130
     Milosrčnost. osledica dolgotrajnih  krvavih vojsk  sn skoraj vselej kužne bolczni in lakota.    Oorje deželi in krajn ,  karanr so te grozovite sestre lmaelijo! To bridko izkušnjo so duživcli Slovenei v začotku  tega stoletja. Znano jc, kako 90 Fiancozi nUše dežole zasedli iii je še lo, po mnogili IhkUIi bojiti z.opet ostavili.   Mnogo je tvpela takrat slovenska zemlja pod tujčavimi nogaini.  Koliko njenili vrlib sinov je nafclo sjavno smrt na bojuem polji!   Slorensko, laško, ucmSko in š<> i-oln rusko zemljo je pojila sloveuska kri.  Radostuo 90 se vraeali po kuučanem buji imiogoizktičeni vojaki v domovino, kjersojih zjednakim vesflljem priiakovali ujih rojaki, ki 80 mej tem turti \7.i marsikatevo briilko uro pveiiveli, ker še eelo pod domaf.o streho niso bili varni pred Francozi.
Komaj so se dežoli v&ij nekoliko zaceiile rano, katere jej je vsckftl sov-ražni meč, prišla je vžt$ dniga nie menj huda uadioga nad Slovence —¦ stra-liovita lakotn, ki je v letili 1817 in 181S innogo Ijudi pomorila. Niti naj-vclikodiiSnejSe railostinje, ki so se pošiljale oil »seh krajev, niso mogle odvrniti stiske iu bede.
Bilo je v poletji 1817. leto. (Jas žetvo je vže ininul. in morala bi se začeti mlatva. Ali to leto je vse to izostolo. Polje, kamor je preteklo jesen in vzpotnlad nasejal pridni kniet žita v gladkej nadi, da ae mn njegov trud vsaj desetkrat izplafa, bilo je čez in "te.i zarasteno z nadlcinim plevelom. Koliko solz se je prelilo takrftt na poiji! Koliko bridkih vzdibljejcv jo čula širDa ravdn! Vsi stogi in kozolei so bili prazni, in po skednjili, kjer bi morali pokati cepci, predel je pajek brez vsega strabu svoje veliko mreže.
Po J)i»ah 80 ležali Ijudje gladu onemogli. /5 blcdih, propadenib obrazov se je brala bridkost iu beda. Otroci so stegovali rofiee k matei"ani kruba proseči, a raatore jiiu niso inogle dati nitesn, ker vse sbrambe so bile pvazne. Sem in tja so na^li mrliče po travnikib, ki so ae želeli nasititi stravo; a krč je konfal njih liorno življenje. Mnogo Ijudi je pustilo svoja sUinovanja id žlo križem sveta s trobuhom za kruhom.
V neko goronjsko vas sta prisla dva hika prosjaka. Siv, častitljiv »tarček je počasi lazil ob palici za svojo unukinjo, dvflletno deklico, Julijo. Na njcnera oblcdclera obrazu se je izražala polegtmile nedolinosti srčna žalost in stiska. Oči so jej bilo jokii zstckle in lici ate bili skoraj mrtvaški. Obleka obeh je bila zelo siromašna. Na vsaka vrala sta potrkala uboga popotnika in v vsako vežo stopila proseča za kosee kruba ali kake druge hranc, pa nikjer nista ni6 dobila.   Piestopila sta zadnji prag, a tndi tn ni bilo poniofi.
Stopivši zopet na prosto, reee dekliea: »Očc moj ljubi, kam pa zdaj? Ves svet jp naju zapustil. Lanrcti morava . . . ." Bridek jok zaiuori glas nesreunej unnkinji. Tudi starčku se utrne svetla solza iz rarklega očesa, ali hitro 81 jo otare, da bi ga tovarišiea ne opazila. Nekoliko pontane, zaupno upre obraz na jasuo Debo, ter reče: nJulija draga! č-e naju je svet zapustil, naju pa \k>g se ni. Tam gori v svetih nebosib vlada še vedno isti neskončno usmiljeni in dobrotljivi Oče, ki skrbi za vso Ijudi. Meoiš )i, da naju ne vidi? da mu ni mar najiua stiska?   Oni, ki je naju do sih dob preživel, dal nama
131
bode brane.  HDaj nam danes naš vsakdauji krubu raoliva vsak dan, iu raisliš li, da Bog ne sliši najiuib prosenj?   Obupati uikakor ne snieva."
»Obe, aciii™ tu oa zeleno grivo (trato), <la si uekoliko odpočijeva," prari zopet deklica, rmeui so se vio vse moii odporedale. Skoraj pojdem za 1118-terjo in očetoin tja gori v boljSo doraoviuo.
..Kakor je božja volja," odgovori starčfik. ^Smrti si ue smeva želoti. S»j ludi rajnka tvoja roditelja v nebesib za uaju prosita.   Moliva tu par očeuašev!"
Kouiaj odmolita aiolitevco, stopi k njima priletua žena in jima pomoli             _
kosec kruha svetujoč jiraa,  naj gresta na oni grail  na bližDJem hribu,  tad            fl
bodeta izvestno dobila pomoei,  ker ljudje, v ajem stanujoei, preskrbujejo vso           S
vas z živežem.   Veselo  stegue Julija  ročico  po akorjici kruha  in  se  srfoo            H
zahvali neznanoj dobrotnici.    Stari:ek  razdeli  krnh   11» dva jednaka dela, a            M
deklita se brani toliko vzeti, rtkoi, da jc to preveč za-ujo.   Ljubezniv prepir            H
se nuame mej obema. ki ae pa konia s tem, da Julija zmaga in da ona vzame            ^
samo četrti del vsega kruha.
Odmolivši oecnaš za dobrotnico, napotita sc proti gradu, ki je stal «a maieni viiku ob tneji uiej gozdi in travuiki.
Poleg pota, po katorern sta hodila naša popotnika, stala je kapelii« Matcrc Božje. DoapevSi do nje, kreneta va-njo uHujena težavne hoje ter po-klekoela na stopnico pred oltarjern. Nista še dolgo molila, ko se star&k uiMiadoma zgrudi in v nezavesti obleži. Dcklica, vsa prestrašena, zavpijc ter »koči k njeniu. Kvčevito inu stisne roko in ga neprestano kli*5e, kakor bi ga botela vzdramiti; ali sivi raoz ne žuje njeuih jaiiaib vzklikov . . ." Smrtno utrujena sede .Inlija poleg njega in bridko joče. ICmalu utibne tudi ta glas; deklica omabne in obleži kakor mrtva,
V tem st« stopali po bribu nizdolu dve ženski. Prva, vže preeej pri-letna, nesla je na glavi jerbasT napolneu z raznimi jediii, katere je zakrival žirok nidefi prt. ]>ruga je biia dekJjfa 0 kakib šestnajstih letili. Postava njena je bila prikupljiva: obraz je razoduval uedolžuost in prijaznost. Obili, plavkasti lasjti so jej pokrivali vitek brbet. Na roci jp nesla z belim prtora pregmeno pleteinco, ki je bils baje precej fežka, ker d(?klica je ve<Jkrat počivala iu jo predevala z jedue roke ua dnigo. Bila je to grajska hči Kri-stina, ona druga pa njeaa postrežnica Agata. Ob6 sta bi]i namenjeni v vas, da bi nasitiii ondu nesrečne in gladne ijudi. Po tem potu sta hodili vs&k dau in zvrševali lepo krščanako delo nsmiljonja. Ni čuda, da so vai vaščaui prav po otroško ljubili graščaka iu njegovo plemenito gospo soprugo. Kri-stina, podobna rešiluemu angelju, bila je neutnidljiva v svojem poslu, rekše T razdelitvi jedil mej uboge stradalce.
^Počijve tu nekolikol" rečc dekla, prišedSi do košatega drevesa na ze-lenej grivi.   ,Mene vže vrat boli tcžke in dolge noše."
BLiil" odgovori Kristina, jaz sem tudi vže trudna. Naberive tu cvetic, da jc položive Ba oltar v kapelici."
Odloživii pletenico, začnc trgati pisane cvetice, ki so rastle okolo nje. Tudi Agala vzame jcrbas raz glavo in poraaga deklici pri nedolžnem delu. Dpa Jepa šopka in jeden venec sta spletli iz nabraiiih eretic. 1'otem se zopet oprtita iu grcsta naprej v doliuo.   Prišcdši do kapelir« stopita va-njo.   Groza
8*
18»
ju izpreleti, ko zagledate pred oltarjem dva floveka ležati. Hitro odložita bremeni in priskočita k nesrcinikoroa.   Solze jima zaigrajo t očeh.
nGlad jn je umorij," pravi Agata.
nZiva sta Se!" vzklikne Kristina, otipavši jima žile; nato izvleee iz p)e-tenice steklenieo ter vlije Juliji nekoliko kapljic krepilne pijače v usta. Agata jo vzarae v naročje in jo skuša obuditi, gospodiena pa stopi k starčku in tudi njemu vlije vina v usta. Potem sede na tla in naaloni moža na-se. V malo tronotkib odpre dekHca oči ter gl«da nekako endno okolo sebc. Prve besede, ki jih izpregovori, bile so: ,Kje p» so oče?"
Videč starčka na tleh ležati, nže se čezenj ter railo klifo in ihti.
Ti tožni klici nesrcčnega otroka izvabijo obema bridke solze v oči, da Jačneti na glas jokati in ne moreti tolažiti ubogega otroka.
Še le tez nekaj žaaa vzdigne Agata ihteiio deklico in a tresočim glasom izpregovori: ,Tiho bodi, tiho, Ijulia moja, saj bodo oče kmalu ojdravcli. TJtolaži 9c . . .!"   Glas jej laatane.
Julija preneha nekolikojokati, plaho pogleda deklo in vpraSa: ,Kje pa sera?"
^V dobrili rokaii, siruta," odgovori Kristina ter nkaže postrBinici: ,Daj jej jesti!"
Hlaetno seže deklica pn ponujanih jedilih in jih hitro povžije. Potem se tako milo iu lopo zahvali, da zuova zaigrajo dobroluicama solze v očeh.
V  tem m tudi starček predrarai.  Nckako čudno upre mrklo oko pred-se io vzdibne: nJulija .. • kako ... ti... je?" Radoslno skoči nnukinja k starčku in Sfi oklene njegovega viatii.  Agata ponndi možu jwli in dobrega starega vina.
To oncmoglega slarčka takii okrepi, da začnu govoriti. Prva beseda mu je zabvala. A Kristina ga prosi, da naj molči, ker se mu vidi, da govori le s težavo.
Po tem vcaelem dogodku, da sta bila dva človeka muene amrti oteto, pokleknejo vsi štirje pred ollar in sc? v tihej, gorečoj inolitvi zahvalijo Bogu in Mariji za to veliko izkazano jira milost. Koniino vstane Kristina in položi lep cvctlitni venee Mariji na glavo; pisaua sopka pa vlakne v dve krasni posodici ob vsakej strani oltarja.
Agata aama nato acse jedi v vas, gospodična pa pelje tujea proti grad«. Ali starček je vže preveS opežal, da bi mogel peš priti na goro. Zatorej prosi gospodi^na moža, naj b\ z Julijo požakal, da pridcjo t grada z voiom po-njega.
kmalu pridrdra po hribu nizdolu voz, na katorega polože onemoglega Btareka. .Jolija noče iti na voz, raje stopa fca njim z Agato, ki se je v tem povrnila iz vasi.
V  gradn  so  položili  starega  moža  na  pontcljo,   s katere  ni ve6 Tstal. Poklicali so niu dubovna  iu zdravnika.    Prvi je priSel Se o pravem tasu.  a drugi ga je našel vže mrtvega.   Starost in prevelik stradež sta ga spravila v grob.   Ves«l se je ločil mož s sveta, ko je slišal, da so siroto Julijo vzprejeli V gradu  za  svojo.    Blagoslavljajoe  unuktojo  i'b dobrotnike  izroiil je  avojo dušo v božje roke.
Brtdke solze je pretočila Julija in mnogim izrabila solze sočutja iz oči. Ali KristiDa, ki jej je bila od sedaj najveeja prijatcljica na sveti, znala jo je utolažiti. Kakor »cslri sta so Ijubili blagi deklici; vedno sta bili skupaj, donia in na poti.  Najraje sta ae zabavali s cveticami, ki so rastle v vrtu tik gradii.
138
Tudi Stanko, Kristinin brat, ki je hodil v Ljubljani v šolo, Ijubil je Julijo kakor sestro.-------
Leta so minula iu nasi znanci so se starali. Julija je živela do svoje smrti v gradu v uujlepšej slogi 8 Kristiuo m s Stankom, ki je postal po smrti starišev gOBpodar grašeine. Malo ue vsiik dan je klečala v kapeliei pred ono sveto podobo, kjer jc bila tako rekoc eudeitio re&ena grosovito smrti. Na stare dni ]e Uog dal Stanku okusiti sad milosr&nostt njegovih starišev.
Šel jc nekoč ua lov. V gozdn ae je oddaljil preveč od drugih loveev. Pri uekecn skoku čez sirok jarek si je zlomil nogo iu obležal na mestu. l.'pil je nekaj časa ua poinoč; sledojt6 so ga slabosti tako prevzele, da jo pudel v nezavest. Proti vočeru ga je uažla ueka žeua, ki je žla po drva. Hitro jo tekla v grart poro&at to žalostno novont. Šest tedoov je ležal boluik v postelji; a noga se mu je popoluem pozdravila. Hotel je ženo, ki ga je rešiia, bogato obdarovati, ali ta ui botela nubenega plačila, rekoč, da sta tStaukova roditelja njej iu vsem njeuiin za casa lakote življenje oteli, iu da je ona sodiij to dobroto samo nekoiiko povruila. A stara, dobra žona je morala aJednjie vender lo pouujeDi denar vzeti.
Pred nekaj leti so se vsi trije kmalu drug za drugim preselili na oni svet — v srečno večnost.                                                                     J. B..