SVOBODNA LETO (ANO) LXIV (58) • ©TEV. (N°) 44 ESLOVENIA LIBRE SLOVENIJA BUENOS AIRES • 10 de noviembre - 10. novembra 2005 UMETNOST NEMOGOČEGA? DRAGO K. OCVIRK Dokler bo homo sapiens obstajal, se bo ukvarjal s skupnimi zadevami, ker ga brez skupnosti pač ni, od kakovosti skupnega življenja pa je odvisna tudi kakovost njegovega življenja. Zato se posameznik na različne načine angažira v oblikovanje družbenega okolja - v sodobni družbi ne le z volitvami, marveč se v veliko večji meri z delovanjem v civilnih združenjih. Ta krepijo družbeni, duhovni, solidarnostni in čustveni kapital, brez katerega ni kakovostnega življenja ne za družbo ne za posameznika. V družbi, kjer so posamezniki angažirani v soustvarjanju večje kakovosti osebnega in skupnega življenja, se spreminjajo tudi vloga in pristojnosti politike. Če smo do nedavna poznali politiko, ki je v celoti obvladovala družbo in posameznika ter ju uporabljala za svoje interese, nastaja sedaj med politiko in posameznikom neodvisna civilna družba, ki tudi posamezniku zagotavlja precejpnjo neodvisnost in zapčito pred samovoljo politike. V. Havel je na podlagi boleče zgodovinske izkupnje in novih potreb po bolj kakovostni družbi izrisal podobo nove politike: ,,Poskusimo v novih časih nanovo povezati politiko z moralo. Naučimo sebe in druge, kako bi morala politika izvirati iz volje, da hočemo prispevati svoj delež k blaginji družbe, ne pa da izhaja iz potrebe po goljufanju ali posiljevanju skupnosti. Naučimo sebe in druge, da politika ni samo umetnost možnega, zlasti če ,,možno" pomeni ppe-kuliranje, preračunljivost, spletke, tajne dogovore in pragmatično zvijačnost, marveč je lahko tudi umetnost nemogočega. To je umetnost izboljpevanja sebe in sveta." V območje katere od teh dveh politik se kdo uvrpča, se pokaže ob prelomnih odločitvah. To so tiste odločitve, ki dolgoročno zagotavljajo bolj kakovostno življenje vse družbe in posameznikov v njej, kratkoročno gledano pa ta ali ona interesna skupina izgubi uzurpiran del družbene moči in kakpen privilegij. Zato tudi bolj ali manj glasno nasprotuje spremembam. To se je nazadnje dogajalo ob tehtanju za samostojno državo, demokracijo, Evropo, Nato ali proti. To se dogaja danes ob vladnih ekonomskih in socialnih reformah. Vsakokrat so se izkristalizirale večine za takpne spremembe, ki se niso prekrivale s strankami in ideologijami. Tudi ob napovedanih reformah se podobno razvrpčajo politični in civilnodružbeni akterji. Ljudje s skrajnimi levimi (socialističnimi) in skrajnimi desnimi (nacionalističnimi) pogledi so proti reformam, drugi - upajmo, da večina - ki se zavedajo sedanjih izzivov za dolgoročni razvoj (ali nazadovanje), pa so za. Vse kaže, da se tako ob prelomnih odločitvah počasi a vendarle bistri napa politična scena, ko so pomembni politični akterji vse manj ujetniki strankarskih delitev, ideologij in metod, vse bolj pa podrejajo svoje politične prioritete dolgoročnemu gospodarskemu, socialnemu in duhovnemu razvoju vse družbe. Tisti, ki nasprotujejo vladi zgolj zato, ker ni njihova ali ker bi z reformami izgubili privilegije, v teh dneh politizirajo in počez napadajo vse, ki so kakorkoli naklonjeni reformam. S takpnih politikant-skih stalipč se je del opozicijskih falzetov in njihovih medijskih zvočnikov lotil Štur- Vlada sprejela okvir gospodarskih in socialnih reform movega predloga zakona o verskih skupnostih in popljuval izjavo Komisije pravičnost in mir o potrebnosti gospodarskih reform in pravični razdelitvi njenih bremen na vse državljane. Dokler je vladala LDS, ni bilo slipati pripomb na Šturmov predlog, ki je že leto dni v javni razpravi. Ta predlog zagotavlja verskim skupnostim ne le enakopravnost v zasebnosti, marveč enake možnosti delovanja v okviru civilne družbe. V tem sledi evropskim usmeritvam, saj je verskim skupnostim v vseh državah zajamčeno in pozitivno omogočeno (se pravi finančno) civilnodružbeno delovanje. Slipati je bilo, da se Šturmov predlog zgleduje po avstrijski in nempki zakonodaji, ki da sta zastareli, namesto da bi se po francoski, ki je menda daleč najbolj napredna. Ali res? V francoskem zakonu je treba razlikovati med načelom laičnosti in njegovimi izvedbami, ki se spreminjajo glede na okolipčine. Ker ne verjamem, da so ga tisti, ki ga dajejo za zgled, preptudirali, naj spomnim, da zagotavlja svobodo vesti in govori o religiji samo kot ,,bogočastju", se pravi o njeni družbeni razsežnosti in je nima za zasebno zadevo. Ko zakon namreč priznava ,,bogočastje", razglapa javni in skupinski značaj religije ter zavezuje državo, da vzpostavi pogoje za uresničevanje ,,bogočastja". Posledica tega je za nape fundamentalistične laiciste prav pokantna, zato jo preprosto zamolčijo. Država in občine dajejo namreč katoličanom, protestantom in Judom zastonj na razpolago sakralne stavbe, ki jih tudi vzdržujejo: za stolnice skrbi država, za župnijske cerkve in druge sakralne objekte pa občine. Se več, zdaj, ko so tam tudi muslimani, oblasti razmipljajo, da bi one same zgradile muslimanom molilnice in jim jih dale zastonj na razpolago. Ta državna in občinska pomoč je primerljiva cerkvenemu davku v Nemčiji, pravi politolog R. Remond. Če bi pri nas država in občine v celoti prevzele vzdrževanje sakralnih stavb -večinoma so kulturni spomeniki - potem bi mogli verniki brez težav vzdrževati svoje župnike in kaplane, ki jih je trikrat manj kakor cerkva. Francoski primer je res nekaj posebnega po svojih izhodipčih, v svojih posledicah pa je povsem primerljiv z drugimi evropskimi državami v omogočanju življenja in delovanja verskih skupnosti. Za francosko politiko tudi ni prav nič moteče, če Cerkev spregovori o družbenih vprapanjih. Nasprotno, njen glas je dobrodopel, ker vnese v javno razpravo nove elemente in prispeva k bolj sprejemljivim repitvam za vse. Takpno večinsko soglasje, ki je vedno sad kompromisov, je podlaga in zagotovilo bolj kakovostnega sožitja. Vse drugače je pri nas, če Cerkev pove, kako gleda na kakpno družbeno ali etično vprapanje. Mnogi njene izjave spolitizirajo in jih vprežejo v svoj boj za absolutno oblast, zato Cerkev vztrajno demonizirajo, z njo pa tudi politične nasprotnike, ki se do Cerkve in vernikov obnapajo evropsko, spoptljivo, nemanipulantsko. Kljub vsemu pa kaže, da se tudi pri nas uveljavlja tisto pojmovanje politike, ki mu Havel pravi ,,umetnost nemogočega" in ki postavlja na prvo mesto človeka in skupno dobro. Vlada je v četrtek, 3. novembra sprejela okvir gospodarskih in socialnih reform. Delodajalska združenja pozdravljajo reforme, sindikati pa pobudo vlade za dialog, vendar nadaljujejo aktivnosti za napovedan protest. ,,Vlada je predlagani okvir reform sprejela zavedajoč se odgovornosti, da predlaga ukrepe, ki morda v prvi fazi v celoti ne naletijo na odobravanje javnosti ali med socialnimi partnerji. Vendar bi ravnala zelo neodgovorno, če bi predlagala le tiste ukrepe, za katere lahko že vnaprej predvideva, da bodo pozdravljeni," je na novinarski konferenci povedal Janpa. Kot je dejal, je vlada soglasno sprejela celoten sklop 70 ukrepov, ki jih je v začetku oktobra predlagal odbor za reforme in o katerih je že tekla proka javna razprava. Del okvira je tudi predlog o uvedbi enotne davčne stopnje in takpen okvir bo uveljavljen, razen če bo kdo v tem času, ko bodo izdelani tudi mikro izračuni in se bodo pripravljale konkretne zakonske repitve, ponudil boljpi model, s katerim bodo zasledovani isti cilji, je pojasnil premier. Za pripravo zakonskih predlogov na davčnem in socialnem področju, ki zbujajo največ pozornosti javnosti, bo na voljo slabo leto dni. Kot je povedal Janpa, bodo ti predlogi zakonov v parlamentarno proceduro poslani predvidoma konec spomladi 2006, veljati pa bodo začeli leta 2007. ,,Ti ključni zakoni bodo načrtovani sočasno, tako da bo parlament imel pred sabo celotno sliko, ko bo plo za težje odločitve," je dejal Janpa. Del ukrepov, ki posegajo v okolje socialnega dialoga, bo vlada po Janpevih besedah usklajevala s socialnimi partnerji. Čim več ukrepov bo poskupala vgraditi v naslednji srednjeročni socialni sporazum in ta del ukrepov je danes sprejela kot pogajalsko izhodipče za socialni dialog, je pojasnil. K razpravi o predlogih tistih zakonov, s katerimi bo vlada uresničevala reformske ukrepe in ne bodo posegali na področje socialnega dialoga, bo vlada že pred vložitvijo zakonov v zakonodajno proceduro povabila tudi pirpo zainteresirano javnost. Minister za finance Andrej Bajuk je po novinarski konferenci vlade ocenil tudi okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, ki ga je sprejela vlada. Pri tem je vloga ministrstva za finance zelo pomembna, saj se na ministrstvo nanapa vsaj 40 odstotkov vseh ukrepov. ,,Te ukrepe v celoti podpiramo, saj so korenite spremembe ključnega pomena. Brez tega ne moremo zagotoviti, da bo Slovenija uresničila načela liz-bonske strategije. To je prava pot ne le za Slovenijo, tudi za EU," je dejal Bajuk. Ponovno „Argentine! v slovenskih medijih Precej pogosto se pojavljamo ,,Argen-tinci" v s ovenskih medijih. Včasih nas omenjajo pohvalno, včasih kritično, celo sovražno, odvisno kdo pipe. Tako smo v Družini pt. 40 zasledili v zaglavju ,,Odmevi" sledeče pismo pod naslovom ,,Protestiram", ki ga je poslala Marica Marolt, Bloke: ,,K pisanju tega protestnega pisma me je spodbudila izjava g. Beblerjeve za jutranja poročila na prvem programu radia Slovenije dne 26. 9. ob sedmih zjutraj. Dejala je nekako takole: 'Sedaj bodo pripli po popti pe glasovi iz Argentine, kjer ne poznajo napih razmer in ne plačujejo RTV naročnine'. Moj komentar: Ravno te razmere, ki jih prav dobro poznajo, so jih prisilile, da so zapustili rodni kraj in si repili življenje." To pismo nam je tudi osvetlilo vzrok komentarja, ki ga je dr. Stane Granda objavil v istem tedniku (pt. 40), ko je menil: ,,Predreferendumski prepiri so razgalili stanje politične kulture na Slovenskem. Toliko laži kot tokrat že dolgo ni bilo javno izrečeno. Žalostno je, da so se pri tem najbolj izkazali tisti, ki so do nedavnega vodili slovensko državo. Stanje demokracije na Slovenskem zbuja skrb. Spet smo lahko spoznali, koliko 'krtov' je med slovenskimi 'demokrati', ki pridejo na plan vselej, kadar so ogroženi privilegiji tistih, ki so nam petdeset let vladali v imenu 'delovnega' ljudstva. Ni sporen politični boj, ker je bistvo demokracije, toda neki minimalni kulturni standardi vendar obstajajo. Tako so se ponovili stari vzorci. Ponovno lop po Cerkvi, pri čemer so bila ne enkrat krpena ustavna določila. Prav zanimivo, kako nadaljujejo stare navade, ki so se pri nas začele kazati že med drugo svetovno vojno, zlasti pa po njej. Gre za pirjenje prepričanja, da je Cerkev kler, verniki pa 'ovce', ki potrebujejo prosvetljenje in pouk, ki jim je treba pomagati, da končno spregledajo. Taktika mehke variante borbenega ateizma pe ni pozabljena! Krona vsega pa so poskusi obračunavanja z navimi slovenskimi državljani v tujini, zlasti z 'Argentin-ci'. Kdo in v čigavem imenu jih ima pravico izločevati iz slovenske skupnosti? Varuh človekovih pravic? — Nič!" DEVIZE IN DOLGOVI Slovenske devizne rezerve so konec julija znapale dobrih osem milijard evrov in so bile za 9,4 milijarde evrov nižje od bruto zunanjega dolga države. Ta je konec junija znapal 17,5 milijarde evrov. BERI_ RAZSTAVA O POVOJNIH NASTOPI SLOVENSKEGA POBOJIH V SLOVENIJI..........2 KVARTETA V ARGENTINI......3 NOVA KNJIGA O DOMOBRANCIH SIDDHARTA JE TUDI PREJEL NAGRADO.................6 2 PRIKRITO IN OCEM ZAKRITO H ŽIVLJENJA V ARGENTINI Od napega dopisnika Priznam, da nisem muzejski človek. Težko se spravim od doma, da bi pel na ogled kake zbirke. Tako sem zamudil tudi kakpno tako razstavo, za katero bi lahko rekli, da imamo častno dolžnost udeležiti se je. Tudi v Celju me ni bilo, ko so tam odprli razstavo Prikrito in očem zakrito. Po zaslugi novega direktorja pri Muzeju novejns zgodovine v Tivoliju (dr. Jože Dežman), sem imel pe eno priliko. In sem jo, sicer nekaj dni pred zaprtjem, končno izrabil. Prvi prostor je oblečen v imena: vse naokoli in do vipne, rekel bi, treh metrov. Od daleč je videti kot kvadratke sive barve, v resnici pa so v njih vpisana imena in letnice. Vsak kvadratek, vsako ime, pripada enemu (ali eni) izmed tisočih, ki so zapisani na spominskih farnih plopčah po vsej Sloveniji. K imenu sta pripisani letnici rojstva in smrti. Človeka kar vrže, ko spozna to scenografijo, da se gledali-pko izrazim. Ljudje se ustavijo ob teh imenih in ipčejo svoje sorodnike, znance, sosede. Ni jih težko najti, saj so zapisani v abecednem redu. A kljub množici, to niso vsi. Razstavljalci priznajo, da seznam zamolčanih ni popoln - le tistih, čigar imena so na farnih plopčah, - a bolj kompletnega pe nimajo. In sredi sobe je zatemnjen prostor s klopmi, kjer lahko poslupap posnetke s pripovedovanjem preživelih žrtev. Vendar tema sama ni bila zato, da se osredotočip v pripovedovanje: ponazarjala je jamo, v katere so bile pometane žrtve: nad njo se je medlo svetilo modra barva neba. Pot je vodila po raznih sobah, v katerih je bilo zaznati zapisovanje grobipč, njih evidentiranje, slikanje, katastrsko označenje, način raziskovanja in najdbe. Te zadnje so pe najbolj pretresljive, ko gledap čevlje, kupe pasovnih sponk, žlic, očal in drugih osebnih pripomočkov. Celo lesena nožna proteza in stekleno oko sta med njimi! Vsem so nam znana pripovedovanja tistih, ki so se repili a i zbežali s transportov, taboripč ali celo iz jam, kako so jih povezovali z vsakovrstnimi žicami. In vsa tista pričevanja so potrjena na razstavi: na slikah ob priliki izkopov, pa tudi v vitrinah, je razvidno, kako so žice povili okoli rok! Spomnim se slike v tedniku Družina, ko so predstavili kup križcev, nabranih na grobipču v Kočevju. Če jih ima človek pred seboj, če jih vidi na lastne oči, je efekt pe močnejpi. Kar verjetni ne morep da se vse, kar so repenci govorili in pisali o ukazu, da morajo odvreči vse, kar so pe nosili na teh zadnjih metrih pred smrtnim strelom, pojavlja pred teboj. Le zakaj? Da bi trupla ne imela razpoznavnih znamenj? Če vse to pomnožimo s ptevilom ubitih ... Ena izmed sob je bila opremljena z video aparatom, na katerem so vrteli dokumentarce, ki jih je posnel Jože Možina. Tudi tu je bilo vzdupje pretresljivo. Z Miriam so naju zanimali tudi zapisi v knjigi obiskovalcev. Mnogi od njih so doživeli marsikaj podobnega in so si dali dupka z raznimi podrobnostmi iz osebnega izkustva. Veliko iskrenih pohval je izraženih avtorju razstave, dr. Mitji Ferencu in njegovim sodelavcem, za skrb, za predstavljeni material in za — pogum. Med zapisi se pa pojavijo tudi nekateri, — sicer redki, — ki pe vedno ne marajo pogledati resnici v oči, ali pa se bojijo, da bi se s priznanjem grozodejstev vsa struktura, na kateri sloni njihovo blagostanje, zrupila v prah. Pa ne samo blagostanje, tudi družbeni ugled, v kolikor ga pe imajo. Razstava je bila izredno urejena, znanstveno, bi rekel. Vsaka navedba mora biti raziskana, utemeljena in dokumentirana na vse mogoče načine. Dr. Ferenc je na ta način sestavil listo s — 410 grobipči! In na podlagi najdbe seznama krajev za občino ilirska Bistrica, ki ga je pripravila že povojna komunistična oblast (120 lokacij z navedbo lastnikov, imen parcel, ptevila žrtev in stanja grobipč) ne mara govoriti o tem, da je ptevilo nekako dokončno: ,,Morda smo pele na polovici". Že tako je zemljevid Slovenije ves presejan s temi kraji — torej pe enkrat bolj na gosto? Kar groza me obliva. Upam, da je vse to delo res na poti priprave k spravi. Zelo bi me potrlo, če bi delo vseh teh ljudi izzvenelo v manipulacijo nekdanjih oblasti (udbovcev, partijcev), da se raziskovanja usmerijo izključno v arheolopke ugotovitve, ne pa v razčipčevanje komunističnih pomorov, kot je to bojazen nakazal dr. Justin Stanovnik v svojem govoru na spominski slovesnosti v Teharjah v preteklem mesecu oktobru. GB TONE MIZERIT Iz pla je nova knjiga o domobrancih Ljubljanski dnevnik Delo v svoji izdaji 30. oktobra poroča, da je pri britanski založbi I.B. Tauris je v sredo izpla knjiga z naslovom Slovenija 1945: Spomini smrti in preživetja (Slovenia 1945: Memories of Death and Survival), ki opisuje poboje domobrancev po drugi svetovni vojni. Avtorja John Corsellis in Marcus Ferrar v knjigi opisujeta zgodbo 12.000 domobrancev, ki so jih britanski vojaki maja 1945 iz Avstrije poslali nazaj v Slovenijo, kjer so jih ubili partizani. Avtorja pa opisujeta tudi usodo 6000 domobrancev in njihovih družih ter ostalih beguncev, ki so se razselili po svetu, je povedal Ferrar. Kot je pe sporočil, v knjigi preživeli prvič povedo svoje zgodbe o preživetju v begunskih taboripčih in njihovi izselitvi v Veliko Britanijo, Argentino, Združene države Amerike in Kanado. V teh državah pa so si po navedbah Ferrara s samopo-močjo in z močno kulturno identiteto ustvarili uspepno novo življenje. Med bolj znanimi Slovenci sta avtorja opisala tudi zgodbe sedanjega finančnega ministra in predsednika NSi Andreja Bajuka, nekdanjega ljubljanskega nadpkofa in metropolita Franca Rodeta, ki je sedaj prefekt vatikanske kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, ter kardinala in torontskega nadpkofa Alojzija Ambrožiča. Kot je pe povedal Ferrar, sta avtorja sicer želela v knjigo vključiti tudi zgodbo očeta slovenskega premiera Janeza Jan pe, vendar sta zanj izvedela prepozno. Po navedbah Ferrara naj bi Janpa avtorjema poslal tudi sporočilo podpore. Corsellis in Ferrar pa sta septembra pisala britanskemu premieru Tonyju Blairu in ga pozvala, naj Velika Britanija uradno prizna repatriacijo in nameni odpkodnino za omenjeno dejanje. Pisala pa sta tudi britanskemu zunanjemu ministru Jacku Strawu, ki se je julija v Bosni in Hercegovini opravičil, ker zahodne države niso preprečile pokola v Srebrenici leta 1995. John Corsellis je bil član Friends Ambulance Unit (FAU), ko so slovenski katolipki begunci maja 1945 prispeli v Avstrijo. Bil je priča britanski repatriaciji 12.000 domobranskih vojakov v Slovenijo, kjer so jih nato ubili SLOVENIA partizani, je v sporočilu zapisal Ferrar. Corsellis je bil sicer med tistimi predstavniki britanskega Rdečega križa in FAU delavcev, katerih protest je vplival na konec vračanja beguncev nazaj v Slovenijo. Corsellis se je nato pridružil novoustanovljenemu uradu Združenih narodov in skrbel za 6000 preživelih civilistov v begunskih kampih v Avstriji. Marcus Ferrar je nekdanji dopisnik agencije Reuters, ki je pokrival dogajanje v vzhodni Evropi v času vrhunca hladne vojne. Bil je edini zahodni dopisnik iz vzhodnega Berlina v začetku sedemdesetih. Ferrar, ki je sicer poročen s Slovenko, je poročal tudi iz Čepkoslovapke v času sovjetske invazije. Po upokojitvi dela kot pisatelj in svetovalec za komunikacije. Do tukaj Delo. Kot se mnogi spominjamo, je Marcus Ferrar v spremstvu svoje žene Slovenke gospe Eveline pred tremi leti obiskal tudi Buenos Aires in imel razgovore z mnogimi rojaki, da je dopolnil podatke za sedaj izdano knjigo. Kot knjiga v prihodnje izpla tudi v slovenpčini. Ko jo bomo dobili, jo bomo lahko tudi bolj stokovno opisali. nam je znano, bo Obletnica mariborske univerze Ob 30. obletnici ustanovitve bo Univerza v Mariboru (UM) tudi v novembru pripravila nekaj prireditev. Rektor Ivan Rozman bo 16. novembra v okviru t.i. rektorjevega dneva pripravil sprejem za gospodarstvenike, raziskovalce in predstavnike državnih organov. Srečanje naj bi vzpodbudilo aktivno povezovanje univerzitetnega okolja in gospodarstva, ki je nujno za razvoj pirpega mariborskega območja in tudi celotne države, je povedal Rozman. V okviru praznovanja omenjenega jubileja bo UM od 9. do 13. novembra tudi gostila 8. letno konferenco in generalno skuppčino ENAS, ki bo osrednjo pozornost namenila zahtevam univerzitetnega pporta v prihodnosti. Za nekaj dni je javnost pozabila na domače težave in se obrnila proti obalnemu mestu Mar del Plata, kjer je potekalo IV vrhunsko srečanje ameripkih predsednikov. Na svoj način. Amerika je poseben kontinent. Verjetno ni drugega, kjer bi obstojale tako globoke razlike med najbolj naprednimi in bogatimi in najbolj zaostalimi in revnimi. Bistvena je tudi razlika med severnim anglosaksonskim svetom in latinsko Ameriko, ki se začenja pri Mehiki in se razteza do skrajnega južnega kota. V primerjavi z Evropo, ameripki kontinent pe čaka proces združevanja. V Washingtonu so zadnje čase zaskrbljeni, ker je Evropa močan blok, Azija pritiska, in kljub razsežnosti in gospodarski moči, se ZDA čutijo ogrožene. Naravno je torej, da skupajo povezati vseh 34 držav kontinenta v enoten blok, ki bi združeno nastopal v pogajanjih z Evropo in Azijo. Je pa jasno, da si povezano Ameriko ZDA predstavljajo na svoj način. Zgodovina ne pomaga. To sta dva različna svetova. Severno od Rio Grande se nahajajo Združene ameri-pke države in Kanada. Južno pa Mehika in za njo vse ostale, ki imajo skupen bistveno ppanski in portugalski izvor. Razmerje med obema nikdar ni bilo ljubeznivo. ZDA so večkrat težile po izvajanju imperialne politike in bratskega razmerja ni zaslediti v zgodovini. Tudi ni latinska Amerika zasedala prvih mest v programih severnoameripke zunanje politike. V zadnjih časih, zlasti po vojnah v Perzijskem zalivu in predvsem ob zadnji irapki krizi, so v Washingtonu kot pozabili na južni del lastnega kontinenta. Svetovno gospodarsko ravnotežje jih je pa prepričalo, da tudi velikani sami včasih ne zmorejo vsega, in so potrebne stratepke povezave za normalno preživetje v modernem svetu. Različne povezave. Sedanji ni prvi poizkus gospodarske povezave teh držav. Kar nekaj je bilo projektov, ki so pa vsi prepli v pozabo. Končno se je izkazalo, da je bolje, če začetne poizkuse izvedejo na regionalni ravni. Tako je nastal Andski pakt, Mercosur in končno NAFTA. Ta zadnji je najbolj obpiren in močan. Prvotno je povezoval ZDA, Kanado in Mehiko, potem pa je pridružil pe Čile. Sledi mu pa Mercosur, ki povezuje Brazilijo, Argentino, Urugvaj in Paragvaj. Na poti pristopa je Bolivija, Čile pa uživa nekatere ugodnosti. Mercosur ima mnogo težav, tudi v notranjih razmerjih, a doslej je dokazal, da pe kar enotno nastopa navzven. To so dokazala tudi zadnja pogajanja z Združeno Evropo, ki doslej niso prinesla vidnejpih napredkov. Napeta Mar del Plata. Sedanje IV vrhunsko srečanje ameripkih držav se je rodilo v znamenju upanja, da se bo napredovalo po poti ameripke povezave. A že prva pogajanja pred začetkom so pokazala, da so položaji zelo skrajni in bo težko najti skupna stalipča. Jasno se je videlo tudi, da bodo ZDA skupale doseči kompromis ostalih držav, za povezavo ALCA (začetnice ppanskega imena Area de Libre Comercio para las Americas). To je neke vrste skupni trg, ki naj bi povezal prav vse države ameripkega kontinenta. Ideja ni nova, že dolgo jo skupajo izpeljati in prav Washington je tisti, ki vodi ta projekt. Je pa res, da so se stvari zataknile in dejansko zadnjih 20 mesecev sploh ni bilo pogajanj zaradi popolnoma nasprotnih stalipč enih in drugih v ključnih vprapanjih. Namen ameripkega predsednika Bu-sha je bil, da bi na zasedanju v Mar del Plati dosegel kompromis vseh predsednikov za izvedbo tega načrta. A kljub vsem naporom, se je zasedanje zaključilo brez sklepa. Še več, komaj da so podpisali skupno izjavo, ki vsebuje stalipča enih in drugih. Na žalost pa je zaradi pogajanj okoli AlCA dejansko padla v pozabo glavna snov zasedanja, ki naj bi bila boj proti revpčini in lakoti na kontinentu. Kdo in zakaj. Kar 29 držav je bilo za skupni trg in le 5 proti. Od teh 5 jih ptiri sestavlja Mercosur; peta pa je Venezuela. Vendar te zadnje ne smemo upoptevati, ker predsednika Chaveza sploh ne moremo jemati resno. Njegove skrajne pozicije in norčevski javni nastopi slonijo na vene-zuelskem petroleju, ki ga brez pomislekov kupujejo ZDA. Torej v nasprotni blok lahko resno postavimo samo Mercosur. Zakaj ne Brazil ne Argentina nočeta sprejeti ALCA? Vzrok je, da ,,ne moremo sprejeti razmerja enakosti med neenakimi". Argentina je že izkusila, kaj pomeni odpreti meje tujim ekonomijam, brez zadržkov in brez proti-uteži. Bistveno pa vse ptiri države postavljajo kot pogoj za resna pogajanja, da zDA ukinejo subvencije domačemu kmetijstvu in da tudi one dopustijo svoboden dostop vseh pridelkov in izdelkov na ameripki trg. Zanimivo je, da ima v tem stalipču argentinska vlada vso podporo domačih podjetnikov. Kako naprej. Medtem ko je ves svet videl divjanje, razdejanje in požare, ki jih je skrajna argentinska levica uprizorila v Mar del Plati, je predsednik Bush odpel razočaran in jezen. Njegov obisk v Brazilu pa je izzvenel drugače: pokloni, priznanja, laskanje. Mu bo uspelo razbiti enotno fronto južne povezave? SLOVENCI V ARGENTINI Kvartet Tartini zaključil gostovanje v Argentini Godalni kvartet Tartini se je vrnil z gostovanja iz Argentine, kjer je imel pest koncertov. Nastopil je na otvoritvenem koncertu festivala Teden glasbe v Bariločah v svetovno znanem hotelu Llao Llao (glej posebno kritiko na tej strani). Dva dni pozneje je imel koncert na odru velegledalipča Rex v sredipču prestolnega mesta Buenos Aires, na opoldanskem koncertu (Concierto del mediodia). Imel je tudi poseben nastop v rezidenci veleposlaniptva RS v Buenos Airesu. Turnejo je nadaljeval s koncertom v Rosariu, sklenil pa jo je na severu države, v mestu Tucuman. Kvartet, ki ga sestavljajo godalci Miran Kolbl, Romeo Drucker, Aleksandar Milope in Milop Mlejnik, je v rezidenci slovenskega veleposlaniptva poustvaril dela Lipovpka, Mozarta in Ravela ter delo argentinskega skladatelja Joseja Bragata, ki je v teh dneh praznoval 90. rojstni dan in ki se je koncerta tudi sam udeležil. Strokovna kritika v osrednjem argentinskem dnevniku La Nacion je nastop kvarteta Tartini pred nabito polno dvorano - 1600 poslupalcev - v teatru Gran Rex v Buenos Airesu uvrstila med „najboljpe koncertne dogodke minule sezone". Po koncertu je predstavnica argentinske koncertne ustanove Mozarteum Argentino, Jeannette Arata de Erize izrazila željo, da bi kvartet Tartini uvrstili v glavno koncertno sezono Teatra Colon v Buenos Airesu, septembra ali oktobra leta 2007, za kar se trenutno pe dogovarjajo. Kvartet pa se z omenjeno ustanovo dogovarja tudi o južnoameripki turneji v letu 2007, ki naj bi poleg koncertov v Argentini obsegala pe nastope v Braziliji, Urugvaju in Čilu. Godalni kvartet Tartini je v Argentini že gostoval leta 2002, tokratna turneja je potekala v organizaciji argentinske koncertne ustanove Mozarteum Argentino in s sodelovanjem fundacije ,,El Sonido y el Tiempo Internacional" ter ob podpori slovenskih ministrstev za kulturo in za zunanje zadeve. PISMO IZ ZDA Orkan Wilma Pohvalni odmevi ob nastopu kvarteta Tartini v dnevniku ,,La Nacion" Koncert v Bariločah V ponedeljek 17. oktobra opoldne so se člani kvarteta Tartini predstavili publiki v Bariločah (bilo je mnogo Slovencev) v hotelu Llao Llao. Program je bil sestavljen s sledečimi deli: Adagio in fuga K 546 Wolfgang Amadeus Mozarta (1756-1791), istega skladatelja Godalni kvartet v d-molu K 421, ter Godalni kvartet v cis molu opus 131 Ludvig van Beethovena (1770-1827), (izven programa so nam predvajali delo Glazunova). Mozart in Beethoven imata mnogo glasbenih del za godalni kvartet. Mozartov Adagio in fuga je nekakpna 'prikrojitev' originalnega preludija in fuge Johann Sebastian Bacha. Neki glasbeni mecen, ki je poznal Bachove prelu-dije in fuge, je zaprosil Mozarta, naj jih nekaj prepipe za godalni kvartet. Nekaj jih je Mozart napisal za trio^ (violino, violo in violoncelo), nekaj pa za godalni kvartet. Čeprav ni glasba v celoti originalno Mozartova, ji je dal salzburpki glasbenik (ki je tedaj že živel na Dunaju) svoj pečat. Godalni kvartet v d-molu K 421 je Mozart skomponiral, ko je že živel na Dunaju, torej po letu 1781. Kvartet je dal v poklon tedanjemu najvažnejpemu dunajskemu skladatelju, Franz Joseph Haydnu. Ludvig van Beethoven je skomponiral poleg simfonij, klavirskih sonat, koncertov za klavir in orkester, koncerta za violino in orkester, obeh map tudi dela za godalni kvartet. Ti so zelo važni v Beethovnovem glasbenem skladanju, saj jih je skomponiral kar pestnajst. Svoj ptirinaj-sti godalni kvartet v cis molu opus 131 je skomponiral v zadnjih letih svojega življenja, torej je to delo sodobno z deveto simfonijo, Misso solemnis v D duru, ter zadnjimi klavirskimi sonatami. Čeprav je kvartet deljen v devet delov, nima nobenega premora med enim in drugim (podobno se godi tudi z nekaterimi zadnjimi klavirskimi sonatami). Kvartet Tartini je, brez dvoma, glasbeno ter interpreta-tivno na odlični svetovni ravni. Na žalost jih nismo mogli poslupati v koncertni dvorani. Poleg slabe akustike dvorane smo morali poslupati tudi vrtnarja, ki je kosil travo, pa tudi perkutivno 'glasbo' za kozarce in žlice, ki so jo predvajali, istočasno s kvartetom, v gostilni, ki je blizu dvorane v hotelu Llao Llao. A koncert so nam predvajali na superlativni glasbeni ravni, predvsem kar se tiče dinamike in agogike. Vsaka melodična linija je bila predvajana čustveno. Glasbeni lok je bil zmeraj zgrajen. Vsi ptirje glasbeniki so odlični kot instrumentisti in so svojo (osebno) glasbenost podali v glasbeno enoto Tartinijevega kvarteta. Kot glasbenik čestitam vsem ptirim članom kvarteta ker so (zmeraj) predpostavili glasbenost in se niso 'naslanjali' na močan zvok (forte), ki (na žalost mnogotero) publiko 'povzdigne', da burno ploska. Glazunovo delo (igrali so izven programa, na propnjo publike) so končali pianissimo in se tem akordom so tudi končali koncert. Vsi ptirje glasbeniki so nam podali v zahtevnem repertoarju obilo glasbe. Upamo, da jih bomo (kmalu) zopet lahko poslupali, in z njimi poleteli na visoke glasbene poti. Andrej Jan NASA SKUPNOST ZIVI V četrtek, 13. oktobra je imela Zveza slovenskih mater in žena svoj redni sestanek. Vodila ha je predsednica Pavlina Dobovpek. Sledilo je predavanje Toneta Mizerita o volitvah v Argentini. V nedeljo, 16 oktobra smo v Argentini praznovali materinski dan. Po napih krajevnih domovih so otroci lepo in prisrčno počastili svoje mamice. V četrtek, 20. oktobra je bil redni mesečni sestanek Zveze slovenskih mater in žena - San Martin . Vodila ga je Polona Marolt Makek. Sledilo je predavanje arh. Jureta Vombergarja o odkritju prve zapisane slovenske besede. V nedeljo, 20. oktobra so bile v Argentini parlamentarne volitve. V sredo, 26. oktobra popoldne je bil v slovenski hipi duhovnipJki sestanek. Isti večer je bila tam seja voditeljic slovenskih osnovnopolskih tečajev. V soboto, 29. oktobra — na predvečer pristavskega dne — je bila uprizoritev igre Bratka Krefta ,,Velika Puntarija" — dramska kronika iz leta 1575. Isti večer je v Slompkovem domu v Ramos Mejia igral slovenski ansambel ,,Krapl