločno in stanovitno voljo ter z božjo pomočjo re* tako visoko dospel, da so bila vsa njegova dela popolna... Blizo pet lét je bil v našem redu, kjer se natanko pazi na vsako naj manjšo napako; in vendar ni nobeden, ne prednik, ne učitelj, ne novinec, ne součenec, ali kdo drugi v vsem vstavu, pri njem mogel zapaziti naj manjšega greha. ... In če je že zavoljo ene same v popolni meri pridobljene čednosti človek časti, občudovanja in posnemanja vreden, si pač vsak lahko misli, kako čudovito in ob enem dobrodejno je bilo za nas, toliko in tako popolnih čednosti v enem samem mladem sercu videti v naj lepšem in prijetnišem soglasji. Vsim se je zdel bolj nebeškim angeijem podoben, kakor slabostnim zemeljskim ljudém."
(Dalje sledi.)
ein höchst langweiliges Geschöpf" (t. j., „ovca je plaha, bojazljiva, z eno besedo jako dolgočasna žival"). Se vé, serčnosti in prederznosti ni iskati pri ovcah, a s to svojo prirojeno bojazljivostjo je ovčica v mnogem obziru zgled ovčicam Kristusovim. Kakor se ovca ustraši, kadar zagleda volka in pred njim bežeč trepetá, tako ima kristjan bežati pred slabo drušnjo, zanikamo tovaršijo, ter skerbno ogibati se slabih priložnosti, kajti kdor slabo priložnost ljubi, se v njej pogubi.
„Neki kralj v Jeruzalemu je bil osebo v nečistost zapeljal. Bog pošlje preroka, ki zapeljivca posvari, ter mu v naslednji priliki pokaže velikost njegove pregrehe: Bil je bogat mož, ki je imel silno veliko ovac in goved, pa nek siromak, ki ni imel prav nič, kakor eno ovčico, ki jo je kupil in redil, in ki je pri njem rastla z njegovimi sinovi vred, ter je od njegovega kruha jedla... in mu je bila tako ljuba kakor hči. Pa bogatin je siromaku uzel to ovčico in jo ubil. In mož, ki je to storil, si ti, ki si uno osebo zapeljal." (2. Kralj. 12, 1—7.) Duša je ljuba ovčica Jezusa Kristusa, on jo ]e kupil. In za ktero ceno? Za nebo in zemljo, za mir in čast, za kri in življenje, ktero je za njo daroval! On jo je vodil, od kersta že, po starših in duhovnih, po navdi-hovanji in milostih, po svarjenji in opominovanji. In „redil jo je s svojo lastno hrano", svoje lastno mesó in kri ji je dajal v jed v svetem Obhajilu. Glej, kako neizrekljivo je Gospod to ovčico ljubil, in ti, zapeljivec, si tisti volk, ki si mu jo raztergal, grozovit do ovčice, pa še grozovitejši do Gospoda, kteremu si jo od serca iztergal, z naročja pograbil, ter jo zavlekel med volkove." (Naj lepši čednost itd., str. 18»$.)
O Lotu pravi sv. pismo, da sta ga angelja silila, naj beži iz nečiste Sodome: ,.Vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri, ki ji imaš da tudi ti ne pogineš s pregrešnim mestom vred. Ker se je pa še obotavljal, sta ga prijela za roko in sta ga ven peljala in postavila zunaj mesta, in sta mu ondi govorila, rekoč: Otmi svojo dušo, ne oziraj se, in ne mudi se nikjer po teh krajih, temuč na goro se otmi, da tudi ti ne pogineš. Hiti in otmi se." (I. Mojz. 19, 15-17. 22 )
Kar je ta angelj govoril v varstvo Lotovo, to govori angelj varh vsakemu, ki biva v Sodomi bližnje prostovoljne priložnosti, zlasti k nečistosti; in kakor gotovo bi bil Lot zgorel v goreči Sodomi, ko bi ne bil vbogal, tako gotovo se bode človek v bližnji priložnosti pogubil, če ne beži." (Naj lep. čednost str. 196.)
Egiptovski Jožef je hitro pobegnil pred zapeljivko, ter se čistega ohranil. Jezus Dete, je pobegnil v Egipt, da ga, čisto Jagnje, ni umoril volk Herodež.
Lepo pové uek latinsk distihon, kaj je storiti v slabi priložnosti:
„Quid facies, facies Veneris si veneris ante? Ne 8tes, scd eas, ne pereas per eas!"
To je:
Ne obotavljaj se., ko prideš pred lepotice, Temuč beži kar preč, da te ne umoré.
(Dalje nasl.)
Ovčica.
(Pis. M. Skalovič.)
(Dalje.)
20. Ovčica plašna in boječa. Ako mali psiček prileti in zalaja, se celo kerdelo splaši, da pred njim beži. Ravno to lastnost mnogi naravoslovci ubogi ovčici v greh prištevajo. Že imenovani dr. Brehm pravi: „Das Schaf ist ein furchtsames, feiges, mit einem Worte,
V e v n i c a.
(Piše Fr. Svetilko.)
II. Učenost in učenjaki.
(Dalje.)
Zadnjič sem ti naslikal velikega učenjaka, ki si je nabral veliko znanosti; žali, da samo enostransko, in jo še bolj enostransko rabi. Tak mož zasluži sicer nekoliko spoštovanja, ker toliko znanosti se ne pridobi
z lahkoto, nikakor pa mu ne gre toliko časti, kakor mu je skazuje dandanes svet. Nekateri ima dober spomin, dosti veselja za učenje in pisanje, in spodbada ga časti-lakomnost. Sreča mu je tudi mila — in tako si pridobi vednost, kar vé, to piše ali reče, in kmalu je glasovit učenjak! Prasam te, prijatelj, kaj si dobil na takem možu toliko veljavnega, da bi se smel ozirati nanj ? Da bi smel reči: , ako oni tako misli, mora pač res biti, saj je učenjak". Morebiti je pa on v tisti zadevi, v kateri se ti naslanjaš nanj, puhel in prazen, neveden; morebiti on o tej stvari nikoli nič ne premišljuje — in ti se bočeš nanj opirati in ž njim se izgovarjati? Cesar se človek učil ni, tega tudi ne zná, in s čemur se on pečal ni, to je zanj deveta dežela; kaj ne? to je gotovo. In da so v verskih reééh ti učenjaki ze!ó nevedni, to je tudi gotovo; in ne samo v verskih, ampak tudi v druzih, ki se ne dotikajo kar naravnost njihovega znanja. Prašam : Ali se smeš zanašati na verske nazore (misli) takih m0ž, ki so v enem obziru sicer zvedeni, v drugem, čez vse potrebnem, pa neizvedeni, nemarni? Tudi ime njegovo: „učenjak" te ne smé motiti; kajti pozneje bom pokazal, da tega priimka prav za prav ne zaslužijo te verste možje.
Ako je pa že teh „učenjakov" veljava zeló slaba, kaj moramo Še le o tistih reči, ki nikakor ne vedó toliko, kakor prejšnji, ampak samo toliko, da zamorejo shajati v svojih službah. Teh je pa neznano veliko, in mnogi teh so tudi najbolj preširni. Kar se njim misliti poljubi, to imajo za gotovo, in zdé ee sami sebi čisto nezmotljivi. O veri soditi in o verskih recéh — to jim je kar nič, ali bolje, to se jim se vredno ne zdi. Taki imajo svoja posebna nagnjenja, svoje navade, in od mladosti se vedó, da je to po naši veri jim prepovedano. Ali njih vseoblast si ne dá zapovedovati in zato jim vera ne 6mé pred oči. Ali govoré in pišejo pa vendar le prav radi o veri ti gospodje, in marsikteri jih slastno poslušajo ter pravijo zavzeti: Lejte, lejte; ta pač mora vedeti, saj je „učenjak"!
Pa skoro predaleč sem zašel s temi učenjaki. Kmalu bi bil pozabil, da ti nisem še popolnoma dokazal, kako polovičarski so navadno dandanes ti učenjaki, ki delajo toliko hrupa in hočejo toliko veljave imeti s svojo tako zvano učenostjo. Popisal sem ti sicer učenjaka jezikoslovca, in pridjal še nekaj druzih nižje verste. A dolžan sem spregovoriti še o zgodovinarjih in naravoslovcih in ti tudi djansko dokazati, da njih učenjaška veljava je dandanes redkokrat zanesljiva.
Priznati moram, da pred zgodovinarji imam vedno nekak spoštljiv strah, ali da bolje rečemo: jaz jih spoštujem in čislam. Zgodovina je tako podučivna, tako mnogoverstna, da vnetemu zgodovinarju skoro ni mogoče zaiti v enostranost. Tudi spodbuja zgodovina, da jo premišljujemo in se prav učimo soditi o človeškem življenji. Vendar mnogo današnjih zgodovinarjev ne morem spoštovati, in sicer zaradi tega ne: 1. Ker so jeli učiti se je ne iz ljubezni do resnice, ampak hoteli so le to dobiti poterjeno v njej, kar so si sami prej do-mišljevali. 2. Oni nimajo za vse zgodovinske osebe nepristranske sodbe; ene se jim zdé poganski pol-bogovi, druge pa imajo za same satane. Treba je le brati, kako protestantovsko zgodovino, ali poslušati kakega učenega profesorja in (ako ne znaš samostojno študirati in soditi) prepričan si hitro, da Henrik V, nemški cesar, je bil plemenit viteški junak, Gregorij VII pa vladoželjen, potuhnjen in zvit menih, češ, da je hotel cesarja ponižati. In zakaj govoré ali pišejo tako? Zato, ker sovražijo papeštvo in njegovo oblast ter se veselijo pregrehe in hudobije. 3. Ker nečejo zgodovinarji iz ljubezni do resnice rabiti vsakoverstnih virov, ampak se deržijo le tistih, ki jim govoré po volji, in zametujejo druge. Znano
je, da marsikateri takih učenjakov neče brati dobrih katoliških zgodovinarjev, zato ker jim ni po volji njih terdno katoliško prepričanje. Graškega prot. Weiss-a zgodovina je nekaterim tem v peti, in če ne morejo druzega, ga zmerjajo, češ, da je papeževec. Kakor da bi moral dober zgodovinar papeža sovražiti! Žalostno je, da se dandanes veči del po Avstriji zgodovina ▼ protestantovskem duhu razlaga po šolah. Kakošno ljubezen pač morejo dobiti učenci do matere sv. Cerkve? 4. Kader vzames kako zgodovino v roke, Bkušaj najprej zvedeti, iz kakega namena da je pisana. Nekateri pišejo samo zato, da si pridobe slavno ime, nekteri pa še is kakšnih posebnih namenov. Tako n. pr. izdaja O. Spa-mer (Lipsko) „zgodovino za ljudstvo s podobami", spisali Held in Corvin in mnogo druzih glasovitih mož. Čemu je pisana ta zgodovina? V ta namen, da bi ae iztrebila vera iz ljudstva, kajti precej v pervih verstah začne spodbijati jo brez vse potrebe. Dokazi so pa samo pesek za oči, češ, saj je za ljudstvo. V vsakdanjem življenji dobiš tega ali onega človeka, katerega spoznaš za lažnjivca. Že i i, da tudi v zgodovinski znanosti ni drugač. 5. Veliko učiti se prizadeva mnogo truda: da se pa resnici pride do dna, je treba mnogo učiti se. Ali veliko učiti se navadno ne marajo tudi nekateri „učenjaki". Zato je toliko polovičarskega znanja pri zgodovinarjih. Mladi prijatelj! Ako vidiš, da ta ali oni ne ljubi posebno truda, da ni povsem v svojem znanji terden, ne zaupaj mu in ne verjemi, ki zdaj stoka pri svojem razlaganji, kmalu potem pa razgraja čez to ali ono zgodovinsko osebo.
Dovolj o zgodovinarju. Vevnica je pokazala, kaj so pleve in kaj je zerno, po tem se tudi ravnaj, kader bodeš moral sam presojevati.
(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem In doplai.
It Ljubljane. (Sv. Deodat pripeljan iz Rima, zdaj v ursulinski cerkvi.) V sredo o poli dveh popoldne, 4. apr., je zapel veliki frančiškanski zvon in potem je skupno zvonilo oznanovalo, da peljejo že davno iz Rima pričakovanega sv. Deodata s kolodvora proti uršulinski cerkvi. Kmali pride prelep g. Doberletov, nalaš za to priravnani voz s predrago svetinjo in za njim v kočiji se pelje frančiškanski preč. P. gvardijan z enim redovnih tovaršev, oba v cerkveni obleki. Ljudstva je bilo kmali polno pred nunsko cerkvijo. Skrinja s častitljivo svetinjo je bila ogernjena z višnjevim ogrinjalom in častitljivo ovenčana. Z voza vzeto skrinjo s svetnikom so nesli v nunsko cerkev, na ktere pragu sta čč. gg. nunska v roketih jo pričakala. Med obilno množico so svetnika nesli v zakristijo, kjer so pod vodstvom g. Doberleta z veliko umetnostjo zaperto skrinjo zlagoma in previdno oddelaii in odperli.
Vsi pričujoči so se začudili, ko so po odpravi mno-zih zamotanj zagledali nezmerno lepega svetnika počivati na dragem ležišu. Znano je, da pred več mesci so telo sv. Deodata, ki je bilo že rd starodavnih časov v frančiškanski cerkvi, poslali v Rim, da naj se tam po vsi cerkveni umetnosti telo sv. mladenča v vosek vravna, kakor je n. pr. sv. Feliks pri sv. Jakopa. Poslali so z vsim okostjem svetnika tudi vse zadevne dokumente ter pisma, in ko so se v Rimu po naj ostrejši preiskavi do čistega prepričali, da je pravo telo svetnikovo, se je pnd vednim nadzorstvom od sv. zbora postavljenega mašnika delo pričelo. Obdalo se je namreč okostje z zadevno tvarino tako, da ima zdaj podobo nebeško lepega mladenča, ležečega kakor v presvitljenem stanu
mcčenika, ki je za sv. vero kri prelil. Obraz je nepo-pisljivo lép, ne po meseno zal, kakor delajo velikrat podobe moderni slikarji, temuČ poaoba je res z vsimi doveršenostmi človeškega telesa, ob enem pa, bi djal, nebeško presvitljena, tako, da tudi nehoté mora v gle-davcu svete občutke obudovati. Zobci se vidijo — prav njegovi lastni, natorni, ne kje ponarejeni — izmed prelepih ustnic; lici, čelo, vrat — ves život je v naj lepšem ravnomerji, posebno pa oči tako ginljivo vpodobljene, da se ce dà dopovedati. Glavo obdaja lavirov venec in sijajni obodec, znamnje svetosti, mu milo obdaja glavo. Na vratu je tako živa rana, da se zdi, kakor bi bila ravnokar vsekana. Oblečen je v prelepi beli tuniki, s podgernjenim častitljivim nekoliko temno rudečim baršu-nastim plajšem. Obleka je nežno z zlatom obrobljena. Noge čez meče gori nežno ovijajo na poseben način pletene pepelnate sandalije. Desno r<>ko ima na persih s palmovo vejco v nji; leva leži lahno ob strani z belo lilijo. Na obéh rokah je pušena kratka riža, kakor zareza v meso, da se njegove prave kosti vidijo; enako se vidijo kosti tudi pod stopali; glavina cepina pa od zadi ni čisto nič zadelana, temiič pušena prav naravna. Glava je precej viàej, podslonjena s tremi belimi blazinicami, ki bo z zlatom obrobljene in ob robih visé zlati čopki. Vse 8e eno k drugemu prav posebno lepo podaja. Nekaj olepšave je od gospodičine Smrekarjeve, ki ima pri tem veliko zasluge, in tudi zdaj je pomogla pri < kin-čevanji. Vse telo počiva na ležišu rudeče barve. Pri nogah stoji zala posodica, v kteri je kos pertiča, namočenega v lastni kervi svetnikovi. Tudi posebej je pri-djanih od tega svetnika še več svetinj.
V	takem stanji je v nunski zakristiji več oo. frančiškanov in nekaj druzih oseb vidilo in občudovala sv. Deodata, ki je tako častitljivo lep, da se je težko ločiti od njega. Tam so ga pervo vidile skoz omrežje tudi častite gospe uršulinarice, ki so bile nezmerno razve-seljene.
Poclednjič, okoli tréh, so 4 oo. frančiškani prenesli svetnika mémo velikega altarja do omrežja, kterr, se odpre in sprejele so ga gospé uršulinarice, pred niimi gospa mati, ter so ga djale v nunskem kuru na mesto, kjer je bil že poprej nekaj časa, predno so ga bili prepeljali v Rim.
Opomniti je, da kakor so bile pred odpravo v Rim svetinje v pričo škofovega komisarja preč. g. kan. in kancelarji Mart. Pogačarja zapečatene, tako so se smele rudi zdaj le v njegovi pričujočnosti odpečatiti. Iz tega se vidi, kako vestno in natanko dela sv. Cerkev v tacih okolisinah, ter ji nima po pravici v tem kdo kaj očitati.
V	runski cerkvi ostaue sv. Deodat dotlej, da bo pri frančiškanih vse potrebno vravnano. Svetnik pride v prelepo stiroglasto omaro iz polesanHrovega lesa, ki jo je po večem že izdelal gosp. mizar Jan. Dogan.
Poslednjič se mora čestitati čast. frančiškanskemu samostanu in pred vsimi prečast. P. gvardijanu Kalistu, ki je imel pri tem neverjetne skerbi in opraviia, da sv. mučenec tako rekoč po novih mukah srečno zopet pride na svoje mesto.
Že prej, ko so se bile svetinje vzdignile in so bile pred odpravo v Rim v uršulinskem samostanu hranjene in česene, so se bile marsik'ere ne majhne milosti dosegle po priporočevanji k temu svetniku, kakor smo o svojem času naznanili, kdo bi dvomil, da tudi v prihodnje se bo sv Deodat za novo češenje z novimi dobrotami Liubljančanom skazoval.
Sv. Deodat, prosi za na3, da bomo vredni obljub Kristusovih !
Is Želimlji. (Zahvala.) Lansko leto mesca sušca tem „Danici" naznanil, da se je v Zelimljem mala cer-
kvica — 13 metrov dolga, 5 metrov široka in 6 rt etrov visoka, po hudi zimi leta 1879 in od zoba časa tako zel6 razrušila, da je stalno dobro ni mogoče p praviti. Postala je torej v resnici potreba novo zidati. Pa kako to pričeti?! — Cerkev nima nič premoženja in je gotovo ena naj revnejših v naši škofiji. Fara šteje le 700 ljudi, in še ti so prav revni, torej nezmožni premagati vse stroške, ki bi nastali pri zidan)i nove cerkve. Prisiljen obernil eem se do c. kr. deželne vlade, naj ona blagovoli privoliti, da bi se smeli mili darovi po naši deželi pobirati. Vlada je to prošnjo rada in z veseljem privolila, in pobirali so se darovi pri nevgodnih okolisinah po deželi. Nabralo se je 1400 goldinarjev. Ove-seljen po toliki blagodušnosti darovavcev, ki so, ako-ravno od mnogih strani nadlegovani, vendar tudi za našo majhco revno cerkvico darovali, spoznana za dolžnost, se v svojem in cele fare imenu zahvaliti, in kličem: „Bog poplačaj do zadnjega solda. z naj bogatejšim usmiljenjem vsim dobrotnikom, ki ste kaj darovali za zidanje v resnici potrebne cerkve v Želiraljem!
Ker pa vsak lahko sprevidi, da se s 1400 gl. se ne more cerkev zidati, zatoraj bomo v molitvi za dobrotnike tudi še k Bogu zdihovali: ,,Naj nam On nakloni še nadaljnih dobrotnikov, naj bi donašali kam-ničke, da se zarnore v resnici potrebno delo - zidanje nove cerkve v Želimljem — kmalo že pričeti in srečno dognati, kar se zdj še ne more.
Juri Dernovšek, farni oskerbnik.
V Sarajevu, 25. sušca 1*82. (Konec.) Vtis v Foj-nici je bil na na* prav dober. Pa tudi na deset ur dolgem potu med Sarajevim in Fojnico je verno ljudstvo nadškofa lepo pozdravljalo. Ob cesti so delali a turčini vred, a niso se sramovali poklekniti, odkriti se in spoštljivo prositi za sv. blagoslov. Na potu sem videl dve cerkvi, v Gromiljaku in v Kiseljaku; pri nas na Kranjskem 80 podi, v kterih se mlati, skoro bolji. VSarajavu bo treba zidati stolno cerkev. A ne vem še, kdaj bo mogoče delo započeti. Cerkev mora biti spodobna in dovolj mogočna; ne smč je sramotiti za res velika in lepa cerkev razkoiniška. ki je do sedaj najbolj mogočno poslopje v Sarajevu; le vladino poslopje (konak) in vo-jarna je tudi velika. Za tako cerkev se pa potrebuje denarja jako veliko. Nekoliko smo ga že dobili od ne-kterih strani. Tudi iz moje domovine ste vi verni Slovenci po Kranjskem precej denarja nabrali, kterega so nam ravno te dni poslali premil. g. škof Ljubljanski." Za Bosno ie bilo odiočenih 390 gl.: 90 gl. smo obernili za reveže, a 3C0 gl. smo odločili za stolno cerkev ; druzih 194 gl. pa smo poslali škofu v Mostar. Stotero naj Vam g. B^g poverne Vašo dobroto, in naj Vam še zanaprej serca nagiba za dobrote in podpore, ki jih Bosna tako silo potrebuje.
Bog naj tudi obilno poverne gospej Supevki njeno dobroto; veliko sveč nam je darovala. Prav zaželeli smo jih, ker tukaj dobrih sveč ni dobiti, strašno kapajo, da se vse pomaže; kako smo se tedaj oveselili izverstnih sveč omenjene dobrotnice, si lahko vsi sami presodite. Bog naj poplača stotero njej in vsem drugim! Z Bogom!
Jezus, Marija, Jožef!
(Prosto poslovenjena.)
Kitica ena — Tri ste imena: Jezus, Marija, Jožef! Tukaj slasčice, V blagor vodnice: Jezus, Marija, Jožef!
Bitje vam celo Zročam veselo, Jezus, Marija, Jožef! Upa terdnjava, Moja ste slava: Jezus, Marija, Jožef!
V	zdravju, bolezni Vaš sem z ljubezni, Jezus, Marija, Jožef! Ko me smert raci, Stojte na strani: Jezus, Marija, Jožef!
Varbi mi zvesti
V	serčni bolesti: Jezus, Marija, Jožef! Zmaja spodite,
Z mano bodiie, Jezus, Marija, Jožef!
Rešite zlega, Greha me vsega, Jezus, Marija, Jožef! Dušo vodite, Ne odstopite, Jezus, Marija, Jožef!
Zmožni peljati Ste me v raj zlati, Jezus, Marija, Jožef! Dajte mi srečno Blaženost večno, Jezus, Marija, Jožef!
Radoslav.
Razgled po svetu.
Koliko stane velika razstava? Posvetni Judeži se ve-likrat grozno kislo derže, predno Cerkvi, naj boljši in naj potrebniši napravi na zemlji, kak groš privolijo; koliko pa stanejo posvetne naprave, kaže med drugim velika pariška razstava od 1. 1878. Izdajki te razstave so znašali 55 milijonov 775.« 00 frankov, dohodki pa le 24 milijonov 350.(/00. Zguba ce¿ 31 milijonov frankov ni kar bodi! Hotli so take razstave napraviti tudi v Bostonu, v Berlinu in celó v Rimu za revno novo Italijo; toda v pervem mestu so se že skesali, v drugem čenčajo, kje pa bi laški framasoni tolike zneske narabutali, ko so Cerkev že ogolili, je prašanje?
lzselovanja z Evrope v Ameriko so zmeraj obilniše. Iz Ogerske samo iz šaroške stolice jih je od 1. 1870 do 1878 le po 50 na leto, 1. 1879 do 1S80 pa čez 1000, in 1881 celó že 2322 šlo v Ameriko, čeravno so ogerake postave izseljevanju zeló nasprotne. Tudi iz več druzih stolic so izselovanja pogoste. Iz juga in vzhoda jih prehaja veliko v Serbijo in Kumunijo. Slovaki in Nemci iz Ogerskega posebno tise v Ameriko. Iz Cislajtanije jih je 1. 1871 šlo v Ameriko 6169, 1.1880 pa že 10.145. Največ je šlo i. 1880 severnih Slovanov, namreč 6440 Čehov in 2230 Moravcev, iz Galicije pa 691. To so vradne števila, sicer se pa vé, da^ iz Češkega (med kte-rimi so blezo tudi Moravci in Slezaki» jih je lansko leto šlo skoz Bremen in Hamburg 11858, in druzih Av-strijanov 8015, ter skupaj Avstrijancev 19.873. — Se vse huje je na Nemškem, od koder jih je od 1. 1874 do 1879 šlo blizo 50.000, 1. 1880 že 106.190, in 1.1881 celó že 21 <».547.
Take reči naznanja „Vaterland" obširniše. Dasi-ravno so pa v Evropi silni davki in mnogotere druge nadloge, se jih vender najberže večina kesá, da so zapustili svojo domovino. Koiiko jih pride v kraje, ki po cele tedne in mesce niso pri nobeni božji službi, in koliko jih utegne umreti brez vsake duhovske pomoči? Mnogi pridejo v roke sleparjem ter za denar ožuljeni in okradeni. Mnogi grozno vsestransko pomanjkanje terpé, kar je večkrat brati.
Razne amerikanske novice. Veliko sleparstvo 80 zasačili v pervi narodni banki amerikanski. Njen glavni vradnik Wanderhoof je zapert, ker je menda storil za petdeset tisoč dolarjev (čez iOO.OOO gl.) goljufije. — Koliko sto in sto je podobnih primérljejev, ven der gospodje pri velikih denarnih napravah pogosto najmanj vere imaio. Toda, ko bi kdo tudi angeij bil, ako vere nima ter zapoved Božjih ne spoštuje, takemu bi jaz nobenega vinarja mirno ne zaupal. —
Malo obertnijo zoper jetniške dela je pričela tudi Amerika v brambo jemati. V Novem Jorku
se je dal neki senator Titus v postavodajavski zbor voliti s to obljubo, da bo z vsimi močmi delal za brambo malega obertuištva zoper jetniške dela. Bil je res izvoljen od delavcev in obertnikov z vel ko večino. Tudi je pričel svojo delavnost in kaže se, da bo vspeh iz tega vgoden, ker pervi njegov predlog je bil sprejit brez ugovora.
Prisiljeno šolanje (schulzwang), pravi „Wanderer" v Minesoti, je eden tistih os ičev, ktere posebno nemški rogovileži (radikalci) v amerikanskih postavo-dajstvih radi jahajo. Previdni amerikauski listi pa tega osiiča, ki se vriva v natorne pravice in prav.ce staršev, nič nočejo hvaliti.
Največ pšenice v Ameriki pridela deržava lili nois, namreč čez 85 milijonov „bušelnov"
Podzemljice krompir) smo Evropejci v pervo dobili iz Amerike; zda» jih v<zijo iz Evrope v Ameriko. Parobrod „Fiirnesia" namreč jih je z Irskega ravno zd«j 1127 ton prepeljal v Novi Jork, pa še jih imajo kake štiri barke t je prepeljati; vender pa boje niso tako dobr«-, kakor so naj boljše amerikau&kega plemena.
Misijon za Kitajce v Ameriki Prečast. nadškof v San Frančišku v Ameriki napravlja semeniše za odgojo misijonarjev za Kiiajce. — Čudno: od n is pa misijonarji hodijo v Ameriko.
V Al bani je v nedeljo sekssgf-zimo č. P. Jau. Katzner O. S. B. imel novo mašo. Mašo za pevce o t«'j priliki je primicijaut sam kompooirai. Pridigal je časr. P. opat sam o tem, zak:.j n»ora;o verniki duhovnu hvaležni biti od zibeli do ¿ro ba, in k<< ko so dolžni duhovi.u spoštovanje in hvaležuost skazovati, tudi kako so njih očetje v veri in zlasti svetniki mašnike vedno sposto vali. — Dobro bi bilo P. upala Aleša povabiti, da bi prišel %včasi tudi v Ljubljano pridigat.
Časništvo. V zveznih amerikanskih deržavah izhaja 6174 politiških časnikov; 3292 je republikanskih, 2244 demokratiških, drugi so vladni ali pa nobenostranski.
Po mnozih krajih v Ameriki lačni posvetniaki hočejo zdaj tudi ctrkve in duhovske stanovanja zadav-kati. Do zdaj se pošteni prebivavci temu se ustavljaj . pa kdo vé, če frajraavraratvo s časom ne bo zmagalo?
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
10. mai. travna. Veliki ponedeljek. S. prerok Ecehiel. — 11. S. Leon Vel. p. — 12. 5S. Saba puš. — 13. S. Justin m. — 14 S. Lambert šk. — 15. S. Helena ces. — 16. Bela nedelja ali 1. po Vel. noči. S. Tunibij.
Zahvale:
Št. 43. Že lansko leto sem bila obljubila zahvalo, ker zelo me je po glavi tergalo; priporočala sem se Naši ljubi Gospej in sv. Poloni, ter da hočem v ,,Danici4' zahvalo naznaniti. Kmalo mi je bilo odleglo. Ali letos me je zopet napadla bolezen, in sem mislila, d;» kmalo bom mogla službo zapustiti. Obernem se pa z zaupanjem k Naši ljubi Gospej, sv. Jožefu in dušam vicali, in zadobi'a sem zopet zdravje, akoravno ni bi o upanja več. O Marija, zdravje bolnikom, bodi serči a Tebi zahvala in prosi tudi v prihodnje za nas!
V Idriji, 29. sušca 1882.	K. T.
V molitev priporočeni:
Žena serčoo priporočuje v bratovske molitve nerodnega moža, ki ne mara za cerkev itd., za poboljšanje
in spreobernjenje. — Že več l£t prav hudo bolna mati z mnogimi otroci priporočena za pomoč. — Sovražna oseba, ki se nikakor ne oberne k spravi, v novič priporočena. —> Nekdo za pravo spoznanje. — Oče priporoča že tri leta bolno hčer, ki ji nobene zdravila ne pomagajo, da bi na prošnje bratovske po N. lj. G. presv. Serca pomoč dosegla, če je Božja volja.
Opomini k modrosti.
(I* bukev Sirahovih, is XI., XII., XIII pogl.)
10.	mal. travna. Derži se svoje zaveze (to je, svoje sv. vere), in od nje se pogovarjaj, in staraj se pri opravljanji tega. kar ti je zapovedano.
11.	Ne derzi se del grešnikov; zaupaj v Boga in ostani na svojem mestu.
12.	Ne vodi slednjega človeka v svojo hišo; zakaj zalezbe prekanjenega so mnoge.
13.	Vari se strupenega človeka; zakaj on hudobije
»nuje.
14.	Delaj dobro pravičnemu, in naj del boš veliko vračilo; in če ne pri samem, gotovo pri Gospodu.
15 Prijatelj se v sreči ne spozna, in v nesreči se sovražnik ne prikrije.
16. Kdor se dotakne smole, se osmoli, in kdor se peČd s prevzetnezem, se bo prevzetnosti navzel.
Dobrotni darovi.
Listek za raznoterosti.
Od narodnega odbora so za volitev v mestni odbor priporočeni naslednji gospodje: Za 3. volilni razred, ki voli 11. aprila: dr. Val. Zamik (odvetnik in dež. poslanec); Jan. Ne p. Horak (hišni posestnik itd.); Ivan Hribar (glavni zastopnik banke Slavi ja).— Za 2. razred, ki voli 13. apr.: Peter Graselli (dež. glavarja namestnik itd.); Fr. Potočnik (stavbeni svétnik); Alojzij Bajer (c. kr. rač. revident in hišni posestnik). — Za 1. razred, ki voli 14. apr.: Josip Kušar (preds. tergovinske in obertne zbornice); Ivan Vilhar (hišni posestnik); dr. Alfons M osé (odvetnik); dr. Fr. Papež (odvetnik).
Današnji posnetek iz papeževe enciklike ima posebno tehtnost; naj se ne pregleda. Sv. Oče živo po-vdarjajo. kolike vestnosti je potreba pri volitvi branja. Liberalni katolizem pri marsikom utegne začutiti na vesti kamen, ki se mu je dozdaj skrival, ako bo pre-vdarjal nauk namestnika Kristusovega. Koliko strupa se nahaja po domačih in očitnih bukvarnab, tudi šolskih, po časnikih in druzih spisih, kar občinstvu prihaja v roke in mnogi smertni strup iz tega serkajo!
i čast. nrsnlinskem samostana y Loki je 28. sušca umerla čast. korna sestra M. Marija Magd. od sv. Avguština, roj. Gramolič, v 70 letu svojega življenja, v 42.1. slovesne obljube. Priporočena v molitev. R. I. P.
Je li dobro pieveč ôla (piva) piti? „Preisite moje očale'% poprosi dijak očalnikarja, „o večerih vse reči po dvoje vidim". „To ne izvira iz oČalnih, ampak iz ôlnih stekel", odgovori optikar.— Sicer pa ni čudo, ako bi skoz očale po dvoje ali tudi po troje vidil, kdor že v otročjih letih oči s steklenim komatom začne ter-pinčiti.
Prijatlom na vsih štirih vetrovih: V vsem dušnem in telesnem zdravju in miru vstavši Zveličar podeli veselo Alelujo!
Za Študentovsko kuhinjo: Č. g. Ant^Koblar, škof. kapK in tajnik, 10 gld. — Č. g. župnik St. Šranc 2 gl.
—	Č. g. mestni župnik J. Rozman 3 gl. — C. g. župn. Štef. Jaklič 1 gold. — „Nekdo, ki se je slabo postil", 3 gl. — Neimenovan g. župnik 2 gl. — C. g. župn. A. Hočevar 3 gl. — Fara Rova s č. g. duh. pastirjem 3 gl.
Za pogorelce v Nadanjem selu: Iz Dolenje vasi po č. g. župniku 4 gl. — Fara Rova s č. g. duh. pastirjem 2 gl. 50 kr.
Za pogorelce v Zaklancu: Fara Rova s č. g. duh pastirjem 1 gl 60 kr.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Ter novska duhovnija v Ljubljani 65 gold. 14 kr., 1 napo leondor za 20 frankov in 1 dvajsetica; fara Šentvid nad Ljubljano 47 gl. 20 kr. (Oddano pri preč. g kan. A Zamejcu.) — Mar. Podboj 1 gl. — Mar. Mlakar 1 gl
—	Mar. Božič 1 gld. — Jožefa Vadnov 1 gld. — Fara Rova s č. g. duh. pastirjem 3 gl. 80 kr. — S št. Jošta po č. g. župn. A. Hočevarji 24 gold. — Župnija Unec 5 g|# — C. g. Št. Šranc 2 gl. — Janez Pogačar 50 gl. (oddano pri pn. g. odborn. A. Zamejcu).
Koledniku sv. MiklavSa (za novo cerkev v Bohinjski Bistrici): Č. g. župnik Št. Šranc 2 gl.
Za hišo katoliških rokodelskih pomočnikov v Ljubljani: Č. g. župnik Št. Šranc 2 gl.
Za opravo uboznih farnih cerkev naše Škojije: Iz Stare Loke 40 gl. — Z Janč 17 gl. 50 kr. — Iz Šenčurja pri Šmariji 24 gl. — S Kamne gorice 16 gl. 50 kr.
—	S Kokre 6 gl. — Iz Dobernič 35 gl. 40 kr. — Is Rateč pri Kranjski gori 6 gl.— Iz Godoviča 20 gl. — Iz Podlipe 8 gld. — Č. g. župnik J.Arko 1 gl. — Od Sv. Križa pri Kostanjevici 10 gl. —■ Iz Žabnice 7 gl. 50 kr. — Po 6. g. stolnem vikarju J. Porentu 12 gld. 7 kr. — Z Brezovice 32 gl. — Župnija Unec 5 gl.
Za sv. Očeta: 0. g. župnik Št. Sranc 3 gold. — Z Verhnike po preč. g. dekanu 25 gl. — S št. Jošta po č. g. župn. A. Hočevarji 6 gl. — Iz Dolenje vasi po č. g. župn. Št. Jakliču 5 gl. — Fara Rova s č. g. duh. pastirjem 1 gl. 30 kr.
Za cerkve, ki se v Bosni delajo: Janez Pogačar 50 gld.
Za redovnice presv. Kervi v Bosni: C. g. župnik Št. Šranc 2 gl.
Za bulgarski katol. misijon v Adrijanopolu: C. g. župn. Št. Sranc 2 gl
Za vstanovo ^semeniŠa in bolnišnice v Filipopolji: Č. g. župnik Št Šranc 2 gl.	_
Za usmiljene Sestre v Adrijanopolu: C. g. župnik Št. Sranc 2 gl.
Za afrikanski misijon: Fara Rova s č. g. duhovnim pastirjem 2 gld. 30 kr.
Za amerikanski misijon: Fara Rova s č. g. duh.
pastirjem 2 gl.
Za sv. Detinstvo: Preč. gsp. Jan. Rozman, mestni župnik, 30 gl. (Oddano pri preč. g. kan. A. Zamejcu).
—	Z Verhnike po preč. g. dekanu 5 gl. — Fara Rova s č. g. duh. pastirjem 2 gl. 40 kr. — Z Brezovice 2 gl.
—	Neka žena po preč. g. kan. P. Urhu 2 gl. — Janez Pogačar 300 gld. (oddano pri g. vodniku pn. kan. A. Zamejcu).
Za varhe Božjega groba: Z Brezovicev4 gl. — Iz Preske 4 gld. 10 kr. — Č. g. župnik St. Sranc 6 gld.
—	Z Jesenic zbirka 4 gold. po č. g. župniku. — S št. Jošta po č. g. župn. A. Hočevarji 2 gl. — Fara Rova s č. g. duh. pastirjem 1 gl. 20 kr.
(Drogi dar. prih.)
Odgovorni vrednik: Lika Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blazoikovi nasledniki v Ljubljani.