Pavel Keller: •)•» scncc" Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Ples. Ob samotni v.eliki cesti, Id. je peljala iz mesteca v eno miljo oddaljeno vas Podbreg, je stala v lepi dolinici med gozdovi, daleč od sveta, očeta Blažuna »Gostilna pri stari lipi«. Med tednom je prihajalo tja malo gostov, le kakšen voznik, drvarji, gozdar in vsak tretji dan pismonoša. Oče Blažun je bil ljudomil človek, zato je želel, Raj.pošiljajo poštp le dvakrat v tednu, v slaberia vremenu pa sploh ne. Danes sta bila pri »Lipi« vrvež in ukanje. Blažun je bil oznanil v ikrajevhem listu velike koline in »imeniten« ples. Ia ker je bilo lepo vreme, je drlo Ijudstvo tja na omnibusih, na lojtrskih vozovih in na ikolesih; nekateri so pribajali tudi peš. Pri eni izmed miz so sedeli nadu.itelj. Podobnik, posestnik Meden in lep fant, Jernej Bogatec. /f (\". »Zakaj pa ti nič ne pleše,š, jerhej?« je vprašal stari učitelj. Fant je. rnračno odgovoril: »Prišel sem s plesišča, kjer je sedela pri blagajni smrt sama in vabila.na ples. Tam so godli vse drugačni basovi, vreščali drugačni piski, plesali in se vrtinčili mrliči. To divje plesanje takoj po vojni pa se mi gabi; zdi se mi, ikakor da copotajo po grobovih. Nekdo je bil izračunal, kako dolgo bi bilo dvoredje, sestavljeno iz grobov Nemcev, ld so padli v svetovni vojni, če b. čelo groba merilo le meter. Petnajst ur bi potreboval najhitrejši vlak, da bi prevozil to strahotno pot. In ti Ijudje lukaj še. plešejo!« Stari učitelj je rekel mehko: »Jernej, ne sodi tako strogo. Ljudje so žejni veselja, hlepe po življenju, gibanju, plesu in radosti po vseh teh strabotah, trpljenju, 1d so ga morali prestati. Pomisli vendar, da so bili vsi ti mladi ljudje opeharjeni za skoraj pet let svojega življenja, za najlepša leta, za mlada leta, ki se ne povrnejo nikoli več! O tistih, ki so bili na bojnem polju, ne bom govoril, usodo teh pozaaš ti bolje nego jaz; toda tudi tukaj doma je bilo strašao: pomanjkanje, skrbi, stradanje, dvojno in trojno delo, ki je ležalo na ramah žeask — vsa ta tesnobe polna puščoba življenja. Ni čuda, če sedaj zahteva mlada fcri svojo pravico, če se hoče mladiaa smejati, plesati, rajati. Zapri mlade konje teden dni v temen blev, potem pa jih izpusti — videl boš, kako bodo zdivjali, potrgali zaprego, zlomili soro, prevrnili voz. Vse to je Cisto aaravno!« Faat ni odgovoril. Oziral se je po plesalcih z mračnim licem, strmo gledal posebno svojo lcpo scstro Katrico. Tedaj je izpregovoril kmet Medea. Bil je to koščen mož s tršatim obrazom. Lasje so se mu ježili nad nizkim čelom, imel je naprej štrlečo brado in mcčne lične kosti. V očch mu je ležala tista pribuljena prežavost, ki je prirojeaa vsem surovim sebičnežem in ki je, niti ledaj no morejo prikriti ali jo vsaj ublažiti, čc sc poskušajo smejati. »Najbolj se zopet kratkočasi Colnar«, je rekel Medea. »No, saj je bil vedno pravcati petelin, vedno cukren oblizek žen_.kam!« »Hudo se mu je godilo v vojni; bil je dvakrat raajen, kakor je bil dvakrat ranjen in enkrat zasut naš vrli prijatelj Jernej. Oba imata železai križ prvega razreda.« Tako je dejal učitelj. Meden se je kratko in meketajoče zasmejal: »Železni križ prvega razreda! To je že nekaj! ZadnjiČ so menda kockali zanje; kdor je vrgel čez petnajst, ga je dobil.« Jeraej je sedel najprej čisto tiho; nato pa Je planil kvišku. Bil je bled ko zid in težko je dihal. »Meden, pojdite malo z menoj aa cesto!« »Kam naj grem?« »Obračunala bova! Saj veste, da sem častnik!« »Šolmošter ste!« »Častnik sem! Vi, bedni prikrivač, ste nekaj besedičili o železnem križu. Pojdite z menoj na cesto!« Stari učitelj je plašao skušal mirili. Medea se je smcjal: »Meai jc tukaj kar všeč. Če je vaai trcba svežega zraka, pojditc le sami aa ccsto.« »Čc ac bostc zuaaj, ko aaštejeai do tri, potem —« »Potcm bom do pe.najst ali šestnajs. So tudi tukaj — štejto, do kodcr se vam zljubi!« »Šli bostc z mcaoj aa eestchc »Ne pojdem! Rajši bom gledal, kako se dogovarja vaša sestra Katrica s Colaarjem.« »Pes! To si upatc reči —?« »To si upam reči, da! Vsa .vas bo govorila tako. Le poglejte, kako se ovija okrog njega, kako jo stiska k sebi! Colaar je ožoajea, ima sedemnajst lct starega fanta. — Sramota je to!« Naeakrat jc mladi častaik težko zajel sapo; oči so se mu zasukale, z rokp je segcl proti srcu. Še eakrat je vzbuljeao poglcdal svojo sestro, nato pa je težko udaril z glavo po mizi. »Sramota! — Prczir! — Ali je to — ali je to prav?« Nekaj je zarožljalo aa t!a. Stari učitelj sc je aaglo pripogail. Bila je vojaška pištola. Vtaknil jo je v žep. V plcsni dvorani je za kratek čas vse utibnilo. Jerneju Bogatcu je postalo slabo. No, sevcda, kaj takega se je sedaj večkrat primerilo. To so bile posledice vojae. Katrica je aapravila ackaj korakov proti bratu. Nato je obstala. »Prav aobeacga vesolja mi ne privošči! Po njcgovi volji pa lenc bo!« Dvc miauti nato se je s hruščem zopct prlčel ples. Najbolj divje je plesal Colaar s plavolaso Katrico. Stari učitelj je odpeljal mladega raoža iz gostilne. Meden se je smejal za njim: »Sedaj gre na cesto, pa brez meae!« Drugi daa jc Jcraej Bogatcc izgiail iz domačcga kraja. Njegova mati jo vzdihovala, da bo siaa, za katorcga sc je tako bridko ia dolgo bala mcd svetovao vojao, sedaj zopet izgubila. Bog vc, kam je šel! Lo pismo ji je bil pustil: »Ljuba mati, grem daleč od doma ia se ae vrnem nikoli več. Sramote, ki jo dela Katrica naši hiši z brezvestaim Colaarjem, ae morem preaesti. Še celo taka grdoba, kakor je Meden, si me upa sramotiti. S tem vencem iz slame po tej hudi vojai ae morem biti veačaa. Rajši poginem aa tujem, kjer me nihče ne pozaa. Nevesta me je pustila; sram jo je, da bi morala imeti tako svakiajo. Tako me bo Katrica pripravila ob vse: ob srečo ia življeaje. Zbogom, ljuba mati! Kakor hitro prislužim denar, ti bom večkrat kaj poslal; toda nikoli iz tistega kraja, kjer ravao bom. Zato nikar ne poizveduj za menoj. Nikomur ni treba povpraševati po meai; Katrica aaj aikar več ne izgovarja mojega imena. Le tebe, draga mati, prosim, da me niti ea sam daa ae pozabiš. Jeraej.« Studenec. Če ne jemljemo v misel graščiae Staretove, je bilo Colaarjevo posestvo rajlepše in največje v Podbregu. Štiristo juter polja, travaikov in gozda, sto hektarjev torej. Lcp, skoraj gosposki gruat. Gosposka hiša, lastai lov. — Colnarji so od pradavaega časa prebivali na tej zemlji. Pravili so, da od časa Karla IV., ki je bil naselil enega svojih vojščakov tu ob novozgrajeni cesti kot colaarja in ki je bil meada tudi odkril »studeaec«, kakor je bil cesar sam odkril čudoviti vrelec aa Češkem, ld se sedaj po njem imeauje Karlovi vari. Podbrežki studcnec je ležal na posestvu kmeta Colnarja, kakih sto metrov od poslopja, pa le petdeset korakov od leseaega plota, ki je ločil Colnarjevino od sosedaega posestva kmeta Medeaa. Studenec je kakor vodomet tri metre visoko metal vodo tako obi.no, da so jo morali napeljati do vaškega potoka, iz katerega se je pogostokrat kadilo več metrov daleč. Da je to zdravilaa voda, so vedeli ljudje že od pamtiveka. Zunaaja temperatura studencu ni nič škodovala; v hudi poletni vročini voda ni bila nič toplejša kakor v pozimskem mrazu, da je kar rezalo; pozimi nič hladnejša ko poleti. Seveda studenec aikoli ni zamrzail. Dalje sledi.